r
Loto II. - Lir 12.—, Jugolir 8.—( Din 6.—	Poštnina plačana	TrStj S« juiìlJQ 1 947j
Speilixtunu In nbhon. postale II. o gruppo
Štev. 70
VSEBINA :
VAZNO JE, DA SMO ENOTNI!
AU JE BILA VOJNA PROTI FAŠIZMU ALI NE?
TRŽAŠKA CRNA BORZA IN NJENI KRUŠNI OČETJE
PO BASKI GRAPI IN TOLMINSKIH HRIBIH
KLEVETNIKI
ODPORNIŠKO GIBANJE V FRANCIJI EP ČRNE GORE
NAŠI GOSPODARSKI PROBLEMI LABADNICA IN TRŽAŠKA VODA KAJ SO JEDLI LJUDJE PRED 1000 LETI?
V.
J
„SLOVENCE je TREBA POBITI KOT PSE“
KDO JE GOSPODAR?
Ten. Col. AGUECCI
Fašizem ni črna srajca niti določena vojaška formacija ali upravna ureditev, ampak je predvsem miselnost, bodisi v okviru države ali naroda kakor tudi v mednarodnem obsegu. Na drugi strani tudi antifašizem in dosledna borba proti fašizmu, njegovim vzrokom in posledicam, nima nacionalnega obeležja in ni vezana samo in izključno na en narod, ampak zajema vse one široke demokratično misleče množice, ki so se sprostile tesnega oklepa fašizma in sprejele ostro borbo proti njemu, njegovim vzrokom in posledicam.
Pri vsem tem pa so bili nekateri narodi v borbi proti fašizmu bolj odločni in jim je zaradi tega fašizem v borbi za suoj obstanek prizadejal mnogo več gorja kakor tistim narodom, ki so bili več ali manj vpreženi v fašistični voz.
Slovenski narod lahko s ponosom trdi, da spada v prvo vrsto ali skupino narodov. To je ugotovitev brez tendenc in posebnih zahtev in temelji na dejstvih, ki jim nihče ne more oporekati, še manj pa) ovreči jih. Tu so tisoči jetnikov v Regina Coeli, Castel Sant Angelo, Castel Gandolfo, Lipari, Tremiti, tu je Gonars, Renicci in otok Rab, tu so talci v Gramozni jami pri Ljubljani in v sodnih zaporih v Mariboru, talci na Opčinah, Proseku in v tržaški luščilnici riža. Tu so tisoči požganih domov in domačij po vsej slovenski zemlji, fuso tisoči in deset tisoči grobov, posejani od Kolpe do Zilje in od panonskih nižin Prekmurja do zadnjih obronkov Krasa in Trsta samega. Tu je narod, živa priča te borbe, ki je s svojim junaškim odporom sejal strah in smrt v okupatorjevih vrstah in v vrstah njihovih slug brez ozira na narodnost.
Slovensko ljudstvo se je pognalo v borbo proti fašizmu z vsemi silami, ker se je zavedalo, da je ta borba borba za njegovo življenje, za njegov obstoj.
Slovensko ljudstvo pa se je zavedalo in se še danes zaveda, da ni bila njegova borba samo borba za njega samega, ampak da je bila to borba za zmago pravice in svobode, za zmago demokracije v Evropi in v svetu. Zavedalo se je in se zaveda da je vsak umorjeni fašist ali nacist, katerega je podrla partizanska krogla v slovenskih gozdovih ali na Krasu in tudi v Trstu, prenehal biti nevaren tudi za Rdečearmejca na vzhodni fronti, kakor tudi za angleškega ali ameriškega vojaka na znvadni ali italijanski fronti.
Iz vsega tega si naše ljudstvo nikakor ne misli kovati posebnih zakladov, niti izkoriščati svoje zmage nad sovražnikom za privilegije nad premaganim, toda ni-kakor ne more dopustiti, da bi ideali, za katere se ie borilo in za katere je doprineslo toliko žrtev bili danes, šele dve leti po zmagi, v posmeh tistim, ki so ta klanja in zverstva nad njim vršili in niti onih, ki pokolje« slovenskih otrok in žena niso osebno vršili, ampak samo zaradi svojega stra-hopetstva, ker so se preveč bali Za svoje življenje in jim je bilo prijetnejše sedeti v raznih uredni-štvih in drugih več ali manj fašističnih ustanovah in od tam bljuvati svoj strup proti vsemu, kar je slovenskega, slovanskega in tudi kar je demokratičnega.
Če niso ti porinili s svojo lastno roko noža v prsa slovenskega otroka ali matere, če niso ti sami streljali v Slot’enca talca ali borca, s tem niso manj fašisti in manj krivi zločinov in zverstev nad slo-
venskim ljudstvom, kajti bili so ideatorji, propagator ji in organizatorji tega.
Grazioli, Robotti, Fabbri, Gamba-ra in stotine njiliouifi manjših bratov in sodelavcev se danes svobodno kretajo po svoji domovini in dobivajo pokojnine in plače kot nagrado za svoje zločine nad našim ljudstvom. Istočasno se v tržaških zaporih nahaja večje število antifašističnih borcev, tcn-ej ljudi, ki so bili vse svoje življenje dosledni antifašisti, dosledni demokrati in so se za zmago demokracije tudi borili.
In vendar to še ni vse. V Trstu se te dni vrši proces proti skupini ljudi, ki so obdolženi, da so odstranili nekaj tržaških fašistov, Collotijevih sodelavcev in nemških vohunov.
Ne bcmo se spuščali v podrobnosti procesa samega, ki končno niti ni proces, ampak režirana burka. Ustavili se bomo samo na nekaterih ugotovitvah.
Italijanskemu šovinizmu v Trstu in v času italijanskega iredentizma umetno vcepljenemu in v času fašizma še potenciranemu sowta^ štvu proti Slovencem je treba dati snovi ,da se še bolj razbohoti in da postane še bolj strupeno.
Zato mora tisk, živa in pisana beseda govoriti o slovenskem in slovanskem imperializmu, zato se mora improvizirati masovno izseljevanje zapeljancev in zaslepljencev pred nevarnostjo slovanskega terorja, zato se mora pognati kle-vetniška kampanja proti demokratični sosedni republiki Jugoslaviji in njeni -notranji ureditvi. Zato moramo s krokodiljimi solzami objokovati tiste fašiste in kolabo-
Gospod kapetan Simoni, šolski častnik pri ZVU,* je hotel ob koncu šolskega leta zopet vznemiriti slovenske učitelje, učence in starše in je izdal po nekaterih neopravičenih odpustih in premestitvah (dobra in psihološka ustrahovalna predpriprava, kaj ne g. Simoni!) dve okrožnici, ki po svoji vsebini nadkriljujeta vse dos«‘anje ukrepe proti slovenski šoli. Slovenci smo sicer na svoji koži občutili marsikako »dobroto« raznih naših »dobrotnikov« in »varuhov«, toda ta dva dokumenta sta edinstvena v svoji perfidni reakcionarnosti in neprikritem sovraštvu do našega kulturnega napredka. Razčlemba obeh okrožnic bi nam vzela preveč prostora, pa se bcmo za danes zadržali samo na trditvi, da služijo nekateri učitelji dvema gospodarjema.
racioniste, ki so v času borbe dobili svoje zasluženo plačilo na dnu fojb, kot da bi svet ne vedel, kdo so bili in kaj so storili. Zato kapetan milicije Marega ni fašist, ampak navaden, pošten Italijan, in škvadrist Arrigo Kebat tudi ni fašist, ampak prav .‘navaden dober Italijan, tudi Collotijevci Caminiti, Del Papa, Spinella, Zarotti in drugi, ki so krivi deportacije in smrti tisočev naših, ljudi, niso fašisti, niso kolaboracionisti, ampak pošteni Italijani. In tudi komandant črnih band v Kaprivi pri Krminu Mungherli, ni danes fašist, ampak ubog Italijan, ki jè samo Zaradi svojega italijanstva postal žrtev pobesnelega slovanskega imperializma in končal svoje vzorno življenje še polj vzornega Italijana na dnu neke fojbe na bližnjem Krasu. Zato je slovenski renegat in nacifašistični špijon samo ne-
Sicer ne nameravamo polemizirati z avtorji okrožnice, ker vemo, da se oni v svojem stremljenju po svetovnem gospodarstvu smatrajo tudi za naše gospodarje, za gospodarje našega življenja in smrti, celo za gospodarje naše kulture. Da jih bo zgodovinski razvoj demantiral, o tem smo popolnoma prepričani.
V daljnem srednjem veku so vladarji res bili absolutni gospodarji svojih podanikov, zlasti državnih uradnikov. Toda od francoske revolucije do danes so se narodi in ljudstva otresla v silovitih krvavih uporih in vztrajni politični borbi absolutizma, ki se je izražal v megalomanskem izreku Ludovika XIV. »Država sem jaz!« Vse bolj in bolj so morali najrazličnejši mogotci modre krvi in kapitala deliti oblast s prebujajočimi se narodi. Tega procesa resnične demokratizacije ni
dolžna žrtev.
Ljudje pri okupacijski oblasti, ki dopuščajo (s previdnim molkom) to podlo kampanjo, bi se morali zavedati, da so te »nesrečne žrtve pobesnelega slovanskega imperializma« in mnogi njihovi sedanji podrepniki v raznih uredništvih in drugih ustanovah pod geslom: »Dio stramaledica gli inglesi« do prvega maja 1945. leta dali vse od sebe, da bi zmagalo nemško in italijansko fašistično orožje in da so s tem, da so slekli črno srajco še nadalje ostali fašisti in sovražniki tudi njihove demokracije, dočim so »slovanski imperialisti« umirali v borbi pod fašističnim svincem tudi za njih. To je dejstvo, ki ga je moral priznati tudi marsikateri angleški in ameriški politik in marsikateri angleški in ameriški vojak, ki je našel za-(Nadaljevanje na 2. str.)
mogel uničiti niti pojav fašizma, ki je poslednji poskus ohranitve starega družabnega reda, ki naj deli človeštvo v ozko kasto vladajočih gospodarjev in v široke brezpravne mase poslušnih podanikov. Fuerer-stvo in dučejevstvo sta doživela svoj poraz, široke ljudske plasti se vse bolj zavedajo svoje suverenosti, vse odločneje branijo svoje pravice do samostoinega življenja. Teh temeljnih pravic se zavedamo v polni meri tudi mi Slovenci, zato bo slabo naletel pri nas vsakdo, kdor bo prišel k nam z gesto vsemogočnega gospodarja. Vsa naša dolgoletna, prevečkrat tudi krvava borba je stremela in tudi stremi za enim samim ciljem: da bomo na svoji zemlji sam svoj gospod. Zato ne moremo in ne bomo nikdar priznali nobenega tujega gospodarja, kar še posebno velja za novo kulturo, ki se mora svobodno razvijati iz sebe — brez tujih kalupov in receptov. Slovenski učitelji in prosvetni delavci, ki nosijo odgovornost za našo kulturno rast, so torej odgovorni predvsem svojemu narodu in temu morajo služiti, pa naj bo slučajni upravitelj državnega aparata kdorkoli. Ce se danes kdo razkorači v pozo Ludovika XIV. ali kakega njegovega zapoznelega posnemovalca polpretekle dobe, potem je to zadeva le njegovega okusa. Slovensko ljudstvo in z njim vsi učitelji, ki se niso in se nočejo izkoreniniti pa bodo odklonili, kakor so doslej odklanjali vsako jerobstvo, ki bi mačehovsko zatiralo naš svobodni kulturni razvoj. To je načelo naše časti in svobodne rasti, ki nas je vodila skozi desetletja borbe proti vsem, ki so nas hoteli učiti hoditi kot nebogljene otročiče brez lastne volje in smeri in so nas povijali v pretesne povoje. In če smo se take »skrbi« otresali, ko smo imeli nad seboj »trajne« gospodarje, mar naj bi sedaj priznali gospodarstvo nad seboj onim, ki so 2e od vsega početka pri nas le kot začasni in še povrhu »zaupni« upravitelji. Da, upravitelji, in nič več.
Zato Simonijeva beseda o dveh gospodarjih za naše učiteljstvo ne velja. Prepričani smo, da kar je v nas zdravega in čilega, bo obveljalo.
Sicer je gospod Simoni zares gospodar, ker ima zares nekaj hlapcev. toda ti nimajo dveh gospodarjev, že davno so se ti izgubljenci izkoreninili iz svojega naroda in nimajo z njim nič več skupnega razen rojstva. To so one žalostne figure, ki so hlapčevale najprej Grazioliju in njegovim fašistom, ko pa so ti bankrotirali, so si poiskali zaslužka pri Roesenerju, Toda preganja jih zla usodg. Roesenerjeva zvezda je zatonila ip hlapci so si poiskali novega gospodarja. Ko bodo tudi pri nas opravili svojo ro-boto, jih bo morda njihov gospodar vzel s seboj na drugo delo, ali pa jih bo odpustil, da si bodo morali poiskati novega gospodarja. Usoda hlapca!
V teh dneh. ko je direktno napaden sam obstoj slovenske šole, se bo morala potegniti ostra črta med onimi, ki so hlapci tujega gospodarja, in med onim zdravim delom slovenskega učiteljstva, ki se zaveda,- da ni za svoje delo odgovorno slučajnemu začasnemu upravitelju naših krajev, temveč predvsem svojemu lastnemu narodu. Ve-mo, da bo ta diferenciacija samo koristila našemu razvoju, ker bo ločila dobro od slabeča.
Zafo, ker nismo trhle bilke,
ki po toči ovene,
ker nismo le številke,
smo ljudje!	(Kajuh)
K. S.
Sluge protiljudskih sil zaman rovarijo
>* ’':U •' ' ’
' . ' ls a-"
Razkriti
manevri tujih imperialistov
aJI	Sj “jff-	JT	«T	Jifft pobeglimi madžarskimi kolaboracioni-
«s V ■■ «n wai	™	«a« sti, ampak tudi z nemadžarskimi ose-
bami.
2e v septembru prejšnjega leta so madžarske policijske oblasti prišle na sled tajni organizaciji, ki je delala na tem, da se sedanja demokratična ureditev izpremeni, oziroma zamenja z drugo ureditvijo, ki bi bila osnovana na starih predvojnih sistemih. V februarju tega leta pa je bila odkrita še mnogo močnejša mreža pro-tirepublikanskega zarotniškega gibanja, v katero je bilo zapletenih večje število takratnih politikov, višjih častnikov in drugih osebnosti, ki so bile v zvezi s starimi madžarskimi kolaboracionisti, ki so pobegnili v inozemstvo, in celo z agenti tujih držav. Vrhovno vodstvo te organizacije je bil tako imenovani „svet sedmorice".
Pri tedanjih preiskavah in sodnih razpravah ni prišlo vse na dan in mnoge stvari so se zvedele še pozneje. Bela Kovacs, generalni tajnik stranke malih kmetov, je bil tudi vpleten v protirepublikansko zarotniško gibanje in zato tudi aretiran. Madžarske oblasti so prvotno zahtevale od sovjetskih oblasti, da izpuste Kovacsa na svobodo, toda iz Ko-vacsevih izpovedi pri zasliševanju se je izvedelo, da ni bil v zarotniško gibanje vmešan on sam, ampak tudi sam predsednik madžarske vlade Ferenc Nagy, ki je istočasno predsednik stranke malih kmetov.
Ko je madžarska vlada zvedela za te podrobnosti, je sklenila pozvati Nagyja, ki se je mudil v Švici na dopustu, naj se vrnu in isto je napravilo tudi predsedstvo stranke malih kmetov. ^
Predsednik madžarske republike je zaradi novih prilik začel posvetovanja z voditelji raznih strank in istočasno je zvezni odbor komunistične in socialdemokratske stranke pregledal situacijo, ki se je s tem porodila. Ker je predsednik vlade obdolžen sodelovanja v protirepubliški zaroti, bi se moral takoj vrniti in podati ostavko, toda istočasno je bilo potrebno čimprej rešiti vladno krizo in preprečiti težke posledice, ki bi nastopile pri izvajanju triletnega gospodarskega načrta.
Toda Ferenc Nagy, ki Je zvedel, da je Kovacs izdal tudi njega In da je tudi njegova dvojna igra prišla na dan, se ni hotel vrniti iz Švice in je podal ostavko na svoje predsedniško mesto.
Domača in tuja reakcija je izkoristila to, da je zagnala ostro kampanjo proti sedanjemu režimu v Madžarski in mnogo predstavnikov sla-rih latifundistov in zemljiška gospode je celo Izrazilo željo, da bi se povrnili Hortyjevi časi, ko so oni svobodno gospodarili s svojimi velikimi zemljiškimi kompleksi, katerih jih je „oropala" agrarna reforma. Ti isti elementi so razširjali tudi vest, da 1e vsa ta kriza in Nagyjeva ostavka zaradi sodelovanja v protirepubliški zaroti samo manever komunistične stranke, da bi v Madžarski izvršila „puč" in tako prišla do oblasti.
Ka ta obrekovanja je odgovoril generalni sekretar komunistične partije Rakoczi. Ta je rekel, da je vladna kriza mirno rešena, pač pa da se morajo tisti elementi desnega krila stranke malih kmetov, ki mislijo nadaljevati s svojim dosedanjim razdiralnim delom zavedati, da so edina pravilna pot za razčiščenje vseh vprašanj volitve, ki bodo prinesle strankam levice še več glasov, kakor so jim prinesle zadnje in to zaradi dvojne in lažne politike, ki jo vodi stranka malih kmetov in predvsem njeno vodstvo.
V Budimpešti,' pri vsem tem razpoloženju vladna kriza, ki v stvari niti kriza ni bila, ni trajala dolgo, ampak je bila že 31. maja sestavljena nova vlada. Iz prejšnje vlade sta bila izločena Ferenc Nagy in minister za zunanje zadeve Gyongyos-sl. Posle zunanjega ministrstva bo začasno vršil minister za Informacije, dočim je predsedstvo vlade prevzel Dinyes.
Predsedniško mesto v stranki malih kmetov, ki ga je prej imel Nagy, je bilo poverjeno bivšemu ministru za poljedelstvo Dosyu.
Tako se je končala madžarska kriza, ki ni imela nikakih notranjih pre-tresljajev, dočim je po nepotrjenih vesteh „New Cronicla" skoraj gotovo, da bodo ZDA protestirale proti mad-
žarskemu postopku in da bo ameriški Kongres predlagal, naj se ukine ameriško posojilo v znesku 1 milijarde in 750 tisoč šterlin, ki ga je Export-Import Banka odobrila Madžarski. Prav tako bo ameriški Kongres predlagal, naj se ukine posojilo 871
INDONEZIJSKI ŠTUDENTJE SE BO RIJO ZA NEODVISNOST TUDI S TISKOM
Pred nekaj dnevi je Maršal Tito
sprejel skupino bolgarskih novinarjev in se z njimi razgovarjal o raznih vprašanjih Jugoslavije in Balkana.
Novinarji so pripovedovali maršalu Titu o svojih vtisih in pri tem so omenili tudi mladinsko progo.
Maršal Tito je tu obrazložil dvojni pomen izgradnje proge, ki je razen gospodarsko-ekonomskega pomena tudi velikega pomena za izgradnjo novih kadrov in formiranja nove skupnosti.
Ko je pogovor nanesel na vpra šanje Ljudske fronte, je maršal Tito obrazložil nastanek Ljudske fronte še pred vojno in nato nje razširitev in ojačenje v času vojne, ko je Ljudska fronta prevzela borbo proti okupatorju in domačim kvizlingom in počasi dobivala vedno bolj značaj in obliko nove organizacije z občedržavnim obeležjem.
Nato je maršal Tito govoril o uspehih in enotnosti, ki vlada v Ljudski fronti, o njeni trdnosti v času borbe in sedaj v času izgradnje države in nadaljeval: »Za nas majhne narode je zlasti važno, da smo na znotraj enotni ne samo narodno, ampak tudi politično. Zelo važno je prav tako, da so naši slovanski narodi na Balkanu enotni. Znano vam je, da hočejo vaše množice v Bolgariji to zbližanje, enako, kakor hočejo to tudi naše množice.«
Enotnost in povezanost vseh na rodov na Balkanu je nujna, je dejal Tito: »Toda ne zedinjamo se, da bi nekomu grozili, da bi mogli nekoga napasti, ampak, da bi lahko
milijonov šterlin, ki jih je odobril Truman.
To se da pričakovati, kajti že v vsem začetku preiskav proti zarotniški organizaciji je prišlo do odkritij, da je ta organizacija povezana z inozemstvom in to ne samo z raznimi
Italijanska vladna kriza se je po skoraj 3 tedenskem zavlaievanju kon-čalaf?). Namen in vzroki krize so bili znani že pred krizo samo, zato nista mogla niti Nitti niti Orlando sestaviti odgovarjajoče vlade in je padla odločitev ponovno na De Ga-sperija, ki je bil pripravljen do konca izvesti načrt ameriških gospodarstvenikov in italijanskih denarnih in zemljiških mogotcev ter Vatikana. Zaradi stališča, ki ga je že v začetku zavzel De Gasperi, je bilo nemogoče vsako sodelovanje v novi vladi, tako središčnih še manj pa levičarskih strank.
De Gasperi je končno uspel sestaviti novo vlado, ki jo tvorijo skoraj sami krščanski demokrati in nekaj „strokovnjakov".
že v času sestavljanja te nove vlade je bilo jasno, da je to obrat italijanske notranje politike v desno in nobene De Gasperijeve trditve niso mogle preprečiti nezadovoljstva med italijanskim narodom in celo v krščanski demokraciji sami.
Sicer je res, da je desničarsko časopisje pelo slavospeve De Gasperiju za njegov „junaški čin" pri sestavi nove vlade, vendar so na vseh ljudskih zborovanjih napadali De Gasparija in so celo delavci, člani Krščanske demokracije, z drugimi delavci levičarskih strank podpisovali protestna pisma proti De Gasperiju.
Razen tega sta se tudi Gronchi in Tossetti, ki predstavljata levo krilo krščanske demokracije, odrekla so-
očuvali vsak svoje in vse skupaj, da bi očuvali svojo neodvisnost, svoj narodni razvoj, svoj mirni gospodarski razvoj, da se ne bc govorilo kakor doslej: »zaostale države kakor na Balkanu«, ampak, da bo Balkan poleg Sovjetske zveze svetla točka, kar se tiče pravilne ureditve narodnega in socialnega vprašanja.«
Na vprašanje nekega novinarja o Slovenski Koroški je maršal Trto rekel: »Slabe so okliščine, da bi dobili vse, kar zahtevamo. Da bomo verjetno nekaj dobili in da bo nekaj storjeno, sem prepričan, vendar pa to ne pomeni, da bi bila to rešitev za večne čase. Izjavil sem že. da to vprašanje za nas ni rešeno ne glede ra to, kakšna bi bila rešitev. Pokoravati se ni.nsr.io odločitvam, ker smo člani ZN, vendar pa to ne pomeni dvigniti -oke in pristati za večne ča.=e na takšen sklep. Res je, da so tam Slovenci, res ie. da žive Slovenci tam tisoč in več lot. Tega ne more nihče zanikati, pa tudi mi se temu ne moremo odreči. Ce nam tega ne bodo dali, bo to za nas nepravilna odločitev, toda sprejeti jo moramo, ker smo člani ZN. Kaj hočete, tam je večina. Nam so storili mnogo krivic. Pri teh mirovnih razgovorih nam je bila storjena krivica tudi v zadevi Julijske krajine: Trst je enostavno izrezan iz celega in zdravega telesa. To se je zgodilo zaradi določenih mednarodnih računov. Toda, kaj moremo? Dati moramo svojo žrtev za utrditev miru. To je naša dolžnost.«
Pogovor je nato nanesel na petletni načrt, na pravilno razdelitev dela in njegovih sadov no potre-
če se bodo vesti „New Cronicla" o prekinitvi izplačevanja posojil uresničile, je to zadosten dokaz, da Export-Import Banki in tistim, ki stoje izza nje, ni za rešitev težkoč, v katerih je Madžarska, ampak za vmešavanje v njene notranje politične zadeve.
delovanju v De Gasperijevi vladi, dočim ja polkovnik Umberto Lasagna Canevari, voditelj narodno-osvobodil-ne borbe v Liguriji in krščanski poslanec v rimski ustavodajni skupščini podal ostavko na svoje poslansko mesto in celo izstopil iz krščanske demokracije.
Na najhujši odpor je nova De Gasparijeva vlada, ki je že dobila naziv „dolarska vlada" in „vlada Jačini" po predstavniku zemljiške veleposesti in skrajne desnice krščanske demokracije, naletela na levici.
Nenni — socialist je obdolžil De Gasperiju, da je razbil tripartitni blok in se ločil od socialistov in komunistov ter se povezal z desnico in s tem izdal osnovo republiških načel.
Komunistična stranka pa je izdala proglas, v katerem izraža svoje nezadovoljstvo in vabi vse demokratične množice, da v legalni obliki izrazijo svoje nezadovoljstvo.
2. junija je nezadovoljstvo prišlo do viška. Po vseh italijanskih mestih so se vršile slavnosti, na katerih so ljudske množice proslavljale obletnico proglasitve republike. V Rimu se je množica 70.000 ljudi zbrala pred palačo začasnega predsednika italijanske republike. Med vzkliki republiki in demokraciji so se slišali mnogi vzkliki „Dol z De Gasperijem" in podobno.
Splošno ljudsko nezadovoljstvo je prišlo do izraza na vseh manifestacijah v Benetkah, v Milanu, Turinu, Genovi in drugod.
bah posameznih federalnih edinic ter na napore in težave pri izvajanju istega. Tu je maršal Tito zaključil takole: »Pri tem delu za splošni napredek so za nas najtežje vprašanje kadri, medtem ko materialna sredstva niso problem. Mnogi bodo vprašali, kako to. Naš dinar je močan. Posojila nismo vzeli, niti dolarjev, niti kakega tujega denarja. Pri nas je vse ustvarilo ljudstvo. Nekaj malega sredstev smo dobili tudi z nacionalizacijo in zaplembo premoženja vojnih zločincev, toda osnovna sredstva je ustvaril ogromen delovni polet naših narodov. Naš kmet zelo rad in redno plačuje davek, tako da v celoti vzeto pri nas ni problem denar, ampak kadri.«
Enourni razgovor med bolgarskimi novinarji in maršalom Titom se je končal z obrazložitvijo, ki jo je dal maršal Tito o vlogi sindikatov pri borbi za pravice delavstva, za pomoč pri izvedbi petletnega načrta in pri dviganju kulturne, strokovne in tudi politične zavesti delovnih sil in je zaključil:	»Naš
kmet se je že spremenil: ni več tak, kakor je bil nekoč, ne hodi več upognjen, ampak pokonci, gleda smelo in ponosno. Prvomajska proslava je pokazala, da danes med vasmi in mesti ni razlik. Okoli 30 tisoč kmetov je prišlo na veliko svečanost v Beograd. Imel sem priložnost videti, da kmetje pri nas več vedo, da se smejejo in da ploskajo z rokami, da gledajo naravnost. To je za oko neznaten pojav, vendar je zelo značilen.«
Važno je, da smo enotni
Vlada „Trumanove pomoči”
TURČIJA
Agencija France Press javlja, da je turški parlament 29. maja izglasoval podaljšanje obsednega stanja v oblasti Cartgrvda in okolici še za nudai jn ih 6 mesecev. To obsedno stanje se nadaljuje še od 1941. leta kljub temu, da Turčija ni bila v vojni in da opozicija zahteva, da se ukine.
INDIJA
Kakor javlja Agencija France Press besnijo v področju Gurgavna, južno od New-Del-hija že več dni veliki nemiri. Okoli 20 vasi je v ognju. Šte-v.lo žrtev še ni znano. Uporniki razpolagajo z modernim orožjem. Nemili so tako močni, da policijske in vojaške sile ne morejo vzpostaviti reda in miru. Associated press dodaje tem vestem, da so se nemiri, ki besnijo na 18 milj od indijske prestolnice New-Del-hija, spremenili v malo vojno, v kateri e uporabljajo puške, ročne bombe, minome-talci in topovi.
ZDA
Ameriški ča opis »New E-ra«, ki izhaja v Clevelandu piše v tvoji številki z dne 7. maja sledeče:	»Predsednik
Truman zadnje čase pogosto pridiguje, da bi morala bogata podjetja prostovoljno znižati cene svojim produktom, da ne zavozimo v še večjo inflacijo in potem v depresijo Pri tem b bilo zanimivo vedeti, če predsednik veruje, da bodo njegove lepe besede kaj za egle. Mi ne.«.
isti časopis v isti številki piše še to le:
»Nar voslovci pravijo, da se dobijo na svetu tudi bele vr ne, pa so z e’o redke. Morda so tako redke kot kapitalisti, ki >e prostovoljno odrečejo velikim profitom«, terna 'pljuje: Čitali smo, da je vefekap tal od lanskega junija do danes izpulil nad osem bilijonov dola-jev iz žepov nas povprečnih državljanov. Seveda je to izvršil povsem leg Ino, z inflacijo.
SinvBiiRi; je treba pnhili kot pse
(Nadaljevanje s 1. strani)
točišča na slovenskem svobodnem ozemlju, ki so ga Osvobodili slovenski partizani.
Gospodje pa, ki danes s svojim strupenim peresom skušajo netiti razdor med Slovenci in Italijani s tem, da poveličujejo fašistični izrodek Marego, Kebata, D’Arteno, slovenski izrodek, nemško vohunko, kot Italijane in žrtve »pobesnelega slovenskega imperializma in banditizma« ne delajo nikakih uslug niti italijanstvu niti italijanskemu narodu, kajti naši ljudje in Z njimi vsi pošteni italijanski demokrati vedo ločiti Italijana od fašista. Ti gospodje naj pazijo, da ne bodo nekoč dajali odgovor prav italijanskemu ljudstvu zaradi žalitev, ko nazivajo fašistično golazen Z imenom Italijana.
Slovensko ljudstvo se ne bo oziralo na take ljudi. V tej težki na-rodno-Osvobodilni borbi se je slovensko ljudstvo prekalilo in v vseh primerih pok-ralo uso svo’o veličino. Neštetokrat bi lahko maščevalo sv-i-e žrtve. Po 8 septembru, ko so Pile divizije in armad" razoroženih italijanskih vojakov in med njimi tisoči (ne samo generalov) požigalcev slovenskih vasi in klavcev slovenskih žena in otrok, prepuščeni na milost in nemilost tako imenovanim banditom - ^0' venskim partizanom, je poslednji
ANGLIJA
Tanjug. Pied sodišče v Londonu je bil priveden bivši predstavnik takoimenovane Nezavisne hrvatske države v Berlinu dr. Nikola Zdunić, ker ,'e bil obtožen, da je skrivaj prišel na Angleško.
'Sod.šče ga je obsodilo na denarno kazen 10 sterlingov in ko je njegov branilec na sodišču, bivši ustaški funkcionar m vojni zločinec Jelič položil zanj še 20 šterlingov kavči e, je bil puščen na svobodo Namesto da bi ga angleške oblasti izročile jugoslovanskim obla dem, kot vojnega zloč nca, pa • so mu samo prepovedale nadalnje bivanje v Angliji.
_________KITAJSKA________
Kakor poroča agencija. Associated Press je nankinška vlada zahtevala od Amerikan-oev. da prevzamejo obrambo t encinske proge na oddelku čingvangtana, ker ogražajo združene demokratske armade Mandžur je s svojim pro-dirin em Čepingkal, najvaž nejše železi.iš'.o križišče v Mandžuriji.
Po istih vesteh nameravajo Ai.er ianci zgraditi v Čing-vangtanu svojo hidroavionsko bazo.
NEMČIJA
Na vel kem zborovanju, ki ga je organizirala Enotna socialistična stranka v Berlinu, ie njen predsednik Vilhelm Pik rekel med drugim: »Enotna socialistična stranka z vznemirjenjem opazuje poizkuse tuje reakcije, da spravi Nemčijo pod svoj vpliv. Ang eške in ameriške kapitalistične sile se trudijo, da bi ohranile in celo pojačale svoje pozicije s tem, da bi Preprečile širjenje socialističnih icej. Ta težnja je prišla do izraza tudi na moskovski konferenci. Toda obnova Nem Cl e in dvig življenjskega nivoja nemškega naroda je mogoč samo v sodelovanju s Sovjetsko zvezo.
(Nadaljevanje z 2. str.)
Partizan in slednji slovenski kmet 1 hrano in obleko pomagal italijanskim vojakom, da so prišli v svojo zemljo, ne da bi jih zajela nemška vojska in gnala v taborišč smrti v Nemčijo. Ce bi bili v našem ljudstvu in v naši vojski vsaj desetina toliko protiitalijan-sovraštva kot ga je pri ne-aterih tukajšnjih »demokratih«, v’otislovenskega, bi tudi v Italiji «nes desettisoči mater, zavitih v ’nmo, jokalo za izgubljenim si-°Vafc° k°t je na naši slovenski ffuji. Zahvaliti se morajo samo v okogrudnosti slovenskega člove-a> ce so se jjm vrnni njihovi si-s slovenske zemlje, ki so jo * Požgati in opustošili.
(ovensko ljudstvo hrani in bo m * * * * v pozne rodove hranilo doku-Pnt, ki so v niem pod naslovom: '-ornando CC.RR. dell’XI. Corpo ve r,n,l}n naslednje besede:	Slo-
;*,nfe ^ treba poklati vse kot pse z orez vsake milosti.
Ten. Coli. Aguecci.
skin 0..ni°re danes očitati slovcn-V. 1 tjudem, če so v svojem brez-stroPr?J,lisne,n boju za življenje hn„nl, Za uničenjem takih izrod-ci ; clovešku družbe, kot so Aguec-velie •VJi -oni’ ki so njegovo po-Zmo,JZVrseVali 2 največjim sadi-
Tako
fo delali iz istih razloge
'-fl 9n '4.	—tlutiuyt.
riški '	, cMe tudi angleški, am
ki A ru , tn vojaki vseh vojsk se borile proti fašizmu.
1 is M voli prali mimi - ali at!
Te dni se vrši v Trstu imeniten proces. Gonja s »fojbami«, ki jo vrši reakcionarno časopisje že dlje časa, je dobila s tem najlepše zadoščenje. Dosegla je, da se torej govori o fojbah tudi uradno, pred sodiščem. Se več, na zatožni klopi so ljudje, ki so krivi, da je ta ali ona oseba našla svoj konec v fojbi.
Z naše strani je že bilo povedano, kako mislimo o tej zadevi in na drugem mestu govorimo o tem tudi v današnji številki našega lista. Ni nam torej treba, da prevzamemo vlogo ne sodnika ne tožnika in tudi ne zagovornika.
Radi bi pa nekoliko osvetlili ta proces z — dejali bi — zgodovinske strani. Govorili smo torej z Lonjerci samimi, ki so v stvari najbolj doma.
Za časa osvobodilne borbe je bil Lonjer zelo aktiven. Nekateri Lonjerci so bili v partizanih, mnogi drugi so se udejstvovali kot terenski delavci, nekateri pa so imeli nalogo vršiti razne akcije v okolici. K tem zadnjim spadajo Per-tot Danilo, Ferluga Ladi-Cvek in pozneje tudi Marušič Franc. Glavina in posebno še Cok, ki je bil zelo uporaben, ker se je v svoji uniformi poljskega čuvaja (guardia campestre) iahko prosto kretal, sta bila zelo aktivna.
Zanimivo je, da je med osvobodilno borbo vodila pot partizane preko Lonjerja. »Veš, tovariš,« mi pripovedujejo Lonjerci, »vsi, ki so hoteli iz Trsta v partizane, so morali čez Lonjer. Tu je bila prva postaja, tu so jih razdelili, nekatere so odpremili v Dolino, druge v Gropado.«
»Kdo pa je imel to nalogo, da je odločal, kam naj kdo gre?«
»To je opravljal Ladi Ferluga-Cvek, pomagali pa so mu terenci.«
»Po vsem tem se da sklepati, da je bila v Lonjerju velika sigurnost, da se torej ni bilo bati kakega izdajstva.«
»Brez dvoma je bilo tako. Edini strah nam je povzročala družina, kateri je pripadala pokojna Dora Cok. Družina je gmotno dobro stoječa in se za stvar, za katero je bilo drugo ljudstvo v borbi, ni zmenila. Dora je bila nekje pri Nemcih uradnica. Njeno obnašanje ni Lonjercem nič kaj ugajalo. Preveč se je družila z Nemci tudi izven službe. Da, prišla se je v Lonjer kazat tudi na konju — v družbi Nemcev, seveda. Znano je tudi,
da je bila povabljena z naše strani na sodelovanje, pa je odrekla. Ni mi znano, v koliko so ji mogoče ob tej priliki namignili na radio-postajo v našem bunkerju; bila je namreč v tem zelo izvedena. Toda kdo drugi je lahko o tem vedel kaj več. Na vsak način pa so se Lonjerci čutili po njej in njeni družini ogrožene.
Po prvem maju so se izvršile razne aretacije po navodilih, da
je treba ustaviti Colottijeve pripadnike črnih brigad in podobnih fašističnih vojaških formacij ter pripadnike nemške vojske — navodila, ki sicer niso bila šele od takrat, ampak je take pozive že davno dajal tudi radio iz Londona. Tako je bil aretiran tudi Za-rotti kot pripadnik Colottijeve bande. Cok Teodor ga je privedel v Lonjer, da bi ljudje ugotovili, ali je sodeloval pri znanem čiščenju
21. marca 1945 ali ne, Ce so ga pa v tem odvedli člani policije, tu se njega več ne tiče. Podobno je bilo z Marego.«
»Da, glede lega Marege so na sodišču rekli, da ni storil nikomur nič hudega.«
»No, vemo, da je on sam o tem malo drugače povedal. In Kolikor ni storil v Lonjerju, bi že vedeli kaj več povedati o njem v Istri.«
»Sicer pa tudi v Lonjerju ni bil taka ovca,« se oglasi tovarišica, ki prisostvuje pogovoru. Spominjam se, kako je dejal, ko so po uničenju sedeža fašija na Katinari peljali Ferlugo v zapor, da za tega ni več potrebno, da bi dobil snažno obleko namesto navadne in blatne, ki jo je imel takrat na sebi. Posebne dobrote v tej njegovi izjavi ni bilo čutiti.«
»Sicer pa — bil je višji fašistični funkcionar, oficir, torej povoda dovolj, da je bil aretiran. O na-dalnjnji usodi aretirancev bi lahko govoril Marušič.«
»Kaj pa je z Marušičem?«
»Sedaj že dlje časa nihče o njem ničesar ne ve. Marušič je bil pustolovec, bil je vse in povsod. Bil je tudi sergente pri X. MAS! Čudno se mi je zdelo, kako se je upal dije od doma, tudi v gozd in celo v uniformi. Naj je že bilo kakorkoli — v 1. 1944. se nam je pridružil in je celo uspešno delal. Toda prepričan sem, da ga v njegovi odločitvi niso vodili idealni in nesebični motivi. O tem sklepam tudi iz razgovora, ki sem ga imel nekoč z njim, in iz dokaj čudne izjave, ki jo je tedaj dal. Kaj je sedaj ž njim, ne vem. Toda gotovo je moral odgovarjati za marsikaj, kar nima zveze s tem sedanjim procesom in kar je izvršil pozneje.«
»Kaj pa sodite o sedanjem procesu?«
»Komedija, dobro pripravljena in lepo igrana.«
»Kako, da se ta proces vrši sedaj? Mar sta bila Cok in Glavina ves ta čas zaprta?«
»Ne. Stvar se je začela lani, nekako pred začetkom mirovne konference. Takrat je reakcionarno časopisje sprožilo to kampanjo. Tedaj so prišli ven tudi z imeni: Vse skupaj časovno nekako soupa-da z veliko gonjo proti Jugoslaviji s strani Amerike zaradi sestrelitve letal, ki so letela čez jugoslovansko ozemlje.
(Nadaljevanje na 4. str.)
PADLI ZA SVOBODO
V nedeljo dopoldne so v petrolejski sušilnici pri Sv. Soboti odkrili spominsko ploščo devetim tovarišem, padlim v borbi za svobodo.
Solze slovenskih mater in žena se še niso posušile. Preveč je bilo darovane lastne krvi, preveč je bilo žrtev za svobodo, da bi moglo človeško srce pozabiti nanje. In v še žive rane vlivajo preživeli fašisti in njihovi prijatelji novega ognja, ki žali, žge in boli.
Toda zaman vsi računi. Naša bol in trpljenje je rodilo našo borbo in zmago in naša zmaga nas je naredila čvrste in uporne.
Niti ena kaplja naše krvi, prelita v boju proti fašizmu, ni bila prelita zaman. Plačila za vsako si ne pustimo ukrasti.
Tržaška črna borza in njeni krušni očetje
V Trstu imamo ustanovo lepega imena SEPRAL (Sezione Provinciale Alimentazione, kar bi bilo Pokrajinski Odsek za preskrbo). Ta Sepral bi naj razvijal svojo delavnost s tem, da bi dobavljal zlasti delavskim množicam blago, ki predstavlja najnujnejše življenjske potrebščine, po nizkih cenah. Razen tega bi naj vršil še nekaku funkcijo napram bolnicam in podobnim ustanovam. V ta namen je Sepral določen, da izdaja dovoljenja za uvoz in je obenem pooblaščen, da blokira vse ali le del uvoženega blaga.
Naloga Seprala bi naj nadalje bila - vsaj tako mi mislimo - z vsemi silami, z vsemi sredstvi, ki jih ima na razpolago, delati na to, da se prepreči naraščanje cen, da se zatre črna borza, predvsem pa preskrbeti delavskim množicam dovoljno količino življenjskih potrebščin. Znano je namreč, da v Trstu nihče ne more računati, da bi živel s tem, kar dobi na nakaznice, in da je stvar še lepša, Sepral tudi sam viša cene.
Dolgo je ljudstvo moralo čutiti neznosnost položaja, ki ga ustvarja »režim« Seprala. Zadnje čase so pa prišle na dan stvari, ki sicer delavskih množic niso rešile hudih stisk in skrbi za prehrano, pač pa so ljudem pojasnile, kje je eden izmed velikih vzrokov za obupno
stanje preskrbe v Trstu. In gnilo
mesto je prav v — Sepralu. Izka-
zalo se je, da je to do skrajnosti
skorumpirana ustanova, ki deluje v pravem nasprotju z interesi ljudstva in ki dela brez vsakega sramu
v korist kapitalistov. Navedli bomo le nekaj primerov.
Tako je n. pr. šlo za uvoz marmelade. Od uvoznika je Sepral zahteval, naj mu odstopi del marmelade po ceni, ki bi bila znatno nižja od nabavne. Ko se je trgovec nekoliko začudil, so mu gospodje od Seprala s podlo nesramnostjo »pojasnili«, da on vendar ne bo imel izgube, kajti del marmelade, ki mu bo ostal, lahko proda po cenah »svobodne trgovine« (kar je lepše ime za črno borzo). Kdo je .torej tisti, ki bi naj bil pri tem oškodovan? Ljudstvo, ki naj plačuje po črnoborzijanski ceni, če more. Ker pa je jasno, da ne more, naj se torej takim dobrinam koc je marmelada odreče. Sepral se izgovarja, da skrbi za delavske množice s tem, da odstopa po nižji ceni potrebščine tovarniškim menzam — torej delavcem, bolnicam in podpornim ustanovam. Toda v tem je malo resnice.
Tovarniške menze so v režiji tovarn, torej lastnikov, katerih obveznost napram delavstvu je tudi vzdrževati menzo. Ce torej Sepral dobavlja taki menzi poceni blago,
dela le v korist industrijcev. Kar pa se tiče bolnic in podobnih ustanov, je pa spet jasno, da ni Sepralova naloga zanje skrbeti, temveč ZVU, ki jih upravlja.
Kakšni so še kriteriji, ki vodijo delovanje Seprala, nam kaj nazorno kaže primer s slanino. V Trst je prišlo 8000 kg slanine, ki jo je Sepral blokiral in razdelil med »prebivalstvo« takole: Krščanski delavski zvezi 5000 kg ali 65 odstotkov, menzi v Jadranskih združenih ladjedelnicah (CRDA), kjer je približno 1000 delavcev, pa le 800 kg, oziroma 10 odstotkov. Tržaškemu Lloydu, kjer je približno 500 ljudi, predvsem uradnikov, pa so dali 500 kg, torej nekako 1 kg na osebo in tako podobno je šlo naprej: Jadranska plovba. Banca d’Italia, Bolniška blagajna i. dr., pa tudi sebe Sepral ni pozabil in si obdržal eno osmino tistega, kar so prejele ladjedelnice, kjer je 11.000 delavcev.
Potem je afera z jajci. Sepral je zaplenil 128.800 jajc ter jih razdelil, in sicer tako, da je dobil uradnik v Banca d’Italia n. pr. 46 jajc, delavec v ladjedelnicah pa — eno! Ker pa je bilo dodeljeno ladjedelnicam ne le 11.000, temveč 18.000 jajc, je le nastalo vprašanje, kje so ostala jajca. No, jajca so se deloma našla; 3000 jih je bilo pri
tvrdki Amadei po primernih cenah seveda, in bogve koliko jih je napravilo podobno pot.
Tesno s Sepralom dela tudi Urad za cene in njegovo blagodejno de-lovanje se povsod pozna. Poudariti je tudi treba, da dela Sepral z odobravanjem ZVU, torej so nevzdržnega položaja v prehrambeni politiki krivi vsi trije (za ZVU ni to nič posebnega).
Razumljivo je, da se je po vseh teh goljufijah v ustanovi, kjer bi morala vladati kristalno čista poštenost, dvignil v tržaškem delovnem ljudstvu kakor pri poštenih gospodarstvenikih val ogorčenja. Italijansko kakor slovensko gospodarsko udruženje, potem konzorciji trgovcev z mešanim blagom in mesarjev so pozvali Osrednji odbor za sindikalni sporazum, naj skliče komisijo, ki bi dosegla, da se izvede nad Sepralovim delovanjem, temeljita kontrola.
Zahtevo po kontroli pa ponavlja ludi' vse ljudstvo preko svojih organizacij. Svojo voljo, da hočejo doseči konec korupcije pri Sepraiu, izvažajo delavci po tovarnah, kakor prebivalstvo v okolici.
Vajeni smo, da si v Trstu ne delamo utvar, kadar se borimo za prainčno slu ar, toda mogoče bo vsaj pri Sepralu drugače. Ce bo, bomo povedali.
Po Baški grapi in tolminskih hribih
»Tako nam je lepo, da bi človek ne verjel, da je res.«
S temi besedami nas je pozdravila Golobova mati v Baški grapi, ko smo se vozili mimo njene hiše v Podbrdo. «Nazaj grede pa se morate ustaviti», je zaklicala za nami.
Vasi v dolini Bače so počivale v nedeljskem popoldnevu. Bili smo namenjeni v Podbrdo, ki leži na skrajnem robu Baške grape in Tolminske, kakor se imenuje ves ta svet tja do Kobarida. Tolminska je gorata dežela, toda nikjer ni tako bregovita, kot v Baški grapi. Hribi se skoraj stikajo. Na njihovih pobočjih so lepe, sončne se nožeti kot zeleni otoki sredi zelenja gozdov. Pod njimi, na prostoru, kjer strmina nekoliko popusti in se potem nadaljuje v novi strmini tik do grape, se belijo izza košatih sadovnjakov posamezne kmetije in naselja. Dno doline zapira Porezen, Petrovo brdo in zadnji rob Crne prsti. Onkraj njih je Gorenjska. Vlak privozi iz Bohinjskega predora in puha po ozki soteski do Svete Lucije. Dalje 'še ne more, ker proga ni popravljena. (Od tu nazaj pričenja namreč cona A.)
Podbrdo je bilo za časa Italije obmejna postaja, fašistična utrdba, iz katere je peljalo nešteto poti in dvoje dobrih cest proti severovzhodu, kjer je bil cilj njegovega nadaljnega pohoda. Kasarne na Poreznu in na Petrovem brdu ter bunkerji, ki so raztreseni vsepovsod, spominjajo na tiste čase ter pripovedujejo, da se je fašizem zlomil na svojem pohodu, ker mu je zdrav narod zastavil pot in naredil konec njegovemu nasilju. Od njega je ostal le ogaben spomin.
»Nekdaj so bili tam gori lepi pašniki, tako mi je pravila mati«, mi je pripovedovala mladinka Liza, »fašisti so jih prepregli z žico in nihče ni smel niti v bližino. Naša živinoreja je padla za petdeset odstotkov. Žico smo odstranili. Pri delu je pomagala tudi naša mladinska brigada »Branka Tro-jerja«. V načrtu imamo živinorejsko zadrugo. Kasarne po planinah nam bodo služile tudi kot plan-šarije. Ta zadruga bo predstavljala za nas dobršen vir dohodkov. Zdaj vidimo tudi mi mladi, ki smo zrasli za časa fašizma in hodili v njegove šole, kaj vse nam je prizadejal. Kako je moralo boleti naše starše, ko so jim pobrali najlepša polja, edine kose zemlje, ki so jih imeli na ravnini, za kasarne, ki bi jih lahko postavili v breg in nas ne bi tako oškodovali. Ni čuda, da še sedaj ne morejo pozabiti tega. Izsekali so naše najlepše gozdove. Sekali so tam, kjer se jim je zdelo. Niso pazili, da bi sekali, kjer bi bilo prav in bi se mlado drevje lahko razvilo, kar se ne bi poznalo, ne bi bilo v škodo. Samo če se ozreš v hrib na praznine, ki zijajo med drevjem, vidiš kako nespametno in kruto so delali.«
»Ti se pa kar dobro razumeš na
vaško gospodarstvo«, sem se začudila.
»Nekoliko se že razumem, moramo se razumeti. Ce mladina pomaga naši ljudski oblasti, dela predvsem zase, mi smo tisti, ki bomo šele prav uživali dobrote naše svobode in našega petletnega načrta.«
Njene besede in njen vpogled v vso vaško problematiko so mi razodevale, da živi današnja mladina vse drugače, vse lepše, kot smo živeli mi v njihovih letih. Lovili smo se, hlastali za resnico in nismo vedeli, kaj nam je, kaj je prav za prav narobe, kdo povzroča to neskladnost, ki se je odražala povsod in v nas samih. Vse je bil le zunanji videz, le forma. Njim pa daje organizacija, študij in delo vsebino življenja, njegovo pestrost in bogastvo.
Sli sva proti postaji. Cesta vodi pod železniškim mostom. Tisoč dove tstošt ir iinšt ir idese tega lata so ga prvič vrgli v zrak bersaglieri, preden so pobegnili od Nemcev v partizane. Drugič so ga vrgli Nemci, ko so bežali na Koroško, da bi jim partizani ne mogli slediti. V teku petletke bomo zgradili novega. Ogrodje bo prišlo iz domače tovarne. Na postajo se je pravkar pripeljal kamion mladine iz Rimskih toplic. Štajerska mladina je
naredila obisk primorski mladini. Pod postajo se je zbiralo ljudstvo pred Prosvetnim domom. Stopila sem do skupine možakarjev. Med pogovorom so se nam pridružile tudi žene, ki so imele poprej svoje pomenke.
»V letošnji pomladni setvi nam je pomagalo tudi vojaštvo, semena in gnojila je v naših krajih dovolj, ga ni treba dobavljati. Delo je težko, ker je vse v bregu. V načrtu imamo vzpenjače, ki nam bodo za polovico olajšale trud. Poleg živinoreje in gozdarstva bomo gojili tudi turizem, ki je za časa fašizma popolnoma propadel. Takrat ni nihče mogel uživati lepote naših planin. V eno izmed vojašnic na Petrovem brdu gre približno dvesto ljudi. Preuredili jo bomo za dom oddiha. Znova bo vzpostavljen promet s Poljansko dolino in od tega prometa bomo tudi mi kaj imeli. Veliko so vozili tod mimo, a naša vas in dolina ni imela od tega ničesar. Vse je bilo v rokah fašistov.«
»Z lesenimi so prišle«, so se vmešale žene v pogovor, »odšle so s »peličami« in njihovi možje so odnesli milijone. Trgovec Munafò v Gorici ni zastonj dejal, da tako dobro kot mu je bilo v Podbrdu, mu ne bo nikoli. Sedaj imamo svojo nabavno zadrugo, imeli bomo svojo živinorejsko zadrugo in mle-
karne. Delamo in izboljšujemo svoje življenjske pogoje. Prej smo tudi delali, a od naših žuljev so bogateli drugi in mi smo komaj živeli. Nočemo več Munafojev in nobenih fašističnih krvosesov. Srečni smo, da smo svobodni, in zadovoljni smo z našo ljudsko oblastjo.«
Z jedrnatimi besedami, ki so lastne našim hribovskim ljudem, so mi to povedali. Njihovi zdravi obrazi so mi pričali, da je tako.
Nazaj grede smo se oglasili pri Golobovi materi, ki je zdaj predsednik obnove, takoj po osvoboditvi pa je bila sedem mesecev predsednik Krajevnega ljudskega odbora za Grahovo. Tri in šestdeset let ji je, toda čila je in čvrsta, naravnost mladostna. Vzgojila je pet otrok. Ima dva prašiča, dve kravi in kokoši, kot nam je sama naštela. Pred osmo uro odpravi doma, ob osmi pa se začne njen delavni dan. Pod njenim vodstvom se zida in obnavlja. Odprla je omaro in nam s ponosom pokazala svojo pisarno, na lepo urejene papirje. Do polnoči odgovarja včasih na dopise. »Kaj mislite, koliko let bom še lahko delala?« se je obrnila k nam. »Zdaj bi rada doživela sto let, zdaj je vredno živeti.«
Tako so doumeli svobodo in ljudsko oblast v naših tolminskih hribih.
Mara Samsa
f—MICE JEN VANE
M.: Se ne jeze Vane, ne, še tuo mrvua ke smuo žive! Bude!
V.: Kaj se nijebe čluavek jezo, Aliče muoj! Učijere sen je dou sijeden taužent, denes me vre praša nazaj druge. .\ Kaj ben šou krest, kale?
M.:	Buh pamage, Vane!
Nuca, žijenska! Znaš, de te ne praša za kapricije ...
V.: Sej ne riječen neč... Ma je ni, Miče, nekuoale za-duaste ...
M.: Jest znan, de te Pepa ne pafečka ane lijere ...
V.: Ma človeka prime prou nrvožo, Miče!
M.: Eee, kaj tisto! Smuo use nrvožne, Vane! Sijede n? kamen mrzu ...
V.: Sije dela u glavua, Aliče. de muore prou !etes ta malua uoštilet
M.: Sej jema prou! Samo se ne jeze? Vane! Znaš, de je žijenska dar buažje, na sv..te jen, de muoreš na lehko žnjuo...
V.: Aa, sej buhuare, de je nijebe jemo, Aliče ...
M.:	Vijcrjen, Vane, vi-
jerjen ... Ma muoreš pej za-stuopet, de je use taku stre-šajnsko drago dendenes...
V.: Glih zatu, kaj je patre-
Ali je bila vojna proli lašizmu - ali ne?
Da je bil daljni cilj druge kampanje isti, je jasno. Samo da je bil učinek prve tukaj ta, da sta bila Cok in Glavina aretirana. Ce bi hotela, bi lahko pobegnila. Nekateri so jima celo to svetovali. »Zakaj naj pobegnem,« je dejal Cok, »nimam se česa bati. Izvrševal sem le svojo dolžnost kot pripadnik in funkcionar Narodne zaščite, če sem te ljudi aretiral.« In ni šel nikamor. Vprašanje zase je seveda, zakaj se morata današnja obtoženca sploh zagovarjati in še pred tem sodiščem. Vsekakor nas ta proces zelo spominja na gonjo, ki so jo sprožili v Italiji proti Togliattiju in Aldisiju zaradi usmrtitve Mussolinija.
V ostalem pa je tudi ves potek procesa škandalozen. Saj to že ni več podobno resnemu procesu. Nobenega reda, nobene discipline. In najlepše je to: ljudje, ki nimajo tam nič opraviti, ki so prišli samo z določenimi nameni, ti smejo biti tam, priče pa morajo domov, kajti zanje ni varno. Tako so bile vse priče, ki so pričale v prilog Čoku,
(Nadaljevanje s 3. strani)
prve in napadene s psovkami in
tudi dejansko in to v dvorani kot zunaj. Seveda je tam policija in tudi intervenira, ampak kako! Ce banda napade pričo, tedaj jo policija zaščiti in ji blagohotno svetuje: »Najbolje, da greste domov, saj vidite, kako je za vas tukaj.« Razgrajačem pa ni treba domov. Lonjerci, ki so bili napadeni, so o tem napisali izjave, ki bodo mogoče objavljene v »Dnevniku«. Takšen je torej ta proces.«
»Se to bi vprašali:	kakšen je
ugled Teodorja Čoka v Lonjerju?«
»Dober. Cok je pri nas spoštovan in priljubljen in enako družina.«
»In Glavina?«
»Prav tako.«
Zadovoljni nad tem, kar smo spoznali iz besed Lonjercev, zlasti ko smo videli, kako resno, trezno in brez vsake zagrizenosti gledajo na vso stvar in kako imajo o njej svojo lastno, trdno sodbo, kateri se pridružuje vse antifašistično, demokratsko ljudstvo, smo se poslovili od Lonjerja.
ba lušo, — sej mi nismuo no-bijena gespuada, de muore bet prou vijelo do tli jen Žida no organdis taku, de me vre zdej košta vre več ku dvajste taužent... Buo ben organdis ten čije pa zime, Miče, ke ne bou kej stavet u luanc ...
M.: Taka je navada, Vane, kaj čiješ... Ne beš ante kra-to vesijelja uotruake!?
V.: Je prou! Ma nej nerdi-jua taku, de grije uatrek lehko uoboučen kur je...
M.: Še taku nes jemajuoa na špice, Vane! Kaj misleš, de mene ne košta pej še več ku tijebe ... Pej ki je še? Kii-pije še- kej za Šenk jen malo fešte se ttide šika, beš ben vido ...
V.: A bš tiide ti tuajua uot-pravo letes?
M.: Ja, kaj pej. Buo ana skrb mejn, Vane... Če ne be se Buh no ledije špuotale ... Znaš kaku je?!
V.: Ja, zastuopen, samo ta stare ni nekuole zaduaste ...
M.: Pej kan juo bš dou bi-jermet, Vane?
V.: Ja, škuafe! Buh pamage ... Kaj juo ben jest! Žiher be juo ja, učaseh ke me taku uodlajava...
M.: Čiien riječ, Vane: Ke-tijerme škuafe? U Trst, ale?
V.: Ja, tu pej be te Pepa bulše dapavela, Miče ... Ua-nee suo se ten z gespuden neke domenile menda da be šle u Trst, svijetme Antuone Noume, zdej na petnajst tega mesca. Jest samo tu znan. de je rijeko gespud: Dc nej ne delamua naumnoste, jen de treba jet prou u Trst .
M.:	Kuker uan za.stuope,
Vane, be ble le naumnoste ... Ale jest be te sijeleh ane dvej pavedo, Vane ..
V.: Le riječe, le, Aliče ... Samo Pepa, buo le tela de gri-jemua u Trst. Zakaj, de je škuoda za gvent, prave, za jet samo guar u zonua '>Be«, bi-jermet...
M.: Aa? Gvent juo sker-bi? Čuj, Vane, tu sen teu riječ: Ki je bijeu gespud škuaf tekret, Vane, ke suo nes mar-trele ku Kristesa, strelale, klale jen zažigale hiše?! Je dua-bro znou, Vane, de smou mi jemele use režuone jen samo an uržeh, ta, de smou ruaje-
ne — Slavence ... ?
V.: Ja, še s prsten ni me-gno... Buh me ne za greh zapiše, Miče!
M.: Aa, te ne buo zapise, ne buojse, ne Vane ... Ala ben za diiše u pekle se je spuono, zdej za Mušolineta, de mje stero bret mašua jen tilde ni žabo, uobiesket jen spavedet unua — erojinua — ke je generala ubila prou pres patre-be ...
V.: Ja, ja, Miče .. Ncn suo tilde paslale kaplana u čelua ma, de nes je hudič še škii-šavo, se nen smejo jen še šra-[o prliznjeno:	Contro Du-
ce... Contro Dio. . Non si può, figl olo mio. Ja, jen še sleparo je: Čiješ, de ben vido sina, de nej use paven, de me bejua spestile ... Aaa, jen pej bužje se ni še nanka rodilo — tu, ke ben letes b;jermo ..
M.: Žijeu krst, sc ni zije-nes patijegno, Vane! Na tau-žente nes je bio pa cele Jetalje, ke smuo trpele za žive jen mrtve .. .
V.: Jaa, ke se muoj Miče! Zdej pej pravejua taku, de ne smemua glijedet tu, -— kaj ana pršuona dela, ma ...
M.: Ni hudič, Vane! Zatu de nes be nazaj uosleparle Samo, de ta buat, smuo Vane mi s krvijuo zapisale pa usen Trste: BASTA! Jen za zrn je-ren zbrisale: ROMA — DOMA...! Tu nej se gespud, maziljene, zapoune . . !
V.: Taku, taku Miče. Altro-ke: Siamo in Italia Jen: Qui Comando io ... Za muaj-ga uotruaka, Miče, ben rijeko jest: Comando io... ! Jen buo šlo g bijerme prou guar h u-nen »Antekr sten«, Miče guar u Deva.čua, al Hrpele al u Pa-stuojnua kcdr, jen kamer buo...
Al.: Viš, Vane, tu dapavej tuaje Pepe jen je še riječe, če je naz^bla: Favazzi-a Perlu-a, Collotta jen use tiste šintrje uognjusne ..., kaku je uoku-le njeh hodila, prašila, cvibla la jen juokale de be se kamne smiFla ... Krko je reva sous pretočila... Krko je sruata pretrpela u pržuoneh, na kon-fine jen pa svete prganjana use zel tisteh rezbuoineko, ke jeh denes še časti, huale jen zagovarja tiide gespud pre-uzvišene...
(Nadaljevanje s 6. strani)
Pepa
piše
Jaci
Draga Juca
Pasje dneve smo dobili, sonce že pošteno peče, Prepotrebna kaplja dežja od nikoder priti neče.
Sonce pač lepo drži se paragrafov in postave: prav tako kot na bogate sije na ubožcev glave.
O, kako lepo bi bilo, za ubožce v tej deželi, če pri »Sepralu« te lepe običaje bi imeli!
Ali tam je vse drugače, tam protekcija doma je, to smo videli pri jajcih, ki prišla so prek ograje.
Le gospoda si polnila je trebuhe s temi jajci, revež naj pa travo gloda kakor v gozdu divji zajci. Kakor jajcem, prav tako se pripetilo je zabeli, tudi mast jugoslovansko manj potrebni so prejeli.
Vem, kaj boš na vse to rekla, rekla boš: »Kdo kontrolira, tale »Sepral», da takole nečloveško špekulira?«
Kar se tega tiče, draga, je zadeva namreč taka, da sta kontrolor in »Sepral«, obadva lepo enaka.
»Sepral« dela vse, kar hoče, ZVU pa ga podpira in za delavske pritožbe uha in oči zapira.
Rečem ti, da v tej deželi, je tako velika zmeda, ker Angleži sem prinesli nekaj svojega so reda.
Kadar berem v časopisu, kaj godi se v procesu veš, da od resnične jeze, tresem se po vsem telesu. Menda radi za svetnike, bi vse t ste proglasili, ki so z Nemci in fašisti se za Hitlerja borili.
A sorodst'O teh svetnikov, če bi moglo, kar takoj bi zbralo sredstva, da postavi se kapela k vsaki fojbi.
In potem vsi renegati v teh kapelah bi molili, da se lepi, stari časi, ducejevi bi vrnili.
V Rimu pa so zadnie dneve si izbra!e glave bistre, za odpravo hude krize le desničarske ministre.
Tam zdaj vsak po svoje hodi, vlada je na desni strani, v sredi nič ni, a na levi, so pošteni državljani.
Ker pa na tem ljubem svetu, končno zmaga le pravfca,
Tudi v Rimu slej ko preje, zopet v vladi bo levica.
A zaenkrat v tej deželi, ki citrone v njej cvetijo, se od vseh dobrin tuzemskih dolarji najbolj častijo.
A denarci so okrogli, veš, to je resnica stara!
N kaj časa se drži te, potlej te pa več ne mara. Zadnjič naju pohvalila tista Miče sta in Vane; če človeka kdo pohvali, ga to prav prijetno gane.
Zdaj imava konkurenco!
Pa mi to prav nič ni mari, kajti onadva kot midve služita le dobri stvari.
In želim, da bi kar večkrat, kaj v novine napisala, saj ju že od nekdaj rada, naša publika je brala.
Draga moja, zdaj pa konec tej pisavi bom storila, a naslednii teden, prosim, ti mi pošlji sporočila!
Tvoja Juca
KEARNY city, združene države, prizor S STAVKE TELEFONISTOV, KI SE JE RAZŠIRILA PO VSEM TELEFONSKEM OMREŽJU ATLANTSKE CONE IN ALLEGHANOV
Odporniško [ionio
Francoski učenjak prof. Marcel Prenant, ki je nedavno obiskal Jugoslavijo, je imel v . Zagrebu informativno predavanje, v katerem je pojasnil vlogo francoskih domoljubov proti okupatorjem v drugi svetovni vojni. Izvajal je:
Titovi partizani so bili velik Primer za francoske domoljube. Delati tako, kakor so delali jugoslovanski partizani, je pomenilo Pravilno postopati. Ko je prišel fašizem na oblast v Nemčiji, je oiednarodni kapital videl v Hit-erju svojega rešitelja. Angleški ist »Times« je celo zapisal: »Hit-‘er je naš človek . . .« 2e takrat so so svobodoljubne sile francoskega judstva pripravljale na odpor, da i se mogle postaviti po robu fašistični nevarnosti. Zmaga ljudske fronte 1. 1945. je prinesla velik u-®arec fašistični reakciji, toda iz-tlajalci Francije so stali budno na straži. Dejstvo je vsekakor, da so ,1 j na vrhovih francoske vojske in rzavne uprave elementi, ki so ?t Petokolonci omogočili fašistič-ni v<for v Francijo. Komunistična Partija je pokazala voljo, da se ,°ri ra domovino, toda nazadnja-s i elementi so to preprečili. Ko So se Hitlerjeve divizije približe-^a e Parizu, je Komunistična parla še enkrat poskusila izposlova-^a ki se razdelilo orožje med ludstvo ter omogočila obramba i «J1088 1Tles* *;a' Toda francosko volo™ ° Voc^vo ie zavrnilo ta pred->4 in rajši sprejelo kapitulacijo, akrat je general De Gaulle iz
^ozenistva pozval Francoze
daUi°.S* reSili z evakuacijo, naj na-tj. 1 !ei° odpor. Komunistična par-^aa Podvzela potrebne korake, sk f organizirala odpor franco-
NasM-^UC*Stva na tfonla®ih tleh-a 1 sta dve središči francoske
borbe za osvonoditev, prvo v Franciji, drugo v Londonu. Center v Londonu je neprestano pozival ljudstvo naj čaka, ker še ni napočil čas za oboroženo vstajo. Odporniško gibanje pa se je odločno uprlo temu načelu pasivizacije ter si na vso moč prizadevalo, da bi poživilo borbo proti sovražniku. Komunistična stranka je edina izmed francoskih strank ostala neraz-bita na domačem terenu.
Medtem ko so druge stranke stvarno nehale obstojati, je Komunistična stranka započela borbo pod ilegalnimi pogoji in samo nji gre zasluga, da se je organizirala Ljudska fronta, edinstvena fronta francoskega ljudstva, ki so se ji poleg komunistov pridružili še pripadniki drugih političnih strank, n. pr. katoličani.
Krivda za to, da se partizansko gibanje v Franciji ni razširilo v takšnem obsegu kakor na ozemlju Jugoslavije, zadene v prvi vrsti pasivizatorsko kampanjo londonskega radia. Navzlic temu pa je število francoskih svobodoljubov neprestano naraščalo ter je ob začetku odpora doseglo četrt milijona mož. Ti borci so bili jedro vstaje v Franciji. Poglavje posebne vrste so francoski »franctireurji«, ki so živeli doma in so se shajali samo pomči, ko so odhajali na vojaške akcije. V ostalem je bilo življenje francoskih partizanov v mnogih ozirih podobno življenju partizanov na ozemlju Jugoslavije.
Ko so nemški okupatorji 1. 1943. začeli deportirati Francoze, se je razvilo gibanje makijev. To so bile skupine ljudi, ki so se skrivali pred Nemci ter niso nudili nikake-ga oboroženega odpora. Makijem so povzročili Nemci velike izgube. Pozneje so se makiji začeli približevati odporniškemu gibanju z o-rožjem in na ta način se je števl-
KLEVETNIKI
Zasedanje Sveta zunanjih ministrov v Moskvi je končano. Tuji dopisniki so se razšli. Toda to pot mnogi od njih kljub svoji podjetnosti niso takoj osrečili človeštva z moskovskimi vtisi.
Tri tedne je trajal tajinstveni molk.
Podčrtati je treba, da so nekateri „vitezi svobodne misli in neodvisnega peresa" potrpežljivo sedeli v predsobi in čakali od svojih gospodarjev ukazov, kakšno stališče naj zavzamejo. Končno je ukaz prišel in njihova gostobesednost se je ulila kot hudournik.
Razumljivo je, da moskovski vtisi niso bili v začetku brez laskavih pohval o skrbi, ki sta jo pokazala sovjetska vlada in sovjetsko ljudstvo do predstavnikov tujega tiska.
Vrstile so se izjave, da so „tuji dopisniki" uživali v Moskvi popolno svobodo.
Nekateri novinarji so bili navdušeni nad tradicionalnim ruskim gostoljubjem.
Vse to je, seveda, zelo lepo.
Toda ruski pregovor pravi:	„Kaj
ve svinja, kaj je dinja".
Da bi izvršili ukaz svojih gospodarjev in očrnili Sovjetsko zvezo, so se „neodvisni novinarji" v svoji neumnosti vzpeli do višine Herkulovih stebrov.
Kaj na primer velja izjava gospoda Fultona, dopisnika lista „Chicago Tribune", ki piše:
„Moskva ni naseljena samo z razcapanimi, lačnimi in preplašenimi ljudmi, temveč tudi z nevarnimi, lepimi ženskami-vohunkami, ki se trudijo, da bi premotile neoprezne tujce, da izdajo svoje tajne."
Toda za boga, na kakšne posebne tajnosti misli gospod Fulton posebno po objavi svojih moskovskih vtisov?
To, da je on podkupljiv pisun zadnje vrste, — to ni nikaka tajna, to je jasno že na prvi pogled.
In to, da je prostak — je tudi jasno. Tudi to ni nikaka tajnost.
■ ■ I
lo partizanov povečalo, ker so k njemu pristopili tudi »franctireurji«. L. 1943. se je v Franciji organiziral Svet odporniškega gibanja, kamor so poslali zastopniki vse skupine odpora. Svet je izdelaj program, ki se je nanašal na povojno ureditev Francije. V programu je bilo rečeno, da se mora podržaviti vsa velika industrija in da se ima zapleniti vse imetje izdajalcev. Ta program so sprejele vse politične skupine, ki so sodelovale v odporniškem gibanju. Dejstvo, da se program ni izvršil, gre na račun tistih, ki so se vrnili iz Londona.
L. 1944. je prišlo do sestave skupnega vojaškega sveta med odporniškim gibanjem v Franciji in generalom De Gaulleom v Londonu. Toda kmalu so se pokazale razlike med obema strujama. Se med izkrcavanjem invazijskih čet na francoskem ozemlju jé De Gaulleo-vo središče v Londonu pozivalo Francoze, naj čakajo in se zadrže pasivno, francoski borci na terenu pa so takoj aktivno priskočili na pomoč zaveznikom, ki so se izkrcavali v Normandiji. S tem so pomagali pospešiti zlom Hitlerjeve vojske. Pozneje so člani odporniškega gibanja izročili orožje, mnogi izmed njih pa so ostali v francoski vojski.
Ljudje, ki so se borili — ^„dejal predavatelj na koncu — želijo obnovo države in mir. Mir pa se ustvarja samo z enotnostjo svobodnih narodov. Zato je treba poglobiti francosko-jugoslovansko prijateljstvo in ojačiti kulturne stike med obema narodoma. V kratkem bodo prispele v Jugoslavijo francoske brigade, ki bodo prišle na progo Samac-Sarajevo. Te brigade se bodo okrepile, ko bodo pomagale mladini • Jugoslavije ter se bodo ojačile z njenimi gmotnimi in moralnimi dobrinami in vrlinami.
Morda leži Fultonova tajnost v tem, da meni prevarati naivnega ameriškega bralca s tem, da si nadene demokratsko masko na svojo fašistično fizionomijo. To je možno, toda za nas, sovjetske ljudi, to v nobenem primeru ni tajnost. Mi odlično poznamo tajno vseh fašističnih pristašev, nas je težko prevarati z goebelsovskimi izpadi.
Fulton je novinarska revščina.
Za njim ne zaostaja niti g. Deni, dopisnik novinarskega trusta Skrip-sa Hovarda, v kolikor mu dovoljujejo njegove slabe moči. Njegove izmišljotine se ne odlikujejo po posebnih domislicah. Lahko bi rekli, da je lažnivec po poklicu, brez božjega daru; marljivo razpleta stare nesmiselnosti, čeg da se v Sovjetski zvezi vrši preporod „nacionalizma", ki se pretvarja v nek zagonetni „slovanski imperializem". Z neko tajinstve-nostjo javlja, da Kremelj kopiči vojni material.
Isti neuspeli džentelman iz novinarskega trusta Skripsa Hovarda piše, da se Sovjetska zveza, čeprav ne želi vojne, vendar pripravlja za vsak slučaj .in da zaradi tega še
PO SVETU
.Institut za arktična raziskovanja I bo v kratkem izvedel več znanstvenih odprav. Preko 200 članov instituta bo delalo v arktičnih meteoroloških postajah in dajalo ladjam, ki plovejo na severu, poročila o stanju ledu. Velika zrakoplovna ekspedicija bo odpotovala proti tečaju v juniju, da pregleda z ledom pokrit prostor 25.000 kv. kilometrov.
*
Parnik „City of Lisbon", ki se je
» vračal v Buenos Aires, je trčil z italijanskim tovornim parnikom „Villa di Brugin" 144 milj jugozapadno od Lizbone. „City of Lisbon", ki je resno poškodovan, se je moral Vrniti v Lisbono.
*
IS itajsko notranje ministrstvo Je objavilo, da znaša število prebivalstva Kitajske 450,562.558 napram 470,462.723 iz predvojne dobe.
*
'"Po poletje bo prebilo svoje po-
1 čitnice v Jugoslaviji 600 otrok iz Albanije, češkoslovaške, SZ, Bolgarije, Romunije in Madžarske. Dodelili jih bodo v razne kolonije po Sloveniji, Srbiji in črni gori.
*
C°vjetski geologi so odkrili bo-gato ležišče premoga blizu reke Irtiš v Sibiriji. Debelina plasti znaša 4 m in se razteza 250 kv. km na široko. Premog bodo začeli izkoriščati že letos.
*
p"\gnjenik Aho na japonskem ofo-ku Kiu Sin je začel bruhati.
*
"7 nnimivo poročilo o presaditvi notranjih organov živali so pre' tresali v moskovskem patofiziološkem društvu. Profesor Nikolaj Sinicin je izdelal originalno metodo za nadomestitev srca pri žabi. On izvede tako operacijo s posebno spretnostjo. Mnogo žab s presajenim srcem je živelo v njegovih laboratorijih več kot eno leto. Znanstvenik Vladimir Demiknov je presadil več kot petdeset src in dihalnih organov pri psih. živali s presajenim srcem in z drugim dihalnim aparatom so ži-vele od pet do sedem dni po operaciji. Drugo srce pri vseh teh živalih je funkcioniralo tako kot njihova srca, medtem ko so se arterije prejšnjih src in dihalnih aparatov pričele spajati v žilni sistem živali.
*
\T Franciji, 70 km vzhodno od ’ Lyona, so čutili pred dnevi močan potresni sunek. Enak sunek so zabeležili tudi v pokrajini Hum-bolt v Kaliforniji.
*
I adja „Abram Larsen" se vrača
L' v Veliko Britanijo s tovorom 206.000 sodčkov kitovega olja, kar predstavlja dejanski rekord v eni ribolovni sezoni.
*
Dred nekaj dnevi je pri nekem
* požaru, ki je izbruhnil v kraju Belzice pri Lublinu zgorelo 200 hiš. škodo cenijo na nekaj sto milijonov zlotov.
nadalje seli podjetja in tovarne na Ural.
Ta izmišljotina ima preveč viden cilj. Ameriški militarizem bi na vsak način hotel prepričati Amerikance, kako preti Ameriki nevarnost, zaradi katere je treba skriti podjetja pod zemljo, a za vse to so potrebni dolarji. Pripraviti je treba Amerikance, da prevzamejo težak vojni proračun — tako nalogo so stavili g. Deniju — njegovi gospodarji. Držeč se principa, „moja skrb naj preide na drugega" si g. Deni izmišlja bajke o „vojnih pripravah" Sovjetske zveze.
Toda kajl če že lažemo, lažimo zares! Ne bomo se začudili, ako bo g. Deni nekega dne v svojem novinarskem trustu objavil, da se bo Kuznjecki most prenesel iz Moskve v Dnjepropetrovsk in da bo odslej spajal desno in levo obalo Dnjepra, in da bodo črna vrata prenesli v Irkutsk, kjer jih bodo začasno modro prebarvali.
Amerikanci so pravi naivneži.
Toda vse to še zdaleka ne dosega izmišljotine g. Worda, slavnega dopisnika iz „Baltimor sun-a". Da bi oklevetal sovjetsko ljudstvo, sl je ta okoreli bandit peresa izmislil, kako so mnogi Rusi, Ukrajinci, Belorusi itd. preplavili poslaništvo ZDA in prosili za ameriško državljanstvo, da bi lahko pobegnili iz Sovjetske zveze.
Isti Word piše, da se sedaj v Sovjetski zvezi „vedno bolj favorizira mohamedanstvo, ki je koristno za prodiranje na Srednji Vzhod".
No, sedaj so ubogi naročniki lista „Baltimor suna" verjetno dobili dovolj jasno sliko o Sovjetski zvezi: povsod džamije, vsak večer tožno poje z minareta mujezin, ljudstvo se naslaja s šerbetom namesto s sladoledom, „lepotice vohunke" hodijo v vezenih haljah-šalvarah.
Toda vse te rekorde v izmišljotinah je presegel melburnski list „Herald", ki bo zaključil kmalu objavljanje člankov o Sovjetski zvezi, ki jih piše glavni dopisnik v Londonu Tre-vor Smith.
„V moskovskih hotelih, kjer smo se nastanili — piše neukrotljivi Tre-vor — so se sobarice, katerim smo dajali sladkor, ki nam je preostajal od čaja, dušile v solzah in padale pred nas na kolena.
Kako zloben je po svoji duši ta klevetnik, ki je mogel tako ponižati in užaliti poštene sovjetske žene! Tiste žene, ki so se skupno z možmi borile za srečo vsega človeštva, ki so na lastnih ramenih nosile breme težkega boja proti fašizmu.
Sicer pa laže Trevor Smith pre-odkrito.
„V Moskvi so, kolikor sem jaz mogel opaziti, edina poslopja zgrajena po revoluciji: hotel „Moskva" in velike državne ustanove."
Jasno je, da ni Trevor, sedeč v sobi hotela „Moskve", nikamor vtaknil svojega nosu in da je iz svojega prsta sesal antisovjetske izmišljotine. On še skozi okno ni pogledal, kajti če bi se samo nagnil čez okno, bi videl ogromno ulico Gorkega, ki se skoraj vsa sestoji iz novih velikanskih stanovanjskih hiš.
Vsa ta odvratna laž dokazuje sovjetskemu ljudstvu, kako nizko je padel „objektiven", a v resnici popolnoma prodan tuji tisk. Med drugim piše Trevor o nas naslednje: „Jaz mislim, da Rusi več zdržijo kot katerakoli dva naroda skupaj. Ta rasa 200 milijonov ljudi predstavlja osnovni svetovni problem. Naj božja previdnost obvaruje ostali svet, ako pride do spora z Rusijo. Zelo dvomljivo je, da bi se mogla v Rusiji najti kakršnakoli peta kolona. Rus je patriot svoje zemlje in ne kvislingovec. Zaklel bi se lahko, da ni danes v Rusiji nobenega Rusa, ki bi bil neglede na to, kaj on misli o režimu na svoji zemlji, pripravljen, da proda svojo domovino, ali da posluša kak ukaz od zunaj."
Glejte, kakšno misel, neprijetno za svoje gospodarje, je nehote izrekel Trevor Smith.
V	Rusiji ni enega Rusa. ki bi bil pripravljen prodati svojo domovino ali poslušati kak ukaz od zunaj.
V	tem je tajna one divje mržnje proti Sovetski zvezi, ki jo goje fašisti povsod in na vsakem mestu pod kakršnokoli demokratsko masko.
V	tem obstoji tajna te klevetniške
kampanije, ki jo danes vodijo nekateri reakcionarni ameriški, angleški in avstralski prodani žurnalisti, ki Izvršujejo ukaze svojega gospodarja.	Valentin Ratajev
Jugoslavija hodi sigurno pot
O naših gospodarskih razmerah bi mogli pisati cele knjige, imeti sestanek za sestankom, predavanje za predavanjem, a vprašanj bi ne mogli izčrpati. Samo če bi načeli vprašanje naše gospodarske politike v okviru naše nove državice, pojavilo bi se toliko medseboj povezanih in odvisnih poglavij, da bi imeli snovi za razmišljanje in obravnavanje čez glavo. Pa vzemimo samo zadeve kmetijskega gospodarstva, ki zadeva slovenski in italijandci kmečki živelj^ To gospodarstvo se bo moralo prilagoditi novim prilikam, zahtevi našega trga. Kaj bo zahteval, kaj najbolj troši in išče? Cesa mu bo najbolj primanjkovalo? S kakšnim blagom bo treba konkurirati in pod kakšnimi pogoji?
Nič manj važna niso vprašanja poedinih kmetijskih panog: poljedelstva, vinarstva, sadjarstva, gozdarstva, živinoreje, dočim je vrtnarstvo poglavje zase. Trg ni nekaj postranskega, marveč je in postaja dan na dan poglavje prvenstvenega značaja, ki mu bo treba posvečati vso skrb in to še v kakšni meri.
Tudi strokovna sposobnost je še nepopisan list, je mrtva točka, ki čaka rešitve. Fašizem je fabrici-ral samo kmetijske uradnike, svoje hlapce, ki so predano čuvali svoja mesta in težili za kariero, ljudstvo ni imelo od kmetijske vede ničesar. To so v zvrhani meri uživali veleposestniki fevdalci, ki so znali to uradništvo temeljito izkoriščati. Račun je v o-bliki zamotanih davkov in davščin plačalo siromašno ljudstvo. Ne le da je zemljo zapuščalo, ampak jo je tudi zamrzilo.
Veliko je torej odprtih vprašanj, ki naj bi jih temeljito in smotrno obravnavali. Brezglavi križem kražem, vse mogoče in nemogoče, ozkomerno in ozkogrud-no mora v interesu tukajšnje kmečko-delovne skupnosti prenehati, sicer bi bile vse naše pridobitve narodno-osvobodilne borbe nepomembne. Naše prilike, politične, gospodarske in kulturne, nam nalagajo resno odločitev: ali vsak zase, iz dneva v dan ali skupno in načrtno! Predpostavljamo, da je že vsaka vas, vsak posameznik že toliko spregledal, da točno ve, kako naj se brani in si utira pot v boljšo bodočnost.
Ce pa je tako, tedaj ne smemo s temi vprašanji odlašati in čakati, da nas bo nekdo na to očetovsko opozoril, nam dal pobudo, svetoval, pomagal. Takih prijateljev, take uprave še ni in je menda tako hitro ne bo. Smo še v politični sredini, ki nas potrebuje takšne, kakršni smo: nevedne, zapeljane, zaostale, odvisne, čim bolj osiro-inašene, sužnje, potrebuje našo gospodarsko in duševno mizerijo, da nas more laže izigravati in nas zadovoljiti z Lazarjevo do kraja obrano kostjo. Od takih ne pričakujmo pomoči, pač pa samo
lepe, bleščeče, sladke obljube, ki naj nas \>d časa do časa uspavajo.
Imamo pa svojo lastno pomoč: svoje lastne sile. Nismo jih še preizkušali, ne v gospodarsko-po litičnem področju, v kmetijskem gospodarstvu še najmanj. Hodili smo vsak svojo pot kot ničeve kapljice, ne vedoč, da nastane iz takih neznatnih kapljic potoček potok — reka — veletok, mogočni veletok s svojo ogromno silo. Ali ne velja ta resnica tudi za neznatne posameznike ali za ogromno in nepremagljivo silo njihove trdno organizirane skupnosti?! Ne velja pa, da tej resnici samo pritrjujemo ali ji mogoče pristavljamo opazko, češ: s kapljicami je res tako, a človek ima svoj kov in svoje hibe. Saj jih je imel tu di v narodno-osvobodilni borbi, pa so dejanja in njegovi podvigi ter uspehi te ogromne skupnosti zadivili svet in tudi njega samega, in to zato, ker je prvič v zgodovini preskušal čudežno moč organizirane samopomoči.
Torej:	Svoje skupne posle
svoje skupne roke!
Pred nami je veriga življenjskih vprašanj. Živa so, nujna, konkretna. Ne tičejo se samo ene hiše, ene vasi, ene občine, mnoga niti ne enega samega okraja. Na primer: naše vinarstvo, živinoreja, sadjarstvo; nakup in prodaja ali zadružno gospodarstvo itd. U-spešno obravnavanje takih problemov in njih pozitivna rešitev je mogoča samo v najširšem merilu, v našem primeru za državni teritorij. Pretresanja na skupnih sestankih strokovnjakov in naprednih gospodarjev, katerih mnenja in sklepi bi se ponovno pretresali na sestankih okrajnega in nato krajevnega merila (občina, vas), bi nedvomno rodila u-speh, razgibala najširše množice in izzvala zanimanje za ta vprašanja. Samo takò — sami iz sebe in skupno — bomo morali reševati pereče gospodarsko poglavje in ga tudi mogli rešiti razmeroma najbolj uspešno.
Prepričani smo, da so mnogi gospodarji, ki o tem razmišljajo in skupno s svojimi tovariši ugibajo, kako naj bi se ukrenilo za dosego čim večjega uspeha. Med nami je mnogo klenega zdravja in hišnega razuma, ki bi mogel prispevati marsikatero dobro misel. Le škoda, da se ti »zakopani talenti« kakorkoli javno ne ogla-sijo_ Ce je to v škodo skupnosti, je tudi njim. Z onim starim »saj bodo drugi«, grozi nevarnost stare pesmi: Drugi (ne naša delovna skupnost) bodo sejali, želi in mleli.
Janko Furlan
Kakor smo poročali, so v Zagrebu odprli v soboto prvi povojni velesejem. Ob tej priliki je imel predsednik Gospodarskega sveta in minister za - industrijo v vladi FLRJ Boris Kidrič naslednji govor:
»V imenu zvezne vlade pozdrav Ijam to prireditev in njene prir e ditelje, predvsem MLO Zagreba, k je prevzel nalogo, da uredi ta ve lesejem na razvalinah bivšega kon centracijskega taborišča. Prevzema joč nalogo, da organizira ta vele sejem., je sledil veliki iniciativn in veliki ustvarjalni moči ter or ganizacijski sposobnosti maršala Tita za obnovo, za izgraditev naše dežele, za tisto izgraditev, ki je že sedaj dobila svojo največjo manifestacijo s sprejetjem petletnega plana in z njegovim izvajanjem, ki se je že začelo.
Dovolite mi, da poudarim ob tej priliki dve pomembni strani te prireditve. Ta prireditev dokazuje, kako mogočen je delovni polet v naši deželi, kako naglo so bile njihove delovne množice sposobne, da se dvignejo iz razvalin ter si s svojim ustvarjalnim delom — ne samo glede na količino, marveč tudi glede kakovosti proizvodnje — grade lepšo in srečnejšo bodočnost. Ta prireditev dokazuje, da je naše sedanje delo ob pravilnem bodočem delu in nadaljnjem napenjanju vseh naših sil porok, da bomo pod vodstvom maršala Tita sposobni petletni plan gospodarske izgraditve naše dežele izpolniti v posameznih panogah pa tudi prekoračiti. Dovolite mi, da izrazim ob tej prili-
ki zahvalo zvezne vlade vsem kolektivom — delavcem, tehnikom, gospodarskim voditeljem — ki so po naših rudnikih, tovarnah in drugih gospodarskih podjetjih omogočili to prireditev.
Druga pomembna stran prireditve je v njenem mednarodnem pomenu. Ta prireditev ni samo prireditev mesta Zagreba, prireditev LR Hrvatske, marveč je prireditev vse Federativne ljudske republike Jugoslavije. In ne samo to. Na tej prireditvi razstavljajo svoje proizvode tudi druge dežele. Svojo zahvalo lahko izrečemo vsem deželam, ki so pripravljene sodelovati na mednarodnem ekonomskem polju in ki so to svojo pripravljenost med drugim dokazale tudi s svojo udeležbo na velesejmu.
Nova Jugoslavija, Titova Jugoslavija, je začela novo pot ne samo, ko se je borila z vso srditostjo proti okupatorju, ko je dala v borbi proti okupatorju toliko žrtev, ne samo z brezprimernim herojstvom delovnih množic za obnovo in izgraditev dežele — novo pot je začela tudi na področju krepitve miru. V krepitev miru spada brezpogojna borba za ekonomsko sodelovanje med narodi. Nova Jugoslavija je dokazala najboljšo voljo za čim večje ekonomsko sodelovanje. To je manifestirala ob vsaki priložnosti. Ena izmed najmočnejših manifestacij te volje so njene mednarodne pogodbe v zvezi s petletnim planom, ki omogočajo vsem deželam, ki so to hotele, skupaj z Jugoslavijo novo pot eko-
nomskega sodelovanja, pot, ki zagotavlja tudi za tiste težke čase, ki bi utegnili še nastati v zvezi s svetovnimi ekonomskimi krizami, nemoteno delo vsaj v tistem obsegu, ki ga določajo dolgoletne pogodbe.
Jugoslavija, ki spričo nove družbene in gospodarske strukture ni samo sigurna, da gradi srečno bodočnost svojim delovnim množicam., Jugoslavija, ki je tudi sigurna, da ne bo nikoli igrača v rokah stihijskih zakonov, zakonov svetovne krize, ta nova Jugoslavija hkrati že sedaj dokazuje svojo voljo za čim večje mednarodno sodelovanje na ekonomskem področju.
Naj bo volja naših delovnih ljudi, ki je vzpodbuda našim delovnim množicam za še večje delovne napore in še večji elan pod vodstvom tovariša Tita, tudi vzpodbuda za še večje ekonomsko mednarodno sodelovanje, ki pomeni hkrati okrepitev miru.
Sortirajte sadje pred oddajo
To leto so na ozemlju STO-ja zelo dobro obrodile češnje. Na koprski trg jih je n. pr. prišlo v enem samem dnevu 10 vagonov (1000 q). Zaradi deževnega vremena je sadje razpokalo tako, da ga večina ni bila za prodajo, Ker ga je prihajalo dnevno na trg preveč, ga ni bilo mogoče vsega sortirati. Osebje zadruge in državnega podjetja »Sadje«, ki je češnje sprejemalo, se je zaneslo, da je sadje na dnu prav tako lepo kot na vrhu košar. To pa ni bilo res, zato je bilo sadje, ko je prišlo na tržišče, uporabno le za destilacijo. Podjetje je zaradi tega utrpelo veliko izgubo. To se ne sme več zgoditi. Kmetje morajo že doma sadje prebrati in določiti, katero je boljše, katero slabše vrste ali vendar dobro za izvoz in končno, katero je le za industrijsko uporabo. Le če bomo tako delali, bomo pridobili z našimi zdravimi in kvalitetnimi pridelki domača in tuja tržišča. Sadjarstvo je in bo ena glavnih kmetijskih panog na STO-ju. Možnosti za razvoj sadjarstva so zelo ugodne, ali ne smemo pozabiti, da nam bodo konkurirale tuje države. Potruditi se moramo čimbolj, da si pridobimo tržišča, pri tem pa večkrat ne smemo gledati na začasen dobiček. Danes lahko oddamo tudi blago slabše vrste, toda odjemalec
si to dobro zapomni. Prišel bo čas, ko bo imel na izbiro sadne pridelke solidnih in nesolidnih producentov in zaupal bo tistemu, ki je bil vedno vesten in natančen pri sortiranju. Z neodbranim sadjem obenem spravljamo v slabo luč svoje zadruge, ih s tem seveda tudi sami sebe.
Češenj je to leto bilo toliko, da če bi jih naši kmetje sami izvažali v Trst, bi več kot en voz končal v morju. Poznamo dobro konsumno zmožnost Trsta in vemo, da to mesto ne bi porabilo dnevno 1000 q češenj, tudi če bi te oddajali po najnižjih cenah.
Naše zadruge in podjetja »Sadje« so se izkazale kot prave ljudske ustanove, ki gredo ljudem na roko tudi tedaj, ko delajo proti lastnim interesom. Zastonj so vse klevete zlonamernih elementov in reakcionarnega časopisja tipa »Giornale di Trieste« proti našim zadrugam. Dobro vemo, po kateri direktivi prihajajo ti napadi n. pr. proti koprski »Naprozi«. Milijonski letni dobički ne prihajajo več v žepe nekaterih »magnatov«, ki so držali v pesti »Consorzio agrario«, ki je danes ljudska last. Ce pa želimo, da tudi v bodoče ostane ta ustanova naša last, jo moramo braniti in ji pomagati.
Dr. J. F.
BODOČE VELEMESTO REKA-SUŠAK
Inženirja Projektivnega oddelka Mestnega ljudskega odbora na Reki Zdenko Kolacio in Davor Sval-ba sta napravila idejno skico za novi regulacijski načrt Sušaka in Reke. Skica upošteva načrtni razvoj Reke in Sušaka, njuno povezanost z vsemi okoliškimi kraji v trdno enoto, zlasti v gospodarskem pogledu. Z drugim-i besedami: • pripravlja se velemesto Sušak-Reka, ki se bo širilo v dveh pravcih: proti Lovranu in proti Opatiji ter proti Kraljevici ,n Crikvenici v Hrvatskem Primorju.
Središče Sušaka in Reke s Titovim trgom bo v zvezi s temi načrti še nekoliko spremenilo svoje lice. Na takozvani Delti na Suša-ku, kjer so bila nekoč velika skladišča za les, bodo postavili blok socialnih ustanov in novih zgradb Ljudskega odbora. Skladišče pa . bodo premaknili v novo luko za les na Martinščico. S tem se bo pomaknil dobršen del Sušaka proti morski obali. Delta, ki se je nalik klinu zabila v središče, se bo popolnoma izgubila, oziroma zabrisala, ker bodo čez njo zgradili še štiri nove mostove. Poleg mestne-
ga kopališča predvideva načrt zgraditev pokritega zimskega bazena. S temi spremembami bo dobil kompleks Sušak-Reka popolnoma nov izgled.
Industrijski četrti mesta, ki zdaj še kaže namen, da bi se rada širila proti tujsko-prometnemu središču Lovran-Opatija, bodo s tem ustavili zalet v to smer, ker ni mogoče dovoliti, da bi se tvornice širile v smeri zdravilišča in o-krevališča. V bodoče bodo gradili industrijske objekte samo na o-zemlju nove industrijske četrti na področju Kostrene med Zurkovim in Bakrom. Na sedanjem mestu bodo ostale samo tiste naprave, ki so nujno potrebne tam, kjer stoje, drugo bodo premestili. O krog tvornic bodo vzdolž nove av-tostrade Kantrida-Beograjski trg zasadili zelen pas južnega rastlinstva. Za tem pasom gradi Kvarnerska ladjedelnica novo četrt stanovanj za delavce.
V neposredni bližini okrevališča pri Voloskem in Preluki nameravajo zgraditi velik fizkulturni center. Gostje jugoslovanske riviere bodo s tem dobili priliko, da bodo
lahko gojili vse vrste športa na dobro urejenih igriščih. V Preluki bodo velike plavalne tekme, regate, avtomobilske in motociklistične tekme, atletska tekmovanja, nogometne prireditve. Fizkulturni center bo razpolagal s posebnimi igrišči za vse športne panoge. Center bo povezan z Lovranom in O-patijo po brzem avtomobilskem prometu, z Zagrebom pa bo ta konec spajala železniška postaja v Matuljah, ki leži v neposredni bližini.
Načrt predvideva tudi preureditev železniške proge od Skrljeva do Reke. Sedanja proga namreč vodi skozi središče mesta ter ovira normalen promet vozil in peščev. Namesto te proge bodo zgradili novo zvezo od Skrljeva preko Grobniškega polja do Matulj, kjer bo železnica zavila proti Reki.
Dosedanja železniška postaja na Reki bi se morala premakniti za kakšnih pet sto metrov proti vzhodu tik gaja Otokarja Kerševaniia. Potniki bi se na ta način pripeljali naravnost v pristanišče k ladjam, kjer bodo lahko nadaljevali svojo vožnjo Na tem mestu bi se
osredotočil veš železniški, pristaniški in avtobusni promet.
Ideina skica imenovanih dveh inženirjev Ljudskega mestnega odbora Sušak-Reka je bila sprejeta z majhnimi spremembami no podlagi novega regulacijskega načrta za Sušak in Reko. Nekatere zamisli načrta bodo uresničene še v teku letošnjega leta.
NOVA LEZISCA PREMOGA V AVSTRIJI
Pomembno ležišče premoga so našli v bližini Braunaua ob Innu v Zgor. nji Avstriji (sedaj v amarikanski co. ni). Sodijo, da gre za 26 milijonov ton premoga, vendar pa se industrijsko izkoriščanje tega ležišča ne bo moglo pričeti prej kot v dveh letih.
JUGOSLOVANSKO-FINSKA TRGOVSKA POGAJANJA V Helsinki je prispela jugoslovanska delegacija, da prične pogajanja za trgovsko pogodbo med Jugoslavijo in Finsko.
Miče jen Vane
(Nadaljevanje s 4. str.)
V.: Ja, Miče muoj, predua-bre smuo ... Če čluavek samo malo pamisle kaj, ien krko smuo prestale ...
M.: Zatu se, Vane, tiide je-grajua z name ku mačka z mišen ... De bjen za usako lepu sluožno pakazale zuabe, Vane, be drgače plijesale tilde nane . ..
V.: Znaš kašne suo naše ži'enske: Rade grijejua u ci-jerko jen kr gespud riječe ...
M.: Je prou — samo de ni politeka, Vane! Tiide jest red viden, de me uatrek zinuole prej ku zespi. .., ale, u Trst le ne buo šlo h biierme . Se zgodi še prou lehko, de me uotruoka še prestrašejua, pre-tijepcjua al uoplevajua, zakaj uone, keder branejua Jetali-jua ne glijedajua, nej buo svijeto al ne . .
V.: Ja, ja... Kuker suo nrdi'e ten u Gorice z uotro-čiče — uane, Miče, ke suo laku cevelezijerane ko nobije-den na svete .. Ma pestmua tu, če ne, ne buo kuanca .. Kaku je Miče pej s ten našen governatori en, de ga ni še zde j?
M.: Glihajua se, Vane . .	!
Znaš, de be usek nrrajše u-tekno anga tašnega, de be uod njega jemo kej koriste...
V.: Je use prou, Miče, ma se pravo še ten febraja mesca, de buo hmalen pršo jen še ga ni uod n gdijer?! Buažja uoblast..., naka de be ga delale sez ilouce .. !
M.: Tu je taku, Vane... Tije meroune pagodbe muo-rejua prej retefecijeret, be ri-jeko: zahvalet — use ta velike zavijezneke ...
V.: Ma za tu se lehko hmalen dijenejuoa dekordo če suo res te prave zevijezne-ke ...	,
M.: Sej tu je uno Vane. .. Ti znaš, de devijedest dan pua'.e, be Leate mogle jiet uod lijete jen prou zatu be rade še kej natijegcnle de be nes du tekret, Vane, taku u-stroj le, de be mi ratale ku voučke pahlijevne, taku, de be zname puale delele kuker be gespuden blo uši ječ . ..
V.: Al suo fine, Miče, jen zvite ku nobijcna kača...
M.: Zvite? Jen še kaku! Zatu je treba, de smo Vane, sluožne je se muoremua zmi-jercn zavedet, de lehko še pride kešna nova suort fe-šizma taku, de buo nazaj joj no gorje pa našeh krajch ..
V.: Aaa, taka de ncn se piše?
M.: Taka, taka ... Jen zdrave, Vane za denes...
V.: Zdrave, Miče! Zdrave... Buh nes vare usega hudga..
Iste ku lane

Petar Petrovič Njegoš - „Gorski venec"
EP ČRNE GORE
Rade Petrovič, pozneje črnogorski Peter II. Petrovič Njegoš, se je rodil 1811 ali 1813 v vasi Njeguših.*) Ko mu je bilo deset let, ga je stric vzel k sebi ter poskrbel za njegovo šolanje najprej v samostanu na Cetinju in v Topli (v Boki Kotorski). Pozneje, ko ga je določil za svojega naslednika, ga je dal v šo'o svojemu tajniku, pesniku Simi Milutinoviču.
Leta 1830. je stari vladika umrl, m'adi Rade mu je postal naslednik. Ker je moral poskrbeti, da postane vladika — zakaj samo ta čast mu je mogla v očeh ljudstva dati potrebni ugled in moč — se je najprej pomenišil in pri tem sprejel na čast svojemu predniku ime Peter. Naloga, ki jo je prevzel, ni bila lahka, posebno ker je hotel pomagati Crni gori, utrditi jo na zunaj in znotraj. Koj prva. '(-ta je imel tudi boje s Turki.. To je bilo tvegano početje, ko si ne bi bil znal zagotoviti pomoči Rušile.
Leta 1833. je odšel na Rusko, da bi postal vladika, hkrati pa da bi tam dobil oporo za uresničenje svojih načrtov. S svojim nastopom je sijajno uspel. Tem laže je po vrnitvi v domovino nadaljeval svoje poslanstvo med črnogorskim ljudstvom. Da bi ovrgel spletke svojih nasprotnikov, pa je moral 1837. ponovno v Rusijo. Tudi tokrat je uspel, zlasti ker si je znal preskrbeti še denarno pomoč. Zdaj je lahko zidal šole, urejeval pota, kupoval hrano za ljudstvo ipd. Spretno je vodil politiko proti Avstriji In sosednim turškim pašam: slabo je opravil le s skadrskim pašo, ki je zasedel dva črnogorska otoka v Skadrskem jezeru. Zaman si je na Dunaju 1844 in 1846-47 pridobil po-moč avstrijske in ruske diplomacije, skadrski paša ni popustil.
Ob revoluciji leta 1848. je vladika ves zaživel in sanjal o osvoboditvi Hrvatov in Srbov v Dalmaciji, v Bosni in Hercegovini. Pripravljal se je, da bi z oboroženo silo priskočil bratom na pomoč. Toda tudi tu je doživel bridko razočaranje. Zmaga reakcije je uničila vse njegove ideale, pomagala £a je streti tudi telesno. Zakaj Nje-Soš je bolehal za tuberkulozo. Za-man je dvakrat iskal zdravja v Neaplju - 19. oktobra 1851. je na Cetinju umrl. Pokopan je na Lov-čenu, kakor je sam želel.
Niegoševo življenje je bilo kratko- a neizmerno bogato. Bil je vla-d’ba in znamenit poglavar črnogorski, bil je tudi velik duh in ve-ub Pesnik.
N'egoš se je sam izobrazil, saj mu učitelji niso mogli dati sistematične in zaključene izobrazbe. Po-cg domačih pisateljev je največ beai ruski in v tem jeziku tudi Prevode, zlasti iz klasike. Znal je udi francoski in italijanski.
v mladih letih, še preden je Postal vladika, je Njegoš pisal pc-jimi po vzoru ljudskih guslarskih, ki so se v Crni gori pele kakor malokje drugod. Nekaj prigodnic m miselnih pesmi je objavil po noČČ	včasih tudi v poseb-
1 tiskih. Za najvažnejša dela pa cijajo Luča Mikrokozma (1845), crsko-miselni ep, odmev Miltonovega izgubljenega raja, Gorski vece (1847) in Sčepan Mali (1851), eamatizirana pesnitev o lažnem b>o.U’ k’ vsebuje nekaj prav do-lirskih mest in izvrstnih ka-. izacij, ki pa se v njej po--'U111 kanj e dramatične dinamike
-	nadi njene realistične snovi dosti °R 0beuti k0 v Gorskem vencu.
ir, -Z <ivoma Je Gorski venec naj-
Penitnejše Njegoševo delo, ki je mo pesnika napravilo nesmrtnega.
-	P° vsebini gre za dogodek ' domače zgodovine, za uničenje
Poturčencev v začetku 18. stoletja ob dpgodek je resda važen preli r . v zgodovini Črne gore, Sr-m južnih Slovanov, dasi niso rameni natančni podatki o njem Je pesnik črpal veliko iz Ijud-
*> Petroviči so družina iz plemena legušev, Peter I. pa se le začel pod-Pisovati z imenom Niegoš.
skega izročila, vendar sam po sebi ne tvori glavnega dejanja ne glavne vsebine Gorskega venca. Pa Njegoš ni nameraval pisati zgodovine, to mu je samo okvir za vse tisto, kar je hotel povedati s svojo veličastno pesnitvijo.
Predvsem je gorski venec pesem svobode. V sedemnajstem stoletju so Crni gori pretili notranji nasprotniki, potujčenci, pretili so ji zunanji sovražniki, Turki. Tudi v pesnikovem času so turški mejaši predstavljali stalno nevarnost za majhno deželo, vrh tega pa so poskušali z agitacijo in podkupovanjem motiti njen notranji mir. Mar ni ob takih razmerah mora, Njegoš obupovati prav kakor njegov prednik pred tolikimi leti? Pa ni obupal, ni klonil. Kakor vladika Danilo je prišel do spoznanja, da je rešitev le v borbi, v neprestanem boju, pa naj se zgodi karkoli, zakaj tudi če bi vse požrlo peklo — na grobovih spet bo cvetje vzklilo Za bodoče ktero pokolenje.
Prej ali slej se morajo pokazati sadovi borbe, sadovi žrtev, saj ni vstajenja, kjer bilo ni smrti. Njegoš je živel v dobi, ko tudi izven Crne gore ni bilo svobode, ko je Evropo tlačila »sveta zveza« in Metternich, ko so Južni Slovani bili v suženjstvu. Vse to je razgledani mož bridko občutil, a trdno je bil prepričan, da mora priti svoboda, ker je veroval v pravico
in napredek vsega človeštva. Zato je dvignil svoj glas zoper surovo silo, zoper krivico in nasilje. S tem je pomen Gorskega venca prenesen iz ožje problematike Crne gore v široki svet: Gorski venec ni samo borbeno dejanje malega naroda za svojo svobodo, je tudi borbeno de janje človeka za njegovo dostojanstvo.
Posebej velja poudariti Njegoševo nacionalno in slovansko misel, ki zveni iz njegovih verzov, se kaže v njegovih pismih, v vsem njegovem prizadevanju, v pripravljenosti, da bi šel — sam pomoči potreben — na pomoč Hrvatom in Šibom. Vsa borbenost in pripravljenost na žrtve, misel na osvoboditev, na brezkompromisen boj proti nasilju, proti domačemu izdaisivu — vse to veže Njegoša in njegovo delo z našo osvobojeno stvarnostjo, od tod njegov današnji pomen.
Koliko verzov je v Gorskem vencu, ki se ti zde, ko da si 'instali ne pred sto leti, temveč včeraj med partizansko borbo v naših hribih in gozdovih!
Drugo, kar je Njegoš vnesel v zgodovinski okvir Gorskega venca, je žitje in bitje s psihologijo ljudstva, iz katerega je izšel. Redko kje bomo našli tako ljudsko delo, ljudsko v pravem pomenu besede, kakor je Gorski venec. Utegnil ga je napisati samo umetnik, ki je tenko tenko prisluhnil utripu ljud-
ske duše. Zato je pokazal v najrazličnejših prizorih navade in običaje, ljudski modrost, dom-ljubje in junaštvo Črnogorcev; da bi bila slika čim popolnejša, je naslikal tudi negativne strani, n. pr. v prizoru, ko pop Mica ne zna brati svojega pisanja. Zaostalosti pa niso krivi Crnogorci, to je krivda tiste »napredne« Evrope, ki je križem rok gledala, kako so naši ljudje krvaveli, varujoč jo pred turško nevarnostjo, da se ie v miru lahko kulturno dviga'a. Zahodna aristokratska civilizacija pa je dobi’a v prizoru, kjer vojvoda Draško pripoveduje o Benetkah, še posebno in zasluženo 'ekcijo. Kako ve'ik je etos črnogorskega kolektiva! Zdravi gorjanci, vzrasli v patriarhalni rodovni ureditvi, brez pravega državnega ustro'a, ne potrebujejo pisanih zakonov, da bi vedeli, kaj je prav. Kako visoko se dvigajo v primeri s poturčenci, katerih miselnost je zdaj v nasilju, zdaj v nasladi!
Gorski venec je veličastna pesnitev borbe za svobodo in človeško dostojanstvo. Kakor so Prešernove Poezije, ki nosijo isto letnico kot Gorski venec, vzpodbujale vse napredne slovenske geaerscija do da našniih dni in so nam danes, ko so se uresničile Prešernove velike misli, še posebno drage, tako je Gorski venec danes bolj živ kakor kdaj koli poprej. Mirko Rupel
Hlavat-yjevi akvareli
na razstavi v Trstu
V umetniški galeriji Trieste na Viale XX. Settembre je razstavil slikar Robert Hlavaty petnajst akvarelnih slik.
Po umetniški vrednosti njegovih del ga res ne smemo več imenovati amaterja-diletanta, ker se je že davno dvignil do umetniške vi šine. Vendar moramo obžalovati, da ostaja le pri tehniki vodnih barv. Ta način slikan a res mojstrsko obvlada, ustvarjajoč čudovite barvne odlenke, vendar akvarel ne dopušča stvaritve večjih kompozicijskih umetnin. Jpiaviče-ni smo pa dvomiti, da bi to izrazno sredstvo povsem izčrpalo njegove zmožnosti. Akvarel je zelo primeren za bežne barvne impresije, črteže, toda težko kaj več. Seveda je težko reči, ako ne odgovarja ta tehnika najbolj slikarjevemu temperamentu.
Ni dvoma, da je Hlavaty pokazal precejšen napredek po lanski razstavi' in razširil svoje izrazne možnosti in to ne le motivično z novimi predmeti, ki poleg »marin«, slikajo predvsem naš Kras s svojimi vrhovi, gmajnami, hišicami. Morda bi ga lahko celo označili kot našega tržaškega kraškega slikarja, ki podaja naš Kras bodisi v vedrem, bleščečem, kristalno čistem plein-airskem razpoloženju, bodisi v lirično težki nastrojenosti brezprostornih, brezčasnih samot. S svojo zanimivo »Čredo«, »Procesijo« ali gorsko pokrajino, menda Planico, je dodal novih pestrih sižejev:	kompozicijsko je
zrastel.
Tudi barvno je neprimerno pestrejši. Četudi je ostal zvest svojim osnovnim sivkastim razlitim tonom, jim je dodal zelo krepkih črnih, v rjavo, modro, zeleno nijansiranih, njemu priljubljenih opekasto rdečih harmonično stopnjevanih odtenkov. Pravim, harmoničnih, kajti kljub krepkim tonskim kontrastom, ki često presenečajo s svojimi nenadnimi pojavi, vendar ne privedejo nikdar do ostrosti ali disonanc.
Hlavaty je čistokrven, dosleden impresionist, ki realistično podaja barvno plat svojega predmeta le barvno in v tem je njena abstrakt-
nost in se v svojem eteričnem prelivanju staplja z obliko v nove slikarske realnosti, ki ne poznajo ne prostorne, ne masovne poglobljenosti. S temi nenadnimi, krepkimi barvnimi in čustvenimi domislicami pa pride predvsem do izrazitejše oblike, glej n. pr. Credo, Kraško hišo (tudi V snegu), ki učinkujeta skoro kot japonski akvarel, četudi smo še daleč od upodabljanja prostora.
Ti krepki barvni in oblikovni
Poličevo ime je zvezano z daljšo dobo razvoja slovenskega gledališča. Polič, ki je tržaki rojak, prvotno n! mislil na glasbeni študij in se je posvetil pravu v Pragi. V ,tem mestu bogate glasbene kulture pa se je navdušil za opero in po povratku v Trst se je vpisal na konservatorij. L. 1911. je postal dirigent pri slovenskem gledališču „Dramatičnega društva" v Trstu in še istega leta je piTpravil opero „Zrinjski" hrvatskoga komponista Zajca in nato „Prodano nevesto".
Naslednje leto pa je slovensko gle-
" Balkanski Dnevnik"
Izšel je „Balkanski dnevnik" izpod peresa književnika Aleksandra Le-vade, ki je 1. 1945. z edinlcami Tretje ukrajinske fronte sodeloval v osvobodilnih bojih za Romunijo, Bolgarijo in Jugoslavijo. Pisec podaja v knjigi svoje vtise o uspehih sovjetske vojske in doživljaje na poti skozi kraje Bolgarije in Jugoslavije. „Balkanski dnevnik" je natisnjen v ukrajinščini.
Črnogorski kulturni jubilej v praškem radiu
Radijska oddajna postaja v Pragi Je 18. maja priredila proslavo Njegoševega „Gorskega venca" s predavanjem prof. Vrzalova.
poudarki učinkujejo skoro vizio-narno (prim. Postave v snegu, Procesija itd.), ki nakazujejo umetniški razvoj v zanimive stilne novosti, rahlo impresionističnih ali celo surrealističnih prizvokov.
S temi slikami je Hlavaty potrdil in zelo poglobil svojo izrazito umetniško osebno noto, ustvaril lastni, čisto svojski način izražanja, ki se ne da zamenjati s komerkoli.
Jelinčič
dališče doživelo veliko neprijetnost zaradi italijanskega šovinizma, ki Je bil v tistem času ravno tako „kulturen" kot je dandanes, šovinisti so namreč dosegli, da sta skladatelj Puccini in milanski založnik Ricordi, ki je imel njegove avtorske pravice, brzojavno prepovedala predstavo opere „Madame Butterfly", ki jo je Polič pripravljal, češ da ne dovoljujeta predstave te opere „na italijanskem narodnem ozemlju v tujem jeziku. ‘ To je bil za slovensko gledališče težak finančni udarec.
Polič je nato odšel v Osijek, potem v Zagreb in Beograd in 1. 1925. je prišel v Ljubljano kot ravnatelj Opere. Pod njegovim vodstvom je napravila ljubljanska Opera lep korak naprej. Kot režiser Je pripravil okrog 30 predstav, kot dirigent pa je v Ljubljani postavil na oder nad 50 različnih oper svetovne literature. Posebno skrb pa je ves čas posvečal slovanski in jugoslovanski operi.
Vedno pa Je tudi sam želel prispevati k temu, da bi si ustvarili solidno domačo operno literaturo. 2e davno je v njem živela misel, da bi napisal opero na tekst Vojnovičeve drame „Smrt matere Jugovičev". Delal je dolgo časa na tem, toda šele 1939., ko je prišel iz Ljubljane v Beograd, je delo hitreje napredovalo. Ko pa so zadele 6. aprila 1941. beograjsko gledališče nemške bombe, je njegovo delo zgorelo. Lotiti se je moral dela skraja In ga 1. 1945. končal. Pri komponiranju se je naslonil na dinarsko glasbeno folkloro, da bi s tem ohranil lokalni kolorit.
JUBILEJ ZASLUŽNEGA UMETNIKA
KULTURNI
OBZORNIK
RAZSTAVA SLIKARSTVA IN KIPARSTVA NARODOV JUGOSLAVIJE V MOSKVI
V	najkrajšem času bodo v Moskvi odprli razstavo kiparstva in slikarstva narodov Jugoslavije v 19. in 20. stoletju. Ta razstava, ki je dosegla velik uspeh v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani, bo v Moskvi na ogled v prostorih muzeja za likovne umetnosti „Puškin". Razstavo sta organizirala Komite za umetnost pri ministrskem svetu ZSSR in Vsezvezno društvo za kulturne stike z inozemstvom. Predmeti bodo razstavljeni v štirih dvoranah Puškinovega muzeja, kjer bodo razporedili okrog 200 slik in kipov. Ta razstava bo dala prebivalcem Moskve priložnost, da se natančneje seznanijo z likovnimi umetnostmi narodov Jugoslavije od la. stoletja do danes.
10 MILIJONOV RUBLJEV ZA OBNOVO PUŠKINOVEGA PARKA
Vlada Sovjetske zveze v Moskvi Je določila vsoto 10 milijonov rubljev za obnovo Puškinovega parka v Ml-hajlovskem, kjer je bilo rodbinsko imetje Puškinovih. Vodstvo obnovitvenih del Je poverjeno arhitekti Gvidonu. Nemci so med okupacijo oskrunili to svetišče vseh državljanov Sovjetske zveze in s tem prizadejali težko žalitev ruskemu ljudstvu. Zažgali so muzejsko stavbo, ukradli vse predmete, ki so bili kaj vredni, posekali starodavne lipe, ki so bile v okras parku in še uničili samostan Svjatogorsk. Grob pesnika Puškina so poškodovali, nagrobni kamen pa razbili. Zdaj bodo na starih temeljih Puškinovega doma sezidali novo zgradbo, ki bo kolikor mogoče verno posneta po stari hiši. Puškinov grob je že urejen, spomenik na njem pa bo imel obliko obeliska.
SPOMINU VLAD. MAJAKOVSKEGA
Vladimir Majakovskl je najizrazitejši pesnik Sovjetske zveze In Komunistične partije. Zaradi tega je bilo na pristojnem mestu sklenjeno, da se v Moskvi uredi muzej Maja-kovskega, kjer bodo zbrali vse listine In rokopise, ki pričajo o življenju in delu tega poeta. Tu bo shranjen ves arhiv. Vlada je tudi razpisala natečaj za spomenik Majakovskemu, ki bo postavljen na nekem velikem trgu. Doslej so zbrani vsi podatki za biografijo Majakovskega, izdanje njegovih zbranih del pa je že v tisku.
„GORSKI VENEC" V MAKEDON-ŠČINI
Makedonski književnik Blaž Kone-ski je priredil „Gorski venec" P. p. Njegoša v makedonskem jeziku. Knjiga se tiska in bo v najkrajšem času na razpolago.
SRBSKE NARODNE PESMI V UKRAJINSKEM JEZIKU
Ukrajinski pisatelj Maksim Riljskl je prevedel v ukrajinski jezik izbor srbskih narodnih pesmi. Knjigi ie napisal predgovor dopisni član Ukrajinske znanstvene Akademije Leonid Bulahovski. Prevod Maksima RI1J-skega je dober.
PREMIERA SOVJETSKE OPERE NA REKI
V	reškem narodnem gledališču so imeli premiero sovjetske opera „Svatba v Malinovki" od Rjabova. Sodelovali so člani hrvatske in italijanske opere in drame.
FILM O NUERNBERŠKEM PROCESU
V	evropskih kinematografih teče zdaj nov sovjetski dokumentarni film z naslovom „Ljudska sodba". Prika zuje proces v NUrnbergu proti G»-nngu in drugim voditeljem nemškega nacizma. Film izpolni program celega večera ter predoči tudi izvr-
itev sodbe nad zločinci. Film prištevajo k najbolj uspelim sovjetskim dokumentarnim delom filmske stroke. Režija je bila poverjena E. Svl-lovi, besedilo je sestavil pisatelj Boris Gorbatov. Film je delo Centralnega studia za dokumentarne filma v Moskvi.
LÀ B ^DH\CÀ tu U&ašlta i/ada
Verjetno še nikoli nisi čul imena Labadnica in vendar pozna Labad-nico ves strokovni svet. Labadnica je jama, ki so jo točno raziskali in ki je do leta 1924 veljala za najglobljo naravno jamo na svetu. Sicer leži ta jama na slovenskih tleh, raziskali pa so jo tujci in zato je učeni svet ne pozna pod domačim imenom, pod imenom naroda, ki prebiva tod, marveč so ji laški gospodje dali ime grotta di Trebiciano —, nemški pa Lind-ner Grotte. Naši Trebénci vedo le za Labadnico.
Ce greš iz Trebč proti Orleku, boš nedaleč od zadnje trebenske hiše, na gmajni na desni strani, streljaj od ceste, zagledal nekak borov gozdiček. Ti borovci rastejo v. ogradi nad malo kraško dolinico; od borovcev te peljejo stopnice na dno dolinice. Tam zagledaš nekaj zacementiranega in v tem srednje veliko razpoko. Poklekneš, pogledaš v razpoko in vidiš srednje strm, nekaj metrov globok rov, ki se nekam postrani nadaljuje Bog ve kam. To vidiš in nič več in če ne bi bilo kakega prijaznega Tre-benca, niti vedel ne bi, da si ob svetovno znani Labadnici.
Labadnica je lepa, čudovita in pestra, nad vse zanimiva pa je tudi njena zgodovina. Dedje naših Trebencev so vedeli, da je nekje na »njih gmajni jama, kot jih je okoli Trebč vse polno in da je zelo globoka. Vedeli so tudi, da od časa do časa šumi iz nje zrak; potem so tudi vedeli, da v zimah, ko v okolici Trebč zapade sneg, najprej skopni v bližini te odprtine; mogoče se je tu pa tam kak radovednež spustil nekaj metrov po prvem rovu — in nič več.
če vade ne&a...
Sredi prejšnjega stoletja je začel Trst naraščati, ljudi in hiš je bilo vedno več — vode v vodovodu pa vedno enako. Mestne očete je pričelo skrbeti: kaj bo, če vode ne bo. Kje si Mojzes, da bi udaril po trdi kraški skali in bi pritekel močan curek vode v vedno večji, žejni in po čistoči hrepeneči Trst. Predvsem dva moža sta bila, ki sta se trudila, da bi našla kje blizu Trsta močan tok podzemeljske vode v kraških jamah. Kje je podzemeljska voda, ki izgine v Škocjanu pod zemljo? Kje jo ves dež, ki pade na Krasu in ni ne potokov ne rek? Kdo posrka ves raztopljeni sneg?
Bila sta to vodovodni mojster Svetina in državni kontrolor Lind-ner. Bilo je okrog leta 1840. Neumorno sta hodila po kraških ja mah, se vratolomno spuščala v pre pade po vrveh in visečih lestvi cah — iskala sta podzemeljsko kra ško reko. Svetina se je hotel spustiti s čolnom kar v Škocjanu, kjer izgine v temo Reka. Odplaval je s čolnom po podzemeljski reki, toda ni prišel daleč, velike naravne prepreke so mu zaprle pot.
Lindner je pa le vztrajal pri jamah. Leta 1840. se je po vrvi spustil v Labadnico. Prišel je v ozek rov; globlje ko se je spuščal, globlje je zijal prepad nad njim. Ob glavnem rovu so bili še stranski rovi. docela podobni glavnemu, videl je tudi stranske prostore, Vendar je šel svojo pot naprej, sledil je zraku, ki je prihajal iz globine. V nemar je puščal vse druge rove in se spuščal le po tistem, po katerem je čutil tok zraka.
Lindner je prodiral globlje in globlje. Mestoma se je rov zelo zožil in ni mogel dalje. Domačini m pozneje še rudarji iz Idrije so ozka mesta razkopali ali pa kar razstrelili, da so mogli niže in ni-že, vedno v smeri zraka. Tako so prišli v globino okoli 90 metrov Rov se je razširil, prišli so do ne-kakega jajčastega prostora; pod njimi je bila velika okroglasta kotanja. nad njimi visok svod. Kaj pa zdaj? Spustili so se v kotanjo, prišli so na dno, a dalje niso več mogli. 2e so se hoteli posloviti od
Labadnice. Idrijski rudarji pa so, kar se jam tiče, stari mački. Posebno rudarju Arhu, ki je bil nekje s Koroškega doma, ni šlo v glavo, da je v globini 90 metrov že jame konec. Se in še je prodiral v notranjost. Neke noči je bil zopet tam, v jajčastem prostoru in iskal in poslušal. Hipoma začuje neko sikanje — pred kratkim je zunaj zelo deževalo. Arh posluša. Prav v gornjem delu tega razširjenega prostora, v strehi svoda ugotovi sikanje. Torej od nekod prihaja zrak v ta prostor in od tu zopet ven, Arh spleza po lestvi v svod, posluša, posveti in odkrije razpoko, skozi katero je sikal zrak. Na delo! Zopet gre vsa druščina v jamo ter razširi razpoko toliko, da so se mogli pretegniti skozi. Komaj so se splazili na drugo stran, že je zijal pod njimi neusmiljeno globok, navpičen rov. Pogumno dalje. Rov se nekoliko umili, je bolj položen, pa zopet še globlje vse str-meje navzdol. In tako je šlo dalje in dalje. Navpičen ozek rov, tu pa tam robovi skal, po skalah polzi voda, vse vlažno; rov vodi vse dalje,^ vse globlje. Junaška srca so prišla do globine 228 metrov; bili šo_ to domačini, Lindner in idrijski rudarji. Tu sé je rov razdelil. Izbrali so milejšega; sicer je bil zelo vlažen in poln gline, vendar so se odločili za tega in ne za navpičnega. In kakšno je bilo njih presenečenje, ko so tu našli izdelek človeških rok — lopato mlinskega kolesa. Rov je tu povprečen in lopata je tu lahko ostala. Toda odkod je prišla? Skozi zgornjo luknjo ne, na vsak način od spodaj navzgor. Kdo bi jo prinesel? Edini, ki je to mogel, je voda. Torej iskalci bodo prej ali slej prišli do vode.
Sli so dalje. Ta povprečni rov je dolg okoli 15 metrov, nakar zopet zija prepad. Mrzlično in radovedno so se spustili navzdol. Lindner je šel prvi po viseči lestvici in obvisel v zraku. Okoli njega tema in vse naokoli prazen prostor. Raziskovalci Labadnice so bili pogumni možje. Naj bo, kar hoče. Naprej! Po viseči lestvici so se spuščali dalje v neznano. Njih telesa so nihala v praznem prostoru. Po petnajstih metrih je noga zopet stopila na zemljo in tokrat na pesek. Bili so na gričku peska. Zbrali so se, vzeli luči in jo pogumno ubrali po griču navzdol. Vse niže in niže, v neznano, v nov svet. Grič je položen, pot udobna, sami niso vedeli,
kdaj so bili ob vodi. To, kar so iskali, so našli. Po enajstih mesecih težkega, pogumnega dela, ko jih je ločilo od sončne svetlobe 321 metrov debela plast zemlje, so končno našli podzemeljsko reko.
Lctbadtoicfr
adUùta
Na vhodu v Labadnico smo nad morjem 341 metrov. Ko stojimo v Labadnici ob vodi, smo nad morjem še slabih 20 metrov. Tako približno, kot da bi sloneli ob oknu kake tržaške hiše, kje na Korzu v četrtem ali petem nadstropju.
Labadnica je torej najprej skupek rovov, krajših ali daljših, ož-iih ali širših, bolj strmih ali položnih, na dnu pa je ogromna votlina. Votlina bo visoka do 80 metrov, že lepa višina, dolga okoli 150, široka pa svojih 90 metrov. In v tem ogromnem prostoru je 50 m visok grič peska, ki ga je nanosila voda. Na dnu polzi voda. Mirna, tiha, brez vrtincev, brez slapov. Pride in izgine. Izpod zelo dolgega pomola priteka reka v jezero, razširi se, tako da nastaja malo jezerce. Gremo za reko, ob neki skali se ustavi — in ni je več. Ob vznožju griča in v strugi reke leže skale — odtrgale so se od stropa in sten ter zgrmele na dno. Kdaj — kdo bi štel stoletja in tisočletja.
V jami mir. Izboren zrak. Primerno hladno. Marsikdo bi mislil, da je tu vse mrtvo in brez življenja. Toda luč obiskovalcev zdrami^ prebivalce jame. Nešteto vrst žuželk in raznih členonožcev in polžev so tu našli iskalci živali, vse polno in nad vse zanimivih. Knjige bi lahko napisal o njih. Tudi v tej mirni votlini, globoko pod zemljo, v večni temi, se med njenimi prebivalci gotovo bojuje težek boj za obstanek.
Jama je iz apnenca kot ostale kraške jame. Slikovitih, kraških apnenih tvorb, kapnikov, kot smo jih navajeni iz drugih jam, tu ni. Stvar je preprosta. Voda, ki teče skozi votlino, je globoka 4—5 metrov, če je suša še bolj upade. Ce pa nastopi deževje, voda narašča, tako da napolni celo votlino, zrak sika po ozkih rovih navzven. Prvi raziskovalci so našli v višini 228 metrov del mlinskega kolesa, to
STOPNICE ZADNJEGA JAŠKA V JAMI
se pravi, skoraj 100 metrov nad običajno višino vode.
Ko so bili nekoč zunaj nalivi in je odnesla voda na nekem mlinu mlinsko kolo in ga razbila, je v tem času tudi v Labadnici silno narasla, lesena mlinska lopata je
plavala na vrhu in v povprečnem rovu obtičala, ko je voda usahnila. Voda včasih v jami naraste in takrat ni najbolj prijazna in mirna vodica, zliže stene, kar dobi odnese in razbije. Zato v Labadnici ni kapnikov.
Mesini očetje si belijo slave
Ko je Lindner povedal, kaj in kako je našel v Labadnici — bilo je to 1. 1841. — je v Trstu zašumelo. Bila je voda, močna voda, prav blizu Trsta. Treba jo je spraviti v Trst. Prišli so strokovnjaki, premerili jamo. premerili vodo in jo preiskali. Vse je odgovarjalo, le kako spraviti vodo v Trst. Gladina vode je običajno le 20 metrov nad morsko gladino. Nekateri so se ogrevali, da bi naredili iz Labadnice rov proti Trstu in bi pre-
usmerili tok vode proti Rojanu ali Sv. Ivanu. Toda kaj hočejo v Trstu z vodo v višini 20 metrov. Koliko stanovanj bi pa imelo vodo, ko pa jih je večina več kot 20 metrov nad morjem. Pa so nekateri menili, naj bi v votlini vodo ogradili in zajezili in jo tako dvignili do poljubne višine ter tako napravili odtok proti Trstu. Tudi zato so bili pomisleki. Potem so menili, da bi vodo dvigali s črpalkami. Toda glavna hiba je bila v tem, da je bilo vse predrago.
Kmalu po odkritju so naredili v Labadnico stopnice, da ni bila pot navzdol več tako vratolomna. Celo dele čolna so znosili v votlino in ga spodaj sestavili, da so se lahko vozili po reki in po jezercu. Ko je leta 1842. odšla v jamo uradna oseba, so ji v jami sestavili splav.
Kljub vsem pomislekom se tržaški, mestni očetje le niso popolnoma otresli misli, da bi iz Labadnice dovajali Trstu vodo. 1851. so dali temeljito popraviti stopnice v jamo. Labadnica je postala v Trstu predmet splošnega zanimanja in govorjenja. Razna društva in organizacije so se zanimale zanjo. Razne osebnosti iz raznih krajev so se potrudile v globino.
Ker je bilo za Labadnico vedno veliko zanimanje, je dala tržaška mestna občina 1884. narediti v jamo nove stopnice, in sicer iz ameriškega bora. Te so popravljali ob raznih prilikah, sedaj so pa popolnoma odslužile, da po njih ni več mogoče v jamo: Danes je možno v jamo zopet le z vrvmi in visečimi lestvami — jama čaka gospodarja in prijateljev.


VSTOP TIMAVA V LINDNERJEVO VOTLINO
Takrat pa, ko so naredili zadnje nove stopnice, je bilo veselo v jami, nič manj kot veselico so priredili na dnu. Kljub temu da so bile stopnice nove, je bila pot še vedno naporna. Ozek, vlažen rov. Pot navzdol je trajala običajno več ko
(Nadaljevanje na 9. strani.)

Kaj so jedli ljudje pred 1000
Kakor nas zanima, kako so stanovali, se oblažili, kaj so mislili ljudje v davnini, tako bi radi izvedeli tudi, s čim so si tešili lako-to_ Posebno nas to miče glede najstarejših dosegljivih nam časov prazgodovine. Razne vede nam odkrivajo gradivo, ki nam dokaj določno odgovarja na to vprašanje o prehrani evropskega človeka v pradavnini.
Rje so skriti i/iri?
Dva glavna vira nam prinašata snov za ugotovitve o prehrani v tisočletjih. Prvi vir so najdbe živil v prazgodovinskih naselbinah in v starih grobovih. Ostanki živalskih kosti, školjk, zoglenela ali v prvotni obliki ohranjena zrna nam mnogo povedo.
Drugi vir pa so naši jeziki, ki odkrivajo z imeni živil in jedil mnoge stare podatke. Življenje današnjih naravnih ljudstev pa posredno pojasnjuje to stran vprašanja.
Prehrana je bila odvisna vselej od gospodarske stopnje človeštva. Zaradi lažjega umevanja kratko navedemo glavna obdobja človeške zgodovine z oznako gospodarske oblike življenja tiste dobe stara kamena doba (paleolitik) pred 1. 5000. pr. Kr., ki je enaka ledeni dobi v zgodovini zemeljske oble in prakuiturna doba v razvoju omike, je poznana v prvem obdobju; — v mlajši dobi pa že višje lovstvo in obdelovanje zemlje z rovnico; — mlajša kamena doba (neolitik) med okoli 5000-2200 pr. Kr., doba brona (2200-1000) in starejša doba železa (1000-500) poznajo že poljedelstvo stalno naseljenih živinorejcev, katerih gospodarstvo se v novejši železni dobi (50 - Kr, r.) naglo izpopolnjuje.
Brez i/ntle ni življenja...
Kako so iskali praprebivalci Evrope povsod, koder so se naseljevali, pitne vode, nam dokazujejo stavbe na koleh, najstarejše naselbine ob rekah, jezerih in morjih, pa tudi vodne jame, ki so jih izkopali tudi v skalovju, da so v njih zbirali deževnico. Kopanje vodnjakov je menda pridobitev pozne prazgodovinske dobe.
Sol je bila neobhodna gotovo že v mlajšem paleolitiku; pridobivali so jo iz solnatih rastlin, iz morja in iz rudnikov.
Lov je bil v najstarejši kameni dobi glavni način pridobivanja hrane, kar je ostal tudi v neolitiku. Množica raznovrstnega orodja priča o njegovi važnosti (loki, puščice, kiji, sulice). Ubijal pa je človek v paleolitiku velikane mamute, medvede, vepre, jelene, srne, antilope. V neolitiku so jih nadomestili divji konji, bizoni, najvažnejši pa je bil velikanski jelen.
V ribištvu so za mlajši paleolitik izpričane harpune, pozneje tudi koščene odice. Mreže pa hranijo že ostanki mostičarskih naselbin.
lin. V poznem neolitiku se pojavijo kamenita orala. Risbe jaltskega človeka so nam ohranile podobe oračev.
Ledena doba je prekinila uživanje rastlinske hrane. Ohranjena pa so nam olivna zrna iz jam mlajšega paleolitika. Iz neolitika pa so pogosto ohranjeni razni oreški, zlasti vodni orešek, lesnike in tepke. Iz oreškov so delali tudi moko. Tudi zrna grozdnih jagod so se o-hranila iz mlajše kamene dobe. Ostanki prazgodovinskega kruha pričajo, da so ga pripravljali tudi iz drevesne skorje. Zogleneli primerki kruha kažejo, da so pekli
Rako so
Sklepamo, da je človek v svoji prvi dobi užival le surovo hrano. Ko je pa razen nabranih sadežev in mesa pričel prehranjevati se tudi z zrnjem poljskih rastlin, je to moral najprej zdrobiti, kar se je vršilo s kamnitimi ploščami. Višja stopnja je bilo pravo mlenje, ki so ga vršili že v neolitski dobi tako, da so zrnje nasuli na ravno kamnito ploščo, nanj pa so postavili manjši kamen in ga tako drobili. Tak izpopolnjen mlin je v starejši železni dobi prišel iz E-gipta v Italijo in Podonavje, pozneje pa na evropski Zapàd O-stanek takega pramlina so tudi na Slovenskem žrmlje.
Maslo so izdelovali že v neolitiku, a bolj za mazanje telesa kot za uživanje. Olje so stiskali v Grčiji že v bronasti dobi in tudi pino so delali že v tem času.
Z vrenjem so pripravljali v mlajšem paleolitiku opojne pijače n. pr. pivo. Kvašenje kruha so vršili z moštom, ki so ga mesili s prosom v zadnjih stoletjih pred našo dobo v Grčiji in Italiji, kmalu potem pa tudi v severnih deželah.
nekvašene opresnike iz ovsene moke z raznimi zasilnimi dodatki, visoke 15-25 mm.
V mlajši kamniti dobi so poznali v srednji Evropi že nekatere sadeže, dočim so se stročnice in sočivje udomačili pozneje. Oves so pričeli gojiti v dobi bakra, rž pa v dobi železa. Nekatere žitarice so prispele iz Azije preko južnih dežel šele tik pred našo dobo, ajda pa n. pr. šele za časa mongolskih pohodov. Najstarejša žitarica v Evropi je menda pšenica, poznana v neolitiku. Tudi proso je zelo staro in je bilo zelo cenjeno tudi pri starih Slovanih.
kuhali ?
Kuhanje je bilo odvisno od ognja, ki so ga v pradavnini o-pravljali na razne načine. Naj starejši način je menda kresanje s kamni. Mlajše pa je netenje z drgnjenjem trdega lesa v izvotljenem mehkem lesu. Z mujo so prispeli do ureditve ognjišča, ki so ga že v paleolitiku sestavljali iz kamnov. Postavili so ga na sredo enoceličnega šotora; v neolitiku pa so v nekaterih delih Evrope u-redili že poseben kuhinjski prostor z ognjiščem v sredi. Razvoj ognjišča in kuhinje je eno naiza-motanejših in obenem najpoučnej-ših vprašanj na področju ljudske gmotne kulture, ki ga je treba posebej obravnavati.
Najstarejša načina pripravljanja jedil na ognju sta praženje in pečenje. Meso so pekli na ražnju v plamenu že v paleolitiku, podobno kot se to še danes vrši v mnogih krajih Evrope. Pečenka je bila glavna jed prazgodovinskega človeka, zlasti v paleolitiku. Kuhanje v vodi je bilo verjetno v naj starejših	dobah še neznano,
saj ga še danes rie poznajo mnoga ljudstva naše zemlje. Za to so
nedostajale tudi primerne posode. Prvotno kuhanje se je vršilo verjetno tako, da so v vodo vrgli razbeljene kamne in jo s tem zavreli. Tudi jame v zemlji so obložili s kamni, naložili ogenj, da so jih razgreli, y jamo so položili živila, zavita v liste ali kaj podobnega ter jih pokrili z zemljo.
Tudi konserviranje mesa v dimu je zelo star način pripravljanja in obenem ohranjevanja živil. Zlasti slanino so z njim ohranjevali.
Gostije...
Tudi o načinu in redu v prehrani imamo stare dokaze in sklepamo lahko iz današnjih razmer pri naravnih ljudstvih. Vemo namreč, da so že v mlajšem paleolitiku prirejali pogrebne gostije. Zlasti podatki iz zgodovinske dobe dokazujejo, da so evropski praprebivalci bili silni jedci in pivci, ki so z enakim užitkom pili medico iz volovskih rogov kot iz lobanj ubitih sovražnikov.
Tudi jedilni pribor so imeli že v najstarejših časih. Nož je bil prvotno kamenit, pozneje že ko-vinast. Žlice so bile lesene ali glinaste. V neolitski dobi so rabili pri jedi že klopi, zbite iz zemlje in pokrite z živalsko kožo. Pozneje so med jedjo ležali na tleh, ki so jih pokrili s slamo ali s senom. Spomin na to je še danes pri nas in drugod običaj, da pred božičem postavijo pod mizni prt seno ali slamo, ali pa da razprostrejo za božične praznike slamo po sobi.
O starih Rimljanih vemo, da so sloneli na ležalnikih, ko so obedovali. Toda že v prazgodovinski dobi so iznašli mizo in stol. Bolj kot danes so se držali pri jedi v starodavnosti določenega reda, ki se je razvil v ceremonijel, zlasti na gostijah in v navzočnosti gostov.
Ta bežni pogled v prehrano starodavnosti je le neznaten drobec tega, kar je danes mogoče povedati o tem predmetu. O nekaterih posebnih vprašanjih v tej zvezi pa bomo še podrobneje spregovorili ob priliki.
NETENJE OGNJA Z LESOM
LÀBÀDNICÀ in težaška wda
Domača živin’ca...
Najstarejša znana domača žival v Evropi je pes, ki se pojavi v •nladem paleolitiku tudi na Pirenejskem polotoku in menijo, da je b'l tudi na jedilniku tedanjih Iju-rii. — v zgodnjeneolitskih naselbinah Francije se pojavi govedo, konj pa sočasno v nordi.'skih po-krajinah in so ga tudi uživali. Mleko so dobivali tudi od ovac, ki so se razvile v razne vrste; v poznem neolitiku se ta razširi v se-verni in srednji Evropi in istočasno tudi koza.
- Človeško meso so uživali, kakor pričajo najdbe in poznejša poroti-*a. v starih časin tudi v Evropi.
Do polju žito raso...
Kulturne rastline so prišle v Evropo iz osrednje in južne Azi-le' Ljudstva so jih s svojimi selitvami prenašala iz dežele v deželo. Za dobo, ko je žena z rovnico obdelovala zemljo, in za vrtnarskim načinom obdelovanja je s kulturo priiga, orala, nastopilo pravo poljedelstvo, združeno z živinorejo. Iz niladega paleolitika so nam znana Ječmenova zrna iz francoskih vot-
(Nadaljevanje Z 8. strani.)______
dobro uro, nazaj pa slabo uro. Do vode je prišel človek ves truden in če ni bil res jamar, je imel dokaj mehka kolena in tresoče se, boleče roke od krčevitega držanja.-
Vendar je bila Labadnica prevažno odkritje, da bi ostalo samo pri tem, da bi delali vanjo samo stopnice, hodili jo gledat, prirejali v njej veselice, jo slikali, se vozili s čolnom in podobno. Duhove je vznemirjala misel, odkod ta voda, kam ta voda?
Domnevali so, da je voda v La-badnici Reka, ki izgine v Škocjanu in da se prikaže zopet na dan kot Timav pri Stivanu. Treba je poskušati. Prvi je bil bogat Tržačan Grablovec. 1880. je spustil lepo obarvan, ličen, plavajoč predmet v Škocjanu v Reko. Oni, ki bi mu ga prinesel, bi dobil lepo nagrado. Izgubljenca so iskali, a ga niso našli ne v Labadnici, ne v Timavu, ne v morju. Se istega leta je vrgel na istem mestu sto takih kosov.
Uspeh isti kot prej. Grablovec je bil temeljit mož. Naslednje leto je nesel na isto mesto tisoč plavajočih obarvanih predmetov. Se lepšo nagrado je obljubil za vsak najden kos — toda nagrade ni dobil nihče. Grablovec le ni odnehal; napravil je tri tisoč plavajočih predmetov, a vse zaman.
Tržačani so imeli svoje veselje z Grablovčevimi poizkusi in marsikdo ga je skušal ogoljufati in priti na lahek način do denarja. Pokazali pa so ti poizkusi, da se zamotane štrene ne bodo odmotale.
Leta 1891. je nastal velik spor med železnico in mestno občino zaradi vode. Slo je prav zares za to, da se dokaže, ali teče Reka skozi Labadnico v Timav. Odločili so se, da bodo v ta namen pobarvali vodo s fenorescinom, ki obarva vodo zeleno. Pri .gornjih Vremah so vrgli v vodo deset kilogramov fe-norescina. Voda je tekla še sedem ki’ometrov po zunanjem svetu in bila lepo zelena. Čakali so jo v La-
badnici, čakali v Nabrežini, na Timavu — zelene vode od nikoder. Odkod neki voda v Labadnici?
Niso uspeli plavajoči kosi, ni uspela barva, pa se nekdo spomni, da bi vrgli v Škocjanu v Reko neškodljive bakterije, ki jih ni ne v Labadnici ne v Timavu. Bakterije se zelo množe, voda jih nese dalje, prej ali slej jih bodo zasledili, če sta Reka in voda v Labadnici sorodni. Ta predlog je propadel, ime bakterija se grozno sliši.
Pred štiridesetimi leti je zelo hodil v Labadnico profesor Salmoj-raghi. Raziskoval je pesek na dnu. Dognal je, da je ta pesek isti kot oni v Reki in Timavu.
Leta 1913. so pa zopet barvali. V Reko pri Škocjanu so vrgli 17 kg uranina. V Labadnici so pa čakali. Noč in dan, vsako uro so zajeli vodo in preizkušali. 135 ur so čakali zaman, 135 krat so zaman zajeli vodo, toda ko so zajeli 136-ič, so premraženi raziskovalci ugotovili v vodi uranin. Eno je bilo gotovo; voda, ki teče skozi Labadnico, prihaja iz Škocjana.
In še niso mirovali. Dnevno so opazovali naraščanje in padanje vode v Labadnici in Timava ter
ugotovili, da se vrši na obeh krajih vzporedno. To je zanimalo predvsem tržaški vodovod in raziskovanja so se vršila do svetovne vojne.
Potem pa je bil do leta 1927. mir, ko je prinesel profesor Sella jegulje v Labadnico. Vsaki je napravil prej posebno znamenje na plavuticah, da bi jih spoznali. Naslednje leto so ribiči res ujeli nekaj teh jegulj v Timavu in morju. Zopet se je odmotala štrena za nekaj zank.
Dolgo časa )e veljala Labadnica kot najbolj globoka jama. Leta 1924 pa so pri Slumu, na meji hrvaške in slovenske Istre odkrili jamo globoko 450 metrov in Labadnica je morala odstopiti s prvega mesta.
Dandanes je stopila Labadnica nekoliko v pozabo. Nanjo mislijo tržaški naravoslovci, Trebenci pa sanjajo, kako bi bilo prijetno, če bi mogli spraviti iz jame na dan grič finega peska. Ta bi se dal uporabiti in dobro prodati. Toda jama kot je Labadnica ne more pasti v pozabo, prej ali slej jo bodo napravili dostopno tudi za ljudi naših dni.
Perko Tone
to
13
Inženir Leontjev, izumitelj posebnega topa, ki je povzročal Nemcem velike skrbi, je moral na fronto, kamor so mu sledili nemški vohuni pod vodstvom Petronesca.
Rusi so sestrelili neko nemško letalo in našli v žepu pilota zapisek, na čigar osnovi so aretirali vohunki Zubovo in Olenino, ki sta razkrili vse vohunske načrte Nemcev. O zaroti zoper Leontjeva so ruske oblasti takoj javile na fronto, toda vohuni so medtem Leontjeva že odpeljali.
Bahmetjev je takoj poslal za vohuni 3 letala, sam pa je odšel na Pečenevsko cesto, toda vsa raziskovanja niso mogla imeti uspeha, ker je Petronescu uprizoril nesrečo, ki naj bi bila posledica nemškega letala. Ustrelil je šoferja, ubil enega svojih, Leontjeva pa omamil z narkozo.
»Delegati« so molčali. Petronescu je nadaljeval:
— Leontjev je v naših rokah. Zato, da nas ne bi več iskali, sem sklenil, izrabiti ta lijak. V boljšo podkrepitev nesreče sta tu dva mrliča. Zato je bilo treba tud'i enega od naših uničiti... Sicer pa ni človeštvo z njim mnogo izgubilo. Bil je topoglavo živinče. Zdaj pa takoj na delo. Tu sta dva kosa dinamita, položite nanje trupla in razstrelite dinamit. Na žalost nimamo dovolj razstreliva za cel avto. Morali bomo odtrgati nekatere dele, avto pa bomo skrili v gozdu.
Ko je bilo vse narejeno, so Petronescu in njegovi sopotniki šli v globino gozda in vlekli s seboj Leontjeva. Dolgo so hodili, večkrat so počivali, proti večeru pa so bili petnajst kilometrov daleč. Tu je Petronescu izbral primerno mesto za počitek. Bila je to samotna gozdna jasa, ležeča v gozdnem masivu. Nikjer nobenega znaka o kakšnem bližnjem naseliu.
Petronescu je zvezal roke Leontjevu in ga začel obujati k zavesti. Dal mu je duhati salmijak. Kmalu je Leontjev odnrl oči. Ni se mogel takoj domisliti, kaj se je zgodilo. Začudeno je ogledoval jaso, obraz Petronesca, ki se je sklanjal nad njim, in dekleti, sedeči ob strani.
— Zdravo, — je rekel Petronescu, kakor da se ni nič zgodilo. — Kako se počutite?
Leontjev ni nič odgovoril, samo nakremžil je obraz, ker ga je strašno bolela glava. Trudoma si je priklical v spomin dogodke prejšnjega dne.
— Morava se resno pogovoriti, — je rekel po kratkem premolku Petronescu. — Nikar se ne čudite temu, kar se je zgodilo. Verujte mi, vse se je zgodilo z dobrim namenom. Bodite uverjeni, da pride dan, ko se mi boste od vsega srca zahvalili za to, kar sem za vas naredil. Da se kratko izrazim, vi ste zdaj vojni ujetnik in ste v rokah nemških vojnih oblastev. Vi ste nam potrebni, gospod Leontjev, in, če se boste pametno vedli, se ne boste mogli pritoževati nad' svojo usodo. To govorim uradno po nalogu nemške komande. Nekaj dni, dokler ne pridemo čez frontno črto, morate molčati. Opozarjam vas: najmanjša nepokorščina, poskus pobega, ali če bi se obrnili na morebitne mimoidoče ljudi, mi daje pravico, da vas ubijem. Inženir Leontjev more živeti od sedaj dalje samo kot oseba, ki je v častni nemški službi. Sicer né more sploh živeti. To je vse, kar vam morem trenutno povedati. Zdaj takoj se bom zvezal z nemškimi oblastmi. Kaj naj jim sporočim v vašem imenu?
— Sporočite jim, — je odgovoril Leontjev, — da vse tisto, kar je bilo »koristno« za nemška oblastva, sem do danes že izvršil. Upam, da je nemška komanda že ocenila moj »L-2« in nima vzroka, da bi bila nezadovoljna z menoj. Da se pa izognemo nepotrebnim razgovorom, sporočite, da nisem vzel s seboj računov in načrtov »L-2«, temveč sem jih po nasvetu kapitana Bahmetjeva poslal v Moskvo. Spričo tega nima smisla, da me prepeljete preko fronte, ker ne bom kljub temu nič povedal.
— Vidim, da radi ironizirate, — je odgovoril Petronescu, — pa naj bo, v Berlinu boste že drugače govorili... Bodite o tem uverjeni.
Grobo delo
Bilo je okrog treh popoldne, ko so kapitan Bahmetjev in njegovi sodelavci po raziskanju raznih odsekov ceste prišli na tisto mesto, kjer je Petronescu uprizoril uničenje avtomobila z direktnim zadetkom rušilne bombe. Bahmetjev je začel takoj raziskovati zemljo okrog lijaka, posebej pa še njegovo dno. Na prvi pogled so vse okoliščine kazale, da sta »delega-
cija« in avto postala žrtev nesreče. V iznakaženih truplih so spoznali enega izmed »delegatov« in voznika avtomobila. Tudi odlomke avta: vrata, radiator-ski zamašek, tablica s številko, so ležali raztreseni po tleh. Glede nastanka lijaka ni bilo nobenega dvoma. Očividno je nastal po eksploziji rušilne bombe, težke pet sto kilogramov. Drugih trupel ni bilo videti, toda to se je dalo pojasniti s silo eksplozije.
— Vse je jasno, — je rekel eden izmed sotrudnikov Leontjeva, — eksplozija je bila silna. Težko je kdo ostal živ, zlasti pri takem direktnem zadetku. Sodeč po vsem, je bil avto z ljudmi v središču zadetka bombe. Ali ukažete, tovariš kapitan, da obvestimo štab?
— Počakajte, — je odgovoril Bahmetjev in nadaljeval z raziskovanjem lijaka. — Poročilo, da so vsi poginili, ne more priti nikdar prepozno. In tu, Pe-trenko, imamo prav tak primer, ko poročilo ne more zakasniti.
— Leontjeva je pa škoda, bil je izvrsten človek, — je pripomnil Petrenko.
— Odložite pogreb Leontjeva, — ga je v istem tonu kakor prej zavrnil Bahmetjev, ki je pravkar dvignil iz dna lijaka neki predmet in ga začel pazljivo pregledovati. — In sploh, Petrenko, spričo vaše naglice bi bilo bolje, ako bi služili pri konjici, a ne v protiobveščevalni službi.
Bahmetjev je zavil najdeni predmet skrbno v robec in ga vtaknil v žep. Nato je začel zopet riti po dnu lijaka.
Petrenko je z neko zlobo pomežiknil svojemu tovarišu. Početje Bahmetjeva se mu je zdelo očividno nesmiselno.
Medtem je začel Bahmetjev preiskovati trupli, ali prav za prav, kar je ostalo od njih. Najprej si je skrbno ogledal voznikovo lobanjo.
Čez nekaj minut je zatipal v gostih, obžganih laseh mrliča to, kar je iskal: vhodno odprtino luknje, skozi katero je šla krogla. Pri nadaljnjem raziskovanju je dognal, da izhodne odprtine ni bilo. Očitno je krogla obtičala v lobanji.
— Tovariš Petrenko, — je rekel Bahmetjev, — vrnite se z avtom v najbližje naselje in prinesite od' tam britev. Ako pridete med potjo do kakšnega telefona, pokličite nujno semkaj sodno medicinskega izvedenca ali patologa anatoma ali v skrajnem primeru kirurga.
Bahmetjev je začel raziskovat lobanjo »predstavnika okrožne inteligence«. Pazljivo si je ogledal modro podplutbo na sencih, nato pa je otipal v zatilni-škem delu drobce razbite lobanje.
Nato je pregledoval vratca avtomobila in zamašek radiatorja. Z zadoščenjem je ugotovil, da tečaj vrat ni bil zlomljen niti zmečkan. Bahmetjev je ovil okrog vžigalice košček vate in podrgnil po kolescu tečaja. Na vati je ostal svež madež od olja.
Tudi zamašek radiatorja je bil popolnoma nepokvarjen. Bahmetjev si je najprej ogledal vrez tistega dela zamaška, ki je bil privit v radiatorju. Vrez je bil cel.
Tovariš Fedotov, — se je obrnil k svojemu drugemu pomočniku, — oglejte si zamašek in vratca in povejte svoj zaključek.
Fedotov si je ogledal oboje in bil v zadregi. Nič zanimivega ni odkril v teh predmetih.
— No? — je vprašal Bahmetjev. — Kaj boste povedali?
— Ne razumem vas popolnoma, tovariš kapitan,
—	je zamrmal Fedotov. — Tu ta, kolikor vidim, vratca avtomobila in zamašek ...
— Oglejte si ju natančneje, — je rekel Bahmetjev.
—	Ta vratca so vendar sneta — razumete? Sneta s tečajev, a ne odtrgana. Sneta... Zdaj pa zamašek. Vrez na njem je cel. To dokazuje, da zamašek ni bil iztrgan zaradi sile eksplozije iz gornjega dela radiatorja, ampak nekdo ga je odvil in vrgel takega v lijak. Očividno so računali na tepce.
Fedotov je začel z zanimanjem ogledovati vratca in zamašek. Zdaj je razumel Bahmetjeva.
— Preidimo k truploma, — je nadaljeval Bahmetjev. — Lobanja tega moškega je zdrobljena. Sprva sem se nagibal k misli, da jo je zdrobil drobec bombe, toda oblika preloma nam priča, da ga je povzročilo neko topo orodje, recimo kamen. V drugi lobanji pa je razločno otipljiva odprtina, ki jo je naredila krogla. Ko mi prinesejo britev, bom pobril lase in tedaj bo to še bolj očito. Kolikor poznam sodno medicino, ki sem se je posebej učil in me je zelo zanimala, moram reči, Fedotov, da je to tipična odprtina kanala, ki ga je povzročila krogla. Sodeč po tem, da izhodne odprtine ni in je zatorej krogla obtičala v lobanji, moramo sklepati, da je strel padel iz bližine iz samokresa srednjega kalibra, skoraj gotovo številka dve. No, kako se pravi taki reči, Fedotov?
— Ne vem, tovariš kapitan, — je odgovoril Fedotov, ki je z zanimanjem poslušal Bahmetjeva.
—	Priznavam, da sodne medicine ne poznam dobro... Sicer pa sem mislil, da pri našem posebnem delu ta predmet ni...
— Temu se pravi grobo delo, — ga je prekinil Bahmetjev, da, grobo delo... Ne moremo zanikati, delo je izvršeno temeljito, premišljeno in, če hočete, celo z nekim poletom, ker so celo enega svojih ubili, da bi nas laže premotili, ali kljub temu je to grobo delo. Zelo značilno za Nemce. Tako se bo zgodilo, kakor smo želeli, saj ne bodo prišli do dna, nam, ki smo tako rekoč nižja rasa ...
A sodno medicino, tovariš Fedotov, začnite študirati, pričenši z jutrišnjim dnem dve uri dnevno. Po učni knjigi Minakova... Zelo koristno za dušo, a poglavitno za stvar.
15. Kdo bo koga
Bahmetjev je pustil na mestu Fedotova, da počaka sodno medicinskega izvedenca in se na svojem »Willisu« odpelje k Pečenegovskemu letališču, da bi se od tam takoj zvezal z Moskvo in poročal o izidu svojega potovanja. Bližal se je večer in treba se je bilo podvizati. Bahmetjev je ugibal, da bo Petronescu skušal najpozneje v tej noči priti na drugo stran frontne črte, in sicer z letalom, ki ga bo poklical po radiu z navedbo svojih koordinat.
Čas je bil zatorej kratko odmerjen. Dobesedno vsaka minuta je odločala o izidu stvari. Zato ie Bahmetjev ukazal šoferju, naj vozi skozi gozd, kar je precej skrajšalo pot.
»Willis« se je zagnal v globino gozdne goščave, poskakujoč na krtinah, preskakujoč zaseke in se prebijal skozi gosto rastoče drevje. Izurjeni voznik ni zmanjšal hitrosti in je gnal avto vedno globlje v gozd, izogibajoč se spretno štorom in z mahom poraslim korenikam, razdirajoč s kolesi ogromna mravljišča, trgajoč nežni zeleni pliš mahovitih gričkov, skakajoč čez hlode in potočke. Avto je prodiral kakor sveder v gozdni masiv. Bahmetjev in njegovi sopotniki so se morali naglo pripogibati pod visečim je-lovjem in se sklanjati na stran pred prožnimi mimo letečimi vejami. Občutek hitrosti vožnje je bil tu posebno oster. Gozdu iztrgani kilometri so naglo drveli mimo, vznemirjena drevesa pa so svareč mahala z obraslimi vejami za naprej drvečim čudnim strojem, ki je tako brezobzirno motil njih gozdni mir.
— Le pritisni, Serjoža! — je Bahmetjev zdaj pa zdaj podžigal šoferja, ki je že itak storil, kar je mogel.
— Da, tovariš kapitan, — je odgovarjal šofer in prebadal z očmi gozdni mrak.
Vožnja je bila z vsakim hipom težja. Naglo nastopajoča noč je gosto zagrinjala svetle lise med drevesi in zalivala z motno črnino gozdne jase. Obrisi dreves so se zlivali v gmoto in včasih se je zdelo, da obdajajo avto od vseh strani temne, neme stene. Bahmetjev ni dovolil vključiti luči in šofer se je moral zanesti bolj na občutje kakor na oči, kadar je bilo treba preskočiti kako oviro.
Naposled se je avto izmotal iz gozda in se povzpel na pot, ki je peljala na Pečenegovsko letališče.
r
v
(1IIHI»,1 Z IVOliHLlIVlI
------ ROMAN CRONINA -----
J
/|/|	Katarina Lorimer, petintridesetlenta lastni-
ca prodajalne umetniških starin, je na neki dražbi kupila Hoibeinovo miniaturo slike »Gospa z nageljni«, ki jo je namenila prodati v Ameriko in z dobičkom odpomoči svojemu omajanemu finančnemu položaju. Njena nečakinja Nancy, gledališka igralka, se je pred nedavnim zaročila z Maddenom Chrisom, Amerikancem, ki se je po težavah prerinil do blagostanja. Spočetka Katarini ni bil všeč, a se ji je čedalje bolj prikupil.
Dasi je bila Nancy bolna, je nastopila v radio namesto neke druge igralke prav v času, ko sta bila Madden in Katarina na obisku pri njeni materi. Naslednjega dne je Katarina začela misliti na odhod v Ameriko, ker se ji je mudilo s prodajo slike_ Sredi skrbi in računov jo je prijetno presenetil Maddenov dar: škatla polna krasnih nageljnov. Njen star prijatelj Upton pa jo je prišel vabit na kosilo.
»Zdi se mi, da imaš danes posebno voljo klepetati z menoj. Sicer si vedno tako zaposlena, da mi nikoli ne uspe, da bi me ti poslušala.«
Katarina ga je resno motrila. Kako je bil vedno enak! Še mlad človek, impulziven in plemenit, toda površen in malo preveč načičkan in polizan; v splošnem pa zelo prijazen in simpatičen. Njegova največja vrlina je bila v tem, da ni nikoli skušal prikazovati se takšen, kakršen ni bil, in da ni silil v ospredje. Imel je pet in štirideset let, ki jih pa nikakor ni kazal. Odkar se je rodil, ni nikoli delal. Njegov. oče je bil začel s pravniško službo v majhni advokatski pisarni v Birminghamu, utrl si je pot z diplomo in prakso ter končno postal solastnik majhnega podeželskega časopisa, ki ga je vodil pet let. Vse njegovo častihlepje se je osredotočilo v časnikarsko podjetnost, s katero je svoj list krepko razvil. Poiskal je finančnih podpor, zbral in pokupil delnice 'in končno je podjetje likvidiral z namenom, da nadaljuje svojo kariero v Londonu. Na poti od uspeha do uspeha je postal edini lastnik Sunday Scardilightay posebnega nedeljskega lista, ki se je specializiral na kroniko o zločinih in ločitvah zakonov, in ki je imel pet in pol milijona izvodov.
Ob smrti starega Uptona je postal Charley lastnik takega bajnega premoženja, da ga, čeprav je imel še precej sposobnosti za to, ne bi mogel sam zapraviti. Nasprotno pa je bil vedno na vsakoletnem banketu družke in na plesu, ki je sledil. Strogo vzeto torej ni delal nič, toda znal se je na eleganten način izmakniti. Bil je član kakega pol ducata klubov, imel je nešteto prijateljev, jahal in hodil tu pa tam na lov, znal je cenip dobra kosila in dober dovtip, pazil na svoi'o linijo kot dober športnik, zamudil mnogo ur pri krojaču in čevljarju, popoldne je hodil v parno kopelj, posojal denar na vse strani, toda ne da bi se kdaj pustil potegniti za nos. Z eno besedo, na njem ni bilo najti posebne napake.
Pred osmimi leti je bil spoznal Katarino na nekem dobrodelnem plesu in kot je sam izjavljal, je bil popolnoma zgubil glavo. Teden dni zatem jo je zaprosil za roko in od tedaj je v rednih presledkih postavljal Katarino v neprijeten položaj, da mu jo je morala vedno znova odklanjati. Medtem se je tolažil z ljubkimi plesalkami in enodnevnimi pustolovščinami, ki jih pa nikakor ni držal v tajnosti, in tudi to je govorilo njemu v prid.
Preko teh malih ljubezenskih dogodivščin se je njegova ljubezen do Katarine razvijala kot dragocen cvet v tesnem vrtu. V njegovi navezanosti je bila tolika zvestoba in njegovo upanje, da bo nekdaj dosegel zaželeni cilj, je odkrivalo tako ganljivo vztrajnost, da bi ga Katarina nerada užalila.
Mbrala se je vdati pred očitnim dejstvom: ni ga ljubila. S tem, da se je vsa predala svoji karieri, se je popolnoma odrekla misli na poroko. Na dnu njene vesti je pa le živel nek dvom, če je ne bo kdaj Char-leyeva nerazrušna zvestoba v zvezi z njegovim prav tako nerazrušnim bogastvom prignala njemu v naročje, kot v pribežališče pred vsakodnevnimi borbami, ki so ji grenile življenje. Misel, da bi se ona, Katarina Lorimer, ki si je s silo lastne yolje skovala svoje življenje, znašla nekega dne v tem groznem položaju, da b: se v begu pred obupom predala človeku, ki :: m bil umsko podrejen, ta misel je bila Katarini kot neka mora. Njen nemir je še naraščal, ko je Charley sedel poleg nje in jo prijel za roko. Tedaj je Katarina na-mršila obrvi in uprla svoj pogled vanj, kot da bi ga hotela s tem prisiliti, da se odmakne od nje.
»Nisi mi še pojasnil, zakaj si me prišel motit v delu ob tej nenavadni uri.«
»Pa saj to je vendar primeren čas! Prišel sem pote, da greva h kosilu.«
Ona je energično odkimala.
»Preveč sem zaposlena.«
»Ti si vedno zaposlena, Katarina, toda moraš priti.«
»Ne, ne pojdem!«
»Da, šla boš! Rezerviral sem mizo v Ambasadi.«
»Poslušaj, Charley! Povedala sem ti že, da moram delati. Kako naj se častno prebijam skozi življenje, če me ti na tak način oviraš.«
Smejal se je.
»Sem li jaz kriv, če si ti najslavnejša ženska vsega West-Enda? Tvoje ime je v vseh časopisih v zvezi s Hoibeinovo miniaturo.«
»Hočeš s tem reči, da govori o meni tudi Sunday Searchlight?«
»Še ne, toda malo manjka! In da ne pozabim najvažnejšega, ti moram sporočiti, da sem že naročil kosilo.«
»In kaj si naročil?«
»Nekoliko že poznam tvoj okus: — morske liste à la bonne femme, floridsko solato, sirov soufflé ...«
Kako naj se upira? Izraz na obrazu se ji je skoraj proti njeni volji razjasnil.
»Dobro,« je dejala in skočila pokoncu. »Pridem. Toda čez eno uro moram že biti nazaj in sedeti za svojo pisalno mizo. Si razumel? Točno ob dveh. In da veš: ne grem zaradi tebe, ampak zaradi listov.«
Charley se je smejal in ji ogrinjal čez rame kratek krznen kep.
»Dovolj mi je, da greš.«
Ko sta se spuščala po stopnicah, je dodal: »Med oklepajem ti moram povedati, da imam tudi nek predlog, ki^ ti ga nameravam staviti ob sadju, čas je že namreč, da ti ponovno nekaj predlagam.«
Pctn poglavje
V soboto zadnjega novembra se je Nancy odpravila z gledališkim ansamblom v Manchester zaradi predstave »Mesečne noči v Arkadiji«. In kot je bilo dogovorjeno, jo je Madden spremljal. Premiera naj bi se vršila v ponedeljek v Kraljevskem gledališču in Cheshamove premiere so bile vedno velik dogodek. In tako se je zbrala na postaji Sv. Pankracija ob odhodu številna družba. Nancy je bila zelo dobre volje. Slikali so jo s polnim naročjem cvetja sredi skupine poročevalcev, ki so jo hoteli celo slikati samo s Chesha-mom. Katarina, ki je poznala Nancino slabost za popularnost, je bila že prej uredila vso stvar z neko agencijo.
Treba je priznati, da se je Madden neoporečno vedel. Bil je stalno okoli Nancy in ne da bi postal nadležen, jo je obdajal s tiho pažnjo. Preden se je vlak premaknil, je mogla Katarina izmenjati le nekaj besedi z^ njim in to samo nekaj običajnih fraz ter mu priporočiti, naj pazi na njeno nečakinjo.
•Ko se je vračala domov, se ji je zdelo, da je bolje razpoložena napram njemu.
V torek zjutraj je radovedno prelistala časopise, da bi našla vesti o predstavi; toda kot je predvidevala, londonski listi niso mnogo pisali o njej in so se omejevali na pohvalo dela samega. Medtem pa je man-chersterski tisk prinesel podrobna poročila in se v splošnem toplo izražal. Tako je Katarina naletela na članek, kjer je nek kritik hvalil Nancino igro in je bila ponosna. Dosedaj je bila prisostvovala vsem predstavam, kjer je Nancy igrala, in ni dvomila o njenem talentu. Nancy je imela veliko nagnjenje do vlog modernih mladenk in v teh vlogah se je posebno odlikovala. Podajala jih je neprisiljeno mladostno, z umetnostjo, s trpkim in bodečim poudarkom, polnim resnice in ironije. Toda čeprav je bila Katarina ponosna na Nancy in navdušena, ko je videla, da se Nancy uveljavlja, je vendar v tem pogledu ohranila ljubeznivo opreznost. Na noben način se ji niso mogli zdeti resni Nancini izbruhi navdušenja, ko je govorila o svojem delu in o svojem gledališkem poklicu.
JACK LONDON; KRIŠTOF Dl MAC
PRIREDIL. IN NARISAL : MILKO BAMBIÒ
Drugi Indijanci so ga začeli posnemati in privlekli izza pasu podobne kepe. Čok se ]e zavzel. Ole] jih, ti vedo za ono goro. Dimač! Baker, surovi rdeči baker...«	,	.
Precej truda je stalo Dimača. preden je pregovoril čoka, da bi ostal med Indijanci, medtem ko bi on skočil po rešilno ekspedicijo v mesto. »Dajal jim boš živež svojih psov in potem še pse.« _
»In nato bo še Čok sam stopil v lonec. Kaj ne.« »Toda, če nam ne pomorejo, ne bova nikdar nasla bakrene gore.«	. .	,	,
Kmalu nato je glavar jel tolmačiti sestradancem
Dimačev načrt.
Dočim je Dimač divje gnal svojo vprego proti Dawsonu, je Čok urejeval žalostno taborišče. Ukazal je zanetiti velike ognje in počivati kraj dobrodejne toplote. Sam pa je nadzoroval kuhanje fižola, ki ga je nato porazdelil najslabotnejšim in jim dal za nameček še žličko sladkorja. Drugim pa je raznosil koščke posušenih rib. »To bo šele praznik, ko bodo mene kuhali«, je razmišljal, gledajoč od veselja žareče sestradane obraze, »Jutri pojedo zadnjo nbo, potem 'pse in nato tri dni niti mrvice. Dimač, brusi pete, brusi!«
»In ko me je reševalna ekspedicija našla,« je pozneje pripovedoval čok, »so mi ti salamenski Indijanci pojedli še usnjene mokasine, rokavice, pasove in celo nožnico mojega noža. A najpodjetnejši so se z velikim tekom začenjali ozirati po meni. Saj si lahko predstavljate, da sem bil najbolj rejen med vsemi. Le bi Dimač zapoznel le en sam dan, pa bi nostal okusna pečenk-. Prav res, zadnji trenutek me je rešil, ker^moja slutnja...«
Istrska žena
Od Tinjana do Marezig, od Nove vasi do Kort, od Zrnjovca do Sičjol srečuješ dnevno od burje in sonca zarjavele, od bridkosti preživelih časov razorane obraze istrskih žena, ki s težkimi koši na glavi ali otovorjenimi osliči hitijo v mesto, da oddajo v zadrugi svoje pridelke.
Njih obrazi so danes veselejši kot nekdaj, korak je sigurnejši, drža samozavestna. Minili so tisti časi, ko si skoro niso upale v mesta, ker jih je fašistična gospoda zasmehovala zaradi njihove skromnosti in se norčevala iz njihovih pridelkov. Morale so se zadovoljiti, če so dobile za trud celega dneva skromen izkupiček, še večkrat pa so se žalostne vračale s tovorom nazaj domov k svojim družinam in otrokom. Z žalostjo in nezaupanjem so takrat zrle istrske žene v bodočnost. S solzami v očeh so božale svoje malčke in videle v njih — hlapce fašizma.
Danes pa nosijo v sebi novo zavest, zavest, da imajo pravico do življenja, da se ne bodo nikoli več povrnili stari časi. Njih življenje je še polno naporov in truda, saj morajo prenašati zapuščino fašizma in vojne. Z velikim in neomajnim zaupanjem pa gledajo v svojo bodočnost, ker Lidijo, da jim je ljudska oblast zajamčila lepše dni. Dobro vedo, da jim je njihova oblast z zadrugami zagotovila, da jih špekulanti ne bodo več odirali, da bodo zadruge čuvale pred padcem cen, da so zadruge tiste, ki jim dajejo gotovost, da se ne bodo nikoli več vračale zasmehovane in s tovorom na glavi nazaj domov k lačni družini. Se se med njimi dobi kaka ženica, ki vidi le svoje trenutne koristi in se je iz svoie nevednosti dala zapeljati preračun-/jivim ljudem, ki znajo spretno govoriti, samo da mastno zaslužijo — na račun ljudstva.
Večina žena, ki so zrasle v tej borbi v žene novega časa, pridno obiskuje po trudapolnem delu večerne sestanke, prireja kulturne
prireditve in razne akcije v dobrodelne namene. Pohvale vredna zavest istrskih žena, ki kažejo voljo do napredka in samovzgoje. Z velikim trudom in napori hočejo čim prej odpraviti zapuščino fašizma — kulturno in politično zaostalost. Po vsem istrskem okrožju so organizirani študijski sestanki za žene. Do sedaj so se pokazale najpridnejše žene iz rajona Novigrad v Hrvatski Istri, ki prihajajo vsak teden enkrat ob delavnikih po dve uri daleč k študiju.
Žene slovenskih vasi so si določile za pouk nedelje, in sicer vsako drugo nedeljo popoldan, ko delo na polju počiva, hišno pa nekoliko počaka. Do sedaj so bile najbolj vestne žene iz sektorja Šmarje in Malija. Iz teh dveh sektorjev prihajajo odbori v celoti in poleg še najnaprednejše žene. Prepričani smo, da bodo v bodoče tudi žene iz sektorjev Marezige in Dekani točnejše. Da nam je študij omogočen, se moramo zahvaliti posebno v slovenskem delu tovarišicam učiteljicam, ki sestanke vodijo. Tako v Izoli, Šmarjah in Cežarjih.
V mestih, kjer je učni jezik italijanščina, stalno narašča število udeleženk. Poučna in zanimiva snov jih je pritegnila. Mnoge meščanke iz Izole in drugih mest pravijo, da se jim z učenjem odpira novi svet, katerega jim je doslej zakrival zastor nevednosti. To spoznanje jih je privedlo do razumevanja ženske enakopravnosti. Prikazalo pa jim je tudi potek razvoja in krivce, ki so ženi odvzeli njene pravice ter jo pahnili v vsestransko zaostalost in nevednost iz sebičnih interesov. Spoznale so nujnost borbe za zmago prave demokracije, ki edina more ženi vrniti njeno prvotno enakopravnost.
Za študijske sestanke je v programu še mnogo zelo koristnega in poučnega materiala, ki bo ženam-materam v veliko korist in pomoč pri njihovem vsakdanjem delu v gospodinjstvu.	Zena iz Istre
Ni redek primer, da zadene tu pa tam ljudi, ki delajo v gozdu, na polju in tudi izletnike nesreča, da jih piči strupena kača. Ker zahteva vsako poletje nekaj nesreč, je dobro, če smo poučeni o strupenih kačah, o kačjem piku in kaj nam je napraviti, da ne bo imel kačji pik nevarne ali celo težke posledice.
Predvsem moramo poznati strupeno kačo zato, da se pred -njo varujemo pa tudi zato, da ne bo nepotrebnega razburjenja, ak-i nas piči nestrupena kača.
V naših kraških deželah živi dvoje vrst strupenih kač, ki jih imenujemo v prirodoslovju z latinskim imenom: vipera berus in vipera amodytes. Za njih je značilna trikotna glava; telo ie sivkaste ali rjavkaste barve, kar zavisi od bar-vè zemlje, na kateri živi, na hrbtu pa ima temno cikcakasto črto, ki se vleče od glave do repa.
‘ Vedeti moramo, da kača ne napada človeka, temveč piči le v obrambi, kadar stopi pomotoma nanjo, zgodi pa se tudi, da ugrizne človeka, kadar spi v gozdu ali na trati na soncu. Strupena kača ima v zgornji čeljusti dvoje tenkih, daljših, ostrih in votlih sekalcev, nad katerimi sta dva ma.’hna mešička polna strupa. Pri ugrizu pritisneta sekalca na mešiček in pri tem vbrizga skozi votle zobe strup iz mešičkov človeku pod kožo.
Pomoč, ki jo lahko nudimo v tem primeru ponesrečencu, je navadno le neznatna. Lahko nekoliko zaleže, če je bil ugriz v okončine, roke in noge. Ce pa piči kača v lice, trebuh ali prsa, je primer težji, v kolikor ne moremo takoj pomagati. Glavno pravilo bodi, da preprečimo kolikor mogoče, da se strup ne razširi po telesu. To dosežemo, če podvežemo okončino in če skušamo strup iztisniti ali izsesati iz rane. Izsesa pa naj oseba, ki je prepričana, da nima odprtih ran v ustih ali na ustnicah, kajti sicer je sama v nevarnosti, da se zastrupi.
Nevarnost zastrupljenja preprečimo, če vbrizgamo poleg rane pod kožo sterilno raztopino kalcijevega hipoklorita 1—2% ali pa 0,5 odstotno raztopino kalijevega per manganata. Ni pa računati s tem, da bi imeli pri rokah ta zdravila in brizgo; navadno se vsa prva po moč, ki jo nudimo, omejuje več ali manj na dobro voljo, ki jo hočemo pokazati ponesrečencu. Ostane nam le eno pravo in edino resnično učinkovito sredstvo:	kačji
protistrup, imenovan Calmettov se-
Slov.-hrvatska prosvetna zveza in Centro di Cultura Popolare. 8. junija bo ob 16. uri na Opčinah MNOŽIČNI PEVSKI KONCERT Slovenski in italijanski pevski zbori bodo izvajali pester spored. Obenem naj bo ta dan, dan s'ovensko italijanskega bratstva.
rum proti kačjemu strupu. Najbolj pravilno, kar moremo napraviti, kadar koga kača piči, je, da prizadetega brez oklevanja prepeljemo kolikor mogoče hitro v bolnico ali k zdravniku. Vsako odlašanje zna biti usodno, tako kakor tud: vsak poskus, pomagati z različnimi domačimi zdravili. Edinole če bomo tako postopali, bomo gotove obvarovali ponesrečenca nevarnosti in ga rešili celo smrti, ki lahko nastopi že čez nekaj ur, če je kača vbrizgala veliko strupa in če je strup posebno močan.
Dr. n. HI.
Gospodinjski nasveti
e)	Rezila, nože i. dr. iz jekla, ki jih dalj časa ne bomo rabili, zbrišemo na lahko s tkanino, namočeno v olivno olje in iih nato zavijemo v oljnat papir; tako ostanejo dolgo zavarovani pred rjo.
f)	Madeži rje na jeklu. Rjasto jeklo položimo v olje in zdrgnemo rjo s tanko platneno krpo, ali ga namažemo s petrolejem in čez nekaj časa zdrgnemo s premogovim pepelom ali drobnim vročim peskom. Tudi z,razredčenim sal-mijakom dosežemo uspeh.
Značaj in temperament-
V življenju ljudje kaj radi zamenjujejo pojma značaj in temperament, dasi sta to v bistvu dva popolnoma različna pojma.
Značaj človeka zavisi od prirojenih in privzgojenih svojstev. Njegova kvaliteta zavisi tudi od dejavnosti človeškega organizma ali od dejavnosti posameznih organov. Ta funkcija organskega sistema je lahko prirojena ali pa v zvezi z doživljaji, ki so vplivali nanje v času prvega razvoja življenjske poti.
Življenje teče hitro in pozneje se zelo težko ugotovi, kaj je v značaju prirojeno in kaj privzgojeno. Edino posebno karakteristične črte, kot so smisel za umetnost, za poedine vrste obrti, nagnjenje k laganju, lahkomiselnosti, alkoholu ali zločinu se s pomočjo studila lahko ugotovijo kot rezultat prirojenih svojstev. Tisti, ki poznajo preteklost staršev, večkrat s sigurnostjo trdijo; ta je pa kot izrezan iz očeta!
Značaj ustvarjajo prvi doživljaji doma kot dojmi posebno važnih momentov. Vsak otrok je neverjetno občutljiv za dobro in slabo, zato je posebno treba podčrtati dejstvo, da so ravno starši oni, ki so odgovorni zS kasnejšo kvaliteto značaja svojih otrok. Vsi vplivi vstopajo v dušo otroka avtomatično, ker jih otrok ne sprejema z razumom ali znanjem odgovornosti, ker običajno niti ne ve, da imitira ponašanje velikih, ponavljajoč tisto, kar so malo prej delali odrasli. Otrok je v prvih letih življenja popolnoma nesamostojen, on tako-
rekoč igra po taktu, ki mu ga diktira odrasli svet. Najčešće se izraža samostojnost otroka v trdoglavosti, s čimer hoče otrok kizati svoj duhovni odpor proti tistemu, kar noče delati, bodisi da so bili prejšnji vplivi temu aktu nasprotni, torej že pod vplivom vzgoje, kjer je bilo rečeno, da to in to ni dobro ali da otrok iz lastne volje noče ubogati in narediti nekaj, kar mu ni po volji ter hoče s tem pokazati, da ni mehanizem, ki zahteva samo pritisk, da funkcionira.
Vsak karakter je svet zase in zaradi tega karakternih vrednosti in posebnosti nikakor ne moremo posplošiti. Tako tudi vsak značaj drugače očituje gotove posebnosti in tisto, kar občutijo nekateri kot smešno, deluje pri drugih lahko popolnoma pravilno in resno. Dejstvo, ki ga je izkušnja v življenju že heštetokrat potrdila, je vsekakor to, da puščajo nekateri momenti iz detinstva, a prav posebno iz pubertete gotove značilne črte v značaju človeka, katere ne moremo nikoli več izločiti. Važno je dalje tudi to, da vsaka duša drugače sprejema nekatere življenjske tresljaje in dogajanja, da to, kar nekoga samo potlači, drugega popolnoma uniči, a tretjega zopet dvigne, utrdi v samozavesti in mu da še večji karakterni naslon, neupogljivost, zanos in odpornost.
Temperament. Ze stari Grki in Rimljani so delili čustveno življenje v poedine značilne skupine, ki so jih označevali kot kolerične, sangvinične, flegmatične in melanholične. Ta pradavna raz-
delitev značajev sloni na predpostavkah grških in rimskih zdravnikov in psihologov, da se poedini temperament izraža že glede na življenjske sokove človeškega telesa. Danes trdijo učenjaki, zdravniki in psihologi, da je čustveno življenje običajna reakcija živčnega sestava in živčne občutljivosti. Do-č*m_ se zgrajen in izkristaliziran značaj ne izpreminja več dosti, se nasprotno temperament menja že glede na novi način življenja, novo okolico ter družabni milje, a posebno glede na starost.
Sangviničen temperament. Ze po situaciji telesa so takega temperamenta oni, ki imajo vitek in nežen stas, modre ali temne oči. svetle ali temnejše lase. Njih razpoloženje je večinoma veselo, za zunanje vplive so zelo občutljivi, toda njihova duševna razburjenost se prav tako hitro umiri. Ta temperament je predvsem svojstven ženskam in otrokom v pubertetni dobi.
Kolerični temperament. Ze sama beseda koleričen, ki izhaia iz besede chole, kar pomeni žolčen, srdit, jedek nam pove vse. Učenjaki trdijo, da je ta temperament najčešći pri ženskah in moških temne polti in temnih oči. Njih živčni sistem je izrazito občutljiv in reagirajo v svoji vzburjenosti že na najmanjši dražljaj. Med najznačilnejše tipe tega temperamenta spadajo Julij Cezar, Napoleon, Beethoven, a izmed žena, ki so igrale v zgodovini vidno vlogo, ruska cesarica Katarina, avstrijska cesarica Marija Terezija, Kleopatra, Lukrecia Borgia.
----'-»*•■-* *»*■,*-** vv » 11 W Cii I ICI J C. X
jj»»iii!i«iiiriini':i!ti, ii iri!;i::i!:i!ii!;i[ii!:ri:ti!iiciiiiiiiitiniiiiiii!iiiiiiiiiii:iiiiiiiiiiiniiii»ii]i»itiiiiii[iiiiiiiiiiiiiiiiiiill|li|li|l!il|i,mu,1,1 unii,,i,,„1111111,11,11,111 nosj;j |ega temperamenta se izraža
f	MODA	i i° v svetlih ali sivih očeh, svetlih
I laseh, mlahavih mišicah, debelih i ustnicah, velikih ušesih, nizkem I ćelu in nagnjenju do debelosti. Se g težko in redko vznemirijo, njih sen-I sibilnost je majhna, a reakcija na I vsa telesna in psihična draženja je
I kratkotrajna.
_
Zdravniški nasveti
I M. A., ok*.? Nabrežina. — Rekli I so vam, da male količine vina ne I škodujejo otrokom tudi v najbolj I nežni dobi. To naziranje je med
1	ljudstvom vinorodnih krajev zelo
2	razširjeno, ni pa nikakor pravilno. I Vera v krepilno moč alkohola ie I zmotna še pri odraslem, kaj šele ^ pri otroku. Alkohol je mamilo ka* I kor kava in tobak. Delovanje alko-- hola, ki le v majhni meri podpira « prebavo, ima škodljiv vpliv na oži-* lje, na srce, na ledvice in predvsem I na možgane. Lahko si predstavi]a-! te, kako škodljivo mora vplivati j alkohol, ki je končno le strup za I človeka, na nežne možgane sedem f mesečnega otroka. V čitanki o : zdravju piše, da je zločinec, kdor I daje otrokem alkohol. Držite se te-! ga resnega in resničnega izreka.
I Šivilja. — Po dolgi poli k zdrav § niku je vaš sin prebil na mrazu I eno uro in ga je nato bolelo grlo ^ in tudi glas se mu je spremenil, f Zdi se mi, da gre za navadno vnet-1 je glasilk kot posledice bivanja na I mrazu po dolgi poti, na kateri se I je vaš sin gotovo pregrel. To od-I pravite z enostavnimi vlažnimi ob-I kladki, čez katere ovijete suho bri-I sačo. Pospešite lahko zdravljenje s I pastiljami zoper bolezni grla, ki i jih dobite v vsaki lekarni brez re-! cepta.
f Spremembi, ki je nastopila pri 1 vas zaradi zamenjave dela pri stro-! ju v sobi z delom v gozdu, ni pri-I pisati velikega pomena. Ker zavisi I ta sprememba lahko od mnogih m f različnih činiteljev, vam svetujem, i da se pustite pregledati po stro-i kovnem zdravniku za ženske bcle-; zni. Na tem mestu in ne da bi po-! bliže poznal vaš telesni ustroj,
,	J vam ne morem ničesar natančnej-
li„11,11,111111. lili, 1 r iiiiiiii,i:,i:,ii,iiii,ii,iiiii,ii„iMi!,i„i„iiiiiii„iiiiiiii!ii!i„i„iiiit(ii,iiii„iiiiiiiiiii,mumil,midhiiii,um,im,m,|ij|{||1J|{njl|{^l šega svetovati.
dvodelna obleka
(bluza in krilo s telovnikom) — Krilo je zvončasto; telovnik ima všivko spodaj do pasu, ki se tesno prilega k životu.
> A 0) c
U) S
.5.®
c o
O -X (0
E
n
m
3


N
N
«
0
>y
«rs
^•.Sž
ca 1
bo' o >t
.S
ca
Q. M TJ 3 er
3 ^ w 3 w ■
3. re t/)< 03 u_. ^
m
er
oN
03
5" §•§■§*§
o -3-ef'
§*3 I"
yp
o
^ v < o
g|3§£i
?- gi 2.	" rS‘ 5 S 03 2L_j
eFfero,' <<tr3^‘5:ao^0^33
c« 3 I o
S,.. gli
Cu . « m w
sr|3i:i'a.||
SL< - ^ n<
S. m S O ffr-
S‘™
2- 5
'T 2 03 o
l§-‘
^ cr
o'Ž
■o
q
a
so
_ N< CAK
O ro n> _
J 3’o"£a;^< ór^ o.fTgi^o S=:n oS-^ESr"'^
S^S-.Cp^OS^S
<—t-   C/3 *~V _. Oj O
63 5T sr ■• o r3< <
< CL q	!2. o 3
oo3ee*r^o3** o3 _ 3	C	?	03 •	^
--	-	tn	3
Ct* r^“	i—n
¥	?
?“o Sto
5'3^
< £; o
o 03 <:
N M 2. 5 §- <
CL ~ 3 O X* ^
”3 |».| 55'SB 'I = 3 g-§ ISl
3 <
»3 O
w 3 St S3
“rg o'g'^B 3 & fg.<
3_ a. n ^
_.S O ^3- g-S C Q. O 3. Q. 3
P^F&s^^ttsPffll
!" ftf-Žn.1^ l'rs =' = o.S l»-0 H3 B-
2- -O L4j. ^T" ^	*-	^	~	^ V — ■ Q
ET^S^ 3'° I 3 = §-‘| -g-	0--g
s g-rtg-^ ^'sr=3 “'° ^-Hcuo o £ g-o W 3	2	o^| n o 3 g' g =tg.< g-
^5fp*TQrt)Q-Oc^a3D-,“: 0 S S*^:. ^ cl3 ^ £2-3
o Z
D- ji)
^ C/3<
§•■
.►—* :
<
N
?T N
a> (T3
H
o
s*r
o
§ -0 «ila*. ^ ^ Hl-i?
3 f ;
3 K!
3 ^
ro' cn sc"1 o < 3 re re< C3<
Z*
g“3
re<-“ CL ^ 03
re1
xr
w_
re.
I
C/)<
“•|l|-3 S Cl 3	—*. ^ 3
c/3 ■•	h-* rD d»
^ W 3	3 CD 3
^ ^ jq g S. 3 5:
*— • —* •	CO ■+
rT 0	CL ^ ji3 ^
"St £ 2.|f 3' eh re
3
5.
•o
CO
CD
3
-r*1 n<
^ co <
o w ^o N “ Stre'3
3
o
g-s-s-aa3?!
3 2.
CD JD
"O
CO
►—‘ :
se’
l^!i!g|4^
0 ~C 3 k 3J3 3 M -3 CL re'co
03 O . 03
Cl
< ^ >Pi Ž
S !?o 3 co
<^■1
? < 9 A P
ifllfll
O £L“	- 0
■	'	03 Sre 3'N
3 ?r 3. 2. 3 S
3-®----‘2.3;
ag-r f|o
.as-rp's-j»
c _2	*
■o TO ^ (^"g CL
o> .— o 03 r S.
o* o
3
o
C/3
O 2
3<§
S-.g*
‘ Š-
re O,
03
23 O
3g53Sre
l—‘* rt CD c/3
fa-lra.
re<®
.JJL &;!>■£ sr 2
23	!_^3> 2^ ^3
2 3
S CO “•«5 re-
O-re* 03
O * ET
<
03
v 3	^ ?r
T3 3*
9d:.rS Ì“
Q* rD o 1—* “1 “ —* GO O

^ N
?N CO
^ _ ri co
= -^i:|f s|o=£.l
“•P o*^ H CL re re 3"	2
(-2 CL ~Li—•* O* W CO jL co JD
ì Q.^'^3 o175'™’ s. oo g 3-a sr
' CL^ re S*	2. W-
Š‘3^ 2 0 S^'S. OTO^TO S"3 oT*
3s3--&S-”r.'
•*■ ^2 CL- ^ 5T-CD	—*
o*S-w
§ £ re £ 2'
N< ^ CD
"D
S.
CD*
3
3
£L
o
&
?
o
?r
o
O g-
M S' = .“ 2 ^ 3 o
i>Ó3-
c o
N<- g-to —
- S< ° a w
-re^, 3“-
er o ^ n So 3 3 d
a re o
TO
os cr
y re 3 8 K*
rs*2**
^	>—> •
SO Co 3
re’ =2.
T3 O N <
& zr.< 0“ ^
W N >— re
3
O
»g:SH>g#rez|N
<
"O
*-1
r- CD
«■§
3 rS< 0 jd ^ cr n< Cu
3 -o ET ? 9 P
N S*
3 w
t=s
co
- cr
Cì< 3 CD f-t-
S* fi
crq
so
cr
o
r-f-
CD
cr
&
o
■O
Co
co<
Co
cr
o
cT
3
?r
co
3
o
"d
9
tČD*
1*555
TO £
II
3:0
co § O £
0)<P
r*t-
e
V PT
g3-
O N
coi
PT
CO
Si^r
a^rels I-

CD* ^ CO ^ O 3 co T3
3^a
< CD • t-~
-“ a ^
g" 3
O re
■H.«'
>—» ?r
Fg-N
^ so D- g- S<
co 2- •—1 * ?*r 2. n<
ži-
co'
co
►—I»
co
cr
•o
rJQ -a
4 Ht
Il- S|vs.|fgg!~
S0-_*.-Tl-!a^.2re	N
■o 2
D*
s3
CL CL
£Ly £L
SLO^
03 re * £
N
re
3	'
re'
Oc”
re 3-^ 2* rn re* 3 „ 2. Q. o*
33^355. S- a 3 ^ e -a
ili ri -•2:11 sf
°s-i; £«=<.”§:
CD	23 P> CU Q CO 03
0< dr" JD SOX-pr-fD^-
3*‘2 3-§£
g ?r3 § • ^ 2.
«' "g
CfQ 5
SO T
CO
CD
d
CD
cr
o
co
so
§
9*
H
j-- <
Cu so ~-CD
“§*-•
%z?
— I
03 3
* p.
W re
CO Jfc
< er D : g ^ § re; rS. " - -
3 re
i—».
CD
-• &-o
a*S.£ o ■<
3 IP'
■a
o * y < * H ? ** e
CO “O < co
vi	0<^
v5Ug't» w 01 re.g-CLo
O P--	3 3 S £. 03 g*
S”1 Ifi-ss !P ri-■'E-'’SS.-
3 I S
SO —
co h-*	^ rp f/j< ’T?	3
3 I g	^3-^	< šs;
1 co< n a a* ro re. << D.re?r	L-1 3re	— co<W
2. 2. os	5PCL2-"*'
3* CL .	^ re 3	N re
c.re	N e '-“■	g; 3.
03!TO^rO	re3
erè;	^SiOS	2g
0|	d.P-gg-	St<
cr
N O so 3
3 <3 ~g
1 Sfa l|
e/) p*r	ns *-t
CD O ^ so CD O
Si Td*
%'<
n<
co
co<
Cu
so
<:	- o-g -3 $0
^ V CD	g SO £
tfg^ir»5-
" S m re ^ s*r re n
^.0^ srl 3 3
H* CfQ _ CfQ
- § d. 5
W	recTO	TO	£
N	co	e re 2,33	63	V-
_	«	N< s. s< 3	s
re	re	— 2. „. —	<T>	3Cre
SÌ'
a S- 73
» t* ■"	3 0< a-
n> g*re- CL 2,° re
n S. g* “ re gr 2 jl N
^P< ®-0 g-TO 33	33
re V * 9, O •
£<«
CO<
^'cL
QJ CL
3 JQ
<—re •
so
_re_ CU ^
o t»r
v	CL o
O	5S S
..	òg;-og*	£*?
“§	cl-3-'”	~H
£	5L“S-c«<	N ^
-•	£L Si Eo	S-S*
?r o<
§f,,
^ sv' 3 3
N < ret are.
0< M
d H-CD ^ <
3
-reP 3 o o ^ *o
3 P‘ ^
O N so CO
3 a !|
<33
re.°g.re°Ì|3-ga^<
=2 ~!.~-3 Ò<P N^-s
C'^
cr < "
co< _ JO ^ T5
f§J*S-“ rai
» Zs-<
03. CL W
§-
1?
52	k.,, a £<9 n -3 -a
a < re sr	* ‘re-'ah £i
“rei^a^ |s-K
f&£--o3	š.3-§
os Sre.r™ 52•£•
re -	«<	a CL«
re 3 Q. g*a3
va:	52*	X' 5;
S< p
r- p J-’	9 re p
m
H
O
<
>
n
n
D*
P
3 3
L<
22*
^ 3'
re 2.
>-t f—(
3 =
g S
co< rr <
st^rstre ^
*, 2£ §*gid
CO
so
1=
-a
g*
so
i_re*
CO
I-
A*
H g ■' ^ n ^	2^ 3 o
S< co re'.. a ct CT n< so 3
■Il §=§1.2
- 3t re 3
Ir
g-^3'^
TO P a "
3* *3
P °
o"

S-g-,
3 8
3 0 ■* -a ? g §■1 3 g*	0 a 3*25 sr e 3*	K, g £ • © s*2-	?r CfQ 4^» O TO	0 3 3 v £1 CO< >—. a re" a* vP JS. 2 -Si ?N-
p p ■g re' < " re v	E © p	g*-o Q *-i - so g*--	re' "O D.	° Štg. 1-1	1-1
n'9	%	p ? —. 1	CL O	p re P “e- <"» ■< CD 1	1
^	3 co< '-t a -rj
W ^ re're* re y g ^ S'^ o
g.n:« c-3^" z.S^g
_.Sn	yg-reo; P.g
^Ìg-3'^®N^	£2.5r
^ d < ^ 2.S < ^5	rv 3
SOU O	^ >-1 ►“!	S* SO
a^gt 3 3 p g ^ -S-re -1
CD O N< ^	•	n	O
re- 5: re	*
11;	a.
2	o	S"
P‘	P7	2	-
^	►—•	o
"°	Cu	a"
I	f	I
re. Q 3 a 3 N "q
g g S P o a. < I <
3-§'-g
, , n >-t P	r*- co ^
U ^c::	Il
g.P<P ©<2- S'
2 52. 0< a. P 5?	3-
=-p cr "•	_ erg ^..	9
c 3	5 ^ a.
-.<^3	^P.p!
“sg; g|£
Irg? ?y
>às
^ »s» 0d<
$■
a
§
Oo
a
$
SS- = t! 2
f*£r!g*
05
? O
6 -
co	o	"•	3-	a*
„ >	£	£	^	a.
"2	®	o	3	^
^ 3	to	3	a	S	g
t»agB:E5 g » ; » s s. " 1 s s- s s 1
^ 3	3 C «
P o 3 re O	£ÌL_.
< - 2. jS- -
a ~ re n
£<< 3 m a 2. S5- TO ~-
C to
o
o.
re
rS a
^ ’Q ^t*
0-	Sì.
•3 ***•
; 3
1-	s.
I B
CO
ST y
CL H
CL
O I
5. &
CD ^
3 Co SO CD
2 g
SD ,—.
n< * *-co
<0
a
o
I
s:
5.
3*
(D
>
(Jì
m
z
ì 3 g* <
3 3 a S!"'j
J O 2 re" "
.. re. a 3
* :?• o < p 5 5 a g*^ re e
|f-s“i:
\m f * n
i 5S "3. 7d* 16 ?
r^Srè-sf ^
5-0 55 £ ren
5 2.0 ^
^ N
re
< ÌTO P
lisi
a re- 0
•S. s
1 lì ;
a c«, P 3 jo re
2'S:sr£	^2:3	X r—i
■§ a ^ § 3 >5. S- s‘	»ag s--ji a ?	sj
a 3 g" § 1. a § °S	^s ° 1	L—j ffl r—i
^ §* ^ s	'S* a* a a 05 -	re.-	0
	5	2 1M	Co a.	a re	'“	• • •
-•	O ^	<	r\	^
s S <	-“S
©.< Sto-a Sl-S p.5.^-g
3	3	^ a a g- - *g 3t ©	a
g a re. „ 3 re -o 3 S" o. a n ,„ ©	3- < a
-Sn©‘	S*^^g2*»3
•tt 3: 3 3 rf re "-t co,
■ 3 Ni< - ,w ^ re o o 3 re
3. ^ 2- p °	• re’ re
-35S§ KgTH| *“3
;Si-a &!a| fi-f I its: t|
3 et L-ZTfS g* ré'9
■o et g3 £< Sf g P. < n 3 8 -- g < n ^> cl? H
'KtS.IJ.lSI
S 1-1 re 3 . P
0*
n< sr
. ft» sr Sit3
s J.i 1” Jg'ffs:*'
< CL
» il.=.“ P
CO	*—*	►—.
3-- f? 3
I et ^ reJ co !
l-iis-l-s:' sit«; ibis i&p-
5.C Jet? 2 o
a o. e 3 TO
Og §^|I
o a ^<T3 H
Il Ì<BÌ|
p-f eia ~ p <g É e:
^ g'
§-a ~ d'S c!icH
N CO
< P J*. Sì. 3t re ®re *v p* M
" ST '	^ ~ ’
TO
3
o<
O
Etg
!§* re re.
»SffSlf
VZ^IU.*8

r-4-
CD ►-t '
g S-a
•o
p
" ^
3 g N «
g-p ^ 2
2	•etg'a3
3	so
so ►—* ^ n< TO p 3 3.
e3
TO- 3
sq-a"
5*3.2 £
cr rr Jet hL
! "2 |< I sto I a*
° px. 3-ei-S S- Si
g;| e-, re- S 5|
I^iiafS 3
Ž*?-3 F
O
^ 8 I ! ^ 8
ŠS 50P z«
|s l^--
Sa.g g
re.<.
35to- © £5- ?
§
v5.
TP
o
z
e
Ponziana-Metalac 3:0
1. minuta. — Takoj po zaCetnem žvižgu Lemešiča iz Splita, prodre napad Ponziane bliskovito pred gol Beograda. Dve, tri precizne kombinacije, hip nato ostra prizemna bomba Stivolija in istočasno akrobatski skok izvrstnega vratarja Metalca Kn eževiča. Zaslužen aplavz, čudovito obranjen gol.
Prvi polčas. — Ponziana v ofenzivi. Napad za napadom se vali pred gol gostov, toda Kneževič je nepremagljiv. Branilca Metalca odlično iz-Vržuleta svojo nalogo.
Prvi polčas. — Igra je živahna, polna razburljivih momentov in srčne borbe. Napadalci Ponziane so v, stalni borbi z obrambo Metalca. Gol je v zraku, toda gola ni.
Drugi polčas. — Začetni udarec imajo gostje. Nekajkrat prodro pred Eoi domačih, ustvarijo nevarne pozicije, toda zapravljajo prilike. Pon-žiana kmalu prevzame iniciativo, ki kmalu prinese domačim zasluženo Pačilo, v 25. minuti da prvi gol Sti voli, v 31. minuti drugega Tomasinl.
T° Je tretji In zadnji gol v 40. minuti. Nekoliko ga je zakrivil izvr-eh vratar Kneževič, ki je trenutek preje predaleč zapustil svoje svetiSče. 'a'Wa je hladnokrvno in ostro poslal usnje v mrežo. Zmagala Je bor-nost In tehnika, ki je tokrat odlikovala vse igralce Ponziane.
Fizkulturni dan v Sloveniji
Nedelja 1. junija je bila določena za proslavio fizkultumega dne po vsej Sloveniji. Namen prireditve je bil, pokazati javnosti vsestranost in mogočnost novega fizkultumega gibanja. Zato so bili nastopi le v večjih krajih in industrijskih središčih. Priprave za ta fizkulturni dan so bile povsod zelo skrbne. 2e v začetku zime so vsa slovenska društva in aktivi pristopili k vajam in pripravam. Bile so razpisane proste vajo za člane, članice, mladince in mlad nke, pionirje in pionirke. Z začetkom poletne sezone pa so še živahnejc pristopili k treniranju lahkoatletskih panog.
Vzporedno s pr pravami za okrajne fizkultume dneve pa se je po vseh krajih in njihovih društvih pripravljalo določena število fizkul-turnikov za zvezni fizkulturni dan, ki bo v Beogradu 22. junija 1947. Zvezni fizkulturni dan bo sestavljen iz dveh delov. Dopoldne bo parada vseh udeležencev iz vseh republ k, p.poldne pa nastop. Tudi v paradi bodo fizkulturniki pokazali posebnosti dela in življenja svojh republik. ,,
Fizkulturniki iz Slovenije, razen mladincev in mladink, ki bodo nastopali z prostimi vajami na po-pcldanskem nastopu, so razdeljeni na skupine: smučarjev, planincev, itd. Vsi fizkulturniki. ki se bodo udeležili parade in nastopa v Beogradu, bodo imeli enotne kroje. Ta dan bo moral pokazati, na kakšno višino se je že povzpela fizkultura v Jugoslaviji, pokazati bo moral rezultate dela in množičnost fizkultumega gibanja.
Da bo v tem svojem namenu popolnoma uspel, nam dokazuje le bežen pregled fizkultumega dneva v Slavoniji. V Ljubljani je v paradi in nastopih bilo vsaj 6000 mladih fizkultumikov. Na prireditvah na Jesenicah pa jih je sodelovalo preko 2000. Gorenjci so se predvsem odlikovali v lahki atletiki. Mariborski fizkulturniki so proslavili svoj dan še posebno slovesno. Sodelovalo je preko 2000 fizkultumikov, nastopu pa je prisostvovalo okrog 3000 gledalcev.
Primorska mladina je potrdila svojo fizkultumo aktivnost z lepo uspelim fizkultumim dnevom v Ajdovščini. Parado so otvorili mladinci in telovadci. Za njimi so prikorakali z lopatami in krampi
na ramenih udarniki in udarnice. Veličasten je bil pogled na vso to zdravo in močno ter od sonca zagorelo goriško mladino, ki je vzklikala: «Živela petletka, živel maršal Tito!» Na telovadnem nastopu so se najbolj izkazale mladinke in njih število kaže, da so se dosedaj ravno dekleta najbolj posvetila telesni vzgoji. Nastopile so tudi mladinke z vajami, ki jih bodo izvajale na fizkulturnem zle-
ZMAGE JUGOSLOVANSKIH PLAVALCEV NA ČEŠKOSLOVAŠKEM
Plavalno moštvo Partizana je v prijateljskih tekmah z najboljšimi zastopniki češkoslovaškega plavalnega športa znova afirmiralo jugoslovanski plavalni šport. Tako je na 100 metrov prsno premagal naš Cerar češkoslovaškega prvaka Linharta s časom 1:12,7. Na 100 metrov prosto je bil prvi Miloslavič s časom 1:00,2. Na 400 metrov prosto je zasedel četrti jugoslovanski plavalec Kurtinl drugo mesto po napeti borbi s češkoslovaškim prvakom Bartušekom. Waterpolo tekma med Partizanom in čPK je končala neodločeno s 5:5.
V drugi tekmi je na 100 m prosto zmagal zopet Miloslavič, na 200 m prsno Jugoslovan Barbieri, v štafeti 4 x 200 prosto pa je tudi zmagal Partizan v postavi Klemen, Kurtini, Pelhan, Miloslavič. Waterpolo tekma med Partizanom in ČPK je bila ponovno neodločena, 0:0.
JUGOSLAVIJA V POLFINALU DAVISOVEGA POKALA
V soboto se je v Bruslu pričelo tekmovanje v tenisu za Davisov pokal med Jugoslavijo in Belgijo. Prvo igro je Jugoslovan Mitič nesrečno Izgubil, vendar je stanje izenačil Jugoslovan Palada z zmago nad Belgijcem Geelhandom. Izredno razburljiva je bila Igra v parih. Belgijski par Washer-Lacroix Je proti paru Mitič-Palada prišel v vodstvo z dvema setoma 6:2, 6:1. v nadaljevanju pa sta zaigrala Jugoslovana kot prerojena In končno zmagala z rezultatom 2:6, 1:6, 6:1, 6:1, 6:2.
tu v Beogradu. Po ajdovskih ulicah je pozno v noč rajalo ljudstvo, ki je bilo navdušeno nad lopo uspelim fizkulturnim izletom.
To množično fizkulturno udejstvovanje. ki je zajelo domala vso slovensko kmečko, delavsko in študentovsko mladino, je radosten znanilec naše bodočnosti, katero velič no odražajo dosedanji ogromni uspehi prav to mladine pri Izgradnji svoje domovine.
Zadnji dve tekmi sta jugoslovanska igralca z lahkoto izbojevala v svojo korist in postavila končni rezultat 4:1. v finalih igra Jugoslavija proti Južni Afriki v Zagrebu. Drugi finalni par sta češkoslovaška in Francija.
JUGOSLAVIJA PRVAK BALKANA V ODBOJKI. MADŽARSKA V KOŠARKI
V Tirani so bile zaključene tekme za balkansko prvenstvo v odbojki in košarki. V odbojki sta postala balkanska prvaka ženska in moška vrsta Jugoslavije. Prvenstvo košarke pa sta si osvojili obe vrsti Madžarske, medtem ko je drugo mesto zavzela Jugoslavija.
BUDIMPEŠTA - BEOGRAD 3:2
Zanimivi tekmi Je v Budimpešti prisostvovalo 40 tisoč gledalcev. V začetku je imela premoč Budimpešta, vendar so se Beograjčani kmalu znašli. Igra ni bila na izredni višini, vendar je zapustila dober vtis.
I
JUGOSLOVANSKO NOGOMETNO PRVENSTVO
Prvenstvo tudi tokrat ni bilo popolno. Hudo borbo imajo med seboj moštva na repu lestvice, ki se bore za obstanek v ligi. Ponziana si Je z zmago proti Metalcu položaj močno Izboljšala In Ima močne Izglede, da se bo izvlekla Iz nevarnih vod.
Ostali rezultati so naslednji: Bu-dučnost-Kvarner 5:1, železničar-Lo-komotiva 3:0, Hajduk-Pobeda 3:2.
TEDEN USPEHOV
JUGOSLOVANSKEGA ŠPORTA
Križanka

VODORAVNO: l. družina, 4. neurje, 8. dalmatinski otok, 11. španski pisatelj, 13. prostor, 15. moško ime, 17. mesto na Francoskem. 18. nota, 19. mesto v Turčiji, 21. osebni zaimek, 22. ud, 24. žensko ime, 25. dežela v Arabi, ji, 27. osebni zaimek, 28. tako zanikajo Italijani. 30. provinca v Indiji, 31. pijača, 32. arabska provinca, 33. žensko ime, 36. zaimek, 37. pijača, 38. žensko ime, 39. reka v Rusiji, 41. moško ime, 43, zaimek, 44. na.nen. 46. zvezek, 47. domača žival, 49. prodajalec neke začimbe, 52. poljedelec, 54. žensko imo, 55. rimsko družinsko božanstvo, 50. mefeto v Dalmaciji (hrv.), 57. čas.
NAVPIČNO : 1. zver, 2. francoska pe. snitov, 3. plačilo, 4. prepričanje o nevidnem, 5. egipčansko božanstvo, 6. karta, 7. padavina, 8. moško ime, 9. sad, 10. oblastnik, 12. tako zanikamo, 14. nota. 10. žensko ime, 20. predlog, 22. nevaren človek, 23. žensko ime, 25. ozvezdje, 26. kovaško orodje, 29 zaimek, 30. konica, 31. kmet, 34. glasbilo, 35. mladinska organizacija, 37. poškod. ba, 39. del voza, 40. žensko ime, 42. vrata, 44. povelje, 45. Izraelski rod, 47. izraz v glasbi, 48. veznik (latinski). 50. veznik, 51. zgodnji, 53. egiptovsko božanstvo.
	5 Z	PPJ	e a	
na U ST»	v*			v pc ve n
1	g o	I	g a	
Rešitev upk št 17
POG (LESEN NASLOV. Fran Levstik. Martin Krpan.
REK Ni vse za vse.
ZVEZDA. I—II kositer, I—IH kratica, II—V resnica, IV—V zastava, iv—III odtis.
ZEMLJEPISNA UGANKA. Trnovo, Opčine, Lošinj, Medana, Idrija, Na. diža.
Prve čike dajo: Tolmin.
I/id žrebanja
I. Ludvik Jelinčič, črni vrh nad Idrijo, Predgriže 11.
II. Sitar Zmagoslav, Batuje 68 Črniče na Vipavskem.
IH. Hočevar Rezka, Ljubljana, Prijateljeva 1.
Kupon št. 21
nagradno tekmovanje Ljudskega tednika
Odgovorni urednik: Jože Koren
Pokvarjen mehanizem
Tržaška policija
je naročila večjo količino insulina, ki je priznano sredstvo zoper sladkorno bolezen. Na tržaški policiji se je namreč pojavila ta, sicer običajno nenalezljiva bolezen. Prvi pojav je bilo opaziti, ko so izginile prve pošiljke Unrre. Bolezen je zavzela tak razmah, da so oboleli policaji najnižje stopnje do najvišjih funkc;o-narjev. Če se bolezen ne omeji, bodo oblasti primorane preimenovati to ustanovo tako. da ne bo več !ios"a naslov »Civilna policija«, ampak »Sladka policija« Ker so pa sedaj zelo priljubljeni superlativi, ni izključen-) da se bodo oblasti odločile kar za naslov »Najslajša policija«.
Tudi Jurček že vel
... Gospod: No, Jurček, kaj boš .kadar boš velik?
- Jurček: Tržaški policaj.
Gospod: Ali ti ugaja uniforma?
Jurček:	Ne, ampak zelo
sladkosneden sem.
Statuì in okrožnica
Dodatno k tržaškemu statutu je izšla Simonijeva o-krožnica, ki pojasnjuje člen o slovenskih šolah. Okrožnica natančno pove, da je smatrati dopolnilen pouk za skrajno nevaren in grozi, da bodo za kazen zaprli šole, kjer bi se pojavil ta prestopek. Dodatni pouk je namreč res zelo nevaren za učence, ker bi jih utegnil kaj pametnega naučiti. Lahko bi se tudi pripetilo zaradi dopolnilnega pouka, da bi si dijaki^žc v nižjih šolah nabrali več znanja kot ga imajo šefi z univerzitetno izobrazbo in razni didaktični ravnatelji.
Madžarski ministrski predsednik
ki sc je zatekel v Švico, namerava nadaljevati pot v Italijo. Službeno bo šel tudi v Kirn, kjer bo nastavljen pri
novi itailjànski vladi za inštruktorja. Predaval ji bo o metodah protiljudskega delovanja. Vlada v Rimu novega inštruktorja nestrpno pričakuje. Bati se je le, da bi ji pobegli predsednik ne mogel odkriti ničesar takega, kar bi še ne znala.
Kdo jo je napisal, je velika tajna. Znano je le, da sra jo blagoslovila neki Baraga in njegov gospod Simoni. Knjiga je prepolna vsega, le tega ne, kar bi bilo treba. Zato pa tudi stane le 225 lir. O narodnoosvobodilni borbi ni čitanka slišala nič dobrega, zato o njej molči. Tudi njen boter o tistih letih nič kaj rad ne premišljuje. Zadnje prelivanje krvi na tem svetu je za to čitanko kar prva svetovna vojna. Ima pa ta čitanka poleg čudne vsebine in še bolj čudne cene za to vsebino tudi to lastnost, da vpliva na obstoj šol. Če jo šola nima, tudi šole ne bo. In še eno lastnost: ima ta čitanka, za katero pa niti sama ne ve. Namreč, da je zelo minljiva in da bodo še šole, ko ne bo več ne čitanke, ne Barage, ne Simonija.
Iž Francije
Desničarska vlada v Francr-ji zaznamuje že prve uspehe: število stavkujočih se je zelo povzpelo, pa tudi črnoborzi-janstvo se je lepo razširilo. Tako je vlada že v prvih tednih upravičila vse upe ih nade, ki jih je ljudstvo stavilo nanjo.
Kako gleda gospod Bowman
na tržaško civilno policijo
Slavospev nove vlade
Rešena je domovina 1 Saj je zmagala manjšina.
A večina je ob strani.
Živeli demokristjani, Protidelavski ukrepi in dolarjev polni žepi, to rešilo bo državo, to prineslo nam bo slavo! Zdaj pri nas bo zacvetelo! Industrijcev se krdelo bo čez morje pripeljalo in tovarne nam pobralo. Pridite k nam dragi strički, tukaj so za vas dobički; kar želite, vse dobite, in zato le pohitite!
Vse vam radi odprodamo, prav poceni vse vam damo. Tu pri nas je taka moda, da na prodaj še svoboda je, in to za zmerno ceno, in, če nas za njo v zameno vključite med kolonije, slava naj vam vence vije! Živeli demokristjani, ki smo v novi vladi zbrani! Naša slava zdaj pričenja in še pozna pokolenja nas ne bodo pozabila!
O
A tedaj se oglasila delavčeva je beseda: »Vsakdo izmed nas. zaveda dobro se, kaj ste storili,
Res, ne bomo pozabili!
Ne, ne bomo dopustili a še manj kdaj — odpustili.
Ameriški bojkot Španije
Amerika se je odločno izjavila proti vsaki pomoči Francovi Španiji in mu je zato sklenila poslati posojilo v dolarjih... Z razumljivo ogorčenostjo se je Franco odločil, da bo posojilo sicer sprejel, sklenil pa je, da se s tem denarjem za kazen ne bo boril proti ameriškim interesom
Gospod Simoni
je zoper vsak dopolnilni pouk. Kaže pa, da bi ga, navzlic univerzitetni izobrazbi, tudi sam še temeljito potreboval.
Ni se motil
Takole je rekel demokristjan, ko je zvedel za sestavo nove italijanske vlade: »Prav sem imel, ko sem trdil, da se mora Trst nasloniti na Italijo. Edino na ta način bi namreč prišel do takšne vlade, kakršno si jaz želim«.
Ob fojbi
— Škoda jih je. Lahko bi dobili službo pri nas, če bi še živeli,
Gospod in njegov sluga
— Le trobi v naš rog, pa boš dobil piti in jesti!