462
Poročamo — glosiramo
NEKAJ MOŽNOSTI ZA REŠEVANJE  LATINSKIH ODDELKOV
V začetku leta 1975 so dobila ravnateljstva osnovnih šol v Ljubljani uradni dopis z zahtevo, »da v šolskem letu 1975/76 ne odpirajo novih latinskih oddelkov in da dosedanje razformirajo«. Dopis je zbudil veliko žalost med učenci teh oddelkov, ki jih bodo zdaj, ko so se po nekaj letih med sabo dobro seznanili in spoprijateljili, še pred končanim šolanjem razhajkali, povzročil pa je tudi nejevoljo med njihovimi starši, ki so hoteli svojim otrokom zagotoviti solidno znanje latinščine, zdaj pa se lahko pod nosom obrišejo.
Toda morda bi se le še našla kaka rešitev za te oddelke. Morda je rešitev nakazana že v samem uradnem dopisu. Treba je samo ta dopis skrbno prebrati in ovreči argumentacijo, zaradi katere so bili potrebni tako drastični ukrepi proti latinskim oddelkom. Ta argumentacija je vsebovana že v začetnih stavkih dopisa:
»Analiza dosedanjih latinskih oddelkov na nekaterih osnovnih šolah v mestu Ljubljana je pokazala, da so se v teh oddelkih združevali učenci staršev intelektualcev z urejenimi družinskimi razmerami in z najvišjimi intelektualnimi sposobnostmi. Prevladoval je odličen in prav dober uspeh . . .«
Kot lahko sklepamo iz rezultatov »analize«, bi mogli te oddelke uspešno reševati tako učenci sami kot tudi njihovi starši.
Učenci naj bi se vendar malo manj potrudili, tako da v latinskih oddelkih ne bi več »prevladoval odličen in prav dober uspeh«, saj to, kot nas poduči isti dopis v nadaljevanju, »ni združljivo s samoupravno socialistično angažirano šolo in s temeljnimi principi marksistične pedagogike«. Učenci naj bi vsaj toliko popustili v svojih najvišjih inte-
lektualnih sposobnostih in v svoji prizadevnosti, da bi prevladoval dober, če Že ne zadosten ali nezadosten uspeh. Potem s te strani nihče ne bo več ogrožal obstoja latinskih oddelkov.
Po drugi strani pa bi se lahko malo bolj potrudili starši, če jim je res toliko do tega, da se njihovi otroci uče latinščine. Staršem se odpirata v tem dopisu kar dve rešilni možnosti.
Očetje, ki so še kaj pri močeh, naj bi se vendar kdaj zmenili tudi za kako sosedovo ženo. Iz tega se bo rodilo razmerje, iz razmerja afera, iz afere zakonski prepir; če bo šlo vse po sreči, bo zadeva kmalu dobila epilog z razporo-ko pred sodiščem. Potem njihov otrok ne bo več otrok z urejenimi družinskimi razmerami (v nadaljevanju krajšano u. d. r.) in kot tak tudi ne bo več ogrožal obstoja latinskih oddelkov. Podobno velja tudi za brhke matere, ki bi se lahko od časa do časa dogovorile s svojim šefom, si po možnosti z njim omislile kakega nezakonskega otroka in tako Z otipljivim dokazom razbile u. d. r.
Verjetno pa vsi očetje in matere ne bodo našli poguma ali priložnosti, da bi segli po tej rešilni možnosti. Zato jim citirani dopis odpira še en izhod: če je očetu ali materi res toliko do tega, da bo njun otrok obiskoval latinski oddelek, naj se eden od njiju žrtvuje, naj opusti svoj zdravniški, učiteljski ali drugačen izobraženski poklic in se zaposli kot nekvalificiran delavec.
Vendar pa ta druga možnost dopušča vrsto nepredvidenih zapletov. Recimo, da oče-zdravnik ostane v svoji službi, mati-učiteljica pa se zaposli v tekstilni tovarni. Kaj je v tem primeru otrok? Otrok staršev-izobražencev ali otrok staršev-nekvalificiranih delavcev? Kaj pravi o takih primerih naša zakonodaja? Ali se socialni izvor otroka določa po poklicu očeta ali po poklicu matere? Kaj pa v nasprotnem primeru,  če se
463                                                            Neka] možnosti za reševanje latinskih oddelkov
npr. oče-profesor prekvalificira v gozdnega čuvaja, mati pa ostane bolniška sestra?
Odprto ostaja tudi vprašanje, kaj naj stori tisti oče, ki nima srednje ali visoke izobrazbe, pa ga je analiza uvrstila med intelektualce, npr. kak šofer ali instalater. Morda pa so pri analizi ob takih primerih uporabili kako novo, iz-virnejšo definicijo intelektualca? Npr.: »Intelektualec je, kdor svojega otroka vpiše na latinski oddelek.«
Čeprav problem, kot vidimo, ni preprost, vendar se o njem splača razmisliti. Morda bomo takšne rešilne možnosti lahko s pridom uporabljali še ob kaki drugi priložnosti.
o. z u. d. r.