70 let Vinka Bovcona
Leta niso pomembna
Pred hudo pripeko bi njegova postava la-hko ponudila kar lepo ssnco, tako zajetna je in vfeoka. K sogovorniku srednje rasti mora nekoliko skloniti glavo. Vinko Bovcon, po rodu Vipavec izpod Šavna, je imel že v mladih letih prednost pred svojimi vrstniki, saj je lahko kar s tal obiral vipavske češnje. Ni jih dolgo. 2e s petnajstimi leti je moral effligrirati pied Italij.ani v Jugoslavijo.
»iNovembra 1927. leta je na goriškem giadu zaplapolala slovenska trobojnica. Italijanske oblasti so pričele iskati storilce med dijaki go-riške gimnazije. Med enajstimi osumljenimi in zato izključenimi iz gimnazije sena bil tudi jaz, čeprav o tem nisem vedel ničesaT,« prične pri-povedovati degodke iz življenjske zgodbe.
S ato lirami v žepu, ki jih je skrivaj vzel materi, da bi ne odkrila njegove namere in svetlimi upi v srcu, se je v okrilju novembrske teme podal na negotovo pot, lostran v Jugo-slavijo. Dva dni se je potikal okrog meje. Pet-deset Hr je plačal neznani ženski, da ga je varno, prepeljala prek nje. V idrijskih gozdo-Vih je polj«bil matično zemljo, tako je bil sre-čen. Pa si je prevsč Obetal od nje. Ktivice so bile tudi na tej strani, vendar vsaj materinega jezika ni nihče preganjal, zanj pa je bilo že to veliko.
»Zatekel sem se 'k sorodnikom v Celje in tam'nada?jeval gimnazijo. 2e zarana sem vsako jutro oprta'1 pekovski koš s tridesetimi kilo-grami kruha iri ga do odho^a v šolo raznašal po domovih, da nisem bil v popolno breme so- ^ rodnikom. Kakšen dodaten dinar sem si pri-služil s čiščenjem prostorov pevskega društva 'Orlica', v katerem so prepevali Tržačani in Pri-morci. Tako seni se skozi mlada leta prebijal vse do odhoda k vojakom.«
S špprtOm se je srečal že v Gorici. Ukvarjal se je predvsem z lahko atletiko in nogometom, kdaj pa kdaj pa se je odpravil tudi v Julijce. Tudi v Celju se je pozneje ukvarjal s temi športi. Pri nogometu mu je večkrat za-vrela kri, ker so se celjski kapitalisti — nem-škutarji ikpt so bili R.akošy, Wessten, Stesl in drugi obnašali oholo in ošabno tudi na nogO-metnih igriščih, ki so igralcem svojih klubov metali kar po tisoč dinarjev za vsak gol. Slo-venski klubi se pa niso mogli ponašati s takimi meceni, zato pa so imeli toliko več bbrbenega in športnega duha.
Po odslužitvi vojaškega roka se zaposli pri železnici v Ljubljani, kjer nato doživi kapitu-lacijo. Kot zaveden Slovenec se takoj v za-č'etku 1943. leta vključi v ilegalno delo in kmalu zatem odide v partizane. Dve leti po tako težko pričakovani svobodi se 1947. leta demobilizira in se spet zaposli pri železnici. Naslednje leto je imenovan za upravnika železničarske šole, ki je imela svoje prostore v barakah poleg delavnic Mostovne. V teh nemogočih prosto-rih je moral s tristo učenci, dvaindvajset let prenašati vsakodnevne težave. Tik predftpoko-jitvijo 1970. lata so se njegove dolgoletne že-Ije, da bi dobili sodobne šolske prostore, za-čele uresničevati. Najtežja leta so bila narae-njena pač njemu.
Kljub invalidnosti, je 80% vojaški vojni in-valid, ga šport zopet zvabi, ki mu ostane zvest do današnjih dni. Med prvimi pionirji športno rekreativne dejavnosti vojaških vojnih invali-dov 1948. leta je v Ljfubljani tudi Virvko Bov-con. Dejavnost pričnejo s kegljanjem »a keg-ljišču »Pri šestic«. Za potrebe Kluba vojaških vojnih invaRdov v Ljubljani, republiški  odbor
ZVVI odkupi od »Gradisa« leseno barako v Malenškovi ulici in tako je 1951. leta on ludi eden od ustanoviteljev Sportnega društva »In-valid«. Ves ta čas do upokojitve aktivno goji več vrst športa, naj bo to kegl}anje, balinanje, namizni tenis, plavanje aji šah. Sodeloval je na številnih tekmovanjih, tako na meddruštve-flih, reptobliških ali zveznih. Njejovo vitrino doma krasi dokaj lefpo število pokalov, pla-ket, diplom in priznanj. Ponosen je nanje. Vsak pogled v vitrino je vezivo na leta truda in od-povedovanj diugim užitkom in hkrati lepih spo-minov.
SeSem let v pokoju, posveča naklonjenost športu in rekreaciji v okviru upokojenske or-ganizacije. Res se mu fizično ne posveča tako kot nekoč, zasto pa v organizacijskem pogledu več.'Kot referent za to dejavnost pri republiški in mestni zvezi društev upokojencev si priza-deva, da bi pritegnili čimvec upokojencev v te aktivnosti, kajti kot pravi, prav te ohranja-jo itelo in duh. Poleg lega je še vedno aktiven tudi v družbenopolitičnem življenju, največ p_a se ukvarja s socialno problematiko upokojen-cev.
Za sedemdeseta leta je Vinko Bovcon pravi korenjak, kot le malokdo. Nobenega dvoma ni, da bo še dolgo spodbujal in netil voljo upoko-jencev s svojim zgledom, saj leta niso po-membna za tistega, ki se zna počasi starati.
Ivo Osolnik