ODŠTEVANJE SE JE ŽE ZAČELO
Bolnikov delež k zdravljenju
Uporabnikom zdravstvenih storitev je dobro poznana, že dokaj zakoreninjena in nepo-trebna tujka »participacija«, saj posega naravnost v njihov žep. Mi pa želirno spregovoriti o povsem drugi »participaciji«, o tisti soudeležbi bolnikov, ki je nujno potrebna za uspešno zdravljenje. Bolnik namreč mora prispevati svoj delež k zdravljenju in to z zaupanjem do zdravnika. ki si ga je izbral, s sodelovanjem pri odkrivanju bolezni in pri doslednem izva-janju navodil za zdravljenje; tako glede načina življenja, ka-kor tudi glede uživanja zdravil v točno določenih odmerkih ter v pravem času.
Zaupanje mora biti oboje-stransko, bolnik mora zaupati zdravniku in obratno, zdravnik bolniku. Da bo bolnik lahko zaupal zdravniku, mora misliti takrat, ko si izbira »svojega zdravnika«. Presojati ga mora po njegovi strokovni plati, po njegovih strokovnih uspehih, ne pa po njegovih šibkih toč-kah, ki so v njegovi strokovni neosnovani radodarnosti do bolniškega dopusta in še kje drugje. Prav isto velja tudi za zdravnika, bolniku mora zau-pati, ker je ta prišel k njemu po pomoč zaradi težav, ki mu gre-nijo življenje. Prava nesreča se lahko zgodi, če zdravnik izgubi zaupanje do bolnika.
Niso redki primeri, ko bolez-ni ni možno ugotoviti na prvi pogled. Zdravnik bo v takih primerih napravil program do-datnih preiskav, bolnik pa jih bo, kar se le da, hitro opravil. Marsikdo bo imel ob tem po-mislek, kaj pa čakalna doba? K sreči je tako, da vse preiskave niso enako nujne, življenjsko pomembne. Tiste, ki so jih strokovnjaki uvrstili med nuj-ne, lahko botnik opravi vsak dan, celo v nočnih urah. In še več, ena in ista preiskava je pri določeni bolezni zares nujna, pri drugi bolezni pa prav nič ne škoduje, če jo odložimo za do-ločen čas. Velja torej pravilo, naj bolnik opravi takoj tiste preiskave, kjer ni čakalne do-be, zelo verjetno je, da bodo tudi te v marsičem pripomogle k hitrejšemu odkritju bolezni.
Ko je bolezen ugotovljena, je povsem odvisno od bolnika, če bo upošteval in se držai navo-dil, med katerimi so večkrat tu-di takšna, ki niso prijetna. Zvi-šan krvni tlak je bolezen, kjer je zdravljenje neuspešno, kljub jemanju zdravil, če bolniksam ne prispeva svojega deleža. Stradati mora, da bo dosegel normalno telesno težo, uživati mora manj soljeno, torej manj »okusno" hrano in še kajenju
se mora povsem odpovedati. Mnogi bolniki teh navodil ne upoštevajo, ker se ne zavedajo težkih posledic, k! jih sproži zvišan krvni tlak. Enako debeli kot prej se vrafiajo v zdravni-ške ordinacije z izgovorom: »zdravila hiso prijela«. Večkrat se zdravnikom vsiljuje misel: ••Škoda, ker zvišanega krvne-ga tlaka ne spremlja tudi bole-čina«. V takem primeru bi bol-niki bolj upoStevali navodila. Kar poglejrno, kako disciplini-rani so bolniki z razjedo (rano) na dvanajsterniku ali pa tisti z žolčnimi kamni. Zavedajo se, da bo vsaka pregreha v dieti. izzvala bolečino.
Naj sklenemo z naslednjo resnico: velikokrat redno je-manje zdravil ni vse, primakniti je potrebno naš lastni delež, izvajati navodila, pa čeprav ni-so prijetna.
dr. MILENA VRENK-JERŠE
ZDRAVSTVENI DOM
LJUBLJANA