w ^                  Venceslav Winkler
        Veliki petek
Bog je umrl in sive misli v svet so legle. Kakor ptice v mraku ždijo v bregu koče, v linah raglja žalostno ropoče. Sonce trumoma prebija mrzle megle.
Po stezah do cerkve Ijudstvo žubori, nerazločen šum ugasa v tiho vas.
V  žalost meša se vesel otročji glas
in od nekod ves čas po prazniku diši.
Zmeraj bolj se redčijo oblaki,
morda sonce nam bo le prišlo naproti.
V  cerkvi kakor na samotni irdi poti votlo pojejo Ijudem koraki.
In cerkovniku se trese stara brada, ko pred vrati deci skrivoma razklada: Navsezgodaj v jutru božja so letala vse zvonove v Rim na božjo pot peljala.