Celodnevna osnovna šola
Pred nekaj meseci smo v Naši skupnošti spregovorili o zakonskih spremembah na področju osnovnega šolstva in ob tej priložnosti omenili novo, kar prelomno določilo, ki pravi, da učenci osnovne šole vsako leto in brez ponavljanja napredujejo v višji razred.
Zakonska beseda o rednem napredovanju je sprožila nekaj raz-očaranja, ponekod morda tudi malo olajšanja ali ugibanja. Prvi čas; danes so stvari jasne: šole brez haska ne potrebujemo, na-predovanje v višji razred brez delovnih uspehov tudi ne. Če imamo torej v mislih navedeno novost, potem ne gre za neznanje, ampak za znanje, ki si ga morajo v rednem roku pridobiti vsi učenci v tolikšni meri, da lahko spremljajo pouk v vsakem naslednjem raz-redu. Pravimo: pridobiti. Seveda, sami in s pomočjo šole, takšne, ki bo upoštevala delovno pripravljenost otrok, razvijala njihove spo-sobnosti ter ustrezna nagnjenja slehernega izmed njih, in takšne, ki bo vsem zagotavljala najboljše možnosti za delo ter napredek.
Osnovna šola, kakršno smo oblikovali v zadnjem času, je bila v marsičem uspešna, vendar preveč utesnjena, da bi lahko izpolnila vse potrebno za nemoten razmah mladega rodu. Omejila je ne-potrebno kopičenje podatkov, spodbudila miselna prizadevanja šolskih otrok, sprostila toge medsebojne odnose, povzdignila učen-čevo učno sodelovanje, podprla besedo z nazornejšimi prikazi, do-segla je boljši učni uspeh ter z vsem tem znatno zmanjšala osip. Vsega ni mogla opraviti - zaradi slabih materialnih osnov, pred-vsem pa zaradi utesnjenosti, kot smo dejali. Slednje nam bo razum-ljivo z enim samim podatkom, ki kaže, da se zdajšnji učenec za-držuje ob učitelju samo nekaj ur dnevno, preostali čas pa prebije drugje, dostikrat osamljen, brez zadostne podpore za domače šolsko delo ali pa je izpostavljen različnim vplivom, tudi drugačnim od šolskih. Učenec, ki se mu godi tako, je prizadet, saj ne more hoditi s tistimi, ki imajo doma potrebno pomoč ali oporo. Ne more se uveljaviti in zaostaja, ko bi lahko napredoval.
POTREBNA JE KORENITA SPREMEMBA
Osnovnošolski učenci naj bi napredovali v višje razrede redno ter s primernim znanjem. Smoter, ki ga sedanja osnovna šola skorajda ne more izpolnjevati, kot nam je pokazal navedeni primer. Če je tako, potem se je treba - v skladu s smotri naše samoupravne socialistične družbe - odločiti za novo, korenito spremenjeno osnovno šolo, takšno, ki bo slehernemu učencu zagotovila mož-nosti za vsestranski razmah, za šolo s šiišimi delovnimi okviri. To je celodnevna osnovna šola, sedaj pogostoma omenjena, pa tudi na-črtovana z željo, da bi jo čimprej vpeljali. Naj pa, kar takoj po-vemo, da s tem imenom ne mislimo na celodnevno, marveč na znatno daljše prebivanje otrok ob svojih učiteljih ter vzgojiteljih, _kot je bilo v navadi doslej. V novi, celodnevni osnovni šoli naj bi otrok razen pouka (rednega, dopolnilnega in dodatnega) izdeloval še naloge, se učil, obiskoval prostovoljno izbrane dejavnosti, se hranil zjutraj (po potrebi) in opoldne ter preživljal del prostega časa v igri, zabavi in skupnemu delu. Šolske potrebščine, knjige, zvezke in vse d;ugo bo imel v šoli, z učnim delom se mu doma ne bo treba ubadati, vsaj praviloma ne.
Celodnevna osnovna šola bo zagotovo razširila sodelovanje med učiteljem in učencem, poglobila medsebojne vp.live ter tako bi-stveno ptipomogla k uresničevanju vzgojnih smotrov naše sa-moupravne socialistične družbe. Ne bo pa v ničemer okrnila vzgoj-ne vloge družine, ne trgala čustvenih vezi med starši in otrokom, kar pogbstoma slišimo med ljudmi, ki ob novosti izražajo po-misleke.
DELO V CELODNEVNI ŠOLI
Celodnevno osnovno šolo poznajo v vzhodnih in v zahodnih deželah, prav tako ponekod v SR Srbiji. Mi jo uvajamo letos za začetek samo v nekaterih slovenskih krajih in poskusno, vendar z določenim delovnim načrtom. V glavnem predvideva deljen pouk, dopoldne po 3 ure za učence nižjih razredov in po 4 ure za učence višjih razredov. Ostale učne ure naj bi bile popoldne, od 14. ure dalje. Isto velja za učenje, saj je znano, da je krajše pa večkrat ponovljeno učenje uspešnejše od enkiatnega in stmjenega. Učenci bodo torej utrjevali obravnavano snov takoj po dopoldanskem ali popoldanskem pouku, seveda pod nadzorstvom svojega učitelja. Slabši učenci bodo med delom deležni še posebne pomoči v obliki dopolnilnega pouka.
Cas med dopoldanskim in popoldanskim učenjem je predviden za počitek, prosti čas, za delo v prostovoljnih dejavnostih in za kosUo, ki naj bi ga učenci nižjih razredov imeli dopoldne, učenci višjih razredov pa pol ure kasneje. Dopoldanski malici je za vse učence namenjen četrtumi odmor po drugi učni uri, vtem ko naj bi bili popoldanske malice deležni samo učenci višjih razredov, zato pač, ker imajo v načrtu več šolskega dela in bi domov odhajali tam nekje ob pol petih popoldne. Izjemoma bo šola pripravljala tudi zajtrk, vendar samo za učence, ki ga doma ne bodo mogli imeti.
ZAHTEVE CELODNEVNE ŠOLE
Ce bi lahko bile celodnevna osnovna šola kjerkoli, potem bi jo najbrž že imeli, tolikšne so njene prednosti pred sedanjo šolo. Od staršev resda ne zahteva nobenih dodatnih stro*kov, razen stroškov za prehrano otrok, ki pa ne bodo prehudi in bodo usklajeni s premoženjskimi razmerami plačnikov. Drugače pa so za celo-dnevno šolo potrebne velike spremembe. Najprej že v načinu živ-ljenja, saj mora ustvariti ustrezno domačnost, prijetno vzdušje, v katerem se bo učenec - po besedah.znane pedagoginje - počutil, svobodnega; špfoščenega ter varnega. Razen tega je potrebno, da razvija nove učne metode, pa tudi nove oblike dela z učenci, ki se v šoli ne bodo samo učili, ampak se bodo poleg tega ukvarjali še z raznoterimi zunajšolskimi dejavnosti, preživljali del prostega časa in se tudi hranili. Vse to zahteva znatna, celo velika materialna sredstva tako za sodobne učne pripomočke kot za ustrezno opre-mo ter ureditev prostorov, namenjenih igri, prostovoljnim de-javnostim, smotrnemu preživljanju prostega časa, prehrani in tako dalje. Jasno je, da celodnevna šola ne prenese dvoizmenskega pouka, da mora imeti dovolj prostora za delo v eni izmeni, razen tega pa še knjižnico z bralnico, telovadnico, športna igrišča, pri-meren vrt, jedilnico in takoimenovani večnamenski prostor, v ka-terem se bodo učenci zadrževali ob posebnih priložnostih, pri-sostvovali prireditvam in podobno.
Sedanje osnovne šole v naši občini niso bile grajene za celo-dnevno bivanje učencev v šolskih prostorih. Vendar to ni tako zelo pomembno. Hujše je, da jim vsako leto piiteka več otiok, zato so danes premajhne in delajo v dveh izmenah, vse po vrsti. Misliti je torej treba na hitro gradnjo novih osnovnih šol, sa[drugače enoiz-menskega pouka ne bomo mogli kmalu uveljaviti. Ce pa tega ni, ni osnovnega za delo v celodnevni osnovni šoli, zaveznici socialistične vzgoje, družine in napredka slehernega našega otroka.
JANEZ ZUPANČIČ