Anton Umek Okiški. B. »Po nizkih potih solnce se vozilo, Raztresala je pomlad pervi cvet, Ko pesnikovo serce nas rodilo, In derzno smcTprijadrale na svet.« Gorje* mladini brez blagih vzorov; trikrat gorj6 z neblagitni ali zanikarnimi! — Čut o dobrem, pravem in lepem je vsadil človeku že stvarnik; treba je, da ga v otroku vzbudijo in potem skerbno gojijo oni, ktere mu je sam Bog dal za svoje namestnike. — Blagor mladenču, kteri se v vinogradu Gospodnjem vcepljen dobro prime in kakor mladika na terti čversto raste, prav cvete in lepo plodi po vzgledu Kristusovem, kteri nam je v kerščanstvu pervi in poslednji vzornik. To srečo je imel mladi Umek. Pobožna mati je vzbudila v njem 6ut za pravi vzor ter ga gojila ljubeznjivo, popevaje mu mile pesraice in pripovedovaje svete pravljice. To je pripomoglo, da je potetn deček najrajši prebiral lepe povesti in čedne pesmice, in da je zgodaj popevati jel tudi sam, kedar mu še Po nizkih potih solnce se vozilo, Eaztresala je pomlad pervi cvet. Bilo je to 1. 1856, a sledi se pervikrat 1. 1857 vNovicah str. 112 v pogovorih vredništva: Gosp. A. Okišk.: BDa že poskušate pesmice kovati, je hvale vredno, — al na svetlo še ne moremo ž njimi". Ta odgovor vendar premlademu pesniku ni poderl serca, marveč mu je bil spodbudek k boljšemu napredovanju. Spoznal je to Umek očitno pozneje, ko je kot vrednik Besednikov nekemu nadepolnemu dijaku, Cegar pesmic le ni bilo na svetlo, na prošnjo z rokopisi poslal tudi naslednje pisemce: D r a g i! nTu imatepesmi, kakor želite. Oprostite, ako je bila še ktera; našel sem mej rokopisi samo te. Veseli me, da krepko napredujete. Ako v začetku rečf še niso za natis, to ne sme strašiti. Jaz sem tudi celo zgodaj (v 2. lat. šoli) bil v nNovice" poslal pervo pesmico — a ni je bilo na dan. Pošljem drugo in prašam, kako in kaj. Na to dobim odgovor, ,,da že poskušate pesmice kovati, je hvalevredno, ali na svetlo še ne moremo z njinii". Leto in dan je preteklo, predno sem si spet kaj upal poslati. Ali to mi je toliko pomagalo, da pozneje ni bila nobena več zaveržena. Še dandanes setn hvaležen BNov.a za tako ravnanje. Toraj le verlo naprej!" (Vid. Iv. Libijanski v Besednik. 1. 1871, št. 15.) Koliko povsko žilo je imel Umek in kako verlo je napredoval, o tem spričuje nain perva njegova pesii.ica, ktera je spomladi iz gorečega serca pesnikovega po Zg. Danici št. 28 derzno prijadrala na svet, in sicer: BV spomin no ve farn e cerkve v Boštanji, posvečene 5. mal. serp. 1857." Pesini tej naj po dokaj pesniškem opisu v pojasnjenje služi poslednja kitica: »Ta roža je Boštanjska cerkev nova, Ki, posvečena Križu svetemu, Preblaga je nevesta Jezusova In stala ondi bode v čast Bogu. Pozdravljena mi siečna bod' ravnina! Ki noč in dan svetišče to deržiš, In blagor tebi, Ijubljena dolina! Ker v sredi tvoji je vsajen svet' Križ.« Druga pesmica, ktero je zložil A. Uinek, prijadra na svetlo 1. 1858 po Danici v 1. 4. z naslovom: nPepelnicau v obliki soneta, v čegar posledDJem razstavku se doveršuje tudi pesnikova misel: »Prevdari, kaj pomeni pepeljenje, In spomni se, da kratko je življenje, Da prah si zdaj, in boš se v prah spremenil.« To leto umre nenadoma na potu v svojo domovino slavni rojak slovenski, misijonar dr. Ignacij Knobleher, provikar v srednji Afriki, 13. malotravna 1858 v Neapelnu. In v Zg. Danici 1. 9 nahaja se mila nŽalostnica", kteraje ponatisnjena v ,,Abuna Soliman" str. 157 z naslovom: ,,Slovenija žaluje". — V pesmi obžaluje pesnik, da je nemila smert Abuna Solimana na potu v domovino položila v bladno zemljo, ter kliče naposled: Mirno spavaj v daljnem južnem kraji, Vere zvest junak, Slovenje sin, Vidili se bomo v svetem raji. Živel bode večno tvoj spomin, Ki si, zapustivši očetnjavo, Množil Božjo in njeno slavo. 15* Kdo je navdihnil ali kaj je pripravilo niladega pesnika k temu, da je četertošolec tako priserčno opeval zgubo velikega uiisijonarja, ne vem; pomenljivo pa je to glede na njegovo poznejše delovanje. — V doslej omenjenih treh pesmih podpisan je A. Umek; v naalednjih dveh razodeva se le po znaku *m. — Perva: BMarii, majnika kraljici" nahaja se v 1. 10, druga pa: nSpomlad" v 1. 11 Zg. Danice; ponatisnjeni ste obe v »Pesmih" njegovih str. 98 in str. 137. — Tretja: »Zvonovom" — v MPesmih" str. 50 — nahaja se v pervi obliki v Danici istega leta v L 14 z navadnim podpisom A. Umek. — Kaj priserčna in veličastna je v 1. 22 pesem: nOzir v nebo", kjer A. Okiški inilo opeva veselje nebeško in s pervo kitico zadnjo sklepa takole: Zatoraj k vam, sijonski prebivavci! Ki v zlatem mestu srečnih ste višav, K vam, z večno slavo venčani zmagavci Na zemlji kdaj nevarnih vam skušnjav: Iz solzne doline oziramo milo Mi gori, presrečni! se v sveto nebo, Kjer vaše veselje vas nikdar minilo V nebeški spomladi ne bo! — Tisto leto umre v Ljubljani neutrudni profesor Anton Globočnik, marljivi veroznanski učenik na c. kr. gitunaziji, in mladi A. Okiški mu v Zg. Dan. 1. 23 v žalostnici, kteri jc v nevezani besedi pridejan popis življenja, dejanja in končanja njcgovega, ki je ponatisnjen bil tudi posebej, splete nVencc" na grob, v kojem to, kar je prosto povedano v popisu, ob kratkem naznanja pesnik: Spolnil dolžnosti si svoje v učenji, Vnet si za blagor mladencev ti bil, Vadil goreče jih v svetem življenji, V mlade jiin serca pobožnost sadil. Kar je A. Umek mlad še o drugih opeval ljubo, to je blag že sam o sebi gojeval zvesto. Rastel je v letih in v učenosti; a Cutil je, da mu je napredovati v kreposti, v milosti pri Bogu in pri ljudeh. To krepko razkazuje v Zg. Dati. 1. 26: ,,Tihe misli o koncu leta", kjer opčva najprej, da spremenljiv je čas, da donaša nam mnogo veselja in dokaj radosti, pa še več grenkosti in prernnogo težav, ter na zadnje resnobno kaže Okiški tudi učcnemu človeku življenja pravi namen: Pa vender, vedi! pretečene dela In misel slednja serčnih globočin, Besede vse, življenja doba cela Imela večno bode svoj spomin: V življenja bukvah vekomaj bo stalo, Kar v nje vsevidno Bitje je pisalo. 0 blagor njemu, ki mu je modrost, Družica neumerljiva b'la krepost! Ker, ko ne bojo zvezde več svetile, Ko v prah minljivost bo zdrobila vse, Ko leta več ne bojo se množile, Cvetela bode ena roža še: Krepost le vekomaj ne bo vsahnila, Svoj sad prelepi — še ga bo rodila, Ko časa že ne bo in zginil svet; Kreposti svete nezvenljiv je cvet!