Lojze Koželj
O dobrotnem obloku
Nekega vročega poletnega dne se je dvignil skromen oblaček iz morja in potoval lahno in veselo, kakor živahen otročiček po sinjem nebu nad daljno zemljo, ki je v dol-gotrajni suši ležala vsa ožgana in žalostna pod njim.
Ko je oblaček tako plaval po zra-ku, je videl pod seboj uboge Ijudi, kako so v potu svojega obraza, pol-ni skrbi, delali in se trudili, med tem ko on ni imel nobenih skrbi in ga je lahna jutranja sapica iz či-stega zraka kar sama nesla naprej. »Ah,a je spregovoril, »če bi mogel kaj storiti za dobre, uboge ljudi, jim olajšati njih trud in pregnati skrbi, lačnim priskrbeti hrane in žejne napojiti, kako bi bil srečen!«
Dan je tekel naprej in oblaček je postajal od ure do ure večji. In ko je tako rastel in dozoreval, je po-stajala njegova želja, da bi pomagal Ijudem, vedno večja.
Na zemlji pa je bilo vedno bolj vroče, sonce je neusmiljeno pripe-kalo in žgalo, vročina je pritiskala na uboge Ijudi, ki so težko delali in žrtvovali vse telesne moči, da so si iz trde zemlje izkopali vsaj skorji-co vsakdanjega kruha.
Tedaj so proseče pogledali o-blak, kakor bi hoteli reči: »Daj, pomagaj  nam!«
»Pomagati vam hočem!« je dejal oblak in se pričel počasi spuščati na zemljo.
Spomnil pa se je medtem, kar je bil nekoč slišal še kot otrok v na-ročju morja, da najdejo oblaki, ki se preveč globoko spustijo na zem-Ijo, smrt.
Nekaj časa se je oboiavljal in premišljeval svojo usodo, potem pa je postal miren in je rekei po-
gumno in prijazno: »Pomagati vam hočem, ljudje, pa naj se zgodi kar koli!«
Ta misel ga je napravila velikega, močnega in oblastnega. Oblaček prej ni nikdar mislil, da je zmožen tako velikega dela. Kakor blago-slavljajoči Bog je stal nad zemljo, dvignil glavo in razprostrl svoje peruti daleč preko poljan.
Njegova lepota in oblast je po-stala tako velika, da so se Ijudje in živali ustrašili, da je drevje in bilje klonilo pred njegovo močjo; toda vsa živa bitja so slutila, da je oblak njihov dobrotnik.
»Pomagam vamt« je znova zakli-cal. »Vzemite me, jaz rad umrem za vas!«
Imel je velikansko voljo, ki ga je spreletela pri teh besedah. Svetla luč ga je razsvetila, gromovi so ga pretresli, ves je bil prepojen večne Ijubezni do ljudi. Nagnil se je na zemljo in se spremenil v blagoslov pršeči dež.
Ta dež je bil njegovo delo, ta dež je bil tudi njegova smrt.
Preko vse zemlje, kamor se je vsipala blagodejna mokrota, pa je zasijala blesteča mavrica, narejena iz najčistejših žarkov neba; bil je to poslednji pozdrav mrtvemu ob-laku za njegovo veliko ljubezen.
Tudi ta je izginila čez kratek čas, toda blagoslov oblaka je ostal sreč-nim, rešenim ljudem še dolgo časa, da so bili brez skrbi za vsakdanji kruhek in dobre volje.