L i s t e k. Pritiskanje kljuk. (Konec.) asmejala sva se na to prav iz srca in slednjič tudi domenila, da sva kompetenta za različni mestni službi, jaz za stolno mesto, on pa za mesto na Gorenjskej. Dogovorila sva se tudi, da hočeva skupno nastopiti pofc od kljuke do kljuke, da bi vsaj naji ne bilo strah. Ko sva se zadostno podkrepila, napotiva se, da pohodiva najprvo necega visocega g. svetnika. Kmalu sva ondi. Da se predstaviva gospodu oba hkrati, sklenila sva bila že prej, pregovarjala sva se le še, kateri naj bi prvi prijel za kljuko in naj bi vodil besedo. »France, ti pojdi naprej in govori za oba!" »Ne, ne, Viktor ti iraaš cilinder in rokavice, tebi se spodobi, da primeš za besedo!" ,,Ti si pa starejši, France, le ti primi prvi za kljuko!" — 7,Pa naj bo, bodeš ti pa pozneje na vrsti!" Potrkara tihotno, primem rahlo za kljukico in —¦ odpre se nama svetišče g. svetnika. Stala sva pred visokim gospodora. Jaz povzamem besedo: »Cast nama je predstavljati se vam, g. svetnik, I. I. ... I. I. ... tukaj-le sva in taka-le sva!" Gospod svetnik ponujal je nama stola in razgovarjal se je z nama kaj prijazno. Med druzira pravi tudi se smehljanjem: »Vsaj potrebujejo tudi na deželi dobrih učiteljev!" »Prelaskavo g. svetnik, saj si ne drzneva trditi, da bi bila dobra učitelja, le v mesto bi rada prišla," odgovarjal sem jaz. wPa v mestu se dražje živi!" zopet g. svetnik. ,,Kako se z našo plačo po deželi živi, g. svetnik, sva že poskušala, sedaj pa bi rada še v mestu poskušnjo napravila," hitel sem pripomnjevati za oba. ,,No, že prav, samo obljubiti vama pa ne morem ničesar," pravi še g. svetnik. ^Gospod sv-^tnik, namen mojega pohoda je tudi le, da se vam pokažem, da nisem ,,niti kljukec niti grbec" da pa imam to-le prasko na lici še od kopita naše ranjce kobile, ki me je brcnila tedaj, ko sera jej — še srajčnjek — s prekljo nekoliko preveč med noge silil da bi me ne sodili krivo, g. svetnik!" To ome- niti zdelo se mi je potrebno, ker je g. svetnika oko nekoliko več ostajalo na mojern levem lici, kakor pa na desnem. G. svetnik se je nasmehnil, naji oba odslovil in — — — pobrisala sva jo do g. direktorja N. Tu pa je imel ,,velko besedo" Viktor. Potrka krepko — g. direktor bil je doma — in stopila sva pred njega. Videl se je tu razloček med Viktorjem — ki je cesarja služil — in menoj kaj občutno. Med tem ko sem bil jaz govoril pri prejšnej priliki dokaj priprosto, postavil se je Viktor pred gospoda direktorja po vojaški, zravnal svoje telo, dvignil glavo, prezentiral s cilindrom in — — — »ich melde gehorsamst" — — — glasil se je tako točno, da sem strrael nad toliko preciznostjo. Zelel sem v istem trenotku, da bi i jaz bil kedaj vojaško suknjo nosil. Opravila sva srečno tudi pri g. direktorju — — in stala sva zopet na cesti. ,,Kam greva pa sedaj?" vpraša rae Viktor. ,,Kam greš ti, ne vera, a jaz grem k istemu gospodu, ki jo od tod najbližje," odgovoril sem mu; ,,odkritosrono ti povem Viktor, da mi je najljubše, da se lociva, ker tvoja vnanjost in tvoje vojaško vodenje me zatemnjuje." Viktor se mi je samosvestno nasraehnil in razšla sva se. Kmalo na to sedelo nas je v čakalnej sobi gospoda R. več oseb — ženskih in moških — ki sicer nismo bili kompetentje v istej zadevi, pa smo napravljali vecinoma vsi jednako kisle obraze. Vsak je irnel svoje raisli in tako tudi jaz svoje, ko sem opazoval bližnjo rai kljuko. Kako podobne so si vse kljuke in kako razlione tudi. Kako brez- miselno se pritiska kljuka domača, s kakim strahom — — s kako spoštljivostjo pa se gladijo in božajo te gosposke kljuke in kljukice. Kako osodepolen je bil Vrban Srauku tisti gosposki svedrec, ki mu je napravil tako urne pete po stopnjicah nizdol. ,,Kaj bodeš li meni prineslo, ti preljubo ključišče," govoril sem si, ,,mi bodeš li pokazalo naklonjenost svojega gospodarja, rae bodo li njegove oči z veseljem merile, ali mi bodo pa dale tudi razumeti, da bodo za me šolo v raestu še-le zidali." Vrata pred menoj se odpro in prikaže se skozi nje gospica, ki se je sladkosmehljaje klanjala gospodu, katerega je bila gotovo tudi s kako ljubeznjivo prošnjo nadlegovala, pa jo je za plačilo spromljal do vrat ter se jej nizko, če tudi resno, priklanjal. wVidiŠ, France, ko bi bil ti zdajle lepa gospodična, ^svest bi si lehko bil preprijaznega vsprejema in morebiti tudi zatrdila, da si najvrednejši izmed prosilcev," inislil sem si. Tako nii je minjeval čas, da sein bil i jaz vsprejefc. Opravil sera naglo, reči pa moram, da je ravnal visoki gospod z menoj prav tako uljudno, kot z ono gospico. Naj ornenira le še vsprejema pri gospodu U. V veži sva se srečala, v veži pogovorila in dejal rai je prav prijazno. ,,Prav, prav, da se pokažete, da ste tudi vi na svetu — — — — me jako veseli! Z Bogom! In šel sem z zavestjo, da sem mu napravil veselje, da je videl človeka, katerega gledati nikdar želel ni! In tako sem tekal še mnogo četrtkov v potu in prahu krog ljubljanskih kljuk, da se mi je slednjic posrecilo — razun petero gospodov — gledati vsem udom mestnega in deželnega šolskega sveta v njihov jasni obraz. Sestra me je slednjič prosila, da bi jej spravil vendar že ,,frak" s poti, ker jej dela napotje, nek porednež pa me je vprašal, sera li v službi pri deželnej vladi, ker sem vedno ves — ,,oni". Pa še neko skušnjo sem napravil ob priliki pritiskanja kljuk. Kako željno, pa kako brezuspešno sem se oziral včasih po Ijubih nii obrazih svojih tovarišev, toda zaman — —- ni jih bilo na spregled! Tedaj pa, ko sem pritiskal kljuke, tedaj so rni stopali izza slednjega vogla nasproti, dvigali so se kot strašila iz tal, preprijazno me pozdravljaje: „Ali greš zopet k pogrebu?" ali pa: .,Kaj pa ti strašiš?" ne pomislivši, da so oni mene strašili, ne pa jaz njih. Da, samo dne 19. mal. srpana videl sem jednajstero svojih tovarišev in od teh nekatere po dvakrat, trikrat! Videl sem Rajkota in Pranceta tam iz Bele Krajine, kolego iz Notranjske pa tovariša iz Gorenjske, da niti ne govorim od ljubljanskih gospodov in pa od tovarišev iz okolice. Koliko sočutja pa koliko ironije se rai je podajalo v istih dneh, in k vserau temu pa sem se moral še smejati! Marsikateri morda poreče: ,,J . . čerau ti je pa treba trositi vse to med svet, čemu pa ponižuješ saraega sebe?" Toda vidite, tovariši, teši me zavest, da nisem bil prvi, ki sem hodil ta trnjevi pot, pa tudi ne zadnji. Vem, da je bil že mnogokateri, katererau se je moška zavest njegova upirala jednacemu raoledovanju, pa se je slednjič le udal in šel je kljuke pritiskat! Tudi njega je silila pozneje duša/ da pove vsemu svetu, da taka pota niso v ugled učiteljem, poguma pa ni imel, da bi bil kazal svetu — — — smešno stran samega sebe! Rečete morda: ,,N.e govoriš prav! Potrebno je, da se pokažeš zastopnikora krajnega ali mestnega šol. sveta, vsaj je moledovanje pri tetn izključeno, ker tudi ničesar ne koristi!" Res je, temu pritrjnjern i jaz, toda gleda li svet tvoje predstavljanje res le kot tako, in ne že kot moledovanje samo?! Ali ne hite celo tvoji tovariši sami — pozabivši samega sebe — ob vsakej priliki praviti ne samo učiteljskemu svetu, kolikokrat so te videli, da si ubiral upehan pete krog kljuk, pa dostavljajo se smehom, da ti vse to nič pomagalo ni, ostali svet pa sklepa iz tega, da moraš biti pač prav slab učitelj ?! — Kaj celo, če se zatrosi ta govorica v tvojo vas, v selo, kjer službuješ? In vendar pa pri našem dosedajnem sistemu drugace biti ne more, pritiskanje kljuk je neizogibljivo. Kdo naj zameri tovarišu — tudi mlajšenm — ako se mu nudi prilika, da se raorda vendar popne na boljšo stopinjo, vkljub starejšim soprosilcem, ako čuti, da mu znajo dobri prijatelji pomagati ? — — — Jednaka prilika se mu morda ne ponudi vec leta in leta, on se postara, družina pomnoži, — — ko pa se oglasi h kompetenci, pa mu pravijo: WE vsaj ta je pa že hribov vajen!" — — — In tovariš je hribov res vajen, za družino skrbeti ga pa sili ocetovski čut njegov — — — ostati pa mora še dalje v Hribih — z isto nizko plačo, katere je baje tudi že vajen! Godi se rau grozna krivica. Meni se nikakor ni godila krivica, ko sera ,Jaz obračal  — Režek pa je obrnil," ne, vsaj jedino tako je bilo pošteno, a mnogokrat se godi pa nasprotno. Zapel bi sedaj-le najraje visoko pesern od statusa, pa  previsoka je, da bi jo raerodajni krogi razumeti mogli, nam pa nič ne koristi, ako jo tisočkrat intonujem, ko je pa sarai izpeti ne morerno! Kako bi pač status na jedenkrat vse lepo uravnal: učitelj v hribih bil bi tudi ondi zadovoljen in bi ne z a v i d a 1 in m r z e 1 mestnega tovariša svojega, selitve bi se vršile redko, pritiskanje kljuk pa bi ponehalo — vsak dobil bi plačilo po službenih letih in po zaslugah! Pri kraji sern ns pritiskanjem kljuk." Želim le, da bi se meni to prostosrono pripovedovanje ne štelo v greh, da nii morda kateri gospodov ne napravi ostre kljuke v svojem sroi! Blagovolijo naj mi dati vsi odkritosrčno absolucijo! Črnagoj.