Foto: Vito Šuligoj '4 IZ VSEBINE LOVEC glasilo Lovske zveze Slovenije, revija za lovstvo letnik LXVIII, št. 1 januar-prosinec 1985 Lovca izdaja Lovska zveza Slovenije Tiska ga Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani. UREDNIŠKI ODBOR: Predsednik Borut Ingolič Odgovorni urednik Boris Leskovic Ada Bitenc, Lojze Černe, Branko Galjot, Jelo Gašperšič, Ivan NeČemar, Mitja Rebec, Konrad Saidi in Bojan Vomer Lektor in korektor Sončika Lorenci Tajnica uredništva Magda Vetrih Lovec izide praviloma vsak mesec. Prva številka letnika izide v začetku leta, v januarju. Ta številka je izšla v 22800 izvodih. Po mnenju Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto SRS, Št. 421-2/72, je LOVEC oproščen prometnega davka. Letni prispevek zveze lovskih družin po članu lovske družine Lovski zvezi Slovenije, v katerem je vračunana tudi naročnina za glasilo Lovec za leto 1985, bo določila skupščina LZS na svoji prvi seji, prav tako naročnino za nečlane in za inozemstvo ter ceno za posamezen izvod. Vse gradivo za objavo pošiljajte Uredništvu glasila LOVEC, Župančičeva 9 - p. p. 505, 61001 Ljubljana. Telefon (061) 214 948. Nenaročenih rokopisov in slik ne vračamo. Cene malim oglasom: do 15 besed 175 din, od 15 do 25 besed 290 din, od 25 do 30 besed 440 din. Za vsako nadaljnjo besedo 15 din. Za člane lovskih organizacij v SR Sloveniji velja polovična cena. Male oglase je treba plačati vnaprej na žiro račun Lovske zveze Slovenije, Župančičeva 9, Ljubljana: 50101-678-47158. Strokovni sekretariat LZS 2 Statistični podatki o najpomembnejših vrstah divjadi v SRS Vladimir Pfeifer 5 Prvo mednarodno vsestransko uporabnostno tekmovanje ptičarjev - »Panonski lovski pokal 1984« Konrad Sajdl 10 Rak na domačem kostanju ogroža prehrano divjadi Dane Namestnik 14 11. srečanje slovenskih lovskih pevskih zborov in rogistov 17 Spodbudno sodelovanje lovskih raziskovalcev in praktikov-prir. B. Krže Peter Vovk 18 Pot v zimsko naravo Po lovskem svetu: 19 Zbral B. Krže Lovska organizacija: 20 Srečanje ob jubileju - F. Novak 20 Nova delovna zmaga brestaniških lovcev-F. Zorko 21 Razstava lovskih trofej na Škofljici - D. Rode 21 Primorski očak Nanos je dobil novo lovsko kočo 22 »Brakada« prijateljstva - A. Razpet Jubilanti: 23 Jelko Žonta - sedemdesetletnik - L. T. 23 Jože Klevišar-petinsedemdesetletnik- B. F. 23 Tone Drugovič - šestdesetletnik Lovski oprtnik: 24 Čas za krmljenje male divjadi -1. Vrebac 24 Jutro se prebuja... - M. Toš V spomin: 25 Tone Černač 26 Alojz Kajdič-I. J. 26 Adolf Mrakič-M. R. Lovska kinologija: 26 Lokalno tekmovanje po krvnem sledu ZG D »Kozorog« - Kamnik in LD Tržič - M. Mali 27 3. republiška uporabnostna preizkušnja nemških prepeličarjev-S. K. 28 Sodelovali smo na tekmovanjih za lovsko-kinol. pokal Jugoslavije v Padeju in na mednarodnem tekmovanju tipa »D« v Kikindi -V. Pirher SLIKA NA NASLOVNI STRANI: V naših razmerah se paritev pri lisicah začne že decembra, januarja pa doseže svoj vrh. Prevladuje mišljenje, da se lisice parijo predvsem ponoči, čeprav so v tem času večino dneva na nogah. Iskanje hrane ni več vezano le na noč. V sončnem vremenu se zelo rade grejejo v zavetrnih legah. Lisice se januarja vse pogosteje oglašajo (kavkajo), še zlasti med 18. in 21. uro. Lisjaki lisičin skorajda ne uporabljajo, lisice pa jih zapuščajo šele v mraku. V lovišču opazimo povečano intenzivnost označevanja (markiranja) z urinom in iztrebki. Paritev je na vrhuncu... - Foto Konrad Lampe, Diana Statistični podatki o najpomembnejših vrstah divjadi v SR Sloveniji Strokovni sekretariat LZS Statistični podatki o oceni številčnosti, odstrelu in izgubah posameznih vrst divjadi se zbirajo v okviru lovskih organizacij, ki upravljajo lovišča, pa tudi v okviru širših organizacijskih in lovsko-gojitvenih enot in v republiškem merilu. Medtem ko so merila za ocenjevanje številčnosti - tudi zaradi subjektivnih vzrokov - pogosto nezanesljiv kazalec stvarne številčnosti, pa so podatki o opravljenem odstrelu veliko zanesljivejši. Za tiste vrste divjadi, pri katerih je odstrel že vrsto let uravnovešen, se da s posebno povratno metodo iz računa dokaj zanesljivo sklepati o dejanski zastopanosti v loviščih. Velika divjad Srnjad Odstrel srnjadi v Sloveniji se je v primerjalnem obdobju 1973-83 povečal od 17 000 na skoraj 33 000 glav, ali za skoraj 100%. To je najbolj zgovoren dokaz za to, da je številčnost srnjadi doslej naglo naraščala. Obenem pa za območja s podobnimi naravnimi razmerami že vrsto let ugotavljajo velika odstopanja v intenzivnosti in strukturi odstrela srnjadi. Odgovor na to vprašanje bi morali poiskati v samih lovskih organizacijah. Intenzivnost odstrela srnjadi je še vedno najnižja na območju ZLD Bela krajina (0,63/100 ha) in II. Bistrica (0,55), najvišja pa na območju ZLD Celje (2,13), Gornja Radgona (2,63), Idrija (2,20) in Maribor .(2,44). Jelenjad Analiza podatkov o številčni zastopanosti in o odstrelu potrjuje, da se je jelenjad prostorsko precej razširila, in sicer zaradi slabšanja življenjskih razmer v njenih nekdaj osrednjih staniščih v Sloveniji. V nekaterih območjih Slovenije je doseženo načrtovano znižanje številčnosti jelenjadi, kar naj bi prispevalo k pogojem za naravnejše gospodarjenje z gozdovi. V prihodnje mora veljati veliko več strokovnosti in odgovornosti strukturi odstrela in uveljavljanju vseh vidikov območne gojitve, obenem pa je treba tudi intenzivno skrbeti za življenjske razmere jelenjadi. 30 000 25 000 20 000 15000 10 000 5 000 1960 1970 1971 19'72 1973 1974 1975 1976 1977 1978 1979 1980 1981 1982 1983 1960 1979 1971 1972 1973 1974 1975 1976 1977 1978 1979 1980 1981 1982 1983 1960 1970 1971 1972 1973 1974 1975 1976 1977 1978 1979 1980 1981 1982 1983 1960 1970 1971 1972 1973 1974 1975 1976 1977 1978 1979 1980 1981 1982 1983 Odstrel divjadi v Sloveniji od 1970. do vključno 1983. leta vrsta divjadi 1960 1970 1971 1972 1973 1974 1975 1976 1977 1978 1979 1980 1981 1982 1983 medved 5 47 35 39 35 38 39 56 48 42 47 46 46 33 50 jelenjad 198 976 1 352 1 219 1 450 1 550 1 708 2 264 2 762 2 800 2817 3 098 2 723 2 601 3 046 muflon - 21 26 42 95 138 232 302 302 281 285 277 341 370 378 gams 398 1 098 1 090 1 205 1 204 1 479 1 727 1 879 2 375 2 376 2 713 2 458 2 128 2 054 1 836 srnjad 7 973 11 522 13 907 13 434 14 654 17 000 20 562 22 596 26 013 26 528 27 160 27 661 28 437 28 972 32 813 damjek - - - - 6 9 21 38 86 79 55 82 85 75 68 divji prašič 633 472 569 718 501 947 1 201 1 078 1 258 1 324 1 368 1 300 1 557 1 591 2 164 fazan 30 491 69 669 94 403 59 386 64 129 61 493 57 313 45 652 45 480 35 363 44 502 29 013 31 042 30 997 32 331 jerebica 18 622 7 971 11 695 5 782 6 158 6 741 10 161 8 161 6 127 3 660 3 859 1 361 1 135 1 071 1 132 zajec 47 111 29 833 28 945 25 325 23 791 27 341 22 926 16 636 15 556 10 358 10 202 9 072 9 634 10 741 11 782 veliki petelin 142 89 105 67 79 51 73 68 51 57 60 42 44 31 1 ruševec 62 148 126 127 113 131 128 133 135 132 132 119 123 130 164 jereb 1 069 1 024 1 221 931 879 787 599 496 479 411 339 285 269 257 344 raca mlakarica 5 800 3 587 4 701 5 339 4 904 4 981 6 237 4 908 7 021 7 458 7 683 7 887 8 607 7 897 9 104 Iz statistike LZS Divji prašič Najzgovornejši dokaz za povečanje številčnosti divjega prašiča niso le vse večji problemi škod, pač pa tudi podatki o odstrelu, ki se je v primerjavi z letom 1975 v letu 1983 povečal za 80 %. Pa tudi sicer je divji prašič v evropskem merilu vrsta, ki kaže izrazito prostorsko in številčno naraščanje, kar je med drugim posledica njegove izjemne prilagodljivosti. Tako je divji prašič v odstrelu evropske parkljaste divjadi -odstrel ocenjujejo na 250 000 do 300 000 živali - na drugem mestu, takoj za srnjadjo (kakih 1 800 000 glav) in pred jelenjadjo. Učinkovitost gojitve te vrste pa ne merimo samo z višino odstrela, pač pa se mora potrjevati tudi z usklajenostjo interesov z drugimi dejavnostmi v naravnem prostoru. Medved V obdobju med letoma 1970 in 1983 so v Sloveniji odstrelili skupno 600 medvedov, največ leta 1975/76, in to 56 živali. Temu podatku je treba prišteti še najmanj 10% nenadzorovanih izgub. Podatki o številčnosti sicer že vrsto let govorijo o tem, da v Sloveniji živi okrog 300 medvedov, večina poznavalcev te vrste pa meni, da je ta številka za vsaj 30 % previsoka in da se število medvedov znižuje. V prihodnosti se mora gojitev medveda v Sloveniji uveljaviti z vidika velikosti življenjskega prostora te zveri, kar pomeni, da jo je mogoče uravnavati le v okviru LG območij in republike pa tudi v sodelovanju s hrvaškim lovstvom. Nedvomno je izredno pomembno tudi ustreznejše in dolgoročno varovanje nekaterih vitalnih območij medvedovega življenjskega prostora v Sloveniji. Gams Odstrel gamsov je do leta 1979 stalno in močno naraščal, potem pa začel upadati. To lahko tolmačimo s tem, da je bil sprva odstrel močno povečan predvsem zaradi stalnega naraščanja številčnosti, nato pa so številčnost zmanjševali zato, da bi preprečili širjenje gamsje garjavosti. Iz analize statističnih podatkov za leto 1984 vidimo, da je bilo v loviščih lovskih družin odstreljenih 16,3%, v loviščih, ki so članice Skupnosti OZD za lovstvo in ribištvo, pa13,4% od ocenjene spomladanske številčnosti gamsov, kar je popolnoma v skladu z veljavnimi smernicami. Mala divjad Poljski zajec Številčnost in odstrel zajca sta v povojnem obdobju naraščala vse do leta 1961, ko so odstrelili 49 000 zajcev. Po tem letu je začelo število zajca rahlo upadati, vendar pa je bil odstrel do leta 1970 zadovoljiv, saj je še leta 1970 znašal 30 000 zajcev. Nato pa se je v obdobju med letoma 1970-1980 številčnost zajca naglo znižala. Odstrel je upadel na skromnih 9 000 zajcev (leta 1980). Od leta 1980 številčnost zajca ponovno narašča, kar pa se ne kaže tako očitno v povečanem odstrelu, saj so številne lovske organizacije zajca zaščitile z znižanjem odstrela. Kot glavne vzroke za znižanje številčnosti zajca štejemo: - zmanjšanje življenjskega prostora in poslabšanje življenjskih razmer zaradi splošnega razvoja kmetijstva in drugih gospodarskih dejavnosti, zlasti zaradi urbanizacije in cestnega prometa; - poslabšanje vremenskih razmer v zadnjem dvajsetletnem obdobju z obilico padavin; - prevelika razmnožitev plenilk, zlasti lisic; - neplansko gospodarjenje z zajcem oziroma previsok odstrel zajca glede na sedanji nizek prirastek. „ 6000 60 000 5000 50 000 40 000 30 000 20 000 10 000 1960 1970 1971 1972 1973 1974 1975 1976 1977 1978 1979 1980 1981 1982 1983 raca mlakarica STEKLINA NA OBMOČJU SR SLOVENIJE Od 1. do 30. novembra 1984 so z območja 35 slovenskih občin laboratorijsko preiskali na steklino 205 živali, in sicer: 140 lisic, 16 psov, 12 mačk, 1 govedo, 1 zajca, 14 srn, 2 miši, 9 jazbecev, 2 dihurja, 7 kun in 1 podgano. Virološki inštitut Veterinarskega oddelka Biotehniške fakultete v Ljubljani je ugotovil steklino pri 18 živalih z območja 12 občin, in sicer: Celje (1 lisica), Kočevje (1 jazbec), Krško (1 lisica). Laško (1 lisica), Maribor (1 lisica), Novo mesto (3 lisice), Sevnica (2 lisici in 1 jazbec), Slovenska Bistrica (1 lisica), Slovenske Konjice (1 lisica), Slovenj Gradec (1 lisica), Škofja Loka (3 lisice) in Titovo Velenje (1 lisica). Ljubljana, 5. 12. 1984 REPUBLIŠKA VETERINARSKA UPRAVA Poljska jerebica Kot poljski zajec je tudi jerebica dosegla največjo številčnost v letih 1960 in 1961. Po letu 1962 pa je številčnost jerebic katastrofalno upadla po vsej Sloveniji. Jerebico je zdesetkala izredno huda zima leta 1962/63. Od takrat si jerebica ni več opomogla in je številčno preveč oslabljena začela iz številnih območij v Sloveniji postopoma izginjati. Jerebica je zato v zadnjih letih spadala med najbolj ogrožene živalske vrste. Vzroki za to, da si jerebica doslej številčno ni opomogla, so isti dejavniki, kot smo jih našteli za zajca, poleg tega pa še opuščanje setve žita, ki je sledilo v obdobju med letoma 1960 in 1980. Glavni prostor za jerebico pa so prav žitna polja. S ponovno setvijo žita dobiva jerebica spet svoj življenjski prostor. Povsod, kjer je doslej še ostala, njeno število že narašča. V območja, iz katerih je popolnoma izginila, jo bomo morali postopoma naseliti iz umetne z rej e oziroma iz odlova v naravi. Jerebico bo treba še naprej ščititi, in sicer tako dolgo, dokler ne bo v zadovoljivem številu zasedla celotnih poljedelskih tal. Fazan Fazana smo začeli bolj množično gojiti in tudi naseljevati na nova območja šele po drugi svetovni vojni. Gojitev se je najbolj razmahnila v obdobju med 1960 in 1975. Največji odstrel smo dosegli pri fazanu leta 1971, ko je znašal 94 000 fazanov. Nato pa je začel odstrel fazana razmeroma naglo upadati. Najnižji odstrel smo dosegli leta 1980 - 29 000 fazanov. Da je fazan številčno naraščal, medtem ko je bilo zajca in jerebice že precej manj, je vzrok v drugačnem načinu življenja in v drugačnih življenjskih zahtevah fazana. Fazan ni tako izrazito poljska divjad, kot sta jerebica in zajec, temveč je izrazito remizna divjad. Vrednost fazanjih remiz pa je začela naraščati šele v obdobju po letu 1960 in je naraščala vse do leta 1970, zato je v tem obdobju naraščala tudi številčnost fazana. Glavni vzrok za sedanje naglo upadanje številčnosti fazana je poslabšanje razmer v fazanjih remizah. Remi-ze, ki so nastale v povojnem obdobju zaradi povečane sečnje ravninskih gozdov, so počasi iz grmišč prerasle v odrasle gozdove, v katerih je zamrla pritalna podrast. Gozd brez ustrezne podrasti pa ni remiza. Naravne fazanje remize so se poslabšale po vsej Sloveniji in gojitev fazana je postala težavnejša. Če ni ustreznih remiz, tudi izpuščanje fazanov ne daje nobenih rezultatov. Raca mlakarica Mlakarico smo začeli načrtneje gojiti šele po letu 1970, ko smo ji skrajšali lovno dobo in jo tudi sicer začeli obravnavati kot druge, gospodarsko pomembnejše lovne vrste. Zaradi načrtnejšega gospodarjenja je številčnost naglo narasla in tako tudi odstrel. Številčnost in odstrel še vedno naraščata, tako da postaja mlakarica vse pomembnejša lovna divjad. V JANUARJU zakon dovoljuje lov na vso nezaščiteno divjad (lisica, pižmovka, siva vrana, sraka, šoja) ter na tu navedeno oz. prikazano divjad. Vendar le, če je odstrel planiran in lovska organizacija (LD, ZLD, LZS, OZD) s svojim sklepom lovne dobe na kako divjad ni skrajšala oziroma lova ni prepovedala vse leto. medved muflon oven in muflonka ter jagnje samo en dan, 1.1. divji prašič zlatica, belica, dihur srna in mladič volk do 15.1. > ? mlakarica, črna liska, veliki kljunač regeljc, kreheljc in kozica do 15.1. do 15.1. divja mačka do 15.1. jazbec njivska gos do 15.1. 1l poljski zajec samo en dan, 1.1. € 10. I. vzide ob 7.42, zaide ob 16.37 25.1. vzide ob 7.32, zaide ob 16.57 © = 7. I., © = 14. I., = 21. I., 3 = 29. I. 1. mednarodno vsestransko uporabnostno tekmovanje ptičarjev -»Panonski lovski pokal 1984« Vladimir Pfeifer, kinol. sodnik Med 18. in 21. oktobrom je LKD Pomurje izvedlo zahtevno mednarodno vsestransko uporabnostno tekmovanje ptičarjev »Panonski lovski pokal 1984«. Center za organizacijo je bil v Moravskih toplicah. Pobudo za to tekmovanje so dali sami vodniki na jesenski preizkušnji ptičarjev, ki jo je pripravilo LKD Ptuj lani jeseni v bližini Ormoža. LKD Pomurje je prek Kinološke zveze Slovenije to tekmovanje prijavilo Mednarodni kinološki federaciji PCI (Federation Chinolo-gique International) in dobilo pristanek za izvedbo. Priprave so bile precej obširne. Organizatorju, LKD Pomurje, je pomagala delovna organizacija ABC Pomurka - DO Zunanja trgovina, ki je prevzela pokroviteljstvo nad tekmovanjem in dovolila uporabo teleksa ter pomagala pri inozemski korespondenci ter prevodih besedil. Tudi ZLD Prekmurje je ponudila vso pomoč in podporo; gojitveno lovišče ABC Pomurke “Fazan« - Beltinci je odstopilo lovišče za gozdno delo, LD Mlajtinci je odstopila lovišče za »pogon« in sama izdelala ovire in jarke za »prinašanje lisice prek ovire in vzorno organizirala ter izvedla »pogon«. LD Murska Sobota je odstopila lovišče za »poljsko delo«, LD Polana pa za »vodno delo«, za katero je vzorno pripravila teren na stranskih rokavih Mure. Za požrtvovalno delo pri pripravah za to tekmovanje se moramo poleg nekaterih članov LKD Pomurje še posebno zahvaliti predsedniku ZLD Prekmurje dr. Jožetu Koc-cjančiču. direktorju GL »Fazan« - Beltinci ing. Aleksandru Gergarju, domačemu kinološkemu sodniku Vojku Pirherju in izkušenim vodnikom Francu Feušu, Štefanu Lutru, Štefanu Hajduku, Jožetu Semeju, Branku Radešiču, Stanku Saderu, Štefanu Tamašu in drugim, ki so vodili sodnike in vodnike v loviščih, pred tekmovanjem pa izbrali in pripravili terene, trasirali in oštevilčili krvne sledove in vlečke, opravili številna druga dela in pomagali pri organizaciji in izvedbi tekmovanja. Prav tako se zahvaljujemo vsem darovalcem - Kinološki zvezi Jugoslavije in Kinološki zvezi Slovenije, Klubu prijateljev lova iz Celovca, Društvu slovenskih lovcev Furlanije-Julijske krajine »Doberdob«, ABC Pomurki - DO tovarna mlečnega prahu iz Murske Sobote, ABC Pomurki -DO KK Radgona, ABC Pomurki - DO Mesna industrija, Muri iz Murske Sobote, Mercatorju - DO Mednarodna trgovina TOZD Slovenija-sadje, Agrotehniki-Gruda, Johannu Fanzoju iz Borovelj, Klubu Diana za praktične nagrade, GL Lovske zveze Slovenije za odstrel prašiča, Lovski zvezi Maribor - lovišču Vurberg za odstrel srnjaka, LD Radenci prav tako za odstrel srnjaka, lovišču »Kompas« - Petrovci za odstrel 10 fazanov, LD Ljutomer za odstrel 5 fazanov, trgovskemu podjetju »Potrošnik« iz Murske Sobote za praktična darila, avstrijskemu sodniku Herbertu Ploschu, ki je kot nagrado vodniku najboljšega psa v vodnem delu osebno daroval umetniško delo - oljno podobo divjega petelina na ornamentiranem lesenem krožniku, in avstrijskemu sodniku ing. Eduardu Klammingerju za okrasni krožnik iz cina z reliefom glave lovskega psa. Moralno največjo nagrado pa je pripravil Štefan Lutar iz Žižkov, ki je zmagovalcu Vodniki s ptičarji (tekmovalci) in opazovalci, ki so sodelovali na 1. mednarodnem vsestransko uporabnostnem tekmovanju ptičarjev -»Panonski pokal 1984« Foto v pfgjfer tega tekmovanja odstopil svojo pravico do odstrela trofejnega srnjaka v LD Polana in zapisal naslednje duhovito posvetilo: »Če zdraviš bolnega psa, te kasneje gotovo ne bo ugriznil. - To je poglavitni razloček med živaljo in človekom« (Mark Tvvain). Posebno dragoceno strokovno pomoč nam je nudila Zveza društev nemških žimavcev (Deutsch Drahthar Verband) iz ZRN in njen predstavnik Georg Greller, glavni zrejni svetnik, ki nam je pošiljal strokovno literaturo in še dan pred tekmovanjem v spremstvu naših sodnikov pregledal in ocenil pripravljena lovišča za gozdno in vodno delo. Ob koncu tekmovanja nam je Zveza društev nemških žimavcev podarila tri mladiče iz najboljših nemških psarn za osvežitev krvi pri naši zreji. Poslali nam jih bodo letos. S kakšno zavzetostjo je Zveza društev nemških žimavcev sodelovala na našem tekmovanju, vidimo tudi po njihovi požrtvovalnosti, saj so enega psa privedli celo z obal Severnega morja. Na razpis tekmovanja je bilo mogoče prijaviti le 20 psov in toliko so jih vodniki tudi prijavili. Iz ZRN so prijavili 4 nemške žimav-ce, 2 nemška kdl. ptičarja in 1 nemškega dolgodlakega ptičarja; iz Avstrije 5 psov -2 nemška dolgodlaka ptičarja, 2 nemška kdl. ptičarja in 1 malega munsterlandca; in iz Jugoslavije 8 nemških kdl. ptičarjev. Dva vodnika kdl. ptičarjev iz ZRN sta zaradi bolezni udeležbo na tekmovanju odpovedala. Jugoslovanske sodnike in vodjo sodniškega zbora za to mednarodno tekmovanje Rudi Rakuša s Ptuja, ki je s svojo Ajšo Grajensko dosegel najboljše rezultate med jugoslovanskimi vodniki ptičarjev Foto V. Pfefer. Avstrijski kinološki sodnik Herbert Plosch pri ocenjevanju »vodnega dela« Foto V. Pfeifer je določil zbor sodnikov KZS, ki je zasedal že spomladi 1984 v Ptuju, inozemske sodnike pa so določile posamezne pasemske organizacije dežel udeleženk. Na ta način so bili v sodniški zbor imenovani naslednji sodniki: vodja sodniškega zbora - Vladimir Pfeifer (Jug.), sodniki - VValter Dobner (ZRN), Kuno Eichusen (ZRN), Heinz Eissing (ZRN), Franz Fritz (Avstr.), Georg Greller (ZRN), Milan Ivezič (Jug.), Eduard Klammin-ger (Avstr.), Mirko Korošec (Jug.), Peter Pečnik (Jug.), Herbert Plosch (Avstr.) in Karl-Heinz Tiefel (Nem.). Prireditelj LKD Pomurje je za vodjo tekmovanja določilo Draga Miljeviča iz Radenc. Najmlajši vodnik na tem tekmovanju je bil Vlado Vesel iz Apač Foto V. Pfeifer V sredo, 17. 10. 1984, seje sestalo vodstvo prvega mednarodnega uporabnostnega tekmovanja in sodniški zbor. Vodstvo je razporedilo sodnike v sodniške skupine, podrobneje določilo program dela in poenotilo kriterije sojenja po predloženem pravilniku za »vsestransko uporabnostno tekmovanje za pse ptičarje vseh pasem«, ki ga je DLP sprejelo leta 1972. Podrobni program dela je določil, da bo prvi dan, 18. oktobra, namenjen predmetom, ki spadajo k disciplini »gozdno delo«, in sicer v lovišču LD Moravci in gojitvenem lovišču »Fazan« - Hraščice. Naslednji dan, 19. oktobra, bodo končali »gozdno delo« in začeli »poljsko delo«, in sicer v lovišču LD Murska Sobota, tretji dan, 20. oktobra, pa opravili »vodno delo« v mrtvicah reke Mure v lovišču LD Polana. Sprejeto je bilo načelo odprtega sojenja, kar pomeni, da mora vodja sodniške skupine po vsaki disciplini takoj, na kraju samem, javno sporočiti oceno. Ocenjevanje dela »krvni sled - delo na jermenu« je vodil sodnik Georg Greller (Nem.) s sodniki Herbertom Pldschom (Avstr.), Karlom-Heinzom. Tiefelom (Nem.) in Fritzom Franzom (Avstr.). Predmeta »vlečka lisice« in »vlečka zajca« je vodil Peter Pečnik (Jug.) s sodnikoma Eduardom Klammingerjem (Avstr.) in Kunom Eichus-senom (Nem.). Predmete »šarjenje«, »grmarjenje«, »odložitev«, »hoja ob nogi« in »prinašanje lisice prek ovire« pa je vodil Mirko Korošec (Jug.) s sodnikoma Eissin-gom (Nem.) in Ivezičem (Jug.). Sodniški Vojko Pirher iz Križevcev je z Amorjem (Donom) Oesewiesnom dosegel I. nagradni razred Foto V. Pfeifer Predsednik Kinološke zveze Slovenije Pavle Bojc (v sredini) med pogovorom z Georgom Grellerjem, zrejnim svetnikom zveze društev za nemške ptičarje-žimavce (desno), in sodnikom Kunom Eichusenom v DfoifQr pripravniki Franc Feuš, Ratko Krstič, Rudi Toplak, Štefan Tarnaš, Stanko Lichtenval-ner in Mile Budič pa so krožili, tako da so se spoznavali z vsem delom. Isti sodniki so torej ocenjevali vse pse v predmetih »gozdnega dela«. Devetnajstega oktobra je vsaka od navedenih sodniških skupin prevzela enako število psov in jih po dogovorjenih kriterijih ocenjevala v vseh predmetih »poljskega dela«. Dvajsetega oktobra je sodniška skupina I, ki jo je vodil Greller, ocenjevala predmet »šarjenje v vodi za izpuščeno raco«, sodniška skupina III, ki jo je vodil Korošec, »šarjenje v vodi z ločjem brez race« in skupina II, ki jo je vodil Pečnik, »prinašanje izgubljene race iz globoke vode oz. iz ločja«. Vsaka skupina je ocenjevala tudi ustrezne predmete, ki spadajo k disciplinam »ubogljivosti«, »sodelovanja z vodnikom« in »vodljivosti«. »Vedenje na stojišču« so ocenjevali vsi sodniki, ki so se razporedili med vodnike na stojiščih pogona. Osemnajstega oktobra so ob 7.45 na parkirišču Moravskih toplic zadoneli lovski rogovi pod vodstvom kapelnika lovskih rogistov ZLD Prekmurje Jožeta Grleca. Predsednik ZLD Prekmurje dr. Jože Kocjančič je pozdravil goste, vodnike, sodnike in številne gledalce. V svojem govoru je poudaril, kako pomemben je šolani lovski pes za lovišče in za lovsko pravično izvajanje lova in rekel, da je lov brez uporabnega, šolanega psa kakor juha brez soli. Spodbudil je navzoče, naj z novimi poznanstvi in prijateljstvi med lovci, kinologi in varstveniki okolja iz raznih dežel, ki so se zbrali na tem mednarodnem Franc Krnjak iz Ormoža s svojim nem. kdl. ptičarjem Altom v. Antiesentalom Foto V. Pfeifer tekmovanju, prispevajo k boljšim skupnim uspehom in prijateljstvu med raznimi narodnostmi in zaželel vsem prijetno počutje in dobro tekmovalno srečo ter razglasil začetek tekmovanja. Po otvoritvenem ceremonialu so vodiči odpeljali vodnike in sodnike v lovišče LD Moravci in jih razporedili na stojišča pogona, kjer so ocenjevali »vedenje psa na stojišču«. To disciplino so vsi psi razen enega dobro prestali. Sledilo je »prinašanje lisice prek ovire«, pri katerem se je en domači pes slabše odrezal in dobil oceno »pomanjkljivo« (1). Po tej disciplini so vodniki dobili tekmovalne številke in kolona avtomobilov z vodniki in sodniki se je odpeljala v Flrašči-ce, v gojitveno lovišče »Fazan« - Beltinci, na preizkušnjo v »gozdnem delu«. Sojenje do večera ni bilo končano, zato se je nadaljevalo naslednji dan, 19. oktobra, na istem mestu. Sodniki so ob 5. uri položili še štiri, že prej trasi rane krvne sledove. Tekmovalci, vodniki in drugi udeleženci so prišli v Hra-ščički gozd ob 8.30 in nadaljevali delo. Ob 11. uri so vsi udeleženci odšli v lovišče LD Murska Sobota v bližini soboškega letališča in do večera opravili »poljsko delo« v treh skupinah. V soboto, 20. oktobra, se je kolona z vodniki in sodniki odpeljala v lovišče LD Polana, v Kot na Murine rokave, na »vodno delo«. Ocenjevanje je trajalo do 15. ure, nato pa so se udeleženci vrnili v Moravske toplice. Lovišča so bila primerna; hvalili so jih tako tekmovalci kot sodniki in občudovali naše naravne, še dokaj neokrnjene lepote, predvsem v nedotaknjeni divjini Murinih rokavov, kjer so lovci LD Polana nekaj dni pred tekmovanjem izsekali v ločju dostope do globoke vode. Zlasti tujci so bili navdušeni nad nedotaknjeno in bujno poraščeno pokrajino. Naravne lepote pa je še povečalo izredno lepo, toplo in sončno jesensko vreme, ki je trajalo vse dni tekmovanja. Podatki o skupinah predmetov, posameznih disciplinah, doseženem številu točk in nagradah so zbrani v zbirniku spričeval oziroma ocenjevalnih razglednic. Nemci so poslali na to tekmovanje odlične pse, kar dokazujejo tudi doseženi rezultati. Tudi naši psi so dosegli prav dobre uspehe v kakovosti dela in, kar je še posebej razveseljivo, tudi po številu tekmovalcev. Na predzadnji podobni preizkušnji, ki je bila pred dvanajstimi leti v Murski Soboti (leta 1974), so preizkušnjo opravili le trije psi s tretjim nagradnim razredom; v Ljubljani pa je preizkušnjo opravilo šest psov - eden z drugim nagradnim razredom in pet s tretjim nagradnim razredom. Na tem mednarodnem tekmovanju, pred mednarodnim sodniškim zborom iz treh držav, so naši psi prvič v zgodovini dosegli uspehe na domačem mednarodnem uporabnostnem tekmovanju psov ptičarjev. Dva psa sta dosegla prvi, trije pa tretji nagradni razred, eden celo RCACT-YU-JKS (rezervni kandidat za nacionalnega prvaka), eden drugi nagradni razred, trije pa tretji nagradni razred. Iz obveznih predmetov je med vsemi tekmovalci dosegla najvišje možno število točk prav naša kratkodlaka ptičarka Ajša Grajen-ska z vodnikom Rudijem Rakušo. Če bi opravila tudi neobvezni predmet »ohlajanje mrtve divjadi« z oceno dobro (3) ali »poka-zanje mrtve divjadi« z oceno prav dobro (4), bi se gotovo uvrstila na prvo mesto in dosegla CACIT-FCI. Pes Kari Radenski naj- ocenjevalnih tabel ptičarjev »Panonski lovski pokal 1984 S I rŠ VaVtiOVN-VN300 VN3?3SOa a oa i ao M901 oiiA3i§ ONdn>is e|ap op afiasaA iuo>i!upoA z afuBAO|apos V. PRINAŠANJE 'A 3rNVSVNItid Aoiauipaid z| >1301 ohabis oudn>is 1 ojiao za? eo|8|| e[uB§Buud E IPBfjad dfUB§BUUc| (zb^) ao!qajaf (q L 30BJ (B L B0un>j !|B BOfBZ afUB§BUUd Z !>l9d|A od aoisii afuB§Buud Z IV. UBOGUIVOST •ai isoAinooan Aoiaujpajd zi >1301 oi!Aai§ oudn>is 1 ofpefAjp pajd afuB§Buqo 0)SB>|B|P (q e oiBUJdd (b ISOUJILUOIdJIS 2 njap Lua>jsf|od ud E map LuaupoA ud E nuaiujaf bu isoAifipoA L Aaiizoipo 2 i6ou qo oisojdBfoH 2 n9§!fois bu afuB§Buqo 2 npzob a E g o o m 0130 o>isnod AOiaaipajd z| >1301 o|!Aai§ oudn>is l bubzbj !|B ao!qajaf !>i9d|A od afuB§Buud :i|B £ (BUBZBj !|B ao!qajaf aualjajisn azaAS) B6auaf|qn6z! afuB>jS! ui afuBSBuud :i|B E (Buezej !|B ooipajai ouaf|ajisqo imad a bu 0|ep) afuB§Buud fr zaiBu z jpBfAip ud afuB§Buqo E BlOIS fr afuB>|S| fr son 9 g o Q > II 0130 ONOOA Aoiaujpajd Z| 0|!Aai§ oudn>is l 013(301 z apOA a>|oqo|6 z| B6auafiqn6z! aluBSBuud E oobj z luafpoi z jpoA a afuafjB§ £ aoBJ zajq nfqo| a afuafjB§ E 1. GOZDNO DELO "1 0130 ONOZOO AOiautpajd z; >1301 0|!Aai§ oudn>ts 1 afuafjBiujo E OLjii "|6 'jA ' |6 |S :afuaLB§ fr B6auaf|qn6z! dfUB§BUUd B>|g8|AB!g!BZ fr B>iga|A Blgisn G IpBlAip a)SBl|>|JBd npa|s iuauAj>i od opa IpBfAjP 9A1JLU afUBZB>|Od E IPBfAjp dAjJUl dfUBfB|BN fr nuauuaf bu ojao S Ocene: 4i = izredno dobro 4 = prav dobro 3 = dobro 2 = zadovoljivo 1 = pomanjkljivo 0 = nezadostno a> >" mlajšega vodnika na tem tekmovanju, Vlada Vesela, je žal za las zgrešil drugi nagradni razred, ker v »delu na jermenu po krvnem sledu« ni dosegel ocene dobro (3), ki je predpisana kot minimalni pogoj za uvrstitev v drugi nagradni razred, in je zato prišel v tretjega. Naši psi so še vedno šibki v »gozdnem delu«, poleg tega pa noben jugoslovanski vodnik ni prijavil dela v neobveznih predmetih preizkušnje »ohlajanje mrtve divjadi« ali »pokazanje mrtve divjadi«. Tako so seveda zapravili možnost za najvišje uvrstitve. Bogdan Sežun je obširno pisal o vsestranski uporabnostni preizkušnji psov ptičarjev vseh pasem, ki je bila leta 1972, in ugotovil, da so se pri takratni preizkušnji pokazale slabosti naših psov predvsem v predmetih gozdnega dela. Odlično je opisal in razložil delo z lisico »prinašanje lisice čez ovire«, »lisičjo vlečko« in delo po krvnem sledu pa tudi druge predmete gozdnega dela, le bežno pa je omenil »ohlajanje mrtve divjadi« in »pokazanje mrtve divjadi«. V slovenski literaturi nisem nikjer zasledil pravilnih navodil oziroma opisov, kako naj učimo in vadimo psa, da bo korektno oblajal oziroma pokazal mrtvo parkljasto divjad. Verjetno naši vodniki nimajo uspeha pri teh delih zato, ker povezujejo »izdelovanje krvnega sleda« z »ohlajanjem oziroma poka-zanjem mrtve divjadi«, in oboje vadijo psa kar hkrati, kar je seveda narobe! Ti disciplini je treba vaditi povsem ločeno in šele, ko sta obe dejavnosti že dobro utrjeni, ju smemo povezati, sicer uspeha ne bo, ali pa bo delo psa nezanesljivo. Kako naučimo psa oblajati ali pokazati mrtvo divjad, bomo opisali v eni naslednjih številk Lovca, ko bomo to tekmovanje podrobneje analizirali. Kot posebno zanimivost naj omenimo, da je na tem tekmovanju sodeloval s svojim psom tudi vodnik iz Hrvaške, Josip Batistič, ki je po pismenih podatkih, ki jih imamo na voljo, prvi vodnik iz kake druge republike, ki je vodil psa na tako zahtevnem tekmovanju psov ptičarjev. Ta vodnik je imel tako prisrčen odnos do svojega psa, da se je v teh hekaj dnevih priljubil tako domačim kot tujim udeležencem tekmovanja. Čestitamo mu tudi osebno. Da bi dobili pravo podobo o tem, kako pomembno je to tekmovanje in kako uspe- šni so naši vodniki in psi, naj navedemo, da je od leta 1938 do tega tekmovanja na vsestranskih uporabnostnih tekmovanjih psov ptičarjev vodilo svoje pse 23 vodnikov, le eden izmed njih pa na mednarodnem vsestransko uporabnostnem tekmovanju psov ptičarjev; število naših vodnikov je medtem naraslo na 28 za uporabnostno in na 7 za mednarodno uporabnostno tekmovanje psov ptičarjev. Vsem vodnikom, posebno pa naši uspešni šesterici, iskreno čestitamo, saj so pokazali, da naša lovska kinologija znova oživlja. V soboto, 20. oktobra, so se udeleženci ob 19. uri zbrali v okroglem salonu Moravskih toplic na slavnostni podelitvi nagrad. Salon je bil za to slavje lepo pripravljen in na dolgi mizi so bili razstavljeni pokali in številna praktična darila. Predsednik LKD Drago Miljevič je pozdravil goste in vse navzoče, se zahvalil za sodelovanje vodnikom, sodnikom in drugim sodelavcem in spodbudil vse, da bi tudi v prihodnje tako uspešno delali za razvoj lovske kinologije in s tem za večjo lovsko pravičnost. V imenu Kinološke zveze Jugoslavije in Slovenije je govoril predsednik KZS Pavle Bojc. Navzoče je pozdravil v imenu obeh zvez in poudaril, da je »lovec brez psa kakor jezdec brez konja« in da je »izvajanje lova brez psa šušmarstvo«. V imenu jugoslovanske kinologije se je zahvalil darovalcem - pri tem je poudaril gospodarske zasluge pokrovitelja ABC Pomurke - in vsem, ki so kakorkoli sodelovali pri pripravah in pri samem tekmovanju ter prisrčno čestital vodnikom. Pohvalil je organizacijo in poudaril, kako pomembne so take prireditve. Nato je podelil najvišje nagrade in naslove CACIT-FCI in RCACIT-FCI ter vodnikom iskreno čestital. V imenu Nemcev je spregovoril sodnik g. Georg Greller in povedal, da je zadovoljen z uspehi psov in z organizacijo tekmovanja ter ponudil sodelovanje tudi pri nadaljnjem delu. V imenu avstrijskih udeležencev je spregovoril sodnik g. Herbert Plčsch, ki je prireditev prav tako pohvalil. Zavzel se je za poživitev obmejnega lovsko-kinološkega sodelovanja in predlagal, da bi skupaj organizirali vsestransko uporabnostno tekmovanje za pse ptičarje, ki naj bi bilo vsako leto v drugi Franc Muzek s Ptuja z nem. kdl. ptičarjem Juppom Rothenuffelnom p0t0 v. Pfeifer državi - enkrat v Jugoslaviji, naslednjič v Avstriji in tretje leto v Italiji. Tekmovanje naj bi se imenovalo Vsestransko uporabnostno tekmovanje za pse ptičarje vseh pasem »Alpe-Adria«. Navzoči so bili nad njegovim predlogom zelo navdušeni. V imenu vodnikov se je prirediteljem in sodniškemu zboru zahvalil g. Siegfried Fleischmann. Pohvalil je tekmovanje in lovišča, se zahvalil za prisrčno gostoljubnost in dejal, da bodo radi spet prišli k nam. Ko se je uradni del prireditve končal, se je narodnostno pisana družba tovariško zabavala, skupaj prepevala jugoslovanske, prekmurske narodne in nemške pesmi in se zadovoljna razšla šele v ranih jutranjih urah. Tako se je tekmovanje končalo, ostala pa so nova prijateljstva in bogate strokovne izkušnje. V nedeljo so nekateri vodniki in sodniki sodelovali še na poslovilnem lovu, ki ga je v počastitev tekmovanja priredila uprava GL »Fazan« - Beltinci. Ko so pojedli »lovsko župo«, ki so jo okusno pripravili v hotelu Zvezda v Beltincih, so se poslovili. Zadnji gostje so zapustili Moravske toplice v ponedeljek proti poldnevu in se zadovoljni, kakor so sami rekli, odpeljali proti državni meji . . . Do danes so na vsestranska uporabnostna tekmovanja psov ptičarjev privedli svoje pse naslednji vodniki iz Slovenije: Valter Stuzzi, Ljubljana, Franc Urbanc, Ljubljana, Bogdan Sežun, Ljubljana, Ciril ing. Dimnik, Ljubljana, Ivan Hafner, Škofja Loka, Ljuban Zadnik, Ljubljana, dr. Branko Palčič, Ljubljana, Edi Leskošek, Ljubljana, Jože Logonder, Zabnica, dr. Jože Benigar, Ljubljana, Mirko Konrad, Maribor, Jože Jager, Maribor, Vladimir Pfeifer, Murska Sobota, Peter Pečnik, Ljubljana, Franc Feuš, Ljutomer, Blaž ing. Krže, Ljubljana, Franc Muzek, Ptuj, Ivan Caf, Maribor, Mirko Korošec, Ptuj, Ivan Udovič, Unec, Oresto Bordon, Koper, Ugo Terčič, Koper, Vojko Pirher, Ljutomer. Poleg tega je na tekmovanjih sodelovalo še 5 jugoslovanskih vodnikov, ki so navedeni v zbirniku ocenjevalnih tabel. Rak na domačem kostanju ogroža prehrano divjadi Konrad Sajdl V zadnjih desetletjih se po svetu in pri nas vse bolj pojavljajo rastlinske bolezni tudi na gozdnem drevju. Ena od takih zelo hudih bolezni je kostanjev rak. Kdaj se je pojavila bolezen pri nas, kdo jo povzroča in kako se širi? Endotiozo, kakor bolezen ponekod imenujejo, so iz Kitajske prek Amerike in zahodne Evrope prinesli k nam v Slovensko Primorje kmalu po drugi svetovni vojni. Leta 1956 pa so se pojavila manjša žarišča bolezni tudi v nekaterih delih Dolenjske in Štajerske. Zdaj se domači kostanj (Castanea šaliva) v teh območjih množično suši. Propadanje domačega kostanja povzroča zajedalska gliva Endothia para-sitica, ki je zajedalka ran. Bolezen napada drevesa domačega kostanja vseh starosti, zrasla iz semena ali panjev (panjevec) in nekatere vrste hrasta, predvsem graden (Ouercus sessi-liflora) in puhasti hrast (Ouercus pu-bescens). Legla za razvoj te nalezljive bolezni so rane na drevju, ki so nastale zaradi naravnih pojavov (zmrzal, burja, toča) ali poškodb zaradi objedanja žuželk, divjadi in živine ter kljuvanja ptic. Največ ran pa povzroči človek, zlasti gozdarji med čiščenjem gošč, redčenjem sestojev in sečnjo lesa sploh, predvsem pa z mehaniziranim spravilom lesa. Na te rane se nasele trosi zaje-dalske glive, to so klice, s katerimi se bolezen raznaša. Trosi so nekoliko lepljivi, prenašajo pa jih ptice, žuželke, veter in človek. Kako spoznamo bolezen? Bolezen najlaže ugotovimo spomladi in poleti. Listje na okuženem drevesu oveni, porumeni in se na vejah povesi, kar opazimo že od daleč. Če pa si drevo ogledamo pobliže, opazimo na delu debla ali vejah spremenjeno barvo skorje, ki je rahlo rdečkasta do vijoličasta. Na okuženi skorji poganjajo številne oranžno rdeče bradavice, nekoliko večje kot makovo seme, ki vsebujejo neštevilne trose. S temi trosi se bolezen širi po okolici. Na drevju, ki je okuženo že leto dni ali več, pa pozimi in spomladi opazimo v krošnjah posušene nedozorele ježice in del listja iz prejšnjega leta, na deblu in močnejših vejah pa številne poganjke, ki so še živi. Na nekaterih drevesih najdemo tudi mesto, kjer je rak že popolnoma Foto Janez Konečnik, Diana razvit; tam skorja razpoka in odpada. Odmiranje okuženega drevja traja od 3 do 10 let, odvisno od starosti in življenjske moči posameznega drevesa. Pri hrastu je okužbo z rakom težko spoznati. Ugotovi jo lahko le za to usposobljeni strokovnjak. Bomo škodo, ki jo povzroča kostanjev rak, skušali preprečiti ali vsaj omiliti? O tem bi morali nujno razmisliti ne le gozdarji, kmetje, lastniki gozdov, lovci in čebelarji, pač pa vsa družbena skupnost. Posledice te hude bolezni se že pojavljajo, postanejo pa lahko katastrofalne. Hitro se bomo morali odločiti, ali bomo bolezen pustili vnemar, kakor smo na primer tako imenovano holandsko bolezen, ki je že skoraj popolnoma uničila gorski brest (Ulmus montana), ali pa bomo katastrofo skušali preprečiti. Bomo še naprej neprizadeto gledali, kako propadajo posamezna drevesa in celi sestoji? Gozdarji se ne potrudijo niti toliko, da bi sproti odstranjevali okužena drevesa. To napravijo kvečjemu ob rednem izkoriščanju sečnega etata, pa še takrat zelo površno. S propadom domačega kostanja in hrasta-gradna bo med drugim močno prizadeto tudi lovsko gospodarstvo, saj gre za dve najpomembnejši vrsti plodo-nosnega gozdnega drevja. Znano je, da to drevje bolj ali manj redno obrodi in so plodovi odlična hrana za našo divjad jeseni in pozimi. Ko ne bo več kostanja in želoda, bo velika divjad morala izdatneje poseči po rastlinski hrani, ali bolje rečeno, morala bo začeti objedati vse vrste gozdnega mladja, s čimer se bodo škode zaradi objedanja močno povečale. Kako težavno je reševanje problema škod od divjadi, pa dobro vemo že iz dosedanje prakse. Zakaj smo opustili ukrepe za preprečitev širjenja te bolezni? Pred več kot tremi desetletji, ko se je pri nas prvič pojavil kostanjev rak, so Slike 1, 2 in 3: Kostanjev panjevec. Deblo v sredini je okuženo. Foto J. Zupanc. - Slika 4: Domači kostanj životari v sestoju listavcev in okužuje okolico. Foto F. Zupanc. - Slika 5: Odprt rak na deblu domačega kostanja, tretje leto po okužbi. poto j Napred bili sprejeti strogi ukrepi za preprečevanje širjenja bolezni. Z republiško odredbo je bilo iz okuženih območij prepovedano izvažati kostanjev les, plodove in sadike. Okužena drevesa je bilo treba takoj posekati, debla in panje obeliti, sežgati skorjo in vse kostanjeve sečne odpadke. Vsi gozdarji in kmetje-lastniki gozdov so imeli nalogo redno pregledovati kostanjeve sestoje in vsak sumljiv pojav javiti gozdnemu gospodarstvu. Znan mi je primer s Topolovca nad Šoštanjem, kjer se je leta 1956 pojavil kostanjev rak na posameznih drevesih. Okužena drevesa smo nekoliko odkopali in nizko požagali, panje pa pokrili z odkopano zemljo. Les smo obelili in razkužili z 2% raztopino modre galice, skorjo in ves odpadni material pa temeljito pospravili in sežgali. (Verjetno pa danes gozdarska znanost razpolaga že s kakimi učinkovitejšimi sredstvi?) Vseeno je zanimivo, da se kostanjev rak po teh ukrepih več kot 20 let ni širil. Zdaj pa je tudi tam ves kostanj močno okužen. Kitajcem je uspelo vzgojiti vrsto kostanja, ki je odporna proti tej bolezni. To je tako imenovani kitajski kostanj (Ca-stanea molisima). Leta 1958 smo v Krakovem nad Sevnico osnovali poskusni nasad na površini 0,50 ha, nekaj sadik pa smo porabili za izpopolnitev že obstoječega nasada domačega kostanja. Sprva je kazalo, da bo poskus uspel, v naslednjih letih pa smo opazili, da kitajski kostanj jeseni in pozimi zadrži sicer dozorelo listje na drevesu. Zaradi neodpadlega listja je sneg vsako leto polomil vejevje z vr- hom vred. To se je ponavljalo iz leta v leto. Danes je od tega nasada ostalo le še nekaj nizkih, polomljenih dreves grmaste oblike. Res je, da drevesa omenjenega kostanja niso okužena, medtem ko je sestoj domačega kostanja, ki raste ob njih, zelo prizadet in se suši. Zakaj smo opustili začetne ukrepe za zatiranje kostanjevega raka, si ne znam razložiti. Prepričan pa sem, da sta k hitremu širjenju bolezni v zadnjih treh letih pripomogla brezbrižnost gozdarjev do prepotrebnih goz-dno-varstvenih del in skoraj popolna opustitev predpisanega gozdnega reda. Znano mi je tudi, da se na skladih biološke amortizacije gozdnih gospodarstev zbirajo znatna sredstva, ki so med drugim namenjena tudi varstvu gozdov, vendar ostanejo včasih celo neizkoriščena. Plodovi plodonosnih vrst drevja so predvsem za veliko divjad pomemben vir za tvorbo toišče; z njo živali laže prebrodijo zimske tegobe p0t0 J. Papež, Diana REPUBLIŠKI KOMITE ZA KMETIJSTVO, 323-02/84-62-ll/ČE GOZDARSTVO IN PREHRANO 31. 10. 1984 LJUBLJANA Predsednik Republiškega komiteja za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano SRS v Ljubljani izdaja na vlogo Zveze lovskih družin Celje s št. 340/1984 z dne 24. 10. 1984 za odstrel muflonov izven redne lovne dobe na podlagi drugega odstavka 14. člena zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Uradni list SRS, št. 25/76) naslednjo ODLOČBO V vseh loviščih v SR Sloveniji dovoljujemo odstrel muflonov-ovnov, ovc in jagnjet v času: 1. mufloni-ovni in jagnjeta obeh spolov od 1. januarja do 31. januarja 1985; 2. ovce in jagnjeta obeh spolov od 1. avgusta do 31. avgusta 1985. Odstrel muflonov dovoljujemo pod pogojem, da bo odstrel po tej odločbi v skladu z lovskogospodarskimi načrti. Zato se mora realizirani odstrel upoštevati v načrtu odstrela muflonov po številu in strukturi za leto 1985. Obrazložitev: Za muflona-ovna je določena redna lovna doba od 1. avgusta do 1. januarja, za ovco ali jagnje pa od 1. septembra do 1. januarja. Za prvo obdobje po naselitvah muflonov je taka lovna doba zadoščala za uresničitev načrtovanega odstrela. V zadnjih nekaj letih pa večina lovskih organizacij v SR Sloveniji ne more odstreliti načrtovanega števila muflonov samo v redni lovni dobi. Ta vrsta divjadi se je dobro prilagodila razmeram in postala je izredno oprezna, zato je lov pogosto neuspešen. S svojimi prehranskimi potrebami in navadami mufloni močno obremenjujejo okolje, ponekod pa povzročajo tudi občutno škodo v gozdovih, zato morajo lovske organizacije težiti k temu, da načrtovani odstrel uresničijo. To jim bosta omogočila predčasni odstrel in s to odločbo podaljšana lovna doba. V zimskem času ne bi smeli obstreljevati muflonov na krmiščih. Po tej odločbi je lovna doba za muflone določena na podlagi mnenja sveta Lovske zveze Slovenije za varstvo okolja in gojitev divjadi z dne 3. septembra 1984. Kolkovina po tar. št. 3 zakona o upravnih taksah (Uradni list SRS, št. 23/82) je plačana. POSTOPEK VODIL: REPUBLIŠKI PODSEKRETAR mag. Janez Černač Zvone Nastran, dipl. inž. V gozdarstvu imamo danes številen strokovni kader, ki ga sestavljajo doktorji znanosti, diplomirani inženirji, tehniki in gozdarji. Vsem pa menda manjka akcijskih sposobnosti, čuta odgovornosti, doslednosti in volje do dela. V mislih imam predvsem tista dela v gozdarstvu, ki trenutno ne dajejo večjih materialnih koristi. Sem spada tudi varstvo gozdov. Škarje in platno imajo torej v rokah gozdarji. Upamo, da se bodo zganili in s širšo družbeno pomočjo začeli z akcijo prej, preden bo prepozno. Kdaj in kako lahko pomagamo lovci pri zatiranju bolezni? Jasno je, da brez strokovnega vodstva gozdarjev ne moremo napraviti ničesar, s sodelovanjem in sporazumevanjem pa kar precej. Lovci se v vseh letnih časih veliko zadržujemo v gozdovih in marsikaj vidimo, tudi tisto, kar »sodobni gozdar« hote ali nehote prezre. Tako bi lahko gozdarje ob vsakem času opozarjali na pojav bolezni in na bolna drevesa, ki jih še niso odstranili iz gozda. Pod strokovnim vodstvom bi opravili pomožna dela pri odstranjevanju okuženih dreves, zlasti pri požiganju skorje, vejevja in drugih sečnih odpadkov. Vsi vemo, kako odgovorno in nevarno je to delo, saj lahko pri najmanjši neprevidnosti pride do gozdnega požara. Zato je treba izbrati primeren čas in imeti na razpolago več ljudi, opremljenih z ustreznim orodjem. Skratka, lovci bi pomagali vedno in povsod in tako prispevali svoj obvezen delež pri zatiranju te hude bolezni. Prepričan sem, da se bo vsaka od lovskih organizacij, ki gospodarijo v loviščih, v katerih rasteta kostanj in hrast, pozivu na delovno akcijo za zatiranje kostanjevega raka rada odzvala. Vir: Stana Hočevar, dipl. biolog, Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo, Ljubljana: Kaj bo z domačim kostanjem v Slovenskem Primorju, Ljubljana 1952. Na osnovi prvega odstavka 74. člena zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Uradni list SRS, št. 25-1143/76) in drugega odstavka 272. člena zakona o sistemu državne uprave in o Izvršnem svetu Skupščine SR Slovenije ter o republiških upravnih organih (Uradni list SRS,'št. 14/79 in 12/82) izdaja Republiški komite za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ODREDBO o odškodninskem ceniku za povračilo škode na divjadi I Za škodo, prizadejano na divjadi z brezpravnim lovom ali na kakšen drug protizakonit način, se plačuje odškodnina po vrednosti žive divjadi po temle ceniku: medved 150 000 kozorog 150 000 ris 80 000 jelenjad 100 000 damjek 60 000 gams 60 000 volk 40 000 muflon 60 000 divji prašič 50 000 srna 40 000 svizec 20 000 vidra 60 000 divja mačka 20 000 jazbec 10 000 kuna belica ali zlatica 10 000 planinski zajec 10 000 poljski zajec 6 000 dihur, mink 5 000 hermelin 5 000 mala podlasica 5 000 lisica 10 000 veverica 2 000 pižmovka 5 000 polh 1 000 labod 60 000 orel, ribji orel 100 000 divji petelin 60 000 štorklja 30 000 žerjav . 30 000 droplja 30 000 ruševec 30 000 velika uharica 40 000 pelikan 50 000 čaplja 20 000 sokol 30 000 plevica 20 000 žličarka 20 000 kanja, lunj, jastreb, kragulj 10 000 gos 5 000 belka 15 000 gozdni jereb 15 000 kotoma 10 000 krokar 10 000 sova 10 000 jerebica, rdečenoga jerebica 5 000 fazan 5 000 golob 2 000 postovka 2 000 prepelica 2 000 vrane (razen šoje, srak in sive vrane) 1 000 deževnik 1 000 kljunač 4 000 črna liska 4 000 raca žagarica 5 000 raca mlakarica 5 000 Cene veljajo za eno žival, ne glede na spol, starost in kakovost. Jajca pernate divjadi, naštete v tem ceniku, se računajo po četrtinski vrednosti ustrezne divjadi, zarodki iz druge polovice brejosti dlakaste divjadi pa po polovični ceni. Z dnem, ko začne veljati ta odredba, preneha veljati odredba o odškodninskem ceniku za povračilo škode na divjadi (Uradni list SRS, št. 22/81). IV Ta odredba začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu SRS. (Objavljeno: Ur. list SRS, št. 32/26, okt. 1984-op. ur.) Št. 323-02/84-19 Ljubljana, dne 23. julija 1984. Republiški komite za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Predsednik: Milan Kneževič I. r. Foto Peter Adamič 11. srečanje slovenskih lovskih pevskih zborov in rogistov Dane Namestnik l/se slovenske lovce-pevce je na 11. srečanju na gradu Bogenšperk pozdravil predsednik skupščine občine Litija Foto »Zofka« Litija Zgodovina srečanj slovenskih lovcev, ki jim je pesem veselje, potreba in zrcalo lovske etike, kulture, ljubezni do narave, gojitve in lova, je razmeroma kratka, vendar bogata in pestra. Pred desetimi leti (1974) so prvič skupaj zapeli takrat edini štirje lovski pevski zbori. Lovska pesem pa se je nezadržno širila in vsako leto je bilo srečanje bogatejše za nov pevski zbor, oktet in pozneje za skupino rogistov. Tako je na 11. srečanju (9. 6. 1984) odmevala pesem od stoletnih zidov gradu Bogenšperk, mogočnega slovenskega kulturnega spomenika, že iz grl kar dvesto lovcev-pevcev. Sodelovali so lovski okteti lovskih družin »Peca« - Mežica, Studenec, Sodražica, Podgorje in Šmarski oktet (okteta iz Postojne zaradi obolelih tenoristov ni bilo) ter lovski pevski zbori ZLD Celje, ZLD Bela krajina, ZLD Zasavje, Medvode, »Zlatorog« - Vipava, Dekani, Globoko in Železna Kapla. Po nekajletnem premoru smo z veseljem pozdravili ta slovenski lovski pevski zbor iz Avstrije, ki ga bo novi dirigent Jožko VVrulich gotovo še pripeljal na naša vsakoletna srečanja. Prireditev se je začela z dvema topovskima streloma in slavnostnim sprevodom nastopajočih ob narodnih nošah Javorške folklorne skupine. Nato so vsi pevci zapeli pesmi »Hej brigade« in »Nismo se uklonili« ob spremljavi Sindikalnega pihalnega orkestra iz Litije pod vodstvom Jožeta Dobravca. Po pozdravnem govoru predsednika občine Litija Branka Pintarja so vsi pevci, tokrat jih je vodil Franc Gornik, zapeli še »Pozdrav« Ubalda Vrabca in »Lovsko« Franca Venturinija. Ti pesmi sta na srečanjih obvezni, zadnja pa je že postala lovska himna. To srečanje je zelo vzorno organizirala ZLD Zasavje; pri delu je sodelovalo vseh dvajset njenih družin. Neštete ure zagnanega dela in duševne napore ter napetosti je zasavskim zanesenjakom poplačal enkraten program. Čeprav je trajal debele tri ure, je tekel tekoče in prijetno. K temu je gotovo pripomogla tudi rutina našega že skoraj nepogrešljivega povezovalca Boruta Mencingerja in njegove družice Mi-lanke Bavcon, ki jo je Zasavcem uspelo prvič »službeno« privabiti na lovsko prireditev. Preprosto in prisrčno sta popeljala vse pevce skozi njihove nastope, ko je vsak zbor zapel po dve pesmi, od tega vsaj eno lovsko. Med okteti in zbori so spretno nastopile tudi vse slovenske skupščine lovskih rogistov, ki so kulturno javnost že opozorile nase. Tako kot pevci so tudi rogisti nastopili po vrstnem redu glede na dolžino njihovega delovanja, in sicer od »najmlajših« rogistov ZLD Celje, Savinjskih in Pohorskih do že dobro znanih Zasavskih in Prekmurskih. Med Častni gost na srečanju je bil Stane Dolanc, ki je z velikim zanimanjem spremljal program Foto D. Namestnik Slovenski lovski pevski zbor iz Železne Kaple nam je prinesel pozdrav iz slovenskega zamejstva Foto »Zofka« Litija nastopi je nemoteno potekalo tudi podeljevanje plaket dirigentom in priznanj vsaki skupini, ki jim jih je v imenu ZLD Zasavje izročal predsednik njenega izvršnega odbora Franc Kranjc. Predsednik Sveta za vzgojo, izobraževanje in propagando Ivan Cvar pa je v imenu LZ Slovenije izročil posebna priznanja oktetoma Podgorje in Sodražica za deseto, Šmarskemu oktetu in Zasavskim rogistom pa za peto sodelovanje na srečanjih. Lovski oktet Podgorje je bil za desetletno uspešno delovanje odlikovan tudi z redom za lovske zasluge III. stopnje. Omeniti moramo še to, da sta na vseh enajstih srečanjih sodelovala le LPZ Dekani in LPZ Globoko. Med mnogimi obiskovalci-gosti so bili predstavniki LZ Slovenije, številnih ZLD, Kluba prijateljev lova iz Celovca, Društva slovenskih lovcev Furlanije-Julijske krajine »Doberdob« iz Italije in številni znani kulturni in politični delavci republiških in zveznih organov. Na srečanju je bil tudi član predsedstva SFRJ Stane Dolanc, rojak iz Zasavja. Verjetno sit dolgih vladnih sej je tokrat pozorno spremljal kar dolg program do konca in nato iz srca in navdušen čestital prirediteljem z zagotovilom, da bi tak program poslušal še dve uri. Ta njegova izjava in jeza nad televizijskim medijem, ki je kljub vabilu očitno zanemaril tako velik kulturni dogodek, organizatorjem veliko pomeni; kot je Stanetu Dolancu veliko pomenil nastop lovcev-kulturnikov in še posebno skupni nastop vseh rogistov, ki so z dvema melodijama iz štiridesetih uglašenih lovskih rogov ganili še tako neprizadetega poslušalca in za slovo pustili v marsikaterem srcu globoke misli in nemir.. . V tem poročilu smo omenili precej imen in vendar premalo, da bi se spomnili vseh, ki so pripomogli k uspešnosti srečanja. Tone Brilej, predsednik skupščine ZLD Zasavje, se je vsem nastopajočim, organizatorjem in pokroviteljici LZ Slovenije v svojem sklepnem govoru zahvalil za velik uspeh in obiskovalcem za vztrajno in zavzeto poslušanje. Bine Jesenšek, predsednik LD Šmartno pri Litiji, pa je vse povabil pod grajske lipe na III. lovski tabor, ki ga je pripravila ta družina. Po srečanju se je že v večernih urah sestal aktiv slovenskih lovskih zborovodij in vodij rogistov. Kot ponavadi je najprej analiziral pravkar minulo prireditev. Vsi dirigenti so bili enotni, da organizatorjem oproste manjši spodrsljaj, ker so preštevilni obiskovalci zasedli mize pod lipami, rezervirane za nekaj skupin. Je pa zato prireditev v doslej največjem obsegu potekala skoraj brez napak. Spodbudno je porajanje vedno novih lovskih pevskih zborov, oktetov in skupin rogistov, vendar je to že nekaj let povezano z vprašanjem, kaj potem, ko bo zborov še več? O tem je bilo več predlogov in mnenj, vendar do dokončnega sklepa ni prišlo. Ali ločiti srečanja zborov - oktetov - rogistov, jih ločiti po starosti, kakovosti, po pokraji- nah (potni stroški), ali kako drugače razbiti monotonijo pri poslušalcih proti koncu predolgih programov. Gotovo ni najboljši (če ni celo najslabši) način krajšati program posameznim zborom, ki se z eno samo zapeto pesmijo niti ne morejo predstaviti v realni luči. Sploh pa same pesmi ne jemljejo toliko časa kot ves preostali protokol od prihoda na oder, predstavljanje, podeljevanje raznih priznanj itd., do odhoda, predvsem pa skupne točke in govori. Lovskemu oktetu Podgorje je LZS za desetletno ustvarjalnost podelila red za lovske zasluge Foto »Zofka« Litija 'TlfrlMt-lIlT ■ II II * . * . . Vprašanja - odgovori Organizatorji imajo probleme tudi s prepoznimi prijavami. Letos so morali na primer celo v tiskarni menjati že narejene klišeje za brošuro, ki jo je izdala ob minulem srečanju ZLD Zasavje in v kateri je bil poleg drugih aktualnih prispevkov tudi program prireditve. Prav tako so povezane s stroški nenadne odjave, saj organizator pripravi za vse prijavljene značke, plakete, priznanja, spominke, napisne table itd. Aktiv se bo moral še dogovarjati in rešiti vsaj tiste probleme, ki se rešiti dajo. Predvsem se bo treba dogovoriti, kako pri predolgih programih rešiti pred nezbranostjo poslušalcev prav najboljše, najstarejše zbore, ki pojejo zadnji. Poleg tega pa ne gre zanemariti tudi dejstva, da so to srečanja lovcev-pev-cev in rogistov in ne tekmovanja, da ta srečanja morajo biti, saj je z njimi zanesenjakom, kakršni so lovci-kultur-niki, vsaj simbolično povrnjen trud za celotna odrekanja zaradi neštevilnih ur vaj. Da bi vse te trditve aktiva podkrepili, preberimo še del slavnostnega govora z 11. srečanja, ki ga je imel član predsedstva LZ Slovenije in predsednik komisije za vzgojo, izobraževanje in propagando pri LZS Ivan Cvar: » . . . Lovska pesem je gotovo najstarejša med vsemi in glas lovskega roga eden prvih zavestno proizvedenih zvokov, ki ga je človek-pralovec izpopolnil od prvih krikov skozi priprte dlani. In iz neke nepojmljive, globoke potrebe po izražanju svoje duhovne sile je človek krik spremenil v pesem, zvok v melodijo, gib v ples. Vso to umetnost je s prenašanjem iz roda v rod in s kasnejšo iznajdbo notnih zapisov ohranil, izpopolnjeval, bogatil. . . Tako je danes tudi naša lovska pesem po zaslugi zanesenjakov, ki jim ni žal tisočev in tisočev ur trdega dela in vaj, odmevna kulturna dobrina, spevne melodije naših, slovenskih lovskih rogistov pa so postale že pojem celo v deželi, v kateri je lovski rog stoletna folklora . . . .. . Predvsem po zaslugi članov Kluba »Diana« in slovenskih lovskih pevskih zborov in rogistov postaja lov tudi kultura, srečanja teh zborov in rogistov pa ob šentviškem kulturnem taboru največja kulturna manifestacija v Sloveniji. Lovska pesem in melodija lovskih rogov ponovno krepita lovsko tovarištvo, povezujeta ljudi in plemenitita značaje .. .« Srečanja torej bodo. Naslednje, dvanajsto, bo letos spomladi v Dekanih. Prireditelju želimo srečo, lepo vreme in kljub dolgemu programu čimveč udeležencev. Saj se srečamo le enkrat v letu! Postavitev znaka »divjad na cesti« Lovska zveza Slovenije je 2. 11. 1984 zaprosila Skupnost za ceste SR Slovenije za odgovor na naslednji vprašanji v zvezi s postavljanjem znakov »divjad na cesti«: 1. Ali je cestno podjetje dolžno postaviti prometni znak, da je na odseku ceste prehod divjadi, če to predlaga organizacija, ki upravlja lovišče? 2. Če cestno podjetje ni dolžno postaviti takega znaka tam, kjer to predlaga lovska organizacija, ali le-ta lahko zahteva, da se tak znak postavi na njene stroške? Ker sta ti vprašanji pomembni za večino lovskih organizacij v SR Sloveniji, objavljamo tudi odgovor, ki so ga posredovali. Odgovor: Po 92. členu zakona o cestah (Ur. list SRS, št. 38/81) prometne znake postavlja, zamenjuje, dopolnjuje in odstranjuje organizacija za vzdrževanje cest ob predhodnem soglasju občinskega upravnega organa, pristojnega za promet. Glede na določilo 3. člena zakona o varnosti cestnega prometa (Ur. list SRS, št. 5/82) pa so organizacije združenega dela, samoupravne interesne skupnosti, družbene organizacije in društva itd. v okviru izvajanja nalog družbene samozaščite dolžne skrbeti za varnost v cestnem prometu, in sicer tako, da opozarjajo pristojne organe, organizacije in skupnosti na pomanjkljivosti oziroma nevarnosti, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na varnost v cestnem prometu. Iz enega in drugega zakona ter zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. list SFRJ, št. 64/80 in 4/81) izhaja, da morajo organizacije za vzdrževanje cest izvajati vse potrebne ukrepe, daje na cesti zagotovljena ustrezna varnost prometa, seveda ob upoštevanju predpisov in pravil vožnje. Iz navedenega izhaja, da mora organizacija za vzdrževanje cest na svoje stroške postaviti tiste prometne znake, ki so z vidika zagotavljanja varnosti prometa potrebni, torej med drugimi tudi znake »divjad na cesti«. V pravilniku o prometnih znakih (Ur. list SFRJ, št. 48/81) je določeno, da znak »divjad na cesti« označuje posebno nevarna mesta, na katerih divjad (parkljarji) pogosto prečka cesto. Torej gre za označitev mesta in ne odsekov, kar pogosto zahtevajo lovske družine. Naj še navedemo, da se ti znaki postavljajo na oddaljenosti 150-500 m od mesta prehajanja divjadi; tako je lahko odsek ceste, omejen z znaki »divjad na cesti«, dolg največ 500 m. Organizacija za vzdrževanje cest torej mora na zahtevo lovske družine, ki locira prehode divjadi na točno določeno mesto (km ceste), ter ob soglasju občinskega upravnega organa, pristojnega za promet, postaviti potrebne znake. Tu velja še poudariti, da se ti znaki postavljajo le tam, kjer udeležencem v prometu grozi nevarnost (prehod divjadi), ki je glede na potek ceste in njeno okolico ne morejo pričakovati, torej zunaj gozdnih območij. Skupnost za ceste Slovenije Vodja delovne skupnosti dipl. ing. Miran Marussig, I. r. Spodbudno sodelovanje lovskih raziskovalcev in praktikov Petega in 6. septembra 1984 so bili, že sedmič zapored, v okviru Raziskovalnega inštituta za lovstvo in preprečevanje škod od divjadi dežele Severno Porenje - Vestfalija, ki ga vodi dr. E. Ueckermann, tako imenovani Bonski lovski dnevi. Naj naštejemo nekaj osnovnih tem: Škode od divjadi v kmetijstvu; Divjad v parkih (rekreacijskih gozdovih); Naseljevanje divjadi; Vplivi obremenjevanja okolja na divjad. Med domačimi udeleženci, ki so prevladovali, so bili tudi raziskovalci in praktiki iz Francije, Belgije, Nizozemske in Danske. Že po tradiciji pa so bili zelo številni tudi poklicni lovski čuvaji. Uvodna poročila o stanju in izkušnjah v zvezi s posameznimi obravnavanimi vprašanji so imeli tako raziskovalci kot praktiki, nato pa je sledila razgibana in živahna razprava. Presenetljive ugotovitve pri proučevanju škod od divjadi Uvod v razpravo o poznavanju vzrokov za nastanek škod od divjadi in o njihovem preprečevanju je imel dr. E. Ueckermann, pri tem pa je osrednjo pozornost namenil posledicam objedanja kmetijskih rastlin. Poudaril je, da škode ne gre pripisovati samo divjadi, pač pa tudi pticam, glo-davcem, žuželkam, glivicam, bakterijam in virusom. Zato so v zadnjih letih opravili več primerjalnih raziskav o omenjenih vplivih, pa tudi o posledicah objedanja, teptanja in puljenja posameznih rastlinskih vrst od divjadi. Poleg površin, na katerih kulture (rastline) niso bile prizadete, so na izbranih, povsem enakovrednih površinah povzročali v različnem obsegu »umetne poškodbe« s striženjem nadzemeljskih delov rastlin. Ugotovitve tega početja so zanimive in osupljive obenem. Pri koruzi npr. se je pokazalo, da je bil Pridelek zrnja (storžev) na tistih površinah, na katerih je bilo od 30 do 60 % nad 15 cm visokih rastlin skrajšanih (objedenih) za 1/3, celo nekoliko višji kot na »nulti površini«. Tudi pri puljenju od 20 do 40 % rastlin - tako škodo povzročajo npr. fazani - se v primerjavi z nepoškodovanimi površinami pridelek ni bistveno zmanjšal. Žita, pri katerih so odstranili do 40 % rastlin (umetno teptanje) in so jih 60 % skrajšali za 1/3, ali 30 % za 2/3 (umetno objedanje), so pokazala izjemno obnovitveno sposobnost, in pridelek s teh površin je bil celo večji kot pri nepoškodovanih rastlinah. Vse te ugotovitve, ki so jih tudi dokumentirali, so potrdile dejstvo, da je vpliv divjadi na kmetijske rastline, vsaj v nekaterih letnih časih, komaj omembe vreden. Te ugotovitve, ki jih bodo objavili v posebni brošuri, bodo zelo koristne pri ocenjevanju škode od divjadi. Optične in akustične priprave za odvračanje divjadi Na splošno so vsi poročevalci ugotavljali, da razne optične in akustične priprave, ki naj bi odvračale divjad od kmetijskih površin, nimajo niti približno želenih učinkov. To velja za raznobarvne utripajoče luči pa tudi za sodobnejše ultra-zvočne naprave, ki so v prodaji zaradi izrazito komercialnega interesa proizvajalcev in trgovcev. V poskusnem šolskem lovišču znane lovske revije VVild und Rund so namestili utripajoče rumene luči, ki se v mraku vključijo s foto celico, poleg tega pa v enakomernih časovnih presledkih presunljivo piskajo. Že po treh dnevih pa ta naprava za odvračanje jelenjadi, damjekov in divjih prašičev ni imela nikakršnega učinka več. Parkljasta divjad in poljski zajci se na neposredno bližino hrupa navadijo. Bolj spodbudne uspehe zadnje čase dosegajo s posebnimi napravami na senzorsko večerno vklapljanje, ki v različno dolgih presledkih oddajajo različne, kovinskemu zvenu podobne glasove. Za tako napravo se je za zdaj pokazalo, da je učinkovita nekaj tednov. Nato je sledilo še nekaj zanimivih poročil o izkušnjah v zvezi s škodo od divjadi. Pogosto se, vsaj v ZR Nemčiji, škode na kmetijskih površinah neupravičeno pripisujejo samo divjadi. Zato je pomembna že pravilna presoja t. i. »škodnega posnetka«. Tako npr. škode na koruzi ne povzroča le divjad, pač pa tudi razne žuželke - npr. koruzna vešča - vrane, srake, golobi, podgane in miši. Olupljeno mlado sadno drevje npr. prav tako ni le posledica zajčjih zob, temveč pogosto tudi mišjih. Znova pa se je potrdilo, da so trenutno še vedno najbolj učinkoviti električni Foto Janez Konečnik, Diana Dobro razvit jelen - lanščak Foto J. Konečnik, Diana pastirji v kombinaciji z raznimi kemičnimi sredstvi. Popoldne prvega dne je srečanje potekalo pod geslom »Divjad v parkih in rekreacijskih gozdovih«. O tej temi je imel uvodni referat dr. Georgii iz Mun-chna. Poudaril je, kako potrebno je, da poskrbimo za »cone miru« za divjad, zlasti v smučarskih območjih. Njegove ugotovitve veljajo predvsem za predalpske in alpske razmere. Število rekreativnih obiskovalcev narave nenehno narašča, širijo se smučarska območja, vse to pa neposredno vpliva tudi na povečevanje obsega škod od jelenjadi in na izginjanje gozdnih kur. Ugotovitve nekaterih anket v ZR Nemčiji kažejo, da večina ljudi podpira idejo o »conah miru«, v katerih naj bi vladale take razmere, kakršne zahtevajo zimske koncentracije jelenjadi. V naslednjih referatih in v razpravi so govorili tudi o različnih pogledih in izkušnjah o tem problemu. Eno izmed vprašanj je bilo tudi to, ali v takih območjih sploh loviti in kako intenzivno loviti. Če je povprečna »cona miru« v najboljšem biotopu zimovališča velika npr. 200 ha, mora biti njeno nekaj deset ha veliko jedro povsem izločeno kot lovna površina. O tem govore tudi izkušnje iz več območij nemške jelenjadi. Naslednji dan so obravnavali - vsaj za nas - manj zanimive teme. Poročali so o ponovni, uspešni, naselitvi divjih gosi v Severnem Porenju - Vestfaliji. Navzoči so z veliko pozornostjo spremljali poročilo o težavah, pa tudi o prvih uspehih strokovno vodenega ponovnega naseljevanja divjega petelina v Har-zu, od koder je izginil v letih 1925-1930. Naseljevanje je potekalo v letih 1978-1983, letošnjo pomlad pa so že opazili prva, dokaj dobro zasedena rastišča. Velike težave pa spremljajo poskuse ponovnega naseljevanja ruševca v ravninska močvirja, in sicer predvsem zato, ker je tam precej kraguljev, ki so seveda zaščiteni. Izredno pa je uspela ponovna naselitev velike uharice v gozdovih pogorja Eifel. Sodijo, da sedanja številčnost te ptice že zagotavlja potrebno populacijsko stabilnost. Zanimivo je bilo tudi poročilo o širjenju Pot v zimsko Peter Vovk Zvezdasti mah, pokrit s kosmi snežink, topi moje stopinje. Snežinke plešejo v zraku, velike, goste in bele. Kot drobceni pajki padajo na tla. Čutim toplo, mehko tišino padajočega snega. Kot bela zavesa visi v zraku. Mlade smreke ob poti se odevajo v bele prte. Tišina in mir me objemata z obema rokama. Votli zvok praznine med drevjem je poln snežink. Sneg kot topla rokavica pokriva zmrzla tla. Z goste smreke se spusti lesna sova, plava počasi, nikamor se ji ne mudi. Z dihom močne sape capljam po poti navzgor. Sledi sproti zasipava sneg, da postajajo nevidne. Žametne skale kažejo čudno bele obraze. Kot bežeči tat z ukradenim zakladom stoji jerebika na trhlih nogah. Panj pod njo je dotrajal. Na samem stoječa košarasta smreka ima veje spuščene do tal; polno mladic je okoli nje, videti so kot beli piščančki. Preperela jelka z gobami, posutimi s snegom, je kot miniaturni budistični tempelj. Razmak med očmi se veča - odtisi risovih tac pod smreko so še dobro vidni. Sam pred seboj skrit capljam skozi gosto zaveso padajočega snega. Zdi se mi, da slišim, kako pada sneg. Iz votlega meglenega molka doni glas črne žolne. Tolče s svojim trdim kljunom po suharju, kakor bi zabijal žeblje v krsto. Kot podoba, ki jo je načel čas, stoji pred menoj jelen samotar. Mogočno rogovje krasi kosmato glavo. kunjega psa. Ta vrsta zveri, ki je prvotno živela le med dolino Amurja in Severnim Vietnamom, se je v letih 1928-1955 razširila najprej v Ukrajino, od tam pa naprej proti zahodu. Številčno je že dokaj dobro zastopana na Poljskem in Finskem. Prvi kunji psi so se pojavili v ZR Nemčiji v šestdesetih letih, danes pa njihovo število ocenjujejo na nekaj deset živali in je ekološko nepomembno. Sklepni del je bil namenjen tudi več referatom o spremljanju navzočnosti težkih kovin v notranjih organih divjadi, kar imamo danes za pomemben bioin-dikatorski kazalec. Wild und Rund - 15 in 16/84, priredil Blaž Krže naravo Po cele dneve črni na istem mestu preperela bukev. Košate smreke imajo že goste snežne roke in belo kapo. V nemoteni lepoti uživam v padajočem snegu. Vse je tiho. Drevje stoji kot ukopano. Začarana v privid prhne premrla ptica z veje; capljam naprej. Stopinje se oprijemajo sipkega snega. Na skali ob poti sedi lipa, strela ji je odbila vrh; je kot spomenik atomske dobe. Javor, zakrpan do tal, je videti kot star berač, zakrpana jelka je polna lubadarja. Polno sledi jelenjadi se meša s sledmi risa. Kuna zlatica se spusti z jelke na tla. Poskakuje po sipkem snegu in se oddaljuje. S prsti otipavam veje, potegujem, suh sneg se razsipava. Grmovje, pokrito s snegom, je kot razcveteno belo cvetje. Drevesa postajajo bolj gosta in košata. V bradatem svetu jelk in bukev sem srečen. Brade vise z vej, da so videti kot palčki. Drevesa prihajajo in spet odhajajo. Kakor skrivnosten teman čar se oglaša krivokljun. V gostih jelkinih vejah ima skrito gnezdo. Leskovi grmi, pokriti s snegom, kot da so si bratje. Sprejme me širok senčnik potlačene smreke, pokrite z gostim snegom. Njen videz je grozljiv. Tišina šepeta, snežinke počasi drsijo na tla. Nevidna roka riše s črnim svinčnikom na belem platnu čudovite slike. Capljam naprej po razmetani skalnati poti, pokriti s snegom. Oglaša se brest, drgne ob gaber in daje čudne glasove od sebe. Gle- Po lovskem svetu dam visoke oboke bukev, v sivem marmorju obarvana debla. Kakor v starem grškem hramu je vse to. Vse je tiho, nič se ne premakne. Kuna zlatica se skrivnostno giblje po vejah in deblu košate smreke. Uho kot tenka antena lovi skrivnostne glasove gozda. Kakor brez teže capljam naprej, v svet zimskih pravljic. V mehkobi padajočega snega je moj korak tišji. Razrahljani vonji trhlenine stare bukve dražijo nos. Lepljivo vlažne gobe polnijo trhel panj. Drozgovo gnezdo v mladi jelki je prazno, posipano s sipkim snegom. Povsod diha žlahtna navzočnost jelk in bukev. Korak se ustavi, udarjam s palico po sušici. Zvonki glas moti šumečo tišino. Javori samotarji so kot čudno lepi tujci. Zmučena ležišča srn postajajo spet hladna. Bela ogledala na zadnjicah poskakujejo in se oddaljujejo. Kakor bi prebiral zamolkle strune, se prav tiho oglaša kalin. Dobrote ptičjega petja ni več, vse je tiho. Gledam okoli sebe; polno novih slik vstaja pred mojimi očmi; toliko obrazov vidim in ljudi. Tišina šepeta, kot bi hotela nekaj povedati. V sivi gosti obleki pristopica srnjak. Šesterorogljičasti rožički krase glavo. Počasi odskaklja naprej. Uharica plava skozi padajoče snežinke kot čudežna ladja. Išče zavetje pred padajočim snegom. Glas krehovta duši mir zelenih vej. Stekel bi od tod, pa ne morem več. Smreke, jelke in bukve še govorijo, da so z menoj. Na zimsko pot sem se odpravil h koči, da zvem za skrivnosti živali in dreves. Iz njih razbiram modrost molka. Da zvem za modrovanje sov, za skrivnosti studenca. Zveni iz globin, tako tih in miren je. Prestavljam noge naprej, bližam se pristanu. Usta se gibljejo in stiskajo, kot bi hotela nekaj povedati. Oči se oprijema trda hrapavost drevesne skorje. Tako čudno tiho je vse, slišim biti svoje lastno srce; močneje Poganja kri po žilah. Napet sem od uganke, ali bo še kdo prišel. Nikogar ne bo; tiho capljam naprej. Sprejme me parada smrekic, pokritih s snegom. Od daleč že vidim sivo kočo iz brun. Prijetno toplo postaja pri srcu. Odprem vrata ~ miza, stoli, omara in peč molče. Sedem na stol, popijem Šilce domače slivovke; prija mi po dolgi, utrujajoči zimski poti. Podkurim, Peč zardeva od sramu, in spet sem srečen. Švica Pri nastajanju novega švicarskega zakona o lovstvu so predlagali, da bi razen belke in ruševca trajno zaščitili tudi velikega kljunača in čopastega ponirka. V Švici gnezdi že tako malo velikih kljunačev, da so jih odstrelje-vali v glavnem le med preletom in selitvami. Tudi čopasti ponirek je že tako redek, da se ohranja samo z doselitvami. Mongolija Lovna doba na svizca (Marmota bo-bak), ki je v stepskih in gorskih območjih severozahodne Mongolije zelo razširjen, traja od srede avgusta do srede oktobra. Na leto odstrelijo okrog milijon teh glodavcev. Po stari mongolski tradiciji lovci spretno izkoriščajo svizčevo radovednost; oblečejo se v belo, si premažejo obraze in navesijo nase jakov ali konjski rep. Oprezni svizci nenavadne »prikazni« sicer opazijo, vendar ne zbežijo in tako lovca spustijo v strelno razdaljo. Leta 1983 so tisoči mongolskih poklicnih in priložnostnih lovcev oddali - proti odškodnini - v državnih zbirnih mestih skoraj milijon kož uplenjenih svizcev. V azijskih državah velja svizčevo meso - sveže, prekajeno ali konzervirano - za poslastico. Prav tako dragocen je tudi kožuh. Ljudska republika Mongolija izvozi na leto okrog 800 000 svizčevih kož in veliko mesa. Število svizcev se kljub visokemu odstrelu ne zmanjšuje, saj so te živali, razen v lovni dobi, strogo zaščitene. 'mr m. Kanada Zaradi smrti na tisoče karibujev oziroma severnih jelenov Rangifer taran-dus na severu kanadske province Guebec je prišlo do spora med Eskimi in oblastmi. Množično smrt karibujev so vodilni predstavniki Eskimov označili kot naravno katastrofo iz doslej nepoznanega razloga. Po njihovem mnenju je bil glavni krivec za pogin prevelika količina vode oziroma delovanje hi-drocentrale, od koder se voda steka prek jezu v okolico James Baya. Predstavniki elektrarne oziroma družbe »Hydro Ouebec« pa so te trditve zavrnili in opozorili na izjemne padavine, ki so povzročile tako visoko stanje vode nekaterih rek. Pri prečkanju teh rek se je v začetku oktobra utopilo na tisoče karibujev. Voda jih je odnesla prek slapa ali pa so utonili. V spodnjem toku je reka naplavila tudi nekaj metrov visoke kupe trupel. Oblasti ocenjujejo, da je tako poginilo okrog 10 000 karibujev, drugi pa menijo, da celo več kot 20 000. Z nizko letečimi letali so poskušali preostale črede karibujev odvrniti od nadaljevanja selitvene poti. Število karibujev v Severnem Ouebe-cu ocenjujejo na 400 000 živali. Karibu je sicer dober plavalec, tako da v normalnih vodnih razmerah utonejo le redke, šibke živali. B. Krže Lovska Udeleženci skupnega lova treh lovskih družin - Mala gora, Bučkovci in Dolina pri Trstu organizacija Srečanje ob jubileju Na praznovanje 30-letnice obstoja Lovske družine »Mala gora« smo povabili tudi zamejske slovenske lovce iz Doline pri Trstu, s katerimi praznujemo že deseto obletnico pobratenja, ter predstavnike LD Bučkovci, s katerimi smo se prav tako pobratili. Trinajstega oktobra 1984 je lovska družina organizirala skupni lov oziroma pritisk. Ob določeni uri smo se zbrali na zbornem mestu pred gostilno v Željnah. Prijatelji so si stiskali roke, lovci so kramljali vsevprek - bilo je pravo tovariško srečanje. Tako ozračje je zmotil glas vodje lova, ki nas je pozval v zbor. Postavili smo se v dve vrsti. Spregovoril je starešina družine, ki je v kratkem nagovoru pozdravil vse navzoče in jim zaželel, posebno gostom, prijetno počutje in obilo lovskih užitkov. Vodja lova nam je ponudil vrečko s številkami in strelci smo žrebali stojišča. Po žrebu smo se razvrščali v vrsto po izžrebanem vrstnem redu. Vodja lova nas je še podrobno seznanil s tem, na katero divjad smemo tega dne streljati oziroma jo loviti. Tudi gonjači (pritiskati) so dobili jasna navodila o začetku pritiska in o tem, kje bodo stali strelci. Strelci smo se odpravili na stojišča, ki smo jih izžrebali. V lepem jesenskem jutru smo uživali v čudovitem pogledu na pobočje Klinjevaškega hriba, od sonca obsijani listavci, obarvani z neštevilnimi barvnimi odtenki, so žareli v jesenskem jutru. Strelci smo se vzpenjali po kolovozni poti tiho in hitro. Vodja lova nas je razvrstil v obliki podkve, podobne zapori, ki bi prestregla divjad, ki bi jo dvignili pritiskači. Na stojiščih je zavladala tišina, le ptice so čebljale in rahel vetrič je vznemirjal vrhove smrek. Tudi šoje niso ostale tiho, posebno glasne so bile tam, kjer se strelci niso dobro prikrili. Ptičje ščebeta-nje je vznemiril strel. Bilo je blizu, morda pri sosednjem strelcu ali malo dlje? Ropot, podoben drncu konj, je pritegnil mojo pozornost. Hitro se mi je bližal. Vznemirjenost v meni je naraščala in mimo je hušknila košuta, za njo še ena in nato še tele. Na strel ni bilo mogoče misliti, saj je bilo moje stojišče ob robu goščave, ki jo je vznemirjena jelenjad s pridom uporabila za zavetje. Sunkovito se je pognala prek čistine, ki se je razprostirala le dobrih 10 m pred menoj. Slišati je bilo še nekaj strelov in spet je nastala tišina. Naposled sem pri sosednjem strelcu slišal govorjenje. Pritiskaš je prišel skozi in se pogovarjal s strelcem. Kmalu nato se je vrsta strelcev vračala. Vodja lova nas je »pobiral«, kot navadno pravimo. Na zbornem mestu smo zvedeli, da je zamejski lovec Oskar uplenil jelenje tele. Kratko posvetovanje na zbornem mestu med vodjo lova in vodjo pritiskačev in že smo strelci žrebali stojišča za drugi pritisk. Podobno kot v prvem je bilo tudi v drugem pritisku. Uplenjen je bil jelen Šilar »C« kategorije. Tudi tokrat je bil uplenitelj gost iz Doline. Po drugem pritisku smo imeli na zbornem mestu skupno malico; zalili smo jo s pristno primorsko kapljico, ki so jo prinesli naši gostje iz Doline. Popoldne smo se zbrali na slavnostnem posvetu LD. V delovno predsedstvo so bili izvoljeni naši starejši lovci, ustanovitelji družine. Starešina, ki je odprl posvet, nas g je spomnil na vse preminule lov- Foto J. Papež ce, katerih spomin smo počastili z enominutnim molkom. V nadaljevanju govora je opisal predvojne razmere Slovencev na Kočevskem in dejavnost družine od ustanovitve do danes. Nekaj besed je spregovoril tudi predstavnik zamejskih slovenskih lovcev Oskar Slavec in izročil delovnemu predsedstvu ob desetletnici pobratenja lepo plaketo, ki nas bo vedno spominjala na to skupno proslavo. Dvojni jubilej je pozdravil tudi starešina lovske družine Bučkovci Franc Vajndorfer. Po slavnostnem posvetu je sledila tovariška zabava, na kateri so se poveselile tudi žene lovcev. Priložnost je nanesla, da je bila uplenitelju jelena to prva upleni-tev in tako smo mu pripravili lovski krst po naših šegah. Lovski krst je naše družabno srečanje lepo popestril. Po končanem srečanju smo se poslovili z željo, da bi se prihodnje leto spet srečali. Naš lov, svečani posvet in zabavo je spremljal znani fotolovec, član Kluba DIANA, Janez Papež, ki je nekatere utrinke za vedno ohranil. Franc Novak Nova delovna zmaga brestaniških lovcev V prelepem sončnem dnevu smo se člani LD Brestanica 10. novembra 1984 po končanem lovu v Stranjah zbrali v zaselku Zalog, da proslavimo novo delovno zmago - odpremo nov bivak. To je že naša tretja delovna zmaga po letu 1977; tega leta smo na- Predstavnik lovcev iz Doline pri Trstu je ob jubileju izročil predstavniku LD Mala gora plaketo in listino Poto j papež !§i#-$s j ^ »...v Člani LD Brestanica pred lovskim bivakom, ki stoji v osrčju partizan- skega Bohorja Foto F. Zorko mreč odprli lovsko kočo, leta 1982 pa smo priredili prvo strelsko tekmovanje na novem sodobnem strelišču za streljanje na glinaste golobe. Bivak smo člani družine zgradili s prostovoljnim delom v 350 urah. Postavili smo ga v čudovitem okolju partizanskega Bohorja, kjer je bilo še pred leti slišati petje divjega petelina. Kot je v svojem govoru ob otvoritvi, ki so se je udeležili tudi predstavniki ZLD Posavje-Krško in nekaterih sosednjih družin, poudaril starešina družine Niko Marn, smo bivak s približno 14 m2 koristne površine zgradili predvsem z namenom, da v njem prebivajo lovci med izvajanjem varstvenih in gojitvenih nalog v lovišču. Pet tisoč hektarov lovi- Ustanovni in častni član LD Brestanica Anton Javorič odpira bi-vak Foto F. Zorko šča LD Brestanica namreč leži na nadm. višini od 170 do 950 m. Bivak stoji 870 m visoko, v območju, ki je od bivališč večine članov družine oddaljeno povprečno 14 km po slabih hribovskih poteh, od teh pa je 5 km pozimi neprevoznih. V tem delu lovišča gospodari družina predvsem s srnjadjo, tod pa živi tudi veliko gozdnih jerebov. Na kmetijskih površinah na tem območju pa divji prašiči napravijo vsako leto občutno škodo, čeprav v našem lovišču niso stalna divjad in čeprav dajemo kmetom za zaščito pridelkov električne pastirje in kemična sredstva. Pri lovu na ščetinarje do zdaj nismo imeli večjih uspehov; v zadnjih petnajstih letih smo na tem območju uplenili le enega mlajšega merjasca in enega lanščaka. Po teh največkrat neuspešnih lovih na divjega prašiča pa smo spoznali, da bomo imeli pri lovu več uspeha, če se bomo tod zlasti pozimi, ko zapade sneg in so obiski šče-tinarjev pogostejši, veliko več zadrževali. K temu bo vsekakor pripomogel tudi novi bivak. Za graditev in opremo bivaka je družina porabila 190 000 din, ki smo jih dobili predvsem z inozemskim turizmom. Družina namreč že vrsto let 20 % odstrela divjadi namenja inozemskim lovcem; zato izpuščamo v lovišče veliko mlade divjadi. Na leto iž-pustimo od 150 do 250 fazanjih kebčkov in od 100 do 180 rac mlakaric. Od inozemskega turizma iztržimo povprečno 30 % celotnega prihodka na leto. Prepričani smo, da bi lahko bil ta odstotek še višji, žal pa kljub priporočilom LZS, da čim več divjadi namenimo za odstrel ino- zemskim lovcem in da družina vsako leto načrtuje za odstrel inozemskim lovcem tudi po 13 glav srnjadi, teh gostov za lov na srnjad ni. Pred družabnim srečanjem, ki je sledilo slovesnosti, je častni član družine, dolgoletni funkcionar družine in ZLD Posavje, Anton Javorič simbolično odprl bivak, predstavnik ZLD in KLD pa je trem članom podelil odlikovanja LZS in KZS. Franc Zorko Razstava lovskih trofej na Škofljici Ko smo pred leti sprejemali statut naše družine (LD Škofljica), smo med osnovne naloge med drugim sprejeli določilo, da mora LD sodelovati tudi s področnimi KS. Takšno sodelovanje je bilo do zdaj zelo borno. Lani pa se je priložnost ponudila kar sama. KS Škofljica je v okviru občinskega praznika želela poimenovati novo osnovno šolo po Levstikovi brigadi. Ob tej priložnosti pa so želeli prirediti tudi nekaj razstav. Nas so prosili, naj pripravimo razstavo lovskih trofej. LD ideje ni sprejela s prevelikim navdušenjem. Nismo namreč imeli še izkušenj te vrste, niti potrebne opreme za pripravo razstave, povrh vsega pa priprava takšne razstave zahteva obilo dela. Kljub vsemu smo se odločili, da jo pripravimo., Izvolili smo prireditveni odbor, posameznike pa smo zadolžili za konkretne naloge. Razstavo smo razdelili na več razstavnih skupin. Dve šolski steni smo okrasili z medvedjimi kožuhi, eno pa z jelenjimi rogovji. Srnjačja rogovja so bila razstavljena na dveh panojih (na enem najmočnejše trofeje, na drugem pa so bila nepravilno razvita rogovja). V enem kotu smo razstavili dermoplastične preparate dlakaste divjadi (medved, lisica, jazbec, kuna, dihur in podlasica), v drugem kotu pa dermoplastike ptic, ki smo jih člani uplenili na škofeljskem in pijavskem območju Barja. Tretji kot razstavnega prostora je prikazoval gozdne ptice, v sredini dvorane pa smo razstavili poljsko perjad. Razstavo so si z zanimanjem ogledali vsi učenci omenjene osnovne šole. Vodnika po razstavnem prostoru so učenci v sproščenem pogovoru z vprašanji dodobra utrudili. Enako navdušenje nad našo razstavo so pokazali tudi odrasli krajani, ki niso mogli verjeti, da so bile vse razstavljene živali uplenjene na območju LD Škofljica. Uspeh z našo prvo razstavo nas je spodbudil, da bomo tudi v prihodnje sodelovali na podobnih prireditvah področne krajevne skupnosti. Dominik Rode Primorski očak Nanos je dobil novo lovsko kočo Zadnja nedelja v avgustu je bila za lovce, člane LD Vojkovo iz Podnanosa, praznična - po dolgoletnih naporih so odprli novo lovsko kočo na Nanosu. Lovišče LD Vojkovo leži na območju katastrskih občin Ložnice, Podnanos in Podraga. Slovenski popotnik ta kraj bolj pozna kot slikoviti del zgornje Vipavske doline, ki je navduševala že Valvasorja. Sicer je ta sloviti potopisec pel posebno hvalo vinski kapljici, ki so jo že takrat pridelali v Šent Vidu - Šembidu (zdaj Podnanosu), a pozabil je omeniti malo in veliko divjad, ki živi tod in ki mu je bila tako pri srcu. Zanjo pa se je v preteklosti zelo zanimala tuja gospoda. Leto 1945 je bilo prelomno tudi v lovstvu. Takrat so naši entuziasti ustanovili lastno lovsko družino Vojkovo. Naš vaščan, legendarni narodni heroj Janko Premrl-Vojko sicer ni bil lovec, bil pa je velik ljubitelj Nanosa in narave. Menda ni steze na pobočju Nanosa, ki je ne bi bil prehodil, zato so si ga naši lovci vzeli za vzor. Lov namreč ni le plenitev divjadi, je tudi ljubezen do narave in živali v njej. Seveda gospodarjenje v od vojne opustošenem lovišču ni bilo lahko. Z razsodnostjo in poštenim odnosom vseh članov družine do narave in divjadi pa so že po nekaj letih dosegli rekorden odstrel male divjadi. V lovišču živijo poleg male divjadi tudi srnjad, divji prašiči, gamsi, zadnje čase pa tudi jelenjad in celo medved. Žal pa številčnost male divjadi v zadnjih nekaj letih nenehno upada, čeprav jo je družina že pred dvema desetletjema začela načrtno umetno gojiti in izpuščati v lovišče ter zatirati njene naravne sovražnike. Člani LD Vojkovo nenehno skrbimo za divjad, poleg tega pa posvečamo veliko pozornost tudi medsebojnim tovariškim odnosom. Število članov v družini je v zadnjiih letih nenehno narašča- lo in družina je začela nizati uspehe pri svojem delu. S kolektivnim delom so poleg kulturne dvorane v Vojkovem domu uredili lovsko sobo, ki so jo izročili svojemu namenu leta 1973. Ob trideseti obletnici ustanovitve LD leta 1975 smo člani razvili svoj prapor in izdali poseben bilten o svojem delovanju. Na redni skupščini leta 1978 pa smo sprejeli sklep, da bomo obnovili propadajočo cestarsko hišo na Nanosu in jo preuredili v lovski dom. To smo opravili s samoprispevkom in dodatnim obveznim delom. Zbrali smo več kot 5600 delovnih ur in porabili za 50 starih milijonov materiala. Naposled smo 26. avgusta 1984 dom slavnostno odprli. Na svečanost s krajšim kulturnim programom smo povabili goste iz sosednjih lovskih družin, zlasti pa so bili dobrodošli predstavniki Društva slovenskih lovcev Furla-nije-Julijske Krajine - »Doberdob« iz zamejstva, s katerim smo že skoraj pobrateni, in predstavniki občinskih DPO; zbrali pa so se tudi številni krajani. Slavnostni govornik, predsednik SO Ajdovščina, tov. Grozdan Šinigoj, je v svojem govoru lepo opisal lik pravičnega lovca, gojitelja divjadi in varuha okolja, ki ga današnji industrializirani svet tako zanemarja. Ko je bil trak simbolično prerezan, so si navzoči ogledali to dvostanovanjsko hišo in razporeditev njenih prostorov. Nazadnje so si, kot se ob taki priložnosti spodobi, potešili lakoto z okusnim in izdatnim lovskim golažem. Naj končam z besedami predsednika LD iz njegovega otvoritvenega govora: »Želimo, da bi v našem lovskem domu imeli prijeten oddih vsi tisti, ki potrebu- jejo svež zrak v naravi, daleč od hrupa tovarniških strojev in zatohlih pisarn. Želimo, da bi v tem domu vedno vladalo veselo razpoloženje in pristni tovariški odnosi!« Lovci LD Vojkovo »Brakada« prijateljstva V nedeljo, 7. 10. 1984, se je ob 6. uri zjutraj zbralo pred planinskim zavetiščem na Robiden-skem brdu več kot 120 lovcev, ki jih je spremljalo kakih 35 lovskih goničev. »Brakado« je organizirala LD »Porezen«-Cerkno. Vsi lovci vemo, kako občutljiva je za lovce ravno lovska meja med posameznimi lovskimi družinami. Zato se LD »Porezen«-Cerkno zavzema za to, da bi vsi lovci sosednjih družin postali kar najboljši prijatelji, saj je med starejšimi pa tudi med mlajšimi lovci še vedno močno zakoreninjeno mišljenje - »ta divjad je naša« (pripada naši lovski družini). Seveda pa divjad ne pozna meja med posameznimi lovskimi družinami in se svobodno giblje v naravi. Tudi lovski zakon pravi, da je divjad družbena last in bogastvo, ne glede na to, kje živi in se zadržuje. Ta »vel’ki lov« ali glavna brakada, na kateri so se zbrali lovci LD »Porezen«-Cerkno in LD Gorenja vas, je bil zelo zanimiv. Na lov so povabili tudi goste iz lovskih družin Sorica, Otavnik, Jelenk in tri lovce iz Švice. Lov je potekal na območju lovišč LD »Porezen«-Cerkno in LD Gorenja vas, tako da med obema LD nismo upoštevali tako imenovane lovske meje, ki poteka po nekdanji državni meji med Jugoslavijo in Italijo. Po pozdravnih besedah starešine LD » Porezen «-Cerkno Jožeta Miklavčiča je lovovodja Jože Kenda spregovoril o poteku lova in povedal, da bomo lovili samo malo divjad. Močno je poudaril tudi varnost pri lovu in povedal, kje je za primer nesreče prva pomoč. Nato smo se razdelili na štiri skupine; v vsaki skupini je bilo kakih 30 lovcev in 8-9 psov goničev. Po razdelitvi je vsak vodja skupine odpeljal svojo skupino na dogovorjeno mesto. Zatrobil je rog in oznanil začetek lova. Po slabih 10 minutah se je že zaslišal lajež psov, nekaj minut kasneje pa že pravo zvonjenje goničev, kar je moralo pretresti še tako zaspanega lovca. Najrazličnejše tone pasjega laježa so tu in tam prekinjali streli lovcev, razporejenih po vsem ob- Skupinski posnetek pred domom Foto A. Razpet Po 2. svetovni vojni ni na Cerkljanskem pred zborom ob lovini še nikoli ležalo 10 zajcev. . . Foto A. Razpet močju. Lov je bil organiziran na tako obširnem območju, da strelov z enega konca ni bilo slišati na drugega. Ob 11. uri dopoldne smo se spet zbrali na istem mestu kot zjutraj. Lovci, ki so se zbirali po lovu, so bili nasmejani in skoraj vsak deseti je ponosno prinesel zajca in ga odložil v travo na njegovo desno stran na določeno mesto. Lovovodja je takoj sklical zbor ob lovini, na kratko opisal potek lova, se lepo zahvalil za sodelovanje, navedel število strelov in z začudenjem tudi število plena - uplenjenih je bilo 10 zajcev. Lovski rog je zatrobil trikrat, uplenjeni divjadi za lovski blagor in zahvalo. Lovci so se odkrili in izkazali spoštovanje uplenjeni divjadi. Po 2. svetovni vojni na Cerkljanskem pred zborom ob lovini še nikoli ni bilo položenih na desno stran 10 zajcev. Lovišče je bilo polno lisic, zato je bilo zajcev malo. Ko se je razširila steklina, pa je številčnost zajca začela naraščati. Dokaz za to so tudi uplenjeni zajci na tej brakadi. Pred začetkom »zadnjega pogona« sta se družini »Porezen«-Cerkno in Gorenja vas dogovorili, da bodo tak lov prirejali vsako leto v približno istem času in da bo »brakada prijateljstva« postala tradicionalna. V lovskem letu 1985 ga bo organizirala LD Gorenja vas. Nato se je začel »zadnji pogon«, na katerem se navadno poveseli več lovcev, kot jih sodeluje na lovu, radi pa se pridružijo tudi krajani. Za veselo razpoloženje je med drugim skrbela tudi harmonika, kasneje pa še bolj ali manj ubrano petje. »Zadnji pogon« se je zavlekel v pozno popoldne in razšli smo se z željo, da bi se čez leto dni srečali še v večjem številu. Anton Razpet -LD »Porezen«-Cerkno Jubilanti Jelko Žonta, ki je lani praznoval sedemdeseti rojstni dan, se je rodil 13. 3. 1914 v revni delavski družini na Predmeji nad Ajdovščino. Kot sin revnega bajtarja je že zgodaj okušal trdo življenje. Ker za številno družino doma ni bilo dovolj kruha, je moral kot mladenič od doma za delom. Doma so bili prerevni, da bi mu plačali uk, zato se je moral zadovoljiti s priložnostnim gozdnim delom. Kot gozdni delavec je bil veliko v naravi in jo dodobra spoznal, zato si je želel, da bi postal lovec. Zaprosil je italijanske oblasti za dovoljenje za nošenje lovskega orožja, vendar so mu prošnjo odklonili. Leta 1935 so ga vpoklicali na odsluženje vojaškega roka v Italijo. Ker je izbruhnila 2. svetovna vojna, je moral ostati v italijanski vojski. Leta 1942 so ga zaradi bolezni poslali domov na zdravljenje; takrat se je povezal z naprednimi ljudmi in kmalu začel sodelovati z NOB. Po osvoboditvi je opravljal različne vojaške dolžnosti in začel aktivno delati v lovski organizaciji. V LD Vipava je bil sprejet leta 1946, ko se je družina šele ustanavljala. Leta 1948 je bil kot komandir čete premeščen v Tržič in nato v Zagreb. V letih 1950 do 1953 je bil član LD Tolmin, nato pa se je službeno vrnil v Vipavo in se znova vključil v našo LD. Že naslednje leto smo ga izvolili v UO; prevzel je funkcijo gospodarja. To delo je opravljal od leta 1954 do 1956. V tem obdobju je sodeloval tudi v raznih komisijah, nato pa smo ga izvolili za predsednika NO (1956 do 1960). V letih 1960 do 1964 je bil predsednik disciplinskega razsodišča, od leta 1964 do 1968 pa predsednik komisije za ocenjevanje trofej. V letih 1973-1976 je bil predsednik družine. V tem obdobju smo začeli uresničevati njegovo zamisel, da bi v kraju, kjer je med vojno stala kurirska karavla P-5 a, zgradili lovsko kočo. Jelka smo izvolili v gradbeni odbor, kot predsednik pa si je pri graditvi nabral kar več kot 2700 prostovoljnih delovnih ur. Jelko je bil vsa leta pravičen in zgleden lovec in delaven član LD. Ima veliko zaslug tudi pri Jelko Žonta gospodarjenju in gojitvi male divjadi, zlasti pri zreji mladih fazanov v voljerah. Dragi Jelko, ob tvojem jubileju ti iz srca želimo, da bi še dolgo prihajal med nas in s svojo vedrino in zgledom med nami krepil lovsko tovarištvo. Želimo ti, da bi v našem lovišču in v lovski koči doživel še veliko lepih trenutkov! Lovci LD Vipava - L. T. Jože Klevišar, ki je lani praznoval 75-letnico, se je rodil 19. 3. 1909 na Selih pri Ratežu. Že v rani mladosti je zelo dobro spoznal naravo, ki ji je posvetil večino svojega življenja. Vedno se mu je zdelo najvažnejše, da ohranimo naravno okolje za človeka in divjad. Njegovo aktivno delo in sposobnost na področju hortikulture poznajo ljudje daleč naokoli. Na tem področju je dobil tudi številna priznanja. V lovske vrste je stopil že leta 1935. Čez dve leti (1937) je opravil lovsko-čuvajski izpit, ki ga je po vojni (1951) pred izpitno komisijo obnovil. Zaposlil se je kot oskrbnik in čuvaj lovišč na graščini Otočec. Po vojni je bil med ustanovnimi člani LD Šentpeter, ki se je leta 1950 skupaj z LD Bela cerkev preimenovala v LD Otočec. V novi družini je začel delati še bolj zagnano. Vestno in natančno je opravljal delo tajnika v letih 1948-1957 in 1963-1977. Starešina družine je bil od leta 1957 do 1961, član UO pa od 1961 do 1963. Nato je leta 1977 prevzel delo predsednika NO in ga opravlja še danes. Vse svoje zadolžitve je jemal zelo resno in Jože Klevišar je družini in sebi prislužil več priznanj. Pri delu se vedno trudi za tovariške odnose v družini, bogate lovske izkušnje in znanje pa prenaša na mlajše člane LD. Kljub letom je ves čas pomagal pri graditvi lovskega doma in drugih lovskih naprav. Za aktivnost v slovenskem lovstvu ga je LZS odlikovala z znakom za lovske zasluge in z redom za lovske zasluge III. stopnje, ZLD Novo mesto in lovska družina pa sta mu podelili več diplom in priznanj za 30-letno delo v lovski organizaciji. Otoški lovci mu sicer nekoliko pozno, a zato prav tako iskreno želimo ob jubileju še veliko zdravih let, še kak lovski blagor in veliko prijetnih doživetij v lovišču. Lovci LD Otočec - B. F. Tone Drugovič je lani praznoval šestdeseti rojstni dan. Le kdo ga ne pozna, tega »mladeniča« s simpatičnimi črnimi »meksikan-skimi« brčicami in hudomušnim, svežim nasmehom! Kdo vsaj malo zavistno, čisto »lovsko« ne sprejme novic, da je Tone spet uplenil prašiča v temnih grapah Pušengrabna in Ledin! Tone se od leta 1945, ko je postal član takratne lovske družine, do danes ni izneveril svojemu načinu lova. Toda njegovo lovsko snovanje je velikokrat prineslo uspeh in zadovoljstvo tudi vsem članom naše družine. Rodil se je 17. 1. 1924 v Ločah pri Dobovi in najbrž je že podedoval veliko tiste pretkanosti, nagona in energije, zaradi katerih je še danes poln moči in ustvarjalen. Tone Drugovič V 10 LD je dolga leta opravljal eno vodilnih funkcij - gospodar družine je bil kar dolgih 19 let (1963-1982). Leta 1952 je opravil lovski izpit, nato pa se je vsa leta izpopolnjeval v gospodarjenju in leta 1978 opravil še izpit za preglednika uplenjene divjadi. Gospodarjenje v lovišču LD Krško je precej težko, saj se tu zaradi specifičnosti lovišča enakovredno prepletata nizki in visoki lov, toda Tone je znal vedno poiskati razumno in pravilno pot. Naš Tone pa je živa legenda še neke druge lovske posebnosti -je odličen individualni lovec, lovec tradicije in estetskih norm. Tak je naš Tone; na trenutke mrk, pa spet nasmejan in veder, navihan, kot bister potoček Ledinskega grabna. Jubilantu smo za praznik čestitali na zboru vseh lovcev LD Krško po tradicionalnem lovu za 29. november; zbrali smo se v lovskem domu, katerega uspešen upravnik je že nekaj let. Za 60-letnico smo mu izročili diplomo LD Krško, čeprav je to le skromno priznanje za opravljeno delo. V minulem desetletju ga je LZS odlikovala z znakom za zasluge in redom III. stopnje, kar je lepo priznanje za tako plodno lovsko pot, kakršna je njegova! Lovci LD Krško Anton Šobar se je rodil 19. 10. 1894 v napredni kmečki družini v vasici Bukovica pod vznožjem Velike gore. Ni ga Ribničana, ki ne bi poznal »ta starga« Šobarja, kot mu vsi pravimo. Še vedno je poln življenjske moči, vedrega in bistrega duha, njegov korak je še vedno prožen in hiter, tako kot nje- gov »bicikel«, ko urno vozi po ribniških cestah. Antonova mladost ni bila lahka. Že zgodaj je moral prijeti za lopato in kramp in si kot težaški delavec služiti kruh v opekarniški jami. S pridnostjo in sposobnostjo pa je prav v tej opekarni postal obratovodja in kasneje direktor. Na tem delovnem mestu je ostal do upokojitve. Pred vojno je bil znan kot naprednjak, zato so ga oblasti preganjale, med vojno pa ga je okupator zaradi sodelovanja v NOB selil iz taborišča v taborišče. Antona poznajo tudi slovenski gasilci, saj je bil dolga leta zagnan funkcionar in poveljnik in je starosta ribniških gasilcev. Prihodnje leto bo Anton praznoval štirideseto obletnico lovskega udejstvovanja. Leta 1945 je bil med ustanovitelji lovskega društva Ribnica. Je zelo vesten in delaven član družine, predvsem pa odličen gojitelj divjadi in tudi v najhujšem snegu in mrazu ne pozabi na zalaganje krmišč. Od leta 1953 do 1957 in od leta 1968 do 1970 je bil član UO, v letih 1949/50 pa član NO. Poleg tega je sodeloval pri graditvi vseh štirih koč. LZS ga je odlikovala z znakom za lovske zasluge, dobil pa je tudi več odličij v gasilstvu in za družbenopolitično delo. Vsi člani ribniške družine mu k visokemu jubileju, osemdesetemu rojstnemu dnevu, iz srca čestitamo in želimo, da bi z ravnimi cevmi še dolga leta bil med nami tako čil kot zdaj! Lovci LD Ribnica - A. K. Lovski oprtnik Čas za krmljenje male divjadi Mnogi lovci so napravili krmišča in začeli s krmljenjem že novembra, kar je tudi prav, saj je mali divjadi ostalo zelo malo hrane, ker kmetje strnišča takoj preorje-jo, semena ozimnih posevkov pa niso primerna za prehrano, ker so prepojena s strupi (kemičnimi zaščitnimi sredstvi). Fazanje krmišče mora biti vedno založeno od novembra do aprila Foto B. Krže Nekateri lovci so prepričani, da je važno postaviti čim več krmišč in da je s tem vse opravljeno. Vendar to ne drži popolnoma. Prav tako važno je tudi to, da krmišča postavimo na ustrezna mesta. Taka mesta so na primer ob robu gozdičev na osojnih legah, fazan in jerebica na primer pa se pozimi, ko zapade veliko snega, iz gozdov približata človekovim bivališčem, potem, kozolcem in gospodarskim poslopjem in tam brskata in iščeta hrano po gnoju in okolici. Nekateri lovci so prepričani, da je treba postaviti krmišča čim dlje od teh poslopij, češ da so fazani v bližini takih mest izpostavljeni domačim mačkam in psom in seveda človeku, če se mu zahoče divjačine ... To se včasih res zgodi. Toda mala divjad se pozimi tako ali tako približa naseljem in cestam že takrat, ko zapade prvi sneg, ne glede na to, ali so krmišča postavljena daleč od teh poslopij ali v njihovi bližini. Če krmišča postavimo bliže naseljem, jih laže redno zalagamo s krmili in je zato učinek veliko boljši, kot če en sam lovec skrbi za 10 ali več krmišč, pa jih ne zalaga redno. Krmišča morajo biti postavljena tako, da velika divjad težko pride do krmil, namenjenih mali divjadi. Ko krmišče postavljamo, moramo natančno pregledati okolico, ali ni v bližini kakega višjega drevesa, s katerega bi lahko oprezale ujede. |van Vrebac Jutro se prebuja ... Bilo je zgodaj jeseni. Listje je dobivalo značilne prijetne barve, megla je polnila doline, grozdje je počasi dozorevalo, ptice selivke so odhajale proti jugu. Lepa je jesen, zlasti če si lovec in zaljubljen v naravo in njeno bogastvo - divjad. Takšni smo pač ljudje, ki smo včlanjeni v zeleno bratovščino: ljubimo naravo in ji večkrat prav to, kar ljubimo, tudi vzamemo. Lovska pravičnost ne pozna meja, to je znana resnica in prav to spoznanje je treba v srcih tisočerih lovcev nenehno razvijati. Nekateri nimamo te sreče, da bi bili takoj, ko prestopimo domači prag, že v lovišču. Življenjske poti so nas odpeljale stran od domačega ognjišča, od prijetnih gozdnih jas in travnatih livad. Domačnost in toplina pa sta pustili v nas svoje sledove in vedno znova se vračamo tja, kjer nam je bilo kot otrokom najlepše. Spomini na prva srečanja z lisico ali jazbecem, prvo srečanje z lovci na jesenskih skupnih lovih, ko so bili zadovoljni z obilnim plenom in ne nazadnje tudi grenka spoznanja, da je divjadi vse manj in manj - vse to me vedno znova spodbuja in sili, da se rad vračam v prijetne podeželske kraje, v lovišča naše lovske družine. Ker verjetno vsi poznamo slovensko-goriški svet gričkov in prijetnih dolinic, ga ne bom posebej opisoval. To je lep in bogat svet, tudi lovci se tega globoko zavedamo, čeprav obenem vemo, da je človeška roka že premočno posegla v naravno okolje tudi v dolinah ob Ščavnici, Drvanji, Velki in Globovnici. Življenje pač teče neusmiljeno naprej, njegov tok je vse močnejši in žal za nekatere živalske vrste zelo krut. O vsem tem razmišljam, ko sedim na visoki preži. Temno je še, luna se počasi skriva in življenje se rahlo prebuja v nov dan. Mirno in tiho je, še vetra ni čutiti. Nekje od daleč slišim ropot avtomobilskega motorja. Morda se kateri od lovskih tovarišev pravkar pelje v lovišče. Ali pa kateri od domačinov hiti proti mestu s pridelki na trg. Postaja svetleje, začne se daniti. Oglasijo se prvi ptiči, zadaj zavrešči šoja. Kaj neki jo je pičilo tako zgodaj, pomislim. Sveže jutro, lepo kot v pravljici. Dobro že razločim posamezna drevesa in samotne grmičke. Naposled se je jutro prebudilo z vsem svojim značilnim čarom. Od vzhoda zapihlja rahel vetrič in premika leno listje. Počila je suha veja, čisto blizu, razločno slišim premikanje. Srna bo, si rečem. Nisem se zmotil. Previdno je postala na robu gozda, razločno sem videl njeno značilno postavo. Ozirala se je nazaj, kot da bi koga pričakovala. Vem, da ima mladiče, lep parček, srnico in srnjačka. Za trenutek se neprevidno obrnem in trčim z daljnogledom v sedež preže. Srna je v hipu izginila, kot da bi se vdrla v zemljo. Čakam naprej, postalo je že popolnoma svetlo in prvi kmetje so odhajali na njive, da pospravijo trud vsega leta. Zagledam se v daljavo in vidim na jasi srno in mladiča. Mirno se paseta, srna večkrat pogleda proti gozdu. Ne morem ju zmotiti, daleč sem od njunega bogatega pašnika. Spet se ozrem okoli sebe. Glej ga zlomka, lisica se mi bliža! Gledam jo, počasi se dotaknem puške. Ali bo prišla na strelno daljavo? Ne, pametnejša je od mene, popolnoma v drugo smer se je napotila. V jesenskih barvah se mi je zdela še lepša kot navadno. Naj gre, kamor jo je volja, saj jih tako ni več veliko, nekaj pa jih mora tudi ostati. Sproščeno opazujem naprej in razmišljam. Zajec priskaklja na zajtrk. Lep je, škoda, da jih je tako malo. Pred leti jih je bilo veliko, zdaj njihovo število upada. Herbicidi, stroji, slabe vremenske razmere, pretirani odstreli v preteklosti, vse to je Večina srnjakov izgubi rogovje od septembra do srede oktobra, nekaterim - predvsem mlajšim - pa odpade šele konec decembra Foto Rajko Marenčič K. Lampe, Diana vplivalo na njihovo število. Zajček je dolgo skakljal pod prežo, ničesar se ni bal. Kot da ne bi ničesar slutil, tudi tega ne, da je malo prej tod hodila lisica. Narava je pač narava, lepa, prizanesljiva in tudi kruta. Živahno je že postalo, sončni žarki so z jesensko toplino napajali njive in gozd okoli mene. Srna in mladič daleč stran sta se še vedno pasla. Tudi fazan se je od nekod prikazal in se bahal v vsej svoji lepoti. Lep in mogočen je bil, zdel se mi je lepši kot takrat, ko sem ga opazoval, ko je dvoril družicam. Za hip pogledam na levo, zdi se mi, da se nekaj premika. Pogledam natančneje in vidim srno, tisto, ki sem jo zgodaj zmotil. Spet je bila previdna, ozirala se je zdaj na levo, zdaj na desno. Skrbna mati, ni kaj, si mislim in jo opazujem. Izstopila je na piano in se ozirala nazaj. Zdaj bodo prišli še mladiči, morajo priti. Dobro vem, saj vem zanje že od junija. Nisem se motil; izstopila sta skoraj hkrati, brezskrbno, čisto drugače kot njuna mati. Pasla sta se in tekala okoli matere. Lep prizor za vsakogar, kaj šele za lovca! Opazujem in opazujem. Treba se bo odločiti. Srnjaček. obstane in pogleda proti preži. Nekaj trenutkov opazuje, nato spet skloni glavo in se pase naprej. Dvignem puško k licu in pomerim. Pok je prerezal jutranjo tišino in srnica je obležala v ognju. Zbežala sta, najprej srnjaček, potem še srna. Samo za hip je obstala na robu in se žalostno ozrla na travnik. Kot da se poslavlja od otroka. Žalosten prizor, tolažim se s tem, da sem opravil lovsko pravičen odstrel. Ker sem bil takrat še zelo mlad lovec, mi je to jutro ostalo v nepozabnem spominu. Še zdaj se svojih prvih lovskih korakov dobro spominjam. Vsak je prinesel nekaj novega in poučnega. Marjan Toš V spomin Ob smrti Toneta Černača - umrl je 29. 1. 1984 - so z vseh strani prihiteli lovski tovariši in prijatelji, da bi ga pospremili na njegovi zadnji poti. Tone se je rodil v Matenji vasi pri Postojni 8. 2. 1905. Ljubezen do rodne slovenske grude je rasla z njim že od rojstva, kot fant pa je vzljubil naravo in divjad in jima ostal zvest vse življenje. Po 1. svetovni vojni je moral zapustiti domači kraj in se umakniti čez mejo, kjer se je povezal z revolucionarji in nadaljeval delo za osvoboditev Primorcev izpod fašističnega jarma. Zaradi sodelovanja v naprednem delavskem gibanju so ga tedanje jugoslovanske oblasti kazensko premestile na službeno mesto v Makedonijo. Na prostrani Šar planini si je kot izkušen lovec in gozdar nabiral nepozabna lovska doži- Tone Černač vetja. Narava ga je obdarila s tankim posluhom za njene lepote in dobro je znal opazovati živali, od miši do risa in medveda. Svoja opazovanja in dognanja je posredoval tudi znanstvenim ustanovam. Tudi med 2. svetovno vojno ni pozabil na lov in kot odličen strelec je neštetokrat preskrbel hrano za lačne borce. Tone je imel čudovit in spoštljiv odnos do lovskih trofej; celo trofeje iz zadnje vojne je skrbno hranil in jih rad pokazal prijateljem. Po osvoboditvi je bil med organizatorji novega, naprednega lovstva na socialističnih načelih. Dolga leta je nesebično delal v lovstvu in opravljal celo vrsto funkcij. Bil je med ustanovitelji LD Mirna in že leta 1946 član UO družine. Leta 1950 je že predsedoval lovski podzvezi Slovenj Gradec in bil do leta 1955 kot član UO njen kinolog in predsednik komisije za lovske izpite, po letu 1955 član UO Okrajne lovske zveze Maribor in nato 11 let član republiške lovske zveze. Kot zelo razgledanega in preudarnega lovca so ga leta 1961 imenovali v strokovni svet za lovstvo pri izvršnem svetu SRS. Po upokojitvi se je vrnil med Dolenjce. Kot član UO ZLD Novo mesto, član LD Mokronog, nato LD Mirna in 14 let član LD Šentrupert, je svojo Dolenjsko prehodil po dolgem in počez, po hribih in dolinah. Užival je kot lovec in vzgajal in učil mlade lovce ter jim posredoval svoje bogate izkušnje. S svojo življenjsko vedrino je vnašal v lovske vrste tovarištvo, disciplino in prijetno lovsko razpoloženje. Hvaležni smo mu za vse, kar je kot funkcionar slovenskih lovcev in kot član naše družine napravil za lovstvo, za varstvo in za uspešnejšo gojitev divjadi. Slovenski lovci so mu dali vsa lovska in kinološka priznanja, poleg tega pa je dobil še srebrno plaketo revije Lovec za svoje številne zanimive in poučne lovske članke, LZS pa mu je podelila svoje najvišje priznanje - Zlatorogovo plaketo. Člani naše družine smo ponosni, da je v jeseni svojega življenja delal med nami. Zdaj, ko ga ni več, čutimo, da mu nismo nikoli povedali, da smo ga imeli radi, da smo ga cenili in spoštovali. V našem spominu bo ostal kot svetal zgled za to, kakšen mora biti pravi lovec. Slava mu! Lovci LD Šentrupert Adolf Mrakič, najstarejši med nami in častni član LD Bovec ter njen soustanovitelj, ki se je rodil 12. 5. 1903 v Bovcu, je umrl 10. 8. 1984. Adolf je bil član naše družine 37 let. Že takoj spočetka je začel zagnano delati. V letih 1947 in 1948 ter 1973 in 1974 je bil predsednik nadzornega odbora, v letih 1963 in 1964 pa gospodar. Vse naloge, ki smo mu jih zaupali, je opravljal vestno in pošteno. Adolf je nadvse ljubil naravo, gore in divjad, zlasti divjad, ki živi po gorah. Lovska zveza Slovenije ga je za nesebično delo v lovstvu odlikovala z znakom za lovske zasluge, od ZLD Nova Gorica pa je dobil priznanje in značko. Adolf je sodeloval tudi v NOB in si v njem prislužil medaljo. Od njega so se poslovile vse LD zgornjesoške doline. Poslednjič so se oglasili lovski rogovi, odmevi strelov so se odbijali od okoliških gora, ki jih je tako ljubil. Težko nam je bilo, ko smo spuščali v grob zelene vejice. Tako kot domači ga bomo pogrešali tudi njegovi lovski tovariši. Lovci LD Bovec - M. R. Alojz Kajdič, član LD Ljutomer, je umrl 7. 10. 1984, star 56 let. Alojz se je rodil 18. 9. 1928 v kmečki družini v Lukavcih. V lovsko družino je stopil leta 1949/50 in vseh 35 let vzorno delal v družini, zlasti pri gospodarskih in gojitvenih akcijah v lovišču. Člani družine smo mu zaupali tudi odgovorne funkcije; član IO družine je bil v letih 1958-1962, nato v letih 1966-1970 in 1980-1982. Leta 1982 je bil tudi pomočnik gospodarja. V letih 1969-1971 je deloval v gradbenem odboru za gradnjo fazanerije (remize). Nato je bil v letih 1971-1978 član NO področne ZLD Ljutomer in obenem v letih 1974-1978 član NO v družini. Poleg tega je bil odličen vodja lova v območju lovišča Babinsko-Šalinsko, in sicer od leta 1952 do prezgodnje smrti. LZS ga je za aktivno delo v lovstvu odlikovala z znakom za lovske zasluge. Dragi Lojzek, iskreno se ti zahvaljujemo za tvoje delo za divjad in v družini. Naj ti bo lahka naša prleška zemlja! LD Ljutomer - I. J. Alojz Radej je umrl 6. junija 1984. V soboto je lovski rog na pokopališču v Brestanici oznanil zadnjo Alojzovo pot. Nad njegov odprti grob so se sklonili prapori LD Brestanica in sosednjih družin, lovci - prijatelji so mu v zadnji pozdrav spustili na krsto zelene vejice. Lojz se je rodil 23. marca 1930 v kmečki družini v Brestanici. Izučil se je za ključavničarja in se zaposlil v ključavničarskih delavnicah v Krškem. Bil je med ustanovitelji današnje Kovinarske Krško, v kateri je bil zaposlen do prezgodnje smrti, obenem pa je delal tudi na svoji kmetiji. Prosti čas, .kolikor si ga je lahko odtrgal od dela, je vedno izkoristil za delo v lovski organizaciji. V LD Brestanica se je vključil leta 1954. Lovski izpit je opravil leta 1956. Kot poštenega in naprednega lovca smo ga leta 1959 izvolili v takratni UO družine, v katerem je kot član deloval nepretrgoma do leta 1966. Leta 1966 je bil izvoljen v komisijo za lovsko strelstvo in v njej deloval do leta 1978. Lojz je zagnano delal povsod, kjer je bilo treba v družini poprijeti za delo, pa naj je bila to delovna akcija, strelska prireditev, varstvena ali gojitvena naloga ali kaj drugega. Bil je med najbolj zagnanimi delavci pri graditvi lovske koče na Dobravi; opravil je največ prostovoljnih ur in veliko brezplačnih prevozov gradbenega materiala. Na strelskem področju je bil aktiven kot tekmovalec in kot organizator strelskih tekmovanj. Prav tako se je vsako leto znova izkazal z vestnim krmljenjem fazanov na krmiščih, ki jih je postavil v delu lovišča, ki mu je bil najbolj pri srcu. Tja je najraje zahajal v tistih trenutkih, ko mu je to delo dopuščalo in ko je najbolj potreboval počitek. Za delo v lovstvu ga je LZS odlikovala z znakom za lovske zasluge. Člani LD Brestanica in številni lovci sosednjih družin ga bomo pogrešali, vsem pa nam bo ostal v spominu kot človek z vrlinami pravega lovca! Brestaniški lovci - F. Z. Iz lovskih vrst so odšli za vedno tudi: Miha Kralj, LD Ljubno ob Savinji * 22. 10. 1964, t 23. 9. 1984. Stevo Petrovič, LD Trebnje, * 30. 3. 1906, t 23. 9. 1984. Ivan Posedel, LD Polzela, * 29. 11. 1910, f 12. 11. 1984. Franc Beršnak, LD Loka/Zidani most, ‘21. 1. 1904, f 12. 11. 1984. Tone Černač, LD Šentrupert, * 8. 2. 1905, t 29. 1. 1984. Jože Drobne, LD Šentrupert, * 1. 4. 1960 f 22. 1. 1984. Stane Smolič, LD Šentrupert, * 26. 7. 1940, t 25. 2. 1984. Franc Mazovec, LD Pugled, * 12. 12. 1910, f 30. 10. 1984. Vinko Bradeško, LD Gorenja vas, * 8. 7. 1925, t 24. 7. 1984. Mirko Brejc, LD Gorenja vas, * 15. 11. 1913, t 21. 7. 1984. Rudolf Tacer, LD Vurmat, * 14. 4. 1914, f 8. 3. 1984. Janko Vaupotič, LD Ljutomer, * 14. 8. 1930, t 5. 11. 1984. Rihard Kodrič, LD Vel. Podlog, * 29. 6. 1932, f 21. 9. 1984. Umrlim časten spomin! Lovska kinologija Lokalno tekmovanje po krvnem sledu ZG D »Kozorog« - Kamnik in LD Tržič V soboto, 3. novembra 1984, je bilo v prijetnem gorskem okolju v Lomu nad Tržičem lokalno tekmovanje po krvnem sledu, ki ga je letos že drugič zapored organiziral ZG D »Kozorog« - Kamnik z namenom, da pred sodniki preizkusi svoje pse-krvosledce. Letos je pri organizaciji in tekmovanju prvič sodelovala tudi LD Tržič, ki meji z revirji tega gojitvenega lovišča in z njim že vrsto let tudi uspešno sodeluje. Dan pred napovedanim tekmovanjem so kinološki sodniki ob pomoči lovcev položili umetne krvne sledove za tekmovanje in PNZ, ki so ga pripravili hkrati s tekmovanjem. Na prireditvi so sodili kinološki sodniki Jože Ve-ster, Alojz Mlakar, Stane Hribernik in.Zdravko Kosmač. Udeleženci lokalnega tekmovanja po krvnem sledu ZGL Kozorog, Kamnik in LD Tržič Foto M. M. Skupaj je sodelovalo enajst psov, in sicer šest na tekmovanju in pet na PNZ. Tekmovali so trije bavarski barvarji, en hanovrski barvar in dva jazbečarja. Tekmovanje so vsi psi uspešno opravili; največ točk za ZG D »Kozorog« - Kamnik je dosegel vodnik Zdenko Primožič z bavarskim barvarjem Asom, za LD Tržič pa vodnik Peter Belhar s hanove-ranko Kano. Preostalih pet psov, ki so opravljali PNZ, se je izredno dobro odrezalo na krvnem sledu, vodniki pa z veliko volje in posluha za šolanje. Po mnenju sodnikov imata ZG D »Kozorog« - Kamnik in LD Tržič dobre »krvosledce«, s katerimi bodo lahko v prihodnje v naših in sosednjih loviščih našli precej več slabo zadete oziroma obstreljene divjadi; to nam narekuje predvsem lovska etika pa tudi današnje cene trofej in mesa divjadi. Marko Mali 3. republiška uporabnostna preizkušnja nemških prepeličarjev Lovsko kinološko društvo Celje je s sodelovanjem Društva ljubiteljev prepeličarjev 27. oktobra 1984 organiziralo in izvedlo 3. republiško preizkušnjo nemških prepeličarjev. Pester in zahteven program traja navadno dva dneva, organizator pa se je potrudil in izvedel preizkušnjo v enem dnevu; to je uspelo tudi zaradi discipliniranosti in izrednega sodelovanja vseh vodnikov. Vabilu k sodelovanju se je odzvalo 10 vodnikov iz vse Slovenije, vendar je eden kasneje sode- lovanje odpovedal. Najštevilnejša je bila ekipa iz območja LKD Nova Gorica, sodelovali pa so tudi vodniki iz LKD Celje, Ljubljana in Maribor. Za izvedbo prireditve sta dali v uporabo svoja lovišča LD Šentjur pri Celju in LD Pristava. V lovišču LD Šentjur so opravljali preizkušnjo na 20 ur starih umetnih krvnih sledovih in v vodnem delu, v lovišču LD Pristava pa preizkušnje v šarjenju, grmarjenju, delu po vlečkah, prinašanju zajca ter pernate divjadi in v vseh disciplinskih predmetih, kot so odložitev, strelomirnost, vodljivost, mirnost na stojišču in poslušnost. Prireditev se je končala v lovskem domu LD Pristava na Tinskem. Tu so vodniki izvedeli za rezultate, dobili priznanja in nagrade in nato v sproščenem pogovoru kramljali še pozno v noč. Vsi sodelujoči smo prepričani, da je prireditev, ki zahteva od psov in vodnikov vrhunsko znanje, odlično uspela. Vseh devet vodnikov je dobilo za svoje pse pozitivne ocene, kar je edinstven primer, saj je bilo na dosedanjih preizkušnjah vedno tudi nekaj neuspešnih vodnikov. Najtrši oreh je bilo delo na 20 ur starem umetnem krvnem sledu. Zelo močni nočni nalivi so sledove močno sprali in tiste, ki so vodili čez že tako ali tako krepko zamočvirjene jarke, dobesedno preplavili. Bujna podrast, ki je vodnikom segala do pasu, je poskrbela še za dodatno vodno prho med delom na sledu. Kljub izredno težkim pogojem na sledu ni odpovedal noben pes, žal pa tudi nobenemu ni bilo mogoče podeliti odlične ocene, s katero bi psi, ki so dosegli več kot 220 točk, dobili I. oceno; taki psi so bili kar štirje. Kljub vsemu pa so lahko vsi vodniki na delo svojih psov v takšnih razmerah ponosni. Vodno delo s prinašanjem race iz globoke vode je pokazalo, da je nemški prepeličar v tem delu neprekosljiv. Kar osem psov je v vseh panogah vodnega dela dobilo najvišjo možno oceno. Psi so poleg odličnega nosu in vodo-Ijubnosti pokazali tudi dobro mero izšolanosti in izkušenosti, kar je razumljivo, saj postaja lov na race pri nas vedno bolj priljubljen. Preizkušnja v šarjenju in grmarjenju je pokazala, kakšno je delovanje med vodnikom in psom. Vrhunsko delo v tem smislu je prikazal vodnik Ciril Nastran iz Radomelj s psom Bonijem. Pes je vzorno sodeloval z vodnikom in je ubogal na migljaj; pri delu je kljub temu zelo živahen in samostojen in ima odličen nos. Da je dobro izšolan, je ta pes dokazal tudi v vseh drugih predmetih, zlasti je brezhibno prinašal in delal po vlečkah. Pes, ki dela tako, kot zna Boni, je sposoben za nastop na katerikoli med- narodni preizkušnji. Seveda ne gre pozabiti tudi drugih vodnikov, ki imajo prav tako dobro šolane pse. Ker uporabnostne preizkušnje ni mogoče primerjati z mladinsko ali preizkušnjo naravnih zasnov, navajam vrstni red in uspeh vseh vodnikov, saj si vsi zaslužijo priznanje, posebno pa vodniki iz LKD Gorica, ki se niso ustrašili dolge poti in stroškov. Rezultati preizkušnje: 239 točk - II. A ocena, pes Boni, vodnik Ciril Nastran, Radomlje; 231.5 točke - II. B ocena, pes Cer Podnanoški, vodnik Edmond Ferfolja, Orehovlje; 211 točk - II. C ocena, pes Špik Reseniški, vodnik Albin Zupanc, Celje; 233 točk - III. A ocena, pes Veko Reseniški, vodnik Amadej Ferfolja, Miren; 224 točk - III. B ocena, pes Aci Erzeljski, vodnik Bogdan Petrovčič, Miren; 211.5 točke - III. C ocena, pes Ron, vodnik Ermin Ferfolja, Renče pri Gorici; 200.5 točke - III. D ocena, pes Kandor iz Vase, vodnik Martin Kerhe, Hoče; Na 3. republiški uporabnostni preizkušnji nem. prepeličarjev je Ciril Nastran iz Radomelj (LD Domžale) pokazal vrhunsko delo svojega prepeličarja in izredno povezanost med psom in vodnikom Foto J. M. 195 točk - lil. E ocena, pes Cigo Janinski, vodnik Vili Petaci, Vitanje; 191,5 točke - III. F ocena, pes Bil Jenkovski, vodnik Ivan Glušič, Titovo Velenje. Prireditev je izzvenela v želji, da bi organizirali uporabnostno preizkušnjo tudi v prihodnjem letu, po možnosti na območju drugega LKD. Za uspešno izvedbo letošnje prireditve se zahvaljujem vsem sodelujočim in lovskima družinama Šentjur ter Pristava. S. K. Sodelovali smo na tekmovanjih za lovsko-kinološki pokal Jugoslavije v Radeju in na mednarodnem tekmovanju tipa »D« v Kikindi Reprezentanco Slovenije smo sestavljali Rudi Rakuša iz Ptuja z nem. kdl. ptičarko Ajšo Grajen-sko, Milan Pelci iz G. Radgone z nem. kdl. ptičarko Boro, Mirko Korošec iz Ptuja z nem. kdl. ptičarjem Pikom in podpisani z nem. kdl. ptičarjem Amorjem v.d. Oeseviesenom. Nekaj težav smo imeli s četrtim članom ekipe, saj je določeni kandidat zadnji hip odpovedal udeležbo in namesto njega je vskočil Milan Pelci s svojo mlado psičko. Na pot smo se odpravili 8. novembra, tekmovali smo 9. in 10. novembra, domov pa smo pripotovali 11. novembra popoldne. Potovanje je minilo brez posebnih težav, med smehom, za katerega je v največji meri skrbel Rudi, pa tudi Koroščev Pik nam je »prijetno« krajšal ure dokaj dolgega potovanja .. . Za varen prevoz je poskrbel Viktor Kozel iz Ptuja, ki se mu v imenu ekipe še enkrat najlepše zahvaljujem. Na tekmovanju v Padeju - to je štelo za lovski kinološki pokal Jugoslavije, na njem pa ocenjujejo delo psa in vodnika - smo dosegli zelo dobre rezultate, z nekoliko več sreče pa bi lahko bilo naše zmagoslavje popolno. Z Rakušem sva ekipno dosegla drugo mesto, Rakuša pa je kot posameznik zmagal. Z zmago je potrdil že dosežene uspehe na podobnih tekmovanjih; lani npr. je bil v italijanskem Forliju svetovni prvak. S psičko Ajšo sta izreden par in zaslužita vso pohvalo in čestitke. Način tekmovanja je bil naslednji: Vodnik mora ob pomoči psa v 20 minutah s štirimi streli upleniti največ dve pernati divjadi, pri tem pa se zajca ne strelja. Lovec mora ravnati lovsko pravično, z orožjem mora ravnati pravilno, delo psa pa mora biti brezhibno; vodnik dobi najvišjo oceno, če je uplenil dve pernati divjadi z dvema streloma, še bolje pa je, če ju upleni v »dubleti«. Rudi je delo opravil brezhibno, le dublete ni mogel izvesti, ker je pred tem uplenil fazana, ki se je po stoji psičke dvignil sam. Sam nisem imel toliko sreče. Po fazanu, ki sem ga uplenil s prvim strelom, do drugega strela nisem prišel in tako sem zbral nekoliko manj točk, kar naju je ekipno potisnilo na drugo mesto. Pelci je ob dobrem delu psičke porabil za eno uplenjeno žival vse štiri strele, zato je seveda dobil tudi kazenske (minus) točke in se tako uvrstil nekoliko niže. Korošec je imel precej smole, saj je prišel na divjad tik pred koncem turnusa in mu je ni uspelo upleniti, zato se ni uvrstil. Tekmovanje je potekalo brez zastojev, sojenje je bilo objektivno, za dobro razpoloženje pa je skrbela konjska vprega, saj je bil voz poln dobrot in seveda pijače. Rezultate so razglasili takoj po tekmovanju v restavraciji delovne organizacije za pridelovanje zdravilnih zelišč. Slovenci smo osvojili pokal za ekipno drugo mesto, Rudi pa pokal in praktično nagrado za prvo mesto. Omenim naj še, da so na tem tekmovanju sodelovale naslednje ekipe: dve iz Vojvodine, dve iz Srbije, ena iz Hrvaške, ena s Kosova in dve naši ekipi. Naslednjega dne smo tekmovali na mednarodnem tekmovanju tipa »D« v Kikindi. Na jutranjem zboru nam je vodja sodniškega zbora prof. D. Žakula pojasnil način tekmovanja in nam povedal, da so nekatere sicer obvezne discipline, kot so vlečka zajca, šarjenje za izpuščeno raco in prinašanje izgubljenega iz globoke vode, črtali, pri čemer moram poudariti, da v pravilniku o strokovnem delu JKS jasno piše, da lahko na tekmovanjih na taki ravni prireditelj pogoje le poostri, nikakor pa jih ne sme omiliti. Zanimanje za tekmovanje je bilo zelo veliko, saj se nas je v skupini celinskih ptičarjev prijavilo kar 35, v skupini »Angležev« pa nekoliko manj. V »milejšem« tonu je potem tekmovanje tudi potekalo. Divjad smo iskali v parih, poudarek pa je bil le na delu pred strelom, to je na čim hitrejšem in čim širšem iskanju, natezanju in stoji. Seveda je bil pes diskvalificiran, če je divjad izbil ali preskočil. Vse, kar so pri tem iskanju počenjali nekateri vodniki, se je našim tekmovalcem zdelo prav smešno, saj so za psi tudi bežali; lastnik epagneul bretona je psa celo dvignil in vrgel v smer, v kateri naj bi iskal. Delo po strelu je bilo bolj ali manj le formalnost in včasih že kar smešno, zlasti pri vlečkah, prinašanju in oddaji divjadi. Vlečke so bile dolge dobrih 50 metrov, toda še na tako kratki razdalji je večina psov divjad našla s prostim iskanjem in po večkratnem in burnem dajanju na sled. Neki vodnik je dal svojega psa (poznejšega zmagovalca) na sled kar petkrat, kar po določilih pravilnika za tako tekmovanje pomeni neopravljeno delo v tej disciplini. Rezultate so razglasili v čudovitem, povsem novem lovskem domu - komfortnem hotelu - last LD Kikinda. Nazivov CACIT in CACT niso podelili, saj se v prvi nagradni razred ni uvrstil noben tekmovalec. Ob tako nedosledno izvedenem tekmovanju, ki je sicer lahko zelo zahtevno, je bila taka odločitev tudi edino pravilna. Drugi nagradni razred je doseglo pet ali šest tekmovalcev, med njimi tudi midva z Rakušem, najboljši, z II.a oceno, pa je bil znani srbski kinolog Radoje Bugarski. Podrobnih ocen in ocenjevalnih listov nismo videli, ker jih vodnikom ob razglasitvi rezultatov niso dali. Nadaljevanje večera je bilo veselo in gostoljubno, bilo je tudi dovolj časa za nova poznanstva, izmenjavo mnenj in številne kinološke pogovore. Naj ocenim še obe tekmovanji. Tekmovanje za pokal Sv. Huberta je zahtevno in atraktivno, saj zahteva odlično delo psa in popolno koncentracijo vodnika-strelca. Popularizira tudi lov posameznika (individualni lov) s psom na malo divjad, ki je kot tak tudi edino pravilen. Ne nazadnje pa je tako tekmovanje odlična šola za opazovalce in mlade lovce. Tekmovanje tipa »D«, čeprav mednarodnega značaja (kot tekmovalca sta sodelovala tudi Čeh in Francoz), ki jo je priredilo Kinološko društvo Kikinda, nima nobenega pomena. Nič ni narobe, če se jim zdi zelo pomembno delo psa pred strelom, saj jih k temu silijo njihova prostrana lovišča, ki so za hitro iskanje psa idealna. Sicer so tožili, da je male divjadi vse manj, vendar je je še vedno dovolj in bi jih kinološko delo ob dokaj intenzivnem izvajanju lova moralo voditi k cilju, da bi svoje štirinožne pomočnike čim bolje izšolali tudi za delo po strelu. Na koncu naj še enkrat povem, kako prijazni in gostoljubni so bili prijatelji iz Padeja in Kikinde, in se jim za vse, kar so nam nudili, najlepše zahvaljujem. Ob slovesu smo ugotovili, da se naši pogledi sicer v marsičem razlikujejo, s tesnejšim in pogostejšim srečevanjem in z izmenjavanjem izkušenj pa bodo gotovo postali bolj enotni in taki, da bodo koristili našemu skupnemu trudu pri z reji in vzgoji čim boljšega, vsestransko uporabnega lovskega psa. Vojko Pirher, kinol. sodnik PNZ za pse jamarje v Ljubljani LKD-Ljubljana je 6. 10. 1984 organiziralo PNZ jamarjev v rovu in na planem. Prijavilo se je petnajst vodnikov s psi, na zborno mesto pri ornitološkem zavodu v Stožicah pa jih je prišlo dvajset. Ker je že v prvi disciplini odstopilo veliko psov, je organizator dovolil nastopiti tudi neprijavljenim. Vodja preizkušnje je bil Franc Pipan, sodila pa sva Vinko For-šček in Tomaž Burazer. Psi so najprej opravljali preizkušnjo v rovu. kjer jim je skušal z druge strani rešetke zbijati pogum odrasel jazbec. V tem delu PNZ smo ocenjevali preiskova- li nje rova, vztrajnost, glas pred zverjo in ostrost. Psi, ki so bili v teh disciplinah pozitivno ocenjeni, so lahko opravljali drugi del preizkušnje - delo na planem. Tu so lahko pokazali kakovost nosu in grla na sledi nevidnega zajca pa tudi veselje do dela v vodi je bilo pri vseh dobro izraženo. Pogoji za delo na planem niso bili preveč ugodni; poljsko delo smo opravljali šele opoldne, poleg tega pa je bila divjad vznemirjena, saj so zjutraj tu opravljali PNZ tudi ptičarji. Kljub temu je preizkušnjo uspešno končalo enajst psov; dva sta se uvrstila celo v I. nagradni razred, vsi preostali pa v drugega. Največ točk, 33,5, in I. nag. raz. je dosegel lovski terier Bor, LT 61728, vodnika Aca Rebernika. Točko manj in prav tako I. nagr. raz. si je izboril Izor iz Črnomlja, LT 61871, vodnika Franca Štirna. Tretje mesto pa je dosegel pes Beno, LT 61910, vodnika Braneta Drakslerja. Zanimivo je, da so prvi trije psi, ki so odlično telesno ocenjeni, mladiči treh različnih psic in istega psa (Car, LT 60682, lastnika Franca Pipana iz Zbilj). Med jazbečarji se je odlično izkazal resasti jazbečar Bobi, dri 60399. Očitno je pes odlično naravno zasnovan. Na PNZ je prišel nepripravljen, vseeno pa je hitro doumel smisel vaje in vsem navzočim dokazal, kako lahko »mini pes« nudi vodniku največje užitke pri lovu. Upam, da mu bo v prihodnje njegov vodnik Jurij Hace posvetil več časa in ga bomo lahko videli na kakem tekmovanju. Na splošno je bila prireditev dobro organizirana. Umetni rov se jim je posrečilo za silo pripraviti, tako daje bil primeren za potrebe PNZ. Siceršnje stanje pa ne more biti v ponos naši kinološki organizaciji (zaraščenost z robido in grmovjem). Mislim, da si ne dovolim preveč, če rov označim kot spomenik neuspele reorganizacije lovske kinologije pri nas. Pred desetimi leti, ko je bil rov pod okriljem članov Kluba ljubiteljev psov jamarjev, je bil to eden najbolj uporabljanih in urejenih rovov v Jugoslaviji. V prijetnem okolju so -prirejali celo tekmovanja v mednarodnih merilih, ki so jih vzorno organizirali člani kluba. In pozneje? Z razpustom pasemskih organizacij je ta dejavnost zamrla. Zrejne komisije, ki naj bi nadaljevale delo Kluba, niso dovolj močne, da bi nosile vse breme na svojih plečih, saj še zrej-nih pregledov ne morejo speljati, kot bi jih morale; tako tem pregledom grozi, da jih bodo ukinili. Z ustanovitvijo področnih LKD smo zrejo res veliko bolj približali lovcem, žal pa smo pozabili na strokovnost. Velikokrat smo priče temu, da na primer vodniki ptičarjev zmerjajo terierje s pretepači in narobe, vodniki jamarjev pa ptičarje s teleti. Nesoglasja v društvih se vrstijo kot po tekočem traku. Morda je tudi zato vse premalo tekmovanj, na katerih bi se lahko eni in drugi prepričali, da postaneta tako jamar kot ptičar uporabna le, če sta pravilno šolana. Če statistično preverimo populacijo enih in drugih psov, ugotovi- Lovski terier mo, da je odstotek tistih, ki so opravili uporabnostno tekmovanje, veliko premajhen. To sploh ni čudno, če vemo, kdaj je bilo pri nas zadnje vsestransko uporabnostno tekmovanje za pse jamarje; to je bilo že zdavnaj, še v času, ko je deloval klub . .. Tomaž Burazer, kinol. sod. Poljsko in širše poljsko tekmovanje ptičarjev LKD za Pomurje Za tekmovanje, ki je bilo 27. 10. 1984 v loviščih LD Gornja Radgona in LD Apače, se je prijavilo 20 vodnikov s psi, na zbornem mestu pa se jih je javilo le 12. Vzrok za manjšo udeležbo je bilo gotovo slabo vreme, saj je vso noč in tudi še zjutraj močno deževalo, tako da so bili tudi pogoji za delo psov nekoliko težji. Vreme se je proti poldnevu izboljšalo in tekmovanje smo le izpeljali do konca. Prirediteljeva odločitev, da sodijo trije sodniki, je bila pravilna in ob vsestranski pomoči agilne Cite Bračič smo lahko delo uspešno opravili. Na polju je bilo še precej koruze, ki je posebno v vlažnem vremenu odlično kritje za malo divjad, zato nam je le z največjo težavo uspelo pri vseh pse h ugotoviti stojo, kar je pogoj za nadaljnje preizkušanje. Vodna površina, ki smo jo uporabili pri delu, je opuščena gramoznica, ki pa je le slabo obrasla z ločjem, zato je bilo težko pravilno oceniti tudi šarjenje za raco. Menim, da imajo lovišča ob Muri primernejše terene, kot je ta opuščena gramoznica. Le pregledati bi jih bilo treba in se nato odločiti za najprimernejšega. Obvezno pravilo pa bi moralo postati tudi to, da se v delih lovišča, ki so določeni za tekmovanje, pred prireditvijo ne lovi, saj bo le tako tam dovolj nevznemirjene divjadi in bo tako ocenjevanje psov veliko lažje. Ob pregledu rezultatov lahko ugotovimo, da so psi po zasnovah nadpovprečni, saj se jih je kar 6 uvrstilo v prvi nagradni razred. Dobre zasnove so pokazali tudi drugi tekmujoči psi, žal pa so se njihovi vodniki z njimi manj ukvarjali, zato so odpovedali predvsem pri vajah, ki se jih morajo naučiti, torej pri vajah v ubogljivosti in prinašanju. Seve- Foto Vili Ferluga da pa nam je le popolnoma izurjen pes v vsestransko pomoč pri lovu, torej tudi po strelu, ko mora ustreljeno žival najti in prinesti vodniku. Za razglasitev rezultatov je prireditelj pripravil tudi praktične nagrade in diplome za vse sodelujoče, kar je pravilno in je odlična spodbuda predvsem za mlajše vodnike. Kot običajno se je po razglasitvi rezultatov razvila obširna razprava, v kateri smo spet slišali, kako zelo potreben je lovsko uporaben pes pri vseh načinih izvajanja lova. Nekateri vodniki so povedali, kakšne težave imajo z vodstvi svojih lovskih družin, saj jim le-ta ne dovolijo urjenja psov v lovišču in love izvajajo bez lovsko uporabnih psov. Tako smo morali spet ugotoviti, da lovske družine še marsikje nimajo pravilnega odnosa do kinologije, da so LKD premalo povezane z vodniki na terenu, da manjka dobre strokovne literature in da je lovsko uporaben pes pri lovu še zmeraj premalo cenjen. Skratka, v razpravi so vodniki opozorili na vrsto problemov, ki jih poznamo že dalj časa in jih rešujemo vse prepočasi. Na tekmovanju »D« so najboljše uspehe dosegli: Ben, nemški žimavec - JRPNeo 44744 - vodnik Arpad Vaš, Gaborje 27, Lendava; pes je dosegel 94 točk in l.a oceno. Ted, nemški žimavec - JR Ros 60329 - vodnik Marjan Giovani, Veržej 263; pes je dosegel 92 točk in I. b oceno. Čito (Bobi) Pordašinski, nemški žimavec - JRPos 60315 - vodnik Geza Paučič, Kukeč 43, Križevci v Prekmurju; pes je dosegel 89 točk in l.c oceno. Kot sodniki smo na tej uspešni prireditvi sodelovali Vladimir Pfeifer, Milan Ivezičin podpisani. Vojko Pirher, kinol. sodnik Predvidena legla Balkanski goniči (JRGB): Leglo 5. 11. Rejec Stane Frelih, Topolje 3, Selca. Leglo 3. 1. Rejec Vinko Močnik, Cerkno 289. Brak-jazbečarji (JRBj): Leglo 15. 1. Rejec Ivan Černigoj, Žužemberk 163. Leglo 15. 1. Rejec Franc Rak, Učenca 6, Loče pri Poljčanah. Leglo 6. 1. Rejec Franček Klinar, Ter 71, Ljubno ob Savinji. Hanoverski barvanji (JRHB); Leglo 21.1. Rejec Franc Gozdni-kar, Mislinjska dobrava 114, Šmartno. Jazbečarji kdl. (JRJki): Leglo 7. 1. Rejec Tomaž Benedik, Partizanska 3, Šenčur. Koker španjeli (JRKŠ); Leglo 15. 12. Rejec Silva Mlado-van, Ajševica 6 a, Nova Gorica. Nemški prepeličarji (JRPr); Leglo 25. 12. Rejec Janez Jordan, Draga 1, Šmarješke Toplice. Nem. kdl. ptičarji (JRPki): Leglo 22. 1. Rejec Franc Vrbnjak, Mota 75, Hrastje. Nem ostr. ptičarji (JRPos): Leglo 10. 1. Rejec Franc Kosi, Veržej 212. Kinološka zveza Slovenije Objavljanje jubilejev in osmrtnic Prispevkov za rubriki »Jubilanti« in »V spomin« je veliko več, kot je v reviji na voljo zanje prostora. Zato so izdajateljski svet, uredniški odbor in redni sodelavci glasila Lovec na sestanku, 7. 4. 1978, sprejeli nove pogoje za objavljanje: Jubileje članov objavljamo za 50, 60, 70,75,80,85, 90 itd. letnico pod naslednjimi pogoji: Vsaj 6-letno jubilantovo delovanje kot član UO ali IO LD, predsednik NO ali disc. razsodišča LD, organov LZ oz. ZLD ter LZS (v posamezni funkciji ali skupno). Vsaj 10-letno izvrševanje lovskočuvajske službe. Slike jubilanta objavimo, če je poleg navedenih pogojev član lovske organizacije vsaj 30 let. Izjemoma pa objavimo sliko tudi drugih, s svojim delom zaslužnih za lovstvo v širšem pomenu, npr. delovanje v organih republiške LZ ali če so odlikovani vsaj z redom za lovske ali kinološke zasluge II. stopnje. Osmrtnico za umrlega člana objavimo (s sliko ali brez) pod enakimi pogoji, ki veljajo za objavljanje jubilejev. Osmrtnico objavimo, če jo dobimo vsaj 10 mesecev po pokojnikovi smrti in če je še na voljo prostor zanjo. Iz sestavka o jubilantu ali pokojniku mora biti točno razvidno, da so izpolnjeni vsi navedeni pogoji. V zapisu o jubilantu je obvezno treba navesti tudi točen rojstni datum, v osmrtnici pa datum rojstva in smrti. Osmrtnico ali jubilej objavimo le, če je dopis podpisan in ožigosan od lovske organizacije (LD, ZLD itd.). Pošiljatelj mora na dopis obvezno navesti svoj točen naslov, da se v primeru nejasnosti lahko obrnemo nanj. Prosimo za točno izvajanje teh navodil. Objavljali bomo le zapise z vsemi zahtevanimi podatki. Za manjkajočimi podatki ne bomo poizvedovali. Pridržujemo si tudi pravico, da zapise po potrebi skrčimo. Uredništvo Tečaj za vodnike psov vseh pasem v Ljubljani Lovsko kinološko društvo (LKD) Ljubljana prireja tečaj za vodnike lovskih psov. Začetek tečaja bo v četrtek, 7. februarja 1985, ob 16.30 v dvorani Krajevne skupnosti Kolodvor, Moše Pijadejeva 22. Pismene prijave s točnim naslovom tečajnika je treba poslati do 1. februarja 1985 na naslov: LKD Ljubljana, Zupančičeva 9/II., 61000 Ljubljana. Udeležbo na tečaju še posebej priporočamo lovskim pripravnikom in vodnikom psov, ki imajo pse godne za šolanje. Informacije dobite v pisarni LKD Ljubljana, Župančičeva 9/11., vsak torek in petek od 10-12 ure in vsako sredo od 16-18 ure. Lovsko kinološko društvo Ljubljana Opozorilo glede prejemanja glasila Lovec v letu 1985 Lovske družine in zveze lovskih družin! V začetku decembra 1984 smo poslali vsem zvezam lovskih družin tiskovine SEZNAM ČLANOV ZA LETO 1985 s prošnjo, da jih takoj pošljejo lovskim družinam oziroma njihovim tajnikom. Tajniki LD natipkajo SEZNAM ČLANOV ZA LETO 1985 v trojniku. En izvod seznama obdrže za potrebe LD, dva izvoda pa pošljejo svoji ZLD, ki en izvod obdrži, drugega pa čimprej pošlje Lovski zvezi Slovenije. članskih seznamov lovske družine oziroma njihovi tajniki nikakor ne pošiljajo neposredno Lovski zvezi Slovenije, ampak le pristojni ZLD! To velja tudi za dodatne sezname članov, ki bodo sprejeti v LD med letom. A/a tiskovino oziroma obrazec tajniki LD vpišejo priimke in imena članov LD po abecednem redu priimkov, točne naslove s poštnimi številkami, letnice rojstva in funkcije v LD. V seznamu vpisane člane, ki so bili sprejeti po 1. januarju 1985, označite pred zaporedno številko z zvezdico. Ker morajo zveze lovskih družin tako zbrane sezname dostaviti Lovski zvezi Slovenije najkasneje do 25. februarja t. /., naj lovske družine oziroma njihovi tajniki SEZNAM ČLANOV ZA LETO 1985 (v dvojniku!) po možnosti takoj pošljejo ZLD. Uredništvo opozarja, da bo vsak neustrezno ali pomanjkljivo izpolnjen obra-zec-seznam članov vrnilo področni ZLD. Naklado vsaki številki Lovca določimo 10 dni pred njenim izidom. Vsem lovcem, katerih naslove prejmemo na članskih seznamih (prek ZLD!) 10 dni pred izidom številke, zagotovimo prejem te in vseh nadaljnjih številk. Pred tem izište številke pa jim lahko pošljemo le, če bodo izvodi teh številk še na zalogi. Vsako številko Lovca sicer tiskamo z določenim številom rezervnih izvodov, vendar vsem zamudnikom in med letom sprejetim članom ne moremo zagotoviti vseh številk za nazaj. Tovariši lovci! Spremembe naslovov, nastale zaradi preselitve med letom, sporočajte obvezno samo pismeno neposredno Uredništvu glasila LOVEC. Poleg vašega novega naslova (s številko vaše pošte!) obvezno napišite tudi vaš stari naslov in vašo lovsko družino! To v vednost, da ne bo po nepotrebnem negodovanj. Uredništvo glasila Lovec Župančičeva 9- p. p. 505 61001 Ljubljana {KLUB DIANA) Mali oglasi Založniška komisija Kluba Diana razpisuje natečaj za najboljše posnetke divjadi, ki bodo konkurirali pri izboru slik za opremo koledarja DIANA ’86. Diapozitive (6x 6 ali zelo ostre leicaj pošljite najkasneje do 20. 1. 1985 na Klub Diana, Zupančičeva 9, Ljubljana; tel. (061) 214924. Opozorilo: Vsi diapozitivi morajo biti opremljeni z imenom in priimkom avtorja; če jih boste pošiljali po pošti, jih varno zapakirajte in pošljite obvezno priporočeno. Izbor diapozitivov (13 posnetkov) bo opravila založniška komisija kluba do 30. 1. 1985, nato pa diapozitive lahko dvignete osebno oz. vam jih vrnemo po pošti. Predsedstvo Kluba Diana OBVESTILO Iz programa Zlatorogove knjižnice so na voljo še naslednje knjige: Srnjad.................................................150 din Ocenjevanje muflonov in divjih prašičev v naravi .... 90 din Gams...................................................150 din Divji prašič.......................................... 200 din Skupaj: . . 590 din Pri nakupu kompleta (vseh zgoraj naštetih knjig) plača kupec za siceršnjo skupno vrednost 590 din le 460 din, če jih osebno prevzame v pisarni LZS, Župančičeva 9, Ljubljana (od 9.-14. ure). Vsem slovenskim lovskim organizacijam in šolam prodamo te knjige z 20% popustom. Prodam trap puško SABATI (odlično ohranjeno). Andrej Rugole, Vrečova 1, 69250 Gor. Radgona. Tel.: (069) 74377 - dopoldne. 25. 11. 1984 zvečer se je izgubil mlad resasti istrski gonič. V levem uhlju ima vtetovirano številko 60701. Albert Medved, Selce 7, 61273 Dole pri Litiji. Tel.: (061) 872066. Prodam nemško prepeličarko, staro 5 mesecev. Vili Rener, Gradišče 40, Vipava. Prodam psico - kdl. istrski gonič - staro 4 mesece. Je potomka odličnih staršev. Jože Papež, Kuželjevec 8, Zagradec na Dolenjskem. Kupim Slovenski lovski priročnik (II. izdaja). Pripravljen sem ga ponudniku plačati vnaprej. Zdravko Podhraški, Na livadi 16, 63250 Rogaška Slatina. Prodam češko bokarico, kal. 12/7 x 65 R, s strelnim daljnogledom Kahles (suhlska montaža). Informacije po telefonu (068) 22 685 - Hočevar. Izdelujem lesene omarice za lovsko orožje, furnirane in znotraj prevlečene z zelenim žametom. Vrata so lesena ali s steklom. Stanko Praprotnik, Hum 32, Ormož. Nudim vam preparatorske usluge. Martin Lakner, Bodrež 16, 63231 Šentvid pri Gro-belnem (med Celjem in Rogaško Slatino). Prodam lovsko terierko, staro 18 mesecev (telesna ocena 4). Opravila je tudi preizkušnjo v prinašanju iz vode in v delu na planem. Mogoče jo je preizkusiti tudi v ostrini. Stanko Lihtenvalner, Novci 15, 62275 Miklavž pri Ormožu. Prodam lovsko kombinirano puško znamke MERKEL SUHL, kal. 12/7 x 65 R. Puška je nova, s sivo gravirano glavo (podobe divjadi). Cena puške je 200ooo din. Tel.: (061) 445-428 Buljac. Ugodno prodam lovsko puško šibrenico (bokarico), kal. 12/12, nemške izdelave. Edi Župančič, Anovec 6, 68270 Krško. Prodam: lovsko puško (novo) tricevko, kal. 16/16-7 x 57 R, znamke merkel suhi, z montiranim strelnim daljnogledom (6 x 42) Svarovvski (suhlska montaža). Zamenjam jo z doplačilom za polrisanico istega kalibra, prav tako opremljeno s strelnim daljnogledom (pogoj je, da je v dobrem stanju). Kupim: polrisanico-petelinko, kal. 16/ 7 x 57 R, z ustreznim strelnim daljnogledom. Biti mora dobro ohranjena. Stane Rener, Tomšičeva 4, 66210 Sežana. Tel.: (067) 72 082. Kupim lovsko puško-risanico, kal. 7 x 64, s strelnim daljnogledom. Drago Kosmač, Danile Kumar 13, Ljubljana-Ježica. Tel.: (061) 372158. Slika na 3. strani ovitka: Poleg tega sta na zalogi še knjigi Iva Božiča Ptiči Slovenije, ki stane 900 din, in knjiga Veljka Varičaka Ocenjevanje lovskih trofej, ki stane 120 din. Pisarna LZS Zgoraj: Januar Foto Janez Papež, Diana Spodaj: Po uhojeni stečini na krmišče Foto Janez Černač, Diana Slika na zadnji strani ovitka: Lisica - barvna grafika, naslikal Jurij Mikuletič