• 25 let harmonikarskega orkestra KUD Vide Pregarc
Da bi čimveč nastopali, tekmovali, igrali
V Sloveniji imamo kar nekaj harmonikarsldh orkestrov ali manjših sestavov te vrste, vendar noben ne obstaja tako dolgo — 25 let na-mreč, kot harmonikarski orkester kulturno-umetniškega dništva Vide Pregarc. Orkester, Id je bil ustanovljen v okviru glasbene šole IVloste leta 1960, sedem let kasneje pa se je priključil temu društvu, je ta svoj visoki jubilej uradno proslavil konec lanskega leta z nastopom v slovenski filharmoniji. Kritike o tem koncertu so bile zelo ugodne. To niti ni čudno, saj je orkestar pod vodstvom dirigenta prof. Srečka Pi-škurja že pred časom prerasei obdnske meje, se uveljavil v Ljubljani, v republiki in tudi zunaj naše države. Ob tej priložnosti so orkestru izro-čili plaketo mesta Ljubljane, dirigent Srečko Piškur pa je prejel Callu-sovo odličje, najvišje priznanje zveze kulturnih organizacij Slovenije.
Orkester zdaj šteje 18 članov; prav toliko jih je imel ob ustano-vitvi; sicer pa je število godbeni-kov nihalo, bilo jih je tudi že samo 12. Zdaj igra v njem več fantov kot deklet; najmlajši član je dijak zadnjega razreda srednje šole, najstarejši ima 38 let. Ve-čina je učencev glasbene šole Moste, so pa v njem tudi obisko-valci drugih glasbenih šol v Ljub-ljani. Prvi dirigent orkestra je bil Franc Žabjek, vendar je diri-gentsko palico imel v rokah le pet let, nato pa jo je od njega prevzel prof. Srečko Piškur, ki orkester vodi še danes. Z njim smo se tudi pogovarjali o delu, uspehih in te-žavah ter prihodnosti našega harmonikarskega orkestra.
Za predstavo o tem, kaj orke-ster pomeni v današnjem glasbe-
v naši občini in tudi drugje v Slo-veniji; že nekaj časa je tudi v programu glasbene mladine Slo-venije, pred leti je sodeloval tudi v kulturni akciji mestne zveze kulturnih organizacij; snemal je že za radio in televizijo, šest-najstkrat se je udeležil puljskih srečanj (to je prireditve z medna-rodno udeležbo), navzoč je bil tudi na republiških revijah har-monikarskih orkestrov; od leta
Na enem od števitnih nastopov (Foto: Dušan Jež)
nem prostoru, naj navedemo nekaj podatkov. Kot smo že po-vedali, orkester večkrat nastopa
1976 dalje nastopajo naši har-monikarji tudi na mednarodnih srečanjih harmonikarskih orke-strov zunaj naših meja in tam do-segajo lepe uspehe. Na teh tek-movarijih so bili štirikrat prvi, enkrat drugi in enkrat tretji. Leta 1981 sta orkester in dirigent pre-jela nagrado občine.
A ti podatki, ki na suhoparen način pripovedujejo o uspehih orkestra, malo ali skoraj nič ne povedo o ljudeh, o tistih, ki iz klavirskih harmonik izvabljajo zvoke, ki ubrani v celoto razvese-ljujejo in bogatijo Ijubitelje in poznavalce glasbe. Za njihovim skladnim igranjem se skriva neš-teto skupnih vaj in vaj posatnez-nikov. Dvakrat na teden se do-bijo v glasbeni šoli Moste, ki jim gostoljubno nudi prostore za vaje. (Od delovnih organizacij
pa jim pomaga še Saturnus, ki jim včasih natisne plakate).
Vadijo seveda ob večernih urah, podnevi, ob študiju, delu in drugih obveznostih, ni časa. Vsak član orkestra mora vaditi tudi sam doma. Dan ali dva brez igranja ne gre mimo brez posle-dic. Clani orkestra se menjajo. Nekateri ostanejo dlje časa, drugi pridejo in grejo. Vsakdone zmore dovolj volje za to naporno početje. Vendar prihajajo mladi fantje in dekleta, ki zvedo za or-kester od pri jateljev ali kje drug-je, ogledajo si nastop, pridejo na vajo, povprašajo in nekateri ostanejo. So tudi taki, ki odneha-jo, a se spet vrnejo. Vsak, ki hoče igrati v takem orkestru, mora imeti za seboj šest, sedem let te-meljitega glasbenga šolanja.
In kakšni so načrti?
»Da bi čimvečkrat tekmovali, nastopali, igrali več domačih skladb; prav tekmovanja so go-nilna sila, spodbuda za naprej,« jih je kratko orisal Srečko Pi-škur.
Prav tako na kratko je sprego-voril o težavah: »Inštrumenti, ker morajo biti enotni in so uvo-ženi, tnalo literature za to zased-bo, zlasti domače... sicer pa se srečujemo s takimi težvami kot druge amaterske sestave,« je naštel.
Še bolj skopo je odmeril be-sede o sebi; pravzaprav o sebi kot o dirigentu, ki že dvajset let vodi orkester, ne pove nič. Vendar o tem, koliko sebe je vložil v to po-četje, dokazuje orkester sam, saj brez njega ne bi bil to, kar je. »Pridejo krize, potem pa spet trenutki, ko je bolje,« realistično ugotavlja prof. Piškur. »Pogle-dati moram pri občinski kulturni skupnosti, če bo kaj denarja za novo harmoniko. Izredno so drage,« doda mimogrede ob koncu našega pogovora.
DARJA JUVAN