Komandant bataljona Jože Lukšič
Ura zgodovine
Jože Lukšič se je 15. junija 1942 znašel na Tiški gori v Novomeški četi. Popoldne so mu pokazali, kako ravnati s puško in naslednjega jutra ob sedmih je že stal na slraži. Pazljivo je pogledoval v dolino in toplo sonce je poto-velo po jasnem nebu. Postajalo je vroče, pre-vesilo se je poldne, v želodcu je krulilo. Raz-mišljal je, kaj mu je storiti. Stražarskega nie-sta zapusliti ni smel, to je vedel. Topli žarki so mu zelo poševno božali obraz, ko se je odločil. Potisnil je v cev naboj in sprožil v ijebo. Takoj je pridirjal komandir:
>    »Kaj hudiča je?«
Bojazljivo je pojasnil, kako žc od sed-lne sem strmi v dolino. Takoj je dobil za-menjavo in lako je Jože začel partizaniti. Postal je vodnik, komandir četc in koman-dant bataljona. V osvobojeno Ljubljano je prijezdil na živahni kobilici po Dolenjski cesti. Tam, kjer danes obrača trojka, je stala godba na pihala. Vzhičeni kapelnik je takoj opazil jahajočega partizanskega ofi-cirja in godbenikom nemudoma dal zna-menje, udarili so si.lovit marš. Kobilica je preplašeno poskočila, Jože pa je v elegant-nem loku zgrmel v cestni prah:
»Skočil sem na noge, si otepel prah in se pretipal. Nič mi ni bilo.«
Danes je njegov obraz blag, močnejši, vendar so vanj zarezane ostre tenke poleze. Pogled sivih oči pod gostimi obrvmi ni več tako neznansko trd. Vidcl in okusil pa je Jože veliko. Širokopleč, močnih rok je z opazno   pojočim   glasom   pripovedoval:
»Šest nas je bilo, oče nam je umrl, ko sem imel štiri leta. Mati nas vseh ni mogla preživljati, kmalu  sem  šel  past...«
Iz rodnih Spodnjih Vodal v občini Sev-nica se je selil po vaseh. Leto tukaj, dve drugje. Z gospodarji je imel srečo, vendarle pa je megleno slutil, kako je z obloženih miz deležen le drobtinic:
»V hladnih julrih sem bil vesel krave, ki je obilno odložila, vsaj na toplo sem lahko stopil.«
Sedemnajstleten se je znašel pri trgovcu Pavlu Zupetu iz Škocjana. Razumela sta sc dobro in skupaj po sejmih nakupovala živi-no, prevažala moko ter petroiej tja v po-mlad 1942. Takrat so se štirjc škocjanski hlapci v »ta mašriih gvantih« odločili oditi v partizane. Z gospodarjern sta se ponovno videla šele po vojni:
»Rad sem bil v četi. Nckoč me je Novljan določil za kurirja, nisem pokazal pravega veselja. Razumel je in postal sem -puško milraljezec. Kapitulacije Italije smo se raz-veselili skoraj kot svobode. Seveda so nas opozarjali na Nemce, ampak bilo je čudo-vito. Italijane smo razoroževali na cesti Dvor—Lašče—Stari trg. Najbolj žaloslnf so bili videti oficirji. V našo II. Robkovo čelo je vstopilo toliko miadine, da je prerasla v bataljon.«
Skupil jo je v jurišu na hrib pri Starem trgu. Bomba se mu je razpočila med no-gami, neznano kam je odneslo spodnji del levega škornja. Odpeljali so ga v boinišnico. Dva dni pred novim letom 1944 je bil od-puščen. Po neuspelem rušenju železniškega tunela Šmarje—Sap so ga postavili za ko-mandanta bataljona. Otepal   se je:
»Saj še čete ne znam dobro voditi...« Sprejet je bil v partijo, članstvo je zaslu-žil z oscbno hrabrostjo. Vedno je bil v prvih vrstah in poslej se je v akcije podajal s s\ojim bataljonom. Nadrejeni so torej od-krili Jožetove vodstvenc sposobnosti. Naj-bolj očitno se je pravilnost odločitve poka-zala na položaju nad Orlami blizu Sela — Sumberka v okolici Zagradca:
»Bilo je opoldne in vsa divizija v zasedi. Moj bataljon na hribu, zadaj čistina, spodaj gosta hosta. Nenadoma vidim kalono Nem-cev. Šinilo mi je v glavo, da so se naše enote umaknile, naš balaljon pa ostal. Ze-.lenci so nas bliskovito obkoljevali. Kaj stori-ti? V hipu sem presodil! Desno je bila plitva dulinJca, vanjo se je stekal globok kolovoz. Iz vseh pljuč sem zarjul: .Bataljon, za me-noj!' Zdrveli smo navzdol in se rešili v ¦hosto. Trinajst ranjenih in trojico mrtvih smo imeli, čakanje na položaju bi seveda pomenilo, da vam vsega tega najbrž ne bi mogel pripovedovati. Po dveh dneh smo se srečno sestali z divizijo, bilo je veselja in objemanja.«
Po vo.jni je Jože ostal v armadi. Služba mu je potekala večinoma v obmejnih kra-jih, 1948 pa se je tudi poročil. V spominu mu je ostalo zlasti službovanje v Starem Be-čeju. Na skrbi je imel 104 karavle od Bez-dana do Velikega Gradišta. Štirikrat je peš obhodi) ta odsek. Poletnega večera je na karavli Vrška Čuka ravno slačil bkizo uni-forme. Spodaj, v Beli Crkvi je nenadoma odjeknil strel. S kornandantom sta takoj po-hitela navzdol. Komandir karavle je poro-čal, ustrelili so generala. Res je na tleh ne-gibno ležal general Arsa Jovanovič. Tamkaj je potem  Jožeta neki  oficir ostro  vprašal:
»Kako, Jože Lukšič? Z Jožetom ali z Jo-sipom?«
»Stiri leta sem se boril z Joželom, zvest mu ostanem,« je brez pomisleka odgovoril. 1952. je bil preveden v rezervo, 13 let je zatem delal na ljubljanski notranji upravi. Zdaj jc že nekaj let upokojenec:
»Rad berem, delam na vrtu, brez politič-nega dela tudi ne morem. Ničkoliko funkcij sem imel in še jih opravljam. Kaj menim o prenašanju tradicij NOB na mladino? To mora biti. Sem tajnik odbora Zahodnodo-lenjskega odreda, enote, ki jc bila ena naj-starejših na Dolenjskem. Odred ima domi-cil v občini Litija, postavili smo spomenik, obnovili tabor, kjer smo se zadrževali naj-več 1942. Povczani smo s šolami v Gabrov-ki, Šentrupertu, Mirni pri Catežu. Smisel našega delovanja je priprava mladine na splošni ljudski odpor, da bo znala braniti svojo domovino.«
Seveda pa Jože Lukšič ne govori rad, ka-ko je začel tako rekoč iz nič, v žepu je imel samo štampiljko. Ni dosti opletal o denar-nih težavah, zaplelih s praporom, lesom. Iniciativni odbor in Jože so opravili veliko dclo, vcndar pa:
»Povsod, kjer sitio se oglasili, so nas lepo sprejeli, radi nas imajo.«
Tako torej zdaj poteka življenje Joži Lukšiču. V »penziji« mu nenadoma zmanj-kuje časa. Ni mu žal. Zaveda se, kako po-trebno je iztrgati pozabi in prahu časa prc-lito kri, znoj, juriše, neizmerno tovarištvo. Tudi mladina mora to dojcti. Fotogralirali smo ga v uniformi pehotnega majorja z vsc-mi odlikovanji:
»Veste,. borili smo se zastonj. Tolc,« je pogladil odličja: »tole pa je nagrada za ju-našlva. Kdor ni zaslužil, ne more nosili.«
.                                              Bogomir  Šefic
'¦..¦    J '                             .         Foto: Jaka Bregar