13 (Dalje.) Zbral je vendar le toliko poguma, da je prijel sestrico za roko in stopil pred čuvarja reda: »Rada bi k patru Sahebu. Bi nama li lahko povedal, ikje stanuje?« »H komu hočeš? Saj jih je cela kopica tu.« »Mogoče jih je res več, a vsi prebivajo skupaj v veliki hiši.« »Meniš pač misijonišče sv. Fi^ančiška?« Rama je pokimal. »Potem pač moraš tukaj le nazaj«, pokazal je na ulico, po kateri sta bila pritekla, »dokler ne prideš do široke prečne ulice. Tamkaj moraš zopet vprašati!« Rama se je stražniku zahvalil. Pa vendar bi mu bil moral zaupati svojo zadevo? Ne, rajši ne! Šel je, ni upal hiteti v drugič mimo Sahibovc hiše. Z naglim sklepom se je spustil s Sito navzdol do Pristaniške ulice. Oprijel se ga je nemir. Mogoče je bil Sahib že za njima, in vendar je ho- tel prcdvsem oncmu tretjemu prihiteti na pomoč. Pozabil je vso svojo stisko, vse, kar je moral res hudega pretrpeti. Obvladala ga je popolnoma misel na onega —tujca. Sita je pričela tožiti, da je že utrujena. Neusmiljeno jo je vlckel s seboj. Moral jc pomagati. »Prcčastiti, tu sta dva otroka, ki govorita le podeželsko indijsko narečje in povprašuj^ta po nekem patru Sahebu. Pridite v čakalnico.« »Da, brat, pridem takoj.« Bilo je ravn&kar ob najhujši opoldanski vročini. Pater je bil nekoliko utrujen. Celo predpoldne je podučeval in vročina 'krog poldne ni bila nikakšen počitek. Morda pa sta to otroka, o katerih je pater y Sanganmer . . . ? Stekel jo v čakalnico, kjer je naletel na one> mogla otroka, iki sta sedela in se počutila nepri jetno v tuji in imenitni hiši. Ko je vstopil patcr( sta skočila pokoncu in zaklicala: »0, pater Saheb!« Po izmenjavi par besed je zi>al, pri čem da Je. Sedel je k deci in jo pozval, naj pripoveduje vse od feraja do konca. Pripovedovanje je prevzel Rama. Z lastnimi doživljaji je kmalu končal. Posebno zgovorcn je postal, ko je poročal o neznancu, katerega mora rešiti in je prosil patra, naj mu pomaga. »En trenutek! Polieija bode že zagrabila lopove!« Skcčil je k teleionu in zahteval policijsko ravi.atoljstvo. »Halo! Tukaj misijonska postaja Sv. Frančilek, tamkaj policijsko ravnateljstvo?« »Dobro! Tukaj sta dva otroka, ki sta ušla n.-ohamcdancem. Sta iz Sangao in sta si priborila sama svobodo, Stojte, še ni vse! Še irnata drugo važno izpoved. Na pohodu je čisto druga lopovščina . . . Kako pvosim? — Ne, kaj takego. se mi zdi izi.ljueeno. Otroka sta prcveč utrujena. Pošijite nokoga scmkaj, ki bo nSpravil zapisnik. — Dobro! I-Ivala lcpa!« ' Čez par minut je že slai avtomobil prcd mi- sijoniščem. Gospod je stopil v sprejemnico in zaslišal deco. Vzcl ju je seboj v avto in so se odpeljali v pristaniški del mesta. Otroka bi naj zopet poiskala Sahibovo hišo. Sita so je najboljše spoznala. Vrata hiše so bila trdno zaklenjena in so jih morali vlomiti. Podatki dece so se izkazali kot istiniti. Na vse strani so švigale brzojavke. Slednjič so pripe]jali otroka v preiskovalne zapore. Zadeva je zelo nujna, je razlagal policijski uradnik. Pride preiskovalni sodnik, Indijec z mogočno črno brado. Najprej mora ponoviti svoje doživljajo Rama. Pri imenu Sabib postane sodnik posebno pozoren in vpraša, čo sc resničpo spominjata tega imena. Nato prosi patcr, naj zapišejo v zapisnik tudi ono drugo zadavo. Ramo pozovejo, naj poroča. »Skraja sva mis.ila, da sta bila samo kačja zagovornika, a bila sta v 'stini čisto nnkaj drugega. Eden je sluga in mu je imo Šefk.ja. Imena drugega pa nisem razume], njega in še drugega, ki je bil v hiši pri Sahibu, so nazivali »pridigar- ja«. Strah jih je bilo, da bi jih ne izdala in prcprečila nameravano lopovščino. Tedaj sva zvedela prvič, da imajo še druge zlobne načrte. Kaj bi naj pravzaprav bilo, nisva še znala. Dva dni pozneje je odšel Sahib in se je vrnil včeraj. Nato sva čula, da so hoteli oropati nekoga drugega. Tedaj je morala Sita v mesto ...« Sedaj je podalo dekletce svoj doživljaj s prosjaškim kačjim zarotiteljem in Rama je :iadaijeval: »Svetnik, fci je sedel pred vrati, je bil Sahib. Mož, ki je odhitel po denar, je bil Mohamed, kar sem čul pozneje. Drugič so se pogovarjali o bakru iz Damaska in o Kalyanu, kjer bi se naj nekaj zgodilo. Danes zjutraj so pa govorili, da hočejo delati zlato, kajti Saliib je vprašal, če še mcša Mobamcd zlato. In sedaj sem odkril še nekaj drugega«, je povdaril zmagoslavno in j)okazal na policista, »danes zjutraj so spravili kovinaste plošče v zaboje. Bil sem v sobi, ko so se ukvarjali z odpremo. S ploščami so potvarjali bankovce. Eno tako ploščo sem predal stražniku, druge so naložili na avtomobil in so jih odpeljali.« Zamišljen je sedel sodnik za mizo in zaukazal: »Privedite mi obdolženca štev. 171!« Povabil je patra in otroka na stol, odvzel je policistu že prej omenjeno ploščo in se podal z njo k omari. Rama je videl, da je bilo tamkaj shranjenih še več enakih plošč. Štev. 171 je prišel. »Mohamed, ti si nam povedal čudno zgodbo. Kako sta se pisala tvoja prijatelja?« »Omar in AIL« »Da, tako sta se glasili njiini imeni«, jc potrdil Rama. Sodnik mu je zaukazal, naj molči. »In oni svetnik z Mama Hajani?« »Sahib.« Naenkrat se je pričelo svitati Rami. Ta le mož pred njim je bila ona oseba, katero je hoteJ rešiti. Kaj je delal tukaj? Sodnik je čital zapisnik: »Mislim, bilo je tako, da te jc obiskal berač v družbi male deklice. Pripoveduj!« Na dolgo in široko je klatil o dogodku Moh&- med in tokrat je bila Sita, ki je skočila vsa razburjena pokoncu: »Da, tako je bilo, in draguljo je kupil oni drugi!« Ves začuden je zrl v otroka Mohamed Sodnik se ni pustil speljati na led: »In baker iz Damaska?« »Na celem trgu smo ga iztaknili le pri cnem lcovaču. Rabili bi ga naj bili za izdelovanje zlata.« »Ta je bil Šefkija, sluga!«, je razodel Rama svojo misli na glas. »In kaj se je zgodilo v Kaly*nu?« Mohamed je pojasnjeval. Rama je sklenil doživljaj z zatrdilom: »Bil je sluga Ali!« »Da, saj sem vendar san_ izpovedal, da morata biti čeber in baker v moji hiši. Mi ni znano, kedo bi ju bil odstranil!« »0!« je vzkliknil Rama. »Vse smo našli pri Sahibu.« »V tvoji hiši ni bilo ničesar drugega, kakor popolnoma urejena ponarejevalnica!<< »Kaj takega v celem svojem življenju nisem niti videl!« je vzdihoval Mohamed. Na migljaj sodnika so odpeljali štev. 171 v zapor. Stopal je sključeno kafeor kak starec. Sodnik je vstal izza mize, položil roki na glavi Rame in Site ter rekel: »Da, ta le mož prej je bila ona oseba, katero sta hotela rešiti. Ob ves svoj denar bo, ako ne ujamemo roparjev. Mislim, da je že prepozno, da bi jih dosegla roka pravice. Gotovo niso več v Bombayu. In tukaj v naši Ijubi Indiji je roka pravice tolikokrat prekratka. Vidva sta pa Mohameda le rešila. Brez vaju bi bil romal za dobrih 10 let v ječo. — Gospod pater, častitam vam na takih otrocih!« Pozni večer je prinesel otrokoma še večje veselje in presenečenje. Pater, ki ju je vodil po Bombayu, jima ni bil zaupal, da je telefoniral v Sangamner. Rada bi se že bila podala k poCitku, a pater je znal vedno fkaj prav zanimivega povedati, (Konec prih.J