Inserati se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr. če se tiska enkrat, 12 kr. če se tiska dvakrat, 15 če se tiska trikrat.
Pri večkratnem tiskanji se eena primerno zmanjša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema oprav-ništvo (administracija) in ekspedicija na velikem trgu h. štev. 9, H. nadstropje.
Vrcdništvo je na velikem trgu h. št. 9, v II. nadstropji.
Pilititn list za slmMi naroi.
To pošti prejeman velja:
Za eelo leto	.	.	15	gl.	—	kr.
Za pol leta	.	.	8	„	—	„
Za četrt leta	.	.	4	„	—	„
Za en mesec	.	.	1	„	40	„
V	administraciji velja:
Za celo leto	.	.	13	gl.	—	kr.
Za pol leta	.	.	6	„	50	„
Za četrt leta	.	.	3	„	30	„
Za en mesec	.	.	1	„	10	„
V	Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl, več na leto.
Izhaja vsak dan injpi|
5. uri popoldne.
Šeststoletnica.
Iz Šenčurja pri Kranji, 19. julija. Stoletnica redka slovesnost, kaj pa še le šeststolet-nica, kakoršno je naša ljubljena Kranja v spomin šestoletnega vladanja naše preslavne Habsburške rodovine od 11. do 16. julija povsod tako navdušeno obhajala sosebno še zato, ker je med nami te dni premili vladar Franc Jožef 1. sam bival. Kakor po vsem Kranjskem, tako smo tudi Senčurjani po svoji skromni moči tekmovali z drugimi kraji, proslaviti to svečanost v spodbudo verne vdanosti do naše presvitle vladajoče hiše in ljubezni do naše ožje domovine Kranjske in zavednosti narodnosti slovenske.
Da bi se vse to vresničilo, smo Šenčursko vas 10. t. m., to je, v predvečer zgodovinsko znamenitega 11. julija razsvetlili; pri ti razsvetljavi se je posebno nasoli odlikoval transparent: „Bog živi Franca Jožefa I.! vse za vero, dom, cesarja*; Na farovži so sevlučicah lesketale črke F. J. I.! Navdušenost je bila tolika, da so fantini domači in drugi vaščani napravili bakljado in prišli na Rudolfov trg pred, farno cerkev in farovž, ter se ustavili pod lipo, ki je bila dne 10. julija 1881, to je, dne poroke presvitlega cesarjeviča Rudolfa z belgiško kraljičino Štefanijo vsajena in se zato tugi Rudolfova lipa imenuje. Pod to lipo so pevci in pevke najprej zapeli cesarsko hmmo, in ko jo končajo, zadonijo „živio“-kliei iz grl mnogobrojne množice, da so mogočno odmevali med zidovjem hiš in poslopji, ki na tem trgu stoje. Vrstile so se za to himno še druge narodne pesmi, med kterimi tudi budnice naše „Naprej zastava slave* manjkalo ni, in „živio“-
klicev ni bilo konca ne kraja. Še le okoli enajste ure se vesela množica razide.
Znameniti 11. dan julija potem smo kolikor mogoče slovesno praznovali. S farovža so vihrale različne zastave in z visocega zvonika lin se je mogočno vila velika narodna trobojnica. Ob 9. uri zjutraj je bilo slovesno opravilo in sicer tako, da je gosp. župnik najprej blagoslovil nova bandera domače Šenčur-ske in Vokelske šole, ki sta se ravno zdaj v spomin te tako slavnostno praznovane šeststo-letniee nakupila.
K temu sv. opravilu so prišli šolarčki obeh omenjenih šol in veliko druzega ljudstva. Med sv. mašo so pevci na koru prav lepo peli latinsko in tudi navdušeno popevali cesarsko himno. Po slovesni sv. maši je g. učitelj Luka Jelenee šolarčkom v šoli razložil pomen dneva in šolarčki so kaj lepo deklamovali dnevu primerne govore in bili obdarovani s Tomšičevo knjižico, ktero jim je gosp. župnik na kratko razložil in priporočal marljivo prebirati in naše svitle vladarje v njih čednostih posnemati.*
Posebno vesel in znamenit dan za vso našo okolico bil je pa 16. dan julija, ker ta dan smo imeli med seboj Njegovo Veličanstvo našega preljubljenega cesarja Frane Jožefa I., ko so se iz Cerkelj skozi našo župnijo peljali. Da bi ta dan v posebnem spominu ostal, so Šenčurski fantje in dekleta kupili prav krasno trobojnico z belo-modro-rudečimi trakovi. Na teh trakovih je napis, ki bode še čez leta spominjal Šenčurjane slavnostno praznovane šest-stoletnice. Napis se pa glasi: „Spomin šest-stoletnice združenja s Habsburžani. Šenčurski narodnjaki 1883. Podarile Šenčurske mladenke.*
To trobrojnico je Šenčurski gosp.
Martin Povše v nedeljo pred 15. julijem po litanijah pri Rudolfovi lipi med zbrano množico slovesno v nalašč zato postavljenem šotoru blagoslovil. Po blagoslovu je pričujoče tako-le nagovoril: „Predragi Senčurjani! Srčno smo veseli, da se slavnostno praznovanega šeststo-letnega vladanja Habsburške rodovine na Kranjskem tako navdušeno vdeležujete. To ste pokazali že minuli torek pri razsvitljavi, to ste pokazali še posebno, ko ste si to krasno trobojnico v spomin te šeststoletnice kupili. Vem, da se boste vselej, kadar boste o ti trobojnici slišali ali jo videli, vnemali k vdanosti do naše preslavne vladarske hiše, k ljubezni do naše ožje domovine Kranjske in do vsega naroda Slovenskega. Toda naj vas ta trobojnica, saj ima tri barve: belo-modro-rudečo, spominja tudi presvete Trojice, kteri ste zvestobo obljubili pri sv. krstu; oj spolnujte tudi to obljubo vselej vestno in natanko. Da bi se pri vas in vaših potomcih te moje prisrčne želje vedno spolnovale, naj pomozi mili Bog! Vse pa naj se vrši in godi v večo čast Božjo. Bog živi, Bog nam ohrani našega svetlega cesarja Franca Jožefa I.!“
Na to zadoni trikratni „živio“ in pevci zapojo cesarsko himno. Ljudstvo je bilo vi-doma ginjeno pri ti slovesnosti, ktero je povzdigovalo tudi mogočno pokanje možnarjev.
Zaželjeni 16. dan julija pride; ljudstvo vre od vseh strani k cesti na Luže, kjer je bil postavljen s cesarsko, Habsburško, bavarsko, belgiško in kranjsko zastavo okinčani slavolok z napisom: „Pozdravljen Franc Jožef I.“ Ob vsi cesti skozi našo županijo so stale veje in maji, na kterih so sem ter tje cesarske in domače
Razstava.
V Razstavo, ki se je priredila v realkinem poslopji o priliki navzočnosti Njih Veličanstva, so poslale Č. g. Uršulinarice iz Loke nekaj zelo lepih, da! umetnih ter slovesnosti posebno pristojnih izdelkov, na ktere hočem ^Slovenčeve* bralce opozoriti.
Prvi, v resnici prav mojsterski izdelek je kranjski grb; dolgo bi ga zamogel ogledovati in vendar bi še menil, da je krasna slika. Če ga prav natančno pogledaš, zapaziš, da je vse na srebrno-svilnatem blagu umetno z najtanjšo svilo, srebrom in zlatom vezeno. Poglej le orlove peruti, kako umetno ubrane so tu sinje barve; dalje kljun in kremplji; vse pa presega krasno izdelano oko; kakor živo strmi ti živo nasproti. Orlovo glavo kinča prelepo vezana zlata krona. V sredi orla hitro zagledaš polumesec s srebernimi in ru-deče vezenimi štirivogelniki v dveh vrstah. Grb oklepa velik lavo rov venec s prelepo
vezenimi peresi, na kterih so zopet zlato uvezena imena Habsburžanov, ki so vladali Kranjsko od Albrehta do Franca Jožefa I. Ta venec zopet sklepa širok, belo-svilnati trak, na kterem je vezen z zlatimi, rudeče obrobljenimi črkami napis: Slava hiše Habsburške; Kranjski varstvo in blagor! Vse to pa je pritrjeno na steni, na kteri je rudeče škropljen, velikanski venec bršlinovih peres, kar pomenja, kakor se bršlin ovija krog močnih dreves, tako se tudi mala Kranjska zvesto, trdno drži močne slavne Habsburške dinastije. Krog te stene vije se krasni trak, na kterem čitaš: Kranjska, od 11. julija 1 283 Habsburški hiši zvesto vdana čez 600 let, ostane hvaležno vdana na veke!
Moralo je to biti res zelo trudapolno
delo.
V tesni zvezi s slavnostjo je tudi drugi, originalni izdelek uršulinskega loškega samostana. Menim namreč malo lipico, ktero bodeš precej v rastavi zapazil. Kakor vidiš, je vse iz lipovega lesa in sicer iz nalašč za to narejenih oblanec izstriženo, potem na vsako
peresce žilice narisane itd. Vsaj osemkrat se je moralo vsako peresce v roke vzeti in jih je več kakor tisuč! Kaj pa imena na posameznih perescih? Tukaj bereš: Baraga, Knoblehar, Kren, Vega, Prešerin, Turjaški, Rauber itd. itd. — možje, slavni zarad delovanja na znanstvenem, cerkvenem, političnem, literarnem in bojnem polji. Izrastli so vsi iz dežele Kranjske, kar ti kaže na les risani zemljevid Kranjske, iz katere je zrastla slovenska lipa s temi možmi. Temu kaj primeren je napis na zastavici, ktero drži angelj vrhu drevesca: Pod krilom Habsburške hiše se razprostira slovenska lipa in obroduje dragoceni sad.
Ob robu zemljevida bereš vrstice pesnika Hladnika:
Slovenja! majhna si, vendar Ieskoče
Prekrasnih slave zvezd obnebje tvoje;
Zasluga vsakoršna ima jih broje
In sjajnosti so daleko sloveče.
Ako si ta dva izdelka natanko ogledaš, priznal boš z manoj vred, da so se č. loške uršulinarice res skazale. Prvo delo je mojstrsko,
zastave. Ondi pri Telesovem, kjer se Šenčur-ska županija začne, je bil slavolok z napisom:
„Slava Habsburžanom11! in bil je tudi primerno ozališan. Na Visokem, kjer neha naša županija, je bil na slavoloku tretji napis: „Bog ohrani milega cesarja!"
Pri slavoloku na Lužah zbralo se je ne-brojno ljudstva in snidili se šolarčki iz štirih šol, namreč: Šenčurske, Tokelske, z novimi ravnokar blagoslovljenimi banderci, Viševske in Preddvorske. Šolarčki so imeli banderca, lipove veje v rokah in veliko šolarie je bilo belo oblečenih in z venci na glavi. Ondi pri slavoloku se je zbrala tudi duhovščina Šenčurske in Preddvorske župnije s cerkvenimi banderi. Prišlo je bilo tudi nekaj deklet in žen v pe-čah, nektera dekleta so imela okrog vratu in po prsih belo-modro-rudeče trakove, kar se je prav lepo podajalo k pečam na glavi. Sen-čurski narodnjaki pa so bili prišli s svojo novo trobojnico.
Komaj smo pričakovali trenutka, kdaj se cesar pripeljejo. Spolnijo se naše želje točno ob poli ene popoludne. Ko kočije zagledamo, zapoje Šenčurski pevci in ovenčane pevke cesarsko himno, in ko jo še pojo, se cesar pripeljejo s svojim spremstvom ter vstavijo pri slavoloku. Nepopisljivo veselje nas vse presune, ko zagledamo ljubeznjivo prijazni obraz Njegovega Veličanstva. Stopivši raz voz nagovorijo najprej Senčurskega župnika in imeli so tudi za vsaeega duhovna prijazno besedo, ter so vsem skupaj rekli: „Veseli me, da vas tukaj toliko vidim." Nagovoril jih je in pozdravil potem še Šenčurske srenje župan Matevž Barle. Cesar so sprejeli milostno lepi šopek iz cvetlic, pšeničnih, rženih in ječmenovih klasov, ki ga jim je pozdravljaje deček Andrej Sitar poklonil, kakor tudi šopek, ki jim gaje Mala šolarica, Kiparjeva Marica Čebašek, podala. Prejemaje ta šopek iz njenih rok so rekli slovenski: „Ta je še čisto majhna!" Govorili so tudi z nekterimi srenj-skimi možmi.
Na to se od vseh prijazno poslovijo, stopijo v kočijo in brzi konji jih nam za vselej proti Kranju odpeljejo, iz naših prs pa za njim
drugo ravno tako originalno kakor trudapolno in natančno.
Sicer je še mnogokrat brati napis loškega samostana v razstavi. Opozorim te na podobo samostana, ktero je gojenka gospodieina Samokez vezlala s svilo na svilnato blago in sicer tako natančno, da lahko najdeš vsako še tako majhno utico na vrtu. Tudi si oglej Staroloko in Bled. Na raznotere šivane, pletene, kavčkane, klepljene in vezljane dela gojenk ne boš dosti porajtal, ker je preveč druzega lepega ogledovati.
Tudi nektere starinske reči je loški samostan poslal v razstavo. Omenim podobiprvih dveh uršulinaric, ki ste leta 1782 prišle iz Gradca vstanovit red Uršulinaric. Ena je M. Emerika iz knežjega rodu Bathvanov, druga M. Katarina Amon. Od klarisarc izdelanih mašnih plajšev so poslali štiri v razstavo; eden ima letno številko 1736. Lep, star srebrni paeifikale ima letnico 1681. Dve zelo stari mizi z umetno urezanimi cvetlicami; eno je rabila kneginja Bathyani, drugo grofinja Erdody.
Iz vsega se razvidi, da tudi v loškem nunskem samostanu vlada in se goji goreča ljubezen do cesarja in domovine.	X.
navdušeni „živio“-klici zadonijo. Ginjeni smo bili vsi, kterikoli smo ž njimi govorili, videvši, kako so pri vsem svojem Veličanstvu vendar tako ponižni, prijazni in Ijubeznjivi. Bog jih nam ohrani še mnogo mnogo let. Živio Franc Jožef I.!
Z Jesenic, 20. julija. (Cesarjev sprejmi.) Zadela je tudi naš trg Jesenice čast, da so naš svitli cesar izstopili, ko so se peljali proti Trbižu, da smo jih mogli osebno pozdraviti. Daši je lilo, kakor iz škafa, postavili so se v večer pred cesarjevim prihodom maji in vse je delalo za slavnostni sprejem; ob cesti so stali drogovi, na kterih so vihrale deželne trobojnice, črno-žolte avstrijske in rudeče-bele habsburške zastave.
Kolodvor je bil praznično oblečen, videlo se je, kakor bi bil iz samih smrek setavljen. Pod kolodvorom je bila iz „grodelna“ narejena piramida, na kteri so bile vdelana začetne črke F. J. I.
Čuditi se je, da je bilo vse tako izvrstno narejeno.
Drugi dan 17. t. m. pomikalo se je veliko ljudstva na kolodvor, učenci lepo vvrsteni, po dva in dva, učenke belo oblečene, vsaka s šopkom v roči, so stopali pod vodstvom gg. učitelja in kaplana na kolodvor; veliko druzega ljudstva pa se je napravilo v staro narodno nošnjo.
Akoravno je bilo zjutraj radi snega, ki je padel po snežnikih, precej mraz, niso se ga vstrašili, ampak so veselo hiteli na kolodvor, da pozdravijo preljubljenega cesarja.
Prišli so na kolodvor tudi rudokopi, lovci in fužinski kovači obrtnijskega društva.
Ob 51/, uri pripihal je dvorni vlak; pozdravili smo ga s pokom možnarjev, pritrko-vanjem farnih zvonov, in z gromovitimi „živio."
Ko cesar iz voza stopijo, pozdravi jih naš gospod župan v slovenskem jeziku, kterega so potem v raznih rečeh izpraševali, na kar jim je hitro odgovarjal; ko se mu zahvalijo, pristopijo k prečastiti duhovščini, s katero se tudi prijazno pogovarjajo. Na to pristopijo k učencem in učenkam, in pozdravi jih mlada hčerka gosp. zdravnika s šopkom v roči, kterega jim podari z izrekami: Bog ohrani, Bog obvaruj Vas cesarja! za kar so jo pohvalili.
Šli so potem memo rudokopov, kovačev in lovcev, in se pogovarjali z njihovimi predstojniki. Hitro je pretekel odločeni čas. Vzeli so še od deželnega predsednika gosp. barona Winklerja slovo, ob enem tudi od krasne gorenjske strani, stopili v voz, in vlak se je jel pomikati proti Trebižu. Ko je odhajal, klicali smo ljubemu cesarju v slovo veseli živio! ki je v srcih tisočerih ljudi odmeval, možnarji so še enkrat zagromeli, zvonovi lepo pritrkavali, in vlak nam je izginil izpred oči.
Vem, da je vsakdo našemu preljubemu cesarju voščil srečno pot, in da sleherni ohrani ta dan v sladkem spominu, posebno pa naša mladež.
Politični pregled.
V Ljubljani, 23. julija.
Avstrijske dežele.
Cesarjem zah min Sta jarce m. Enako prisrčno zahvalno pismo, kakor baronu Winklerju, pisali so cesar štajarskemu c. kr. namestniku baronu Kiibecku. Glasi se tako-le: „Ljubi baron Kiibeck! Mnogo veselja mi je storilo, da sem mogel v sredi Svojega zvestega štajarskega ljudstva praznovati spomin na šest-
stoletno zvezo vojvodine Štajarske z dednimi deželami Moje hiše in da sem se mogel dalje časa v deželi bivajoč vnovič osobno prepričati o veselem napredku na vseli poljih javnega življenja. Jako Me je razveselil vidni napredek glavnega deželnega mesta Gradca, vsestranska gibčnost v trgovini, industriji, obrti in umetnosti. skrbno in razumno gojeno gospodarstvo in gozdarstvo, razvoj pouka in raznih človekoljubnih zavodov. Nič manj pa Me ni razveselil in osrečil prisrčen vzprejem, ki sem ga povsod vžival, ter vedno ponavljajoči se izjavi zveste vdanosti do Mene in Moje hiše, kteri so Mi iz vseh vrst tako glasno in iskreno nasproti doneli. Ginjenega srca izrekam Svojim Štajareem za vse te dokaze njihove ljubezni in zvestobe Svojo cesarsko zahvalo ter veselo nado, da bodo sinovi te dežele, kakor njih očaki v preteklih šestih stoletjih, tudi bodoče dni zvesto in trdno stali okolu svojega rodnega vladarja. Naročam Vam, da to Mojo zahvalo javno priobčite in vsemu prebivalstvu zatrdite Mojo trajno milost in Mojo očetovsko skrb za blagostan njegove lepe domovine.
V Ljubnem 17. julija 1883.
Franc Jožef, 1. r.“
Tudi višjemu vojaškemu poveljniku baronu Kuhnu poslali so cesar pismo, v kterem izrekajo njemu in vojaštvu svoje pripoznanje za vojaško izurjenost, ki jo je pokazalo pri vojaških vajah.
TJcni jezik na državnih šolah noriških, to je: na c. kr. gimnaziji, na realki, na ženskem izobraževališči, na deški in dekliški državni šoli, bil je predmet, ki ga je razpravljal deželni zbor goriški lansko leto in glede kterega je naložil deželnemu odboru, naj pošlje visokemu c. kr. ministerstvu peticijo, v kteri naj zahteva, da se namesto sedanjega nemškega učnega jezika vpeljeta materna, namreč slovenski in italijanski, kot učna jezika na imenovanih zavodih. Deželni odbor je dano mu nalogo vestno izpolnil in odposlal je 24. febru-varja tek. leta dotično prošnjo na Dunaj. Te dni prišel je na njo potom veleslavnega c. kr. tržaškega namestništva odgovor, ki se tako-le glasi: „Na vlogo slavnega deželnega odbora od 24. februvarja 1.1. št. 3205 1882 za vpeljavo italijanskega in slovenskega učnega jezika na goriških državnih srednjih šolah je gospod minister za uk in bogočastje z visokim odlokom 23. junija 1.1. št. 8532 semkaj odgovoril, da v soglasji z dotičnimi sklepi c. kr. deželnega šolskega sveta ne more se odločiti in vsled razlogov v omenjeni vlogi navedenih in vsled drugih, da bi zdaj v čem preminjal uredbe, ktere veljajo v oziru za učni jezik na srednjih šolah goriških, na ženskem izobraževališči in na ljudskih šolali, ktere država vzdržuje, ampak da je tega prepričanja, da se morajo one uredbe obdržati, ker pospešujejo obe narodnosti, ne da bi katero zavirale, in ker varujejo državne koristi. V Trstu, 7. julija 1883. Pretiš." — Če tudi se ne moremo odloka veseliti, pristavlja „Soča", ker ni izpolnil naše in naših sodeže-lanov, Italijanov srčne želje, prinesel nam je vendar nekaj tolažbe v tem, da priznava, kakor se zdi, na Goriškem le dve narodnosti (oline einen der beideu Volksstiimme zu beeintriich-tigen): slovensko in italijansko. To je sicer malo, pa vendar nekaj je, in nekaj je več ko nič. Nadejamo se, da sčasoma bodo vse naše prošnje uslišane, ker minister pravi, da le zdaj se ne more odločiti za premembo glede učnega jezika. S tem pa ni rečeno, da pozneje, recimo prihodnjo jesen, ko bodo državni poslanci dovoljevali državni proračun, ne bi se mogel odločiti za premembe, ktere je dovolil bratom Kranjcem. Upanja nismo zgubili, ampak namenjeni smo trkati potrpežljivo in neprenehoma, dokler ne bomo uslišani.
V Metliko na Kranjskem pride 24. t. m. avstrijska in ogrska komisija zastran Žum-berka, da tam meritorično obravnajo o stvari.
Iz Zadra 21. julija. Včeraj 20. t. m. je bila seja v deželnem zboru od 9 zjutraj do 10V, V noč, prenehali so samo tri ure vmes; razrešili so vse predšteve za 1. 1884, istotako načrt postave, kar se tiče gospodarstva^ premoženjem občin, prenarejen je bil tudi §. 86 občinske postave.
Danes 21. julija je bil zaključen deželni 'Zbor,s slavoklici presvitlemu cesarju.
Iz Čemovic. Deželni zbor je sprejel z živahnim veseljem na znanje voščila, presvitlemu cesarju zastran Habsburške slavnosti naznanjena, sprejel je načrte postav zastran doneskov dežele k šolskemu deželnemu zavodu in zastran zvi-kšanja užitnega davka v Černovieah in je dovolil nagrade za obrtnijski nadaljevalni pouk.
Vnanje države.
Iz Pariza, 20. julija. Pravosodni minister je zagovarjal nasvet za prenaredbo pravosodja, in je zahteval za to nujnost, ktera se mu je izrekla s 139 zoper 127 glasov. S 169 glasovi zoper 114 so prestopili na specijalno debato. (Ta reforma zadeva razpoloživnost sodnikov, in jih devlje pod oblast vladajoče sisteme). — Lesseps je poklical po telegrafu inženirja sueškega kanala v Pariz. Ta ima prinesti načrte za drug kanal, da se delo začne, ker družba je gotova, da bode dobila denarja nekaj od angleške vlade, nekaj od drugod. Kakor se sliši, angleška vlada zahteva v opravni svet pet članov, dosihmal je imela le tri.
Is Pariza, 21. julija. Zbornica je sprejela z 206 glasovi zoper 166 sklep generalne debate o železničnih pogodbah in je sprejela predlog za njih nujno obravnavo z 250 glasovi zoper 122. Sklep seje bode menda po sklepu te debate konec tega tedna. — Zbor bode tedaj naložil deželi zopet novo breme, kajti ob kratkem bode treba narejene železnice podpirati (subvencionirati), toda poslanci so storili, kar so obetali volilcem, in se tako jim priporočili za prihodnje volitve, da ostanejo na vrhu, naj pa dežela plačuje, to je prav liberalno. T seji starešinstva je odgovoril minister unanjih poslov Challemel Lacour vojvodi Broglie: Deželi Anamitski nismo vojske napovedali, tudi Tiidue vojske ni napovedal, da, rekel je celo, da pogodbo spoštuje. Francosko je reklo Tudtic-u, da hoče braniti svoje naselbine zoper kitajske in anamitske napastnike. Vojska ni napovedana, pa dejanja, besede Ttiduc-a, Kine in nje poslancev so take, da moramo misliti, da imamo vojsko z Anam. Kedar pa bode treba zgrabiti tega, ki na vojsko draži, in ne bode mogočo napraviti redu drugače, da zgrabimo podpihovalca, bodemo predložili dotične sklepe. — Tedaj kaj je rekel minister: vojske ni, pa je vendar le vojska, med vladami še ni napovedana, a bojujemo se pa vendar le.
V	angleški gosposki zbornici je bil 17. t. m. zopet Sueški kanal na vrsti. Lord Granville je rekel, opravilni svet Sueške kanalske družbe je tak, kakor je bil tačas, ko je vlada akcije kupila. Od 97 kažipotov jih govori 45 dobro angleški, 52 pa se jih izrazi po angleški. Treba se je spomniti, pravi minister, da se je Sueški kanal stavil vkljub angleški opoziciji. Prvih 10 let angleški kanal ni do-našal dobička, še le zadnjih 4 let je bolj plo-donosen. Ti, ki so toliko vstavili in založili, imajo tudi pravico do obresti. Prejšnja vlada je mislila, da ima Lesseps izključljivo pravico, ko je pokupila akcije in te misli sta tudi dva v to kompetentna viša uradnika. Kar pa se tiče pogodbe same, je misel teh, ki so se pogajali, da boljših pogojev ni mogoče doseči, in to misli tudi vlada, zato misli, da je prav in pošteno, ako parlament temu pritrdi. Markvi Salisburi je oporekal temu, da bi bila poprejšnja vlada (lord Beaconsfield) pritrdila monopolu Sueške družbe. Lesseps nima monopola, in on obžaluje, da se je s pogodbo sklenjeno z Lesseps-om, po nepotrebnem potrdilo njegovo prilastenje, kar bode kasneje škodljivo angleški kupčiji. Lordkancelar je rekel,' da vlada nima pravice, prenarejati pogoja, pod kte-rim je delal Sueški kanal, še manj pa sile zato rabiti. Tudi v spodnji zbornici se oglaša to vprašanje, sedaj še le napoveduje nasvete in vprašanja.
V	Egipt se je podal iz Angleškega dr. H miter, in tam ga bode podpiral dr. Makie in angleški ud egiptovskega zdravstvenega sveta. Zastopnik angleški ima pritiskati na egiptovsko vlado in ji dopovedati, da so veliko bolj važne zdravstvene naredbe zoper kolero, kakor pa straže, bolnišnice in karantene.
Iz Novega Jorka v Ameriki se zve, da so bili Caceres in drugi peruanski vodje v dvadnevni bitvi popolnoma zmagani. Caceres je zgubil 1000 mož, a vodij ni ranjen nihče. General Lynch je o tem dobil naznanilo iz Lime na Peruanskem.
Izvirni dopisi.
Z Vač, 18. julija. Ker se iz mnozih krajev slovesno obhajanje GOOletnice naznanja, dovoli mi, dragi „Slovenec“, malo prostora, da z nekoliko vrsticami naznanim, kako se je pri nas 6001etnica obhajala. 11. t. m. je bila slovesna sv. maša z zahvalnico. Vdeležila se je je vsa šolska mladina z nadzorništvom in obilna množica faranov. Pok možnarjev, ki se je razlegal po hribih in dolinah in na daleko okrog, je slavnost sv. opravila naznanjal in povikše-val, in iz src vernega ljudstva in nježne mladine so kipeli vroči zdihljeji k Najvikšemu za blagor domovine in vladarske rodovine.
Po dokončani cerkveni slovesnosti se je zbrala mladina v šolski sobi, ki je bila lepo z zelenjem ozališana. Eden šolarjev ob kratkem govori o pomenu slavnosti tega dneva; drugi pa obljubi v svojem in svojih tovarišev imenu, da se hočejo vedno spominjati z veseljem in hvaležnostjo 11. julija in Habsburške rodovine, ter sklene: ker za svitlega cesarja druzega darila nimamo, zapojmo njemu v čast cesarsko pesem, ktera se zapoje. — Obdarovanih je bilo večina šolarjev s svetinjicami, spomenico na 6001etnico — vsi pa s podobicami, in tako je bila končana slovesnost v šoli in šolsko leto.
Ravno o dnevih, ko je bilo vse v največjem veselji, ko je vsak domoljubni Slovenec radostno obhajal GOOletnico združenja Kranjske s Habsburško rodovino, nam je ljubi Bog v kozarec veselja nekoliko pelina prilil. 16. dan julija okoli dveh popoldne je bilo videti iz Vač proti Ljubljani nebo prevlečeno s težkimi, si-vočrnimi oblaki. Kačih sedem minut čez dve se pridrvijo proti Vačam, tukaj jih mrzli sever ustavi in suli so ko grah debelo točo na naše polje. Vsa Vaška občina in tudi nekoliko Ho-tiške je bila videti, kakor s snegom pokrita. Bilo je videti še drugi dan proti večeru na senčni strani mnogo tega peska. Hvala Bogu! da je bila toča drobna, sicer bi bil ves trud pridnega kmeta vničen; tako je pa škodovala le bolj mladim drevescem, sočivju, turšici in sploh zelenjavi. Da bilo bi s tem opravljeno!
Iz Dola, 20. julija, Kakor znano, dobili smo novega grajščaka. Gospod Frane Povše, vodja slovenske kmetijske šole v Gorici in tam tudi deželni poslanec, kupil je namreč tukajšnjo bivšo Attemsovo grajščino z vsem, kar je bilo v nji in ob nji. Te premembe smo prav veseli, ker dobili smo narodnega grajščaka, pa tudi umnega gospodarja, od čegar gospodarstva se bo marsikdo lahko kaj učil. Že zdaj je nasadil po zanemarjenih vrtih veliko žlahtnih jablan, od kterih bodo dobivali posestniki brezplačno cepiče. Dalje sprožil je misel o šolskem vrtu, kterega zdaj še nimamo, in dal v ta namen koj 10 gld.: častiti gospod župnik Jarc so primaknili 5 gld., iskra je vžgala in tako smo nabrali brž okoli 50 gld.. dosti za začetek; da je le jedro, potem se drugo že vredi in razvije, ker bodo gotovo drugi tudi jeli pri-kladati.
Dalje je gospod Povše sprožil misel, naj bi se osnovalo tu „bralno društvo", ktero bi bilo zelo potrebno; obljubil je dati za to pripravne prostore na vrtu brezplačno, pa še druge
izdatne podpore. Da bi se ta sprožena preko-ristna misel poprijela tudi še drugih in bi mi dobili društvo, s kterim bi dotekli veliko manjše kraje, ki so nas v tem že prekosili!
Gospoda Povšeta, novega grajščaka našega, smo pa prav veseli, ker se nam je koj iz začetka pokazal od tako Ijudoljubne in narodne strani. Bog živi njega in njegovo blago rodovino, ki zdaj med nami biva!
Iz Maribora, 22. julija. (Letno poročilo c. h. višje realke v Mariboru l. 1883.) Letošnje poročilo višje realke mariborske ima na čelu spis: ,.Die nachweisbaren Besitzungen des Klosters S. Paul in Karaten und Steiermark in den Jahren 1091—1269, dargestellt von Prof. Carl Neupauer." Ta spis je nekaka dopolnitev njegovega lanskega spisa v topografičnem oziru, kteremu pa glavna reč, namreč topografična karta manjka, „\veil die Kosten des Stiches und der Vervielfaltigung desselben die Mittel der Anstalt weit iibertreffen," pravi g. ravnatelj. Nam se dozdeva, da brez karte sestavek ne bo dosegel svojega namena.
Iz šolskih poročil izvemo, da na višji realki, ki ima 7 razredov, podučujejo: ravnatelj Josef Frank, 11 profesorjev, 1 pravi učitelj in 2 pomožna učitelja. Med vsemi učitelji je samo eden Slovenec, ki podučuje verouk in slovenščino.
Verouk se podučuje samo v 4 nižjih razredih ; tako je tudi s slovenščino, in ta je vrh tega le pogojno obligaten predmet, kakor angleščina v treh višjih razredih. Kdor se namreč v spodnjih razredih slovenščine uči, ta se v višjih razredih ne more z angleščino siliti, nasproti pa je za tistega, ki se ni slovenščine učil, od petega razreda angleščina obligaten predmet. Kakor se vidi iz navedenih šolskih knjig, rabi se pri slovenščini nemški učni jezik tudi za Slovence. Sploh se nam dozdeva, da se na francoščino in angleščino več skrbi obrača, kakor na slovenščino, dasiravno je učencev mnogo Slovencev in učilnica na slovenskih tleh.
Vseh učencev je bilo 98, in sicer v I. razradu 41, v II. 18, v III. 10, v 14. 7, v V. 8, v VI. 5. in v VIII. 9. — Po veri so tako razvrsteni: 87 katoličanov, 6 protestantov in 5 starovercev; po narodnosti pa 73 Nemcev, 15 (?) Slovencev, 5 Srbov, 3 Madjari, 1 Italijan in 1 Ceh.
Z odliko jih je šolo izdelalo 12, s I. redom 62, II. red jih je dobilo 11, III. red 3, poskušnjo jih ima 9 in 1 je ostal ueizkušan. Število učencev se od leta do leta krči; večina jih je iz Maribora in bližnje okolice, iz drugih krajev so le posamezni, ki slučajno semkaj pridejo. Vredno se nam zdi še omeniti, da so vsi ravnateljevi sinovi na tukajšnji gimnaziji svoje študije izvršili.
Z Dunaja, 21. julija. (Narobe svet.) Znano je, da naš mestni odbor silno rad svoj nos vtika v reči, ki ga prav nič ne brigajo, zanemarja pa zadeve, za ktere bi imel v prvi vrsti skrbeti. To je pokazal te dni vnovič. Brez ugovora je namreč sprejel od barona Sommaruge nasvetovano neposredno pismo do cesarja, s kterim skuša mestni odbor zabraniti, da bi se vodstva nekterih železnic ne preložila z Dunaja kam drugam. To bi bilo Dunajčanom na škodo, mnogo družin bi se moralo izseliti v druge“kraje, in jako tega vodstva ne bodo več na Dunaji, poneha za njo tudi nemški vradni jezik, kar bi bilo po mislih dunajskih mestnih očetov velika škoda za celo državo.
Ob enem ko se dunajski mestni zbor peča s splošnjimi državnimi zadevami, s kte-rimi nima prav nič opraviti, pa zanemarja svoje lastne domače reči, za ktere bi imel v prvi vrsti skrbeti. Dunaj bode letos obhajal dvestoletnico, od kar je bil srečno resen pred Turki. Prebivalci bi ta spomin radi praznovali dostojno, kakor se takemu zgodovinskemu dogodku spodobi; to pa judovskim časnikarjem ne dopada, in naš mestni odbor, ki želi bolj njim dopasti, kakor pa prebivalcem dunajskim, to slovesnost čisto v nemar pušča. Ta malomarnost meščanom že tako preseda, da je demokratično društvo 9. okraja mestnemu odboru izrazilo nezaupnico ter izvolilo posebno deputacijo, ki ima osebno županu sporočiti ta sklep. Tako sedanji mestni zastop Dunaj črni pred drugim svetom, in skrajni čas bi že bil, da bi Dunajčani že skoraj potepeno pismo dali možem, ki bolj skrbe za judovstvo, kakor pa za prave mestne koristi.
Domače novice.
(Knez in škof dr. Pogačar.) Iz Kamnika 21. t, m. se nam piše: V torek 18. julija 1.1. podali so se skozi Kamnik premil, knezoškof dr. J. Z. Pogačar s spremstvom na svojo grajščino Gornji grad, da v čistem planinskem zraku pridobe onemoglim udom novih moči. Mudili so se pri g. dekanu dalj časa in ob
4.	uri popoldne so se odpeljali naprej.
(Najvišje odlikovanje.) Presvitli cesar so prevzeli protektorat društva vojaških doslužencev v Idriji in za napravo zastave darovali 100 gl.
(Šolske sestre.) Iz Komenda se nam piše: Ko se je Njih Veličanstvo dne 16. t. m. po-tovaje iz Kamnika v Kranj mudilo v Mostah pri slavoloku, blagovolili so presvitli cesar govoriti tudi s šolskimi sestrami iz Kepenj ter so se proti njim izrazili: Es wiire wohl zu vviinschen, dass die Schulschwestern immer inehr verbreitet vviirden. (Želeti bi bilo, da bi se šolske sestre čedalje bolj razširjevale.) Evo, to so besede vladarja, kteremu je čez vse največi biser sv. vera. Po njih naj se zgledujejo naši in vnanji liberalci.
(Vojaške vaje.) Z Notranjskega, 19. t. m. se nam piše: Danes pričele se so vojaška vaje na srednji Pivki. Vdeležujejo se jih pešpolka št. 44. in 53. iz Trsta in Gorice ter 1 stotnija
5.	dragonskega polka in 1 baterija. Glavni stan je v St. Petru. Meseca avgusta imata priti na vrsto novi pešpolk št. 97. in 7. ba-talijon lovcev.
(Učiteljske službe razpisane.) V Kočevji 4. učiteljska služba 450 gold. V Koprivniku 2. učiteljska služba 400 gold. in stanovanje. Na jednorazrednicah v Osilnici 450 gold., pri sv. Gregorji 450 gold.. na Robu 450 gold., v Grčaricah (Masern) in Poljanici 450 gl. plače in stanovanje do 20. avgusta.
(Tiskovni popravek.) V dopisu iz Cerkelj, natisnjenem v št. 88. „Slovenca" se je vrinila neljuba pomota prav na zadnje pri napisu pred farno cerkvijo, ki seje glasil „Benedictio coelestis Tecum!" ne pa, kakor je v „Slovencu“ stalo: Benedictus c. F.
Razne reči.
— f Č. g. Joževf Zadravec, fajmošter pri sv. Ožbaldu na Stajarskem, je v 49 letu svoje starosti za pljučnico umrl. 10. t. m. bil je še pričujoč pri sprejemu cesarjevem. R. I. P.
— Umrl je 22. julija v Mokronogu č.
g. Matej Markovič, duhoven v pokoji. Teč o njem prihodnič. R. I. P.
— S k el a udarila je 7. t. m. v farno cerkev v Mokronogu in ubila pred velikim altarjem klečečo staro ženo Uršo Knez iz Smarčne.
— Mariborski župan je hišnim po-setstnikom zaukazal, da morajo zarad kolere skrbeti za največo snago po hišah, dvorih, kanalih itd. Posebna komisija bo pregledovala hiše. in do 100 gld. globe bodo morali plačevati posestniki, ki se ne bodo strogo ravnali po županovem ukazu.
— Toča. Iz Sežane se poroča „Edinosti“ 20. t. m. Včeraj opoludne je toča, ki je pol ure padala, pobila popolnoma ves pridelek v Godnah, Krepljah in v Križu, tričetrt pridelka v Tomaju, Sepuljah, Velikem brdu, polovico pa v Dutovljah, Dobravljah, Mrčah, Povirju in četrti del v Smarji in Žerjah. Ob 7. uri zvečer bi se bilo lahko še cele vozove toče po cestah in kotih nabralo. Ubogi Kraševci!
— Pred tržaško sodnijo so stali te dni 231etni Franc Valenčič iz Postojne. 221etni Andrej Pavčič iz Kanala in zraven njih sta sedela na zatožni klopi brata Bajc, tudi iz Po-stonjskega okraja, — Dva zadnja bila sta tožena, da sta vkradla precejšnjo množino kave, prva dva pa, da sta to vkradeno kavo od tatov kupila. — Oba Bajca sta bila obsojena na 8 mesecev težke ječe, po prestani ječi pa prideta pod policijsko nadzorstvo; Valenčič na 14, Paučič pa na 16 mescev težke ječe. Iz tega se vidi, da postava sama pripoznava, da je bolj kaznjiv oni, ki drži vrečo, nego pa oni, ki krade. — A koliko takih, ki drže vrečo je še v Trstu in še kako bogatih! (»Edinost".)
— Vožnja v zraku čez kanal la Manshe med Angleškem in Francoskem. To pot sta storila dva zrakoplavca, Belgijanec Mo-rian in Francoz Kosta. Stopila sta 3. t, m. v Coutnai na Belgijskem v balon, hoteča priti na zemljo na Nemškem — med Liittichom in Kulinom. Ko sta bila nad mestom Lovveu, zanese ju vihar proti Ostende na morji. S krajno silo sta se obdržala v balonu, in balon se je usedel na Angleškem. — Nek kapitan Javiš hoče iz Marselje plavati v Algier. — Srečno pot!
Iz Kali ir e, 22. t. m. V zadnjih 24 urah je umrlo 381 oseb. — Bolezen ni samo na jed-nem kraji, ampak po krajih zelo med sabo oddaljenih po mestu, kar je še teže za zdravniško osebje. Najhuje pa razsaja bolezen v Bulaku in Darbel-Amaru. Evropejci so odšli, razen teh, ki morajo tukaj ostati.
Javna zahvala,
Povodom osrečujočega prihoda Nj. Veličanstva presvitlega cesarja v mesto Kranj dne 16. julija t. 1. je tukajšnji trgovec in posestnik g. Franc Omersa podaril mestni občini Kranjski državnega posojila srebrno rento za 1000 gld. s tem pogojem, da se obresti te rente vsako leto dne 16. julija v spomin najviše navzočnosti mestnim ubogim razdele.
Za ta velikodušni dar izreka podpisano županstvo v imenu ubogih najprisrčnišo zahvalo.
Mestno županstvo Kranj.
dne 17. julija 1883.
Savnik.
Umrli so:
18. julija. Mihael Škrjanec, zidarjev sin, 9 mesecev, Hrenove ulice, griža. — Kristina Godec, krojačeva hči, Krakovske ulice št: 27, griža. — Katarina Martine, zasebnica, Krakovski nasip št. 10, mrtud.
20. julija. Ana Pekič, deklina hči, 0 tednov, Tesarske ulice, št. 3, griža. — France Peterlin, agent, 38 let, Stari trg, št. 3, pljuč, tuberkuloza. — Marija Zajee, dninarea, 46 let, Kravja dolina, št. 11, sušica.
V bolnišnici:
18.	julija. Jernej Zapee, gostae. 65 let, starost. — Cecilija Zanoškar, dninarea, 42 let, pretres možganov.
19.	julija. Antonija Semen, gostinja, 54 let, vnetje treb. mrene.
160 gld. 120 gld.
Dunajska borza.
21. julija.
Papirna renta po 100 gid. ,
Sreberna „	„	„	„
4% avstr, zlata renta, davka prosta Papirna renta, davka prosta Ogerska zlata renta 6%	.
n	n :i 4 °!o	.
.. papirna renta b"/(
Kreditne akcije Akcije anglo-avstr. banke „ avstr.-ogerske banke „ Landerbanke „ avst.-oger. Lloyda v Trstu „ državne železnice .
„ Tramway-drustva velj. 170 gl. .
Prior, oblig. Elizabetine zap. železnice „	„ Ferdinandove sev. „
4% državne srečke iz 1.1854 250 gl.
4	«!„	„	„	„ ,, 1860 500 ,,
Državne srečke iz 1. 1864	100 „
„	„	„ „ 1864	50 »
Kreditne srečke	.	.	100	,,
Ljubljanske srečke	.	.	20	„
Rudolfovo srečke	.	.	10	,,
5	% štajerske zemljišč, odvez, obligac.
London ...........................
Srebro ...........................
Ces. cekini.......................
Francoski napoleond.
Nemške marke......................
78 gl. 85	ki
79 ., 60	n
99 » 45	
93 » 30	jr
119 ., 80	jr
88 ,, 50	jr
86 » 95	jr
293 „ 60	
106 ., 50	
840 „ -	JT
113 „ -	ji
646 „ -	
323 „ 25	n
221 „ -	
108 „ -	n
105 » 50	
119 „ 25	m
135 „ 90	
168 ,, 50	jj
168 „ -	jr
171 „ 75	jr
23 „ -	ji
20 „ -	u
103 „ -	jr
120 ,, -	jr
5 » 65	jj
9 „ 50*/,	jj
58 » 50	jj
Darila za „Narodni Dom“.
9512 gl. 07 kr.
Prenesek
Franjo Ravnikar v Ljubljani, mesečni
donesek..........................
Slavoj Jenko v Podgradu za oktober, november, december 1882 in janu-var, februvar in marec 1883 Iz pušice v prodajalni« gosp. Slavoja Jenko v Podgradu
Iz pušice v Čitalnici v Ilirski Bistrici
Ribnica...............................
Gregor, ribniški eeremonienmeister
brez gaze .......................
Mulielj, ribniški puščavnik Albert Sežun v Ribnici I. obrok Ivan Šega, zastopnik banke „Slavije“ v Sodražici ....
Iz Sarajeva:
Eranjo Oblak, računski
svetnik .	.	. 2 gl. — kr.
Josip Dobida, finančni
koneipist	.	.	1	„	—	„
Janko Pogorelec, računski ofieijal	.	.	1	„	—	„
5
19
30
1 „ -
Vkupe
Avgust Press! v Ljubljani Taročna družba pri gosp. pl. Kapusu v Kamni Gorici .... Na igralnih mizah v ljubljanski čitalnici meseca marca
Matija Hudovernik, zastopnik banke ,, Slavije" v Vidmu Iz pušice v čitalniški gostilni .
Iz pušice v kavarni »Merkur" . Vesela družba v Dolih Miha Ferjan, zastopnik banke „Sla-vijc“ v Maribora
Peter Bajs, zastopnik banke »Slavije"
v Dvoru........................
Iz pušice v bralnem društvu v Selcih Tarok-družba v Šliberjevi gostilni v Selcih .	.	.	.	.
Jožef Hribar, zastopnik banke »Slavije" na Krki .... Kazimir Jelušič, zastopnik banke »Slavije" v Kastvu ....
Vkupe
60
45
20
39
64
08
9585 gl. 63 kr.
Zobni zdravnik
dr. Tanker, (S)
vseučiliški docent v Gradcu,
ozdravlja vsaki dan zobe in izdeluje umetne zobe v hotelu »pri Slonu(<, sobna številka 31 v II. nadstropji; počenši od 19. julija mudil se bode tukaj 14 dni.
ali
Sveta Ana
češčenje*
molitevne bukvice v sv. matere Ane.
Sestavil o. Hrkogon Majar.
Se dobiva v moji založbi po sledeči ceni: V pol usnji po 60 kr., vse v usnji po 80 kr., vse v usnji z zlato obrezo po 1 gld.
(i) J. Griontini.