Ranjenec od Prilepa.
(1912)
Silna bitka vname se v Prilepu,              Sel spusti se kakor ptica naglo
Srbin bije s Turkom se sovragom,         v Markov dom, da svojce mu privede.
s prsmi, glej, junaškimi nezlomno          Naglejša je smrt: ta položi ga
jez gradi mu pred domačim pragom.    v dom poslednji med domače grede.
Meč se bliska, krogla k smrti žvižga,    In ko pridejo njegovi dragi,
dim s platneni se k oblakom vije,          prvo jim vprašanje zašepeče:
Marko vojnik ranjen k tlom omahne,     ,,Kaj je z Markom? Dejte, majka prosi,
kri mu iz globoke rane lije.                      da nas spet obsine solnce sreče!"
Bratska roka naglo ga prestreže            Trda jim resnica odgovarja:
in na skrb k zdravniku ga odnese,        ,,Marko kot junak poslednjo srago
a iz ust besede ni tožeče                         vroče srčne je krvi potočil —
in oči junaku ne solzš se.                        sebe dal je domovini v zmago!"
Z veličastnim mirom Marko čaka,           Nema bol jih dvigne do gomile,                        ,
da naj pride, kar že mora priti,              nanjo so pogledi vseh uprti,
samo z majko, ženo in otroki                  a ponosna lepeta beseda:
želel za slovo bi govoriti . . .                  ,,Marko je umrl junaške smrti!"
Stara majka, žena in dečica s križem poslovš se od rednika, v vzdih se ne izlije bolečina, saj Ijubav je k domu prevelika! —
E. Gangl   .