Politiški oddelek.
Nemci so krivi!
Odkar je vlada zaključila drž. zbor, krožile so po listih vesti o pogajanjih, katerih namen bi bil, doseči spravo mej Čehi in Nemci, in vlada tudi ni prikrivala, da je zasedanje državnega zbora zategadelj zaključila, da ustvari v parlamentu novo situvacijo, katera bi bila izraz dosežene češko-nemške sprave.
Vse vladino prizadevanje, pridobiti prizadete stranke za spravo, so bila zaman, vsi njeni poskusi so se izjalovili in naposled je bila vlada kratko malo prisiljena, opustiti sploh vsa pogajanja.
Vlada je najprej skušala pridobiti najzmernejši krili obeh nasprotujočih si strank, češke in nemške stranke, za spravno akcijo, namreč češke konservativne in nemške liberalne veleposestnike, češ, ti stranki se še najprej po-razumeta in pridobita za spravo svoje ostale rojake.
To upanje se pa ni izpolnilo in sicer iz prav naravnih razlogov ne. Češki kakor nemški veleposestniki so spoznali, da nimajo dovolj upliva na druge češke in nemške stranke, da bi mogli spuščati se v razpravo o pogojih narodnemu primerju; i jedni i drugi so uvideli, da bi bila taka pogajanja zanja jako nevarna, ter so zategadelj odklonila vladina vabila, lotiti se dogovorov.
Ta prvi ponesrečeni poskus ni vlade oplašil toliko, da bi bila izgubila upanje na končno dosego sprave. Zasnovala je nov načrt, kako naj bi se pogajanja vršila. Ko je bil dr. Rieger pri cesarju, zahvalit se za podeljeno mu baronstvo, sprožil je misel, naj bi se sklicala konferenca vseh me^odajnejših čeških in nemških politikov ter strokovnjakov v političnih rečeh, ki bi se dogovorili o spravi. Vlada se je te misli hlastno oprijela in začela z vso silo delati na nje izvršenje.
Hotela je na te konference, katere so se imele vr-iiti pod predsedstvom češkega deželnega maršala kneza
Lobkovica, povabiti vse stranke, naj so v parlamentu zastopane ali ne, in je pripravljala vse potrebno gradivo ter izbirala češke in nemške strokovnjake v vseh upravnih zadevah, da bi kolikor možno temeljito rešila ves kompleks vprašanj, kar se jih nanaša na narodnostno na-sprotstvo mej Čehi in Nemci, a ne samo na Češkem, nego tudi na Moravskem.
Ta namera je silno zanimala vse javno mnenje in pozorno so zlasti po vseh jezikovno mešanih krajih opazovali priprave za to konferenco. Vsakdo je slutil, da pri teh razpravah ne gre samo za pogoje spravi mej Čehi in Nemci, ampak da se pri teh konferencah določijo principi glede varstva narodnostnih manjšin, principi, kako dejansko izvršiti v drž. osnovnih zakonih pripoznano ravnopravnost, po katerih principih se bode moralo prej ali slej po vseh jezikovno mešanih deželah rešiti narodnostno vprašanje.
Vlada je nemudoma stopila v dogovor z intereso-vanimi strankami. Čehi so se brez ugovora udali, povdar-jaje samo, da ne sklenejo miru z Nemci, ako se ne do-žene na podlagi popolne ravnopravnosti in j ednakovrednosti obeh narodov. Drugače pa so postopali Nemci. Nemškoliberalni veleposestniki so se pač odzvali vladi-nemu vabilu in se ^pripravljali za pogajanja, toda nemških naprednjakov in nemških nacijonalcev, torej legiti-movanih zastopnikov nemškega naroda na Češkem, niso mogli pridobiti, in vsled tega so se pogajanja razbila.
Vlada je morala imeti jako tehten razlog, da je to sama razglasila; navadno skrbno prikriva, če se ponesreči katera njenih akcij, dočim je sedaj povedala na ves glas kako in kaj. Ofizijozni „Fremdenblatta je priobčil te dni naznanilo, o katerem se zatrjuje, da je bilo obelodanjeno z izrecnim privoljenjem presvetlega cesarja. V tem naznanilu javlja, da je bila začela pogajanja z raznimi strankami, nekatere, da so se udale, a vodstvo nemških strank, da je vsa pogajanja odločno odbilo, vsled česar je vlada vsaj za bližnjo prihodnjost sploh opustila misel na spravo mej Čehi in Nemci, za kar zadeva vsa krivda jedino in izključno samo Nemce.
Ta vladna izjava je obudila velikansko in opravičeno pozornost v celi državi in tudi zunaj njenih mej, saj je dokaz, da je vlada sama spoznala nespravljivost Nemcev ter vsled nje izgubila vse upanje na spravo, vse upanje, da se doseže porazumljenje mej narodi. Trideset let in dlje že divja v naši državi boj za narodno ravno-pravnost in proti gospodstvu Nemcev nad drugimi narodi, trideset let in dlje so veljali Nemci za jedini državo ohranjujoči živelj v naši monarhiji, za jedini narod, kateri podreja državnim interesom svoje narodne in strankarske interese, a zdaj, v kritičnem trenotku, so dokazali, da to niso, da so prešinjeni skrajnega egoizma in da jim za najvitalnejše interese države ni nič več, kakor za lanski sneg.
Za avstrijske Slovane je to posebno zadoščenje, da je končno tudi vlada spoznala nemški napuh, nemško gospodstvaželjnost in nemško nespravljivost, zlasti pa še, da je to spoznal tisti grof Badeni, kateri se je z vsemi silami trudil, pridobiti Nemce na svojo stran.
Krivda Nemcev, da se sprava ne doseže, je po naši sodbi najvažnejša točka vladne izjave. Nemci jedini so krivi, da ne nastane mir v državi! Tega doslej še nismo culi iz vladnih ust in zdi se nam, da je to dobro znamenje za našo prihodnjost.
Kaj stori zdaj grof Badeni? To vprašanje se usi-Ijuje vsakomu, a določnega odgovora ne ve nihče. Naravno bi bilo, da izvaja vlada konsekvence iz svojega spoznanja. Ako so Nemci tako nespravljivi, da se niti pogajati nečejo, ako je grof Badeni vsled tega moral popolnoma opustiti vse svoje načrte na spravo, potem bi bilo jedino primerno, da se oklene slovanske večine. Ne-katerniki menijo, da se to zgodi, da je to neizogibno, češ, da Badeniju druga pot niti odprta ni, ali nas ne navdaja tako upanje. Nemci imajo toliko mogočnih zaščitnikov, da ni verjeti, da bi se Badeni oklenil Slovanov odkritosrčno. Kaj se zgodi — o tem je vsako ugibanje izključeno, toliko bolj, ker se Avstrija ne imenuje zastonj dežela „der Unwahrscheinlichkeitena.
276