XIV. tečaj 8. zvezek z vertov sv. Frančiška. Časopis za verno katoliško ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška. S posebnim blagoslovom N j i li S v e t o s t i papeža Leona X11 L, Njih Prevzvišenosti kneza nadškofa goriškega in prečastitega generaljnega ministra celega frančiškanskega reda vrejuje in izdaja I*. Stanislav Škrabec, mašnik frančiškanskega reda na Kostanjevici. Vsebina 8. zvezka. Čemenju 14 S vet ni ko v-Pomočili kov in novi zvonovi za frančiškansko cerkov Maiore Milosti v Mariboru.......................... Zgodba sv. gorkumskih mnrternikov. XIII. pogl. Jetnike pripeljejo v Dordrelit in potem v Brilo XIV. pogl. Prejšnje življenje Marškega grofu. Martcrnike pel jo' okrog vislic..............................................' Sveti rožni venec. Častitljivi de1. IV. Koteri jo lobe, Devica, v ne-' bosa vzel. 1 1. Marijinega življenja konec......................... 2. O smorti Marijini . ..................... 3. Marijin pogreb ...... 4. Vnobovzctje Marije . > Mesečna duhovna samota ali pripravljanje na h in «rt. Mesce avgust. Dopoldansko proinišljevanjo . Popoldansko premišljevanje................................ Blaženi Janez / Aljvernijo, tovariš sv. Frančiška iz njegovega 1. reda. Sedmo poglavje. O njegovi ljubezni do bližn ega Slarifiein v prevdarek prod novim Šolskim lotom O zaničevanju posvotnih ničomernosti. I. Odor lioče vživuti Bogn, mora zaničevati posvoine ničemernosti Ji. O miru serca.......................................... Priporočilo v molitev . ......................... Zahvala za vslišano molitev................................. 225. 226. 231. 235. 236. 237. 237. 239. 2 11. 245. 250. 251. 26.3. 254. 255. V GORICI. Hilarijanska tiskarna. 1885. Izhaja v nedoločenih obrokih. Velja cel tečaj (12 zvezkov) 7U kr. Valjavcev „Prinos k naglasu n (novo) slovenskom jeziku" in prihodnja slovenska slovnica. (Dalje.) V mn. rod. se govori, ke bi bilo dragaci več skupaj neizgovorljivih soglasnikov na koncu, pred poslednjim nedoločni samoglasnik : i' k à r, k a’ p à 1 j’, v i’ t à r, m a’ č à k, s é‘ star. k ono* pài j’ itd ; pri besedah, ki povdarjajo končnice, more à sprejeti naglas ’ ter se vsled tega spremeni v o’: iga’r1), ig.a’,1, d i s a’ k, n à č a’ k, t r è s a’ k, sest a’ r, o v a’ c, p r o š a’ n j’-), k o n o p a’ 1 j’. Besedam, ki povdarjajo končnice, napravljamo mn. rod. lehko tudi ali na -t‘, kar je navadno po Dolenjskem, Goriškem, Beneškem in pri naših pervih pisavcih, ali pa na -a‘, kar je navadno po Gorenjskem in v sedanji knjižni slovenščini, n. pr. staža’: s ta'z, stàzi, s t à z a‘; o’s a : — očistiti s solzami pravega kesanja in pokore, in sicer tako dolgo,, dokler ne boš bela kaker sneg. Pater Kanizij, svet redovnik,, pripoveduje, da je o njegovem času vmerla v Rimu pobožna gospa, ki se je prikazala čez sedem let in potožila, da že tako-dolgo terpi v vicah, ker se je v časih majhino razjezila, nevoljna bila in kaj malega se zlagala. Zveličati se ne moreš drugači, kaker sè zatajevanjem in pokoro. Jezus ni pokazal nobene druge poti, po keteri bi prišel v nebesa, in svetniki, ki niso storili smertnega greha celo svojo-življenje, niso prišli po drugi poti kaker Jezus, po poti zatajevanja in pokore. Ako misliš sam pri sebi, pokoro naj delajo veliki grešniki in zatajujejo naj se samo pobožni; se zelo motiš.. Ako si grešnik, si dolžan delati pokoro, če tudi si v tretjem redu, in gledati, da se s pokoro pomiriš z Bogom in zadobiš odpuščanje grehov. In ako bi bil nedolžen in svet, kaker sta bila sveta Ludovik škof in Alojzij, ti je vender pokora potrebna, da ne padeš v greh in ne zgubiš nedolžnosti. Nikar tedaj ne misli, redovniki v samostanu naj delajo pokoro in naj se zatajujejo, tebi mej svetom se pa ni treba, zakaj vsak mora priterditi, da v svetu laglje grešiš kaker v samostanu, ker imaš več in večih priložnosti v greh. Kako se boš zveličal, ako ne boš zatajeval svojih hudobnih strasti, postavim jeze? Kristus sam je rekel: rNebeško kraljestvo silo terpi, in silni ga na se potegnejo11,1) in ti bi se zveličal brez zatajevanja ? In sveto pismo pravi : „Vojska je človekovo življenje na zemlji“.* 2) „Zakaj meso poželi zoper duha, duh pa zoper meso, ta dva sta eden drugemu zoper, da ne storite, karkoli hočete113); kako hočeš zmagati brez pokore?' O, kako strežeš svojemu telesu, poželenju, nagnenju, v sredi toliko nevarnosti pa brez strahu, da se pogubiš ! Ali si drug človek, kaker so bili svetniki, ali si pa morebiti tako vterjen v dobrem, da ne moreš grešiti ? Svetniki, sveti Pavel, so toliko storili za nebesa, pa so vender vedno živeli v pokori, da se ne bi pogubili ; tebi pa, ki si tako daleč od svetosti, ni potreba pokore ? So svetniki morebiti bolj lahko padli v greh kaker ti?" Ali so upali druga nebesa kaker ti ? So živeli po drugem svetem evangeliju ? So služili drugemu Bogu ? Zakaj so delalK tedaj svetniki tako pokoro in se vedno zatajevali? Ali si lahko- >) Mat. 11, 12. 2, Job. 7, 1. 3. *) Galat. 5, 17. — 241 — tudi brez pokore in zatajevanja učenec Kristusov, ki jasno pravi : „Ako gdo hoče za mano priti, naj zataji sam sebe in vsak dan zadene svoj križ in naj gre za mano“. ') Kerščansko ne živiš, ako se ne zatajuješ in tvoje čednosti bodo spulitele, ako se ne boš zatajeval in ako bi pogosto prejemal svete zakramente in veliko pobožnosti opravljal, vse to je lahko goljufivo, ako se ne premaguješ v jezi in drugih grehih. Koliko terpijo svetne osebe, da dopadajo svetu! Koliko preterpi vojak, tergovec . . . . kader se je treba pripravljati na veselice ! in vender terpi, zanj je vse lahko in sladko, če je pa treba za Boga kaj storiti ali terpeti, je vse zoperno. Ali na zadnjo uro boš vse drugače mislil, ko ti bodo dali' v roke britko martro in boš z objokanimi očmi premišljeval Kristusovo s ternjem kronano glavo in sè žre-bli pribite roke in noge. Kako se motim, ko nočem delati pokore na tem svetu, misleč da jo bom delal v vicah. Nespokornost ne pelje v vice, ampak v pekel. „Če se ne spokorite, hote vsi ravno tako poginili, “ te besede veljajo tudi meni. Zdaj sam sebe za dobrega štejem, ako nimam smertnega greha, na majhine pa ne pazim. Oh, kako lahko bi se premagal, ogibal se in zderževal radovednih pogledov, nekoristnega govorjenja, nezmernosti v jedi, pijači, nečimernosti v obleki, mehkužnosti in lenobe. Kako lahko bi se bolj stanovitno ustavljal slabim mislim in željam, nevolji, zoper-nosti, jezi, sumničenju, godernjanju in raztresenosti v molitvi. Kako lahko bi več molil, postil se, drugam dobrega storil, za se več pokore storil, s ketero bi v enem dnevu na zemlji več grehov zbrisal, kaker v vicah v enem mesecu. Bom tedaj odlašal na večnost, kjer bom moral z neizrečenim terpljenjem poplačati do zadnjega vinai ja, ko na zemlji za grehe prav lahko zadostim sè zatajevanjem. Kaj bo bolje za me, zdaj goreti v plamenu tvoje ljubezni, v pokori in zatajevanju, ali pa po smerti v vicah ali morebiti celo v peklu? Za me bo naj bolje, da zdaj v tem življenju pokoro delam in zatajujem svoje hudobne strasti, da me ne bodo premagale in pehnile v večno pogubljenje. 2. Zelo se motiš, ako misliš kaker mlačni kristijani, ki mislijo, da jim ni treba delati pokore na tem svetu, ker jo bodo delali po smerti v vicah ; zakaj nespokorjenost ne pelje v vice, ampak v pekel, ker Kristus sam pravi, da se bomo pogubili,. Luk. 9, 23. — 242 — ako ne bomo delali pokore. Bog tudi ni zato vstvaril vic, da bi v njih začel pokoro delati, ampak da bi jo končal, ako ne bi vse opravil na tem svetu, ne da bi začel v vicah svet postajati, ampak da boš očistil madeže na svoji duši. Koliker več pokore boš storil v tem življenju, toliko manj boš terpel v vicah. Glej, kako nespameten bi bil tedaj, ako ne bi hotel, delati pokore na tem svetu, ko jo prav lahko delaš, ako se hočeš le malo premagati, poterpežljivo terpeti slabo vreme, mraz, vročino, dež, zaničevanje, obrekovanje, preganjanje, domače križe, zakaj Bog ne tirja od tebe, da bi spal samo po tri ure, da bi se bičal do ker- vi in postil ob kruhu in vodi, kaker so se svetniki. Od tebe tirja, da se ogibaš grešne priložnosti, krotiš svojo jezo ali drugo hudo strast in skušaš zapustiti greh, keterega največkrat storiš, to je vreden sad pokore, keterega tirja Bog od tebe. Ne zanašaj se, da bodo po tvoji smerti drugi delali pokoro za te, otroci, prijatelji, ali keterim si kaj dobrega storil ali jim boš kaj zapustil ; zakaj lastna skušnja te uči, da ljudje kmalu po smerti pozabijo na svoje ranjike in še maš ne dajo brati, kaker jim je bilo naročeno. Zakaj bi tedaj izročil drugim skerb za svojo dušo ? Skerbi, da boš še pred smertjo poslal v večnost dobra dela in pokoro ; skerbi pa tudi, da še v vice ne boš prišel, zakaj laglje je varovati hišo pred ognjem, kaker jo pa rešiti, ko že gori. Eno uro terpeti v vicah je hujše kaker vse terpljenje na tem svetu, pravijo cerkveni učeniki. V tem življenju ni tako težko pokoro delati, ako le hočem ; ker pa pokoro delati moram ali na tem svetu ali pa v vicah, morebiti celo v peklu, zato sklepam z današnjim dnem pokoro delati, da poprayim krivico, ketero sem Bogu storil sè svojimi grehi. Rad bom sprejemal vsako pokoro, ketero mi bo naložil spovednik, opravljal jo bom prav skesan in s pobožnostjo in še sam si jo bom nalagal. Zakaj z grehom sem napravil dolg pri Bogu, in Bog hoče poplačan biti do zadnjega vinarja. Na tem svetu mu ta dolg poplačam z veliko manjšo in veliko bolj lahko pokoro, kaker pa v vicah. Na tem svetu si pokoro tudi lahko sam izberem, po smerti mi jo bo pa Bog odločil. Tukaj o Bog, žgi, na tem svetu reži; vmivaj in čisti me mojih grehov, samo da mi v večnosti prizaneseš. Da nas k pravi pokori pripelji, prosimo Te, všliši nas ! — 243 — Popoldansko premišljevanje. Oporoka. „Kar si spravil, čigavo bo?“ Luk. 12, 20. Na smertni postelji ne delajo bolniku nemirne vesti samo grelu, ampak tudi denar, premoženje, posebno pa še, ako ni napravil oporoke ali testamenta, in to so skusili že mnogi sebi in. svojim v škodo. Zato premišljuj zdaj, kako koristno je, da imaš napravljeno oporoko že v življenju, dokler si zdrav, kaker predpisuje vodilo tretjega reda ; koristna je za te v življenju in po smerti v večnosti. Misli si, da stojiš v duhu pri Kristusovem križu in slišiš kako je Jezus izročil svetega Janeza aposteljna svoji Materi, njo pa njemu; izmoli Češčena Marija, da boš mogel to premišljevanje dobro opraviti. 1. Keder stopi kristijan v kak red, zapusti svet in kar mu svet ponuja in vmerje nekako zanj in začne skrito in tiho Bogu služiti in za zveličanje svoje duše delati. Udje tretjega reda so tudi redovniki, redovnice, in vmerjejo nekako svetu in zato jim predpisuje njih vodilo, da naj napravijo oporoko kaker bolniki, ki se morajo ločiti od tega sveta za vedno. Kolikerkrat pogleda tretjerednik svojo oporoko, tolikokrat se spomni svojega sklepa, keterega je napravil iz ljubezni do Boga, gorečnosti in serčnega veselja, s keterim je začel že mlad Bogu služiti ; ta spomin ga spodbada, da še dalje in bolj goreče spolnjuje božje in cerkvene zapovedi in vodilo. — Časno bogastvo je Kristus primerjal ternju, ki razbada serce in ne pusti misliti na nebesa, oporoka pa polomi ternje in ne more tako zbadati. Gdor ima napravljeno oporoko ima veliko manj skerbi, in zato laglje moii, tak opravlja vesel in zadovoljen svoje dolžnosti in zvečer gre počivat z mirno vestjo. Tako mirnega najde smert, ki nobenega ne vpraša,, ali je že napravil oporoko in je že pripravljen za večnost ; bolnik pa, ki še ni napravil oporoke, je nemiren in v veliki skerbi. Na smertni postelji namreč treba misliti na svojo dušo, na večnost, na Boga, ne pa na denar, premoženje, in domače ; ti ga pa. nagovarjajo in silijo, naj napravi oporoko in tako revež res ne misli na večnost, ampak na časne reči, ketere bo moral kmalu zapustiti. Boš delal ti oporoko na zadnjo uro, vmirajoč ? „Nag sem prišel iz telesa svoje matere, in nag se po ver- — 244 — nem tje“ ‘) ; nič nisem prinesel na ta svet, in vse kar imam ra-zun greha, vse je tvoje, o moj Bog, in vse, hišo, lepo pohištvo, obleko, denar, premoženje .... bom moral zapustiti na zadnjo uro in nič drugega ne bom nesel sabo kaker dobra dela. Za-hvaljam se ti, o moj Bog, za preveliko milost, da sem stopil v tretji red, kjer moram, pa v velik dobiček, napraviti oporoko. Da, napravil bom oporoko (ako imaš kaj svojega in je še nisi napravil) po svetu modrih in bogaboječih mož ; svoje časne reči bom že zdaj vredil po nasvetu svetega Avguština, ki pravi: „Prosim te, preden zboliš, delaj pokoro in vredi svojo hišo ; stori, kar moraš storiti, napravi oporoko. Zakaj, ako boš čakal do bolezni, te bo vleklo žuganje ali pa prilizovanje, kamer nočeš".1) 2. Ko vmerje gospodar, poiščejo njegov testament, in ako ga ne najdejo, dobi njegovo premoženje morebiti tak, kateremu ga ne bi bil zapustil, ali pa nastane dolgoletno pravdanje in sovraštvo mej sorodniki, iu nazadnje kolnejo ranjkega, namesti, da bi zanj molili. — Ako si je ranjki prilastil kako tujo reč, ali koga ogoljufal, okradel, dolgove, škodo napravil, za kar drugi ne vedo, gdo bo to povernil po njegovi smerti, ako vmerje brez oporoke ? — Zdrav je večkrat mislil dati za večne maše, zapustiti cerkvi, vbogim . . . kaj dobrega storiti, prehitela pa ga je sraert, dediči pa ali ne vedo tega, kar je ranjki mislil v oporoki zapustiti, ali pa nočejo, misleči, da so že dosti storili, ako so mu napravili lep pogreb. Po božji previdnosti tedaj sveti Frančišek zapoveduje v svetem vodilu, da naj napravijo udje tretjega reda oporoko ob svojem času, v letu poskušnje. Ako imaš kaj svojega, si že napravil oporoko ? Ne straši se, zakaj tvoje reči ostanejo tvoje tudi ko si napravil oporoko ; saj jo moreš spremeniti ke-der in kaker hočeš. Svetne ljudi obleti strah in groza, ko slišijo besedo oporoka, ker mislijo, da je vse eno oporoko napraviti ali pa vmreti; tudi jaz sem bil tak, in kako nespameten sem bil ! saj vmreti bom moral, tudi ako ne bom napravil oporoke. Odpusti, o moj Bog, mojo veliko zaslepljenost ! Od današnjega dne bom prebral svojo oporoko pred vsako mesečno spovedjo, vsak večer pa bom ') Job. 1, 21. >) De anima suadent, pri P. Bellecius, Christianus pie moriens, vol. 1. ad j. 2. — 245 — napravil to le kratko oporoko: „Svojo dušo izročam tebi, o moj Stvarnik, svoje telo pa zemlji, iz ketere je vzeto, svojo voljo višjim, svoje serce Materi božji, molitve in dobra dela pa dušam v vicah ; pripravljen sem živeti in vmreti kaker je, o Bog, tvoja sveta volja“. Tako mislim, da bom spolnil tudi to zapoved vodila tretjega reda, ki prepisuje v mojo veliko korist napraviti •oporoko. Blaženi Janez z Aljvernije, tovariš svetega Frančiška iz njegovega 1. reda. Sedmo poglavje. O njegovi ljubezni d.o bližnjega. Kaker je ta sveti mož nosil na svojem telesu trapilo križa, tako mu je tlela in gorela v sercu gorečnost ognjene ljubezni. Imel je pregoreče hrepenenje po zveličanji kristijanov in spreo-bernjenji grešnikov. Zato si je neporedkoma olajšal ostrost pokore in odjenjal pri svojem premišljevavnem življenji. Pogostoma je prišel z gore Aljvernije in prehodil mesta in vasi vsem v veliko spodbudo in v ne majhin dobiček nevmerjočih duš. Neketerim pa ni bilo nič kaj všeč to pogostno izhajanje in potovanje. Eden njegovih prijatelov, ki se je pridružil nezadovoljnežem, mu je to tudi kar naravnost očital. Janez ga poterpežljivo posluša, želi pa tudi grajalcu pokazati, kakšen sad da donašajo njegova popotovanja po svetu, in zato reče: „Glej, ni še tega 15 dni, da sem prišel, poklican od provincijalja. kar naravnost iz Kolomba-re v neko toskansko mesto in vender sem storil, ne da bi bil pazil samo na dobro, k čemer sem bil poklican, na tem potu tako mnogo dobrega in velikega.1* In zdaj začne naštevati, ne da bi povedal imena oseb, kako mnogo in kako veliko da je •Gospod storil po njem, koliko skrivnih spreobernjenj vbogih grešnikov je doveršil, koliko žalostnih in obupnih je potolažil, in, kar je še največ, koliko jih je rešil obupnosti! In potem sklene: „Kaj se ti zdi? Provincijalj me je poklical k sebi, naj nekega gospoda pomirim ; jaz pa, kar se mene tiče, za terdno mislim, da me je dal naš Gospod Jezus poklicati, naj izpeljem le-ta veča in boljša dela njegove vsmiljenosti.“ In za nekoliko — 246 — časa spregovori iz nova : „Večkrat mi je prišlo na misel naj mirno živim v svoji celici, pa to ini ni bilo mogoče. Zakaj priganjal me je sveti Duh in me tako silil, naj le grem, da sem prepričan, da bi me ne bili mogli zaderžati, ke bi me bili tudi ;? železnimi verigami okovali.“ Po teli besedah, s keterimi je Janez nalašč toliko razodel, koliker je smel, se je tisti, ki mu je očital, pomiril in je vmolknil. In zopet je začel Janez : „To opravljanje pripušča Bog v korist in za vajo dobrih. Kaker je bilo dano aposteljnu Pavlu želo mesa, da se ne bi prevzel zavolj velikega razodenja (II. Kor. 12, 7), ravno tako se daje pravičnim možem duh hudobnih jezikov, da se ne bi ponašali zavolj izverševanja čudovitih del.“ Zavolj te silno goreče ljubezni, mislimo, mu je podelil Bog prečudno jasnost v razumevanji in tolmačenji svetega pisma. Pač ni misliti, da bi mu bil Bog samo zayolj njegove csebe podelil tako čudovit dar, temuč veliko več zavolj bližnjega, in tudi da pokaže, da je že pomaziljenje samo učitelj, ki vse uči in v vse skrivnosti vpeljuje, kaker se je to dalo očitno spoznati pri tem pripostem in neukem možu. Ta mož se ni nikoli učil slovnice, nikoli ni hodil v bogoslovje, nikedar ni imel nobenega človeka za učitelja, znanstvene knjige v izbi mu niso bile nikedar za pouk, — le sem pa tja je kedaj kaj malega prebral, da bi mu odpočil duh, — in vender smo ga gledali na svoje začudenje, kako je duhovito in po pravih pravilih tolmačil sveto pismo in poučeval o kreposti, v ke-teri naj se uri ta ali oni, kakeršen je že stan, ki ga ima na svetu, naj si že bodo to ali redovniki iz keterega koli reda, ali pa kupčevavci iu vojaki, zdravniki in sodniki, veliki duhovni svete cerkve ali pa kleriki. Gospod mu je dal tudi tako veljavo pri govorjenji, da je celo kardinalje, s keterimi je seveda govoril z velikim spoštovanjem, poučeval, kako naj žive, kako naj se vedejo. Videli smo tudi, kako je nekega cesarja1) in njegovo l) Bil je to Henrik VII., rimsko-nemški cesar. Dne 29 junija, na sam praznik svetih aposteljnov Petra in Pavla leta 1312 od papeža kronan, nazaj grede napade Florenco. Toda florentinci se mu s trikrat močnejo vojsko vpro, tako da je bil prisiljen odriniti, ne da bi bil kaj opravil. Djal je prevzetne republikance v prepoved in prišel na jesen na goro Aljvernijo, da bi ogledal tam vse Bvete kraje, posebno pa votlino svetih ran. Janez je spremljal cesarja in je tako preserčno govoril o Bogu in o ljubezni božji, da je cesar svoje spremljevavce nazaj poslal v šotor in si sprosil, da sme več dni tu. — 247 — imenitno spremstvo s čudovito močjo in tolažljivostjo učil o nebeškem kraljestvu in o veliki zvestobi, ketero je dolžan gospostvu najvišega Boga. Videli smo ga tudi, kako je po vseli imenitnih toskanskih mestih ves postni čas pridigal vsaki dan, ob nedeljah pa celo po dvakrat in pri vsem tem nismo opazili, da bi bil po noči bral ; našli smo ga le pri molitvi. In koliker 'bolj je pridigal, tim bolj ga je Gospod razsvetljeval. Se zadnje leto svojega življenja, malo pred svojo smertjo je imel v Sizeni postne pridige. Beseda mu je bila tako duhovita, tako živa in govoril je s takim povdarkom, vedno se derže besed svetih evangelijev, razlagaje jih v skrivnostnem pomenu, da je reklo mnogo poslnšavcev, — in mej redovniki in posvetnimi je bilo gotovo prav učenih, umnih mož, — da še niso nikoli o postnem času slišali takih pridig. Na dalje smo ga videli, kako stoji v sredi mej učitelji svetega bogoslovja in ga slišali, ko je svete evangelije in liste svetega aposteljna Pavla razlagal tako duhovito in jih tako dobro primerjal, da so se bogoslovi zelo čudili. Bog mu je namreč dal prav poseben dar, da je razumeval liste svetega Pavla. Pa Gospod mu ni podelil samo te milosti da zna razlagati sveto pismo in govoriti o Bogu, temuč tudi to, da je znal pri težavnih vprašanjih jasno razvozlati vse dvojbe. 'Tako mu je sloveč učitelj bogoslovja zastavil vprašanje o posvečenji prečiste Device Marije1). Janez pa mu tako bistroumno ostati. Janez se ni več genil od njega. Henrik se je spominjal svoje žene Beatrice, ki mu jo je na potu v Rim sinert pobrala v Genovi. Otožnost in smertne misli se ga lotijo. Tu mu Janez začne govoriti o nebeškem kraljestvu, o največem gospostvu božjem, ki vodi vse kralje in jih varuje in res po kraljevo poplača tistega, ki je na zemlji dobro vodil službo kraljeve. Tri dni se je mudil na tem svetem kraji iti vernivši se v šotor du povelje, da ne sme nihče, ako se neče zameriti njegovi milosti, menihom na gori Aljverniji nič žalega storiti, še celo varovati in podpirati jih mora vsakedo. Nekaj mesecev potem vnterje Pokopali so ga v Pizi, njegovo serce pa prenesli, kaker je določil, v frančiškansko cerkev v Genovi, kjer je že počivala njegova žena. ■(Vading, Anna!, a. 1811. n. IV. in V.) ‘) Šlo se je tu za neomadeževano spočetje svete deviške Matere božje, ketero imamo od leta 1854 za slovesno razglašeno versko resnico. Vprašanje, ki se mu je postavilo, je bilo tedaj to le : «Ali je bila Marija z močjo sve. tega Duha glede na zasluženje Kristusovo sploh spočeta brez greha, t. j. izvirnega greha, ali je-li bila še le po spočetji v materinem Daročjt očiščena in posvečena, kaker sveti Janez Kerstnik in prerok Jeremija ?“ Marija je brez greha spočeta, glasi odgovor in tako je odgovoril tudi Janez. Sploh je bila to — 248 — in prepričevavno odgovori, da oni zakliče : „To bodi od zdaj za naprej vse moje žive dni tudi moja misel in mnenje". Janezov odgovor je imel za tako odločen in zanesljiv, kaker ke bi bil zvedel besede božje modrosti same, kako se ima razumeti to vprašanje. To nam je kesneje sam pripovedoval. Včasi je hotel, ker so ga bratje vedno le prosili in prosili, porabiti zase že izdelane pridige drugih1). Pa kedorkoli je to storil, precej smo opazili, da ni na svojem, temuč da hodi po nenavadnih poteh in da se ne zave, kaj govori ; včasih je pa še celo vse pozabil : vse to pa zato, ker ni bil navajen take oprave. Keder se je pa zatekel k frači in torbici in k peterim presvetlim kamenom, ki jih je pogostoma ogledoval v reki modrosti božje in založil, kaker se je zdelo, v svojem duhu, takrat je zadel serce grešnikovo in se svojimi duhovitimi in čudovitimi govori slavno zmagal zapriseženega sovražnika kerščanskih duš2). Nekedaj preden je prejel te milosti od Gospoda, je prav pogostoma imel milost zamaknjenja in solza. Komaj pa se je vdeležil te milosti, da je razumeval sveto pismo, se je zdelo,, kaker da bi bil zgubil one dve milosti, ali vsaj, da jih nima več tako pogostoma. „No, brat Janez“, mu zato reče nekega dne eden njegovih prijatelov nekoliko ostro, „kaj moramo zdaj pri tebi videti ! Zavolj ljubezni, ki jo imaš do drugih, si zgubil svojo lastno popolnost!* „0, to ne“, odgovori mož božji, „milo- iuilost in odlika za red svetega Frančiška, da je vedno branil in zagovarjal veliko prednost brezmadežnega spočetja prečiste Device Marije. ') Njegovi govori so bili navadno sestavljeni iz preprostih besed. Bil je pri tem le neknko orodje, govorilo svetega Duha, ki mu je narekoval besede in mu jih tako rekoč pokludal ua jezik, sam po njem govoril, ko se je služabnik božji v molitvi in premišljevanji prej ž Njim sporazgovoril. Odtod tudi obilen sad njegovih pridig. Vsi svetniki so iskali in našli svojo modrost bolj v molitvi, kot v učenji. Zato prosi govornik pred pridigo svetega Duha za razsvetljenje in pomoč. Molitev sploh krepča telo, tolaži dušo, podpira celega človeka, keder izveršuje vsa svoja, posebno pa velika dela, a) Pisavec misli tu Davida, ki Be je v teškem Saulovem orožji imel boriti z Goljatom. Pastirčku je bilo v tem oklepu vse preokorno, in ker gaje le preveč oviral, ga odloži, obleče svojo preposto opravo, vzeme fračo-in kamenčke, s čemer se je znal vkvarjati, in s tem premaga širokoustneža. Goljata. Tako tudi naš blaženik. Se svojim preprostim, od svetega Duha navdanim govorjenjem je lažje in bolje premagoval pekel in terdovratne, ne— spokorne grešnike. — 249 — •sti nikaker nisem zgubil, ravno narobe, podeljena mi je bila adaj na bolji in bolj popolnoma način. Zakaj prej sem bil ves v oblasti milosti, tako da sem se večkrat, če sem hotel ali ne, res razjokal in se zameknil ; zdaj sem pa tako rekoč gospod nad to milostjo, ker jo imam le tedaj, keder hočem.“ Razen razumevanja svetega pisma je imel tudi dar prerokovanja. Spregledaval je človeška serca in razodeval najbolj skrite skrivnosti; odgrinjal je zagrinjalo prihodnosti in oznanjeval, kar ima priti. Neki sobrat, preslepljen od duha hudobije, sklene red zapustiti. Hudobni duh ga je tako naganjal in ga tako zbegal, da je skor vsaki dan mislil, zveršiti ta svoj sklep. Pa sveti Duh razodene to Janezu, ker mu je človek prikrival. Sveti mož se zato približa temu bratu, sklicevaje se na sveto vodilo1) ga krotko posvari in mu čisto razločno razodene skrivnosti njegovega serca. Ko skušani opazi, da je izdan, ga je sram in sè solzami v očeh obljubi stanovitnost. Podpiran z milostjo božjo je potem tudi do konca svojega življenja zvest ostal v dobrem, ketero je začel* 2). Mnogo prihodnjih stvari je napovedal ; neketere so se že izpolnile. Kaj se bo pa zgodilo s temi, ki se še niso izpolnile, to ve samo tisti, ki je dal svetemu možu svojega duha. Te stvari mislim, je bolje da se ne zapišejo, temuč izpuste, da se ne bi kedo nad njimi spotikal. ‘) Pogl. II. vodila svetega Frančiška govori z besedami svetega pisma : „Nobeden, ki prime za drevo in nazaj pogleduje, ni pripraven za nebeško kraljestvo.“ 2) Zgodovinar Vading še dostavlja: bil je ta brat že dolgo časa v redu pečal se je z mizarstvom in je vmerl pobožne, zgledne smerti. — K temu pristavlja Se en enak izgled. Združilo se je nekaj hudodelnikov. da bi počenjali sramotna djanja. Nekaj jih je že pomerio, drugi so še živeli. Ker se pa leti niso čisto nič pokorili, jim razodene Janez njih skrite gerdobije in jim oznani, da so prejšnji vdeleževavci hudobij kaznovani v peklu z večno smertjo, ker so pustili ta svet brez vredne pokore. Hudodelci se niso malo začudili ko so iz ust tega moža slišali stvar, ki je bila čisto skrivna in se je zgodila še preden je bil rojen. Le po božjem razodenji, tako so čisto prav sklepali, je mogel to zvedeti ; zato pokleknejo pred njega, prosijo za odpuščenje svoje krivice in obljubijo potrebno zadosteuje. 250 — Starišem v prevdarek preb novim šolskim letom. Pri neki postni pridigi je rekel sv. Léonard Portomavriški,. da morejo starisi napraviti iz svojega otroka angelja ali pa hudiča. S temi besedami je hotel reči, da so otroci navadno taki, kaker jih izredijo starisi. Perva in poglavitna dolžnost starišev je tedaj, da svoje otroke v strahu božjem izrejajo, in iz njih an-gelje napravijo, da bodo namreč prišli v nebesa, za ketera so vstvarjeni. Ako imajo starisi otroke doma, jih lahko dobro učijo, nanje pazijo, jih varujejo, svarijo in ako treba kaznujejo ; dru-gači je pa, ako jih imajo mej svetom, v službi, v šoli. Pa tudi, ako otrok pri sebi doma nimajo, so dolžni gledati, kako živijo ; in kako so to veliko dolžnost opravljali, o tem bodo morali dati odgovor Bogu samemu. Ako si želite, očetje in matere, ki imate svoje otroke v šolah, ta odgovor olajšati, skerbite, da bo-te dobro vedeli, komu, kakšni gospodinji, kakemu gospodarju ste jih izročili. Gospodar, gospodinja, prevzame namreč vaše sinove in hčere v svojo skerb, in njegova ali njena dolžnost je zdaj namesti vas zanje skerbeti, za zdravo in pošteno stanovanje, za zdravo in snažno lirauo, skerbeti, da se bo vaš sin pridno učil im ne pohajal, ne bral nepotrebnih ali celo pohujšljivih knjig, in da se-tega prepriča, popraša večkrat mej letom šolskega ravnatelja, kako se vaš sin ali vaša hči uči. Dobra gospodinja mora skerbeti tudi za zdravje vaših otrok in zato jih ob dnevih, ko ni šole,, pelje sprehajat sama ali jih pa izroči kakemu starišemu in modremu šolarju, nikoli jih pa ne pusti samih, posebno ne samo dva, po starem izreku *) nigdar ne dveh, redko samega, vedno po tri. Za telesno gibanje skerbijo dandanes šolske oblasti kaker, da se telovadijo, dersajo, kopajo, igrajo in sprehajajo in zato ni treba več toliko skerbeti gospodinji ; skerbeti mora pa tem bolje za dušo. Dobra gospodinja skerbi, da njeni šolarji opravljajo vsak dan jutranjo in večerno molitev, in rožni yenec, da molijo pred jedjo iu po jedi ; dobra gospodinja skerbi, da so vsako nedeljo in praznik pri sv. maši in popoldanski službi božji, da ne jedo ob petkih in drugih prepovedanih dnevih mesnih jedi, da ne hodijo v gledišča, kjer le malo kedaj kaj dobrega, posnemanja vrednega vidijo in slišijo. Skerbna gospodinja gleda tudi, da gredo- *) Nunquam duo, raro unus, semper tres. Dupanloup, Die Erziehung. — 251 — njeni šolarji večkrat k spovedi in sv. obhajilu in jim sama daje v tem lep zgled, in da opravljajo kako pobožnost, postavim šest-nedeljsko v čast sv. Alojzija. Posebno pa pazite sami in tudi gospodinja, da vaši šolarji ne bodo imeli preveč denarja in pa znanja sè ženskami, zakaj ravno denar in ženske so zapeljale že mnogo šolarjev, da so zapravili talente, zapustiti šolo, da so ostali brez stalne službe, in če so še vero zgubili, kaj čuda, ako so se naposled sami končali? Zato dajte svoje sinove modri in pošteni gospodinji, rajši gospodinji kaker gospodarju, posebno še, ako ima otroke, zakaj gospodarjevi otroci so več ali manj šolarjem nadležni, in pogosto tudi nevarni. Kaker skušnja uči, največ šolarjev pokvari slabo stanovanje, sprideni šolarji, denar in ženske. Srečni bote, ako bote dobili dobro stanovanje, pošteno gospodinjo, in lahko bote mirnega serca, zakaj ona bo na vaše otroke bolj pazila kaker vi, zakaj mati ima večkrat premehko serce, in svojemu otroku prizanese, ke ne bi smela, prava gospodinja pa ne. Ona uči, svari in tudi kaznuje ; ona skerbi, da so čisti in snažni, da molijo, da se pridno učijo, da se slabih navad odvadijo in lepo obnašajo. Vidite tedaj, stariši, da kakeršni gospodinji ali kakeršnemu gospodarju bote izročili- svoje otroke, taki bodo tudi navadno. Zakaj „če slepec slepca vodi, oba padeta v jamo,“ pravi sv. evangelij. —A— 0 zaničevanju posvetnih ničemernosti.*) I. Gdor hoče vživati Boga, mora zaničevati posvetne ničemernosti. „Ne more se ob enem služiti dvema gospodar-jema“, pravi Kristus, naš Zveličar. Sladka je božja tolažba, ali ne vsem, temuč le tistim, keteri zaničujejo posvetne ničemernosti. Saj ni mogoče vživati Boga in ob enem neredno ljubiti posvetne stvari. Sicer bi vsi želeli vživati sladko občevanje z Gospodom, ali malo jih je, keteri hočejo zapustiti svoje osebne vgodnosti in resnično zaničevati pozemeljske dobrote. Žele sicer *) Knjižica slovečega španskega frančiškana P. Didaka Stela. Po latinski prestavi P. Petra Burgunda, jezuita. — 252 — dušno tolažbo, ali tako, da bi mogli ob enem služiti tudi svojin» strastem. Tj pa, keteri hočeš slediti Kristusa, moraš prej samega sebe zatajiti ; 'da boš vžival Kristusa, se moraš svetu odpovedati. Jezus Kristus in hudič sta si nasprotna, in ker nimata nič občnega, ne moreta bivati skupaj. Ako želiš, da pride Bog k tvoji duši, otresi se prej ljubezni do sveta. Dokler se ti ne bodo pristudile dobrote in naslade tega sveta, ne boš mogel nikaker vživati Boga. Edino potem ko boš posvetne reči sovražil ko grenke, bo tvoja duša pripravna prejeti tolažbe Kristusove. Kaker ni mogoče z enim očesom gledati kvišku z drugim pa na tla, tako tudi ni mogoče vživati duhovne tolažbe in pa ob enem imeti serce navezano na svet. Ako hočeš torej vživati Boga, se moraš odpovedati grešnim posvetnim tolažbam, ketere nasprotujejo božjim. Ne išči po vertili in pašah posvetnih naslad Boga, keterega je našel Mojzes v ternju pokore in ojstrosti življenja. Ker po-svetnjaki iščejo Boga v radostih, ga ne zaslužijo najti. Odpovej se vsaki posvetni tolažbi, in tolažil te bode Bog. Izderi iz tvoje duše ljubezen do sveta, ter daj prostor, da se v nji vsadi in vkorenini ljubezen božja. Akoravno so se Filistejci toliko trudili, da bi se na enem in tistem altarju častil pravi Bog hebrejcev in Dagon, ni tega Bog dopustil ; tako tudi nikaker ne terpi Bog, da bi se v tvojem sercu častil On in pa malik, namreč greh. Bog ne terpi da bi iskal svetost in on ob enem časti ; torej ako hočeš ljubiti Boga moraš merziti slavo tega sveta. Bog se ni nigdar Mojzesu prikazal v Egiptu, in tudi ti ne upaj, da boš Boga vžival v temi tega sveta. Najpred se odpovej faraonovi palači, to je zaničuj posvetne časti in ničemernosti, v keterih živiš, ker tako boš v samoti kaker Mojzes našel pomoč božjo in duhovno tolažbo. Ali dokler bo v tebi egiptovska moka, ne boš vžival božje mane. Ali do zdaj imaš še želodec poln slabih sokov, in zato tudi ne moreš še sprejeti tiste nebeške jedi. Zaničuj serčno vse, kar te na svetu mika, in tako se boš vzdignil k nebesom, od keterih ti bo prišla prava tolažba. Mnogo jih je. kateri hočejo eno in drugo, namreč svet in Boga, Bog ne odkrije svoje skrivnosti pred pričami, niti občuje z nemirnim v posvetnih dobičkih zakopanim človekom. Saj tudi svet ne ljubi druzega, ko tistega, keteri je odpadel od Kristusa ; niti Kri- — 253 — stus ljubi tiste, keteri se niso svetu odpovedali. Ni ti mogoče ljubiti Boga, ako samega sebe ne zaničuješ, in svet zavoljo Boga. Ako se boš odpovedal svetni ljubezni, boš dokazal, da ljubiš Boga ; in koliker bolj boš Boga ljubil, toliko bolj boš zaničeval posvetne reči. Bog noče razdelenega serca, niti ljubi na več delov razvezano temuč celo serce: torej da ne zgubiš tako izverstno dobro (namreč ljubezen božjo), zaničuj posvetnosti, in zadobil boš popolno dušno tolažbo. II. O miru serca. „Mir vam zapustim, moj mir vam dam“, pravi Gospod. Dokler boš služil svetu, boš živel zmirom v boju ; ljubezen mesenih reči ovira duhovno dobro. Ljubitelji sveta žive v vedni britkosti. Svet se zmirom gori in doli verti ter z vertenjem pobija svoje ljubitelje. Posvetnjaki ne bodo nigdar zadobili miru serca. Ljubi Boga in imel boš življenje. Zatajuj samega sebe, in zadobil boš pravi mir. Kedo zadobi pravi mir ? Kedor je ponižen in od serca krotak. Očisti svoje serce vsake hudobije in zadobil boš mir. Nauči se v vsem premagati samega sebe in vžival boš notranji mir. Zlomi razuzdane pohlepnosti ter odstrani od sebe ničeinerne posvetne želje ; izpodi od sebe mesene nasladnosti, da boš mogel živeti v miru. Na ta način te ne bo moglo nič zne-miriti, niti ti kaj sitnosti delati. Naposled boš vžival dušno sladkost, da celo pozemeljski raj. Nič se ne zgodi pravičnemu, kar bi ga znemirilo. Vojsko ti delajo tvoje strasti ; in glej, tožiš se na unanje sovražnike, iu ne na notranje ! Gdor sebe vlada, ta je velik gospod. Naša volja ima imenitno oblast, da veče nimajo kralji iu cesarji tega sveta, ker oni ne morejo spremeniti sovražnikov v prijatelje, naša volja pa to more, ker je prosta gospa svojih pohotnosti. Zakaj te toliko žalijo ketere si bodi krivice in nadloge, ako ne zato ker jih sovražiš ? Ti se ž njimi vojskuješ, kaker da bi bile tvoje sovražnice ; kaj je čudno, ako te nadlegujejo ? Ako bi jih ljubil, ti ne bi bile nadležne, temveč ljubeznjive. Sv. Andrej se je hvalil v križu, in sveti očak Frančišek je bolezni imenoval svoje sestre. In zakaj so se svetniki veseleli v nadlogah, tebi toliko zopernih? Ker je njim bilo prijetno, kar tebi ne dopade. Ljubi, kar so svetniki ljubili, in zadobil boš tolažbo v britkostih. — 254 — Ako te žali preganjanje, ne jezi se na preganjavca, temveč na se, ker, akoravno bi lehko ljubil preganjanje, se ga vender toliko ogibaš. Posnemaj, te prosim, Jezusa Kristusa, in bodi prijatelj križa in terpljenja. Vdaj se njemu vsega, ljubi, kar je on ljubil, ker tako boš zadobil veliko sladkost v rečeh, ketere so toliko zo-perne tvojemu okusu. Pojdi v svoje serce, ter popolnoma preženi navezanja in posvetne želje, in tako ne boš nigdar imel povoda čez druge se tožiti. Ako se ti pa kaj zdi pretežko, vzdigni se sam proti sebi ter se maščuj nad svojimi notranjimi sovražniki, keteri te toliko tarejo, in ne toži se na unanje, keteri te proti tvoji volji nič ne morejo poškodovati. Oh, kako bi živel mirno, ke bi se zatajeval! Resnično je, da je vsakedo škodovan od samega sebe in ne od družili. Ti sam si si neprijatelj. Nič ne škodi človeku oropanje prostosti časti, bogastva, ako je okinčan s pravimi čednostmi. Ne, preganjanje mu pridobi celo veliko zasluženje v nebesih. Ako je torej slava kristijanova v križu Kristusovem, objami ga, in nihče ti ne bo mogel kaj žalega storiti : na ta način boš zadobil celo pravi dušni pokoj ter boš živel miren in vesel. Priporočilo v molitev. V pobožno molitev se priporočajo : č. p. A t a n a z i j Kr aj-nik, mašnik 1. reda sv. Frančiška, f v Nazaretu na Štaj. 25. mal. šerp.; br. Peter Arhar, lajik 1. reda, f v Kandiji pri Novem mestu, 28. m. šerp. ; dalje pokojni udje 3. reda sv. Frančiška skupščine mariborske: Jera Horvat iz Vurberga. Jožefa Lerh iz Kamce, Terezija Belak iz Laporja, Jožefa Čolnik in Kamce, Uršula Goznik iz Vurberga, Auton Šmirmaul iz Slivnice, Franc Kapun od Sv. Jurija v Slov. goricah, Julijana Hit-zel iz Maribora, Apolonija Poterč iz Maribora, Marija Turk iz Hajdine, Janez Jurčič iz Slov. Bistrice, Barbara Maubendorfer iz Selnice ; iz Košane vzgledna tretjerednica Marija (Katarina) Spetič f 5. avg. 1895 in Anton Belovec f meseca marcija. Nadalje se priporočajo v molitev za ozdravljenje in sploh pomoč božjo v boleznih in nadlogah : M. J. v Vitanju, N. N. v B. B., A. Z. tretjerednica svetotrojiške skupščine, neka ženska na Ogerskem, A. B. tretjerednik v Šempasu, neka tretjerednica od Sv. Benedikta, H. D. tretjerednica v Radečah, S. F. tretjerednica libušenjske skupščine, A. D. tretjerednica, Fr. R. v B., 'M. Ant. P. iz C. ; K. M. priporoča za ozdravljenje svojega mo- — 255 — ža, M. (A.) P. svojo hčer in sina ; neka mati svojega sina, dijaka, da bi bil stanoviten v svojem poklicu, J. M. B. iz C. svojo vmerlo mater in sebe za razsvitljenje sv. Duha pri volitvi stanu ; tre-tjerednica A. K. sebe, da bi v dobrem stanovitna ostala, svojo zapeljano sestro pa. da bi na pravo pot prišla ; tretjerednici M. S, in E. K. v Mariboru, da bi na priprošnjo Marije Matere Milosti in sv. Antona Padovanskega našli pošteno službo ; neka sestra, da bi ji dal Bog milost spoznanja pravega poklica ; tretje-redniki in več drugih pobožnih mož iz Radeč za milost sv. duhovnih vaj ali sv. misijona. Zahvala za vslišano molitev. Iz lavantinske škofije. V 1. zvezku letošnjega »Cvetja44 se je v očitni zahvali omenilo sveto božje Dete „Jezušek iz Prage" (Das Prager-Jesu-lein). „Sanct Benedicts-Stimmen44 (Emaus, Prag) prinašajo list za listom poročila o čudežni pomoči, ketero prejemajo ljudje v različnih stiskah življenja od tega premilega „ Jezušeka iz Prage“. Prosim Vas nujno, objavite še Vi to-le zaobljubljeno javno zahvalo. Neki c. kr. činovnik, mož v najboljših letih življenja, oče čveterih nedoraslih otročičev,1) zboli na pljučah sila nevarno, tako da so vsi zdravniki skimavali. Bližnji rojak (sorodnik) bolnika zaobljubi oznanjeno sv. mašo na čast in zahvalo premil. »Jezušeku iz Prage14 in objavo dogodka v „Cvetju“, če se bode bolniku na bolje obernilo. To se je zgodilo nepričakovano naglo. Torej tisočerna zahvala ! Naj dostavim še eno. Kar imamo podobo prečude^nega »Jezušeka iz Prage" v cerkvi na altarju izpostavljeno k očitnemu počešče-nju, se teden za tednom oglašujejo ljudje in plačujejo zahvalne sv. maše nebeškemu dobrotniku za prejeto pomoč v raznoverstnih nadlogah svojih. In mej tem, ko je nesrečna toča okoli in okoli napravila že sila veliko škode, ostala je doslej naša župnija ova-rovana take nesreče in če tudi se je že parkrat napovedovala grozna huda ura ter tudi toča vmes začela naletavati, vender znatne škode nam niso mogle in niso napravile ,,sovražne zračne oblasti44, kaker se v cerkvenem obredniku imenujejo. Saj je »Jezus Kristus včeraj in denes, on tudi na vekomaj442) vedno še ravno tisti, kakeršen je bil, ko je po sveti deželi „o- ‘) Ime je uredništvu znano in se jako veselimo srečnega ozdravljenja. 8) Hebr 13. 8. — 256 -- koli hodil in dobrote delilu, in milo klical k sebi revni človeški rod : «Pridite k meni vsi, ki terpite in ste obloženi ! in jaz vas bodem okrepil.” * *) — Nadalje se zahvaljujejo Bogu in njegovim svetnikom, zlasti Mariji Devici, sv. Frančišku in sv. Antonu Padovan-skemu : S. M. K. tretjerednica iz Komende pri Kamniku za najdenje zgubljenega denarja ; F. V. iz Ternovega, za velikokrat vslišane prošnje, zlasti da se je nazaj dobil neki ženi vkra-den denar in se našla neka izgubljena reč ; neke tretjered-nice iz sredenjske duhovnije za ozdravljenje neke osebe, ko je bilo malo upanja; A. P. iz Veržeja za odvernjenje nevarnosti pri živini ; tretjerednica iz gornje Ponkve za ozdravljenje bolezni in najdenje nekaj zgubljenega denarja ; L. D. tretjerednica iz Celja za večkratno vslišanje ; M. K. za rešenje iz hude zadrege v časnih rečeh ; J. U. za odvernjenje večletne bolečine na levi nogi; neka oseba iz Vipave za vslišano molitev; M. A. za vslišanje v neki dušni in neki telesni zadevi ; M. (A.) P. v Gorici za ozdravljenje svojega dvakrat na glavi močno ranjenega sinu dijaka ; M. G. v Mariboru za odvernjenje velike nesreče ; R. R. od Sv. Benedikta za spravo z osebo, ki delj časa ni htela odpustiti; neka oseba za ozdravljenje otekline na obličju; P. P. za srečno končanje dveh sitnih pravd ; M. G., tretjerednica li-bušenjske skupščine, da ji je ozdravela deklica na očeh bolna ; A. Z. in A. W. za ozdravljenje ; A. Pr. v Kočevju za zboljšano zdravje ; M. B. z Notranjskega za pomoč v dušnih težavah 2) ; T. D. za ozdravljenje bolnega živinčeta ; J. V., tretjerednica za pomoč v hudi stiski ; M. V. tretjerednica za pomoč, ketero je zadobila neka žena o porodu, M. V. v Ptuji na najdenje izgubljenih stvari; H. L. za varstvo sv. Jožefa v neki zadevi; neka tretjerednica za izprošene milosti ; A. D. v M. za pomoč v veliki zadregi ; družina S. v cirkniški fari za pomoč v veliki sili ; N. J. za ozdravljenje; M. Š. za ozdravljenje bolnega deteta; T. D. za ozdravljenje bolnega goveda ; neka oseba za najdenje zgubljenega denarja ; A. K. v Dragatuši za več milosti ; K. K. za pomoč v bolečinah ; neka druga oseba za pomoč. ») Mat. 11. 28. *) Miloščino za kolegij sv. Antona in za kat, mis. odpošljemo o pervi priliki. Bog poverni ! stari slovenščiui skupaj jemljo z moškimi, tudi mi prav storimo, da pri tem ostanemo ter le v 2 razreda delimo drugo sklanjatev. V pervi teli dveli razredov pa ne denimo moškega, temuč srednji spol, najprej že zato, da nekoliko opravičimo ime »srednji spol“, ker bodo tako res stale besede tega „spola“ v sredi mej ženskimi in moškimi, nadalje, ker so pri njih debla na -o v ed. im. in tož. res ko taka ohranjena, kar ni tako pri moških, in naposled. ker tu ni toliko različnosti, zlasti ne prehodov v 3. (debla na -i) in 4. sklanjatev (debla na -u), kaker pri moških. Vender pa bomo v pervi razred 2. sklanjatve po pravici vzeli tudi imena srednjega spola na soglasnik, ker so razen ed. im in tož. popblnoma prestopila v to sklanjatev, prav kaker tudi moška i-mena na soglasnik: k a' in i n, j e‘1 e n itd. dandanašnji spadajo v 2. razred 2. sklanjatve, ne več v peto. Valjavec razločuje sicer debla na samoglasnik od onih na -o v ed. daj. in mest. ; poslednjim daje v obeli padežili končnico -m, pervim v obeh -i. Ali to razločevanje bi bilo v naši slovenščini le vmetalno ; že naši pervi pisavci so rabili v daj. v obeli primerih navadno ‘a, včasi tudi -i, v mestniku ravno tako v obeli primerih navadniše vender pogostoma tudi •«. Glavni vzorec 1. razreda 2. sklanjatve (jé’zerò) naj bi imel torej v daj. končnico -u, v mestniku pa na pervem mestu končnico -i, na drugem končnico -u. 'V edinstvenem orodniku je po staro končnica -om, za mehkimi soglasniki -eni, pri nas tuni za debla na soglasnik ; v innoštv. daj. pa vže od začetka našega slovstva in po vsem našem jezičnem obsegu -um po analogiji mnoštveuega imenovalnika. Ali bi bilo v dvojstvenem daj. in orod. bolje po staro -orna, oziroma -emu, ali po novo -ama prepuščam nadaljnim preiskavam.’) Opazke k pervenni razredu 2. sklanjatve bi bile blizu te : „Ža topljenimi soglasniki se spreminja o ve: i’stje, i’ s tj e m ; d é t e 1 j’ i š č e, d e’ t e 1 j’ i š č e m. Pervotno je imel -m«, za topljenimi om, tudi mn. daj. Ali v Ki. stol. se je bil v tem primeru že skoraj sploh nadomestil -o ali -e z -a po primeru mnoštveuega imenovalnika : j é’ z e r a m, d e’t e 1 j’i š č a m. Proti koncu 17 stoletja se je ta sprememba razširila tudi na edinstv. orodnik in celo na 2. razred 2. sklanjatve.”) V mn. rod. se stavi mej končne soglasnike nedoločni glasnik, ki se spremeni v'a, ako dobi dolg naglas: p i’s m a : p insilili; tla : ta*jl. Preti j se nadomešča v novejši knjižni slovenščini ù z i : st O’lé’tj a: st (V le’ti j. Po staro se namestu pred poslednjim soglasnikom d pristavlja na koncu i: kralj’ é’-s t v a : k r a I j’ é’ s t v ìJ) ; 1 é’ d j a, 1 b’ d j i.‘) V to sklanjatev so prestopila pri nas tudi vsa srednjega spola debla na soglasnik, keterega zgubljajo v ed. imen. in toz. : . ') Trubar ima So im o u o m u (Oblak. Ardi f. sl. Phil.), Duini. Prodg. v. Dan : ^maj (tvorna nioijama*, kjer j» bruti zavoljo o morebiti: m o rj a’ m a. ”) ^ dvojni v. končnico -it m u (za -o m it ul i -o in it) jo prišel u iz dv. im. žo v Ili. uto!. #) Duini. Jos. 11 h : ^ violi letih kroilol'tvi*. *) Tulio vedno v Japljevi bibliji. i m é’. i m é' n a ; žrebe’, ž r è b é’ t a ; t, e 1 (V, t e 1 e’ s a ; ulj’ é’, u 1 j’ é’ s a ; okò’, oùé’s a. Tako se povdarjajo te in di nge take besede v vseli padežih in številih. Zategnjen je naglas razen im. v primera : u li O’, u š é‘ s a Tako se povdarja tudi v mu. n e-b é‘ s a, n e b é‘ s itd. Neketera debla na •es- se sklanjajo tudi ko prava debla na •o, zlasti v mnoštvi v nekoliko različnem pomenu kaker bi ga imelo v mn. deblo na -es-, naglas je na korenu potegnjeni : k ò‘-la, č r é‘v a ; k edinstvu okó’, oče sa spada nekedanja dvojina oči’, ki se pa zdaj sklanja po mnoštvu li. sklanjatve.1) Debla na -o, ki imajo v ed. imen. na poslednjem zlogu kratek povdarek, hranijo ta povdarek v vseh edinstvenih padežih : g ù m n ò*, gii m n a-; jajce-, jajca-; s tàblò-, s t à-b 1 a- ; s ù k n 6-, s it k n a- ; v mn. ima jajce-: j a‘ j c a, j a‘ j à c itd., s t à b. 1 ò : s L à b 1 a- (ali s t a’ b 1 a ? s t a‘ b 1 a V;, štab a’,1 (ali stàb a‘,1 ?) ; prim. tla-, t a‘,1, 11 a- m, tla-, tli- h ali 11 è‘ h, 11 i- (?). Kaker j a* j c a, tako bi se reklo tudi g u‘ m n a in, da ima mnoštvo, su'k n a. Enako se naglaša u‘s t a, u's t ; v r a' t a, v r a' t ; pà r- s a, p à r‘ s ; j é‘ t r a in p I u' č a ima v rodilniku ’: jé'tar, plu’č, v ostalih padežih ‘, kaker v imeno- valniku. Ako je kratki povdarek s poslednjega zloga prestopil na predposlednji ko ‘, ostaja ‘ v vseli edinstvenih (in dvojstv.) padežih, e in o sta široka: p i; s m », vino, pla'tnò, žre-16, p 1 e‘ č e, r e‘ b r ò, s e‘ 1 6, ž e‘ 1 ù, o‘ k n ò, p o‘ 1 j’ t n ò. V mnoštvu je bil naglas že pervotno na deblu; zato stoji v mnoštvenih padežih namestu e‘: č', namestil o‘: <5‘ : p 1 e'č a, r é'b r a, 6‘-k n a, p