YU ISSN 0021-6933 JEZIK IN SLOVSTVO letnik XXIV - leto 1978/79 - št. 7 Jezik in slovstvo Letnik XXIV. številka 7 Ljubljana april 1978/79 Časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk) Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani Glavni in odgovorni urednik Jože Koruza, Ljubljana, Aškerčeva 12 Uredniški odbor: Berta Golob (metodika), Breda Pogorelec (jezikoslovje), Jože Koruza (slovstvena zgodovina) in Aleksander Skaza (primerjalna slavistika) Tehnični urednik Ivo Graul Svet časopisa: Marjeta Vasic (predsednik), Anka Dušej, Marjan Javornik, Mira Medved, Jože Munda, Pavle Vozlič, France Vurnik in uredniki Tiska Aero, kemična, gralična m papirna industrija Celje Opremila inž. arh. Dora Vodopivec Naiočila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 Tekoči račun: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 50100-678-45265 Letna naročnina 80.— din, polletna 40.— din, posamezna številka 10.— din Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjenikih, 40.— din Za tujino celoletna naročnina 150.— din Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 Revijo gmotno podpira Kulturna skupnost SRS, razliko med polno in znižano ceno za dijake in študente pa krije Republiška izobraževalna skupnost SRS Vsebina sedme številke Razprave in članki 193 France Bezlaj Slovensko kos biti komu »parem esse, superari« 195 Janez Rotar Vključenost otroške in mladinske književnosti v izobraževanje in literarno estetska vzgoja 202 T/aša Miklič Dovršniki in nedovršniki v slovenščini v primerjavi s perfektom in imperfektom v italijanščini Jubilant 208 Jože Koiuza O slavističnem delu Vilka Novaka (ob njegovi sedemdesetletnici) Terminološka vprašanja literarne vede 210 Matjaž Kried Liričnost in »spominjanje« 211 Aleksander Skaza Pojem (umetniški) ,lekst' Bibliografija 213 Mnrko Kranjec, Alenka Logar-Pleško, in Anka SoUner-Perdih Slovenistika v letu 1978 (bibliografski pregled) Ocene in poročila 228 Niki Brumen Bibliografija prekmurskih tiskov 1715—1919 Zapiski 230 Jože Topori!iič Nekaj o osebnih zaimkih 231 Matjaž Kmecl Koroška v slovstvu 7/3 Obvestilo o etnološko-slavističnem posvetovanju 7/4 Popust na knjige Slovenske matice France Bezlaj Filozofska fakulteta v Ljubljani SLOVENSKO kos biti komu »PAREM ESSE, SUPERARI« Pleteršnik navaja, da je kos v tej frazi adjektiv indeklinabile, omenja pa, da se na severovzhodu (v Rogatcu) uporablja tudi ona je kosa, mi smo kosi. Suman je v Jagičevem Arhivu XXX 297 opozoril, da pomeni kos v češčini in poljščini \ po'leg ptiča »Turdus merula« tudi »prekanjenec, prebrisanec« in z rezervo pri- ; pušča Bemeker, SEW I 585 možnost, da v tem primeru nimamo opraviti s homo- i nimnostjo, ampak z isto osnovo. Ker je Kos tudi v slovenščini in srbohrvaščini i izredno pogost priimek, smemo domnevati, da je tudi na jugu poleg ptiča živel i nekoč še nefc drugačen pomen. V obeh izdajah svojega etimološkega slovarja i pa razlaga Machek, da je kos »Turdus merula« pogumen in neboječ ptič in ne ; vidi razloga, zakaj bi bilo treba dvomiti v povezavo obeh primerov. Vendar se ni nihče od omenjenih leksikologov toliko pvotrudil, da bd zajel v slovenščini celotno besedno družino, ki je ne moremo pomensko ločiti od adjek-tiva kos. Gotovo spadajo zraven glagoli kosati se, kosam se »certare, conten-dere« in prekositi koga, prekosim »superare, vincere« z imperfekitivom prekašati, prekdšam, kar je samo ljudsko etimoiloško naslonjeno na kosa »falx fena-ria«. Z rezervo bi navedel še košatiti se, košatim se s čim »iactare, elatim esse« npr. Ve Kranjice ste košate (Prešeren), kjer gre komaj verjetno za metaforičen razvoj pomena iz drugih, homonimnih osnov. Pomensko blizu tej slovenski besedni družini se zdi makedonsko košne se »po- i meriti se s kom«, medtem ko je košija (konjska dirka in nagrada za zmagovalca i na dirki«, tudi srbohrvaško košija in bolgarsko košija sta balkanska türcizma, j turško icošg »isto« (Miklošič, 134; Bemeker, I 586). Zato je primerjava makedon- ; skega glagola s slovensko besedno družino vendarle dvomljiva. Obilica homo-nimov z osnovo kos- otežkoča jasen pregled. Splošno slovansko Aos'b »Turdus j merula« ima v primerjavi z gr. xoyjiyoç »Turdus menila« poleg xoôôvqjoç že od | začetkov primerjalnega jezikoslovja neizpodbitno etimologijo 'kopsos (Berne- ; ker, SEW I 585; Frisk, GEW I 930), žal brez drugega zanesljivega sorodstva, | Pomenska primerjava z našim kosati se se zdi nemogoča. Imamo pa v slovenščini še eno narečno besedno skupino z -o- v osnovi, medtem ko poznajo drugi slovanski jeziki samo oblike z -a-. Pleteršnik navaja • podkošati, podkošam »izpodrecati, izpodvihati« (jugovzhodno štajersko), poleg i podkošiti, podkošniti z imperfektivem podkašati. Pomensko enako je poljsko \ podkasač, zakasač »zavihati«, staro poljsko tudi simpleks kasač sic »izpodre- \ cati se, zavihati si lokav, pripravljati se na kaj«. Tudi češko je kosati in pod- i kasati »isto«, gornje lužiško kasač, podkasač, dolnje iužiško kosaš se, podkasaš I se. Tudi pri vzhodnih Slovanih najdemo narečno, vendar samo na zahodu rusko \ m\ zakasâth, belorusko padkasâch, zakasach in ukrajinsko pidkasâtysja. Iz slovanskih jezikov je izposojeno tudi Jitavsko kasóti, kasótis »izpodrecati, zavihati« (Brückner, Litu-sâavische Studien I 91). Različni narečni pomeni kakor so na primer poljsko »prizadevati si, vzpenjati se, lotiti se česa, pripravljati se«, češko kosati se »postavljati se, bahati se«, slovaškio kasat" se na niekoho »postavljati se pred kom«, gornje lužiško kasač so »repenčiti se«, približujejo to pomensko skupino slovenskemu kosati se s kom. Machek, Listy filologické LXIX 38 je rekonstruiral izhodni pomen v zloženkah tipa podkašati »izpodrecati se, zavihati si rokave«. Oblikovno je kasati intenziv kosati. Tudi naše izpodrecati poleg izpodbrecati, izpodbrencati in celo izpodrépati (notranjsko) se v primerjavi z ukrajinskim narečno pomenstoo enakim pidrjadyty izkaže kot s-intenzivimi k rcdi>, rqdh »red, vrsta«, torej 'jhz-pod-rqd-s-ati z naslonitvami na drugo osnovo rep ali z neorganskim vrilnjenim -b-. Saj se tudi slovensko srenja »občina«, kar je Miklošič v svojem etimološkem slovarju rekonstruiral v 'si>rédhnia, torej »osrednja« v primerjavi z latinizirano langobardskim jänus »občina« poleg nemškega Jahti »vrsta, red« izkaže kot 'sT^rqdbniä in to nam obenem pojasniti slovenske narečne števnike tipa potici, »petdeset«. Brez zadržkov smemo torej slovensko biti komu kos in kosati se povezati s splošnoslovanskim kasati. Ni izključeno, da je češko in poljsko Icos »prekanjenec, prebrisanec« ostanek iste besedne družine, ki je samo slučajno sovpadel s kos'h »Turduis merula«. Drug takšen ostanek je v balkansko in rusko cerkve-noslovanski frazi kasati sq pgti »spaistiiti se, nastopiti«. Ojwzoriti je treba še na slovensko kasati, kasarn »pri teku opletati, majati z glavo« (o konju). Pleteršnik navaja po Miklošiču še kasavec (m.) »konj, ki opleta z glavo«; To je pomensko blizu novoknjižnemu kasati »dirkati«, kasdč (m.) »dirkalni konj«, .izposojenima iz srbohrvaškega kasati, kaskati »dirkati«. Skok, II 56 opozarja pri tem tudi na gornjeluižiško kejsač z enakim pomenom. V makedonskem kasa »zbadati, špikati, dražiti« je verjetno prišlo do besednega križanja med 'kosati, slovensko kositi in starim kasati. Vasmer, REW I 640 navaja tudi rusko narečno kosâtb »tepsti, kaznovati«, kar povezuje s kosnuth, kasâtbsja »dotakniti se«, ukr. kosnutysja, bolgarsko Jcosvam se, a tudi srbohrvaško kosnuti in kasati. Makedonisaina pozna Jcosi (se) »sekirati se«. Iz take množice pomenskih skupin ni mogoče zanesljivo irazbrati., če se je vse to razviilo itz ene same osnove. Slovansko kosa v pomenu »lasje« je nedvomno iz 'kos- polne prevojne stopnje iste osnove, kakor jo imamo v česati, češem. Isto velja za slovensko kosem, kosmič »drobec, delček«, ker je v cerkveni slo-vanščini kosnii- »lasje« (k temu kosmat). Slovenski pomeni so bliže litavskemu kasti, kasyti »drgniti, praskati«. Proti našemu razkosati »razdrobiti« je češko lozkosat »skuštrati«; toda rozkousati je »razgrilsti« iiz 'k^d-s-, sin. okušati in liositi. Drugo je slovansko Icosa »falx fenaria«, k.ar najbolj verjetno povezujejo s staraindijskimršasati-»reže« iz prvotaega *lc'es-. Za rusko kosnut^, kasâth(sja) izhaja vrsta avtorjev iz iste osnove 'Jces- kakor v kosa, česati. Težave povzroča kasati, kar kljub pomenski razliki lahko spada k isti osnovi. Machek je izhajal iz 'kes-, slovanski čas, češko celo česati »hiteti«. Ker pa ima slovenščina toliko primerov, ki kažejo na prvotni kratki vokal, je njegova domneva več kakor dvomljiva. 194 Homoîiiima so v jezikoslovju trd problem in za semantično razvejanost posameznih osnov ni na razpolago nobenih eksaktnih meril. Za naše današnje mišljenje je na primer popolnoma nerazumljivo, da bi moglo biti slovensko in ča-kavsko kracun »lesen zapah pri vratih« iilsta beseda kakor kračun »božič« ali »čas okoli božiča« pri drugih Slovanih. Podobno je srbohrvaško bâdn/âk tudi »lesena Mada« in »božič« in v kašubščini je gâdka »lesena kljuka pri vratih« poleg etimološko sorodnega gode (< gody) »čas med božičem in novim letom«.* To so sledovi neke stare miselnosti, ki se ji več ne znamo približati. Po drugi strani pa se nam zdi kar sprejemljivo, da pomeni slovensko parkelj »Miklavžev spremljevalec, hudič« in »krmpelj«. Miklošič je v Lexicon paleoslovenico primerjal slovensko parkelj s cerkvenoslovanskim chparog'h »krempelj«, toda v svojem etimološkem slovarju je to misel opustil in pri č^parog^ navaja samo še sbh. ctporci »kremplji« in češko čpar, špar »krempelj«. Štrekelj je v Jagičevem Arhivu XIV 534 pravilno izvajal parkelj iz bavarsko avstrijskega Parti, Parti »Miklavžev spremljevalec«. Toda poleg parkelj navaja Pleteršnik tudi narečno šparkelj »krempelj« (vzhodno štajersko). To je zanesljiv dokaz, da sta sovpadli in se prilagodili druga drugi dve popolnoma različni besedi ter je parkelj »krempelj« vendarle slovansko č^par-k-, verjetno sorodno z latinskim capere »vzeti, zgrabiti«, čeprav se zdi Bernekerju, SEW I 169 ta povezava negotova. Nimamo pa pri vsakem homonimu takšne sreče, da bi v katerem koli jeziku našli primemo dubleto, ki bi pojasnila vse težave. Janez Rotar Filozofska fakulteta v Ljubljani VKLJUČENOST OTROŠKE IN MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI V IZOBRAŽEVANJE IN LITERARNO ESTETSKA VZGOJA Literarno estetska vzgoja se v našem sistemu vzgoje in izobraževanja odvija po stopnjah: predšolska vzgoja, obvezno osnovnošolsko izobraževanje in srednješolsko (usmerjeno) izobraževanje. Seveda pa sta estetska in literarno estetska vzgoja navzoči in zajeti tudi drugače, npr. v otroških gledališčih in knjižnicah, v izobraževalnih programih radia in televizije, v tedenskih in drugih listih, na delavskih in ljudskih univerzah in še kako dmgače. Če bi skušali na splošno zajeti in označiti lastnosti Mteramo estetske vzgoje na vsaki posamezni stopnji šolske vzgoje, bi dejali, da predšolska vzgoja skrbi za * Preseneča pa bolgarsko narečno pogdnolo in pugano »čas od novega leta do treh kraljev«, ki ga iz pomenskih razlogov skorajda ne moremo izpeljati iz lat. paganus, bolgarsko poganec; verjetnejša je rekon-s-trukcija 'pogadi^no (vrdm^), tj. iz korena gad-, čeprav ni povsem jasno, kakšen naj bi bil izhodiščni pomen te sintagme, ali «čas, v katerem se prerokuje« ali celo kaj drugega. (Gradivo iz disertacije Alenke 5ivic-Dular, Pomenoslovna razčlemba besedne družine iz korena god- v slovanskih jezikih.) 195 razvijanje in stopnjevanje otrokovih možnosti doživljanja umetniškega dela in sprejemanja njegovega sporočila. Hkrati bi mogli govoriti o soumevajočem otrokovem zaznavanju tistih značilnosti umetniškega sporočanja in pripovedovanja, ki se najpogosteje pojavljajo z besedili, kakršna so na tej stopnji otrokove percepcije najpogostnejša. Kakor je to delo sistematično, pa velja še posebej poudariti tisti delež vzgojiteljic v vzgojnovarstvenih ustanovah, s katerim gradijo osnove otrokove besedne, pojmovne in predstavne kulture oziroma njenega začetnega razširjanja. Bogatenje otrokovega besednega zaklada, povezovanje besede, pojava, predmeta in pojma je zlasti pomembno tudi zaradi socialnih in ne le iintelektualnih okoliščin. Kot vemo, otroci v družinskem okolju nikakor niso deležni niti približno enake domače vzgoje v tej smeri. A prav te okoliščine močno vplivajo na otrokov kasnejši osebnostni, intelektualni in socialni razvoj. Prav tu so lahko zakoreninjene kasnejše socialne neskladnosti, ki jim otroci niso krivi, pa tudi mnogi starši se ob tem ne zavedajo svojega deleža. Vzgojnovarstvena ustanova pa opravlja nenadomestljivo socialno delo, kar zadeva otrokov razvoj v nakazanih osebnostnih in intelektualnih, skratka človeških razsežnostih. Skromni besedni, pojmovni, doživljajski, pogosto žal tudi z vulgarnostjo v besedišču obremenjeni svet v marsikaterem družinskem okolju je mogoče premagovati ravno s predšolsko vzgojo in po tej socialni strani prikrajšanim otrokom približevati in dajati ustreznejše možnosti njihovega razvoja. Tudi zato iin prav zato je tako zelo pomembno, kakšno vzgojo in izobrazbo imajo vzgojiteljice na tej stopnji dela z mlado in naglo se razvijajočo osebnostjo. Treba je tudi poudariti, da je ta stopnja estetske vzgoje otroka v največji meri odvisna od besedil ljudskega slovstva ter današnje in včerajšnje otroške književnosti. Z drugimi besedami: začetni razvoj otrokovih receptivnih možnosti je poleg drugega pogojen tudi z estesko in literarno sestavino, torej z žanr-sko naravo posameznih pripovednih in pesniških vrst ljudskega slovstva in otroške književnosti. Literarno estetska vzgoja na nižji stopnji osnovnošolsikega izobraževanja gradi neposredno na poprejšnji, na predšolski vzgoji otrokovega odnosa do lepe književnosti ustrezne narave. Tudi tu je poleg doživljanja in njegovega razvijanja in bogatenja zlasti pomembno širjenje in izpopolnjevanje otrokovega izraznega, besednega in pojmovnega sveta. Tudi tu je pomembno prizadevanje po ustreznem kulturno higienskem besedišču. Se zlasti tu je treba veliko moči in prizadevanj zastaviti za razvijanje humanih odnosov med spoloma. Vsa našteta področja se navezujejo na besedno umetnost in na otrokovo doživljanje umetniških besedil. Zato bi bilo narobe, če bi razvijanja hiunanih odnosov med spoloma ravno na tej stopnji razvoja mlade osebnosti in prav ob razširjajočem se in bogatečem otrokovem besednem zakladu in njegovi rabi na ustrezen način ne upoštevali. V pretežni meri se tudi tu uporabljajo dela otroške književnosti, od del iz splošne književnosti pa pravzaprav sarno tista, ki so po svoji žanrski naravi primerna tej stopnji otrokove percepcije; taka je na primer basen. Vzgojni cilj je na tej stopnji otrokovega razvoja zagotovo njegovo sproščeno doživljanje, čustveno odzivanje in zlasti tudi prepoznavanje etičnih določnic. Vse to daje osnovo, da bi otrok umeval, razčlenjeval in razločeval vidnejše in spoznavnejše estetske 196 lastnosti besedila. Pri tem sta dejavno soudeležena tako otrokovo čustveno kakor tudi etično odzivanje, ki se izražata prek vrednotenja dejanj v delu upo-vedemh oseb. Zaradi tematične pisanosti in bogastva besedil v posameznih berilih na nižji osnovnošolski stopnji (kar je povezano z uresničevanjem vzgojnega in izobraževalnega programa) sedaj še ni mogoče pomikati v ospredje vrstnih, žanrskih razvojnih značilnosti v književnosti. Vsekakor pa otrok razvija in oblikuje sposobnosti in zmožnost, da razločuje naravo nekdanjega kolektivnega ljudskega slovstva iin značilnosti njegovega estetskega oblikovanja. Do tega prihaja v sodelovanju z učiteljem prav prek percepcije, prek odzivanja in doživljanja, torej vrednotenja posamezne pripovedi ali pesmi. Ob delih iz ljudskega slovstva se v izdatni meri pojavljajo dela iz otroške književnosti. Tako je na primeren način, kar zadeva vsebino in naravo posameznih besedil, vendarle mogoče pokazati na genetične in estetske razlike med ljudsko in otroško avtorsko književnostjo, spet seveda izhajajoč iz otrokove percepcije pa v sodelovanju med učiteljem in učencem Tak metodični in vzgoji postopek se glede na naravo občega vzgojnoizobraže-valnega dela uresničuje v srednji stopnji osnovnošolske vzgoje in izobraževanja. Na višji stopnji osnovnošolske vzgoje se literarno estetska vzgoja večinoma giblje med normativno poetiko, zlasti kar zadeva posamezne pripovedne in pesniške vrste, (in določno stopnjo razvijanja in oblikovanja literamozgodovin-skega področja, za zdaj večinoma na personalistični osnovi, torej prek posameznih pomembnih pesnikov in pisateljev iz obče književnosti učenčevega materinega jezika, manj in nesistematično pa iz otroške in mladinske nacionalne književnosti. Percepcijske možnosti učencev so na višji stopnji osnovne šole take in tolikšne — vsaj kar zadeva stalne in tako se razvijajoče mlade bralce — da so dane širše okoliščine in možnosti za spoznavanje posameznih vrst iz splošne književnosti. Pri učencih zadnjih dveh let osnovnošolske vzgoje opažamo dandanes samostojnost v mišljenju, mišljenjske pobude in nagnjenje v razčlenjevalni pristop ter odzivanje na pojave okoli sebe in s tem na preraščanje avtoritativnega razmerja na črti učitelj — učenec. Te bistvene lastnosti se kažejo na najrazličnejših področjih lin smo jim priča na vsakem koraku. Zato se lahko uveljavljajo širše možnosti za samostojno sodelovanje v pedagoškem procesu, kjer se resnično lahko vzpostavljajo ustrezni samoupravni odnosi delovne narave. Ob tem je zlasti pomembno, da je pri posameznih strokah in predmetih tako znanstveni kot potem tudi didaktični napredek v zadnjih dveh desetletjih uspel ponuditi drugačne, moderne možnosti v spoznavanju in sprejemanju znanja. Prav naravoslovje, matematika, fizika, kemija in biologija, če naštevam vse to samo v okviru šolskih programov, so bistveno \'plivali na učenčev način mišljenja, sodelovanja in odzivanja. Skratka, gre za dialektično in obenem strukturno spoznavanje, ki danes učenca določa do tolikšne mere, da smemo in moramo govoriti o spremenjenem načinu mladostnikovega mišljenja. Ob vsem tem pa je literarno estetska vzgoja, in najbrž estetska vzgoja sploh, preveč ostajala v tradicionalnih mejah znanja, kar zadeva literarne vrste in normativno poetiko; de- 197 loma se je ponekod v večji ali manjši meri spreminjala didaktična metoda, a predvsem odvisno od naravnanosti posameznega učitelja, zlasti tudi v smislu duha in gradiva praktične Kmeclove Male literarne teorije iz leta 1976. Znanost o književnosti, zlasti sociologija književnosti in estetika recepcije, sprejemanja besedne umetnosti, sta zadnje desetletje napravili takšen razvoj, da si s tradicionalnim siovstvenozgodovinskim pristopom, ločeno literarno teorijo in z normativno poetiko ob nakazanih učenčevih mišljenjskih značilnostih pač ne da več veliko obetati v literarno estetski vzgojil. Temeljne znanstvene discipline visokošolskega študija in literarnega preučevanja in izobraževanja seveda nujno ostajajo kot nenadomestljive oziroma kot del celovite sistematike te znanosti (to velja tako za literarno teorijo in za normativno poetiko kot za slovstveno zgodovino, tekstologijo, literarno stilistiko itd.). Vprašanje pa je, kako medsebojno povezati ta znanja v pedagogovem delu? Kako bomo na osnovi dognanj sociologije književnosti in estetike percepcije in recepcije najpotrebnejša znanja umeli na sodoben didaktični način vključevati v književno in v estetsko vzgojo? Kako se bomo metodološko, didaktično približali metodi posredovanja znanj in razvijanja učenčevega umevanja, da se uveljavlja in poteka mišljenjsko adekvatno tistemu, kar se dogaja v učenčevem sodelovanju pri biologiji, kemiji, matematiki in podobno. Potrebno je doseči podobno siste-matičnost, ne zaradi sistematičnosti same in njenega malikovanja, pač pa zaradi upoštevanja spremenjenih učenčevih mišljenjskih značilnosti. Seveda pa zato niti malo in nikakor ne velja zanemarjati doživljajskih, čustvenih in etičnih odzivanj pri učencu. Znano je, da se obe temeljni značilnosti človekovega odzivanja neenakomerno pojavljata tako pri posameznikih kot pri učencih nasploh; tudi zaradi tega je treba območji enakomerno upoštevati v sistemu vzgoje in izobraževanja in v sami estetski vzgoji. Celovito osebnost tvorita čustveno in miselno odzivanje, medsebojno dopolnjevanje in medsebojna korekcija enega z drugim. Zavirana senzibilnost ne bi ustvarjala pozitivnega z razumarstvom in nasprotno. Mogoče je torej trditi, da v okvirih literarno estetske vzgoje v višjih razredih osnovne šole niti po sistematiki niti po tistih določnicah, ki označujejo način mišljenja in čustvovanja današnje mladine, ne gremo zadosti hitro v korak z razvojem; stežka ga dohajamo in komaj dosegamo zaželene cilje. Ce bi bili kritični, bi celo dejali, da na ta način neposredno destimuliramo in zmanjšujemo posledice uspehov, ki jih dosega literarno estetska vzgoja v poprejšnjih stopnjah, izhajajočih predvsem iz otrokovega doživljanja. V tej razvojni stopnji je tako in tako nasploh precej omahljivi odnos mladostnika do lepe književnosti, ki se mu uspešno izognejo le vztrajni razvijajoči se bralci, zares v nevarnosti, če bi bil preveč prepuščen samemu sebi ali če bi ostajali zgolj pri doživljajskem obsegu, pri percepciji, ne da bi se usmerjali k celoviti, individualni recepciji. Vprašanje je torej, na kasen način organizirati literarno estetsko vzgojo v višjih razredih osnovne šole, da bi se že dosežene stopnje percepoijskih možnosti skladno poglabljale. Upoštevaje učenčevo nagnjenje k analitičnemu načinu mišljenja (in ne več toliko zgolj čustvovanje) v tej stopnji njegovega razvoja, bi mladostnika bilo treba uvajati neposredno v spoznavanje razvojnih značilnosti 198 besedne umetnosti, torej književnosti kot celote. Veljalo bi se izogniti dvojnosti, ki se zlasti zadnji dve leti obveznega šolanja znova in znova uveljavlja, in sicer z obravnavanjem tako imenovane normativne poetike v osnovah književne teorije in pa z oblikovanjem literarnozgodovinskih predstav; te se docela opirajo na personalistično zasnovo. Spoznavanje samo določne stopnje posameznih vrst in zvrsti brez zajemanja njihove evolucije, ampak s poudarjanjem njihovih poetoloških primerov, in pa personalistična obravnava posameznih ustvarjalcev prek poudarjene biografike ne moreta nuditi osnove za ustvarjanje temeljnih koordinat v genetiki in evoluciji književnih vrst ali pa v razvoju same matične književnosti. Na te okoliščine bi bilo zlasti treba gledati s stališča reforme vzgoje in izobraževanja, po kateri naj bi se obvezno osnovnošolsko in pa srednje usmerjeno izobraževanje medsebojno kar najtesneje povezovalo in dograjevalo. Ob uresničevanju takega načela bi bile dane možnosti, da se splošni izobraževalni značaj zadnjih dveh let osnovnošolske vzgoje izraziteje oblikuje v tem smislu, da postane del organske celote oziroma da je stopnja celote, ki jo tvori skupaj s prvima dvema letoma (»skupne osnove«) srednjega usmerjenega izobraževanja. To pa, kakor kaže, ni dovolj raziskano in tudi še ni predvideno; in najbrž ne velja to samo za literarno estetsko vzgojo, marveč velja za izobraževanje na splošno, glede večine predmetov. Doslej pripravljene in objavljene čitanke za prvi razred srednjega usmerjenega izobraževanja v literarno estetski vzgoji namreč začenjajo docela znova, z uvodom v literarno teorijo in s poetiko vrst in zvrsti, seveda pa tudi z literarno zgodovino, splošno kot nacionalno. To bi pomenilo, da vzgoja zadnji dve leti osnovnošolskega izobraževanja ni bila dovolj celovita in sistematična, da bi se dalo izhajati od nje, ali pa ne upošteva vzgojnoizobraževalnega programa prvih dveh let srednjega usmerjenega šolčinja. Goetvo pa je realno upoštevati mnenje, da sta percepcijska razvitost učencev in njihovo mišljenje takšna in tolikšna, da bi se že v sedmem in osmem letu obveznega šolanja moglo sistematično odvijati literarno estetsko izobraževanje, seveda po ustreznih postopkih. Značilno je namreč, da se dvojnost zadnjih let osnovnošolskega izobraževanja nadaljuje v berilih za prvi razred srednjega usmerjenega izobraževanja; seveda pa ima sedaj tudi dokaj razvito slstematiko. (To velja za odlični učbenik Zdenka Lešiča Čitanka za 1. razred škola srednjeg obrazovanja — zajedničfci program, Sarajevo 1978; podobno je pri D. Vučenovu in R. Dunitrijeviču, Čitanka sa teorijom književnosti, Beograd 1977; ob tej knjigi naj omenim, da se je literamozgodovinski del v dualizmu osamosvojil do stopnje samostojnega priročnika D. Stefanoviča in V. Stanisavljeviča Osnovi istorije književnosti jugoslovenskih naroda i narodnosti i svetske književnosti za I. razred srednjeg usmerenog obrazovanja, Beograd 1977, medtem ko je literar-noteoretični del in pa osnove poetike moč spoznavati prek beril v čitanki. Sicel-Rosandičeva Čitanka s pregledom književnosti. I, Zagreb 1977, združuje obe področji: literarnozgodovinsko in teoretično oziroma poetološko; vendar je ta priročnik pravzaprav priredba prejšnjega popularnega Pristupa književnem dje-lu — Frangeš, Sicel, Rosandič; to bi lahko pomenilo, da je sedaj v hrvaški osnovni šoli ustrezno zajeta literarno estetska vzgoja tudi po sistematiki, ali 199 pa gre, nasprotno, za zmanjševanje programa v pouku materinščine (in književ- ¦ nosti v srednjem usmerjenem izobraževanju. Če torej upoštevamo percepcijske in mišljenjske možnosti učencev v višjih j razredih osnovne šole, zlasti zadnji dve leti šolanja, lin hkrati tudi stopnjo si- j stematike pri drugih predmetih in njiihove znanstvene osnove in če ob tem mi- j slimo tudi na dolgotrajne in neuresničene težnje, da bi kar največ literarnih \ imen našega časa in naših književnosti prišlo v izobraževalni program, potem \ se ne moremo še naprej izogibati vprašanju, ali je mogoče in ali je potrebno \ literarno estetsko vzgojo sistematično in celovito zastaviti že v zadnjih dveh ; letih osnovnošolskega izobraževanja, ki naj se kasneje v srednjem usmerjenem ; izobraževanju osrediščeno dograjuje. Na nižji stopnji osnovne šole bi se še naprej razvijale predvsem percepcijske in izraževalne možnosti učencev, na srednji stopnji bi se čimbolj smotrno stopnjevala percepcija z ustreznimi vrstami iz ljudske, mladinske in tudi že obče književnosti, na višji stopnji pa bi se zlasti zadnji dve leti učenec spoznaval z nastankom besednega estetskega oblikovanja, s pojavom in evolucijo vrst in zvrsti, in sicer ob besedilih, kolikor se največ da iz naših književnosti. Pojav in evolucija vrst sta učencu blizu tako po izobraževanju pri naravoslovju na- i sploh, kakor sta mu tudi blizu zaradi njegove lastne mišljenjske narave. j j V literarno estetski vzgoji pa medtem učencu žal še zmeraj nekako idealistično I približujemo posamezne oblike ali vrste besedne umetnosti na njihovi najvišji, 'popolni' stopnji in v zvezah, ko so jih naši pisatelji bolj ali manj učinkovito, od zunaj prinesene, nadarjeno, dobro izpolnjevali; ob tem pa hkrati ne spoznavajo razvoja književnosti kot človeškega fenomena lin spremljave ali izraza človekovega ozaveščanja, izražanja svojih psihosocialnih doživetij, preizkušanja svojih oblikovalnih, ustvarjalnih, čustvenih in miselnih zmožnosti in stopenj ... Seveda bi se v takem delu po najboljših močeh morali opirati na znanstvena dognanja iz sociologije umetnosti in književnosti, iz raziskav percepcije umetniškega dela in tudi iz didaktičnh preučevanj in gradiv, kjer so s takim j delom v okviru estetske in literarno estetske vzgoje napravili kaj več kot le \ začetne korake. Upoštevati velja tudi, da bi stopnjevanost znotraj srednjega j usmerjenega izobraževanja prav tako upoštevala celovitost literarno estetske i vzgoje, kakor jo upošteva že sama zasnova stopnjevanega usmerjenega izobra- \ zevanja. Ob vsem tem bi se tudi delež otroške in mladinske književnosti, torej tistih literarnih del, ki so učencu zlasti v osnovnošolskem izobraževanju zares najbližja, uveljavljal bolj sistematično tako glede obsega kakor glede napredovanja znotraj samega vzgojnega in izobraževalnega procesa. Vključevanje ne bi bilo zasnovano togo literarnozgodovinsko in personalistično, ampak z vidikov na- i rave in razvoja učenčeve percepcije, pa za ponazarjanje značilnosti posa- i mezne umetnostne razvojne stopnje in s tem pojava in razvoja slovstvenih \ vrst. Vzporedno bi se širil in izpopolnjeval krog nacionalne, deloma pa še obče : književnosti; to pomeni, da bi postopno bila ustrezno navzoča literamozgodo- i vinska komponenta, ki neizogibno ostaja v sistematiki literarno estetske vzgoje i in izobraževanja. 200 v našem sedanjem pedagoškem delu se glede literarno estetske vzgoje in izobraževanja pojavljata dve središčni vprašanji: 1. Učenec ne spoznava in ne doživlja razvoja književnosti prek začetnega pojava in evolucije posameznih vrst in stopenj besednega umetniškega oblikovanja, preobrazbenih stopenj in nastanka zvrsti; vrste spoznava nedialektično prek formalno dokončnih oblik, kakor jih je bila dobro stoletje spoznavala in preučevala normativna poetika; v taki končni obliki se pojavljajo primeri iz grške in rimske antike, iz srednjeveške književnosti in celo tudi iz kasnejših obdobij, ko so preobrazbe že tako zelo očitne. Tako se tudi uresničitve posameznih poetoloških oblik s primeri iz naših književnosti pojavljajo po vnaprej določenem redu in vseskozi podrejeno nasproti književnostim z dolgotrajno tradicijo, ne da bi dovolj prihajale do izraza možnosti avtohtonega pojavljanja (npr. balada našega ljudskega slovstva); podobno niso podane možnosti za spoznavanje resničnega razmerja med funkcijo besednega umetniškega oblikovanja in pa formo, saj se v sedanjem literarno estetskem izobraževanju pojavlja forma večinoma, kot da bi bila prvotna, kot nekaj vnaprejšnjega, od nekod prinesenega, umetnik jo le bolj ali manj estetsko izpolni s svojimi doživetji in s svojim jezikom. 2. Vrste otroške in mladinske književnosti se v toku razvoja mladega bralca in njegove literarno estetske vzgoje medsebojno prepletajo in dopolnjujejo z ljudsko besedno umetnostjo in z deli iz obče književnosti; vendar pa v sistemu vzgoje in izobraževanja niso dovolj sistematično zajete prav kar zadeva prehajanje od stopnje do stopnje. Vsekakoir bi bilo mogoče pničakovati, da bi se s posodobljanjem literarno estetske vzgoje in izobraževanja premagovale težave tudi glede primernejše zastopanosti posameznih naših književnosti v naši mnogonacionalni skupnosti, ki naj se tudi po tej strani neizogibno in pozitivno zrcali v učbenikih in v izobraževalnih programih. Toda uresničevanje te naloge na osnovi literanozgodovinskega načela bo prej ali slej privedlo do nevzdržnega kopičenja gradiva in imen (ali pa v nasprotje temu, kar že kaže eden izmed zgoraj omenjenih učbenikov!), medtem ko bi načelo evolucije književnosti po vrstah in zvrsteh, ponazarjano s primeri iz posameznih naših knjževnosti, hkrati pa načelo osrediščenega širjenja krogov v vsaki nadaljnji dvoletni stopnji, potrjevalo možnost in potrebo soobstoja ponazoril in s tem tudi načelo enake vrednosti katere koli naše književnosti. Sirila bi se literarno estetska vzgoja, ki ne M bUa toliko sama sebi namen, ampak bi poleg vsega že navedenega poglabljala naše znanje o kulturni in narodni preteklosti celotne naše skupnosti in zlasti lastnega naroda. 201 Tjaša \akUč Filozofska fakulteta v Ljubljani DOVRŠNIKI IN NEDOVRŠNIKI V SLOVENŠČINI V PRIMERJAVI S PERFEKTOM IN IMPERFEKTOM V IT A LIJ A N Š C I NI I Analize dveh medseboj neodvisnih prevodov Cankarjevega Hlapca Jerneja v italijanščino* in odlomkov, ki so jih prevedli študentje tretjega in četrtega letnika italijanistike, so me spodbudile, da spregovorim o nekaterih težavah pri prevajanju preteklih dejanj in stanj iz slovenščine v italijanščino. Pretekla dejanja v pretekliku so v slovenščini izražena tako z dovršnimi kot z nedovršnimi glagoli. Dovršni glagol sam po sebi usmeri pozornost na prehod iz enega stanja (A) v drugo (B) (glagol prehoda, tranzitomi) ZASPATI i A bedeti B spati A nedovršni glagol sam po sebi pa usmerja v vztrajanje v danem stanju (B) (ne-tranzitomi glagol). SPATI B A Kadar so dovršniki in nedovršniki v pretekliku prevedeni z italijanskima paradigmama perfektom (odslej P) in imperfektom (odslej I), opazimo, da je izbor ' Prvi prevod je delo dr. Amalda BRESSANA: i. CANKAR, Hlapec Jernej, a cura di A. BRESSAN, Feltrinelli, Milano 1977i drugega pa je pripravila dr. Patrizia RAVEGGl, ki je kot lektorica za italijanski jezik prevedla posamezne stavke, ki so bili zanimivi za analizo 202 ustrezne paradigme odvisen od številnih faktorjev. Funkcija kategorije glagol-skega vida se razlikuje od funkcije opozicije med I in P. Izbira P oziroma I v glavnih stavkih pomeni izbiro med dvema različnima pripovedovalnima optika-ma. P je paradigma prvega plana in zajame dejanje v celoti, globalno, t. j. spremlja ga v njegovih fazah prek začetka in trajanja do konca (globalna optika). A govorec Kontekst in zunaj jezikovna situacija v danem primeru osvetlita eno od faz. P uporabljamo, ko želimo dejanje ali stanje prikazati kot dogodek, tj. ko želimo sporočiti, da se je nekaj zgodilo. Nasprotno se poslužujemo pri prikazu dejanja ali stanja kot situacije v dani časovni točki/intervalu, t. j. ko bi radi povedali, da se je takrat nekaj dogajalo (kurziva optika). Opozicija med zgoditi se in dogajati se je tu mišljena v pomenu, ki ga ima v italijanskem jezikovnem struk-turiranju dejanskosti. Tako na primer pri glagolih, ki izražajo trajajoča dejanja (biti, delati, plavati itd.) opazimo, da so dejanja, ki so v slovenščini izražena z vedno isto paradigmo, v italijanščini povedana v perfektu oziroma imperfektu, pač glede na to, ali si predstavljamo dejanje kot A | B | A (dogodek) ali kot B (dogajanje). Stavke Ob 4^ sem bila pri tebi, pa te ni bilo. Kje si bila? — Ob 4" sem bila pri frizerju. bi lahko intralimgvamo prevedli s stavki Ob 4'' sem te obiskala (prišla k tebi), pa se nisi »nahajala« doma. Kje si se »nahajala«? — Ob 4" sem se »nahajala« (sedela) pri frizerju. Prevod je grd, vendar glagol nahajati se najtočneje izraža to, kar želim povedati. Prevod v italijanščino se glasi Alle 4 sono stata da te, ma non c'eri. Dove eri? — Alle 4 ero dal parrucchiere. SONO STATA ERI govox'ec 203 Interpretacija stavka Kje si bila med počitnicami? je odvisna od konteksta in od zunaj jezikovne situacije. Ce je vprašanje zastavljeno z namenom, da zvemo, kaj vse je povprašana delala med počitnicami (v italijanskem pomenu: kaj se ji je vse zgodilo, piipetilo v tem obdobju), prevedemo stavek s P Dove sei stata durante le vacanze? in odgovor bi bil lahko Bila sem na smučanju. Sonc stata a sciare. Podobno velja za primer Kaj si delala danes popoldne? Cosa hai fatto oggi pomeriggio? kjer bi se odgovor lahko glasil Biala sem. Ho letto. Drugačen je prevod, če smo cel mesec zaman skušali telefonirati in je bila vprašana TAKRAT očitno odsotna, zdaj pa sprašujemo, kje se je v tistem obdobju »nahajala«. Pri tem imamo v mislih kontekst tipa Nikoli te nisem našla doma. Non ti ho mai trovata a časa. in možen odgovor bi se glasil Bila sem pri starših. Eto dai miei. Stavki v drugi interpretaciji niso sami po sebi zaključena poved in nujno rabijo semantični element TAKRAT, ki je eksplicitno ali implicitno prisoten v zavesti govorečega kot referenčna časovna točka (mterval), v kateri je dejanje B že in še potekalo. V času te točke (intervala) je bilo dejanje že v teku, pogled nanj pa smo usmerili prepozno, da bi ujeli tudi njegov začetek. Dejanje opazujemo iz točke TAKRAT, kakor opazujemo dejanje iz točke ZDAJ: ZDAJ ugotavljamo: »ZDAJ zunaj dežuje«. TAKRj\T smo ugotavljali: »ZDAJ zunaj dežuje«. Perspektiva v drugem primeru je kombinirana (posredna), saj iz trenutka govornega akta usmerimo pogled na čas, ko je nekdo ugotavljal, nato pa opazujemo dejanje »prek njega«. Gre za pripovedovanje v drugem planu. 204 ZDAJ TAKRAT govorec govorec Pri P pa je perspektiva enojna in je usmerjena iz trenutka govornega akta neposredno na dejanje v preteklosti, ki ga spremljamo od začetka do konca. govorec Slovenščina s svoj;imi tranzitornimi in netranzitornimi glagoli usmerja pogled na prehod iz .stanja A v stanje B (zaplavam, počilm, priplavam, posivim itd.) oziroma v vztrajanje v stanju B (plavam, sivim iitd.). Pri tranzitornih glagolih je fokus na spremembi (prehodu), opredelitev, ali gre za začetno dovršno, trenutno ali končno dovršno dejanje, pa je cesto odvisna od konteksta. Vloga prehoda je torej enaka pomenu krožnice v matematični definiciji kroga: krog je z krožnico omejena ploskev, krožnioa pa loči notranjščino kroga od njegove zunanjščine. Netranzitomi glagoli, pri katerih je fokus na potekanju trajajočega dejanja, se seveda lahko uporabljajo tudi za izražanje dejanj, ki so prikazana kot končana in torej ne trajajo več. To velja pri časovno omejenih dejanjih Tli ure sem pisala. Stavek lahko pove, da se je dejanje začelo, da je trajalo tri ure in se je po treh urah končalo, in prevod se glasi Ho scritto tre ore. V slovenščini je izmenično nizanje dovršnih in nedovršnih glagolov v vezal-nem priredju ali brezvezju povsem normalno. Glavna pozornost je posvečena notranjemu ustroju glagolskega dejanja — ki ga izraža sam glagol — časovna omejitev pa je prepuščena kontekstu. Kombinacije glagolov tipa A|B in B so prav pogostne. Naslednji stavki so vzeti iz strokovne literature^: 2 J. Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva 3. 205 Pridobil je članstvo, veliko je korespondiral, zbiral slovenska knjižna dela in sestavil seznam slovenskih časopisov ... Odprli so čitalnico, pripravljali jezikovne tečaje, postavljali zvezo z drugimi podobnimi društvi... Prestopil je k fiskalnemu uradu v neplačano konceptno prakso in poleg tega delal še zasebno ... Tudi stavki naslednjega tipa niso redki: Pred koncem študija je utrjeval izpitno gradivo z grofom D. iz Lysic pri Brnu, tja je po doktoratu odšel na obisk, nato pa šel v Ljubljano trkat za službo. Kombinacijo dovršnika in nedovršnika v Hlapcu Jerneju sta italijanska prevajalca neodvisno drug od drugega prevajala z dvakratno uporabo perfekta v želji, da v prevodu ohranita priredje izvirnika. Jernej pa je vzrojil in je govoril naglas. Ma Jernej si infurio e cosi proruppe. Ma Jernej monto su tutte le furie e parlo ad alta voce. Pri tem se je kvaliteta dejanja zabrisala, saj bi prevajalec iz italijanskega prevoda lahko prevedel nazaj v slovenščino tako z dovršnikom kot z nedovršnikom: parlo guardo tacque / govoril je \ spregovoril je gledal je pogledal je 'molčal je . obmolknil je Kadar pa sta prevajalca želela eksplicitno izraziti kvaliteto dejanja v predlogi, sta morala spremeniti optiko. To sta lahko naredila samo s prekinitvijo dinamičnega prikaza dogodkov (globalna optika) in s prestopom v statični način opisovanja (kurzivna optika). govorec govorec Prehod sta signalizirala s podpičjem ali celo s piko: Tako se je Jernej pogovarjal z bogom, dolgo v noč je molil. Cosi Jernej si intratenne con Dio e prego a lungo tutta la notte. ! Cosi Jernej conversava con Dioj a lungo prego nella notte. 206 Jernej mu je razložil svojo pravdo, potepuh pa se je smejal, da je bil ves solzen. I Jernej gli racconto la sua vicenda. Il vagabondo rideva a crepapelle, le lacrime agli occhi. Jernej gli spiego la sua storia e il vagabondo rise tanto che era tutto in lacrime. Kvaliteto dejanja pa lahko ohramimo tudi z uporabo gerundija: Nato je šel in se je oziral, če ne stopi Jernej za njim. E subito se la dette a gambe, voltandosi solo per vedere se Jemej non lo inseguiva. Poi se ne ando, guardando se Jemej non lo seguiva. Dve trajajoči dejanji pa sta prevajalca lahko izrazila tako v kurzivni kot v globalni optiki. Izbor je bil prepuščen prevajalčevemu okusu, njegovemu občutku za ritem in dmgim stilnim prvinam, ki sodijo v ustvarjalni del umetniškega prevajanja. Strah je bilo Jerneja in prosil je v svojem srcu. Jemej ebbe paura e in cuor suo prego. Jemej aveva paura e pregava in cuor suo. Moiii j e in j e prosil usmiljenja ... Prego e invoco misericordia ... Pregava e supplicava misericordia... Iz zgornjih primerov so razvidne nekatere zakonitosti, ki jih je nujno treba upoštevati pri prevajajiju v italijanščino: 1. trajajoče dejanje, ki ga sporočamo kot dogodek, izražamo s perfektom: To povest pripovedujem, kakor se je po resnici vršila. Vi racconto questa storia come si e svolta realmente. Vi narro questa storia cosi come e accaduta. Pa je tekel pot v potokih, pa smo postavili dom. Ma poi scorsero rivoli di sudore e cosi abbiamo costmito questa fattoria. Ma l'acqua e corsa e abbiamo costmito una casa. Kdo je tam delal, če ni delal Jemej? Chi ha lavorato tutta quella terra se non Jemej? Chi ha lavorato la se non Jemej? 2. za izražanje enkratnega trajajočega dejanja, ki je časovno omejeno, je uporaba imperfekta izključena: Hodil je eno uro, hodU je dve uri, noge so otrpnile; Cammino un'ora, cammino due ore, le gambe gli si intorpidirono. Cammino un'ora, cammino due ore, le gambe si erano intirizzite. Osupel je poslušal Jemej take besede; Jemej ascolto queste parole con il fiato sospeso; Jemej ascolto stupito queste parole; »Bog vam dodeli počitka in tolažbe!« je molil Jemej. 207 >'Dio vi conceda pace e riposo!« prego Jernej. »... « prego Jemej. Nato je prijel kozarec, in je izHl vino v steklenico; počasi in dolgo je izlival, ker se mu je roka tresla. Poi prese il bicchiere e verso il vino nella bottiglia: lentamente e a lungo, perche la mano gli tremava. Poi prese il bicchiere e verso il vino nella bottiglia; lo verso a lungo e con lentezza perche gli tremava la mano. 3. glagolska dejanja različnega notranjega ustroja v vezalnem priredju lahko ohranimo na listi piripovedovalni ravnini le, če dejanju ukinemo eksplicitno usmerjenost v prehod oziroma v potekanje in s tem zabrišemo razlikovanje med prehodom iz stanja v stanje in vztrajanjem v stanju. Kmetje so se spogledali in so molčali. I contadini si guardavano e tacevano. 1 contadini si guardarono tra se e tacquero. Dejistvo, da so skoraj vsi študentje III. in IV. letnika italijanistike prevedli gornje nedovršnike z imperfektom, dovršnike pa s perfektom in s tem ustvarili v italijanščini negramatikalne stavke, dokazuje, da bo nujno treba v njih razvijati sposobnost semantičnega vrednotenja slovenskih stavkov in jih uvajati v mehanizme italijanskega jezikovnega strukturiranja dejanskosti. O SLAVISTIČNEM DELU VILKA NOVAKA (Ob njegovi sedemdesetletnici) Dne 28. aprila letos je dopolnil sedemdeset let življenja in po lastni volji v zatišju zasebnosti praznoval svoj življenjski jubilej Vilko Novak, do nedavnega redni profesor za slovensko etonologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Naš jubilejni zapis nima namena slediti njegovi bogati strokovni publicistiki narodopisnega značaja (zadovoljili se bomo le z opozorilom na temeljna dela), marveč označiti jubilantovo delovanje v njegovi izhodiščni stroki slavistiki, ki ga tudi poklicna angažiranost v etnologiji ni nikoli povsem pretrgala in ki se mu je po upokojitvi znova povsem posvetil. Po tej strani je Vilko Novak tudi najbolj poznan bralcem Jezika in slovstva, saj je že vrsto let med najbolj zvestimi sodelavci našega časopisa. Da se je Vilko Novak rodil v Beltincih, da se je do šestega gimnazijskega razreda šolal v središču svoje ožje domovine Murski Soboti in da je nad njegovim šolanjem bedel ujec, bogojanski župnik in prekmurski publicist Ivan Baša, niso nepomembna življenje-pisna dejstva, kajti Novakovo znanstveno in publicistično delo se je organsko razvilo iz specifičnih potreb rodnega Prekmurja in ostalo vseskozi v najtesnejši zvezi z njim, kar je pri slovenskih znanstvenih delavcih na splošno dokaj redek pojav. Pri tem velja opozoriti, da ne gre za navadno regionalno domoljubje, marveč za iskreno, sistematično 208 in temeljito prizadevajo po znanstveno utemeljeni zgodovinski podobi nekega okolja, ki je bilo stoletja odtrgano od matičnega slovenskega ozemlja, doživljalo specifičen razvoj, ustvarilo lasten knjižni jezik z dokaj razvejanim slovstvom, pa vendar ohranilo nepotvorjeno slovensko bit. Kot slavist in kot etnolog je Novak odločilno prispeval k osvetlitvi te problematike kar s treh aspektov, narodopisnega, slovstveno zgodovinskega in jezikoslovnega. Po maturi, ki jo je opravil leta 1928 na 11. gimnaziji v Ljubljani, se je posvetil študiju slavistika na ljubljanski univerzi. Diplomiral je leta 1933 in potem služboval kot srednješolski profesor v Mariboru, Murski Soboti, Kranju in Senti. Ves ta čas se je udej-stvoval kot strokovni publicist in se pri tem že oblikoval v znanstvenika tako na slavističnem področju kakor v etnologiji, ki jo je leta 1940 tudi vpisal na ljubljanski univerzi. Vojna je ta študij pretrgala, kar je povzročilo, da se je Novak znova za nekaj časa intenzivneje posvetil slavistiki ter na podlagi disertacije o Štefanu Kuzmiču (deloma publicirana pod naslovom Kilzmics Istvdn, hazai szloven biblialordito — Štefan Kiizmič, prekmurski prevajalec biblije) in po uspešno opravljenih strogih izpitih dosegel leta 1944 na budimpeštanski univerzi doktorat znanosti. Po vojni je nadaljeval s študijem etnologije na ljubljanski univerzi in dosegel doktorat tudi iz te stroke z disertacijo Ljudska pehrana v Prekmurju (Lj. 1947, Pogledi 15—19). Potem je bil višji asistent (od 1948), asistent (od 1952), docent (od 1955), izredni (od 1965) in redni (od 1972 do 1976 oz. do 1978) profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od Novakovega etnološkega znanstvenega dela moramo omeniti predvsem razprave temeljnega značaja, s katerimi je svoj predmet na univerzi teoretično utemeljil ter geografsko in problemsko zamejil. To so O bistvu etnogratije in njeni metodi (SE 1956), Struktura slovenske ljudske kulture (Razprave II. razr. SAZU 4, Lj. 1958) in Slovenska ljudska kultura (Lj. 1960). Tem celovitim prikazom se pridružujejo številne problemsko in regionalno zamejene razprave. Med zadnjimi ima gotovo poseben pomen knjižica über den Charakter der slowenischen Volkskultur in Kärnten — O značaju slovenske ljudske kulture na Koroškem (Litterae slovenicae IX, München 1973), v kateri je s pošteno znanstveno polemiko obračunal z nemškimi nacionalistično pristranskimi pogledi na problematiko. Najbolj zgovoren zgled Novakovega druženja etnoloških znanstvenih izkušenj s filološko izobrazbo pa je razprava Predromanske, romanske in germanske besede v slovenskem gorskem pastirstvu (Linguistica 1975). Velik del Novakovih znanstvenih publicističnih naporov je posvečenih zgodovini stroke ter kritičnemu pretresu njenega sodobnega razvoja doma in v svetu. Zadnje mu je omogočalo bogato obvladanje tujih jezikov, poleg nemščine, francoščine, slovaščine in drugih slovanskih jezikov zlasti znanje madžarščine; v nemščini in madžarščini je tudi dosti publiciral. Iz nakazanega problemskega območja bi kazalo opozoriti na brošuro o prekmurskem zbiralcu ljudskih pesmi Stelanu Kuharju (Lj, 1932), ki je izšla še za Novakovih visokošolskih študij, pa na razprave in članke Zgodovina in narodopisje v prekmurski publicistiki (CZN 1937), Ericha Seemanna novejSi spisi o slovenskem ljudskem pesništvu (SE 1952), Die Erforschung der slovenischen Volksdichtung in den Jahren 7920—J959 — Raziskovanje slovenskega ljudskega pesništva v letih... (ZslPh 1960), Die slovenische Volkskunde seit 1920 — Slovenska etnologija od 1920 (ZslPh 1962), Madžarski spisi o ljudskem življenju v Prekmurju (Traditiones 4, Lj. 1975) in Etnologija v Časopisu za zgodovino in narodopisje (CZN 1978). Za slavista pa so posebej zanimivi Novakovi prikazi slavistov narodopiscev Franceta Kotnika (SE 1952), Matije Murka (SH 1961) in Ivana Gralenauerja (Argo 1965—1967) ter razprave iz predzgodovine slovenske etnologije Ljudsko življenje v delih Janeza Trdine (Mengeški zbornik II/2, 1969), Lmiia Korytka nemški članki o slovenskem ljudskem izročilu (Traditiones 1, Lj. 1972), Anton Tomaž Linhart o kulturi starih Slovencev (Traditiones 2, Lj. 1973) in Balthasar Hacquet in slovenska ljudska kultura (Traditiones 3, Lj. 1974). Slavistično delo Vilka Novaka, bodisi jezikoslovno ali literarnozgodovinsko je bolj ali manj neposredno vezano na Prekmurje. Leta 1935 je izdal v rodnih Beltincih zbornik SJovensJca krajina, v katerega je prispeval pregleda Književno delo Slovenske krajine in Kulturni stiki do osvobojenja ter Bibliografijo o Slovenski krajini. Ta prikaz je dopolnil leta 1945 z brošuro SiovensAo Porabje, ki jo je pripravil skupaj z Jožetom Mau-čecem. Posebej sta prekmurski književnosti posvečeni antologiji prekmurskega slovstva 209 z bogatim komentarjem in temeljitima uvodnima razpravama Izbor prekmurske književ- I nosti (Cvetje iz domačih in tujih logov 9, Celje 1936) in Izbor prekmurskega slovstva i (Lj. 1976). Druga publikacija bi pravzaprav zaslužila oznako monografije o prekmurskem slovenskem slovstvu, ilustrirane z zgledi. Prispeval je tudi izbor iz »prekmurskih pesmar-jev« v prvo knjigo Gspanovega Cvetnika slovenskega umetnega pesništva do srede ' XIX. stoletja, ki ga je za tisk priredil Anton Slodnjak (Lj. 1978). Prekmurskemu slov- \ stvu pa je Novak posvetil tudi vrsto posebnih razprav, študij in člankov, v katerih je \ obdelal vprašanje slovenskega značaja najstarejših Prekmurskih rokopisnih pesmaric i (JiS 1973/74 in 1976/77), razpravljal O slogu prve prekmurske knjige (SR 1969/11) in i objavil Pismo Franca Temlina nemškim piaristom (SR 1970), prikazal Slovensko in slo- \ vaško pesem iz 1774 (SR 1970) in anonimno priročno knjižico za svatbene običaje iz leta 1807 [Neznan prekmurski tisk, CZN 1934; O izvoru prekmurskega »Starišinslva i zva-činstva«, SE 1960) ter predstavil vrsto pomembnih slovstvenih delavcev Mikloša Küz-mlča (Stopinje 1975), Jožefa Košiča (Razprave 11. razr. SAZU 3, Lj. 1958), Imre Augustiča (SJ 1940), Franca Ivanocya (Prekmurska knjižnica 1, Sobota 1937), Avgusta Pavla (Razprave II. razr. SAZU 7, Lj. 1970) in Jožefa Baša — Miroslava (Prekmurske pesmi, : Celje 1936; Stopinje 1976). V dveh študijah je tudi obravnaval predvojno pripovedno prozo Miška Kranjca [Pokrajina in človek v delih Miška Kranjca, C 1936/37; Nekaj o jeziku Miška Kranjca, DS 1935). Lotil se je tudi dveh temeljnih problemov prekmurskega kulturnega razvoja v člankih Slovenstvo prekmurskih pisateljev (C 1936/37) in Pomen narečja za ohranitev narodnosti v Prekmurju (Dialogi 1970). S širšim slovenskim slov- : stvenim razvojem je prekmursko slovstvo primerjalno povezal zlasti v razpravi Dal- I matins Bibelübersetzung und die slowenischen protestantischen Schriftsteller im 18. \ Jahrhundert — Dalmatinov prevod biblije in slovenski protestantski pisci 18. stoletja ; (Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen III/2, München 1976). Po upokojitvi se je vključil v delo komisije za zgodovinske slovarje slovenskega jezika pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, kjer je prevzel skrb za slovar knjižnega jezika prekmurskih pisateljev XVIIL in XIX. stoletja. Ker nima strokovno usposobljenih pomočnikov, mora opravljati delo prav od zamudnega geslarjenja sam. Kljub temu delo uspešno in naglo napreduje. Zato mu ob življenjskem jubileju s čestitkami izražamo j željo, da bi mu uspelo čimprej izpeljati veliko zamisel do konca. Tako bi njegovo znan- i stveno delo za poznavanje rodnega Prekmurja dobilo bistveno programsko dopolnitev, j Slovenci pa zgleden slovar najpomembnejšega od zgodovinskih regionalnih knjižnih : jezikov. Jože Koruza Filozofska fakulteta v Ljubljani i LIRICNOST IN »SPOMINJANJE« V prejšnji številki JiS smo v oceni novega literarnega leksikona, ki je izšel pri Cankarjevi založbi, med drugim opozorili na terminološke težave kot eno izmed tistih vprašanj, s katerimi se ubadajo prevajalci oziroma prirejevalci podobnih del v slovenščino. Zlasti tehnični termini, ki so izvirno nastali z besedno igro, lahko prevajalcu dobesedno sivijo lase; pogosto ne preostane drugega, ko da se ob vsakem posebej obširneje konzultira z ustrezno literaturo in razlagi gesla doda svoj komentar, sicer besedilo gesla — dobesedno prevedeno — ne pove ničesar, ni uporabno. Za primer ne najboljše takšne rešitve v imenovanem leksikonu smo si izbrali geslo liričnost na strani 127. Tam piše, da je to »temeljna stilna kategorija;« »njeno bistvo 210 določil Staiger kot >spominjanje<«. »Spominjanje« je seveda dobeseden prevod besede »Erinnerung«, kar je slovarsko gledano seveda docela korektno, v resnici pa brez dobre pomenske zveze s Staigerjevo razlago. — Kot »spominjanje« so Staigerjevo »Erinnerung« sicer rabili že pred tem nekateri slovenski in hrvaški literarni znanstveniki; vendar je bila njihova bolj ali manj priložnostna raba mnogo manj zavezujoča od takšne, kakršna se kot razlaga pojavlja v ustrezno tematiziranem leksikonskem priročniku. Sam Staiger je v svoji znani monografiji Temeljni pojmi poetike (Grundbegriffe der Poetik, tu cit. po ^1951, Zürich) izrecno opozoril, da mu je beseda »Erinnerung« (ki v običajni rabi res pomeni »spomin«) ime za odsotnost distance med subjektom in objektom (63—64), da mu ne zaznamuje kategorije, ki bi bila obremenjena s časovnostjo (kakor je spomin). Lirik ponotranja (erinnert) — vase — naravo in narava ponotranja — vase — pesnika (o. c). Duhovno stanje spominjanja je pač nekakšno posedanjenje preteklosti (čeprav Staiger tudi takšno razlago zavrača, češ da pesnik v objektu pač kot lirik enostavno je, kakor je sočasno objekt v njem). Gre torej za terminološko poimenovanje s pomočjo nemško jezikovne besedne igre. Ko se je W. Kayser, enako znano ime, v svoji Govorni umetnini (Das sprachliche Kunst-v/erk, tu cit. po ^1954, Bern) skliceval na Staigerjevo »Erinnerung«, je reč zgovorno preimenoval v »Verinnerung« — izrecno zato, da bi iz pojma izločil časovnost in prepre-prosto asociiranje na »spomin« (336). Enako opozorilo vsebuje tudi Konstantinovičev prevod Kayserja v srbščino (Bgd. 1973, 399 isl.). Ves problem je pač v tem, da nekaj, kar je v nemščini kot jeziku izvirne predloge mogoče, umljivo in smiselno, v slovenščini ne gre. V nemščini je pomen termina določen z dobesednim semantičnim izhodiščem (»Erinnerung« namreč dobesedno res pomeni nekaj, kar »gre noter«), slovenska beseda »spomin«, ki sicer v slovarju stoji kot ustrezna za »Erinnerung«, pa takšne semantične osnove ne premore, nastala je drugače (s-po-umeti, brez metaforičnega »notranjenja«). Tako dobeseden prevod ne pove veliko, ali pa celo zavaja. (Ena precej ponavljanih literarnoteoretskih opredelitev lirike je npr., da je »sprotno izpovedovanje eksistencialnih stanj«; kako vanjo vključiti spominjanje kot odnos do preteklosti?) Resda ne gre za prav zelo usodno pomanjkljivost; gre, kot smo že na začetku povedali, za zgovorno ponazoritev težavnosti vsakršnih slovenitev, ki so zavezane natančnemu poimenovalnemu sistemu. Terminologija je hočešnočeš v veliki meri odvisna od jezikovnega mišljenja in jezikovnih možnosti (seveda tudi od številnih »zunanjih«, zgodovinskih, kulturnih, družbenih dejavnikov), prav zato je tako zelo posebna v različnih jezikih in pogosto tako težko enostavno prevedljiva. Mo(;ož Kmecl Filozofska fakulteta v Ljubljani POJEM (UMETNIŠKI) .TEKST' Sodobna literarna znanost, ki sprejema literarno delo tudi kot komunikat (tj. kot sporočilo, kot znak), rabi pojem ,tekst' v širšem in ožjem pomenu besede. — V širšem pomenu besede je ,tekst' »kakršnakoli semantično organizirana zapovrsnost znakov«' in se z atributom .umetniški' lahko uporabi za obravnavo različnih vrst umetnosti (besedne umetnosti, slikarstva itd.). V tem smislu je pojem ,tekst' povezan z občo definicijo .jezika' kot znakovnega sistema, ki služi za komunikacijo med dvemi ali mnogimi posamezniki.^ — V ožjem pomenu besede, povezanem z literaturo, je ,tekst' (slov. .besedilo') jezikovni izraz besedne umetnine, ki je na neki način fiksiran z jezikovnimi znaki. To opredelitev lahko dopolnimo s širšim filološkim vidikom; po njem je .tekst' definiran kot najmanjša enota govorne komunikacije, ki je relativno enotna (celovitost teksta) iu ¦ B. A. Uspenskij, Poetika kompozicii, Moskva 1970, str. 10. 2 Ju. M. Lotman, Struktura hudožestvennogo teksta, Moskva 1970, str. 13. 211 avtonomna (oddeljenost teksta). Kot filološki objekt je .tekst" opredeljen s štirimi te- \ meljnimi označbami: i 1. za razliko od jezikovnega sistema je ,tekst' aktualiziran in organiziran sintagmatski, ; 2. za razliko od govora oziroma govornega toka kot celote ima ,tekst' določene meje, l 3. od poljubnega segmenta govorne vrste se ,tekst' loči po svoji notranji enotnosti/celo- j vitosti, ki jo določa njegov enoviti komunikacijski smoter, ! \ 4. od delov, ki ga sestavljajo, se ,tekst' loči po tem, da je razmeroma samostojen in da j je organiziran na poseben načinj organizacija teksta se ne ujema z organizacijo teli ; delov (poleg medstavčnih vezi in odnosov ter nadstavčnih enot sestavljajo ,tekst' tudi j lastnosti, ki ga oblikujejo kot celoto).^ Tej opredelitvi ,teksta' je blizu tudi Lotmanova izhodiščna opredelitev (umetniškega) .teksta'. — J. Lotman definira ,tekst' kot celovit znak, ki mora imeti naslednje tri last- ] nosti: 1. .Tekst' mora biti fiksiran (Lotman govori o .izraženosti teksta', rus. vyra- ; žennosV). 1. .Tekst' je celovit (nerazčlenjen) signal. Imeti mora neko število karakterističnih lastnosti, realizirati mora neko kulturno funkcijo in posredovati neki celovit i pomen. Da bi to dosegel, mora biti oddeljen (.oddeljenost teksta', rus. ,otgranii.ennost:\. V besedni umetnini sta meji .začetek' in .konec', oba imata posebno modelirajočo vlogo, i 3. ,Tekst' je strukturiran. .Tekst' ni neka mehanična zapovrstnost znakov v prostoru med dvema zunanjima mejama, znaki v ,tekstu' so urejeni v skladu z veljavnimi načeli sintaktike in so tudi hierarhizirani.* \ Ustvarjeni .tekst' stopa v zapletene odnose z adresati (bralci, poslušalci itd.) in z dru- i gimi teksti, ki so dejavni v neki kulturi oziroma družbi. (M. Bahtin je te odnose imeno- ; val »dialoški odnosi«).^ Vključenost .teksta' v t. i. »zunajtekstne strukture« (J. Lotman) i vpliva na objektivni smisel .teksta' in na variantnost .teksta'. Brez variant je ,tekst' \ samo s stališča adresanta (avtorja), pri razširjanju se ,tekst' s sprejemanjem in inter- \ pretacijo spreminja (adresatske variante .teksta"). Aleksander Skaza Filozofska fakulteta v Ljubljani j ' s. I. Gindin, Tekst, Kratkaja literaturnaja enciklopedija, zv. 9, Moskva 1978, str. 725—726. * Ju. M, Lotman, op. cit., str. 67—69. ' Prim.: M. Bahtin, Problemy poetiki Dostoevskogo, Moskva 1972'. 212 SLOVENISTIKA V LETU 1978 Bibliografski pregled Pričujoča bibliografija je bila sestavljena v knjižnici PZE za slovanske jezike in književnosti na filozofski fakulteti v Ljubljani.' Namen ima izpolniti vrzel, ki je nastala, odkar je z 1. 1966 prenehala izhajati v ,IiS bibliografija Slovensko jezikoslovje in literarna zgodovina; tako je slovenistika ena redkih nacionalnih ved na Slovenskem, katere dela ne spremljajo redni bibliografski pregledi. Sicer je objavljeno slovenistično gradivo tudi v Slovenski bibliografiji, a ta izhaja zaradi tehničnih težav z veliko zamudo (nazadnje za 1. 1974). Bibliografija slovenistike izhaja vsakoletno in dokaj tekoče še v MLA Bibliography, New York (nazadnje za 1. 1977), samo jezikoslovne slovenistike pa v Južnosloven-skem filologu, Beograd (nazadnje za 1. 1973) in v Roczniku slawistycznem, Wroclaw-Krakow (nazadnje za 1. 1974), vendar te bibliografije ne morejo nadomestiti bibliografskega dela v domovini, čeprav so lahko njegovo koristno dopolnilo. Naša bibliografija zajema le slovenistike, to je literaturo o slovenskem jeziku in književnosti, tudi ljudski, pa še o metodiki pouka slovenskega jezika in književnosti. Ne upošteva del s slavistično ali ju-goslavistično tematiko, v katerih se tudi obravnavata slovenski jezik in književnost. Prav tako — vsaj za letos — ne upošteva del s slavistično, a neslovenistič-no, ter literamoteoretično in splošnojezi-koslovno tematiko, ki so izšla na področju SR Slovenije. Od slovenističnega gradiva so upoštevane vse knjižne izdaje jezikoslovnih in literarnozgodovinskih del, zbrana in izbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev ter dela, ki so izšla s pomembnejšimi uvodi in o-pombami; od šolskih učbenikov pa samo prve izdaje. Od člankov v periodičnem tisku niso popisani tisti, ki so izšli v dnevnem, lokalnem in mladinskem tisku ter manj pomembni v nestrokovnem tisku. Sploh niso upoštevane ocene, razen takih, ki obravnavajo več del ali ob oceni obširneje govore o avtorju. Gradivo, ki je izšlo zunaj SR Slovenije, je najbrž manj popolno, vendar pa je zanes- ljivo zajetih v popis 320 slavističnih časopisov, deloma neposredno, deloma po kazalih, objavljenih v Inhaltsverzeichniss slavistischer Zeitschriften (München). Časovno je bibliografija omejena na dela, izšla z letnico 1978; edina izjema je kongresna številka SR 1977, ki je izšla ob slavističnem kongresu 1978 in ima letnico 1977 le iz administrativnih razlogov. Gradivo, posebno tuje, ki ga zaradi razmeroma zgodnje objave bibliografije še ni bilo mogoče popisati, bo objavljeno prihodnje leto. Bibliografija je razdeljena v naslednja poglavja: 1. Zborniki (neperiodične publikacije, ki so izpisane in je njihova vsebina objavljena na ustreznih mestih v bibliografiji z oznako [Zborn. I, 11 ali III]). 2. Bibliografije (vsebuje tudi biobibliograf-ska dela). 3. Jezikoslovje (urejeno po abecednem redu avtorjev, brez notranje razdelitve). 4. Literarna zgodovina (najprej so po abecednem redu avtorjev navedena dela, ki ne govore o posameznih književnikih, slede dela o posameznih književnikih in literarnih zgodovinarjih po abecednem redu obravnavanih oseb). 5. Antologije. 6. Metodika (poleg čistih metodičnih del vsebuje tudi šolske učbenike in članke o zgodovini poučevanja slovenščine ter o poučevanju slovenščine v zamejstvu). Kratice so iste kot v Slovenski bibliografiji." ZBORNIKI I. Benečanski kulturni dnevi, 1973—1974, Skrutovo: Govor, jezik in besedno ustvar- ' Gradivo v knjižni obliki smo soočili z gradivom, zbranim v bibliografskem oddelku NUKj nekaj bibliografskih enot je prispevala tudi dokumentacija Slovanske knjižnice. Obema ustanovama se najlepše zahvaljujemo. •* Nekatere manj znane: Dokumenti SGM — Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja; Glasnik SDD — Glasnik Slovenskega duhovniškega društva; KolGMD — Koledar Goriške Mohorjeve družbe; KorK — Koroški koledar; JKol — Jadranski koie dar; PD — Prosvetni delavec; PKol — Prešernov koledar; SlovK — Slovenski (izseljenski) koledar. 213 Janje v Beneški Sloveniji. Prvi ciklus predavanj na Benečanskih kulturnih dnevih v Skrutovem (Sv. Lenart) leta 1973-74. Speter Slovenov — Trst, ZTT 1978. 118 str. (Ne-diža. 2.) Publikacija je izšla tudi v italijanščini. II. Medunarodni slavistički kongres, 8., 1978, Zagreb — Ljubljana: Knjiga referata. Sažeci. Zagreb, Medunarodni slavistički centar SR Hrvatske 1978. 2 knj. III. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 14., 1978, Ljubljana: Zbornik predavanj. Lj., Filozofska fakulteta 1978. 185 str. BIBLIOGRAnJA Clemenz, Majda; Repertoar slovenskih gledališč. Drugo dopolnilo h knjigi Repertoar slovenskih gledališč 1867—1967. V Lj., Slovenski gledališki muzej 1978. 88 str. Kranjec, Marko: Slovenistika v knjižnih izdajah v letih 1976 in 1977. — JiS 1977/78, 166-8. Pleničar, Boža: Slovenska slikanica v svetu. Bibliografski pregled. — V: Slovenska slikanica in knjižna ilustracija za mladino 1945—1975. Lj., MK 1978, 95—131. Urejeno po avtorjih besedil. Sedej, Danijela: O pisateljih. — V: Spomini na otroštvo. 2. knj. Lj., MK 1978, 373 —407. JEZIKOSLOVJE Aktualna vprašanja slovenskega jezika in kulture na Koroškem. — JiS 1977/78, 240-51. Razpravo je vodil Pavel Apovnik, sodel. Janko Zer-zer, Feliks Bister, Erich Pninč, Breda Pogorelec, Boris Paternu, Jožo Toporišič. Apovnik, Pavel: Nekaj pripomb k slovenskemu pravnemu jeziku na Koroškem. — Mladje 1978, št. 31, 42—50. Bezlaj, France: Slovensko, kajkavsko in čakavsko kača »serpens«. — JiS 1978/79, 65-7. — Slovensko kremuc in bolgarsko kremuš »Alliaria officinalis*. — JiS 1978/79, 5—7. — Zanimivosti iz slovenske leksike. — [Zborn. Ill], 5—17. Dejanova, Marija: Funkcionalni ograniče-nija na infinitiva v slovenskija knižoven ezik prez XIX—XX v. v sravnenie s drugi slavjanski ezici. — V: Slavjanska filologi-ja. 15. Ezikoznanie. Sofija 1978, 165-79. — Funkcional'nye ograničenija infinitiva v slovenskom literaturnom jazyke XIX— XX v. v sravnenii s drugimi slavjanskimi jazykami. [Zborn. II], 170. — Slovenskijat infinitiv v sintagmi s recipročna zavisimost. — V: Slavističen sbor-nik, Sofija 1978, 17—22. Dular, Janez: Poročani govor v slovenskem knjižnem jeziku. — [Zborn. II], 196. Gjurin, Velemir: Različne koncepcije prevajanja. Troje delitev prevodov. — NRazgl 1978, 586-7. Godnič, Neva: Vukov slovar iz leta 1864. Slovenska imena na -ar. Popr. in dop. ponatis iz Primorskega dnevnika z dne 14. aprila 1978, str. 19. Trst 1978. 14 str. Golob, Berta: Kaj je prav? — JiS 1977/78, 144-5. Grad, Anton, Ružena Skerlj, Nada Vitoro-vič: Veliki angleško-slovenski slovar. Lj., DZS 1978. XV + 1377 str. Grad, Anton: K etimologiji toponima Ljubljana. Onomastica Jugoslavica 1978, 27— 35. Gruden, Živa: La politica linguistica nella Slavia Italiana. — V: Benečanski kulturni dnevi, 1978, Speter: La politica linguistica nella Slavia Italiana. Speter 1978, 2—18. Hajnšek-Holz, Milena: O pomenih slovenskih predpon. — [Zborn. III), 35—58. Hečko, Vifazoslav: Zaklady slovinskej gramatiky. V Bratislave, Univ. Komenské-ho 1978. 124 str. Jakobson, Roman: Slovenski primer osrednje vloge brezosebnih stavkov v pesniškem kontekstu. Prevedel A. S. — Sodobnost 1978, 53-6. Ob Zupančičevi pesmi Mrtva nevesta. Jakopin, Franc: Struktura slovenskih priimkov v statistični osvetlitvi. — SR 1977, kong. št., 5—25. — Struktura slovenskih priimkov v statistični osvetlitvi. — [Zborn. II], 373. Jerman, Frane: O prevajanju filozofske literature. — Anthropos 1978, št. 1/2, 279-83. — Različne koncepcije prevajanja. — NRazgl 1978, 586. 214 Jug-Kranjec, Hermina: Slovenščina za tujce. Lj., Filozofska fakulteta 1978. 210 str. — Jezikovni pogovori. — PD 1978, št. 21, 11. Odlomek radijske oddaje o študiju slovenščine za tujce na Fil. fak. v Ljubljani. Kališnik, Stefan: Casti in pravde jezika svojega (slovenskega). — PKol 1978, 108-21. Kermauner, Taras: Beseda, ki samo sebe sprašuje. — Sodobnost 1978, 161-9. o slovenskem in Zupančičevem pesniškem jeziku. Kiraly, Peter: Beiträge zur slowenischen Mundart in Ungarn. — V: Hungaro-Slavica 1978. Budapest, Akadémiai kiadó 1978, 125-40. Klemenčič.Matjaž: Jezikovna struktura prebivalstva na z avtohtonim slovenskim prebivalstvom poseljenem območju avstrijske Štajerske od srede 19. stoletja do leta 1971. — CZN 1978, 124-48. Korošec, Tomo: Obnovitve v časopisnih naslovih. — SR 1978, 147-60. •— Slovenski dativ in dativne transformacije. — V: Seminar za strane slaviste, 28., 1977, Zadar-Budva: Predavanja. Titograd 1978, 69—82. Križaj, Majda: O kulturi ustvarjalnega govora v gledališču. — NRazgl 1978, 168-9. Križman, Mirko: Jezik je veliko več kot šolska pravilnost ali napačnost. Nekaj misli iz pogovora z dr. Mirkom Križmanom, ki je v začetku decembra ubranil disertacijo na Filozofski fakulteti. — PD 1978, št. 21, 7. Kryzan-Stanojevié, Barbara: Konstrukcje »bezpodmiotowe« w jezyku slowenskim. — V: Studia z filologii polskiej i slowian-skiej 17, Warszawa 1978, 299—304. Legiša, Lino: Skušnje ob pripravljanju zdravstvenega izrazja. — JiS 1977/78, 326-7. Lenček, Rado L.: Baudouin de Courtenay's concept of mixed languages. —[Zbom. II] 500. Besedilo v slovenščini. — II pensiero di Jan Baudouin de Courte-nay sui dialetti parlati nella Slavia Italiana e nella Resta. Trad. di M. Vertovec. Cedad, Slovenski raziskovalni inštitut 1978. 33 str. — O jeziku in zavesti narodnega porekla. New York, Slovene ethnic heritage studies center 1978. 14 str. Logar, Tine: Konzonantni sistemi v slovenskih narečjih. — [Zborn. Ill], 19—31. — Slovenska dialektična metatonija. — SR 1977, kong. št., 41-5. — Slovenska dialektična metatonija. — [Zbom. II], 512. — Slovenska narečja. — [Zborn. I], 7—19. Lukan, Walter: Die slowenischen Wörterbücher. Ein historischer Abriss. — österreichische Osthefte (Wien), H. 1, 193—216. Menart, Janez: Pesniški prevod — del naše splošne kulture. — Sodobnost 1978, 271-80. Merku, Pavle: Biti narod. — Sodobnost 1978, 262-6. o slovenščini v Beneški Sloveniji. — Tersko narečje. — [Zborn. I], 41—56. Moder, Janko: Lev N. Tolstoj v zgodnjih slovenskih prevodih. — [Zborn. II], 605. — Tolstojeva povest v treh slovenskih prevodih. — SR 1977, kong. št., 47—81. Nartnik, Vlado; Dragoceno kulturno poslanstvo. O slovenskih lektoratih na tujih univerzah govori lektor slovenščine na Karlovi univerzi v Pragi Vlado Nartnik. — NRazgl 1978, 528. Orožen, Martina: Adverbializacija (morfo-logiz^cija) odvisnikov v slovenskem dia-hroničnem jezikovnem razvoju. — [Zborn. II], 655. — Adverbializacija prislovnih določil in odvisnikov v slovenskem jezikovnem razvoju. — JiS 1978/79, 33-9. Orzechowska, Hanna: O jeziku Dalmatinove Biblije. Iz poljskega rokopisa prev. Marko Kranjec. Lj., SAZU 1978. 92 str. (Razprave SAZU. II. razred. 10.) — Nova dyskusja o slowenskim jeziku 11-terackim 1977—1978. — Przeglad humani-styczny (Warszawa) 1978, nr 5, 91—105. Paternu, Boris: Problem jezikovne inflacije v književnosti. — Sodobnost 1978, 156-60. Pellegrini, Glan Battista: Slovansko-roman-ski jezikovni stiki s posebnim ozirom na Furlanijo. — [Zborn. I], 21—39. 215 Pediček, France: K terminologiji v naši znanosti o informacijah. — JiS 1977/78, 155-9, 354-6. Petaros, Robert: Tržaško ozemlje. Seznam imen. Avtorji imenskega dela Robert Petaros, Ksenija Levak, Gojmir Budal. Lj., SM; Trst, ZTT 1978. 44 str. -f 1 zemlj. Planina, France: Nemške izposojenke v loškem govoru. — Loški razgledi 1978, 130-9. Plotnikova, Ol'ga S.: Stanovlenie sloven-skogo literaturnogo jazyka v period nacio-nal'nogo vozroždenija. — V: Nacional'noe vozroždenie i formirovanie slavjanskih li-teraturnyh jazykov. Moskva, Nauka 1978, 329-53. Pogorelec, Breda: Kaj je »prav«. — JiS 1978/79, 18—20. — Pismo izvršnega odbora Slavističnega društva Slovenije slovenskim slavistom ob posvetu Slovenščina v javnosti. — JiS 1978/79, 52-4. — Slogovni razvoj slovenske besedne u-metnosti XX. stoletja. — [Zborn. II], 704. — Slovenski knjižni jezik v Beneški Sloveniji. — [Zborn. I], 93—118. Razprava o aktualnih problemih slovenskega jezika in literature. — JiS 1977/78, 276-9. Vodi Mira Medved, sodel. Jože Lipnifc, Fanči Moljk, Mira Medved. Rigler, Jakob: Akcentske variante. III. — SR 1978, 365-74. — K problematiki daljšanja starega akuta. — SR 1977, kong. št., 83—99. Rode, Matej: A. V. Isačenko kot slovenist. — JiS 1978/79, 102-3. — Različne koncepcije prevajanja. Prevajanje kot medjezikovna preobrazba. — NRazgl 1978, 587. — Slavistika v Sloveniji 1870—1919. — NRazgl 1978, 716-7. Rotovnik, Mitja: Pismo Izvršnega odbora predsedstva republiške konference SZDL Slovenije občinskim, obalni in mestni konferenci SZDL in medobčinskim svetom SZDL za posvet Slovenščina v javnosti — osnutek. — JiS 1978/79, 50-1. Slak, Stefan: Some psycholinguistic problems of tonal stress: the case of Slovenian and Chinese. — Newsletter. Society for Slovene studies (New York) 1978, No. lU 2—4. Slovenščina v javnosti. — JiS 1977/78, 165—239. Vsebuje: Breda Pogorelec, Teze za uvodno besedo i Beno Zupančič, (Za jezikovno politiko); Franc Šetinc, Teze o jeziku, družbi in politiki ! Ciril Kosmač, (Iz pisateljevih pogledov na jezik); Boris Paternu, Problem jezikovne inflacije v književnosti; Mitja Gorjup, (Jezikovni pogledi novinarja); Nace Sumi, (O jezikovnem izražanju na Slovenskem in predlog za celovito proučevanje Moderne); Andrej Ri-javec. Beseda o glasbi in beseda ob glasbi, včeraj in danes; Ante Novak, (Pogledi na slovenski jezik v govornih medijih); Jože Toporišič, Jezikovna kultura naših knjižno jezikovnih besedil; Kajetan Gantar, Prevajalska umetnost in slovenska kultura; France Jamnik, (Vprašanja slovenskega odrskega jezika z zornega kota gospodarstvenika); France Jerman, Nekaj misli o odnosu med filozofijo in jezikom; Slavko Kremenšek, Je današnja slovenska etnologija antifolkloristika? — Razpravo je vodila Breda Pogorelec, v njej so poleg naštetih sodelovali še Jaka Avšič, Franc Šali, Teodor Domej, Vladimir Mušič. — Str. 280-1: Sklepi; 281-4; Predpisi o rabi slovenskega jezika v javnem življenju (izbor). Smolej, Viktor: Slovenčina a slovinčina. — V: Studia Académica Slovaca. Prednásky XIV. letného seminara slovenského jazyka a kultúry. Bratislava 1978, 543-59. Splošni tehniški slovar. Predstavnik avtorjev: Albert Struna. 1. A — O. 2. izd. Lj., Zveza inženirjev in tehnikov SR Slovenije 1978. 862 str. Stanonik, Marija: V premislek. — JiS 1977/ 78, št. 3/4, ov. III. O organizaciji lektoriranja. Stefan, Rozka: Nekaj problemov ob prevajanju starejše poljske poezije. — Sodobnost 1978, 1012-21. Tancig, Peter: Računalniški model transformacijske slovnice slovenskega jezika. — [Zborn. II], 878. Tollefson, James W.: Jezikovni stik in u-čenje jezikov v Sloveniji. Prev. Velimir Gjurin. SR 1978, 277-86. Toporišič, Jože: Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika. Maribor, Obzorja 1978. 340 str. (Razpotja. 31.) — Imenska določenost v slovenskem knjižnem jeziku. — SR 1978, 287—304. —¦ Mali jezik v večjezikovni skupnosti. S stališča zgodovine slovenskega knjižnega jezika. — SR 1977, kong. št., 101-14. — Problemi malega jezika v večjezikovni državi. — [Zborn. II], 899. — Slovenski jezik in jezikoslovje, kot sta. Na vprašanje o slovenski slovnici in nekaj 216 drugih vidikih odgovarja avtor prof. dr. Jože Toporišič. — NRazgl 1978, 240, 230-1. — Zupančičeva opazna beseda. (V Caši opojnosti.) — Sodobnost 1978, 776-84. Toporišič, Jože in Jakob Rigler: Ob Urban-čičevi kritiki načrta pravil pravopisa in njegovem sestavku o veliki začetnici. — SR 1978, 208-26. Toporišič, Jože in Tone Wraber: Jezikoslovec in botanik o jeziku v Proteusu II. — Proteus 1978/79, 70-4. Urbančič, Boris: Nekaj pripomb k načrtu pravil slovenskega pravopisa. — SR 1978, 79—95. Vidovič-Muha, Ada: Merila pomenske delitve nezaimenske pridevniške besede. — SR 1978, 253-76. Vuga, Saša: O jeziku v romanu Erazem Predjamski. Iz pisateljeve delavnice. — Sodobnost 1978, 1165-76. Zdovc, Pavel: Od brižinskih spomenikov do cesarskih patentov. Oris zunanje zgodovine slovenskega jezika. —¦ KorK 1978, 144-50. LITERARNA ZGODOVINA Barbarič, Nada: Naš bralec in njegov odnos do knjige. — JiS 1977/78, 98—102. Barbarič, Štefan: Tipi slovenskega romana v dvajsetletju 1866—1885. — SR 1977, kong. št., 117-33. — Tipološka oznaka slovenskega romana v dvajsetletju 1866—1885. — [Zborn. II], 46. Boršnik, Marja: Problem ustvarjalnega ritma v slovenski literarni zgodovini. — [Zborn. II], 110. Cesar, Emil: »Knjiga drugova« in Slovenci. — Borec 1978, 557-67, 595—608. — Neznani zapisi revolucionarnih pesmi, nastalih v Medurečju. — Borec 1978, 161-72. Tudi o K. Destovniku-Kajuliu. Ferkolj, Zdenka: Utopija v slovenski prozi 19. stoletja. — SR 1978, 403-16. Forstnerič, France: Aktuelnosti iz slove-načke omladinske književnosti. Prev. Goj-ko Janjuševič. — Detinjstvo (Novi Sad) 1978, 60-8. Glazer, Alenka: Iz poetike slovenske moderne. Sestavine ljudske poezije v poeziji slovenske moderne in njihove funkcije v njej. — [Zborn. 11], 270. Glušič, Helga: Tipologija sodobne slovenske proze s tematiko narodnoosvobodilnega boja. — [Zborn. III], 121-34. Herman, Bogdana in Tone Pretnar:: Problem tridelnosti in daktilske klavzule v tri-naglasnem osmercu. — JiS 1978/79, 42-5. Hofman, Branko: Pogovori s slovenskimi pisatelji. V Lj., CZ 1978. 552 str. Janež, Stanko in Miroslav Ravbar: Pregled slovenske književnosti. 7. dop. izd. Maribor, Obzorja 1978. 489 str. Jevnikar, Martin: Slovenske povojne revije v Italiji. — Mladika 1978, 10-1, 35, 58, 101, 137-8, 154, 178. — Zamejska in zdomska literatura. — Mladika 1978, 19—20, 43-4, 66-7, 89—90, 111, 140, 161-2, 185-6. Jež, Niko: Odmevi Mlade Poljske v slovenski literaturi. — JiS 1977/78, 135-40. Kermauner, Taras: Besede in dogodek. Študije o slovenski tragediji in groteski. V Lj., SM 1978. 305 str. (Razprave in eseji. 22.) — Dialektika ideje. Od skrivnosti do jezika. Maribor, Obzorja 1978. 244 str. — Eseji i kritike. Izabrala, prevela i pogovor napisala Marija Mitrovič. Beograd, Narodna knjiga 1978. 269 str. (Naši vidici — Savremeni slovenački esej i kritika.) — Samoslačenje modernizma. (Esej o temle našem umetnostnem trenutku). — Problemi 1978, št. 5, 36—43. Kidrič, France: Izbrani spisi. Uredil Darko Dolinar. Lj., SAZU 1978. 3 knj. pela SAZU. Razred za filol. in lit. vede. 35 = Inštitut za slovensko lit. in lit. vede. 8.) Kmecl, Matjaž: Slovenska partizanska spominska proza. — [Zborn. II], 431. Koruza, Jože: Program za literarne vede. — JiS 1977/78, 159-64. — Razmerja med slovenskim ustnim, zapisanim in tiskanim slovstvom v starejših obdobjih. — [Zborn. II], 449. — Slovenski zapis v glagolici iz 1462. — JiS 1977/78, št. 7/8, ov. III—IV. 217 Kos, Janko: Teorija in praksa slovenske primerjalne književnosti. — Primerjalna književnost 1978, 30—44. Kovač, Ciril: Kritika nekaterih informacij. — Sodobnost 1978, 180—213. O sodobni slovenski poeziji. Krakar, Lojze: Prepletanje. V Lj., CZ 1978. 285 str. — Petar Preradovič u Slovenaca. — Mo-gučnosti (SpHt) 1978, 576-83. Kumer, Zmaga: Ljudska pesem v sodobnosti. — V: Pogledi na etnologijo. Lj., Part, knjiga 1978, 335-64. Matičetov, Milko: Ob zibki ljudske lirične pesmi v Reziji. — [Zborn. I], 57—80. Menart, Janez: Sodobna domača književnost in občinstvo. — Dialogi 1978, 738-41. Merku Pavle: Slovenski rokopisi Beneške Slovenije v preteklih stoletjih. — [Zborn. I], 81—92. Mitrovič, Marija: Pogled na savremenu slovenačku kritiku. — Letopis Matice srp-ske (Novi Sad) 1978, 693—706. Mogučnosti čitanja.. Izbor iz savremenog slovenačkog eseja. Izbor, prevod i predgovor Marija Mitrovič. Beograd, Prosveta 1978. 340 str. Vsebina: Marija Mitrovič, Predgovor; Janko Kos. Teorija i praksa moderne slovenačke drame; Taras Kermauner, Dramaturgija (forme) posleratne slovenačke drame; Niko Grafenauer, Poetska materija; Dušan Pirjevec, Uvod u pitanje o kritici; Marjan Kramberger, Prežihova teskoba; Andrej Inkret, Se-čanja na čitanja; Jože Snoj, Poezija na lečenju; Bojan Stih. Paradigme; Matjaž Kmecl, Prvi slove-nački krimiči. Homologizacija književne vrste sa slovenačkim društvenim prilikama; Dimitrij Rupel, Slovenački kulturni sindrom; Bibliografske beleške o piscima, Novak, Vilko: Slovenstvo prekmurskih pisateljev. — Stopinje 1978, 46-9. Ocvirk, Anton: Literarna umetnina med zgodovino in teorijo. 1. Razprave. Lj., DZS 1978. 458 str. Paternu, Boris: K problematiki današnje literarne kritike. — NRazgl 1978, 13. — Poetika slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva 1941—1945. — SR 1977, kong. št., 161-93. —• Poetika slovenskega NOB pesništva 1941—1945. — [Zborn. II], 675. Petre, Fran: Specifični izraz ekspresionizma. — [Zborn. 11], 687. Pibernik, France: Med tradicijo in modernizmom. Pričevanja o sodobni poeziji. Lj., SM 1978. 325 str. Pirjevec, Dušan: Vprašanje o poeziji. Vprašanje naroda. Maribor, Obzorja 1978. 140 str. (Znamenja. 56.) Pogačnik, Jože: Parametri in paralele. Lj., Part. knjiga 1978. 182 str. — Slovenski romantizam i Petrarca. — V; Petrarca i petrarkizam u slavenskim zemljama. Zagreb-Dubrovnik, Liber 1978, 425-43. — Uvod v primerjalno literarnozgodovinsko razčlembo slovenske književnosti 19. stoletja. — Dialogi 1978, 150-60. Poniž, Denis: Zapis o slovenski prozi. — Problemi 1978, št. 5, 8—12. Pretnar, Tone: Metrika prevoda. — SR 1978, 3—18. — Slovenski verz. — V: Slowianska me-tryka porównawcza I. Sfownik rytmiczny i sposoby j ego wykorzystania. Wrocíaw, Ossolineum 1978, 175-99. Rajhman, Jože: Brižinski spomeniki v luči irske duhovnosti. — Znamenje 1978, 213-23. Rode, Matej: Davne veze Bugara i Slovenaca. — Bugarska u izgradnji (Beograd) 1978, br. 1, 13. Rojs, Jurij: Novejša slovenska proza v ruskih prevodih. — Sodobnost 1978, 324-32. Rotar, Janez: Stankovičevo književno delo i Slovenci. — V: Delo Bore Stankoviča u svome i današnjem vremenu. Beograd, Medunarodni slavistički centar SR Srbije 1978, 207-14. Ryzova, Maja L: Russkaja literatura v slovenskom zumale »Ljubljanski zvon« (1881 —1918). — V: Zarubeznye slavjane i russkaja kul'tura. Leningrad, Nauka 1978, 106-55. Simoniti, Primož: Trubarjev izvod prvega dela Novega testamenta (1557—1558) ter druga slovenska in hrvaška protestantika v Vatikanski biblioteki. —• Zbornik Narodne in univerzitetne knjižnice II, 1978, 35— 77. 218 Smolej, Viktor: Pesem o aretiranem županu. — JiS 1978/79, 24—26. — »Ta hiša je moja...«. JiS 1978/79, 23-4. O ljudski pesmi. Stanonik, Marija: Himnične pesmi. Osebnost tovariša Tita v neznanem slovenskem NOB pesništvu. — NRazgl 1978, 300-1. Sircelj, Martina: Kratek oris razvoja slovenskega mladinskega slovstva. — Otrok in knjiga 1978, 9—14. Vidmar, Josip: Kritička razmišljanja. Iza-brao Jože Javoršek. Prev. Branka Dimitri-jevic i Roksanda Njeguš. Pogovor napisao Boško Novakovič. Beograd, Narodna knjiga 1978. 279 str. (Naši vidici — Savremeni slovenački esej i kritika.) Zadravec, Franc: O stilu ekspresionistične lirike. — JiS 1977/78, 1—16, 81-7, 121-7, 314-9. — Prispevek k »anketi«. — Anthropos 1978, št. 3/4, 119-20. Odg. na anketo »Teoretska kultura v našem prostoru«. O slovenski literarni vedi. — Simbolizem in slovenska literatura. — [Zborn. II], 968. Zagoričnik, Franci: Konkretnata poezija vo Slovenija. — Sovremenost (Skopje) 1978, 49—55. Zdovc, Pavel: Slovenski kulturnozgodovinski sprehodi po Dunaju. Književnost. — V; Dunaj in njegovi Slovenci. Dunaj & Celovec 1978, 77—117. Zupančič, Oton: Oton Zupančič o otroku in otroški književnosti. — Otrok in knjiga 1978, 5—8. ADAMIČ LOUIS Christian, Henry A.: Adamičevi prevodi in izbor jugoslovanskih zgodb. — Zbornik občine Grosuplje 1978, 215-30. Dolenc, Ivan: Louis Adamič in priseljenci. — SlovK 1978, 315-9. Krasna, Anna P.: Spomini na Louisa Adamiča. — SlovK 1978, 323-8. Petrič, Jerneja: Adamičevo prevajanje slovenskih umetnostnih del v angleščino. — SR 1978, 417-41. — Louis Adamič kot literarni kritik. — NRazgl 1978, 584-5. ALEŠOVEC JAKOB Zoreč, Črtomir: Pisatelj Jakob Alešovec, slovenski trpin (1842—1901). — Obzornik 1978, 781-6. AŠKERC ANTON Gregorič, Jože: Aškerčeva Anka in Finž-garjeva Golobova Francka. — Znamenje 1978, 163-6. Srimpf, Franc: Indijski motivi in vplivi indijske filozofske misli v pesmih Antona Aškerca. — JiS 1978/79, 115-21. BAGARY JOŽEF Smej, Jože: Prekmurski pisatelj Jožef Ba-gary in milenij madžarske države leta 1896. — CZN 1978, 115-23. BAJEC DRAGO Bajec, Drago: Drevo sem. Izbor, ureditev in spremna beseda Marijan Brecelj. Uvodna beseda Joža Vilfan. Koper, Lipa 1978. 76 str. BAKOS MIHAL Škafar, Ivan: Slovenski abecedar Mihala Bakoša iz leta 1786 in njegov ponatis (1793). — CZN 1978, 222-37. BEVK FRANCE Glušič, Helga: France Bevk. Lj., MK 1978. 33 str. (Obrazi.) Ravbar, Miroslav: Ljudski pripovednik in ljudskoprosvetni delavec France Bevk. — V: Naša pota v kulturo svobodnega človeka. Lj., Delavska enotnost 1978, 128-39. Zeljeznov, Dušan: Z Bevkom ponovno v Zakojci. — JKol 1978, 212-8. BOZIC PETER Stuhec, Miran: Problemi človeka »izven« v prozi Petra Božiča. — Dialogi 1978, 456— 77. CAJNKAR STANKO Dolenc, Jože: Ob Cajnkarjevi drami »Potopljeni svet«. — Dokumenti SGM 1978, 103—16. Nadaljevanje iz prejšnjega letnika, CANKAR IVAN Bernik, France: Roman Ivana Cankarja v luči impresionistične in simbolične poetike. — SR 1977, kong. št., 135—59. — Roman Ivana Cankarja v luči impresionistične in simbolistične poetike. — [Zborn. 11], 71. 219 Bressan, Arnaldo: Hlapec Jernej in naš čas. Prev. C. Z. — Sodobnost 1978, 491— 504. — Hlapec Jernej in njegova pravica. Prev. J. Zlobec. — Sodobnost 1978, 1139—46. Cankar, Ivan: Izbrana mladinska beseda. Izbor, spremna beseda in opombe France Bernik. Biografija in bibliografija Danijela Sedej. Lj., MK 1978. 196 str. Dolgan, Milan: Predpovest in povest o Jer-nejevi pravici. — JiS 1978, 87—94. Gregorič, Jože: Podoba duhovnika v Cankarjevih spisih — pripis. — Glasnik SDD 1978, 48. K članku z enakim naslovom v prejšnjem letniku. Kermauner, Taras: Cankarjeva Lepa Vida. — Dialogi 1978, 13—25, 117—28. — Srečanje s tujcem. (Ob Slodnjakovem romanu Tujec). — Problemi 1978, št. 182/ 183, 42—9. Kozak, Primož: Romantične duše. (Odlomek iz disertacije na temo Cankarjeve dramatike). — Sodobnost 1978, 468—90. Leitner, Andreas: Ivan Cankars Novelle »Der Knecht Jernej und sein Recht«. — Zeitschrift für slavische Philologie 1978, 393—9. Lokar, Danilo: Cankarjeva »Ena sama novela«. (Odlomek). — Primorska srečanja 1978, št. 6, 30—4. — Cankarju na rob. Poskus. Lj., DZS 1978. 137 str. Martinovič, Juraj: Kompoziciona funkcija simbolike u Cankarevom romanu »Na klancu«. — Književna istorija (Beograd) 1978, br. 38, 195—224. Moravec, Dušan: Ivan Cankar. Lj., Part, knjiga 1978, 237 str. (Znameniti Slovenci.) Širok, Albert: Kramljanje o Cankarju in Zupančiču. — Obzornik 1978, 801—16. Zadravec, Franc; Simbolizem v literaturi Ivana Cankarja. — SR 1977, kong. št. 195—216. CERKVENIK ANGELO Cerkvenik, Angelo: Izbrana mladinska beseda. Izbor, redakcija, spremna beseda in opombe Stanko Kotnik. Biografija in bi-bhografija Danijela Sedej. Lj., MK 1978. 236 str. DESTOVNIK-KAJUH KAREL Destovnik-Kajuh, Karel: Zbrano delo. Zbral, uredil, uvodno študijo in opombe napisal Emil Cesar. Izpopolnj. 3. izd. Lj., Borec 1978. 603 str. Mitrovič, Marija: Karel Destovnik-Kajuh. — Književnost i jezik (Beograd) 1978, 1—8. DETELA LEV Detela, Lev: O izkušnjah pisanja v dveh jezikih. V Celovcu se je s pisateljem Levom Detelo pogovarjal slavist in kritik Peter Kersche. Most 1978, št. 51/52, 300— 13. Vzporedr^o slovensko in italijansko besedilo. ERJAVEC FRAN Erjavec, Fran: Izbrana mladinska beseda. Izbor, spremna besdea in opombe Matjaž Kmecl. Biografija in bibliografija Danijela Sedej. Lj., MK 1978. 205 str. FINZGAR FRAN SALESKI Gregorič, Jože: F. S. Finžgar v pismih. — Glasnik SDD 1978, 78—84. Objavljena štiri pisma M. Opeki. Soline, Vilko: Franc S. Finžgar o slovenski besedi. — Glasnik SDD 1978, 136—7. Glej tudi pod Aškerc Anton! GOVEKAR FRAN Moravec, Dušan: Pisma Frana Govekarja. Prva knjiga. Lj., SAZU 1978. 255 str. (Korespondence pomembnih Slovencev.) GRADNIK ALOJZ Gradnik, Alojz: Spev svobode. — Mladika 1978, 75—6. Prva objava. Z uvodom Gradnik in svoboda, 74. GRAFENAUER NIKO Inkret, Andrej: Stiska in odrešitev jezika. (Torzo.). — Sodobnost 1978, 169—80. Kermauner, Taras: Kaj je na sredi jezika? (Ob Grafenauer j evi mladinski pesniški zbirki: Kaj je na koncu sveta?). — Otrok in knjiga 1978, 15—26. Srbohrv. prevod Sta je nasred jezika? (prev. Gojko Janjuševič) v Detinjstvo (Novi Sad) 1978, 240—,53. GREGORIC-STEPANCIC MARICA Marica Gregorič-Stepančič. Ob poimenovanju osnovne šole pri sv. Ani v Trstu. Trst, ZTT 1978. 45 str. Vsebina: Milena Lavrenčič-Lapajne: Marica Gregorič-Stepančič j Minka Pahor: Bibliografija Marice Gregorič-Stepančič i Kratek pregled zgodovine šole pri Sv. Ani. GSPAN ALFONZ Petre, Fran: V spomin Alfonza Gspana. — SR 1978, 109—112. 220 Slodniak, Anton: Alfonz Gspan. — Zbornik za slavistiku (Novi Sad) 1978, 209—10. JANČAR DRAGO Jančar, Drago: Beseda ustvarjalcev. Vpraševal Miroslav Slana-Miros. — Knjiga 78, 315—22. JANE2IC ANTON Barbarič, Stefan: Anton Janežič in Slovenska matica. (Ob stopetdesetletnici rojstva). — Glasnik-SM 1978, 49—51. Bernik, France: Janežičev pogled na po-, vest in novelo. — SR 1978, 193—7. Slana, Miroslav —• Miros: Jezikovni in uredniški temelji. — PD 1978, št. 7, 31. Smolej, Viktor: Anton Janežič in ljudske knjižne družbe. — Znamenje 1978, 246—65. JOVANOVIC DUŠAN Lokar, Slavka: Bibliografija Dušana Jova-noviča. — GL Drama 1978/79, št. 2, 10. JURCIC JOSIP Jurčič, Josip: Jurčičeva kratka pripovedna proza. Izbral in uredil, spremno študijo in opombe napisal Gregor Kocijan. Lj., MK 1978. 141 str. (Kondor. 173.) Kocijan, Gregor: Značilnosti Jurčičeve kratke pripovedne proze. — JiS 1977/78, 307—14. Robnik, Pavla: Razmerje med Jurčičevo dolgo in kratko pripovedno prozo. —¦ JiS 1977/78, 94—8. KANCNIK GREGOR Gregorič, Jože: Se ena Kančnikova pesem. — Zbornik občine Grosuplje 1978, 243—5. KERSNIK JANKO Zoreč, Črtomir: Rod Kersnikov. — Obzornik 1978, 289—92, 377—80, 461—3, 542—4, 616—8, 690—2. KETTE DRAGOTIN Martinovič, Juraj: Dragotin Kette. Prevedel Severin Šali. Lj., Part, knjiga 1978. 202 str. (Znameniti Slovenci.) KOBLAR FRANCE Slodnjak, Anton: Akademik dr. France Koblar. (Govor ob odprtju spominske sobe.) — Loški razgledi 1978, 114—20. KOCBEK EDVARD Kocbek, Edvard: Dichtungen. Auswahl, Übertragung, Einleitung von William S. Heiliger. Hann. München, Chr. Gauke 1978. Str. 3—4: Zum Fall Kocbek. Ein Vorwort von Heinrich Boll. Kovačič-Peršin, Peter: Razsežnosti in meje Kocbekovega predvojnega mišljenja. — 2000 1978, št. 9, 53—66, št. 10, 85—100. KOPITAR JERNEJ Pogačnik, Jože: Bartholomäus Kopitar. Leben und Werk. München, Trofenik 1978. 231 Str. (Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen. 15.) KOSOVEL SREČKO Bajío, Ana Marija: Klavir u lirici Srečka Kosovela. — Sveučilište u Splitu. Filozofski fakultet — Zadar. Radovi. 17. Razdio filoloških znanosti 10. 1977/78, 285—95. Fatur, Silvo: Zapiski o Kosovelu. — Primorska srečanja 1978, št. 12, 25—8. Locher, Jan Peter: Zur Poetik des Srečko Kosovel. — V: Schweizerische Beiträge zum VIH. Internationalen Slavistenkon-gress in Zagreb und Ljubljana, September 1978. Bern, Lang 1978, 137—63. KOVACIC LOJZE Jocič-Ambrož, Darinka: Avtobiografska proza Lojzeta Kovačiča. — SR 1978, 177— 92. KOVIC KAJETAN Kovic, Kajetan: Beseda ustvarjalcev. — Knjiga 78, 52—60. KRAIGHER LOJZ Jančar, Drago: Ali se je kontrolor Skro-bar res ustrelil? — Dialogi 1978, 26—8. Kraiger, Lojz: Zbrano delo. Druga knjiga. Na fronti sestre Žive. Mladostna proza. Dodatek. Knjigo pripr. in opombe napis. Dušan Moravec. Lj., DZS 1978, 363 str. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. 125.) — Zbrano delo. Tretja knjiga. Kontrolor Skrobar. Ured. in opombe napis. Dušan Moravec. Lj., DZS 1978. 591 str. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. 128.) KRANJEC MIŠKO Cačinovič, Rudi: Spomini iz let iskanj in zorenja. — Komunist 1978, št. 38, 22—3. Frelih, Emil: Miško Kranjec 70-letnik. — Dialogi 1978, 577—80. Grah, Drago: Publicistično delo Miška Kranjca. Murska Sobota, Pomurska založba; Lj., MK 1978. 98 str. Janež, Stanko: Ob 70-letnici pisatelja Miška Kranjca. — Obzornik 1978, 777—81. 221 Kermauner, Taras: O razpadajočem življenju, o smrti. (Ob knjigi Miška Kranjca Strici so mi povedali.) — Sodobnost 1978, 1149—59. Kranjec, Miško: Izbrana mladinska beseda. Izbor, spremna beseda in opombe Franc Zadravec. Biografija in bibliografija Danijela Sedej. Lj., MK 1978. 274 str. Zadravec, Franc: Razgledi po Kranjčevem romanopisju. — V: Miško Kranjec: Kapi-tanovi. Roman. Murska Sobota, Pomurska založba; Lj., MK 1978, 387—484. Vsebina: I. Kapitanovi. Nastanek in zgradba romana. 11. 2enski liki v Kranjčevih predvojnih romanih. — Razgledi po Kranjčevi noveU. — V; Miško Kranjec: Na valovih Mure. Izbor novel. Murska Sobota, Pomurska založba; Lj., MK 1978, 459—501. — Miško Kranjec o svojem pisateljstvu in o sebi. — Prav tam, 503—30. KVEDER ZOFKA Bambič, Cirila: Spominska soba Zofke Kvedrove. — PD 1978, št. 10, 3. Berkopec, Oton: K vvroči Zofky Kvedrove. — Literarni mesičnik (Praha) 1978, 119—20. Jan, Vladka: Zofka Kvedrova in naš čas. — PD 1978, št. 12, 7. Kajzer, Janez: Prva, ki si je upala misliti po svoje. Ob stoletnici rojstva pisateljice Zofke Kvedrove (1878—1926). — SlovK 1978, 135—8. Kveder, Zofka: Vladka, Mitka, Mirica. Izbrala in uredila, pripravila za tisk in spremno besedo napisala Erna Muserjeva. Lj., MK 1978. 272 str. Mihelič, Mira: »Njeno življenje«. Ob stoletnici rojstva pisateljice Zofke Kvedrove. — NRazgl 1978, 363. Orožen, Božena: Zofka Kvedrova v Pragi. Ob 100-letnici rojstva. — Dialogi 1978, 220—32. LEGISA LINO Müller, Jakob: Podoba Lina Legiše. — JiS 1977/78, 142—4. LEVSTIK FRAN Krakar, Lojze: Fran Levstik. — V: Seminar za strane slaviste, 28., 1977, Zadar— Budva: Predavanja. Titograd 1978, 201—15. Levstik, Fran: Zbrano delo. Deseta knjiga. Politični spisi III. Jezikoslovni spisi in odlomki. Avtobiografski zapisi in spisi. Uredil in z opombami opremil Anton Slodnjak. Lj., DZS 1978. 572 str. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. 127.) Paternu, Boris: Levstikov Martin Krpan med mitom in resničnostjo. — SR 1978, 234—52. Pogačnik, ^Jože: Levstik in Vuk Karadžič. Iz knjige jugoslavistično primerjalnih razprav »Parametri in paralele«. — NRazgl 1978, 310—1. Skušek-Močnik, Zoja: Krpanov teorem. — Problemi 1978, št. 1/4, 199—202. Sledi na str. 102—16: R. M., Intervencija; J. V., Se ena pripomba; S. 2., Dva aspekta; M. D., Martin Krpan in problem ekvivalenčne menjave; R, M., Intervencija II. Zom, Aleksander: Iskanje slovenske umetne proze / Fran Levstik: Martin Krpan z Vrha. Lj., Part. knjiga 1978. 84 str. LISKA JANKO Zadravec, Franc: Janko Liška — sedemdesetletnik. — JiS 1978/79, 16—8. LOGAR JANEZ Kocijan, Gregor: Sedemdeset let Janeza Logarja. — JiS 1977/78, 141—2. MAUSER KAREL Jevnikar, Martin; Kari Mauser, slovenski katoliški pisatelj. — KolGMD 1978, 99— 101. MEDVED ANTON Zoreč, Črtomir; »To je bil najlepši slovenski fant«. Pozabljeni pesnik Anton Medved. — Obzornik 1978, 857—9, 915—8. MENCINGER JANEZ Zoreč, Črtomir; Modrijan iz Bohinja (dr. Janez Mencinger, 1838—1912). — Obzornik 1978, 145—7, 218—21, 293—5, 374—6, 458— 60, 545—7, 612—5, 693—5. MESKO KSAVER Smolej, Viktor: Meškove mladinske knjige. — SR 1978, 199—208. MILCINSKI FRAN Milčinski, Fran: Zbrani spisi. Lj., DZS 1978. 3 knj. Knj. 1 in 3 uredila Breda Slodnjak, knj. 2 Anton Slodnjak. MRAK IVAN Kermauner, Taras: Nedostopni Bog in dostopna čutnost. — 2000 1978, št. U, 3—22. 222 MURN JOSIP Snoj, Jože: Josip Murn. Lj., Part. knjiga 1978. 278 str. (Znameniti Slovenci.) NOVY LILI Fiere Djurdja: Lili Novy in zlata medalja Otona Župančiča. — NRazgl 1978, 142. OCVIRK ANTON Clemenz, Majda: Znanstveni in strokovni spisi Antona Ocvirka. — Primerjalna književnost 1978, 62—8. PETAN 2ARKO Petan, Žarko: Nepodobne parole. Aforizmi. Izabrao i pogovor napisao Milovan Vite-zovič. Prevela Miljenka Vitezovič. Beograd, Narodna knjiga 1978. 75 str. (Naši vidici — Savremena slovenačka književnost.) PIRJEVEC DUŠAN Kos, Janko: Dušan Pirjevec (1921—1977). — SR 1978, 106—9. Mitrovič, Marija: Dušan Pirjevec. — Zbornik za slavistiku (Novi Sad) 1978, 212—4. [Pirjevec, Nedeljkaj N. P. s pomočjo L. Z. in B. B.: Bibliografija Dušana Pirjevca. — Prav tam, 214—22. PONI2 DENIS Pibernik, France in Denis Poniž: Dopisovanje. — Problemi 1978, št. 182/183, 30—9. PRACEK-KRASNA ANA Praček-Krasna, Ana: »Med dvema domovinama«. Govori dejavna slovenska izseljenka Ana Praček-Krasna, avtorica knjige, ki je izšla te dni pri založbi »Lipa« v Kopru. — NRazgl 1978, 88—9. PREŠEREN FRANCE Grimič, Vir G.: Neiztrohnjeno srce Slovenije. Iz uvoda v ukrajinski izbor Prešernovih pesmi. — NRazgl 1978, 88—9. Paternu, Boris: Vizija je postala stvarnost. — Komunist 1978, št. 6, 28. Prešeren, France: Muj sen šel po biadine. Preložil Viktor Kudelka. Praha, Odeon 1978. 111 str. (Svetova četba. 490.) str. 7—28: V. Kudélka, Ziv} odkaz mrtvého bás- nika. Pretnar, Tone: Metrične osnove verza Prešernovih Balad in romanc. — [Zborn. III], 61—88. Senčar, Bogo: Nekaj misli o Prešernu kot pravniku. — Mladika 1978, 32—3. Slodnjak, Anton: Prispevek k Prešernu. — Zbornik Narodne in univerzitetne knjižnice II, 1978, 78—90. Zigon, Jože: Regesta Prešerniana. — Loški razgledi 1978, 121—9. PREZIHOV VORANC Druškovič, Drago: O Prežihovem Vorancu — ljudskoprosvetnem delavcu. — V: Naša pota v kulturo svobodnega človeka. Lj., Delavska enotnost 1978, 153—60. Messner, Mirko: Realistična poglobitev upodabljanja podeželskega življenja in njene meje. (Izvleček iz disertacije »Prelom v upodabljanju in ocenjevanju kmečkega in agrarnega vprašanja v delih Lovra Kuharja — Prežihovega Voranca, Dunaj 1976). — Mladje 1978, št. 30, 46—53. PRIJATELJ IVAN Dolinar, Darko: Poezija in literarna zgodovina v delu Ivana Prijatelja. — Primerjalna književnost 1978, 44—53. REBULA ALOJZ Detela, Lev: Kljubovalno vztrajanje v osveščevalnih vetrovih usode. Ob romanu Alojza Rebule »V Sibilinem vetru« in nekaterih drugih pojavih v novejši slovenski tržaški literaturi. — Most 1978, št. 51/52, 212—31. Vzporedno slovensko in ital. besedilo. Kermauner, Taras: O divjem in domačem qolobu. Ob romanu »Divji golob« Alojza Rebule. — Most 1978, št. 51/52, 238—65. Vzporedno slovensko in ital. besedilo. SCHUSTER DRABOSNJAK ANDREJ Zablatnik, Pavle: Koroški slovenski bukov-nik Andrej Schuster Drabosnjak. — Die Brücke (Klagenfurt) 1978, 7/8, 150—3. Nemški prevod Der Kämtnerslowenische Volkspoet Andreas Schuster Drabosnjak na Str. 153—65, Viil in literatura str. 165. SKET JAKOB MarS: Jubilejno leto Miklove Zale. — KorK 1978, 109—17. SKORNSEK LJUBA Šinkovec, Črtomir: Partizanske pesmi Ljube Skornšek. — Borec 1978, 399—403. SNOJ JOŽE Kermauner, Taras: Kretanje zvuka. — Detinjstvo (Novi Sad) 1978, 185—200. STRITAR JOSIP Stritar, Josip: Izbrana mladinska beseda. Izbor, spremna beseda in opombe Anton Slodnjak. Biografija in bibliografija Danijela Sede j. Lj., MK 1978. 276 str. 223 SUHODOLČAN LEOPOLD Filipič, France: Skica portreta omladinske literature Leopolda Suhodolčana. — Detinjstvo (Novi Sad) 1978, 159—61. SUŠNIK FRANCE Suhodolčan, Marija: Bibliografija dr. Fr. Sušnika. — V: France Sušnik: Opomnje. Ravne na Koroškem, Kulturna skupnost s Študijsko knjižnico 1978, (111—38). SVETINA TONE Glušič, Helga: Akcija, usoda in ideja v Svelinovi Ukani. — V: Tone Svetina, Ukana IV. Lj., MK 1978, 633—46. ŠALAMUN TOMAŽ Poniž, Denis: Esej o poeziji Tomaža Šalamuna. — Dialogi 1978, 364—9. ŠNUDERL MAKSO Meško-Obreht, Darinka: Proza in dramatika Maksa Šnuderla. — Dialogi 1978, 725—37. SPIGAR JAKA Vospernik, Reginald: Jaka Spicar —- pozabljen koroški sin? — Die Brücke (Klagenfurt) 1978, 7/8, 166—9. Nemški prevod Jaka Spicar — ein vergessener Sohn Kärntens? na str. 170—80. SVAJNCER JANEZ Švajncer, Janez: Beseda ustvarjalcev. Pogovor in posnetek: Miroslav Slana-Miros. — Knjiga 78, 260—5. TRDINA JANEZ Zoreč, Črtomir: Pisatelj Janez Trdina. »Gorenjski Dolenjec«. — Obzornik 1978, 859—¦ 63, 918—21. TRUBAR PRIMOŽ Humar, Jožko: Kako se je Trubar vdrugič izognil zaporu (1562—1563). — Obzornik 1978, 212—8. — Trubar je delal in pisal do smrti. — Obzornik 1978, 921—4. Premru, Lado: Primož Trubar. (Ob 470-let-nici rojstva). — JKol 1978, 236—42. Reuven, Yaron: Ein Truber-Fund in Jerusalem. — Biblos (Wien) 1978, 205—20. TRUHLAR VLADIMIR Bratina, Lojze: Vladimir Truhlar. — Mohorjev koledar 1978, 130—2. Simčič, Oskar: Vladimir Truhlar — pesnik in teolog. — KolGMD 1978, 128—9. VALJA VEG MATIJA Zoreč, Črtomir: Matija Valjavec-Kračmar nov, pesnik iz deželice Dod Storžičem. — Obzornik 1978, 43—5, 142—4. Nadaljevanje iz prejšnjega letnika. VODNIK ANTON Schroeder, Hildegard: Anklänge auf Rilkes Spuren in Anton Vodniks Lyrik. — V: Schweizerische Beiträge zum VIII. Internationalen Slavistenkongress in Zagreb und Ljubljana, September 1978. Bern, Lang 1978, 225—9. Glej tudi pod Zupančič Oton! VODNIK VALENTIN Stanonik, Janez: Vodnikova Ilirija oživljena: prvi slovenski verz, tiskan v ZDA. — SIovK 1978, 118—21. VOGEL HERMAN Poniž, Denis: Poezija in njena osojna stran. (Misli ob pesmih Hermana Vogla.) — Problemi 1978, št. 182/183, 75—6. VODUŠEK BOZO Kovic, Kajetan: Božo Vodušek. In memo-riam. — NRazgl 1978, 443. VOŠNJAK JOSIP Pogačnik, Jože: Pozabljene vrednosti v dramatiki J. Vošnjaka. —• Dialogi 1978, 443—9. ZIHERL BORIS Cehovin, Stane: Marksistična literarna kritika Borisa Ziherla pred NOB. — Primorska srečanja 1978, št. 8, 3—8. ZLOBEC CIRIL Kos, Janko: Pjesništvo Cirila Zlobeca. — Forum (Zagreb) 1978, br. 3, 369—74. ZORMAN IVAN Bajec, Jože: Bibliografija del Ivana Zor-mana. — SlovK 1978, 344—51. — Ivan Zorman — pesnik in glasbenik ameriških Slovencev. Ob dvajsetletnici smrti. — SlovK 1978, 337—43. ZORZUT LUDVIK Brajša, Stojan: In memoriam Ludvik Zor-zut. — KolGMD 1978, 97—9. Kragelj, Jožko: Ludvik Zorzut. — Mohorjev koledar 1978, 132—3. ZUPANCIC OTON Adamič, France: Oton Zupančič med nami. Spomini ob stoletnici njegovega rojstva. — Zbornik občine Grosuplje 10, 1978, 205— 13. 224 Beličič, Vinko: Oton Zupančič. Ob stoletnici rojstva. — KolGMD 1978, 51—5. Benhart, František: Češki Zupančič po petnajstih letih. — Sodobnost 1978, 80—8. Berkopec, Oton: Češki Zupančič po petnajstih letih. (Odgovor češkemu prijatelju naše književnosti.) —• Sodobnost 1978, 1237—40. — Oton Zupančič. (Ke stemu vyroci naro-zeni slovinskeho basnika.) —• Literarni mesičnik (Praha) 1978, 116—7. Buttolo, Franca: Zupančičev pesniški jezik in zgodnji ekspresionizem Antona Vodnika. — Sodobnost 1978, 808—12. Cesar, Emil: Vedno živo izročilo. — PD 1978, št. 1, 1. Dular, Jože: Zupančič in Bela Krajina. Ob stoletnici pesnikovega rojstva. — SlovK 1978, 126—30. Frelih, Emil: Oton Zupančič v zatišju hajk. — Dialogi 1978, 88—91. Gazdik, Jožef: Krcmeryjevo »pesniško prijateljstvo« z Otonom Zupančičem. — SR 1978, 39—44. Giesemann, Gerhard: Parallele Verfahren in der Lyrik von Richard Dehmel und Oton Zupančič. — V: Slavistische Studien zum VIII. Internationalen Slavistenkongress in Zagreb 1978. Köln, Böhlau 1978, 99—112. Glazer, Alenka: Iz Zupančičeve zgodnje lirike. — Dialogi 1978, 66—71. — Oton Zupančič: ein Kinderlyriker. — Le livre slovene 1978, 62—5. — Portret Otona Zupančiča. — Detinjstvo (Novi Sad) 1978, 211—39. Vsebuje: Alenka Glazer, Oton Zupančič — dečji pesnik; izbor Zupančičevih otroških pesmi z vzpo-ridn. sbh. prevodi; Oton Zupančič, O umetniku, detetu i književnosti za decu. Golar, Manko: Spomini na Otona Zupančiča. (Po pripovedovanju Cvetka Golarja.) — Dialogi 1978, 85—8. Grafenauer, Niko: Mož na hribu. — GL Drama 1977/78, št. 5, (3—4). Hafner, Gema: Odmevnost umetniške besede Otona Zupančiča. — Dialogi 1978, 107—11. Janež, Stanko: Oton Zupančič, pesnik, ki je vedel za svoj dolg. (23. 1. 1978 — 11. 6. 1949). — Borec 1978, 3—12. Jevnikar, Martin: Prispevek Martina Ben-čine za Cronijevo knjigo o Zupančiču. — JiS 1978/79, 20—3, 55—8, 121—4, 172—5. Kermauner, Taras: Hermenevtična razlaga Zupančičevega Cicibana. — Dialogi 1978, 91—107, 160—77, 240—56. — Hermeneutičko čitanje Zupančičevog Cicibana. Sa slovenačkog Juraj Martinovič. — Život (Sarajevo) 1978, br. 7/8, 3—75. Kersche, Peter: Oton Zupančič v nemških prevodih. Bibliografija. — SR 1978, 96— 106, 229—31. Kos, Janko: Oton Zupančič in problem klasike. — Sodobnost 1978, 112—20. — Oton Zupančič v luči primerjalne književnosti. — Sodobnost 1978, 813—20. Kovic, Kajetan: Zupančičeva pesem za (mojo) današnjo rabo. — Sodobnost 1978, 121—7. Krakar, Lojze: Oton Zupančič. U povodu stogodišnjice rodenja. — Zadarska revija 1978, 129—35. Kreft, Bratko: Fragmentarne glose. — Sodobnost 1978, 25—35. Mahnič, Joža: Letošnji veliki jubilant — Oton Zupančič. — Mohorjev koledar 1978, 83—7. — Zupančič in Bela Krajina. — JiS 1978/ 79, 1—4. — Zupančič in knjiga. (Ob stoletnici pesnikovega rojstva.) — Knjižnica 1978, 1—5. — Zupančič kot organizator in teoretik prevajanja. — Glasnik SM 1978, 40—4. Martinovič, Juraj: Ekspresionistična dimenzija Zupančičeve poezije. Prev. Nikolaj Jež. — Sodobnost 1978, 57—71. Mitrovič, Marija: Zupančičeva Duma v kontekstu jugoslovanske rodoljubne lirike. Prev. Jaša Zlobec. — Sodobnost 1978, 71—9. Moravec, Dušan: Dramaturško delo Otona Zupančiča. S simpozija, posvečenega pesnikovemu delu in življenju ob stoletnici rojstva. — NRazgl 1978, 414—5. Mušič, Janez: Pesnik Dume in Bele Krajine. — Rodna gruda 1978, 18. Oton Zupančič v gledališču. — Dokumenti SGM 1978, 2—65. 225 Vsebina: Matej Bor, Uvodna beseda; Božidar Borlco, Se zapis o Zupančiču; Bruno Hartman, Oton Zupančič na mariborskem odru; Slavko Jan, Smisel in etičnost Zupančičevega dela v gledališču; Ivan Jerman, Nekaj spominov na Otona Zupančiča; Peter Malec, Srečanja z Otonom Zupančičem; Janko Moder, Skrivnost poetičnosti, Nekaj pogledov v Zupančičev prevod Shakespearovega Viharja; Dušan Moravec, Zupančič in gledališče; Smiljan Samec, Spomin na Zupančiča iz Opere; Danilo Svara, Zupančičeva poezija in moja glasba; Fran Žižek, Zupančičeva igra »Noč na verne duše« — prva domača TV drama. Paternu, Boris: Zupančič in povojna slo-venslca poezija. — Sodobnost 1978, 801—8. Pesnik, glej — recenzenti, ideologi, literarni zgodovinarji. Izbral M. D. — Sodobnost 1978, 13&—48. Iz recenzij o Zupančiču. Pešut, Peter S.: Slojevi zvuka i ritma u nekim Zupančičevim pesmama za decu. — Književnost i jezik (Beograd) 1978, 9—15. Pogačnik, Jože: Tema pesništva in Zupančičev književni nazor. (Določitev pojma, razsežnosti in posledic). — Sodobnost 1978, 784—97. Poniž, Denis: Spoštovani tovariš urednik! — Sodobnost 1978, 133—5. Potrč, Ivan: Pesniški biser Otona Zupančiča. — Obzornik 1978, 1—2. Rudolf, Branko: Ob mozaiku problemov okrog Zupančiča. — Dialogi 1978, 71—84. Rupel, Dimitrij; Oton Zupančič. Lj., Delavska enotnost 1978. 48 str. (Umetnost in kultura. 109.) — Oton Zupančič 1878—1978. — Sodobnost 1978, 89—111. — Problem domoljubja pri Otonu Zupančiču. — Sodobnost 1978, 820—8. Vidmar, Josip: Iz spominov na Otona Zupančiča. — Sodobnost 1978, 18—25. — La patrie. Extrait du livre de Josip Vidmar sur Oton Zupančič. — Le livre Slovene 1978, 27—43. — Oton Zupančič. Lj., Part, knjiga 1978. 196 str. (Znameniti Slovenci.) — Oton Zupančič. Ob stoletnici njegovega rojstva. — PKol 1978, 69—71. — Pesnikovo domovinsko čustvo. Odlomek iz monografije. — NRazgl 1978, 10—2. — Zupančič in Kominform. — Mladika 1978, 34. Ponatis odlomka iz Vidmarjevega članka v Sodobnosti 1978, 18—25. Vodeb, Rafko: Zupančičeva pisma Salvini-ju. — Znamenje 1978, 318—23. Objavljenih šest pisem. Zadravec, Franc; Iskalec človeka, narodni jasnovidec, genij besede. — Sodobnost 1978, 49—52. — Oton Zupančič in impresionizem ter simbolizem. — SR 1978, 321—63. — Svoboda kot princip Zupančičeve lirike. — [Zborn. III], 89—120. — Veš, poet, svoj dolg. Ob stoletnici Otona Zupančiča. — NRazgl 1978, 1—2. Zlobec, Ciril; Sprašujem se. — Sodobnost 1978, 128—33. — Tudi k intimnemu Zupančiču. — Sodobnost 1978, 797—801. Zupančič, Beno; Oton Joupantchitch par Beno Zupančič et Marc Alyn. Essai, choix de textes, bibliographie, documents. Textes traduits du slovene par Viktor Jesenik, adaptation françaises par Marc Alyn. Paris, Formes et langages 1978. 77 str. (Poetes actuels. 15.) Zupančič, Oton: Cez plan. Faksimile po rokopisih v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani in v pesnikovi zapuščini ter po izdaji 1904. Uredil Joža Mahnič. Spremno besedo sta prispevala Josip Vidmar in Joža Mahnič. V Lj., MK 1978. 2 kosa v mapi. (Monumenta litterarum Slo-venicarum. 15.) — Izbrana mladinska beseda. Izbor, spremna beseda, opombe, biografija in bibliografija Alenka Glazer. Lj., MK 1978. 198 str. — Lirika. Perevod so slovenskogo. Sostav-lenie, vstupitelnaja stat'ja i primečanija Aleksandra Romanenko. Moskva, Hudože-stvennaja literatura 1978. 157 str. — Med ostrnicami. Uredil in spremno besedo napisal Joža Mahnič. V Lj., Slovenska matica 1978. 127 str. (Vezana beseda. 25.) — Pesmi za Berto. Pesmi in slike je zbral in uredil ter napisal spremno besedo Joža Mahnič. V Lj., Cankarjeva založba 1978. 151 str. (Bela krizantema.) 226 — Zbrano delo. Sedma knjiga. Leposlovna proza. Članki o upodabljajoči umetnosti. Slovstvene ocene. Članki in govori. Neobjavljeni spisi. Urednika Josip Vidmar in Joža Mahnič. Besedilo pripravil in opombe napisal Joža Mahnič. Lj., DZS 1978. 425 str. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. 126.) Glej tudi pod Cankar Ivan in Novy Lilil ANTOLOGIJE Gspan, Alfonz: Cvetnik slovenskega umetnega pesništva do srede XIX. stoletja. I. knjiga. Pregledal in dopolnil Anton Slodnjak. Lj., Slovenska matica 1978. 423 str. Mavrična krila. Izbor slovenskih znanstvenofantastičnih zgodb. Zgodbe so napisali Boris Grabnar [itd.]. Uvodna beseda Drago Bajt. Lj., Tehniška založba Slovenije 1978. 273. str. str. 7—22: Drago Bajt, Povojna slovenska znanstvenofantastična proza; str. 83—103: Boris Grabnar, Utopije in antiutopije v slovenski literaturi t9. stoletja. Mlada Breda. Izbor ljudskih pesmi. Izbral in uredil ter opombe napisal Boris Mer-har. Lj., MK 1978. 255 str. pCondor. 177.) METODIKA Bizjak, Andreja: Živalska pripoved Svettane Makarovič v osnovnošolskem razrednem pouku. Odmevnost in razvojna ustreznost živalske pripovedi Svetlane Makarovič. — JiS 1978/79, 108—14. Cedilnik, Danica: Delo z vadnico Naš jezik 7. — PD 1978, št. 15, 7. Gabrijelčič, Marija: Vpliv učiteljevega pričakovanja in nekaterih drugih subjektivnih dejavnikov na ocenjevanje spisne naloge. — JiS 1977/78, 127—35, 320—6. Golob, Berta: Jezikovni interesni krožek. — JiS 1977/78, 329. — Na rob šolskim glasilom. — JiS 1978/79, 64 — št. 2, ov. III. — Od bližnjega k daljnemu. — JiS 1977/ 78, 337. — Pisno sporočanje. — JiS 1978/79, 54—5. Gregorač, Vera: Slovenski jezik. Berilo z analizo, literarno zgodovino in teorijo. 2. snopič. Književna obdobja z berilom od romantike do moderne. Lj., DDU Univer-zum 1978. 118 str. — Slovenščina IV (književnost z berilom) za četrti razred ekonomske srednje šole za odrasle. Lj., DDU Univerzum 1978. 273 str. Ivašič, Marta: La politica linguistica nella scuola della Slavia Italiana. — V: Benečanski kulturni dnevi, 1978, Speter: La politica linguistica nella Slavia Italiana. Speter 1978, 19—35. Kmecl, Matjaž: O šolskem listu Trate in o odličnem delu v šoli. — JiS 1977/78, 356 — št. 7/8, ov. III. Kolar, Marija: Smiselno branje umetnostnega jezika v osnovni šoli. — JiS 1978/79, 92—101. Kotnik, Stanko: Slovnični pouk ob literarnem besedilu. — JiS 1978/79, 79—92. Lipnik, Jože: Kako preiti od interpretacij-skega branja proznega besedila k interpretaciji. — JiS 1977/78, 329—34. Orožen, Božena: Vaje v rabi slovenskega pravopisa. — JiS 1977/78, 328—9. Petricig, Paolo: Nekaj zapiskov o slovenskem pouku v Videmski pokrajini. — 2000 1978, št. 10, 101—103. Rant, Breda; Književno umetniško besedilo v učiteljevi pripravi na pouk. — JiS 1978/79, 7—13. — Zapis ob monografiji France Prešeren in njegovo pesniško delo. — JiS 1977/78, 102—103. Remic-Jager, Vera: Literarna vzgoja v šoli. — JiS 1977/78, 334—7. Smolej, Viktor: V povirju treh rek. — JiS 1977/78, 107—10. 145—51, 339—45. Smajs, Vinko: Medmet kot komunikacija z mladinsko književnostjo. — JiS 1977/78, 337—9. Svigelj, Soča: Kosmačeva Balada o trobenti in oblaku. — JiS 1977/78, 104—6. Žagar, France: Naš jezik 8. Jezikovna vad-nica za 8. razred osnovne šole. Maribor, Obzorja 1978. 110 str. — Poučevanje sporočanja. — JiS 1978/79, 39—42. M. Kranjec s sodelovanjem A. Logar-PIeSko in A. SolIner-Petdih 227 Bibliografija prekmurskih tiskov 1715—1919 Pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, Biblioteka 6, je izšla konec leta 1978 bibliografija prekmurskih tiskov od 1715 do 1919. Avtor je Ivan Škafar, marljivi zbiratelj prekmurskih tiskov in raziskovalec prekmurske zgodovine. Bibliografijo je za tisk priredil dolgoletni raziskovalec prekmuriane Vilko Novak, ki je napisal obsežnejši uvod o značaju in pomenu prekmurskega slovstva. Vedno smo veseli, kadar izide kakšna bibliografija, ki je tako temeljnega pomena za nadaljnje raziskovalno delo, kot je prav pričujoča prekmurskega tiska. To je prva obsežnejša in pomembnejša bibliografija prekmurskih tiskov med doslej izšlimi samostojnimi ali drugimi bibliografijami (F. Simonič, J. Mehch, A. Mikola, J. Šle-binger, V. Novak, I. Zelko, Š. Bulovec, N. Brumen). O prekmurskih tiskih so razpravljali v knjigah J. Flisar in A. Luthar, V. Novak, F. Šebjanič, M. Rupel, I. Andolj-šek, M. Kokolj in B. Horvat, J. Smej idr., v člankih pa A. Trstenjak, F. Ramovš, O. Asboth, V. Novak, I. Škafar, F. Šebjanič, M. Kokolj, A. Vratuša, I. Andoljšek, A. Slodnjak, F. Zadravec, Š. Barbarič, M. Orožen, N. Brumen idr. Vilko Novak govori v uvodu o splošno kulturnem pomenu prekmurske knjige kot »edine duhovne vsebine, ki je oblikovala narodno zavest prekmurskega ljudstva, ki je oblikovala besedni zaklad z vso široko vsebino tvamega in duhovnega značaja, dvigala izobrazbeni nivo in zadovoljevala estetske potrebe Prekmurcev. Razvijala je lepotni čut in ustrezen jezik, v katerem je bilo ustvarjeno toliko pesniških vrednot in prevodov tudi cerkvenih in posvetnih pesmi«. Škafarjevo gradivo je dopolnil in uredil Vilko Novak, ki je sestavil tudi avtorsko kazalo, kazalo naslovov, kazalo krajev izida in tiska, založnikov in tiskarn ter hra-nilišč. Na koncu edicije je dodan Škafarjev seznam prekmurskih rokopisnih pesmaric s hranilišči. Treba je poudariti, da je bibliografija zajela »prekmurske« tiske, torej tiske v prek- murskem dialektu, ne pa prekmuriane v širšem smislu (ne beleži vseh tiskov, ki so izšli v Prekmurju v tem obdobju, ne knjig, ki so jih napisali Prekmurci v drugih jezikih). Bibliografija je v osnovi urejena kronološko. Tiski imajo ohranjen natančen prepis naslovnega lista. Ta popis je narejen pri večini tiskov, razen pri tistih, ki niso dosegljivi, a so znani iz literature in so seveda dodani, tako da je bibliografija res obsežna in manjkajo le nekateri prekmurski tiski predvsem iz Amerike, kot omenja Vilko Novak v uvodu. Bibliografska enota ima obsežnejšo anota-cijo. Govori o vsebini tiska, daje pojasnila ali dopolnila o avtorju, prevajalcu, prireditelju, naslovu. Opozarja na predgovor, posebnost črkopisa in jezika in druge zanimivosti. Anotacija opozarja na ponatise pri prvi omembi dela, pri ponatisu pa navaja bibliografsko številko prve izdaje. Tudi pri koledarjih in časopisju navaja čas izhajanja in bibliografske številke vseh letnikov, zajetih v bibliografiji. Na koncu opisa je navedeno še hranilišče tiska in ponekod tudi literatura o delu, v nekaterih primerih s kritično oceno objavljene literature. Bibliografija z anotacijo in bibliografskimi opombami bo raziskovalcem mnogo povedala o posamezni ediciji. Bibliografija obsega 334 enot. Zajela je časopisje, koledarje in knjige. Tiskarski škrat je ponagajal in izpustil leto izdanih tiskov 1853 pred bibliografsko enoto 72, leto 1871 pred 115, leto 1872 pred 127, leto 1899 pred 209; leto 1885 pa je odveč pred 161 in leto 1898 pred bibhografsko enoto 200. V okviru leta so razvrščeni tiski (se zdi) po abecednem redu avtorjev knjig, odnos-no naslovov. Ponekod je avtor izpisan pred bibliografsko enoto (glej 60, 91, 139, 146), medtem ko pri večini ne. Zdi se, da je časopisje navedeno v okviru leta na prvem mestu, vendar ni doslednosti: npr. Prijatel je na prvem mestu v okviru leta 1875, 1877, 1878 m 1879, v 1876 pa ne. Pri Prijatelu in Muraszombat es Videke pri prvem opisu v opombi niso zapisane bibliografske številke naslednjih letnikov, ravno tako tudi pri poznejših letnikih ne kaže- 228 jo opombe na bibliografsko številko prvega zapisa. Muraszombat és Vidéke ni naveden na začetku leta 1885, sicer pa je v ostalih letih izhajanja na začetku. Ta predpis za časopisje pa spet ne velja za Nevte-peno poprijéta Devica Marija ..., pobozsen liszt, poznejši Marijin list. V letu 1904 je očitna abecedna razvrstitev tiskov, v 1905 pa abecedni sistem spet odpove itd. Marijin list ni zabeležen na začetku leta 1906, 1910, 1911, 1913, 1914, 1915, 1916, 1919, toda v 1907, 1908, 1909, 1912, 1917, 1918 je. Novine nastopajo med tiski, vendar ne po abecedi, ne na začetku leta. Prav tako so razvrščeni koledarji, včasih po abecedi, včasih ne. Nekatera leta prinašajo tiske v abecednem redu in so zato pregledna. Da bi bila pa bibliografija absolutno kronološko urejena, ni verjetno. V okviru leta 1904 manjka knjižica Pa-duanszki szvéti Anton . .. Soboška knjižnica PSK jo hrani. Škafar jo citira sicer med tiski 1898, vendar se glasi naslovna stran: Paduanszki szvéti Anton ino kruh sziromakov. Navo vrasztvo za nevól zst-vlenya. Z dopuscsenyom »Szvetoga Steva-na Driistva na sztari szlovenszki jezik obrnyeno. Szent-Gotthard. Vo dava Wel-lisch Béla. 1904., medtem ko se glasi ovojni naslov: Paduanszki szvéti Anton ino kriih sziromakov. Szent Antal kenyere. Paduai Antal, konyorogj érettiink. Szent-Gotthard. Vo dava WeJlisch Béla 1898. Očitno sta to dve izdaji knjižice, pri izdaji iz 1904 je Wellisch najbrž porabil ovoj iz 1. 1898. Knjižnica ima 32 strani. Kolikor so verodostojni zapisi v madžarskem seznamu prevzetih knjig iz Prekmurskega muzejskega društva leta 1941, bi o-menila še tri knjižice, ki se žal niso ohranile pri nas: Razlaganje velikega katekiz-muša, Sopron 1836, Molitvi na sztari szlovenszki jezik obrnyene, Lendava 1884 in Rimskokatoličanski mali katekizmuš, Budapest 1911. Dober pajdaš kalendarium ... na 1902 leto bi moral stati v letu 1901, ker je bil takrat natisnjen (letnica na hrbtni strani naslovnega lista), saj so očitno koledarji zabeleženi v letih izhajanja, ne pa v letih, za katera so bili izdani (primerjaj 1917, ko sta bila natisnjena dva Dobra pajdaša kalen-dariuma za 1917 in na 1918 in sta ju avtorja razvrstila v leto 1917). Pri Novinah 330 v letu 1919 je treba dodati na str. 91: od št. 28 — 27. jul. 1919 Rdeče Novine, Alsólendva (glej N. Brumen, Pregled naprednih tiskov. — Ob na- prednem tisku ... M. Sobota 1962, str. 101 —121 s sliko št. 28 Rdečih Novin, str. 106). NUK hrani tudi to številko Novin. Podnaslov: Političen, driižbeni i pismeni list za staroslovence. Od št. 23 — 22. jun. 1919 Vreditelstvo s izdaj atelstvo: Politične ko-misarije tiskarna propaganda. Od št. 26 — 13. jul. 1919 Vreditelstvo s izdajitelstvo: V čejna komissarije tiskarna propaganda. Od št. 23 do 29 je Novine tiskala tiskarna E. Balkanyija v Dolnji Lendavi. Pri 231 bi opozorila, da je mesečnik Nev-tepeno poprijeta, kasnejši Marijin list izšel tudi med okupacijo v enem zvezku z naslovom: P. Ernest: Premislavanya od bi. D. Marije. Marijin list 1941. maj 8. — 1943. jun. 8. Dobi se pri Društvi sv. Stevana... 97 str. 8" (glej N. Brumen, Prekmuriana 1941—1945. — Knjižnica, 1968, 1/4, str. 86 -94). Pri 111 je treba dodati, da so Nove knige cstenya izšle v zbirki (Vesznicskosolszke knige cstenya; 2). Tudi pri 128 je izšla knjiga v zbirki (Nepiskolai olvasokonyv; 4). Magyar-vend szotar pri 328 nima razrešenega avtorja s šifro K-R., čeravno je V. Novak že leta 1935 objavil polno ime avtorja Kardoš Aleks (Bibliografija o Slovenski krajini. — Slovenska krajina, Beltinci 1935 str. 125). Original tiska pod 31 Novi abeczedar hrani NUK (sign. 19536 V 3-f) poleg Budimpešte in Prage. Nekaj tiskov še hrani soboška knjižnica, kar pa ni navedeno; pri 90 je treba dodati ima PSK (R 166), pri 95 (R 166), pri 166 (R 261), pri 229 (R 155), pri 255 (R 102), pri 297 (R 180), pri 284 (R 90). Med hranilišči je treba omeniti tudi ptujsko knjižnico, ki ima osem prekmurskih tiskov iz te dobe (Glej Trideset let študijske knjižnice v Ptuju, Ptuj 1978, str. 46), po en tisk pa goriška, kranjska in celjska knjižnica. Iz kazala hranilišč se vidi, da imajo naše knjižnice skrbno zbrane prekmurske tiske, predvsem soboška Pokrajinska in študijska knjižnica. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani in Univerzitetna knjižnica v Mariboru. Mnogo prekmurskih tiskov hrani sam avtor Ivan Škafar v Radljah, kompletne Novine, razen nekaj številk iz 1919 pa ima Dekanijska knjižnica v Murski Soboti poleg ostalih zbranih prekmurskih tiskov in rokopisnih pesmaric. Od knjižnic v tujini hrani največ prekmuriane Orszagos Szechenyi konyvtar, Budapest. 229 Na rob še tole: za pomembnejše tiske, npr. pod 1, 2, 3, 6, 7, 13, 31 itd. hrani soboška knjižnica fotokopije, kar pa ni pomembno za objavo v bibliografiji. Važna so hrani-lišča originalov. Pri zbiranju gradiva in sestavi biliografije je bilo opravljeno veliko delo. Avtorjema pa mora biti v zadoščenje, da bodo po bibliografiji segali znanstveniki in drugi, ki se zanimajo za bogato narodnostno dediščino naše slovenske prekmurske pokrajine. N i ki Brumen Pokrajinska in študijska knjižnica v Murski Soboti Nekaj o osebnih zaimkih V prispevku Slovnični pouk ob literarnem besedilu (JiS 1978/79, 79—85) se je avtor, naš znani metodik Stanko Kotnik, dotaknil mestoma tudi strokovnega pojmovanja osebnih zaimkov, kakor so zajeti v učni načrt osnovne šole, in je to povezal še z enim stavkom iz novega učbenika za 7. razred osnovne šole. 1. Najprej (str. 82) učnemu načrtu zamer-ja, ker predvideva le spreganje glagolskih časovnih oblik, iz česar pa da je »povsem (...) izločena nujnost postopnega analitičnega pridobivanja posameznih kategorij, se pravi pojma osebe in števila (zaporedje lahko tudi obrnemo, ker je včasih primernejše), zatem pa še časa«. Na koncu še vzklik: »To pa so bistvena slovnična jezikovna spoznanja!« V spreganju, kakor ga laično razumemo, je vse to implicirano (torej nujno prisotno): spreganje je namreč pregibanje enih glagolskih oblik (namreč za čase in naklone) v osebi in številu. Mišljeno je torej tako: Učenci v besedilu najdejo različne oblike istega glagola (ali ne prevelikega števila glagolov) in jih izpišejo na tablo v stolpec (stolpce), nato pa jim na desni pripisujejo besede, ki se z njimi družijo (ali so z njimi družljive). Npr.: I. stopnja: dela delaš delam sneži II. stopnja: dela; oče sneži:--- delaš: ti delam: jaz Nato enote stolpca lahko uredimo po načelu bližnjostj, da dobimo zaporedje de- lam (sam sebi sem najbližji), delaš, dela/sneži. Besede, ki smo jih glagolskim oblikam pripisali na desni, prestavimo na levo: jaz delam, ti delaš, oče dela,--- sneži. Število je seveda druge vrste pregibanje kot spreganje (t. i. mocija) in je težje kot spreganje po osebi: delam delaš dela delava delata delata delamo delate delajo Cas se da izpeljati z dodajanjem časovnih prislovov in prislovnih zvez, npr. včeiaj (lani) in jutri (drugo leto), ni nujno, če obravnava časov še ni predvidena. Prislovi za časovne pojme, ki se ujemajo s trenutkom govorjenja (npr. sedaj, danes, letos), so manj primerni za to, da bi učence napeljali na sedanjik (prim. zveze Danes sem bil..., Danes sem ..., Danes bom...), čeprav nam pri njih res pride na misel, verjetno, sedanjik. Učni načrt torej tu ničesar nujno ne izloča. Verjetno tudi nikoli ne bo tako podroben, da bi predvidel vse operacije pri obravnavi kake teme. Ob dani temi potrebne (in nujne) operacije lahko prikaže le učbenik; in v tem se z avtorjem strinjam, da je potreben, in sicer veliko bolj, kot kak delovni zvezek. Kazalo bi ga torej razpisati, in če bo nastal dober, bo lahko vplival tudi na učni načrt. 2. Na str. 83 beremo, »da moramo v primernem trenutku pojem 3. osebe razširiti: ta se ne omejuje na ljudi, temveč zajema vse, kar poimenujemo s samostalniki«. Tu je implicirano več strokovnih neustreznosti. Tako ni res, da bi se 1. in 2. os. nanašali le na osebo; 1. os. je govoreči, pa naj bo člo- 230 vek ali žival ali predmet (torej je tudi slabo, če nekateri besedo govoreči zamenjujejo z govorec, ki bolj kaže samo na osebo). Vse, kar govori, sebe lahko imenuje le z jaz, li... In isto je z 2. osebo: je vse (ne samo vsak), kar je ogovorjeno. Če navedem nekaj primerov po spominu iz pesnikov: Jaz (tj. sonce) sem bilo pred teboj na sveti. — In tebi, morje, sem odkril se jaz. — Ti samo (morje) v svojem imenu moriš. To je vendar jasno. 3. oseba ne »prijema« samo na samostalnike, ampak preprosto na vse, kar ni govoreče in/ali ogovorjeno, kar ni jaz... ali ti...; prijema tudi na samostalniške zaimke in stavke ter na odsotnost samostalniške besede v vlogi t. i. prvega aktanta (tj. vršilca dejanja, nosilca stanja ali poteka) sploh: Kdo zna noč temno razjasnit, ki tare duha! — Ne ve se, kaj ga muči. — Dežuje. — Da bi se spet zvedrilo! 3. Iz povedanega tudi jasno sledi, da bo komaj kaj napačnega v misli učnega načrta, ko meni, da se zaimek za 3. osebo rabi namesto samostalnikov. Kritik meni, da so »prejšnje slovnice« (katere) sicer res pozabljale na to, da os. zaimek za 3. osebo zamenjuje samostalnik, da pa gre sedaj učni načrt v drugo skrajnost, v prehitro posplošitev: »Slovenščina je namreč nekoliko samosvoja in prav imenovalniške oblike osebnega zaimka on, ona, oni itd. uporablja res samo za osebe, ljudi, medtem ko za vse drugo rabi samostalnike in kazalno zaimke. Zelo redki primeri posplošene rabe (predvsem za stvari in pojme), na katere naletimo, brž razkrijejo neposreden ali posreden vpliv tujih jezikov in jih zato ne smemo uvrstiti v pravilo. Zgled 'Kaj? Ona (t. j. hiša...) stoji na griču" v jezikovnem učbeniku za 7. razred je napačen, neslovenski.« Tako Kotnik k temu. Od vsega tega drži samo, da je grajani primer (neugodno citiran, vsaj manj ugodno, kot bi glede na svojo grafično obliko v knjigi lahko bil) slab, nastal pač zato, da se je vse lahko nanašalo na sličico s hišo (in da ni naraslo število stavkov v povedi). V takih primerih se dejansko rabi samo ničta oblika f 0] zaimka, seveda v primernem sobesedilu: Zagledali smo hišo. Stoji na griču.; ali: Hiša stoji na griču; krita je s slamo. Varianta, ki jo omenja Kotnik (po Brezniku), nemara: ta stoji na griču ali ta je krita s slamo, je slaba, če sploh normalno mogoča, samostalnik pa se v takih primerih ne da ponoviti. Kako da smo recenzenti prezrli navedeno in tu grajano slabost, se ne spominjam; kritiku se za opozorilo zahvaljujem, pač tudi v avtorjevem imenu. Avtor bi seveda zaslužil oceno cele knjige, in od koga naj bi jo bilo normalno pričakovati, če ne od ljudi, ki od metodike tako rekoč živijo. Narobe bi bilo misliti, da ne velja pravilo iz učnega načrta, da namreč osebni zaimek za 3. os. zamenjuje samostalnike (širše seveda samostalniške besede). Saj so vendar tudi osebna imena samostalniki. Ali bi torej morali že na tej stopnji pravilo za ta zaimek podati v vsej zapletenosti, je veliko vprašanje. Potem bi se reklo: zaimek za 3. osebo v neimenovalniških sklonih (ali: v rod., daj., tož., mest. in or.) zamenjuje katero koli samostalniško besedo, v imenovalniku pa površinsko le samostalniško besedo za osebo, ki je bila s prvotnim imenom imenovana že prej, ali pa je imenovana v pristavku, globinsko (z ničto obliko) pa zamenjuje katerikoli samostalnik (oz. samostalniško besedo tudi tu, v im.). Torej: pravilo za osebni zaimek za 3. osebo mirno lahko ostane, kot je, celo mora ostati, saj se ta zaimek ne more rabiti kot prvo poimenovanje (kakor se osebna zaimka za 1. in 2. osebo), le primer za ime-novalnik v učbeniku je treba zamenjati. 4. Spričo povedanega bi bilo bolj objektivnemu pretresovalcu tega vprašanja po našem težje govoriti o dveh enakovrednih skrajnostih, zlasti še, ko v primeru novejše slovnice sploh ne gre za kako skrajnost. Za konec naj omenim še to, da se onjona v prenesenem pomenu nanašata tudi ne na osebe, ampak npr. na živo sploh; Zdaj je v gnezdu ona (tj. samica). — Ali je on ali ona (vprašujemo po spolu živega, če ni ravno očiten). Jože Toporišič Filozofska fakulteta v Ljubljani Koroška v slovstvu Na letošnjih Koroških kulturnih dneh (15.—17. febr.), ki so sicer vsakoletna osrednja prireditev strokovne, znanstvene, politične, kulturne misli koroških Slovencev v Avstriji, je bila po daljšem času spet večja pozornost namenjena vprašanjem literature, predvsem slovenske, pa tudi nemške, kakršna se na avstrijskem Koroškem pojavlja. Prireditev je bila jubilej- 231 na, deseta — že od vsega začetka pa ji gre nedvomna zasluga, da je spodbudila in pospešila raziskovalno in interpretativno delo v zvezi s to zgodovinsko slovensko pokrajino. Na prvih Kulturnih dneh konec leta 1969 je pisec tega poročila prebral pregled slovenskega literarnega snovanja za avstrijsko mejo v 20. stoletju in s tem na neki način nadaljeval tovrstno delo pokojnega literarnega zgodovinarja, koroškega rojaka Ivana Grafenauer j a, ki seveda prejkoslej ostaja osrednje ime ustreznega zgodovinopisja — katerega delo in misel pa iz razumljivih, naravnih vzrokov nista več mogla poseči v dogajanja zadnjih desetletij. Pisec tega poročila je takrat na osnovi razmeroma natančnega pregleda ne tako ma-loobsežnega gradiva skiciral slovenski literarni razvoj na Koroškem po anšlusu; omembe vrednejša opora pri tem so mu bili le nekateri bio-bibliografski oziroma opisni članki o posameznih avtorjih, ki jih je dotlej v tržaški Mladiki predstavil Martin Jevnikar. — Bolj ali manj na osnovi tega pregleda je po 1969. nastala še vrsta drugih: Detelov, Zablatnikov, do neke mere Vospernikov, Hafnerjev in Prunčev, kot osnova je služil tudi prikazu slovenske koroške zamejske slovstvene ustvarjalnosti v Kondorju (Ta hiša je moja, pa vendar moja ni); nekaj tehtnih posamičnih interpretacij (Lipuša, Messnerja) je pripravil Boris Paternu; zanimiv avtor je za ta del dunajski slavist, sicer Korošec Pavle Zdovc in še kdo. Lep prispevek je tem prizadevanjem letos na Kulturnih dneh dodala mlada koroška slavistka Vida Obid. Pod naslovom Slovenska literatura na Koroškem po letu 1945 se je ob sicer neizbežno ponovljenih osnovnih obrisih nekajkrat uspešno posvetila pomenski in slogovni razlagi izrazitejših avtorjev in njihovih tekstov (Polanška, Kokota, Lipuša, Januša, Messnerja), podrobneje se je zaustavila tudi pri členitvi revije Mladje, njenega programa in perspektive. Razmeroma kratka in kritična pa je bila do celovške Mohorjeve družbe, kar je sprožilo nekaj sicer dovolj strpnih in konstruktivnih ugovorov — predvsem v zvezi z vlogo slovenske politične emigracije takoj po vojni na Koroškem in pa v zvezi z njenim najplodovitejšim in najbolj na Koroško vezanim pisateljem (čeprav se je razmeroma zgodaj selil »naprej«, v Ameriko) Karlom Mauserjem, češ da sta oba, emigracija in Mauser, vredna tehtnejše ocene. — To seveda drži: že na prvih Kul- turnih dneh sem opozoril, da je bila vloga emigracije na Koroškem izrazito dvojna; po eni strani je s svojim pismenim in navsezadnje intelektualnim potencialom resda v veliki meri oblikovala slovensko publicistiko na Koroškem, ki je bila takrat za ta del precej »prazen« prostor, na drugi strani pa je s svojo politično zagrizenostjo in slepoto zasejala strahovite spore, ki so bili docela neavtohtoni in ostajajo še danes naporna hipoteka za vso slovensko manjšino v Avstriji. Podobno je z Mauserjem: bil je dolga leta glavni pisec celovške Mohorjeve družbe, ki jo je zalagal z ve-černiškimi pripovedmi po Jalnovem vzorcu — v njih je le snov dvakrat ali trikrat koroška (sicer je vse gorenjsko, s problema-bičem lahko literarni zgodovinar že danes brez kanca posebno slabe vesti zapiše, da tiko in vsakršno specifičnostjo vred). Za Mauserjevo obsežno trilogijo Ljudje pod je zlasti v drugem in tretjem delu, ki sta bila bržkone pisana že v Ameriki, preobremenjena z ideološko in politično tendenč-nostjo, tako da ji je težko vzdržati kriterije literarne kvalitete. Zato ostaja kljub nekaterim podobnim ideološkim podtonom verjetno literarno še zmeraj najzanimivejši in najboljši Mauserjev zgodnji avtobiografski roman Kaplan Klemen, precej bli-zek značilni Pregljevi pripovedni fakturi, pa spet daleč od kakršnekoli koroškosti. Drugo predavanje na Kulturnih dneh je pripravil koroški književnik in demokrat Helmut Scharf, pri nas med drugim znan po koroški literarni antologiji Kärnten im Wort (Koroška v besedi), v katero je brez zadržkov sprejel tudi vrsto slovenskih besedil. Predstavil je nemško koroško literaturo po letu 1945, svoj pregled pa uvedel z vrsto načelnih vprašanj, na primer o tem, kaj da to sploh je, nemška koroška literatura — ali je sploh mogoče govoriti o deželnem značaju kakšne literature. Nekaj tihih, imanentnih meril po njegovem za to le obstaja: koroška provenienca avtorjev, ali avtorjevo preživljanje življenja na Koroškem, trajno ali začasno, dalje so to lahko koroške snovi in motivi, ali pa koroške založbe, ki delo tiskajo, koroška publika, slogovno in miselno koreninjenje v koroški tradiciji. Na podoben način je dvomil (in jo navsezadnje vendarle ustoličil) o letnici 1945 kot mejni, periodizacijski letnici. Potem pa je skušal pri vrsti avtorjev skicirati determinante koroškosti v značilnih tipičnih oziroma neizogibno koroških temah (narava dežele, človek — recimo kot slovanski element pri Perkonigu, Vieser-jevi, Mačku, Handkeju in drugih; deželna 232 zavest in preteklost, posebno nacistična, ki je tod zapustila globoke in usodne sledove, ipd.). Perspektivo za naprej je videl v tematiki sožitja in sosestva med obema narodoma; v smiselni odprtosti koroškega snovanja navznoter in navzven, kajti dežela je mejna in v njej se pretakajo številna kulturna izročila: priložnost za evropsko pomembno misijo (žal je praktični vsakdan prepogosto gluh za tovrstne vizije; nekaj ustreznih Scharfovih in še katerih besedil si ne more in ne more utreti poti do javnosti). Bil je to zanimiv, literarno slikovit, tudi intenzivno informativen referat, z močno demokratično intonacijo. Tretje po vrsti je bilo predavanje pisca teh v^rstic, in sicer o razmerju med slovensko matično in koroško slovensko literaturo. Poglavitna izhodna teza: iz časov poltisoč-letne karantanske središčnosti za slovenski etnični prostor (prvi slovenski zgodovinski upravni in kulturni center je bil v Celovški kotlini) je v slovenski zavesti in pod njo ostalo upoštevanje takšne centralnosti — Koroška se je s svojo preteklostjo in funkcijo izoblikovala v pomembno znamenje slovenske identičnosti. Še pred dobrimi 100 leti se je zdelo to nekako samoumevno in naravno; s postopno nemško asimilacijo in končno s plebiscitom pa je ta stara središčnost in znamenje slovenske samoniklosti čez noč postalo periferija, kar je za skupno narodno zavest bil hud šok, ki z recidivi traja še danes. — Do plebiscita je slovensko slovstveno (in siceršnje) delovanje na Koroškem potekalo skladno in integralno s splošnoslovenskim, potem je začelo zaradi posebnih razmer ubirati svojo pot, v glavnem pa je sredi represivnih razmer naglo ugašalo. Ko je po drugi vojni znenada spet pokazalo življenjsko moč, je to bilo za skupno slovensko narodno mentaliteto veliko olajšanje, bilo je pač eno od znamenj slovenske neugonobljivo-sti. Slovenska skupnost, matica, je obuditev pozdravila z odprtimi rokami, s čimer pa so se odprle nekatere nepričakovane nevarnosti za zdrav razvoj te literature. Ker je kot umetnost pomenila še marsikaj mimo umetniškega, bi lahko postopoma tisto drugo začelo nadomeščati njeno resnično literarno vrednost. Tako mora slovenskega koroškega avtorja danes nujno spremljati podvojena mera samokritičnosti, nekatera znamenja namreč kažejo, da strogost do lastnega dela pri večini avtorjev zares popušča. In končno je znani prevajalec Peter Kersche izredno natančno in sistematično pregledal prevajanje slovenske literature v nemščino za leta od 1945 naprej. Upošteval je domala vse: od statistike teh prevodov, do prevajalcev, založb, možnosti, štipendij in ustreznih nagrad (za spodbujanje prevajalcev — zvečine ostajajo neizkoriščene). Skoraj zagotovo je mogoče reči, da še zlepa kakšna takšna literarna bilaterala ni bila tako izčrpno obdelana in prikazana (podrobneje pa o analizi ne poročamo, ker je bila prevedena, objavljena v Književnih listih 1. marca). Vsa ta predavanja so bila zadnji, sobotni dopoldan, ko zanimanje ponavadi že popušča; pa vendar je občinstvo, deloma tudi nemško, saj je bilo vzorno poskrbljeno za sinhrono prevajanje, zbrano vztrajalo in se vključevalo v diskusijo. »Literarni« del Koroških kulturnih dni je tako smiselno, zaokroženo, dopolnjevalno in obenem dostojno zaključil letošnjo jubilejno prireditev, v celoti naravnano v smiselno medsebojno seznanjanje med obema narodnima skupnostma, slovensko in nemško. Matjaž Kmecl Filozofska fakulteta v Ljubljani Obvestilo o etnološko-slavističnem posvetovanju Slovensko etnološko društvo in Slavistično društvo Slovenije vabita na posvetovanje o problematiki ustnega slovstva kot o predmetu interdisciplinarnih raziskav etnologije, slavistike in folkloristike, o vzrokih cepitev teh strok in o možnostih skupnih raziskovanj. Posvetovanje bo sredi novembra 1979 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Na seji predstavnikov obeh društev so bile predlagane naslednje téme: 1. Ustno slovstvo kot predmet literarne, etnološke in folkloristične znanosti. 2. Ustno slovstvo kot osnova literarnega ustvarjanja. 3. Jezikovna odzivanja v posameznih življenjskih položajih in v določenih socialnih okoljih. Podrobnejše teze k posameznim naslovom bojo formulirali strokovnjaki obeh društev. Do oktobra bojo poslane vsem, ki bojo svojo udeležbo na posvetovanju prijavili najkasneje do konca avgusta 1979 na naslov; Marko Terseglav, Glasbeno-naro-dopisna sekcija ISN SAZU, Wolfova 8, Ljubljana. Ob prijavi navedite tudi naslov teme, pri kateri želite sodelovati. Po medsebojnem dogovoru uredništev Jezika in slovstva ter Glasnika slovenskega etnološkega društva bojo referati s posvetovanja objavljeni v obeh glasilih, zato prosimo vse udeležence, da na posvetovanje prinesejo že za tisk pripravljene prispevke. Slovensko etnološko društvo Slavistično društvo Slovenije POPUST NA KNJIGE SLOVENSKE MATICE Uredništvo je prejelo od uprave Slovenske matice naslednji dopis: Spoštovani! Slovenska matica nudi vsem naročnikom revije Jezik in slovstvo ugodno možnost, da si nabavijo njene knjige in še posebej spodaj navedene literarno zgodovinske in leposlovne knjige: din Zgodovina slovenskega slovstva V. 100,00 Zgodovina slovenskega slovstva VI. 100,00 Zgodovina slovenskega slovstva VII. 100,00 Slovenska književnost 1945—1965 I. del 100,00 France Koblar, Slovenska dramatika 1. 85,00 France Koblar, Slovenska dramatika II. 85,00 France Koblar, Dvajset let slovenske Drame 1. 60,09 France Koblar, Dvajset let slovenske Drame 11. 60,00 Jože Koruza, Slovenska dramatika 100,00 Juraj Martinovič, Poezija D. Ketteja 125,00 Boris Paternu, Estetske osnove Levstikove lit. kritike 65,00 Jože Pogačnik, Stritarjev literarni nazor 65,00 Janez Rotar, Politična in socialna misel Podlimbarskega 65,00 Jože Toporišič, Pripovedna dela F. S. Finžgarja 50,00 Mirko Zupančič, Literarno delo mladega A. T. Linharta 48,00 France Koblar, Shakespeare pri Slovencih 50,00 Helga Glušič, Pripovedna proza C. Kosmača 92,00 Branko Berčič, Mladost I. Tavčarja 65,00 France Bernik, Lirika Simona Jenka 65,00 Bruno Hartman, Celjski grofje v slov. dramatiki 160,00 1. Prijatelj, Izbrani eseji 11. 50,00 Prijateljev zbornik 100,00 Kmečki upori v slovenski umetnosti 75,00 Iz. Cankar, Leposlovje—Eseji— Kritika I. 60,00 Iz. Cankar, Leposlovje—Eseji— Kritika II. 60,00 Slovenska matica 1864—1965 50,00 A. Gspan-A. Slodnjak, Cvetnik starejšega slov. umetnega pesništva 300,00 Taras Kermauner, Besede in dogodek 250,00 Simpozij o Ivanu Cankarju 1976 210,00 Mira Mihelič, Otok in struga 50,00 Juš Kozak, Pavlihova kronika 50,00 Miško Kranjec, Ukradena ljubezen 50,00 Vojeslav Mole, Iz knjige spominov 70,00 Božidar Borko, Srečanja 50,00 Nada Kraigher, Terminus 54,00 Pavle Zidar, Legenda 35,00 Edvard Kocbek, Krogi navznoter 130,00 Andrej Capuder, Mali cvet 90,00 Mimi Malenšek, Ujeti v času 265,00 France Koblar, Moj obračun 100,00 Veno Pilon, Na robu 24,00 Gre za knjige, ki so trajnega pomena in sodijo v knjižnico vsakega slavista. Dobite jih s popustom, tj. po članski ceni (precej nižji od knjigotrške) in pri večjem odvzemu tudi na več obrokov v poslovnih prostorih Slovenske matice. Trg osvoboditve 7 — prvo nadstropje. Uprava SM v Ljubljani Naročniki Jezika in slovstva se bodo pri nakupu izkazali s priznanico o plačani naročnini za tekoči letnik časopisa.