XIX. tedaj 9. zvezek, C¥BTJS z vertov sv. Frančiška. Časopis za verno katoliško ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška. S privoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti vrejuje in izdaja P. Stanislav Škrabee, mašnik frančiškanskega reda na Kostanjevici. VSEBINA 9. ZVEZKA. Petindvajseto leto papeštva Leona XIII........................... . 257. Mesec oktober. Premišljevanja o življenju sv. Frančiška. Eden in dvajseti dan. Kako je sv. Frančišek samoto in molčečnost ljubil............................................. 258. Čednosti bi. Marije Krescencije Kaufbajrenske. IX. pogl. Njena dušna moč in njena ljubezen do križa . . 263. X. pogl. Krescencij v zatajevanju in pokori s Kristusom križana...................................................... 267. Prava podoba Kristusova............................................... 270. O spovedi iz pobožnosti (Dalje). . . .................... 275. Brat Julijan iz Spire. Njegova dela. 1. Oficij sv. Frančiška. (Dalje) . 277. P. Hartmana oratorij „Sv. Frančišek1'..................................281. Življenje sv. očeta Frančiška, sestavljeno v 13. stoletju (Dalje.) . 283. Priporočilo v molitev................................................. 285. Zahvala za vslišano molitev........................................... 287. Našim dopisnikom...................................................... 288. V GORICI Hilarijanska tiskarna 1U02. Izhaja v nedoločenih obrokih. Stane cel tečaj (12 zvezkov) 150 v. Knjižne novosti. Uvod v biblijske zgodbe nove zaveze. Spisal Dr. Jožef L § s a r, profesor bogoslovja, knezo-škofijski konzistorijalni svetnik itd. Ponatis iz »Voditelja11. V Mariboru, 1902. Založilo uredništvo „Voditelja“. — Cena 3 K. — Veselo je, da se morejo tudi taka učena dela po »Voditelju11 ko posebne knjige spraviti na svitlo ; da bi se le tudi pridno brale in kupovale, študirale 1 A. Janežičeva Slovenska slovnica. Osma predelana izdaja. (Dalje). V besedah na -tel- je torej, kaker smo videli, etimologično toliko opravičen 1, koliker l\ Ne tajimo pa, da imamo tudi primere, kjer je 1 gotovo pozneje nastal iz pervotnega 1’, ne da bi vedeli iz kakega vzroka. Omenil sem že ribn. pribolšati za priboljšati. Tu še nekoliko drugih primerov. Prekmurci govore zdaj krao za kralj, na Štajerskem se sliši hmevv za hmelj, na Gorenjskem žuaburv (Paglovec piše „shnabou“) za žnabulj, žebuw za žre bul j. Hervatje imajo zraven ž d ra 1 j tudi ždral in ždrao, zravenžmulj tudi žmul in žmuo. Etimologija poslednje besede ni znana, pač pa prejšnje; ždral j je iz ž i, r a v 1 j h in to iz ž t r a v j i>, kar je dalo pri nas po preskoku omehčanja žurjav, V ždral j je torej Ij tako opravičen, kaker n. pr. v našem mravlja iz mr a v ja; zakaj se je spremenil v 1 in dalje v o, ne vemo, morda vsled sprijetja s pervotno spred stoječim v. Ali tudi nasprotno se more zgoditi, da se namreč pervotno terd 1 nadomesti z Ij. Miklošič sodi tako o Ij pred končnico - k a v hervaških besedah kaker kazal j k a, m aha Ij k a itd. On celo misli, da bi vtegnil biti v teh primerih Ij iz v: kazaljka iz kaza-v-ika. Vgl. Gr. II. 269 id.11) Primeri hrv. valj, Ackervvalze, in naše v a’ I; hrv. ml jak, srb. mlak, kraško m 1 j a č n n in naše navadno mlačen; navadno p 1 a j h a t i (Plet.) in ribn. p 1 j a’ j h a t i (pa : o p 1 a‘ h n i t i.) Za stslov. p o-s t i 1 a t i, p o s y 1 a t i imamo mi: postiljati, pošiljati, pač po analogiji sedanjika: posteljem, pošljem. — Semt.ertja se bere napak v e s 1 j a t i nam. veslati, zavozljati nam. z a-vozlati, po analogiji primerov kaker: d er gl j a ti, smehljati itd. Napak je tudi zeljni, z e 1 j n i k, z e 1 j n i c a, zeljnate glave, kaker se je ni davno bralo po časopisih; prav: z e I n i. zelnik, zelnica, z e 1 n e glave, vse to je namreč neposredno iz zel, ne iz želj e. Težje vprašanje je, kedaj imamo pisati l, kedaj v v pridevnikih na -tim in iz njih izvedenih samostavnikih na -iki in -ica. Vže beiž o tej besedi „samostavnik“ naši jezikoslovci niso edini. Pleteršnik in Levec hočeta samostalnik, Perušek, če ga ni še preučil dr. Ilešič, s a m o s t a v n i k. Jaz mislim, da ta beseda *) Meni z e zdi najverjetniše, du so hrv. besede na -alj ka iz besed na -1 o (d 1 o) in da je torej Ij iz l po vplivu naslednjega k. Da more ž; neke soglasnike pred seboj omehčati, za to imamo več primerov: crnjka, fusca; u n j k a iz h u m k a, tumulus limitaneus ; m a j k a iz *raa tka; h r a j k o iz *b r a t k o'; d e b e 1 j k o, Dickbauch ; z a t i 1 j a k, -1 j k a, naše z a t i 1 n i k. Sem gredo tudi deminutiva na -ljak, -1 j k a, kaker brez ul ja k itd. — Po teh zgledih bi smeli po pravici pisati tudi pri nas n. pr. Veseljko; v olj ek, v olj k a; maljka (majhina krava, krava sploh, otročja bes. v IJibn.) ; ne pa menda z Levcem in Peteršnikom : sesaljka, temuo ali s e-s a 1 k a (orodje) ali s e s a v k a (živa stvar) z enako izreko v obeh primerih. CVETJE z YertOY svetega Frančiška. ■XIX. tečaj. —$§j V Gorici 1902 §fc— 9. zvezek. je nastopilo 20. dan preteklega meseca februarija. Ves katoliški svet hoče to spominsko leto obhajati s posebnimi slovesnostmi v čast tako modrega in po pravici ljubljenega papeža. Tudi naši •slovenski cerkveni poglavarji so vže naročili, kako naj se to pri nas zgodi. Njih dotične določbe so se po cerkvah naznanile in so torej znane že tudi našim bravcem; prekasno bi bilo tukaj jih navajati. Le ueketere uaredbe milostivega kneza škofa ljubljanskega, ki se posebej tičejo tretjerednikov, naj stoje, ko za nas posebno važue, po besedi tudi v našem listu, in priporočamo, da bi se ravnali po njih ne le na Kranjskem, temuč tudi drugod po po našem Slovenskem. Te so : „Vsi tretjeredniki se pozivljejo na poseben prispevek za lateransko baziliko v Rimu, ketera je stolna cerkev sv. Očeta in mati vseh cerkva katoliškega sveta. Potrebuje namreč še posebnih popravkov na stropu; za to naj bi darovali tretjeredniki, ki ljubijo lepoto hiše Gospodove, in ker je ravno to cerkev papež — 258 — Inocencij III. v prikazni videl, kako jo podpira siromašni sveti Frančišek, da se ne poruši. „Zelim, da se letos z vnemo širijo Marijine kongregacije posebno za mladeniče in, kjer mogoče, po župnijah formeljno vpeljuje tretji red; ker najlepše iu Bogu najugodneje bomo 3lavili petindvajsetletnico, ako uporabino ta najbolj vspešna sredstva za dobro, vzorno kerščansko življenje; posebno vse duhovne sobrate povabim, da pristopijo v tretji red in moremo mi duhovniki S svojim vzornim življenjem storiti največ v obrambo svete katoliške cerkve. »Petrov novčič, namenjen posebno za vzderžanje svetih misijonov, zbran ua praznik sv. Joahima, naj se mi pošlje do konca avgusta, isto tako prispevki duhovnikov iu tretjerednikov. Voditelji tretjerednikov prosim, da o pravem času za prispevke poprosijo in jih poberejo. Rad bi ves Petrov novčič izročil sv. Očetu, osebno v Rimu, kamer moram letos meseca oktobra ali novembra popotovati, ker me veže dolžnost »visitandi s. limina“. Mesec oktober. sv. Sfeaačt&fc«.. (Posnel iz laškega ,.I1 mese consacrato al serafico Patriarca S. Francesco, del P. Candido Mariotti" p. C. L.) Eden in dvajseti dan. Kako je sv. Frančišek samoto in molčečnost ljubil. 1. „Yzel bom seboj dušo pravičnega, govori Sv. Duh v bukvah preroka Ozeja, in jo bom ljubkoval, peljal jo bom v samoto in tam ji na serce govoril. “ Hočemo li poznati stan naše duše in kaj ji je potrebno ? Hočemo li v resnici kaj koristnega za se in za našega bližnjega storiti ? Hočemo z eno besedo slišati glas Gospodov, ki nas uči svoja pota in svojo voljo ? Zapustimo svet in posvetni vriše, v keterem Bog ne govori našemu sercu in tudi svojih milosti ne deli. v in podajmo se v samoto. Ce se že ne moremo skriti v temni — 259 — -gojzd ali v kako skalno votlino, kaker so to mnogi svetniki storili, o skrijmo se vsaj v tihi naš samostan ali v naše kakeršnokoli stanovanje. In če tudi tega vsled našega stanu ali naših stanovskih dolžnosti storiti nismo v stanu, je potrebno, da tako samoto najdemo sami v sebi, da se v duhu zberemo, pametno ter le malo govorimo in še raje molčimo. Samota in molčečnost, to sta dva močna pripomočka, da napredujemo na poti popolnosti; to sta dva primočka, keterih so se vedno posluževali svetniki in vsi prijateli duhovnega življenja, da so v čednosti napredovali in tolikanj dobrega storili v prospeh svete cerkve in človeške družbe. V samoti in z molčanjem se je tudi naš nebeški odrešenik pripravljal ■na svoje očitno delovanje, na odrešenje človeškega rodu, kar gotovo ni storil iz lastne potrebe, ampak, da bi nam v tem lep zgled v posnemanje dal. V samoti in molčanju so sveti puščavniki, sv. Pavel, sv. Anton, sv. Bazilij, položili temelj samotarskega življenja, keteremu so se neštevilni posebno v Tebajdi v Egiptu posvetili in v njem bolj angeljsko kaker človeško živeli. V samoti in molčanju se je sv. Jeronim tako globoko vtopil v spoznanje in znanje svetega pisma, da ga po vsi pravici imenujemo največjega učenjaka. Y samoti in molčanju v Subjaku in Montekasinu je sv. Benedikt prišel na misel, samostansko življenje se vshoda tudi v zahodne dela sveta vpeljati, kar se mu je po vsem dobro posrečilo. V samoti in molčanju v Klaravali je sv. Bernard s svojim velikim duhom in velikodušnim blagim sercem vodil osodo cele Evrope v stoletju tolikih zmot in duševne tmine. V samoti in molčanju Manreske puščave je sv. Ignacij ustanovil Jezusovo družbo, ki se je imela zoperstaviti krivoverskemu nauku protestantizma, ki je bil že velik del Evrope v svoje zanjke zapletel. 2. Tako je storil tudi sv. Frančišek, eden naj imenitnejših junakov kerščanstva, ki je tolikanj storil v čast božjo, v prid — 260 — svete cerkve in vsega človeštva. Znano je, da, ko ga je Bog poklical na pot popolnosti, se je najraje skrival v majhine in zapuščene cerkvice, kakeršne ste bile sv. Marije Angeljske in sv. Damijana, da je v njih cele noči v pobožni molitvi in duhovnem premišljevanju prečul. Ko je potem svoje perve učence okolu sebe zbral, je šel ž njimi na neki samoten in zapuščen kraj blizu Asiza, keteremu je ime Rivotorto, in so tam od vsili nepoznani tiho živeli. Keder je kak samostan vstanovil, poiskal je zanj vedno skrit in samoten kraj, ki je bil oddaljen od posvetnega šuma. Ko je na svojih popotovanjih prišel v kak samostan, izvolil si je vedno kak, skrit kotiček najraje v gosti šumi, kjer je cele noči v premišljevanju in pokorjenju premolil. Za Marijo Angeljsko je naj bolj ljubil goro Aljvernijo, ker je bila samotna in ločena od ljudi in zavoljo tega najpripravnejša za molitev in pokoro, kaker je sam rekel; na nji se je večkrat po delj časa mudil in tam je prejel od Boga znane čudovite milosti. Keder je bil prisiljen, da je v čast Božjo in zveličanje duš moral mej. ljudmi živeti in delovati in ž njimi občevati, se je vedel tako v svojem duhu osamotiti, da večkrat ni zapazil, kaj se okolu njega godi. Tako tedaj je on ljubil samoto in molčanje,, ter ju je zavoljo tega tudi tako goreče svojim tovarišem priporočeval. Ko jih je po svetu poslal, jim je mej drugim tudi takole govoril : „Pojdite ponižno v Božjem imenu po dva in dva, spolnjujte sveto molčanje in molite v sercu. Naji ne pride iz vaših ust nepotrebna in nekoristna beseda, na potu se tako ponižno in pametno obnašajte, kaker da bi bili v kaki samoti ali v samostanski celici. Redovnik mora povsod, kjer je in kamer gre, svojo tiho celico pri sebi imeti, ker naš brat, naše telo namreč, je naša celica, duša pa je samotar, ki v njern stanuje, na Boga misli in ga moli. Če duša redovnika ne razume v celici svojega telesa mir najti, potem mu samostanska celica nič ne bode hasnila.“ Pri neki drugi priložnosti pa je rekel: „BIager redovniku, keteri svojo srečo- — 261 — in svoje veselje najde edino le v premišljevanju, molčečnosti in dobrih delih ; gorje pa nasproti onemu, keteri le v razveseljevanju in uečimernih pogovorih svojo zadovoljnost išče.11 3. Ako hočemo tedaj v tem stanu, v keterega nas je Bog poklical, kaj dobrega in koristnega storiti, ljubimo samoto in sveto molčanje, ker ste to dve čednosti, ketere, kaker smo slišali, naš sv. oče Frančišek imenuje varihinje vseh drugih čednosti. Bedovnik, kaker tudi vsaki drugi človek, ki hoče pobožno živeti, ni v stanu kaj dobrega storiti, ako ne zna svojega jezika berzdati, kaker nam to Sv. Duh na mnogih krajih sv. pisma spričuje. X. pr.: „Gdor mnogo govori, škoduje svoji duši F — „v mnogem govorjenju je nespamet najti. “ — Ako pa človek ne samo nepotrebno govorjenje ljubi, ampak tudi, kar se žalibog tolikokrat rado zgodi, svojega sobrata, svojega bližnjega opravlja in obrekuje, potem gorje mu. Sv. Jakob piše: „Ako gdo misli, da je pobožen, ne kroti pa svojega jezika, samega sebe zapeljuje in pobožnosti ni v njem.11 Ravno tako je tudi samota potrebna, s čemer pa ne mislimo reči, da bi redovnik nigdar ne smel iti iz svojega samostana, ne, on sme iz samostanskega obzidja keder to zahteva čast Božja, ali korist bližnjega ali tudi njegovo lastno zdravje, da se na prostem odpočije od duševnega truda. Brez potrebe naj pa ne hodi sem ter tja, naj ne zbira posvetnih novic, naj se ne peča s posvetnimi opravili, naj se ne znani s posvetnjaki, zlasti če so ti slabega in po-hujšljivega obnašanja, zakaj s tem bi si kar nič ne koristil, mariveč bi pokazal, da je redovnik le po imenu, in bi sramotil svojo redovniško obleko. Kako bi pač mogel tak posveten redovnik ohraniti čistost duha in serca v sredi tolikanj nevarnih in zapeljivih posvetnosti ? Kako bi se mogel obvarovati uečimernih posvetnih navad, praznih posvetnih veselic in posvetnega mišljenja, ako je s temi v vedni zvezi ? Kako bi v — 262 — taki raztresenosti mogel zbrano moliti, premišljevati, učenosti se posvetiti in druge svoje stanovske dolžnosti spolnjevati ? O, vse to bi mu nemogoče bilo, ako bi preveč in po nepo-trebi mej svet zahajal. Redovnik zunaj samostana je podoben ptičku, keteri zapusti svoje gnjezdo in se mnogim nastavljenim zanjkam izpostavlja. Zavoljo tega pravi sv. Bernard, da vsaki redovnik, ki se želi zveličati, mora svet zaničevati in v obzidju svojega samostana mirno živeti. X g 1 e <1. Ko je nekedaj sv. Frančišek v pustnem času bival blizu Kortone v nekem samostanu, mu je Sv. Duh naznanil, naj gre čisto sam na samotni otok perudžijskega jezera, in naj tam obhaja bližnji štiridesetdanski post. Prepustil je tedaj skerb samostana bratu Sil j vestni, ne da bi mu bil povedal, kam namerja iti; vzel je dva hlebčka kruha in šel iz samostana proti jezeru. Bilo je to na pepelnično sredo. Tam je našel nekega čolnarja, keterega je dobro poznal in ga je prosil, naj ga s svojim čolnom na otok prepelje in na veliko sredo zopet s čolnom ponj pride, naj pa nikomur ne pove, kam ga je popeljal. Ko je tako na otok prišel, kjer ni bilo nobenega človeškega stanovanja, je šel v gosto šumo, kjer si je iz vej nekako stanovanje pripravil, da bi se vsaj nekoliko pred nevgodnim vremenom zavaroval. V tej samoti je živel ves čas štiridesetdanskega posta in ni druzega vžival, kaker oni kruh, ki ga je seboj prinesel. Prišla je sreda velikega tjedna in prišel je tudi oni čolnar, da bi ga zopet nazaj prepeljal. Mej vožnjo pa je nastala huda nevihta, in sv. Frančišek je storil znamenje svetega križa in postalo je v zopet mirno. Čolnarju je bilo znano, kako se je sv. Frančišek ves ta čas postil in seveda tega ni mogel zamolčati ; kmalu se je v vsi okolici zvedelo in mnogo jih je šlo na tisti otok, da bi videli ih počastili sveti kraj, kjer se je sv. Frančišek tako čudovito postil. Ko se je pa tamkaj na priprošnjo — 263 — svetnika pozneje mnogo čudežev dogodilo, je kmalu na otoku nastala precejšna vas, v keteri so tudi cerkev sv. Frančišku na čast in samostan za njegove brate sezidali ne daleč od tistega studenca, iz keterega je svojo žejo gasil in keteri še zdaj bolnike čudovito ozdravlja. Pravilo sv. Frančiška: „Gdor je v samoti, je trojnega oproščen, ni mu namreč treba ne govoriti, ne gledati, ne godernjati.“ MOLITEV. O Gospod, ki si rekel, da bodemo morali od vsake nepotrebne besede enkrat odgovor dajati, kaj bo z menoj, ki sem se tolikokrat z nepotrebnim govorjenjem pregrešil, s ke-terim nisem samo svojega bližnjega, ampak tudi tebe žalil? Oh odpusti mi, kar sem se z jezikom kedaj pregrešil! Poklical si me izmej pregrešnega sveta in me popeljal v tiho samostansko življenje, daj, da se ne bom več mej pohujšljivi svet povračal, temveč da bodem v tvojih svetih taboriščih našel popolni mir svoje duše in da se enkrat preselim v večni mir nebeške domovine. Čednosti bi. (Marije (Krescencije (Kaufbajrenske. P. A. Al. IX. Poglavje. Njena dušna moč in njena ljubezen do križa. „Kedo bo našel močno ženo ? Njena cena je ko reči iz dalj-njega in od zadnjih pokrajin". Preg. 31. 10. To veliko hvalo sv. Duha je služabnica božja v polni meri zaslužila. Od svoje mladosti je hodila po ternoyem potu čednosti in velikega ter-pljenja, ne da bi le za trenutek odstopila od težavne naloge, ali omahovala pod težo križa, ki ga ji je Bog naložil. Človek ne ve, kaj bi pri njej bolj občudoval, ali njeno moč v delovanji ali njeno poterpežjivost, veselje in ljubezen v terpljenju. V obojnem oziru — 264 — se nam kaže pri vsi slabosti njenega spola, nenavadna, več kot človeška moč. Vir te moči je sama naznanila z besedami: „Pravi pripomoček, da človek nepremekljiv ostane, je, ako se samo tebe derži, o Bog“. Le en pogled v njeno do sedaj popisano življenje nam pokaže, s koliko čudovito močjo je hodila po potu zatajevanja, kako je premagala vse ovire, vedno napredovala v popolnosti ter se bližala k svojemu cilju, k edini največi dobroti. Kako krepko je sredi sveta svoje serce popolnoma otergala od sveta! Kako junaško je prezirala ljubezen do svoje družine, da bi Križanega iskala v samostanu! Ko so se pozneje v letu poskušnje in nadalje cele gore težav in skušnjav proti njej vzdigovale, tedaj nežna devica ni gledala nazaj, temuč v veri je prekoračila vse te gore. Nikedar ui odstopila od pota zatajevanja iu terpljenja; nasprotovanje in vpiranje slabe natore, vgovori ljudi, preganjanje od strani sveta in pekla je ni moglo zaderžati ali odverniti od ozke in ravne poti. Zvesta do smerti, v vednik bojih in vednih zmagah, je hodila bridko pot nasledovanja Križanega ; iu ker je tukaj v bridkostih sejala, smemo sklepati, da je to seme obrodilo v nebesih čudovito žetev. Samega sebe premagati, tako so sodili vže ajdovski modrijani, je veča zmaga, kot sovražnike premagati. Po tej sodbi smemo bi. Krescencijo imenovati junakinjo perve verste. Vsa na-torna čustva upanja iu strahu, veselja in žalosti so bila pod-veržena njeni volji. Nasproti vabljenju in žuganju sveta je bila kaker mertva. V dovoljenih rečeh je ljubeznivo podvergla svojo voljo volji drugih, keder je pokorščina ali duh božji kaj od nje tirjal, je bila nevpogljiva in terdna, polna miru in odločnosti. Živela je v miru; smehljala se je v najhujših bojih, v največem terpljeuju; pri njej ni bilo opaziti sledu bojazljivosti, pa tudi nobene ošabnosti. Ni se bala tudi visokim osebam povedati terpke resnice, ali kot prednjica grajati napake in odpraviti razvade. Vender je to storila vselej s toliko previdnostjo, ljubeznijo in odločnostjo, da se ji ni bilo mogoče vstavljati. Tudi najprederzniši zasmehovavec je vmolknil, ako ga je le pogledala in zastarani grešuiki so vklonili glave pri njenih svarilnih besedah. Pri tem pa je ostala^ vedno skromna, polna ljubezni, brez vsake odurnosti in terpkosti. Vsaka njena beseda in vse njeno obnašanje je razodevalo njeno blago dušo iu polnost božje milosti. Moč njene duše pa se je še lepše kazala v terpljenju. Nad — 265 — njo so se spolnile besede sv. aposteljna Pavla: „Dano vam je zavoljo Kristusa, ne samo, da vanj verujete, ampak, da tudi zanj trepite". Filipi. 1,29. V ljubezni terpeti s Kristusom, se pravi ob enem zanj terpeti ; to milost je tudi ona v obilni meri prejela„ „Največi dokaz", je rekla, „največi dokaz, da Bog za meskerbi, je to, ker mi daje priložnost, iz ljubezni do njega kaj terpeti." Pri vsem terpljenju pa ni le kazala čudovito poterpežljivost in vdanost, temu 6 tudi, kar je verhunec kerščanske poterpežljvosti, pravo veselje v terpljenju in veliko hrepenenje še več terpeti. Nobenega olajšanja ni prosila in zdravila je jemala le iz pokorščine. Ako šo jo silili, naj prosi Boga za zmanjšanje bolečin, je odgovorila: „Kaj ? Jaz naj Jezusa prosim, da bi ga ne nasledovala v terpljenju ? Ke bi mogla vse križe in bolečine le z eno češče-uomarijo odverniti, bi je ne hotela v ta namen moliti". Nikedar ni nobena sestra slišala le besedice tožbe iz njenih ust v križih in bolečinah, tudi ne v velikem preganjanju in zaničevanju, da, nikedar ji ni ušla besedica tožbe čez vročino ali mraz in druge zopernosti. Zarad lastnih težav ni bila nikedar poterta ali žalostna, tako, da je mogla reči: „ Jaz ne vem, kaj je maloserčuost." Toliko moč v terpljenju more le Bog človeku dati in zato je ona govorila: „Volja božja je za me moč". Tako je bila njena volja sklenjena z božjo voljo, da se za prihodnost še zmenila ni. Duhovna oseba, je rekla, naj se ne vkvarja s praznimi skerbmi za prihodnost; skerbi naj le za to, da bo zdaj iz vseh moči Boga ljubila in njemu služila; skerb pa, kako se bo s telesom ali dušo godilo, naj le prepusti Bogu, skerbnemu in vsmiljenemu očetu". Msr in veselje v sv. Duhu je zajemala iz te vdanosti v voljo božjo. Njeno pravilo je bilo: „Na zemlji ni nič velikega in sladkega, kaker stiskan in žgan biti. Boga ljubiti in za Boga terpeti, to je podpora mojega življenja". In to niso bile le prazne besede, temuč to nam spričuje celo njeno življenje. P. Ot pripovednje : „V neki prav hudi bolezni so se ji noge nazaj zavile, da je vsa sključena, kaker v klopko zavita, v silnih bolečinah ležala na postelji. Vender je vsa vesela hvalila Zveličarja ter rekla, da ji je to terpljenje posebno ljubo, ker jo spominja na križanega Jezusa. Moč ljubezni je tako premagala silo bolečin, da je vsklik-nila: „0 ve moje kosti, hvalite Boga, da je vas za terpljenje zmožne storil". Mnogo dni in noči je ležala v tem terpljenju. — 266 — Slednjič se ji prikaže njen angelj varili in ji obljubi, da bo di ngi dan po sv. obhajilu ozdravela. To je bilo po naravnem potu popolnoma nemogoče. Vender v stermenje vseh se je po sv. obhajilu vsa zdrava sama vzdignila iz postelje11. To veselje v terpljenju je bilo združeno s pravo lakotjo po še večern terpljenju. V terpljenju je spoznala pravi zaklad ter zaterjevala, da se vse bogastvo, vse časti sveta ne dajo primerjati z najmanjšim zaničevanjem, ki ga človek iz ljubezni do Boga preterpi. V tem duhu je molila za terpljenje kot za neko nezasluženo milost in rada je ponavljala besede neke svetnice: „Gospod, ne vmreti, temuč terpeti11. To mišljenje je jako lepo izrazila v molitvici, ketero je leto 1727 napisala in pogosto molila: „Gospod, ljubezen za ljubezen, terpljenje ze terpljenje, bolečine ze bolečine, zasmehovanje za zasmehovanje, zaničevanje za zaničevanje, življenje za življenje, rane za rane, smert za smert in vse to za nobeno drugo plačilo, kot za ljubezen11. Rekla je tudi: „0 Gospod, plačilo moje ljubezni naj bo terpljenje in bolečina, in v povračilo prestanih obrekovanj prosim novih kiivic, novih še globokejših ran". Po vsem tem lahko razumemo, kako je mogla reči, da prav za prav ni nobenega križa, raznn če človek živi brez križa. To seveda je popolno premenjenje natore, zmaga milosti, polnost odrešenja. Prekletstvo, ketero je Adam pripravil nad človeški rod, je za tako čednost odpravljeno ; notranji človek je zopet našel zgubljeni raj, on živi od drevesa življenja sv. križa in milost odrešenja mu spremeni vsako zgubo v dobiček, vsako zlo v zasluženje, vsako terpljenje v veselje duha. Veliki Bog, ki je svojim izvoljenim, kaker pravi Aljban Štoljc „odločil meč v serce na svetu in krono na glavo v nebesih11, jih tudi tako vodi. da pridejo do svojega cilja. Ta ljubezen do križa se je pri bi. Krescenciji čudovito razodevala. Kedor je videl njeno terpljenje in slišal njene besede, ta sam sebi ni mogel verjeti, tako čudovito se je kazala moč milosti v slabi posodi telesa. Iz spisov p. Ota in sestre Gabrijele hočemo v spodbudo naših bravcev zapisati neketere njene izreke o vrednosti in namenu terpljenja. Boga čez yse ljubiti in zanj terpeti to ste dve neločljivi reči. Bridkosti so hrana ljubezni, one vzderžujejo plamen ljubezni. Ljubezen, ki ne hrepeni po velikih rečeh in noče veliko terpeti, ni ljubezen iz zlata, temuč iz svinca. — 267 — V nebesa ne vodi druga pot, kot pot križa; to je naj bolj gotova pot, saj je Bog sam po nji hodil. Ljubezni božje nobena druga reč bolj ne vžiga, kot mnogi križi in terpljenje. Terpljenje je tisti poskusni kamen, na keterem Bog poskuša, je li ljubezen kake duhovne osebe prava ali pa hinavska in nezvesta. Tega življenja ne smemo iz nobenega druzega vzroka ljubiti, kaker iz tega, da moremo v njem iz ljubezni do Boga terpeti. Križi so sploh največa milost božja in nič ne moremo imenovati križ, razun če nimamo nobenega križa; to je največi križ. Kedor hrepeni v ljubezni s Kristusom združen biti, ne sme tirjati in želeti, da bi bil križa rešen ; temuč v njem naj išče svojo tolažbo in njega naj ima za najbolj gotovo pot k Bogu. X. Poglavje. Krescencija v zatajevanju in pokori s Kristusom križana. Keteri so pa Kristusovi, so svoje meso križali z grehi in željami yred.“ Gal. 5, 24. Beseda, zgled in duh Jezusa Kristusa veliko tirjajo od kristijana, tirjajo »svojo dušo sovražiti na tem svetu, da se ohrani za večno življenje". Ta evangelijski nauk si je Krescencija globoko vtisnila v serce. „Kedor želi edino le Boga ljubiti, je učila, ta mora sam sebi popolnoma odmreti, da more po pravici reči: „Živim, toda ne več jaz, temuč Kristus živi v meni“. Pot k popolnosti ne obstoji v tolažbi in sladkosti, temuč v vednem zatajevanju samega sebe, posebno v vednem poniževanju". Tako je govorila in tudi delala. Najprej se je zatajevala v jedi. Poželjenje po jedi je imenovala domačega sovražnika in vedno je opominjevala svoje učenke, naj dobro pazijo nanj. Rekla je, da je ta sovražnik silno zvit in zelo mora človek paziti, da se mu ne vda. Jesti in piti se sme le iz potrebe, ne pa za veselje in nič ni bolj zopernega, kaker če je duhovna oseba sužnja teh reči. Mej tem pa ko telo dobiva potrebno hrano, mora človek prositi sv. Duha, da dobi tudi duša svojo, hrano. Ker se je v tem silno ostro zatajevala, so jo sestre večkrat k jedi silile in takrat je ona odgovorila z besedami Gospodovimi: »Človek ne živi samo od kruha, temuč od vsake besede, ki pride iz božjih ust“. Njeno življenje je bil nepietergan post in postila — 268 — se ie tako ostro, da ni mogel nihče razumeti, kako je. mogla s tako pičlo in slabo hrano še živeti. Skoraj celo življenje je jedla le enkrat na dan in sicer o poldne. Mnogo let je imela dovoljenje, da zvečer ni šla v obednico. Keder je pa prišla, ni nič vživala. Včasih celi dau, tudi dva, tri dni nič ni vžila. V zadnji bolezni ni celih šest tjednov nič vživala in v predzadnji še bolj dolgi le kaj malega ; sv. obhajilo je bilo njena vsakdanja hrana. V obednici je o poldne vzela le nekaj juhe in neketera s kropom poparjena zelišča. Ako je bila v kuhinji, je povžila nekoliko tega, kar je drugim ostalo, da, če je bila sama, je v zatajevanje celo poininje pila. Mlačna voda je bila mnogo let njena edina pijača, čeravno je zarad hude notranje vročine vedno veliko žejo terpela. Večkrat so ji bila usta tako izsušena, da je mogla komaj govoriti. Kaker se je bila ko otrok naučila od svojega očeta, je tudi ona zatirala čut okusa z grenkimi rečmi, s pelinom, pepelom, žolčem, ketere je skrivaj mej jed in pijačo mešala. Najbolj zoperua in grenka zdravila je nalašč prav počasi, kapljico ga kapljico pila. S toliko ostrostjo je skoraj ves okus za jedi zgubila in veuder se je večkrat se solznimi očmi obtoževala, kako streže svojemu mehkužnemu telesu, keterega je, po zgledu sv. Frančiška, usliča imenovala. Na jed in pijačo ni mislila, še manj pa o tem govorila! tudi pogovora o jedi ni hotela poslušati in prav hudo ji je bilo, da je morala tej človeški telesni potrebi streči. Iz pokorščine se je sicer vsedla za mizo, njen duh pa se je pečal le z Bogom. Z angeljsko pobožnostjo je opravila molitev pred jedjo, mej jedjo pa je vedno obujala dobri namen. Odrezala si je košček kruha na tri vogle in premišljevala presveto Trojico. Vsa je bila zamišljena v duhovno branje pri mizi in večkrat je bila zamaknjena. Ivedo bi ne občudoval te svete duše, ki je bila celo takrat, ko je stregla telesu, bolj zbrana, kaker je navadni kristijan pri molitvi ali pri sv. obhajilu ? Enako je zatirala in mertvičila tudi svoje oči, ušesa, sploh vse svoje čute. Najrajše je bila pri bolnikih, ker je imela tamkaj največ priložnosti k zatajevanju. Pri velikem smradu je vesela rekla: „To mi lepo kaže, kaj bom sama enkrat" in pri gnjilobi je ponavljala besede Jobove : „Strohljivosti sem rekel: Moj oče si! červem : Moja mati, in moja sestra ste !“ Job. 17, 14. Svojemn telesu ni privoščila miru in zložnosti. Čeravno je — 269 — 'bila zelo slaba in bolehna, se vender ni hotela pri delu ali na koru kam nasloniti. Da je Bog to zatajevanje od nje tirjal, spoznamo iz dogodka, ki ga p. Ot pripoveduje. Enkrat je bila zarad dolge in hude bolezni tako oslabela, da se je komaj po koncu deržala. Prosila je Zveličarja, da bi se smela na koru z rokami nekoliko vpreti na omrežje. Pa slišala je besede: „Otrok moj, tukaj ni čas pokoja'1. Vročino po leti in mraz v zimi je imenovala orodje božje pravičnosti in pokoro, ketero ji sam Bog nalaga. Po leti ni iskala senec in v mrazu se ni bližala peči, temuč skoraj celi dan je tudi v največem mrazu preživela v merzli celici ali v cerkvi. Pa njenemu spokornemu duhu tudi to mertvičenje ni zadostovalo. Rekla je : „Čim bolj križamo telo, čim bolj poterpežljivo prenašamo žaljenje, toliko veče milosti v življenju in slave v . nebesih smemo upati11. Zato je bila prav iznajdljiva v mertvičenju svojega telesa. Še bolj kaker svoje telo sč spokornimi deli je ona zatajevala svojo voljo s pokorščino in ničeser si ni upala storiti brez dovoljenja svojega spovednika. Pa čem več ji je ta dovolil, tem bolj je hrepenela in gorečuiše prosila, da ji je dovolil še ostrejša dela spokornosti. Spala je največ dve ali tri ure, pogostokrat le eno samo. Pa tudi pri tem kratkem počitku je krotila svoje telo s prav nerodno lego. V mladosti je spala večkrat na terdih tleh, pozneje pa v postelji, v keteri je bil velik lesen križ, ki se še zdaj hrani v njeni celici. V starosti in bolezni ji to ni bilo dovoljeno ; vender njeno telo ni dobilo zložnosti in pokoja. Bog ji je pošiljal razne bolezni, Včasih jo je žgalo, kaker bi bila vsa v ognju, včasih pa jo je tresel mraz, kaker bi bila primerznjena na ledu. Skoraj neznosne so bile noči v takih boleznih, vender je ona poterpežljivo ležala, dokler ji pokorščina ni vkazala vstati. Zraven vsega tega je ona nosila na životu ostre spokorne pasove; na persih je imela križ skoraj en čevelj dolg in z gostimi ostrimi bodicami nasajen; na glavi je imela v spomin ter-nove krone Jezusove železen obroč z ostrimi kaveljni; bičala se je vsaki dan do kervi, da ji je bil herbet ves raztepen in se je obleka terdo s kervijo sprijela, da se sama še preobleči ni mogla. Navado je imela, devati v črevlje majhine kamenčke ter se s tem spominjala zadnje kervave poti Jezusove na Kaljvarijo. Tako je vselej storila, keder je šla na kako kratko božjo pot — 270 — n. pr. k sv. Vendelinu v Germaringen, k žalostni Materi Božji v* Eberhofen, k sv. Mihaelu. Pri vseh teh zatajevanjih pa je bila vedno vesela ter še celo tožila je, da je še tako mehkužna in za nobeno rabo. Čeravno je bilo njeno zunanje zatajevanje toliko, da ga smemo le občudovati, in brez posebnega dovoljenja ne posnemati,, je ona vender najbolj cenila notranje zatajevanje in v tem veliko popolnost dosegla. Vse strasti ali natorna nagnjenja so v nji tako rekoč od-merla. V časnem oziru ni bilo na njej opaziti nobene posebne' naklonjenosti ali nasprotovanja, nobenega strahu, nobenega hrepenenja, ne žalosti, ne lahkomišljenega veselja. Nič ni kalilo notranjega miru te od sveta odtergane in z Bogom združene duše. Od tod ono očitne soglasje in mir v vsem njenem obnašanji; od tod njena lepa podoba kerščanskih čednosti; od tod njen pokoj pri vseh okoliščinah in položajih življenja. Veliki viharji, ki sicer globoko razburijo človeško serce, mirnega zercala njene duše niso mogli skaliti. Natorne moči je vodila milost sy. Duha in sv. ogenj, ki je v njenem sercu gorel je požgal vse telesne pomanjkljivosti ter storil njeno dušo in njeno telo pravi žgavni dar. Srečna devica, ki je po duhu in mesu po--dobna postala, križanemu in vmorjenemu Jagnjetu Božjemu, kije z lilijo devištva združila dišečo rožo prostovoljnega marterništva I Če tudi ni meč preganjavca vmoril njenega telesnega življenja, je vender ljubezen okitila njeno življenje s terpljenjem in za-služenjem svetih marternikov. Kristijan, ako hočeš enkrat deležen postati vstajenja in poveličanja Kristusovega, ne brani se, tudi čutiti smert Kristusovo v svojem mesu s tem, da svetu odmreš, svoja natorna nagnenja zatiraš in težave in križe življenja poter-pežljivo prenašaš. Potem bodo tudi tebi veljale besede sv. apo-steljna: „Vi ste vmerli, in vaše življenje je skrito s Kristusom > v Bogu“. Kol. 3, 3. Prava podoba Kristusova. Kedo si je. ne bi želel, kajne dragi bravci ? Saj smo se pred' nekaj leti vsi tako razveselili, ko smo zvedeli, da se je pokazala 1 ri fotografiranju svete tenčice, v ketero je bilo zavito mertvo — 271 — truplo našega Zveličarja, njegova podoba. *) In to po vsi pravici! Kaker je dobro znamenje za otroka, ako visoko ceni in skerbno, hrani fotografijo svojih starišev, tako tudi katoličana visoko povzdiguje spoštovanje in ljubezen do presvete podobe našega Zveličarja. Ako nam je drag košček lesa od njegovega križa, ako hitimo tako radi na daljno pot v Loreto, da obiščemo sveto hišico, v keteri je prebivalo božje dete, ako se se svetim spoštovanjem dotikamo skledice, iz ketere je zajemal Ježušček svojo priprosto hrano, ali ne bomo tembolj cenili podobo njegovo ? Kaker smo pa veseli podobe na sveti tenčici, vender moramo reči, da ni tako jasna in dobra, da bi si ne mogli želeti boljše. In glejte, dragi bravci, kolika sreča! Prav podobo našega ljubega Odrešenika imamo. Katoliška Cerkev je ta podoba. Ona nosi na sebi pečat svojega Vstauovnika. Ona je prava podoba Jezusova. Iz te podobe nam sicer ne odsevajo zunanje poteze presvetega obličja Kristusovega, pač pa nekaj imenitnišega, nekaj vzvišenišega — lepota njegove ljubeče duše. Poglejmo le nekoliko v življenje našega Gospoda Jezusa Kristusa, poglejmo delovanje naše svete Cerkve! Poglejmo in primerjajmo! Le en pogled v jaslice! Na slamici leži dete, v plenice povito. To je včlovečeni Bog. Iz ljubezni do človeka je podobo hlapca nase vzel in po unanjem najden bil kaker človek. Glejte ljubezen! Preidimo, dragi bravci, v dobo Kristusovega skritega življenja. Da je bilo to življenje le sama ljubezen, kedo bi o tem dvoji], kedor ve, da se je Kristus včlovečil iz ljubezni do človeškega rodu; gotovo je imel svoj namen, odrešiti človeški rod, vedno pred očmi. Odrešenje je pa gotovo največje delo ljubezni. Tako nas je Jezus ljubil tudi ob času svojega skritega življenja. Da, gotovo nas je ljubil, ljubil z neskončno ljubeznijo. Vsak trenutek je bil pripravljen vmreti za nas. Glejte, kako velika ljubezen! Ko je bil Jezus 30 let star, je začel učiti. Tukaj se začne nepretergana versta del ljubezni, ki so očitna. Komu ni znano vse to? Koliko je storil za ljudstvo, kako je je učil, tolažil, ozdravljal, kedo tega ne ve ? In njegovo terpljenje, njegova smert! To je verhunec ljubezni ! V resnici: Ko je visel Kristus na križu, takrat je zalesketala njegova božja ljubezen v najlepši luči. Ako je že ljubezen *) Glej „Cvetje“, XVII. tečaj, V. zvezek. — 272 — navadnega zemljana nekaj tako veličastnega, tako lepega, kakšna je še le morala biti ljubezen Jezusova, ko je vmiral na križu — iz ljubezni. Ako nas ljubezen naših ljubih osrečuje, ali nas ne bo osrečevala še veliko bolj ljubezen Boga samega, ki je neskončna ? „Bog je ljubezen". Gotovo izmej naših bravcev nihče ne dvoji o veliki ljubezni Jezusovi do nas. Pač pa lehko veste, da se dobe tudi taki po svetu, ki dvojijo o tej Jjubeznj, ki dvojijo sploh o vsem, kar je božjega, ali kaker se navadno pravi, ki nimajo nič vere. Žalibog! Tudi marisketeri slovenski sin se je že zgubil v valovih tega razburkanega življenja. Koliko jih že objokuje naša mila mati Slovenija! Dobri so šli v svet. Kakšni so prišli nazaj, to čutimo, žal, le preveč. Zgubili so vero. In narodnost?! To so si mnogi prideržali le kot krinko, za ketere ozadjem se pa velikokrat spozna pravi obraz. Njih najslajše „narodno“ delo je zaganjati se v katoliško Cerkev. Videli smo, da je Jezus Kristus res sama ljubezen. Poglejmo še, kako je z našo sveto Cerkvijo, ali je Cerkev ljubezni? ali je podoba Kristusova ? Družbe, redovi itd. se imenujejo navadno ali po svojem vstanovniku, n. pr. dominikani po svetem Dominiku, ali po namenu, ki ga ima družba ali red, n. pr. šolski bratje, ker je njih namen poučevati mladino. Sveto Cerkev torej že po njenem Vstanovniku lehko imenujemo Cerkev ljubezni, ker je le ta sama ljubezen. To ime pa Cerkev po vsi pravici zasluži tudi po svojem namenu. Namem vsake družbe in tako tudi svete katoliške Cerkve se spozna pred vsem iz njenih pravil. Kaka pa so pravila, ali recimo rajši, nauki svete katoliške Cerkve ? Vse preveva sama ljubezen. „Ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega svojega serca, in iz vse svoje duše, in iz vse svoje misli. Ta je naj večja in perva zapoved. Druga pa je tej enaka: Ljubi svojega bližnjega, kaker sam sebe". Mat. 22, 37—40. Tako je učil Kristus in ta nauk Cerkvi izročil. Ljubezen do Boga in do bližnjega je temelj katoliške Cerkve. Ko se je poslavljal Gospod pri zadnji večerji od svojih ljubili učencev, jim je govoril prav ljubeznjivo : „Novo zapoved vam dam, da se ljubite mej seboj, kaker sein jaz vas ljubil, da se tudi vi ljubite mej seboj. V tem bodo vsi spoznali, da ste moji — 273 — učenci, ako bote ljubezen imeli mej seboj.“ Jan. 13, 34—36. — ,,To je moja zapoved, da se ljubite mej seboj, kaker sem vas jaz: ljubil.“ Jan. 15, 12. — „To vam zapovem, da se ljubite mej seboj". Jan. 15, 17. Tako nam je naročal Jezus pred svojo smertjo. Ti nauki so torej posebno imenitni, ker nam jih je dal ob tako važnem, tako slovesnem času. Te zapovedi torej katoliška Cerkev ne sme nikedar zavreči. Ljubezen! O sladka beseda! Kako povzdiguješ katoliško Cerkev nad vse druge naprave na zemlji! Kar je učil Kristus, to je učila vedno in še uči katoliška Cerkev. Ko sveti Janez Evangelist v svoji visoki starosti ni mogel več mnogo govoriti, je vedno opominjal : „Otročiči, ljubite se mej seboj !“ Sv. Peter uči: „Pred vsem pa imejte vedno ljubezen mej seboj, ker ljubezen pokrije obilnost grehov". I. Pet. 4, 8. Sv. Pavel piše : „Ke bi človeške in angeljske jezike govoril, ljubezni pa bi ne imel, bi bil kaker bučeč bron ali zvoneč zvonec. In ke bi znal prerokovati, in bi vedel vse skrivnosti, in imel vso učenost ; in ke bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nič nisem. In ke bi razdal ubogim v živež vse svoje premoženje in ke bi svoje telo dal, tako da bi gorel, ljubezni pa bi ne imel, nič mi ne pomaga". I. Kor. 13, 1—4. In Rimljanom naroča: „Ako je tvoj sovražnik lačen, daj mu jesti; ako je žejen, daj mu piti". Rimlj. 12, 20. Tako in podobno uči sveto pismo še na mnogih drugih mestih. V tem duhu so učili tudi sveti očetje in cerkveni učeniki. Afrat, ki je živel v četertem stoletju, piše: „Te dve zapovedi (ljubi Boga nad vse, svojega bližnjega pa kaker sam sebe) sta nad vso postavo". In sveti Avguštin tako lepo pravi: rRaz-tezaj svojo ljubezen čez ves svet, ako hočeš Kristusa ljubiti. (Tr. 10. in ep. 1. s. Juan. n. 3.). Sveti Gregor, papež piše : „Oni ima resnično ljubezen, ki ljubi prijatelja v Bogu, in neprijatelja zavoljo Boga." Ravno ta sveti papež zaterjuje : „Kedor nima ljubezni do bližnjega, pridigarske službe na noben način ne sme sprejeti". Kaj pa sveti Frančišek Šaleški ? Vzemite, dragi bravci, v roke njegovo Filotejo ! To je zlata knjiga, knjiga, iz ketera puhti sama ljubezen. Tako je mogel res le svetnik pisati! Videli smo nekoliko, kake nauke hrani sveta katoliška Cerkev^ — 274 — .Ali so pa nauki že Cerkev ? Ali ne obstoji Cerkev iz ljudi ? — Gotovo! Cerkev brez ljudi ne more biti. Da moremo torej Cerkev imenovati Cerkev ljubezni, morajo njeni udje živeti po naukih ljubezni. Kako spolnjujejo katoličani te nauke ? „Zakaj ne obernemo svojih oči na ono, vsled česar je zrasla kerščanska vera, to je na dobrotljivost kristjanov proti tujcem, na njih skerb v pokopavanji merličev ? Ali ni sramotno, da noben jud ne berači, in da brezbožni Galilejci (kristjani) ne samo svoje, ampak tudi naše prežive?" Tako je čudeč se govoril odpadnik Julijan, ko je videl mnogotere sadove, ki jih je rodila kerščanska ljubezen že v pervih časih kerščanstva. Tako so bili torej po spričevanju ljutega sovražnika kerščanskega imena pervi kristjani. -Živeli so v ljubezni ne le mej seboj, ampak tudi z drugimi. Ljubezen je krasila sveto katoliško Cerkev tudi naprej skozi vsa stoletja. Ljubezen do Boga je gnala marternike v smert, ljubezen je vodila misijonarje po najbolj divjih krajih. Ljubezen kerščanska je vstanovila bolnišnice, zavode za sirote, gluhoneme, itd. Ljubezen jo ogrevala serce tistega moža, čiger roka še zdaj vspešno deluje, tudi mej nami Slovenci. Svetega Vincencija Pav-Ijanskega imam v mislih. Komu ni znan ta veliki dobrotnik človeštva, vstanovitelj usmiljenih sester ? O koliko nedolžnih otrok vsak dan sklepa ročice k molitvi v zahvalo za varstvo, ki je vživajo pri njegovih hčerah ! Kako spoštovanje nas navdaja, ko gledamo te device, kako pozabljajo nase in se popolno darujejo skerbi za uboge bolnike. Glejte! to je kerščanska ljubezen ! Ona ni le postavila zidovja, kamer bi se bolniki mogli shraniti toliko časa, da se umaknejo se sveta, kerščauska ljubezen gre dalje, ona bolnikom sama streže, streže ne le domačim, ne le katoličanom, ampak tudi krivovercem, nevernikom, streže vsakemu, ki je postrežbe potreben. Pa, dragi bravci, predaleč bi zašli, ke bi hoteli naštevati vse lepe zglede kerščanske ljubezni ; preveč jih je. Zgodovina svete katoliške Cerkve je res zgodovina porazov, in zmag, ali pred vsem je zgodovina dobrih del, zgodovina ljubezni. Vse to sveto katoliško Cerkev visoko, visoko povzdiguje. 'To ji vtiska podobo tistega, ki je prinesel na zemljo ljubezen, podobo Jezusa Kristusa, Zato, dragi bravci, oklenite se svete katoliška Cerkve z vsem ognjem, čujte nad to podobo, daje vam sovražnik ne izterga. — 275 — Zdaj Vam je Cerkev le podoba Kristusova, ali enkrat vas-bo pripeljala naravnost pred Kristusa, kjer ga bote gledali od obličja do obličja. P. V. K. O spovedi iz pobožnosti. p. B. R. (D a 1 j e.) Odpuščenje odpustljivih grehov. Po sv. odvezi so nam odpuščeni vsi tisti odpustljivi grehi,, ki smo jih resnično obžalovali, tudi, ke bi drugih svojih odpustljivih’ grehov ne bili obžalovali. Če se pa obtožiš samih odpustljivih grehov, in nobenega izmej njih ne obžaluješ, je tvoja spoved neveljavna, ker ni bilo ničeser, kar bi se moglo odvezati ; le tvoja nezakrivljena priprostost bi te mogla o tem slučaju rešiti božje-ropne spovedi. Da bi zabranili tako nesrečo in pomirili boječe duše, svetujejo bogoslovci in učeniki duhovnega življenja na konci vsake spovedi spovedati se kakšnega starega greha, ki ga gotovo resnično obžaluješ in ga nikoli več nočeš storiti. Grehov, ki smo se jih že obtožili, sicer nismo dolžni še enkrat se spovedati; pa, če drugih ne bi imeli, ali pa, če se druzih odpustljivih ne bi kesali, povejmo skesano-kakšen star velik greh ; to zadostuje, da je spoved veljavna, zadnja odveza je takorekoč poterdilo prejšnje ali prejšnjih. Ne daj pa Bog, da bi nas taka obtožba starega greha za-derževala svoje nove grehe obžalovati; zmirom moramo namreč pred očmi imeti, da nam ni odpuščen neben greh brez primernega kesanja, tudi v zakramentu sv. pokore ne. Če veš za odpustljiv greh, ki si ga storil premišljeno in popolnoma prostovoljno, se ga tako dolgo ne znebiš dokler se ga ne skesaš. Za odpuščanje pregreškov človeške slabosti pa zadostuje, če-iz serca zdihneš: oh, da bi jih ne bil storil! — Kedaj vender pride čas, ko ne bom več žalil Boga! Keteri so pa grehi, ki jih storimo iz človeške slabosti ? Kakšna majhina nepoterpežljivost je že, ali pa kakšna majhina neči-mernost, nepremišljeno sumničenje, prehitra sodba o obuašanjut bližnjega, razžaljive besede, ki nam kar tako ujdejo, razmišljenost,, ki se ji nismo hitro vstavili, i. t. d. — 276 — Take pregreške odpušča Bog rajši kaker premišljene, saj ve> •tla smo slabotni. Poboljšanje. Tistih pregreškov, ki izvirajo iz premajhine čuječnosti, ali pa iz popačene naše natore, se ne bomo nikedar popolnoma znebili. Dosti bo že to, pravi sv. Frančišek Sal., če se takih pregreškov, moramo odkrižati eno četert ure pred smertjo. In na drugem mestu : mi nismo dolžni samo napake bližnjega prenašati, temuč tudi svoje moramo prenašati in ne postajati nepoterpežljivi, če gledamo, svoje nepopolnosti. Trudimo se, da se poboljšamo, ali mirno in ne-boječe. Angelji ne moremo pred časom postati. Prosim te, govori zopet sv. Frančišek Sak, ne glej tako boječe semkaj in tjakaj, pazi skerbno nase. Boga ne boš nikedar našel brez dobrote, sebe pa brez slabosti ne, pa take slabosti, ki je predmet njegove dobrote in njegovega vsmiljenja. Ne bodi nevoljeu, pravi Fenelon, da moraš vsak dan iz novega začeti. Nič ne gane božjega serca bolj, kaker ta ponižna in vstrajna pogumnost. Moč se v slabosti spopolnjuje, pravi sv. Pavel. (II. Kor. 12, 9). Ne notranja sladkost, ne duhovnfe tolažbe, mariveč notranje ponižanje in iskanje božje pomoči nas Bogu približa. Bog gleda z uajvečim dopadenjem na dušo, ki se trudi neprestano, mirno in poterpežljivo, pa brez očitnega vspelia, za napredek v dobrem, ki je sicer polna pregreškov in nepopolnosti, vender pa zmirom tesno združena z Bogom. Zakaj ? Zato, ker ga terdno hoče in odkritoserčno želi, nikedar več ne Boga vedoma razžaliti. Taka duša, ki je sama pripravljena obderžati svoje napake, če je tako božja volja, zraven pa odločena na vso moč jih zatirati, taka duša — pravim — je v očeh božjih dragoceniša od tiste, ki se nemotljena mirno vadi v čednostih in vživa duhovne dobrote. Bog je pustil, pravi zopet sv. Frančišek Sa!., pri mnogih svojih učencih še marsikak sled starih strasti — ali vse jim je bilo v prid ; sv. Peter je priča tega. Vojskuj so torej močno in pogumno, toda ne želi preveč gledati sadu svojega truda Hudega — pravi sv. Frančišek Sal. — ne smemo nikedar želeti, dobrega pa ne presilno. Prosim te, ni-•česer ne želi presilno, tudi čednosti ne, ki jo večkrat ravno s tem zapraviš, da prestopiš njene meje. — 277 — Delati moramo torej, ne da bi se preveč menili za vspehe; zakaj če smo vstrajni v tem boju, da nam ne vpade serce pri vsakem nevspehu, bomo imeli tako ali še večo korist premagani, kaker bi jo imeli zmagovavci. Prepusti se popolnoma dobrotljivosti in vsmiljenju njega, ki ima vedno svojo roko pripravljeno za vsacega, ki ne greši iz hudobne volje, da ga vjame, hitro in ljubeznivo vzdigne, da še padca ne občuti, ker ga je že sredi padca Gospod se svojo roko prestregel in ga tako hitro vzdignil, da ni imel časa nanj misliti. (Frančišek Sal.). (Dalje prih.) Brat Julijan iz Spire. Njegova dela. 1. Oficij sv. Frančiška. (Dalje.) Preglejmo zdaj Julijanovo delo za juternice praznika sv. očeta Frančiška. Vabilo ali „invitatorium“, ki bi bil po navadi : „Regem, con-fessorum Dominum, venite adoremus" t. j. „ Kralj a, gospoda spo-znavavcev, pridite molimo!“ je nadomestil brat Julijan z naslednjo kitico : Regi, quae fecit opera, Christo confiteantur, Cuj us in sancto v ul n era Francisco renovantur. To je: „Kralju naj spoznavajo (ali čast izkazujejo) dela, ki jih je storil, Kristusu namreč, keterega rane se ponavljajo v svetem Frančišku." Z drugimi besedami: ,,Vse, kar je Bog vstvaril, naj čast daje njemu, keterega rane so se v svetem Frančišku ponovile, Kristusu Vsa naša molitev bodi edino Bogu; vender pase po pravici spominjamo zraven svetnika, v keterem se je božja slava tako čudovito razodela.•' Kaker „invitatoriuma so tudi antifone tri jeli nokturnov ali nočnic čveteroverstične ijambske kitice vse po istem načinu zložene vender vsaka se svojim posebnim napevom. Antifone pervega nokturna popisujejo gizdavost in prešernost mladega Frančiška ter njegovo spreobernjenje. Pri tem je pa — 278 — znamenito, (la te an ti fone v sedanjih brevirjih niso več take, kaker jih je zložil brat Julijan. On jih je namreč tako naredil: 1. Hic vir, iu vanitatibus 2. Excelsi dextrae gratia Nutritus iudecenter, Mirifice mutatus Plus suis nutritoribus Dat lapsis speni de venia Se gessit insolenter. Cum Christo jam beatus. 3. Mansuescit, sed non penitus, In primis per languores, Qui captis armis coelitus Ad plenum mutat moreš. Pervi, ki so popisovali življenje sv. Frančiška, so njegove mladostne hibe in nepopolnosti ostro sodili; po njih mislih naj bi-bil grešnikom v zgled spreobernjenja, kaker sv. Peter, sv. Pavel, sv. Marija Magdalena, sv. Avguštin. Te ostre sodbe se je deržal tudi brat Julijan. Ali sv. Bonaventura, ki je imel vnovič popisati Frančiškovo življenje, je sklical njegove perve učence, ki so se spominjali njegove mladosti, kar jih je bilo še živih, in tedaj se je pokazalo, da so prejšnji popisovavci pač nehote sv. očetu krivico delali, ker je bil svoja mlada leta sicer res nenavadno vesel in nekoliko nečimeren mladenič, nikaker pa ne razuzdan. Sv. Bonaventura je torej predložil redovnemu kapiteljnu leta 1260, naj se gori navedena perva antifona tako popravi: Hic vir, in vanitatibus Nutritus iudecenter, Divinis charismatibus Praeventus est dementer. Ali poznejšim tudi to ni bilo zadosti. Menda nekako v 18-stoletju, ob keteri priložnosti, u'e vemo, so spremenili vse tri anti-fone 1. nokturna, ki so zdaj take: 1. Hic vir, de vanitatibus 2. Excelsi dextrae gratia Dum cogitat frequenter, In d;es confortatus Divinis charismatibus Coeli suspirat praemia, Praeventus est clementer. Quae tenet nune beatus. 3. Edoctus autem coelitus Per visum, per languores, Mundi contemnit. penitus Thesauros et honores. Glejmo nadalje responsorije 1. nokturna. V lepih devetero-verstičnih kiticah ijambskega ritma popisujejo ti perve dogodke po spreobernjenju Frančiškovem. Pervih šest verstie je pravi. — 279 — responzorij, zadnje tri so tako imenovani verzikelj. Verstice 1., 3, 7. in 8. so akatalektični, 2., 4., 6. in 9. katalektični dimetri, kaker se imenujejo v učenem jeziku ; perve veže nepovdarjena, druge na predposlednjem zlogu povdarjena rima. Antifone drugega nokturna so zopet čveteroverstične kitice, zložene kaker Binvitatorium“ in antifone pervega nokturna. Obsegajo nadaljevanje življenja Frančiškovega po spreobernjenju ter zlasti popisujejo njegove razmere do njegovega telesnega očeta. Nadaljui dogodki do sklepa, da hoče živeti po tem, kar je Kristus naročil svojim učencem, ko jih je poslal pridigat, se popisujejo v responzorijih 2. nokturna, ki obsegajo tudi 6 verstic pravega re-sponzorija in trojeverstičen verzikelj, sicer pa se nekoliko razlikujejo od responzorijev 1. nokturna. Verstice 1., 2., 4., 5., 7. in 8. so akatalektični dimetri. rimajo se breznaglasno 1. s 4. in 7., 2. s 5. in 8. ; 3., 6. in 9. pa so katalektični dimetri, ki se rimajo mej sabo z naglasom na predposlednjem zlogu. Antifone 3. nokturna, po obliki enake onim pervega in drugega, popisujejo, kako je začel sv. Frančišek svojo apostoljsko delavnost in so se mu pridružili pervi tovariši. Responzorija tega nokturna pa, kaker smo že povedali, nista delo našega brata Julijana, temuč pervi („Carnis špicam11) kardinalja Tomaža, drugi („De paupertatis horreo11) papeža Gregorija IX. Zložena sta čisto različno od responzorijev 1. in 2. nokturna in tudi ne nadaljujeta zgodbe sv. Frančiška. Pervi je tak : Caruis špicam coutemptus area Franciscus terens, calcans terrea, Granum purum, excussa palea, Summi regis intrat in liorrea. Vivo pani morte junctus Vita vivit vita functus. Poslednja dva verza sta verzikelj. Pomen je ta: „Mesa klas na gumnu zaničevanja teroč Frančišek, teptaje, kar je zemeljskega, vstopi ko čisto zerno, iztepši slamo, v najvišjega kralja žitnico. Živemu kruhu po smerti pridružen, živi, ko je sklenil življenje." Bolj razločno bi se to povedalo blizu tako: „Kaker se klas na gumnu zmlati in stare, da se ločeno izmej slame čisto zerno spravi v žitnico, tako je terl ali zatiral sv. Frančišek svoje telo, da je duša, mesenih slabosti oproščena, prišla h Bogu v sveta nebesa. Smert ga je združila z Jezusom, ki je živi kruh — 280 — naših duš. V večnem življenju živi, ko je sklenil časno življenje1 11.. Drugi responzorij 3. nokturna je pa tak: De paupertatis liorreo Sanetus Franciscus saciat Turbam Christi famelicam, In via ne deficiat; Iter pandit ad gloriam Et vitae viam ampliat. — Pro paupertatis copia Regnat dives in patria, Reges šibi substituens, Quos ditat hic inopia. To se pravi : „Iz žitnice vboštva siti sv. Frančišek lačno množico Kristusovo, da ne opeša na poti. Pot odpira do slave in razširjuje stezo življenja. Za obilnost vboštva kraljuje bogat V' domovini, pustivši za sabo kralje, ki jih bogati siromaštvo11. S tem hoče reči, da je sv. Frančišek zase in za svoje brate izvolil vboštvo za bogastvo. S tem je odperl pot v večno zveličanje in razširil to pot, da jih mnogo more po nji priti do svojega cilja. On je zato zdaj bogat v nebeški domovini; za njim pa so ostali njegovi bratje, ki so kralji na zemlji, ker imajo v svojem vboštvu vsega zadosti, prav kaker kralji v svojem bogastvu. To je v današnjem oficiju sv. Frančiška poslednji responzorij tretjega nokturna. Ali pervotno je imelo, kaker smo že povedali tudi poslednje branje tega nokturna svoj responzorij in sicer celo jako obširen, sestavljen iz štir.h kitic zloženih popolnoma po načinu respouzorijev 2. nokturna. Ta responzorij je zopet delo brata Julijana in nadaljuje zgodbo sv. Frančiška, kjer jo je pustiia 3. antifona tega nokturna.-'Ker je v sedanjih brevirjih izpuščen, upamo, da bo vstreženo učenim bravcem, ako postavimo sem celega. Tak je : 1. Sex fratrum pater septimus Absorptus luce coelitus Futura contemplatur; Inter minores minimus, Qnis par vi gregis exitus Praeclare speculalur. Quadrans quoque uovis3imus Culparum šibi penitus Dimitti revelatur. 2. Arcana suis reserans Octavum tandem recipit Et ad diversas gentes Binos mittendos foederans Humiliari praecipit Et esse patientes ; Grex procidit obtemperaus Pastor erectos suscipit Ad oscula gaudeutes. "3. Euntes, inquit, in eum, Qui nutriet vos, Domimim, Jactate cogitatum ; Sic fratribus erroneum Praecludit et iuterminum Callem cupiditatum. Sie curis eor extraneum Non providet in crastinum In zonis aes ligatum. 281 — 4. Regressis, quos emiserat, Completur bis senarius Fratrum, dum confirmando Normam sancto, quam scripserat, .Tussa dat Innocentius Papa de praedicando ; In mna Franciscus foenerat, Quem dati monet ratio De lucro reportando. (Dalje prih.) (g. (Hartmana oratorij „z verbaljuega debla z v, ko mašilom hijata pa je izvedeno v stari slovenščini: č u v' n’, qui seutiri potest; p i v‘ n’, potabilis ; p r o 1 i v‘n’, qui effundi potest; 1 a k a v' li, malus (iz 1 fj k a v’, perversus, od: lqkati, decipere); n a s t a v‘ n i k’ praepositus, u a s t a v‘ n i c a, quae instituit, (u a stav’, institu-tio), p r i s t a v‘ u i k’, parastata, s’ s t a v' n i k’, ffvv>jyo(iog, ad-vocatiis ; p i v‘ n i c a, cella vinaria ; p e v' n i e a, ^a^r^iov, locus ecclesiae, p r e d a v* n i k’, proditor, m i r o p r o d a v' u i c a, locus vendendo unguento. Kedor bi nadalje iskal, bi našel morda še kaj podobnega; vender so to v stari slovenščini sploh redki primeri. Zato smo mi dostikrat v zadregi, ali bi pisali, keder v st. slov. dotične besede ni, v ali l. Določitev je tolikanj težja, ker tudi naši najboljši viri v tem nekako omahujejo. Vže v 16. stoletju se je namreč semtertja začel pojavljati v izreki iv za stari l. Vže Dalm. piše maulia nam. malha in ko koroško navaja kokami i ca za kranjsko ko kal ni ca. Nasproti piše enkrat očitno napačno l nam. v: „deshelnik, RordameP1, poleg „di-sheunik" (3. Mos. 11); sicer rabi drugo obliko v drugem pomenu, ali beseda je očitno ravno tista, izvedena iz dež, ne iz dežela. Zato tudi pisavi „Spominaufki ofer“, „Spominaunimu offru“ (4. Mos. 5) in „Suvauniza“ (Weberschiffchen, Job 7) ne moremo zaupati. Prim. big. s o v a 1 k v, AVeberschiffchen. Tudi v v „oči-Ščavnica" pri Kuzmiču (Mark 7, 19) težko, da bi bil etirno-logično opravičen ; beseda je morda vzeta iz sosednega štajerskega narečja, kjer se 1 za dolgim a izgovarja ko w, ne, kaker sicer v tistem narečju, ko a. (Dalje prih.)