371 —
Kriva prisega po §. 199 lit. a kaz. zak. je kaznjiva, akoravno so v prisežnej formuli pravni pojmi olseženi.
(Razsodba od 21. februvarja 1879, št. 13972.)
Vsled tožbe Ane H. proti Josipu H. zaradi plače 28 gl. 56 kr. s pr. se je pred bagatelnim sodnikom poravnava sklenila, vsled katere je tožnica od pravice do terjanja odstopila, ako zatoženec priseže, „da iztožene svote ne dolžuje, ker razen že plačanih 50 gld. tožnici sploh ničesar ni dolževal, in da svote 28 gl. 56 kr. nikedar ni pripoznal ter se k njenej plači nikedar ni zavezal". — Zaradi te prisege se je Josip H. z razsodbo okrožne sodnije v N. od 31. oktobra 1878, št. 6619, hudodelstva goljufije po §. 199 lit. a kaz. zak. krivega spoznal.
V proti tej razsodbi vloženej ničnostne) pritožbi sklicuje se zatoženec na odd. 9. lit. a. in b. §. 281 kaz. pr. r. rekoč: Dogovorjena prisega se ni o dogodkih, marveč o pravnih pojmih naložila je tedaj juridična nespametnost; kazensko-sodnijska odgovornost nastane le tam, kjer se neresnični dogodki, in ne tudi tam, kjer se nepravilni pravni nazori s prisego potrdijo; v zakonitem smislu tu ni prisege, tedaj tudi ne krive prisege. •-
Pri javnej obravnavi c. kr. kasacijskega dvora, katera se je pod predsedništvom dvornega svetovalca Decastello dne 21. februvarja 1879 vršila, navedel je generalni odvetnik zoper pritožbo tudi naslednje: Lahko se pritrdi, da inkriminirana glavna prisega ne ugaja popolnoma naravi tega dokaznega sredstva, ter da bi se vsled dvornega dekreta od 18. februvarja 1846, št. 935, just. zb. zakonov ne bilo smelo dopustiti, na tak način prisego fomulirati v civilno-sodnijskej razsodbi. Toda s tem še ni nemogoče postalo, da bi kriva taka prisega kaznjiva ne bila V besedah prisege dobijo, ako se na konkreten slučaj vporabijo, tudi pravna načela značaj
24*
— 872 —
dogodkov, res da sicer dogodkov, ki se nam kažejo zmotani z gotovimi pravnimi načeli. Natanko razločevanje mej tem, kar se tiče dejanja, in mej pravom ni mogoče. Pri poskušnji, vse pravnotehnične izraze z dotičnimi istinitimi elementi nadomestiti, bi ne malokrat prišli do meje jezika, ne da bi svoj namen dosegli. — Mnogi taki izrazi imajo razen tega tudi javno pravico v vsakdanjem življenji, rabi jih vsakdo in ni jim sploh treba posebnega razlaganja, ker jih že taiio vsakdo razumeva. Odgovornost pred kazensko sodnijo odpade tedaj le pod tem pogojem, ako se v resnici sme o pravem razumenji prisegajočega dvomiti (primerjaj: najvišjesodnijsko razsodbo od 3. januvarja leta 1871, št. 15469, št. 1352 Glaserjeve zbirke.)
Takih dvojb ni bilo. Opravičevanje zatoženca posebno ni dalo navoda k mnenju, da besed prisege ni razumel. Ako se je tedaj prvi sodnik iz dokaznega izida prepričal, da je Josip H, vedoma krivo prisegel, tedaj se iz njegove obsodbe ne more razvi-dati, da se mu kaka krivica dela. — C. kr. najvišji sodnijski dvor ovrgel je ničnosti prtožbo.
Razlogi:
Ničnosti pritožba opira se na napačno formuliranje H—ove prisege vsled pogodbe, in dokazan kaznjiv obstanek dejanja, ker se je zatožba tjakaj glasila, da je zatoženec po obsežku prisege neresnične dogodke kot resnične s prisego potrdil. Ta prisega ne obsega sploh nobenih dogodkov, marveč le pravna načela tako, da bi se pri natančnejšej obravnavi nikoli ne bilo pripustilo, da bi bil zatoženec o nerazumljivih mu stvareh prisegal. Glede na to argumentacijo nanaša se pritožba na slučaje ničnosti po §. 281, št. 9 odd. a. in b. kaz. pr. r. — Toda vkljub pomanjkljivosti prisežne formule izvršil je vender zatoženec s prisego tega, kar je v oni stalo, hudodelstvo goljufije na tak način, kakor je v raz-, sodbi povedano. Kajti izid pravdne zadeve postal je odvisen od prisege, v prisežnej formuli so se pravne razmere z besedami zaznamenovale, s katerimi v vsakdanjem življenji navadno konkretne istinitosti zaznamenujemo, in v predležečem slučaji nanašah so se oni pravni pojmi na določene istinitosti, na katere se je tožba Ane H. pto. 28 gld. 56 kr. opirala in katere so se pri obravnavi omeniti morale.   Sodnijski dvor pa je razjasnil, da
— 373 —
je zatoženec i^toženo svoto 28 gld. 56 kr. deloma skupno s svojo pozneje umrlo soprogo in deloma sam na posodo vzel, a ne plačal in da je sam Ognjeslava H. prosil, da naj za to svoto nikar ne toži, temveč da naj čaka, da sin zatožencev od vojakov pride. Zategadelj se oni del prisege, kjer zatoženec trdi, da razen določeno zaznaraenovane dolžne svote 50 gld. ni bil ničesar dolžan in da je neresnično, da je on istinitost dolžne svote 28 gl. 56 kr. priznal, kot neobhodno tem dogodkom nasprotujoč in neresničen kaže. Ta določenja pa obsegajo vse znake v §§. 197 in 199 odd. a. kaz. zak. zaznamenovanega hudodelstva goljufije in z uporabo teh §g. na predležeči čin zatoženca se tedaj zakon ni žalil. Pomisliti se mora tudi, da je -atoženec deloma s svojim lastnim obnašanjem prisegi nasprotoval in da se je prisega od obeh strank vsled poravnave z besedami formulirala, o kojih pomenu pri zatoženem nikakor ni bila mogoča kaka dvomba. Morala se je tedaj na §. 281, št. 9, odd. a. in b. kaz. pr. r. oprta ničnosti pritožba kot neopravičena ovreči in zatoženec po §. 390 kaz. pr. r. obsoditi, da vsekake stroške vsled kasacijske obravnave povrne ....