Štev. 9. V Ljubljani 1. septembra 1877. Leto VII.
Kmroè-niaa «o
MpreJ plačuje
liljiT^-
red oSt-
ra v Ltagar-Jerih alleali hii. i'. I t Ljnb-IJanl.
Časopis s podobami sa slovensko mladino.
\Cj)ula seni, da milost sprejme Duša ta iz božjih rok, Kterej videti on daje Stvarstva čudoviti krog.
Ljubljenci! pomiložččuo Imenujte mene zdaj:
Čudes zrla sem nebrojnih.
Gledala na zemlji — raj !
Prehodila sem, presrečna, Velekrasni vrt cvetdn,
Ki najlepši je na »veti. Ki Italija je zvän.
V njem čudile so naravi Blažene se mi oči,
Naslajala jib čarobe
Od umételjnib stvarij.
Zrla som potapljajoče
Soluce v sinje se morje ;
Luna. zvezdo so trosile Vd-nje bisere zlate.

Odkrivdla jo lepota
Čudovitih se jezdr, Kder mi je okó ustavljal, Očaroval blesk stoter.
Pozdravljala eem otóke,
Večna je na njih pomlad, Večno jih pokriva cvetje Iu iz njega gleda sad.
Bivala sem v prostej Švici, Vzduh vživala nje gora, Vpričo snežnega Gotarda Preslavljdla sem Bogd.
In blaženstvo I petje tudi Poslušala sem sladko, Ono petje, ki vzdiguje
Željno Brce mi v nebó! —
Nij Ii res, da hvalo dolžna
Vzglašati sem Njemu jaz, Njemu, ki mi dal užiti Ta nebesko-srečni čas!
Lnjim Peyakova.
Marijca in zvezda.
Solane se je že skrilo za goré in večerni mrak se je razprostiral po vaséb in mestih kakor pomla' danja megla, da zagrne beli dan v nočno tmino. Veseli ptički letajo po gr-movjih in drevescih, iska-jći si počitka in kmalu nastane povsod grobna ti-Sina. Bleda luna se pri' kaže na visokej nebeškej planjavi obdana z uebroj-nirni zvezdicami, ki migljajoč razsvetljujejo široko zemeljsko planjavo, katero je noč ogrnila s svojim črnim plaščem. Le sèm ter tja še frči kakšna drobna živalca po hladnem večernem zrakn. Otroci, ki so malo poprej še veselo skakali okoli stare lipe na sosedovej trati, prihiteli so zdaj domčv k svojim ljubim staräem. Tudi Marijca pride ter sede k materi na klop pred hišnimi vrati.
„Poglčdite, mati, " reče Marijca, „kako lepo se blestč zvezdice na nebu. In koliko jih je; jedna, dve, tri, ... jaz jih niti sešteti ne morem. Zakaj je vendar ljubi Bog toliko zvezdic ustvaril ?"
Mati polozé svojo suho roko na dekličino glavo ter se sladko nasmejejo nedolžnemu otroku.
Cez nekaj časa rekó : „glej Marijca, vsaka zvezdica, ki jo vidiš kakor svetlo piko na nočnem nebu migljati, je velik svet, ki ga je Bog ustvaril. Tam gori v svetlih zvezdicah je večni dan in večna pomlad ; tam cvetice mnogo lepše cvetó nego tukaj na naäej zemlji in tudi nikoli ne odcvetó ; tam v zvezdah je pravo čisto veselje doma, tam je sreča, ki nikoli ne mine, tam nij nobenih solzi, nobenih težav ne trpljenja. In kadar tukaj na 2emlji umije kak dober človek, potlej ga popelje angelj Ijl gori v njegovo zvezdo, da potem prebiva in se veseli rajskega veselja. Tak človek potlej gleda doli na svoje Uube, ki živč še na zemlji, dokler tudi ponje ne pride nebeški angelj, da je odpelje tja gori v svetlo zvezdo, ki se blesti v nebeškej svetlobi. Tam gori v svetlih zvezdah so naši preljubi starši, znanci in prijatelji ter prosijo za nas ljubega Boga, kadar povzdigujemo k njemu svoje roke v nadlogah in težavah. In Bog, naš najboljši oče, posluša »jibove proSnju ter ms blagoslovi in daje pomoč, ako smo pridui iu živimo po njegovoj volji. Vsi dobri in pobožni otroci pridejo po smrti tja gori v svetle zvezdice k svojim ljubim staršem, da ondu ž njimi iivé in se veselé v nebeškem veselji."
Tako so pripovedovali mati svojej hčerki Marija.
Marijca pogleda najpred materi v lice in potlej povzdigne svoji žarni očesci gori k jasnemu nebu ter dolgo ne izpregovori nobene besedice.
Naposled reče : „mati. v katerej zvezdi so moj Ijnbi oče ?"
Materi se pri teh besedah vsipljejo debele solze iz oči, potlej se sladko nasmehnejo nedolžnemu otroku, vzdignejo svojo suho roko in pokažejo s prstom zvezdo, ki jima je ravno nad glavama blestela v prekrasnej svetlobi.
Kdo zna, koliko časa bi bila Marijca Se gledala v to žarno zvezdo, ako bi ne bilo priälo spanje, ki joj je zatisnilo nežni očesci in jo zazibalo v sladke sanje. Deklica je zaspala in mati jo odnesii v njeno posteljico.
Od sih dob je šla Marijca vsacega večera vèn pred hišo, poiskala je očetovo zvezdo in kadar jo je našla, pokazala jo je tudi materi.
A bilo je že pozno necega večera, da Marijca še vedno stoji zunaj pred hišo ter 2 objokanimi očesci zrć tja gori v ivuzdovfto nebo. Bil j» jnilel angelj in odpeljal njeno dobro mater tja gori v zvezdo njenega očeta.
Nij trajalo dolgo, in tudi Marijci je bilo treba ločiti se od domače hiše in malega vrta, kjer je poprej tako srečno živela s svojo ljubo materjo. Stara teta iz mesta pride, da jo vzame k sebi, ker je tako želela pokojna mati.
Ko je Marijca odhajala, prišli so sosedje in sosede, da bi jej šejedeukrat podali roko v slovo ; Marijca je bridko jokala, ker jej je bilo težko iti iz njenega rodnega kraja. A stara teta jej reče: „ne jokaj. Marijca, vsaj bodeš odslej pri meni in jaz bodem odslej tvoja mati!" Ali ko je Marijca pri teh besedah pogledala teti v oči, ustrašila se je zelò njenega ostrega pogleda. Tako je njena pokojna mali nijso nikoli pogledali. Nek notranji glas jej pravi, da teta ne misli nič dobrega ž njo.
In ta glas je postajal še močnejši, ko je Marijca prišla v hišo svoje tete. Okna so bila obrnena na dvorišče in po hiši je bilo vse polno smeti in druge nesnage.
Joj, kako je bilo tu vse drugače nego li v hiši njene dobre matere.
Vsacega večera je stala Marijca pri oknu, ki je bilo z debelim železom prepleteno. Zdelo se jej je, kakor da bi bila v kakej ječi. Stezala se je visoko gori na okno ter gledala v nebo, da bi videla óno lepo svetlo zvezdo, v katerej prebivajo njen oče in njena mati. A vselej je stopila k njej teta, ki je sedela v kotu za pečjo in pila vino, potegnila jo je od okna, potisnila v kot in jej dala košček črnega kraha.
„Kaj mi zijaš skozi okno, ti nečimurna stvar ti," togoti se starka nad ubogo Marijco. „Ali ne veš, daje zdaj konec tvojej visokosti. Na, tukaj imaš kruha, jéj in potlej se mi spravi spat, ker pri meni je treba mlademu dekletu zgodaj vstajati !"
Marijca je ležala v trdej posteljici na golej slami, držeč košček črnega kruha v nežnih ročicah, ker ga jesti nij mogla. Na bledih in strhlih licih brala se jej je žalost in trpljenje. Oči so jej plavale v solzah, dokler je nij spanec zazibal v sladke in prijetne sanje, v katerih je bila pri svojih ljubih starših v zlatej zvezdi, kjer nij nobenih nadlog, nobenega trpljenja.
Druzega jutra, ko se je komaj daniti začelo, že zarohni teta na njo ter jo izbu di iz njenih sladkih sanj. Marijca se tega zelò ustraši, z jedno roko se oprè ob steno, a drago položi na nemirno srce, kakor bi mu hotela potolažili naglo utripanje. Teta je stala pri njej, „Ali mi ne vstaneš tak6j a
postelje, ti grd» lenob» ti!" Tako je rohnela starka nad nbogo Marijeo in jej molél» raztrgano obleko, da Tstane in se obleče.
„To nij moja obleka, tetal" reče z žalostnim glasom uboga Marijca. „„Oaj, čaj, jaz ti že pokažem tvojo obleko, ošabna potepenka 1"" Zadere se teta nad njo in jej popretf s pestjo.
Marijca vstane, obleče se v raztrgano obleko ter ne reče niti besedice. Potem poklekne, povzdigne svoji nedolžni ročici k nebu in moli svojo navadno jutranjo molitevco. „Nič to!" zavpije hudobna teta, pri meni se ne moli, ker ne trpim nobene pobožnosti v hiši. Da mi v prihodnje nikoli več kaj tacega ne storiš, zapomni si dobro, ti hinavsko deklé. A zdaj pazi, kaj ti povem! Gledaj da otideš tokaj na desno po ozkih ulicah gori do velikega trga, kjer stojé branjevke s sadjem. Tam stoji cerkev; pri velikih vratih se vstopiš in prosiš dobrih ljudi za kak dar. Kruh, ki ga dobodeš, smeš sama pojésti, a novce, ki je dobiš, prineseš meni, kadar se vrneš zvečer domóv. Gorje ti »ko mi samo jeden krajcar zajčš. Jaz te takój spazim, to si dobro zapomni. A da se mi ne vrneš nikoli, predno nemaš goldinarja ! Tako, zdaj veš, kaj zahtevam od tebe. Druzega ti nemam povedati, zdaj idi !"
„Prosjačila še nijsem nikoli, teta," prosi uboga Marijca in joka. „„Ako nijsi, pa začni zdaj!"" zakriči starka in jo potisne skozi vrata iz hiše.--
Prišla je zima, sneg je padal v gostih kosmih na zemljo in bilo je mrzlo, da je les pokal. Ljudje so v gorkih kožuhih naglo stopali po ulicah, ker jih je zeblo ; videli so ubogo siroto pred cerkvenimi vrati, ki je od mraza premrli roki stegovala k njim in jih prosila vbogajme, a nihče se nij brigal za ubogo dekletce, ki je stalo po ves dan v snegu in mrazu, lačno, da je komaj sóplo. Bilo je na večer, mračilo se je že, in po ulicah so prižigali svetilnice. Sirota Marijca je čudljivo gledala množino mimo gredočih ljudi in vrste krasnih poslopij, iz katerih so se že davno lesketale svetle luči V srce jo je zabolelo, ko se je spómnela, da brez goldinarja ne sme priti k teti domóv. Bila je prisiljena ali na ulici pod milim nebom prenočiti, ali se izdati neusmiljenim rokam hudobne tete. In kdo bi jej tudi dal toliko novcev! Trudna in s pobitim srcem se zgruzi Marijca pri cerkvenih vratih na tla. „O Bog, kdo se me usmili uboge sirote !" tako vzdahne naslonivši glavo ob zid ter obleži brezzavestna. Kmalu jo prevlada trud in trdno zaspi. Mirno je ležala ob cerkvenem zidu, le ustnice so se zdaj in zdaj nekoliko genile, kakor bi kaj govorile. Srečen nasmeh jej je igral na bledem lici. Marijci se je sanjalo ob očetu in materi, s katerima je bila v rajskem veselji
A zdajci jo nekdo poruka in jej potisne srebrn novec v njeno majheno, mrzlo roko.
„To je dvajsetica," reče Marijca veselo; a kmalu jo obide nova otožnost. „Goldinar moram imeti, goldinar, drugače ne smem domóv," vzdahne ubogo dekletce. „A znabiti mi teta za danes prizanese, ako jej povem, da mi danes nij bilo mogoče dobiti goldinarja, ker je tako slabo in mrzlo vreme !"
To rekši, vstane in se boječ podi domóv k teti. Kako jej srce bije, ko odpre vrata in stopi v hišo. „Ali se vendar pritepeš domóv, ti moj» največja nadloga!" zakriči teta s polno kupico vina v roki. „Mislila sem, da te ne bode. Pokaži, koliko novcev imaš!"
S tresočo roko podä Marijca teti srebrno dvajsetico in Se nekoliko b»-krenega drobiža.
„To je tedaj vse!" zaropoti starka na trepetajoče dekletce ter vzdigne z ostrim pogledom kupico z vinom. „„Dà, dà, teta, vse, vse je, kar sem v tako hndej zimi dobila. Jedla tudi uijsem še nič od zjutraj.""
„LažeS, ti ničeva potepenka ; igrala si se in klatila po mestu. Poberi se mi izpred oči iu ne pridi mi bUzu predno ne nadopolniš goldinarja. Ali si me razumela ?"
Trepetajoč od glada in mraza zbeži ubogo dekletce iz hiše ter še le zunaj na ulici se ozré, ali je ne lovi hudobna teta, da bi jo udarila z grozečo povzdigujem roko. V velicem strahu niti čutila nij, da je izgubila rato, s katero je bila ubožno ogrnena okoli vratu. Tudi ljudi nij slišala za soboj, ki so jo klicali in milovali. Za nikogar se brigajoč in nikogar niti za najmanjši dar proseč, šla je z nemirnim srcem dalje proti velikej ulici Njene oči, srce in duša so bile obrnene (ja gori k nočnemu nebu, ki je bilo od vseh strani z gostimi temnimi oblaki prepreženo. Gledala je, ali se jej ne bode prikazala zvezda, v katerej so njen dobri oče in njena zlata mati, ki gotovo gledata na svojo ubogo Marijco.
In glej ! hud vihar nastane, ki razžene temne oblake, da se nebó nekoliko zjasni in prikaže se svetla zvezda, ravno tista, ki jo je iskala uboga Marijca.
Od velicega veselja zavpije na glas, ter ne vidi lepo oblečenega gospoda, ki je pristopil k njej. Na koleni pade v sneg, ter s povzdignenima rokama kliče: „oče! mati! poglédita doli na vajino zapuščeno Marijco. Ali jo vidita, kako se trese od gladfi iu mraza? Oh, usmilita se vajinega ubozega otroka! Vzemita me k sebi, da živim pri vaju tam gori v prelepej ziatej zvezdi, kjer nij mraza, gladil ne trpljenja. Dà, dà, vzemita me k sebi, trudna sem in lačna, da že komaj sòpem. K hudobnej teti se ne vrnem več, ker mi ne pusti moliti, kakor ste me vi učili, preljuba mati. A vendar sem molila po tihem v svojem srci; tudi hudobnej teti vse rada odpustim, le k sebi me vzemita v sveta nebesa tja gori v svetlo zvezdo, kjer živita v brezkončnem veselji !"
Zdajci začuti Marijca moško roko na svojej glavi; ozrevši se, vidi prijaznega gospođa pred soboj, ki jej reče: „s kom govoriš, ljuba moja?"
Marijca odgovori: „s svojim očetom in materjo, ki sta mi umrla, iu zdaj prebivata tam gori v 6nej ziatej zvezdi, ki se tako lepo blesti v nebeškej svetlobi".
„„In kdo ti je povedal, da tvoj oče iu mati prebivata tam gori?""
„To mi so rekli moja ljuba mati, ko sve še skupaj živele v uašej hiši, ki je daleč od tega mesta."
Plemeniti gospod se spomni svojih ljubeznjivih otrok, ki so ga doma pričakovali v lepo razsvetljenej gorkej sobi, ter reče Marijci:
„„Troj oče in tvoja mati sta me poslala k tebi, da te vprašam, ako hočeš iti z menoj in biti moja hčerka, dokler te Bog ne preseli v svetlo zvezdo k tvojim ljubim staršem.
Veselo poda Marijca plemenitemu gospodu roko in srečno je živela pri njem do smrti.	n.
Prava ubožnost.
V nekem mestu je živel bogat človek. Najljubše delo mu je bilo, ako je mogel ubožcem kaj dobrega storiti Kadar koli je videl bližnjega v po-
manjkanji in potrebi, prizadeval si je pomagati mn, kolikor je najbolj znal
in mogel. Vedno mn je bil pred očmi prigovor, ki pravi: Kdor bližnjemu pomaga is nadlog, njemu pomore tudi Bog. A znal je rudi to, da prava ubožnost prebiva le v tihih kočah, ter se ne kaže očitno pred ljudmi, ampak trpi voljno — bori se s križi in težavami, z lakoto in boleznijo, dokler ne pošlje Bog tacim ljudem kacega tihega dobrotnika ali pa smrti, ki je reši iz nadlog in trpljenja.
Neeega dne mn pove prijatelj, da v predmestji živi tibožna vdova s petero otročiči v največjem pomanjkanji in potrebi. To vse dni nemajo nič jesti, da-si uboga vdova deta kakor snžnja, da bi preradila sebe in otročiče. Dobri mož takój hiti v predmestjo, da bi pomagal ubogim sirotam in jim olajšal njih težavno življenje. Ko pride do omenjenega kraja, stopi v majheno, toliko da no pod zemljo ležečo izbico uboge vdove. Izba je bila sicer čedna in lepo pospravljena, a vendar je gledala iz vsacega kota največja revščina. Dva dečka, osem do deset let stara, sedela sta za stavo trohljivo mizo, ter sta izdelovala šolsko nalogo. Dve drobni deklici ste se igrali na ilovnatih tleh, njiju dvanajst let stara sestra je kuhala v kuhinji, a mati je bila pri perilu, da si kaj prisluži in revno življenje ohrani. Ko otroci ogledajo neznanega gospoda, takój mu pritekó naproti in mu poljubijo roko.
Bogati gospod se obrne k vdovi ter jej povó namen svojega pohoda. Vdova ga pazno posluša, dve debeli solzi se jej vderó po bledih licih in z ganljivim glasom reiSe: „kako lepo je to od ljubega Boga v nebesih, da ima bogate ljudi rad in jim daje vsega v obilosti, da potem tudi ubožcem morejo kaj dohrega storiti. In vi, gospod, ste zelò dober človek, ker se vam vidi, ila siromakom radi pomagate. A vendar vašo pomoči znabiti bolj potrebuje kak slep ali kraljev človek ali pa kaka bolna uadložna mati. Jaz sem sicer zeib ubožna, a vendar imam zdrave ude ter pridno in pošteno delam, da pre' živim sebe in svoje otročiče. Kadar nas prime stiska, obrnem se najpred k Bogu in pri njem iščem pomoči. On mi tudi vselej pomaga in blagoslovi delo mojih rok. A ne mislite gospod, da govorim tako iz ošabnosti in napuha, Ne, tega me Bog obvaruj ! Dobro vem, da ošabnež pade in se po-grezne, ter nikogar nij, ki bi ga vzdignil. Kavno mi pride v spomin prigovof mojega rajnkega moža, ki jo večkrat dejal: „Dokler je človek zdrav in lehko dela, nij mu treba milostinj pobirati od dobrosrčnih ljudi. Kdor živi ob darovih ter neče delati, da-si je čvrst in zdrav, pri tacem izostane blagoslov božji."
Dobrotni gospod stoji ves osupnen pred ubogo vdovo ter se ne more dosti načuditi njenej ponižnosti Kaj tacega nij še nikoli slišal iz ust ubož-nega človeka.
Vdovo in njene otročiče bogato obdarivši, obljubi, da hoče še dalje za' nje skrbeti, dokler Bog nB pošlje boljših časov. S solzami v očeh se mn zahvali uboga vdova za velikodušni dar iu otročiči poljubijo hvaležno svojemu dobrotniku roko. A gospod globoko ganjen naglo otide iz hiše ubožne vdove.
Ako hočeš blagosrečen živeti in voljno prenašati vse križe in nadloge, ki ti je Bog pošilja, imej vedno pred očmi, da je mnogo ljudi na svetu, kateri imajo menj nego li ti, in katerim se godi še slabeje nego li tebi.
J. T.
Marokani.
Otroci! vzemite zemljevid od Afrike v roke in naSi hodete v severo-zapadnem kraji te zemlje veliko samostalno cesaratvo, ki se Marakansko imennje. Meje tej velikej državi so : na severa jo obliva srednje morj», na jugu jo ob-daje peščena puščava Sahara: na vzhodu meji ob Algerijo, a na zapadu jo
obliva atlanško morje. Gora Atlant deh marokansko državo na dva dela: v severni in južni del; v prvem ima svoje najvišje vrhove, ki merijo do 3570 metrov nad morjem. Sek ima marokanski država mnogo; največja reka jo Mulvija. Podnebje je toplo, vendar ne preveč vroče, ker iznad atlanäkega

morja hlapé jugozahodni vetrovi ter sapo hladé. — Marokani so namešan narod iz Berberov in Arabcev ; poslednji žive večinoma po mestih in se samo po jeziku ločijo od Berberov. Oboji so vere mohamedanske. Največje mesto v marokanskom cesarstvu je Maroko, ki leži v prelepej, olja in dateljnov prebogatej ravnini Mesto ima mnogo lepih poslopij in Šteje do 50.000 prebivalcev. Obdano je s srednjeveškim zidovjem, s katerega molò stolpi in moSeje z zlatimi kuplami Ulice so ozke in umazane. — Drugo glavno mesto je Fas (Fez), ki šteje okoli 150.000 prebivalcev in leži bolj proti severu od Maroka. To mesto ima 100 mošej, veliko obrtnijo in zelò razširjeno kupčijo. — Marokaui so sploh surovi in neomikani ljudje. Sama lenoba jih je; zato je pa posebno poljedelstvo zel6 zanemarjeno iu Marokauom po vaseh in manjših mestih prebivajočim treba jo večkrat najhujšo lakoto prestajati. Pridelki zelò zanemarjenega zemljišča so : pšenica, ječmen. turšica, riž in sirek, ki je poglavitna hrana ubožnih ljudi. Dalje se tudi še prideluje sočivje, cukrovo trstje, bombaž, tobak, konoplje, dateljni, južno ovočje in različni les. Ako bi se Marokaui bolje poprijeli poljedestva, lebko bi prav dobro izhajali in ne bilo bi jim treba pomanjkanja trpeti, ker je zemlja posebno proti atlanškemn morji zelò rodovitna. Živinoreja pri Marokanih stoji nekoliko bolje ter daje posebno izvrstne konje, ki nijso nič slabejši od Arabskih. Bedijo tudi govejo živino, ovce, osle, koze, velblode in koSeniljko. — Dežela je bogata raznih kopanin, a vendar je rudarstvo popolnem zanemarjeno, kakor povsod, koder se ljudje bojé dela in samo lenobo prodajejo. Baker so uže Bimljani dobivali iz Ma-rokanakega. —V obrtniji je najbolj razširjeno usnijarstvo; marokansku usuije in sahjau znana sta po vsem svetu. — Cerkveni poglavar pri Marokanih je sultan, kateremu morajo podložuiki vsaeega leta desetino svojih pridelkov od-rajtovati v ta blagi namen, da se porazdeli med ubožce : a ravno narobe je, sultan namreč porabi vse zase.
Po Marokanskem živi tudi okoli 100.000 Židov, ki so raztreseni ne samo po večjih krajih, nego naseljeni so tufi po gori Atlantu in zelenicah Tafiletu, Tuatu in Driii Evropljanskih kristjanov živi na Merokanskem jako malo in Se to le v morskih pristaniščih.	t T.
O vitezih.
Vitežtvo se je rodilo v zapadnej Evropi in njegovi početki se zasledé užč v 10. stoletji po rojstvu Kristovem. Takrat še nij bilo takih postav za ljudsko varnost, kakoršne imamo zdaj, iu le debela pest močnejšega je raz-sojevala pravico. Kdor je kako krivico trpel, moral je sam sebe braniti ter si sam priboriti pravico, in če je bil slabejši od svojega nasprotnika, moral je podleči, da si je imel pravo. Tu se ustanovi nagloma posebni vitežki stan v ta namen, da bi branil slabe in neoborožene ljudi Vladike, posestniki širnih zemljišč, poljà, lok in lesov, jeli so staviti trdne gradove po vrhovih na neprislopnih mestih, obdavši je z globocimi prekopi, čez katere se je moglo le preko visečega mosta priti do grajskih vrat. Večkrat je bil še ta jedini most po noči kvišku vzdignen. Grad je imel vselej vsaj po jeden visok, navadno okrogel stolp, v katerem so bili globoko pod zemljo v groznih temnicah nesrečni jetniki. Za teh časov so tudi prebivalci bliiujih vasi postali vitezovi
podložniki. kateremu so obdelovali polje ter mn opravljali razne službe v gradu. Tako je spadalo k vsacemn gradu nekaj vasi, in firn več jih je bilo, tem bogatejši in močnejši je bil vitez in skoraj samovladar «le krajine. Iz početka so bili t« le sinovi plemenitih rodovin, ki so se pripravljali na očetovem gradu na vitežki stan ter se užč po sedmem letu svoje Btarosti pošiljali k tujemu vitezu na vaje. Služili so mu kot dvorjaniči sukajoč orožje in ureč se v boji. To je trajalo polnih sedem let Štirnajsto leto dopolnivši, postali so oprode, ter so smeli nositi orožje v boku in spremljati svojega gospoda k različnim igram in vitežkim slavnostim. Pri tem so se seznanili z mnogovrstnimi vitežkimi navadami in obredi, katere so ravno tako v čislih imeli kakor hrabrost in neustrašenost. Ko je minulo zopet drugih sedem let, podplili so svečano oprodi plemstvo. Pokleknili pred riteza, obljubil je. đs se hoče vse žive dni bojevati le za vero in čast ; vitez se jo dotaknil z golim mečem njegovega vratd in klečeči je vstal kot vitez z vsemi pravicami in vitežkimi dolžnostmi.
Podelitev plemstva se je godila z veliko slavo, z bliščem in sijajem; slavili so se turnirji ali bojne viteške igre, lomili so si kopja, rovali se z meči bodi si peš bodi si jež. Tnmir je bilo ograjeno mesto, ob straneh so bili vzvišeni sedeži, sprednji za knjeginje, grofinje in plemenitniee, potem za starejše gospode in druge gledalce. K takim igram so so shajali vitezi iz daljnih krajev, še celò takih nij manjkalo, ki so vse svoje življenje po turniijih jezdili. Obleka vitezev na turnirjih je bila dragocena in neprodorna: glavo so si pokrivali s čelado, whu katere se je vila krasna perjanica: obličje jim je zastirala mrežica; prsa, rimena in noge so bila v samem železji; oboro-ževali so se s težkimi meči in dolzimi kopji; na lovu in v bitvah so streljali tudi z lokom ter nosili oščepe. V brambo jim je bil ščit ali paveza.
Borili so se peš ali na konjih in sicer vselej le po dva; kdor je nasprotnika porinil s sedla ali mu meč izbil, ta je bil zmagalec, ter je dobil zato lep dar. navadno verižico, ostroge, dragoceno čelado ali meč iz rok knje-ginje ali kake plemenite gospé. Časi se je pa tudi zelò žalostno končala igra in mnogi hrabri vitez je močil s svojo krvjo prah na turnišči.
V poznejših časih so jeli tudi neplemenitnikom podeljevati plemstvo, ako se so odlikovali s posebnim junaštvom ; marsikateri vojnik je postal plemič zaradi svoje nenavadne hrabrosti v boji. In tako se je čim dalje tem bolje prestvaijalo plemstvo v vojaški stan, in ker so si vitezi v nečast šteli, s čim drugim se boriti nego z orožjem, zatorej so se morali, kadar nij bilo vojne, drug z drugim prepirati in na gradéh se napadati. Mnogi vitezi so tako globoko pali, pozabivši svoj nekdanji poklic, da so jeli mesta napadati ter ne-oborožene trgovce po cestah pléniti. S skalnatih gradov so prežali na rop in nij ga bilo potnika, ki bi si bil svest imetja in življenja, če se nij pridružil kakej večej oboroženi četi ali se pa z dragimi novci odkupil. Konečno so se jim vendar mesta postavila na čelo. meščanje so se združevali v cehe, in sosedna mesta, posebno kupčijska, najemala so si vojakov zaradi varnosti kupčijskega blaga.
Oj to je bilo žalostno v tem času, ko še nij bilo rednih cest niti železnic; človek je moral potovati po slabih cestah mnogo dni, kamor zdaj lehko pride v malo urah!
Ko je naposled začel grometi strelni prah iz pušek in topOT, tn nit nijso bila zadosti trdna zidanja in viseči mostovi, da bi bili varovali viteza v trdnem grada pred neusmiljeno kroglo. Telesna moč in osobna hrabrost ste izgubili svojo nekdanjo važnost. Pritlikovec je mogel poslej zlekniti na tla najsilnejšega junaka. In Titezi so jeli odlagati ščite, obešati oklepe v oroinice, zamenjali so kopja s puškami ter zapuščali gradove na nepristopnih mestih, če nijso u U poprej propali v razvaline.
Namesto gradov so se začeli vzdigovati po dolinah in ravninah krasni gradiči in vabeče vile. Vitezi so se preselili z visocih gorskih krajev, in vitežtvo je izginilo z sveta.
Trajalo je blizu štiri st« let.	r.
Kaj je pravica.
Kaj je pravica ? Pravica je hči nebeska. na zemljo ljudem poslana, da je uči v miru in slogi živeti, drug druzega spoštovati in ne jemati tega, kar je svojina drugih ljudi. Pravica je velik dar milosti božje, s katerim nas vsemogočni Bog napeljuje k umnemu življenju, ter stori, da moremo ljudje sknpaj živeti v družbi in državi.
Tako bi lehko še mnogo napisal, kaj je pravica! Ali, ljubi moji otroci, to raje opustim, ker bi vam mnogo ne koristilo, a vi bi vendar še ne znali, kaj je pravica.
Izbral sem si težko nalogo. Pravica je nekaj, kar se nči po visokih šolah. Kajti vsi sodniki in višji uridniki so se morali učiti pravice. Kako bi vam tedaj mogel na drobno razložiti to, k čemur se je treba toliko pripravljati in toliko Sol, malih in velikih prehoditi? A ne hudujte se, moji mali prijatelji, nobena stvar na svetu nij tako težka, da bi se je človek ne mogel naučiti ; zato mu je dal Bog neumerjočo dušo in nm, a to je 6no svojstvo, katero človeka naobraznje in povikšuje, da postane v resnici to, za kar ga je Bog ustvaril, namreč : kralj vsega stvarstva, kateremu je podložna vsa narava.
Ako je tudi kaka stvar težka, vendar se dadè tako razložiti, da jo morete tudi vi, ki ste še otroci in nada naše boljše prihodnosti, lehko razumeti in v spominu obdržati.
Kaj mi odgovorite nato, ako vam povem, da pravica prebiva v prsih vsacega človeka, da vsak človek, in tako tudi vi, moji otroci, dobro čutite, kaj je pravo, kaj uij pravo. A vendar nijšte imeli nikoli v rokah take knjige, v katerej so napisane pravice, kije imenujemo zakone ali postave, a knjiga sama se imenuje zakonik. Kaj mi odgovorite nato. ako vam povem, da vsi Ijndjé nosimo v svojem srci neko božje čuvstvo, ki nas uči, da poznamo, kaj je pravo, ter ločimo od onega, kar nij pravo. To isto čuvstvo nas uči Boga spoznati, oživlja tedaj v našem srci vero v pravega Boga. Vi se vsemu temu čudite, kako to more biti, in tudi dobro vem, da me bode kdo izmed vas vprašal : čemu so potlej take knjige, ako pravica prebiva v prsih vsacega človeka? Nu le počasi, ne tako hitro, ljubi moji; vse vam hočem razložiti in vi bodete spoznali, da je vse to popolnoma naravno.
A najpred naj vam povem neko pripovedko, ki mi je ravno zdaj prišla na um.
Bilo je v starih starih časih, prej nego ste bili vi in jaz na svetu, in ljudje še nijso poznah jednega pravega Boga. Takrat so še ljndje verovali v krive bogove, kar mi pogansko vero imenujemo. V teh starih časih tedaj, pripovedujejo ondašnji ljndje, bili so tako dobri in srečni časi, kakor š« nikoli ne prej ne pozneje. V tej dobi je bilo vse srečno na zemlji; kar je kdo le hotel, dano mu je bilo, nobene bolezni nij bilo, nobene nesreče, povsod je vladal mir in najlepša složnost med ljudmi. Ondašnji ljndje, tako se pripoveduje, bih so pa tndi mnogo boljši od sedanjih ; nijso se prepirali niti tepli, niti kradli, niti drug drugemu časti jemali, z jedno besedo : nobene hudobije nij bilo na zemlji med ljudmi. V tej presrečne) dobi je hodila po zemlji prekrasna boginja, katero so ljudje „pravico" imenovali Ta boginja je prebivala med ljudmi, bila jim je dobra in jim delila pravice. Tega ravno nij bilo treba toliko, ker se takrat ljudje nijso prepirali med soboj, ter jim tndi nij bilo treba pred sodnijo. Ljudjé so bili takrat blažega, plemenitega in krotkega srca. Ah ti zlati časi nijso trajali dolgo. Ljudjé so poštah bolj in bolj hudobni, začeli so se prepirati, sovražiti, drag dražemu njegovo blago jemati, ter naposled o grdza — še celò ubijati se. Takrat je boginja „pravica" jokajoč zapustila zemljo in ljudi, ter je otišla. Od istega čas« si morajo ljudje z velicim trudom in težavo iskati pravice in srečen je vsak, kdor jo najde.
Kaj se učite, otroci, iz te pripovedke ? To vem da jo nemate za resnico ! A to stoji, da so ljudjé že od pamtiveka imeli pravieo za nekaj božjega, ter so storili vse, da bi jo bili dobili zopet nazaj v svoje koče in gradove.
Tako vas sem nekoliko kratkočasil, ljubi otroci ; ako bodete pridni, dragič vam povem kaj dražega. A vi lepo pazite na vse, kar čitate v „Vrtei."
Dr. U. M.
IvaneV in HiisKo.
Ivanek je stare ljudi vselej lepo pozdravljal in slnšal, kar so mu rekli.
Necega dne gresta Ivanek in Miško mimo ovočuega vrta starega Marka, ki je ravno hruške obiral. Mišku so sline pocede na lepe rumene hruške, ter reče: „uh, lepih hrušek, da mi je samo jedna!" Sosed Marko ju ugleda, in reče: „„pojdi k meni Ivanek, sosed Marko ti bo dal zrelih hrušek."" Ivanek Btopi v vrt bi dobi polno kapo ovočja. „Ah ne boste dah meni nič," reče Miško. „„Idi ti od koder si prišel,"" reče mu Marko, „„kaj ne, zdaj bi rad vzel kapo z glave, a drugekrati kakor bi ti na glavi prirasla.""
Ivanek in Miško gresta dalje. Na cesti srečata starega očeta Novaka, ki je šel s sejma doinóv. „Stoj, Ivanek," reče oče Novak, „da ti dam malo pogače." To rekši, odreže mu vehk kos lepega kruha. „A tebi," reče Mišku, „ne dam niti drobtine : ker ti ne znaš k mojej roki pristopiti, moja roka ti tndi ne more kruha deliti." To zaboli Miška iu oba gresta dalje.
Prideta mimo župnikovega stanovanja. Župnik zelò prileten gospod pokliče Ivanka k sebi in mu podari lepo knjižico s pozlačenimi koricami, rekoč : „evo, kupil sem ti lepo knjižico; ker si zmirom dober, treba da imaš tudi lepo knjižico. A Mišku rečejo gospod župnik: „tudi tebi, sem kupil knjižico, a dobiš jo takrat, kadar vidim, da se lepo vedeš kakor Ivanek." Od sili dob se je Miško poboljšal in lepo obnašal proti vsacemu človeku.
Pes in jagnje.
(Basen.)
Visoko gori na zelenej planini so se pasle ob jednem kraji lepe, votante ovce, a ob drugem so po grmovji brstile hitre, nemirne koze. Sredi med njimi jih je pazil z ostrim očesom pes, njih zvesti čuvir. Nikoli nij bilo med njimi nobenega prepira ne zdražbe. A necega dne ugleda pes mlado jagnje, ki se je tihoma ukTadlo od svoje prave matere in je sesalo kozč. liazkačen, da mn jagnje dela nered v čedi ter sesi proti svojej naravi tujo mater, skoči
tja med koze ter z&kriči na jagnjiče: „od kod to, da delaš, toliko sramota svojemu ródu ? Staro si užć, pet mesecev, a niti ne poznaš svoje rodne matere ?" — Jagnje odgovori pohlevno : „od kod to, da irnaä toliko bistrega uma, a niti ne znnä ali znati nečeš, da nij vselej prava mati 6na, ki otroku da življenje, nego prava mati je 6na, ki za otroka tudi skrbi, njeguje ga in hrani. Ali vidiä ondu mojo mater, polno vime ima mleka, a vendar mi ga
ne da sesati, da-si sem gladno, da mi skoraj rebra gledajo izpod kože. Znam, da mi koza nij mati, a vendar ima toliko usmiljenja z menoj, da me hrani s svojim mlekom. A zdaj še reci, da mi nij koza boljša mati." — Pes videč da jagnje govori resnico, ker se mati ne briga mnogo zanje, otide zopet nazaj na svoje stražno mesto.
Materina ljnbezeu do otrok, rodi ljubezen do matere.	s.
Sirota.
Rozkina mati so nevarno zboleh' in kmalu potem tudi umrli Odsihdob je Rozka vedno Boga prosila, da bi jej Tsaj očeta ohranil, ki je že dljé časa bolehal. A tndi oče nevarno zboli in bilo je videti, da jim bo treba umreti. Uboga Rozka je večkrat bridko jokala pri postelji bolnega očeta. Oče so jo tolažili, govoric: „ne jokaj se, dobro dete: bodi vedno dobra, poštena in pobožna, in Bog te ne zapusti. Rozka je storila, kakor so jej oče rekli, bila je dobra, poštena in pobožna deklica ter se je popolnem vdala v voljo božjo. Ko so jej oče umrli, vzeli so jo k sebi dobri ljudje, ter so zi-njo skrbeli kakor za svojega otroka. Večkrat se je Rozka spominjala očetovih besed, da Bog nikogar ne zapusti, kdor se izroči v njegovo sveto voljo, ter živi pobožno in pošteno.
Bodi pošten.
Mati dadó Katinki desetico, da gre v štacuno in prinese soli. Katinka takój otide, a na cesti se spotakne, pade in izgubi desetico, Začela jo je iskati in iskajoč tudi jokati V tem pride mlad gospod po cesti Ko poizvi, kaj so je zgodilo, seže v žep, in podi Katinki drugo desetico. A komaj gospod dalje otide, najde Katinka svojo desetico. Takoj hiti za njim; do-hiteväi ga, poljubi mu roko in vrne njegovo desetico, rekoč, da je našla svojo.
Gospod pohvali pošteno deklico iu ne samo da ne vzame svoje desetice nego vzame iz žepa dvajsetico, ter jo podari Katinki
Maček in kura,
(Iz Rußkega.)
Živel je maček s kuro. Otideta v gozd po orehov. Maček spleza na oreh in reče: „orehe bodem klatil", a kuro ostivi na tleh, da bi pobirala. Maček klati, kura pobira. Zažene maček oreh, in ta prileti kuri v glavo, ter jej okó iztikne. Kura otide — zaplače, l'ridó gospóda in je povprašajo: „Kura, kiirica ! kaj plačeš?" „„Maček mije oko iztcknil."" „Maček, mucek! čemi si kuri oko izteknil?" „„Orehovo drevo mi je razdrapalo kožušek?"" „Drevo, drevo! čemu si mačku razdrapalo kožušek?" „„Koze so me objedle." " „Koze, koze! čemi ste oreh objedle?" „„Pastirji nas ne pasi,"" „Pas&ji, pastirji ! čemi kóz ne pasete?" „„Gospodinja nam miincev ne daje."" „Gospodinja, gospodinja! „čenni pastirjem miincev ne daješ?" „„Svinja mije testo poteptala."" „Svinja, svinja! čemii si gospodinji testo poteptala?" „Volk mi je prase unesel." „„Volk, voli! čemu si svinji prase unesel?"" „Jaz sem hotel, Bog je velel."	A jr.
Otrokom, ki v šolo hodijo.
Otrokom, ki v šolo hodijo, treba je pómncti, da v šolo o pravem času dohajajo, snažni, umiti in lepo počesani. V šolo prišedši naj sede vsak na svoje mesto, ter se naj pazi, da ima vse svoje stvari fiBte in v lepem redu. V šoli je treba poslušati na vse, kar gospod učitelj pripovedujejo in kažejo. Otroci v šoli ne smejo govoriti, dokler nijso vprašani, a kadar so vprašani, odgovarjajo naj razločno in jasno. — Kdor se ravna po teh pravilih, ta je dober učenec in nčitelj ga imajo radi.	I. T.
j«.
Slika iz prirode.
Brez kruha bi ne mogli živeti. Kruh se nareja iz moke, moka se melje iz žita (pšenice, reži, ječmena), a žito raste po njivah in po poljih. Njivo, na katerej žito raste, treba je krčiti, gnojiti, orati, kopati, branati in obsejatL To je že mnogo dela, a vendar mi ljudje ne moremo storiti, da bi vsejano žito tudi izrastlo. To le dobri Bog stori, da vsejano žitno zrnce na njivi in na polji vzklije, v zemljo ponikne, bilke požene, vzraste, izklasi se in dozréva.
Vzemimo žitno zrnce v roko in oglejmo si ga pozorno. Zrnce je živo, in kar je še najbolj čndno, zrnce je jajce. Kaj ne, da je to zelò čudno, a vendar je prava, živa resnica. Denimo zrnce k ušesu, ne slišimo nobenega glasü v njem; položimo ga pred se na mizo, ne premika se; niti je vroče, niti hladno, a vendar je t njem vse polno življenja. Da bi tega ne bilo, ne moglo bi posejano zrnce vzkaliti in vzrasti, nego ostalo bi mrtvo v zemlji. Da-si ne čutimo z roko gorkote v zrnci, vendar je dobri in modri Bog vložil životno gorkoto v vsako Se tako majheno žitno zrnce; v vsako zrnce je položil Bog visoko bilko, korenine, liste in klas z več nego li s sto tacih majhenih zrnec. Tudi na jajci (n. pr. kokošjem) ne moremo spoznati, da ima v sebi perje, kljun, noge s prsti in kremplji, peroti L t. d., a vendar leži v jajei kal za celo kokoš. V rumenjaku kakor da bi spalo pišče. A jajce se mora prej, nego se pišče izvali iz njega, položiti v toplo gnjezdo, kjer ga koklja s svojo gorkoto dan in noč skozi tri tedne pokriva. Pišče mora poprej povžiti beljik, v katerem je zavit mmenjak. Tako postaja mlada živalca vedno večja in močnejša, dokler naposled ne prekluje trde lupine ter pride v podobi piščeta na dan iz svoje temne ječe. Ravno tako mora tudi žitno zrnce dobiti najpred gnjezdo v kriln matere zemlje in žarko solnce mora s svojo blagotvorno gorkoto ogrevati majheno jajčece, da oživi v njem rastlinica. Ako se žitno zrnce poseje v dobro obdelano zemljo, že za nekaj dni se pokaže v njem skrito felj^tLip,. Kal sftTailuftv zraßi.?,üwii in. kretati ; qrebii,e kožnasti zavitek., v katerem je bila zaprta, in rastlinica popije belo mleko (mlečec), ki jo je obdajal v podobi bele moke. Zakaj je ljubi Bog tako skrbno zavil in skril nežno kal obvivši jo z mnogimi kožicami? To je zato storil, da nežnej kali ne morejo škodovati zračne sile in da se tudi drugače ne more tako lahko poškodovati. Tudi pri jajci je najgorenja lupina trda, katera kakor oklop varuje mehko kal,
a pod to trdo Inpino stoji mejkejša in drobnejša kožica, ki brani, da trda lupina ne stiska kali. Tako zavijajo tudi skrbne matere svoje otroke v več plenic; najmehkejše in najtanjše plenice obvijajo otroku po nagem telesci in po njegovih nežnih ndih.
Ko je zrnce že prespalo nekoliko dni v svojej temnej ječi v naročji matere zemlje, in je kal že povžila svoje mleko, svojo prvo nežno hrano, napne se in raztrga svoje povoje, proži se in razširi, ter se prikaže z dvema vršičema iz zaprte svoje ljuske, namreč: s perescem in korenino. Korenina se spusti doli v zemljo, dobro vedoč, da najde tam hrane in pijače. Da bi to tem go-tovejše dobila, porazdeli se na več majhenih in zelò tenkih nitek, ki je raz-próstre na vse strani, da srkajo živei iz zemlje. Peresce se vzdiga in raste iz zemlje, ter bi se rado spustilo vedno više gori v zrak, kakor drobna ptičica, kadar dobi svoje peije. Zrak in solnčna gorkota so nežnemu perescu hrana. Ali od kod vč drobna kal, da dobi spodaj v zemlji živeža? Kdo jej je povedal, da je spodaj zemlja, a od zgoraj zrak, da-si nema nobenih oči? To jej kaže ljubi Bog, ki je drobno zrnce ustvaril, ki ga varuje in brani, razploduje in pomnožuje. Božja roka je, ki poklada vsako zrnce tako v zemljo, kakor je treba, da leži, ki pokriva po zimi setev s toplim sneženim plaščem, da mraz in zmrzlina ne umorita nežnih kali. To vse dela ista ona roka božja, katera po leti z roso in dežjem razgaljuje, napaja, krepča in oživlja vse, kar je posejanega v zemlji. Bog stori, da vse lepo raste in zori.	M. SirfmumU.
Zakaj ? Zato !
Zakaj je, ljubo dete, tvoja goba tako majhena, kadar je suha, in zakaj naraste, kadar jo deneš v vodo? Zato, ker ima vse polno luknjic v sebi, katere se stisnejo in zmanjšajo, kadar so suhe, a kadar pride voda vanje, liapnč se in razširijo. — Zakaj se napnó vrata in okna, kadar so vlažua, in jih potlej ne moreš zapreti ? To je zato, ker ima vsako telo, tedaj tudi vrata in okna, vs« polno luknjic, ki se razširijo, kadar se les vode napije, in zmanjšajo, kadar se les posuši ali mokrota iz njega otide. — Zakaj Clar posodo, v katerej razpošilja 01 ali pivo, s smolo od znotraj namaže? Zato, ker ima 81 ogeljno kislino v sebi, in ta bi izhlapela. Posoda, sodček ima tudi luknjice v sebi. Skozi te luknjice bi malo po malo izhlapela ogeljna kislina, in pivo bi bilo slabo. — Tudi naše telo ima brez števila takih luknjic; a kaj izhaja skozi te luknjice? — Škodljiva vlaga, ki jo p8t imenujemo. Kdor se ne umiva in ne koplje, tacemu se potne luknjice zapró, in pot ne more skozi nje iz telesa. In kaj potlej ? Tak človek večkrat nevaro izboli.
Kruh, ki je dobro izmésen in pečen, ima v sredici jamice, ki nijso nič drnzega nego luknjice. To isto vidite tndi pri siru in gobi. Zakaj je vidite? Zato, ker so dosti velike. In zakaj jih ne vidite pri lesu in železu ? Zato, ker so zelò majhene. Da ima tudi les take luknjice, to ste slišali malo poprej. Nu, je-li mogoče, da jih ima tudi železo, ki je tako trdo in gosto? To se zna, da jih ima, in to vam lehko takčj dokažem.
Ako vzamemo votlo železno kroglo in jo z vodo napolnimo, ter potlej kolikor najbolj mogoče stisnemo, stopila bo voda v drobnih kapljicah skozi kroglo. Zakaj ? Zato, ker je voda prišla skozi luknjice v krogli.
Nu, da vam povem ie nekaj!
Kaj nataknejo mati ali oče na oči, kadar so stari, in ne vidijo dobro čitati ne pisati? Nataknejo očala. In potlej dobro viđijo čitati na knjigo. Zakaj? Zato, ker se skozi óna stekla, ki sta na očalih, mnogo večje črke vidijo. Tako imamo tudi steklo, ki ga drobnogled imenujemo in nam sluii
v	ogledovanje zelò majhenih stvari. Skozi tako steklo vidimo tndi luknjice, ki je ima les, železo itd. Drobnogled take luknjice povekša, da je popolnoma dobro vidimo.
Tako je pripovedoval Badovanček svojim mlajšim tovarišem v senci pod domačo lipo. Otroci so si vse to dobro zap6mneli, iu jaz se nadejam, da tudi
vi	tega ne boste pozabili. Spomnite se gobe in njenih luknjic, ier večkrat poskušajte to stvar. A ne pozabite se z gobo tndi umivati, da se vam telesne luknjice ne zamašć. Snaga je polovica zdravja, pravi naš star prigovor. Toliko za danes, a drugič zopet kaj druzega.	(r9maja.uj
ZKazne stvari.
Drobtine.
(Spanje) je v ohranjenje človeškega zdravja in življenja zelò potrebno. Ako pa hočeš mirno in sladko spati, treba je 1. da po dnevi pridno delaš; 2. da zvečer nikoli preveč ne jčš; 3. da greä za časa spat, najbolje ob 9. ali 10. uri zvečer; 4. da imaš čisto vest ; 5. da ne držiš nikoli rok čez glavo, in 6. dasi ne narejaä previsocega zglavja.
(Lenuh) je v nedeljo kristjan, v ponedeljek Grk, v vtorek Perzijan, v sredo Asirčan, v četrtek Egipčan, v petek Turek, v soboto Zid. To so namreč prazniki teh narodov.
Kratkočasnici.
*	Kmet;Recitekarhočete,sosed, po vašem vinu me zmirom glava boli. Krčmar: Kaj morem jaz zato, ako imate tako slabo glavo.
*	Učitelj : Koliko je 2X4?— Učenec: Šest» — Učitelj: Takó! Ako ti oče dađć 4 zaušnice, koliko so ti jih dali? Učenec: Štiri. — Učitelj: In potlej ti dadé še štiri; koliko jih imaš potem? — Učenec: Potem jih imam zadosti.
Uganke.
Mlada je gospa, pa se samo dvakrat
teše?
Dva se brata preko plota psnjeta? Kdo nam vse od nst vzame ? Kje je Adam prvo flic o prijel? Kam je Adam prvo žlico položil? Kje sediš, kadar greš v gol o ? Kdo more no jednem vozu „sto" ljudi odpeljati ?
8] Ves dan póje, a nič ne je. Kaj jo to ? (Odgonetke oguiek v prihodnjem listu.)
1)
v letu i 2) 3) i)
5)
6) 7)
Odgonetke uganek v8. „Vrtčevem" listu.
1. Kako je nmrl; 2. Drevesa v pomladi ; 3. Noge pri mizi, stolu, omari; 4. Osel (ia)i 5. V solzah; ti. Kače; 7. Povsod; 8. Mesec in zvozdo. Cvetlični lonec. 10. Tako le: PET.
IP Trdo vezani„ Vtiči" od poprejšnjih let se Se dolié po naslednjej ceni : Vrtec od 187J. leta za 1 gld. 30 kr.
Vrtec „ 1874. Vrtec „ 1875. „ ,, Vrtec ,. 1876. „ „ „Vrtca" od 1872. nemamo več.
Uredništvo
50
in 1873. leta „ Vrtievo".
Izdutelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Tiskala Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani.