Pedagogični pogovori. (Spisuje Jos. Ciperle.) 12. Ali prepričanje? Kako lahko to oraahne. Pridejo leta, pride čas, ko vidijo ti ljudje, da z ljubeznijo do domovine ne pridejo nikamor. Skerb za vsakdanji kruh je od dne do dne veča, in potem Blahko noč" prepričanje, ,,lahko noč" domovina. Sramotno je pač za človeštvo, da se da tako lahko odverniti od prepričanja, kterega se je navzelo z raaterinim mlekom. Menira, da ne bo nibče tako prederzen, da bi rekel, da ljubezen do domovine ni čisto naravni čut. Ako pa ljubimo koga, nam so dragi pa tudi oni kraji, v katerih smo bivali kedaj ž njim. Zakaj se pesniki, ki ljubijo, tako radi spominjajo v pesnih bistrih potočkov, ob kterih so se sprehajali s svojimi ljubicami; zakaj jim je ljuba hiša, v kteri stanuje kraljica njihovega serca? — Odgovorite na to kozmopolitje in nevtralni ljudje. Ako se vam zdi, da je to čisto naravno, zakaj ni tudi ljubezen do domovine naravna? Človek se tako rad nagiba k slabemu. Mora se mu tedaj kazati v besedi in dejanji to, kar je pravo. Potrebno je tedaj tudi, da se uči Ijubiti domovino. Ako se pridiguje po cerkvah ljubezen do starišev, se mora zvunaj ravno tako učiti Ijubezen do domovine. Nespanietna je tudi misel, da se mora narod, ki še ni vcliko napredoval, kar tako nagniti ali podvreči više omikanemu, celo v njega se stopiti. Zakaj se pa niso stari Rimljani pogerčili, ker je bil gerški narod više izobražen? Prav je, ako se uči kaj narod od druzega, ali zato se mu ni treba potujčiti. Ali se niso uCili Nemci tudi marsikaj od Fran- cozov: a postali vendar niso Francozi. Ali lepo ni, da se zdaj norčujejo iz njih; hvaležnost ostane vendar le lepa čednost. Najvišo stopinjo pa doseže ljubezen do domovine, ako nima človek ničesa upati od nje, ako ima prestati zarad nje bridkosti in zaničevanja, in ako ga ne odvernejo od nje vsa plačila in častne obljube. Jaz sem že rekel, da mora vsakdo ljubiti mater, ako je tudi beračica, isto terdim tudi o domovini. Kdor pa ljubi domovino, ji je pripravljen darovati svoje blago in premoženje, celo samega sebe, ako je treba. Da pa kdo to prostovoljno stori, jo mora ljubiti iz prepričanja, on mora biti pa tudi značaj, da ne omahne, ako mu nasprotujejo ovire. Da je pa tako malo tacib ljudi, to zakrivljamo z odgojo. Že v pervi mladosti mučimo otroka s pojmi in besedami, kterih ne razume in raznmeti ne more. Tako mu tudi kvasimo mnogo o ljubezni do doraovine, preden ve, kaj je domovina. On nas znabiti tudi vidi, da jo mi Ijubimo; ali vidi tudi ljudi, ki je ne Ijubijo, ki se norčujejo celo iz nje. Takoj jame dvomiti, komu naj sledi. Celo taki ljudje so, ki pravijo otroku: Reci! da si Slovenec, in dal ti bom krajcar. Za denar se stori raarsikaj, posebno je pa otrok takoj pripravljen, ker mu je denar zmiraj kaj novega. Drugoč mu reče zopet kdo: Reci, da nisi Slovenec, in dam ti dva krajcarja. Otrok pravi, da ni. Ljudje se mu pa smejejo. Raje naj bi se jokali nad njim in nad svojo nespametjo. Ako se govori sploh kaj o domovinski ljubezni, se sme to najmanj nilademu otroku. Ponavljam še enkrat, da mora prava ljubezen do domovine vzrasti iz prepričanja. Ali pa zamoremo otroka z dokazi prepričati, da mora ljubiti domovino? K večemu mu zamoremo reči: Ti moraš ljubiti domovino, ker je to lepo. Nič nismo izgubili s tem, če jo začne otrok še le s dvanajstimi ali štirnajstitni leti ljubiti, saj bo potem prav vedel, zakaj jo ljubi, in nismo potem v nevarnosti, da jo zataji za dva krajcarja. No, bodo dejali nekteri; ti si postavil v zvezo ljubezen do matere in do domovine; aliseotrok tudinesme učiti ljubezen do matere? — To je gotovo, da se mora. Saj mu je pa tudi lože dopovedati, zakaj mora ljubiti mater. Ona mu daje kruha, ga oblači, ga položi v mehko postelj; za to ji mora biti hvaležen in jo ljubiti. Mater ljubiti, se mora učiti, p^den se pride do domovinske ljubezni; kajti s pervo Ijubeznijo se otrok pripravlja na drugo. Ko se nauči brati, mu dajemo v roke knjige, ki nikakor niso za njegovo starost, tedaj mu tudi niso koristne. Mi sami ne vemo njihovega zaderžaja, kar je zelo napačno. Toliko pametni so vendar nekteri, da mu ne dajo romanov, ampak le knjige, ki iinajo na platnicah zapisano: povest za mladino. Kolikrat se pač goljufajo taki, ki le po napisih sodijo spise. Pa to že ni toliko, ako sami sebe goljufajo, hujše je, ako je ogoljufan posebno otrok. Spisi za mladino so tudi jako različni. Povest, ki jo razume dvanajstletni deček, ni za šestoletnega. Otrok, ki je kaj tacega bral, si to raztolmači po svoje, seveda vse napačno. Nam se pa tudi ne zdi vredno, mu razlagati tega. K večemu se mu nasmehljamo, ako ga slišimo, kako nam to, ali ono pripovedujejo. On resnično ne ve, ali imamo mi prav, ali knjiga, ktero je bral. Mi imamo sicer pri njem nekaj veljave, ali tudi knjiga je ima. Lehko mu je reči: Tako je, kakor sem jaz povedal, saj stoji tako zapisano v knjigi. Na tak način odgojamo ljudi, ki niso stalni v nobenem predmetu, ki nikdar prav ne vedo, je-li pravo to, ali ono. Celo življenje jim poteče v vedni dvomljivosti, iz enega ekstrema padajo v druzega, obračajo se vedno na tisto stran, od ktere veter hujše piha, in nazadnje gredo iz sveta ne vedoč, zakaj so bili na njem, kakor niso vedeli pri rojstvu, zakaj so prišli na njega. In ko odrastejo, bero knjige in časopise, ki pišejo za in zoper domovino. Ker smo jih pa navadili že v mladosti, da dvomijo, se jim vsadi v glavo še veči dvom. Tako nastanejo nevtralni ljudje in kozmopoliti. Nevtralni ljudje si ne upajo, tem ne onim prav dati; kozmopoliti dajo pa vsem prav in nikomur. V mladosti je marsikdo navdušen za domovino, ali v poznejih letih je njen najhujši protivnik. V mladosti kriči: živio narod, živela domovina! v poznejih letih ravno nasprotno. Komu je pripisovati ta prememba? Tu je dvoje mogoče. On je prišel komu v roke, ki ga je predelal tako, ali so ga pa prisilile »skerbi krušne", da ravna tako. V pervem slučaji smo krivi mi, ki smo ga odgojali tako, da ni mogel nikdar priti do stalnih misli, v drugem pa sam. 0 pervem sem že govoril, o drugem pregovorim pa sedaj. — Njegovo stanje je odvisno od druzih. Oženil se je tudi, ter si nakopal v kratkem času kopo otrok na glavo. Ti vpijejo: oče kruha, kruha, lačni smo! ali kako jim ga dati, kje ga vzeti? Denarja mu je treba več kot prej; kje naj ga vzame ? Vsak naCin, vsaka pot, po kteri ga doseči upa, mu je dobra. Smilijo se mu ubogi mali červiči, ki se mu krive gladni in objokani pod nogami. Njih vpitje: oče, dajte nam kruha! mu seka serce! V kotu čepi njegova soproga, mati otrok, slabotna in shujšana. Lakota ji je vzela vse meso raz lica, roka nima več moči, da bi opravljala navadna domača dela. Oj, ubogi tak oče! Ali hoče jih zapustiti — no to bi bilo prestrašno, pomagati jim hoče ubogi mož. Pomagati jim mora, kajti on je njihov rednik. Obupan pravi: Domovina, ktero sem ljubil, za ktero sem se poganjal, ini ne da nič. In gre in proda svojo ljubezen. Oj, ljubezen, ktere ne more kupiti nihče, a proda jo tako lehko. Ljubezen do samega sebe je pa tudi prirojena človeku. In ta Ijubezen stemnf dostikrat vse druge. Vsak hoče imeti vedno več, hoče postati vedno kaj več. V marsikterem obziru je to dobro, ali dostikrat 12* napačno. Tudi pri tej želji so mu dobre vsaktere sredstva. Odpustiti se zamore človeku, ki je v veliki sili zatajil domovino; ali nikdar onemu, ki jo je iz prevelike ljubezni do samega sebe. Ta stvar se mora tudi zboljšati. Kaj je storiti? Treba je začeti že z otroci. Učimo jih zadovoljnosti, ki je polovica srečnega življenja. človek ni nesrečen, ako ima malo, on je nesrečen, ako so njegove potrebe veče, kot njegovi dohodki, in srečen, ako je oboje enako. Ne dajajtno tedaj otrokom denarja v roke, on je zapeljiv. Celo zato jim ga ne dajmo, da se navadijo varčnosti, ktera se tako lahko spremeni v skopuharstvo. Tudi zato jim ga ni dobro dajati, da ga razdele med uboge, kajti oni ne vedo ločiti, kteri so v resnici ubogi. Dovolj je, ako otroci nas vidijo dobrote skazovati. Dajmo jini jedil le toliko, kolikor jim jih je neobhodno potreba, da se nasitijo; ali nikdar čez niero. Tudi predrage igrače se morajo odpraviti. Otroku je pač vse eno, ali ima palico, ktero jaha, ali lesenega konja; deklici je punica iz cunj ravno tako ljuba kot porcelanasta; svitla gumba od očetove suknjejim je toliko kot cekin. Ako žele otroci kaj več, ne dajmo jim, paje. Tako morajo biti zadovoljni s tem, kar imajo, saj nimajo upanja, da dobe kaj več. Pred vsem pa bodimo sami verli patrioti. Le kar imamo sami, moremo dati drugim. Z izgledi se doseže več, kakor z golimi pravili in pridigarni. Učitelj mora biti patriot, uči pedagogika. Od njega se pač vse tirja. Zato smo pa tudi opravičeni to tirjati od vsacega, najbolj pa od vseh tistih, ki se bavijo z otroško odgojo. (Dalej prih.)