Po gmajni plahutajo črni vrani in zbirajo se tetrevi, fazani,
da Krista počaste . . . Obraz človeka pa je teman kot lice tega veka.
Vida Taufer I Smrt na vasi
Prišla je črna smrt v našo vas. Uboga žena je pred njo zaspala. Leži na odru v pražnjem oblačilu, krog nje je vonj po cvetju in kadilu. V življenju se je reva le jokala, o mračni bedi tožil je njen glas.
Kropijo jo . . . in gruče žen in mož stoje molče ob oknih njene sobe, prinašajo ji zadnjikrat pozdrave, si brišejo oči, strme v daljave . . . Večerni soj zelenkaste svetlobe se plazi čez široke vence rož.
Lončene sklede gledajo s polic. Iz njih ne bodo roke zajemale. Nič več ne bodo ustne se sklonile, leseni rožni venec poljubile. Noge ne bodo več zvečer klečale. Za vedno je ugasnil v prsih klic.
Pozabljen kmalu bo na njo spomin. Na vrtu mrtvih večni sen bo spala. Šumel bo gozd . . . orali bodo njive, zavel bo veter čez oblake sive, jesen bo z velim listjem trepetala, a njej ne bo prinesla bolečin.