Libres tlel mundo, untos! -Por Dios. Pueblo Patria! ?nlB.I1T°i£f1ic“T a1" * Ri^o^pir; »tavlja io le eiank:, ki so podpisani od glavnega nabora Zveze. •Izdaja ga konzorcij. Predsednik inž. Anton Matičič • Urejuje uredniški odbor; odgovorni urednik Adolf Škrjanec, za lastništvo Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič. TABOK is the voice of the Confederation Tabor of the United Slovene Anticommunists TABOR es organo de la Confederacion Tabor de los Anticomunistas Eslo-venos Unidos. • Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires Argentina Imprenta: Talleres Graficos Vilko S. R-L-, Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 33-7213 Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.060.634 Naročnina: Južna Amerika 10 pesov Ley 18.188, odn. enakovrednost v do • larju; UiSA in Kanada 4.—• dolarje letno, zračno 7,00 dolarjev; Anglija in Australija 1 funt šterling; Evropske države 3 dolarje. Naročila, reklamacije, nakazila, dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: inž. Anton Matičič, Igualdad 1110, Villa Ballester FNGBM, Pcia. de Buenos Aires, Argentina. Telefon: T. E. 796-7513. NASLOVNA SLIKA Ta podoba slovenskih svobodnjakov, ki so v majniških dneh leta 1945 šli z bornimi ostanki imetja iskat svobode pred naskokom krvavordečih Titovih lakajev Stalinove komunistične svetovne zarote, bo preko skladovnic v knjižnicah nakopičenih laži o ..osvobodilni" borbi zasledovala rdeče kolovodje in vse njihove prisklednike do sivih meja zgodovine, katere pravični sodbi ne bo mogla uiti. Zakaj desettisoči poštenih Slovencev, ki so se sploh utegnili rešiM pred opijanjeno perverznostjo komunističnih zločincev, niso iskali rešitve pred tujim sovražnikom, temveč pred izrodki lastne slovenske krvi. PORAVNAJTE NAROČNINO! Svobodni sveta, združite se! Za Boga, Narod, Domovino! Marec 1971 BUENOS AIRES Maržo 1971 Cambiar la base En el editorial del primer numero de nuestra publicacon del presenta ano hemos constatado: El comuniramo ha inspirado un sinnumero de fecho-Uas tan insensatamente criminales que, finalmente, provocaron reacciones n požarov". V treh dneh so se nemiri razširili še na druga poljt.ka mesta '— z istimi posledicami. .ai i v Zaman so bili uradni pozivi, zaman obljube predstavnikov Komunistične partije. Demonstrantov ni pomirila niti izjava, da bo takoj izkrcan tovor pomaranč, ki so prispele v Gdansk in naj bi bile razdeljene šele za Ko-čič. s pomarančami naj bi potolažili ljudi, ki že 25 let ne vidijo drugega Pred seboj kot nenehno udinjanje novim kapitalistom —■ mogotcem Komunistične Partije in njihovim moskovskim gospodarjem! Ljudska jeza in ogorčenje je bilo toliko večje, ker je bilo to pot u-smerje.no ne le proti vodstvu Komunistične partije, temveč tudi proti sami osebj njenega najvišjega predstavnika — Vladislava Gomulke, ki je pred štirinajstimi leti dobil nekak resničen mandat ljudstva, ko je v takoimeno-ni ..oktobrski pomladi" prišel na oblast potem, ko je Poljsko zajel podoben val demonstracij in neredov. Isti val je zdaj odnesel Gomulko in njegovo delo. V boju za počlovečenje poljskega komunizma je bil premlačen — in narod ga je izpljunil. Novo vodstvo je delavcem obljubilo, da se cene ne bodo dvignile v Prihodnjih dveh letih. Toda obljuba je eno in njena izvršitev je druga. 0-•■'novni problem Poljske je namreč isti kot pri vseh komunističnih državah: ne morejo se prehraniti. Toga leninistična in stalinistična načela so slab itnoj za kmetijstvo katerekoli države, za kar je dovolj dokazov v Vzhodni Evropi, v komunistični Kitajski in sami Sovjetski zvezi. In tudi če bo zadoščeno zahtevam poljskih delavcev po kruhu in „šunki o Božiču", kot se Je slišalo na ulicah Gdanska in ščečina, bo nujno sledila tudi zahteva po duhovni svobodi, ker človek ne živi samo od kruha — tudi ne, če je obločen s šunko... •'ONEC DOMOVINA V PRETEKLEM LETU V tem članku skušamo prikazati notranjo in zunanjo politiko ter gospodarsko stanje Jugoslavije v minulem letu. Tudi tokrat je bila notranja Politika močno povezana z zunanjo, a tukaj bo vsaka za sebe opisana. Najpomembnejši dogodek v notranji politiki je prav sigurno bila re-°rganizacija vlade. Tito je že v začetku leta govoril o tem, da bi se rad v državnem aparatu razdolžil gotovih dolžnosti in tako pridobljeni čas upo-r®b:l za druge naloge, že v poletju je sestavil načrt za kolektivno vodstvo države in ga predložil vladi, da ga preuči. V pozni jeseni je ta načrt že b‘1 sprejet na konferenci Zveze komunistov v Zagrebu. Zdaj ga morajo “Prejeti samo še lokalne partije. S sprejemom smemo kmalu računati. Tito namreč močno sili, da to kolektivno vodstvo čim prej prevzame dolžnosti. To hitenje ni samo zato, ker se Tito zaveda svoje starosti in bi rad novi vladi še sam predsedal in ji dal potrebne smernice, temveč predvsem zato, ker so njemu najbolj poznane centrifugalne sile Jugoslavije, ki jo ogrožajo in nekega dne morda lahko celo raztrgajo. Jugoslovanske republike in avtonomni pokrajini s svojimi tako različnimi kulturami, govoricami in tradicijami močno silijo, da se decentralizacija in samoupravljanje nadaljuje; in sicer ne samo v industriji, temveč tudi v politiki. Tito se temu ne more upirati, ker bi to pomenilo oživljanje centralizacije in vzpon stalinistov, kateri so tudi še v Jugoslaviji. 'Skozi samoupravljanje v politiki, pa Zvezna vlada v Beogradu izgublja vloge in naj bi v bodoče bila pristojna samo še za obrambo, zunanjo politiko in zunanjo trgovino. Ta razvoj v Jugoslaviji se ne da zaustavti, v kolikor Tito noče, da titoizem umre. V deželi, ki se vedno bolj in bolj decentralizira, je treba poskrbeti za strukturo, ki bo državo držala skupaj, čeravno Zvezna vlada odda velik del svojih vlog posameznim republikam. Ta struktura naj bi bila dosežena z osnovanjem Državnega sveta, v katerem so zastopane vse republike in obe avtonomni pokrajini. S tem Tito ni poskrbel samo za svojega naslednika, temveč tudi za nadaljnji obstoj Federativne Jugoslavije. Vsled tega je na omenjeni konferenci dejal: „Tistim, v tu- in inozemstvu, ki napovedujejo ali želijo razdor jugoslovanskih narodov, tistim rečem jaz, da tega ne bodo nikoli dočakali/1 S to optimistično izjavo očitno Tito hoče tudi samega sebe pomiriti. Po tem stavku je namreč kmalu sledil drugi, rekoč, da se ne sme odlašati s sprejemom nove vlade, ker jo čakajo ogromne naloge. In je dodal: „čas ne dela za nas, temveč proti nam.“ Čas pa, ki si ga Tito hoče pridobiti z razdolžitvijo gotovih dolžnosti v državnem aparatu, hoče izkoristiti za zunanjo politiko. Več dni poletja je predsednik Tito preživel na Brijonih, kjer je sprejemal državnike z vseh delov sveta. Tem so pozneje sledile še delegacije. Naj omenim samo oni dve iz Zapadne Nemčije, od katerih je eno vodil sam predsednik Zveznega sveta iz Bonna, von Hassel, in pa ono Vrhovnega Sovjeta. Aktivnost zunanje politike se je nadaljevala z 80 člannko delegacijo pod vodstvom Tita, ki se je podala na pot preko Bližnega vzhoda, Azije v Afriko, kjer se je udeležila konference nevezanih v Lusaki. To potovanje pa ni bilo ravno uspešno. Na Bližnjem vzhodu se tako ni dalo ničesar uresničiti. Teden pred odhodom je namreč sovjebski veleposlanik v Beogradu Titu skoro dnevno izročal note rcvoje vlade, ki so Tita svarile in mu takoreči ob Nilu postavile mejo. Istočasno pa se je ministrski predsednik Ribičič mudil v Londonu. To 'je bil po 25-ih letih prvi oficielni obisk jugoslovanskega državiiika v Angliji. Anglija je bila tista, ki je med vojno aktivno podpirala partizane, medtem ko sta SZ in Amerika stali precej ob strani. Priiateljstva med Churchillom in Titom je bilo konec, ko Tito ni držal obljube, da bo v de želi dal proste, demokratične volitve. To rjavino naj bi Ribičič s svojim o-biskom oč:stil in poskrbel za boljše politične in gospodarske odnose. Načeto je bilo celo vprašanje, če bi Anglija morda dostavljala orožje jugoslovanski armiji. Zadnje dni v (septembru je Tito s svojimi svetovalci imel priliko sprejeti uglednega gosta —- ameriškega predsednika Nixona. Govora je bilo o eventuelnem Titovem posredovanju v sprtih delih sveta; predvsem tam, kjer so vmešani Amerikanci. Nixon je izrazil pripravljenost, da bo Ameriška še naprej ščitila nedovisnost Jugoslavije. Domneva se, da je Tito o-menil potrebo, da se obnovi in dopolni orožje jugoslovanske armije, katero Amerika že dalj časa oskrbuje s tem materialom. V začetku oktobra se je Tito spet odpravil na potovanje in obiskal Belgijo, Luxemburg, Nizozemsko, Holandsko, Zapadno Nemčijo; te dni pa bi se moral muditi v Italiji in Vatikanu; pozneje pa ima na programu še Francijo, Anglijo in zelo verjetno tudi severne države. Kot vidimo, je obisk veljal najprej manjšim državam. Tito namreč ttieni, da je blizu čas za multilateralna razpravljanja o pripravah za Evropsko sigurnostno konferenco, ki bi po mnenju Tita morala biti vodena od strani malih držav in se nikakor ne sme dopustiti, da bi ji dirigirale večje države, ali da bi konferenca služila Sovjetom za legitimiranje njihovega hegemonizma nad Vzhodnim blokom. To Titovo potovanje je nadaljevanje onega programa, ki ga je začel Poleti na Brijonih. V Beogradu so polagali veliko pozomost na to, da je ameriški poslanec v Belgiji, John Eisenhower že po nekaj urah po prihodu Tita v Belgijo, tega zaprašil za pogovor. Do tega je pozneje tudi prišlo in Eisenhower je Titu izročil Nixonovo poslanico; samo pet dni zatem, ko jo Nixon zapustil Jugoslavijo. Politični opazovalci menijo, da si je Tito zastavil cilj, da svojo dolgoletno politično kariero zaključi in krona z uspešnim internacionalnim posredovanjem. Ta Titova zamisel in želja pa je Nixonu dokaj dobrodošla. Smatra se, da je izročena poslanica vsebovala Nixonov najnovejši mirovni načrt v Jugovzhodni Aziji. Tito torej nima v mislih samo posredovanje v Bližnjem vzhodu, temveč v vseh sprtih delih sveta, še posebno pa v In-dokini. S svojo aktivno politiko in predvsem z evropskim potovanjem, pa Tito skuša dobiti še Bledeče jamstvo. Od vseh Jugoslovanov Tito menda najbolj misli na to, da bodo Sovjeti ob kakšni krizi v Jugoslaviji intervenirali. Dokler on živi, menda misli, da je to nemogoče. Da pa bi to intervencijo Sovjetom za vedno onemogočil, pa že zdaj po zapadnem svetu išče glasov, ki bodo priznavali samo tako Jugoslavijo, kot jo bo on zapustil. Kot omenjeno, bi decembra maršal Tito moral obiskati tudi Italijo. Obisk pa, ki je bil zadnjo uro preložen, ker so v Trstu eksplodirale prve bombe že pred obiskom. V Beogradu je bila velika užaljenost, ker je italijah- ska policija „fašistom“ dovolila demonstracije; pa tudi zato, ker Italijani niso hoteli ustreči želji, da bi se pogovori nanašali na teritorialna vprašanja. Kot je znano, Italija še danes ni podpisala londonskega sporazuma, ki regulira novo mejo med Jugoslavijo in Italijo. S preložitvijo tega obiska je preložen seveda tudi obisk v Vatikanu, s katerim ima Jugoslavija kot prva komunistična država urejene diplo-mateke stike. V kolikor koga zanima, če se je Tito zbal smrti, ali hoče le biti prvi predsednik komunistične države, ki naj bi bil sprejet v avdijenci svetega očeta, moram prizanti, da tega tudi jaz ne vem. Sigurno pa bi obisk bil koristen, saj bi pozneje verjetno sledil obisk papeža v Jugoslaviji. Nerešena gospodarska vprašanja Jugoslavije politikom delajo silne preglavice in ogrožajo federacijo. Od severa do juga dežele naletimo na soglasje, da je treba prebresti ekonomske ožine. Vse pa kaže, da to ne bo mogoče, dokler bodo za vsa jugoslovanska področja veljala ista pravila. Po skrbnih proračunih se smatra, da bo trgovinska bilanca ob koncu leta 1970 imela ca. ono milijardo dolarjev deficita, šibka podjetja na jugu države nimajo denarja za moderniziranje podjetij in tako ne morejo na svetovno tržišče. Celo nekatera podjetja na severu tarnajo, da se jim tehnološki razvoj umika in le s težavami držijo korak na zunanjem tržišču. Velik del jugoslovanskega delovnega razreda je grenko razočaran in nezadovoljen. V roku enega samega leta so se živila podražila za 12%. Delavci iz dneva v dan bolj očitno vidijo, da bogati vedno bolj bogate, medtem ko so revni vedno kolj siromašni. Nekontrolirana akumulacija kapitala močno ogroža jugoslovansko politiko. V centru Beograda uvozno-izvozna podjetja in finančne družbe rastejo kot gobe po dežju. „Borba“ je objavila, da te družbe razpolagajo s štiri do pet milijard novih dinarjev. Ta kapital ni pod nikakršno kontrol.) in ga družbe lahko investirajo na vse mogoče špekulacijske načine. Čutijo se celo tako močne, da lahko manipulirajo z jugoslovansko politiko. Hrvati se čutijo tako prizadete, da vedno glasneje vpijejo, da no prodani Srbom. Hrvaški komunisti so zahtevali, da se republikam mora dati pravico, da te s svojim denarjem same razpolagajo. Republiški ministrski predsednik Srbije Milko Bojanič pa je to zahtevo obsodil in zavrnil. Splošno mnenje direktorjev in delavskih isvetov podjetij in ustanov je, da hi se ustvarjalcem kapitala, kateri bi bil pod kontrolo delavskih svetov, moralo dovoliti, da oni tudi sami ta denar investirajo. To naj bi bila edina možnost, da podjetja dosežejo ekonomsko moč, ki jim bi omogočala konkurirati na svetovnem tržišču. Na ta način bi se tudi v deželi sami odprla nova tržišča. Vise to pa je možno samo, če vmesno trgovino dajo pod kontrolo. Na splošno se r.liši mnenje, rekoč, če kanitala ne bo mogoče kmalu kontrolirati, bo kmalu prišlo do hudih političnih kriz. To kritično stanje si je pred kratkim ogledal predsednik Svetovne banke in prejšnji ameriški obrambni minister Robert Mc Namara. Ob prihodu je izjavil, da ima njegov enotedenski obisk v Jugoslaviji namen, da 5fi Svetovna banka poglobi stike z Jugoslavijo. V zadnjih letih je ta banka investirala v Jugoslaviji ca. pol milijarde dolarjev. To se no da primerjati z nobeno komunistično državo. To investiranje se bo v bodoče še znatno povečalo. Kaj naj bi vse to financiralo, se je Mc Namara pogovoril “ predsednikom Titom, ministrskim predsednikom Ribičičem in finančnim ministrom Smoletom. Med drugim bo Svetovna banka kreditirala nerazvita področja, izvoz in jugoslovanske objekte v nerazvitih državah tretjega sveta. Na ta način bo financirana tudi krepitev jugoslovanske pozicije v tretjem bloku. N. K. Brezmejna propaganda in krutost (Dopis iz Finske) Ob koncu 60-ih let je Evropa že polna Jugoslovanov, ki jih je domača komunistična brezposelnost nagnala s trebuhom za kruhom. Za te uboge brodolomce bi lahko citirali partizanskega pesnika Kajuha: »Milijon nas je...“ Kje bo že tisti časi, ko so nas v domači šoli učili, da je brezposelnost tipičen kapitalistični pojav, ki ga v socializmu seveda ni, kakor tudi ni kriminala, prostitucije itd. Formalno seveda tudi sedaj ni brezposelnosti, kajti titovci so iznajdljivi: to doma ni brezposelnost, temveč je„višek delovne sile“. Podobno temu domače istavke niso stavke, temveč so »prekinitve dela“. Trideset let že frazarijo in so postali v tem pravi mojstri. V njihovem tisku s težavo najdete tekst z vsebino. Zato sem odpovedal VUS. Ves svet, če ne, pa vsaj Evropa, je prepolna titovske propagande. Jugoslavija je neverjetno zaslovela kot liberalna država, ne da bi se pri tem karkoli vsaj za trohico spremenilo. Meja je relativno odprta, vendar tudi ta ne za vse (M. Djilas, M. Mihajlov, itd.) in ne zaradi svobodomiselnosti Tita, pač pa vsled krize. »Sila kola lomi“, v tem teku je najti odgovor. Nasprotno kot recimo na češkem, v Jugoslaviji ni nikoli in nikdar nihče rehabilitiran kot nedolžna žrtev političnih procesov, da o denarni odškodnini preživelim mučenikom niti ne govorimo (spominjam se znancev Mulačeka in Kumelja ter drugih). Prav tako ni bil nikoli in nikdar nihčz kaznovan za svoja grozodejstva; temveč ravno nasprotno: glavni rabelj 'z Kočevskega Roga „tov.“ Mitja Ribičič je postal ministrski predsednik 'tugoslavije. O zločinih se ne piše in ne govori; razen ako gre za zahodno dežele.:.. Ves svet je bral o nekih mučenjih zaprtih teroristov v Braziliji; a ko so pristojni pravniki zvedeli za masovna grobišča in mučenja v Jugoslaviji, — tedaj za slednje „ni bilo dovolj časa in premalo osobja ter podatkov".... Celotno državno življenje Evrope že dolgo in vztrajno polzi na levo. Na primer: na švedskem so titovci in njihovi simpatizerji edini, ki uživajo pomoč oblasti, švedske desničarske stranke smatrajo Jugoslavijo za demokracijo, demokratične begunce pa za fašiste in ekstremiste. Od beguncev in izseljencev tam (30.000 ljudi) baje niti 5% ni demokratov, temveč so ekstremisti (titovci, ustaši in podobna sodrga). Sploh pa moderni Jugoslovani lovijo samo sete in denar; — za drago se ne menijo. Režim sam ocenjuje antititovske aktiviste v svetu na nekih osem tisoč ljudi. Ves ta krik in vik o liberalizmu Titoslavije pa seveda ni nobena prepreka, da ne bi plačani morilci iz vrst udbašev in podobne sodrge morili patriote v (svobodnih deželah, da zastrašijo ostale. Pred dobrim letom je morilec Milan Djokič s petimi streli iz revolverja ubil patriota, čigar gost je bil. Pokojni Savo Cubrilovič jo bil zlata duša, a naiven. To se je zgodilo na Švedskem v mestecu Nasjd (15. dec. 1969.). Morilec takoj zbeži z avtomobilom —• ki ga vozi njegov pajdaš na Dansko in od tam naravnost v Beograd. Umor je bil temeljito pripravljen, švedske ohladi so zahtevale izročitev morilca, a brez uspeha, čez mesec dni je šele prispel „odgovor“: ..Osumljeni je res prispel, a je takoj zginil neznano kam.“ Pomislite; more pri komunizmu nekdo „mrkniti“ kar tako ?! V Miinchenu je bil ubit srbski oficir Ratko Obradovič po priimku sodeč član ene najuglednejših srbskih družin. Tudi 'nž. Nahed Kulenovič je bil ubit v Miinchenu (utopljen v kadi doma). Morilec Galič živi v Zagrebu. Ko je bila tam visled neke drage zadeve delegacija miinchenske policije so se začeli zanimati za Galiča in dobili odgovor: „Vi’e, kar počnete z Galičem, je že v naprej obsojeno na popoln neuspeh. Zaman ves vaš trud." V Parizu je bil ubit bivši kurir generala Mihailoviča Andra Lončarič. Tudi njegov morilec — „Fernandel“ vsled konjske glave — je znan in na varnem v Jugoslaviji; kot tudi vsi drugi morilci naših patriotov. Edini nedemokrat v tej seriji je ustaš Luburič, umorjen v Španiji! Emigrantski tisk več ali manj molči o stvari, ki bi zahtevala čim več javnosti po vsem svetu. Titovci so načrtno zavajali tisk, češ da gre za obračunavanja med emigranti (fašisti). Res čudo, da potem niso popihali v Španijo... Titov veleposlanik v Stockholmu je odbil razgovor z novinarii pred TV-kamerami... če bi bil jaz njegov ambasador, ki tudi „mrknil“ Neki švedski list je pisal: „Ako je Jugoslavija nedolžna, naj to dokaže z vračanjem morilca." Njihov agent med švedskimi novinarji se ie razpisal o ..voiui" med Srbi in Hrvati; a ko so demokrati pojasnili, da sta oba — umorjeni in morilec — Srba, tedaj je planil po novih lažeh... in po razkrinkanju slednjih, takoj spet po novih »razlagah". Iz zgodovine se niso ničesar naučili. Spet zori razpad Jugoslavije. Vsak vleče na svojo stran v smeri ,/3»->nostojnosti“ celo pri — titovcih. Lev v obliki SZ pa čaka, a ga idioti ne opazijo. 'Nekateri se bojijo, da Titov odhod pomeni razpad na državice, ki vsled slabosti ne morejo eksistirati. Bolgari bi spet radi „osvobodili“ in Priključili Macedonijo. Verjetno tudi drugi sosedje niso dosti bolj plemeniti napram Jugoslaviji... To je torej tisto opevano „bratstvo in edinstvo naših narodov". 'Nepismenost so po vojni obljubili odpraviti. Mene pa je sram v služ-P’, ko mi vajenec hudomušno pokaže jugoslovansko vest, da je tam celih dva milijona nepismenih. Le kaj neki so počeli več kot četi’t stojetja?! Pri tem pa je Jugoslavija baje prva med rdečimi tiranijami in ima 4S prebivalcev en avto; pri tem pa po glavi največ prometnih nesreč na svetu. Razredne razlike, nemorala, kriminal, itd. rastejo iz dneva v dan. Z večanjem negativnosti pa se obenem bližajo spremembe in končni °braču, kot je dejal gen. Rupnik svojim »sodnikom": »Vas bo pa sodil Rog, narod in zgodovina.“ nk SPRAVA IN RESNOST Ljudje smo navajeni, da zelo radi govorimo; veliko govorimo. Vidimo Vse, kar je po našem pojmovanju nepravilno; presneto malo volje pa ima-»>0, da bi take nepravilnosti skušali odpraviti, popraviti ali celo odstraniti. ^ prvem delu je lahko, ker nas nič ne stane; niti toliko ne, da bi storili k;aj več kot samo govorili. V drugem delu pa je drugače. Tam pridemo do oko-**ščin, ki zahtevajo samo žrtve; četudi samo take, pri katerih je treba priznanje, da nae zadenejo s sodelovanjem. S tem pa preidemo iz teorije v prakso. Z drugo besedo: teoretično »o ljudje bili že dolgo na luni (za luno smo itak dostikrat), praktično pa Sf> šele pred nedavnim prišli. Živimo v času, ko so postale besede: dialog, sprava, narodna sprava, °dpuščanje, razumevanje, sodelovanje za boljšo bodočnost naroda, država 'td. že tako oguljene fraze, da se jim že vrabci na strehi smejejo, ker v njih ^i nobene resnosti; le želja po propagandi, za osebni ali skupinski jaz. Svet pa bi bil zelo dolgočasen, ako na njem ne bi bilo nekaj resnosti 'n idealizma; ali kakor pravimo: molčeče večine, katera je — hvali Bogu še vedno zdrava in resna; to pa zato, ker še vedno verjame v besede: ”V potu svojega obraza boš jedel Bvoj kruh... “ Približno takšne »grešne" misli so mi rojile po glavi, ko sem sedel v nabito polni dvorani v New Toronto na banketu, ki ga je priredila krajevna organizacija ZDSPB-Tabor v Torontu. Vsakoletni banket, ki ga organi- Umakniti se pred komunističnimi krvoloki je 1. 1945 gotovo pomenilo rešiti si življenje. Tudi naš škof Gregorij je nastopil težavno pot begunstva, a je še naprej zvesto skrbel za svoje ovčice (Na sliki: Obisk škofa dr. Gregorija Rožmana v taborišču Pegezz) zirajo domobranci, je odlično obiskan. Kako ne bi bil; saj se tam zbere vse, kar predstavlja resnično resnost, idealizem, prijateljstvo brez iskanja koristi kakršne koli vrste. Pride vse, kar se zaveda dolžnosti do tistih, k so bili z nami v groznih letih revolucije in sedaj kot invalidi životarij:> po svetu. Vsi se zavedajo, da čisti dobiček prireditve gre našim najbolj potrebnim invalidom. Ni majhna, stvar organizirati prireditev, in še celo ne pritegniti mladino, ki je stregla pri pogrnjenih mizah. Ni lahko organizirati kuhinjo za preko 300 ljudi in vse, kar je s tem v zvezi. Toda vise se je odvijalo odlično. Razpoloženje je bilo na višini; orkester je igral tako lepo, da ni bil nihče prikrajšan. Kar pa je nam gostom še posehno prijalo, je bilo dejstvo, da smo bili resnično dobrodošli in smo se počutili kot doma! Vsakoletni banket je najprimernejši sestanek starih znancev, katerih drugače ni mogoče obiskati; obenem pa prinese lepo visoto za naše invali de. Ni samo materialna pomoč tisto, ki briše solze; jo zavest, da po 25 letih tujine še živimo in kot organizacija pomagamo utirati solze tistim, ki svoji nesreči niso klonili in nikoli ne bodo, ker so svoj idealizem plačali z deli svojega telesa. V teh „grešnih“ mirilih sem zastonj po dvorani z očmi iskal znane o-braze raznih „prerokov in evangelistov" vsemogočih narodnih, političnih, verskih, organizacijskih sprav in dialogov. Očitno so bili z njimi in njih ve- Jičino tako zaposleni, da jim je bilo za take „malenkosti“ celo en večer na leto preveč porabiti. Morda bi jih ob obisku domovine vprašali: „kaj so de-■ali tam ?“ Za tiste prijatelje pa, ki so mi ob priliki spominske proslave istotam toko navdušeno govorili o „spravi“ med nami, bi samo rekel: „Malo več resnosti, gospodje! Domobranski banket je bil najboljša in najbolj primer-na podlaga za razgovor o „spravi“; ker tam in po njem bi razčistili stvari, da bi postala resnost beseda, ki bi meso postala. . .“ KOVICE f/V GOVORICE Komunistična justica 60.000 beguncev je zapustilo Češkoslovaško po sovjetski zasedbi leta Ti begunci tso sedaj sojeni v odsotnosti in dobivajo po pošti sporočila 0 rezultatu njihovih sodb. Značilno je, da so kazni sorazmerno nizke: od 6 do 18 mesecev. Iz zanesljivih sporočil pa zvemo, da so te obsodbe le formalnost, kajti obsodbe beguncev dajejo vladi „pravico“ zapleniti 25.000 stanovanj, ki so jih begunci pustili doma opremljene; »stanovanjska kriza oa češkem pa je velika. Moderni saboterji Organizacija Črnih Panterjev v Ameriki je izdala posebno brošure-Priročnik za izvajanje sabotaž in domačo izdelavo ročnih in drugih granat. Izvedenci trdijo, da je to najboljši priročnik za sabotažo in izdelan tako Precizno, da je jasno, da so ga izdelali resnični vojni strokovnjaki in specialisti za »sabotažno delovanje. Sovjetija hiti z oboroževanjem Ameriški analisti trdijo, da Sovjetija trenutno troši okoli 18 bilijonov (ttiilijard) dolarjev letno za oboroževanje in za strateške vojaške objekte; bar je ravno dvakrat toliko kot Amerika. Morala pa taka Znana ameriška producirana predstava „Hair“, ena najbolj umazanih nemoralnih predstav, ki se predvaja širom Amerike, ima baje komunistično podporo. Celo zadevo fors;ra mlad ameriški levičar in multimili-jonar-lahkoživec Michael Ilutler. To p.rodukcijo, polno nemorale, norčevanja iz vere in odprte seksualnosti izvažajo tudi v zunanji svet. V Ju go-slaviji rta produkcijo oskrbel in prilagodila razmeram avtorja Itagni in "Rado. Premieri te predstave v Beogradu je prisostvoval samozvani in Gl mogočni maršal Tito in bil zelo zadovoljen. Producenti pa so bili najbolj zadovoljni v Jugoslaviji zato, ker ni nihče protestiral proti predstavi Zakaj ne kaznujejo razgrajačev Časopisje je polno novic o nemirih na univerzah, o novi levici, o sabotažah in podobnih subverzivnih akcijah v Ameriki, človek se nehote sprašuje, kako to, da te ljudi ne zapro in ne kaznujejo. Zakaj ne, človek zve, če analizira ozadje, ki nudi oporo levičarjem v ZD. V ozadju so bogataši-levičarji in tisti okoreli levičarji, ki še vedno sede na odgovornih mestih državno uprave. Korektor notranje državne varnosti v ZD je pred nedavnim na vprašanje, zakaj oblast ne kaznuje tistih, ki groze s sabotažnimi dejanji in državnim udarom, takole odgovoril: „Odgovor je v našem ustavnem sistemu. Svoboda govora je zasigurana po ustavi ZD." Tako torej ta gospod, o katerem se šušlja, da je silno naklonjen takoime-novani novi levici. Kam bo to pripeljalo, si lahko mislimo. V Jugoslaviji je nekaj stotin komunistov izvedlo komunistično revolucijo. Kubanski Castro je začel svoj pokret z 18 ljudmi, v ZD pa je danes aktivnih revolucionarjev že na tisoče. Skrb za emigrante Tajna policija (bivša OZNA) FLR Slovenije res skrbi za emigrante. Prav pred nedavnim je razširila svojo internacionalno* sekcijo, ki je razdeljena na več vej. En del zasleduje delo in življenje intelektualcev v emigraciji, drugi posveča svojo ,/ikrb“ emigrantski duhovščini, tretji pa vsem ostalim. Dohodkov od turizma je očitno dovolj, da si je oblast kljub ekonomskemu kaosu lahko privoščila razširjenje oddelka za špijonažo v inozemstvu. 21. marca 1971 bo CELODNEVNA PRIREDITEV v zavetišču dr. G. Rož mana Ob 11 sv. maša za pokojnim Brankom Vrčon Razgovor o slovenskem zavetišču Skupno kosilo — asado Vabi vas odbor zavetišča dr. G. Rožmana Martin Fierro 4264 Barrio Peluffo San Justo IVAN TERTNIK V Buenos Airesu je umrl po dolgi zahrbtni bolezni 11. februarja 1971 Ivan Tertnik, član slov. zavetišča in naročnik lista Tabor. Pokojni se je rodil 10. marca 1904 v Z:danem mostu v številni družini slov. železničarja, ki se je naselil v Ljubljani. Sin Ivan se je učil za električarja Pri tvrdki Siemens v Zagrebu. Obenem je dovršil štiri razrede gimnazije Vidovičeve dopisne šole v Sarajevu. Pozneje si je osnoval električno podjetje v Ljubljani in je bil med prvimi slovenskimi podjetji z istosmernim tokom. Bil je specialist za motorje z istosmernim tokom. Po vojni je bil Iz£nan na Koroško, leta 1950 je prišel v Argentino, kjer je osnoval ugledno elektromehanično podjetje, ki ga vodi sin Janez. Gospej Angeli, vdovi 'n ostali družini naše iskreno sožalje. kudolf lukež st. Z jesenjo preteklega leta se je iz slovenske emigrantske skupnosti in še posebej iz organizacije borcev za vedno poslovil Ttudolf Lukež starejši. Z njim je odšla v večnost ena najbolj slikovitih osebnosti slovenskega iz-KTianstva. Sneg mu je že davno pobelil glavo, življenje!ga je vodilo po vseh kolovozih slovenskega izgnanstva in udarcev ni manjkalo; vendar ni vse do kraja svojih dni nikdar izgubil vere v končno zmago pravice in še manj Prepričanja, da ima vsakdo pravico in dolžnost zase in za svoje zahtevati vse, kar mu gre, brez ozira na to, kako nenavadna se zdi taka zahteva na Prvi pogled. Kdor ga je spoznal v begunstvu, bo potrdil, da se pokojni gospod Lukež ni nikdar obotavljal javno in odkrito povedati svojega mne-Pja, četudi mu je to morda malokdaj koristilo in večkrat škodovalo. Po letih daleč pred ostalimi borci v clevelandskem krajevnem društvu TABOR — večini izmed nas bi bil lahko oče — je vendar rad prihajal med nas, na sestanke in prireditve in stal nam je ob strani tudi v tistih težkih dnevih, ko je šla organizacija skozi težaven poces razoiščenja in reorganizacije. Krajevno društvo DSPB TABOR v Clevelandu se mu je skromno oddolžilo za vso dolgoletno zvestobo; pogrešala pa ga bo tudi Zveza, pa tudi številni prijatelji in znanci v vseh emigrantskih središčih. Ohranimo tega našega najstarejšega soborca v častnem spominu! Te-^ko prizadetim svojcem pa naj bo v tolažbo zavest, da kronika slovenskega življa v Clevelandu in naše organizacije ne bo mogla mimo njegovega PPena. S. T. Prijatelju Francetu Steletu v spomin Ni še mesec tega, odkar smo brali žalostno sporočilo, da je Franceta Steleta podrl avtomobil in mu pretrgal nit življenja. Tiho, kot je bilo njegovo življenje, nas je tudi zapustil. Mansikdo morda celo opazil ni, da korenjaka Franjota, kot smo ga prijatelji klicali, ni več med nami. Trdo življenje je izklesalo njegov klen značaj. Malokdo ga je resnično poznal in razumel; vendar je bil načelen mož, prava slovenska grča. Poznal sem njegovo na zunaj trdo naravo; poznal njegovo mehko in blago srce. Njegova življenska pot ni bila z rožicami posejana in mnogo trpljenja je prestal v svojih 67 letih. Ko rsva se 14. junija lani srečala na Slovenski Pristavi, mi niti na misel ni prišlo, da je to najino snidenje bilo poslednje. Prijetno sva tedaj pokramljala in obljubil sem Ti, da Te obiščem; sedaj pa Ti pišem te skromne vrstice v spomin in zahvalo za Tvoje prijateljstvo in Tvojo možatost. Spominjam se, kako radi smo fantje iz Polja zahajali nedeljske popoldneve na Tvoj dom m vedno si nas bil vesel. Dajal si nam nasvete, brusil si naše dostikrat zaletele načrte: skratka, bil si nam prijatelj in vzornik. Tvoji nasveti so bili dostikrat trdi, toda bili so globoki in iskreni. Prav zaradi tega smo Te vedno spoštovali. Franjo je bil mož značajev in neizprosen borec za pravico. Pridno se je udejstvoval v katoliških organizacijah in vedno je bil pripravljen sočloveku pomagati v stiskah in potrebah. Ko so se nad domovino razgrnili črni oblaki, si stopil na branik domovine — v neizprosno borbo proti zločinskemu komunizmu, in v tem boju vztrajal do konca. Marsikdo ne ve, kako si novembra 1944. postavil svoje življenje na kocko, ko si rešil ameriškega pilota Maurice Brush-a, ki je nad Zalogom odskočil iz svojega gorečega letala. Poiskal si nesrečnega in ožganega pilota, odnesel si ga na svoj dom, ga skril pred zasledujočimi nemškimi vojaki in mu nudil prvo pomoč. Storil si vse, kar je bilo v Tvoji moči, da je ponesrečeni pilot dobil zdravniško oskrbo in bil varno prepeljan v bolnišnico. Za to svoje plemenito delo si dočakal razočaranje, štirinajst let kasneje bo te komunisti ožigosali kot morilca omenjenega pilota. Dva časopisa v Ameriki, Prosveta in .,'lTie Denwer Post“ sta prinesla bombastične laži iz komunističnih arhivov, ki naj bi neizpodbitno dokazale, da ri pilota ubil in ga oropal. Toda tudi tukaj je drža'o, da ima laž kratke noge. Komunistom si bil vedno trn peti; in tako Ti še v svobodi in po tolikih letMi niso dal; miru. Nro Tj mogli dokazati zločina; kako tudi. saj pilot še danes živi v državi Michigan. Vendar te je ta podlost potrla in bolela. Maja 1945 ri zapustil svojo domačijo in mlado družino in odšel si a begunci na Koroško. Tudi tu si re takoi znašel. S svojim nečakom Ivanom ri odšel na reko žago in tam ves‘no delal. Večkrat rem Te obiskal in videl rem vsakokrat, kako radi ro To imeli. Ob teh obiskih sem tudi opazil, kako zelo si pogrešal svojo družino. Nisi znal tožiti in nir;i vsakemu zau- Pal' svojih bolečin, toda tisti, katerim si svojo bol zaupal, vemo, kako si trpel. Po več letih begunstva si odšel v Ameriko in se naselil v Clevelandu. Z vso vnemo ni se lotil dela, da preskrbiš dom svoji družini, katero si upal dobiti za seboj in kar se Ti je končno tudi posrečilo. Dragi Franjo, počivaj v miru v svobodni ameriški zemlji. Vsemogočni naj Ti bo obilen plačnik in on naj tolaži Tvojo ženo in hčerke. Tvoji Prijatelji pa Te bomo ohranili v častnem spominu. F. G. fZ DRUŠTEV komemoracija za pokojnim j. jenkom Slovensko zavetišče v Argentini in društvo Tabor sta priredila dne 'rI- januarja 1971 dopoldne konmemoracijo za pok. Jenkom Jožetom. Sv. mašo je opravil č. g. Jože Guštin, ki je imel tudi zadevno pridigo. Po sv. maši je pozdravil g. Dimnik vdovo go. Frido in sorodnike pokojnega in Vse ostale goste. Nato pa je zapel sanjuški sekstet pod vodstvom g. Drin-*ka „Polje, kdo bo tebe ljubil". Zatem je imel g. dr. Srečko Paraga krajši RPominski govor. Končno je zapel nekstet zelo občuteno, ganljivo in dovršno „Gozdič je že zelen". Po končanem sporedu so se udeležili vsi prinotni ^kupnega kosila. Udeležba je bila zadovoljiva, vreme lepo in toplo. Pozno Popoldne so se gostje razšli. ZAJVMffVl P IISURKI »Habeas corpus" čitate skoraj vsak dan v časopisih. Beredi sta vzeti iz la'inskega je-zika; prva je druga oseba sedanjika od glagola habere-imeti, druga je Pa četrti sklon samostalnika corpu?-telo ali truplo. V gornji obliki pome-nKa pravni izraz, ki je vzet iz angleškega zakona iz leta 1G79 in velja še danes v vseh anglosaških državah. Po tem zakonu ne more biti noben državljan zaprt brez modnega odloka. Prav tako ima vsak pripornik pravico Zahtevati, da ga sodnik zasliši v najkrajšem času (writ of habeas corpus) m odloči ali jo zapor zakonit ali ne. Ta zakon je naperjen že od takrat predvsem proti samovoljnemu postopanju policije, vlade ali diktatorja. Vendar se pa še danes dogaja, da se vlade izognejo temu na ta način, da izdajo posebne zakone ali pa ustanovijo posebna sodišča — „ad hoc“. Neka anekdota pripoveduje, da je bilo pri prvem glasovanju polovica lordov za, polovica pa proti zakonu. Pri ponovnem glasovanju pa je bil neki izredno debeli lord sedemkrat štet in tako je bil zakon sprejet. V tej zvezi bi pripomnili, da v državah s komunističnimi vladami nima noben pripornik pravice zahtevati, da ga sodnik zasliši, kaj šele, da ga pravično sodi. Zelo pa smo se začudil, ko je lansko leto neki gospod iz Jugoslavije predaval v Buenos Airesu pred manjšim krogom poslušalcev o kulturni politični temi in je odgovoril na vprašanje, kaj bodo doma rekli o tej debati, takole: „Kaj bodo rekli, ne vem. Vedeti pa morate, da ni danes v Jugoslaviji nihče dolžan odzvati se pozivu Ozne, ampak je potreben odlok sodišča." Iz tega bi sklepali, da je danes v Jugoslaviji zakonitost zelo blizu sodni praksi, ki jo predpisuje zakon „Habeas corpus", ko se lahko celo Ozni upreš. Vendar smo mnenja, da ta postopek, če je resničen, velja samo za one Jugoslovane, ki so doma, za emigrante pa ta praksa najbrž ne pride v poštev. Sumimo, da so emigranti podvrženi še vedno strogi diskriminaciji. Ta sum nam je vzbudilo vprašanje A. F.-a iz Brandona v Kanadi, ki je v novembrski številki „Naše grude" 1970, na str. 31 med drugim vprašala: „Imamo 3 tonski tovornjak-kiper, ki možu služi pri delu. Zanima nas, če se ga bo splačalo pripeljati s seboj ali bo bolje, da ga kupimo v Jugoslaviji. Ali je carina za športne rekvizite npr. za šotor? Koliko pa bi znašala carina za naš osemcilindrski avto?" Na to vprašanje pa odgovarja uredništvo „NaŠe grude" prav tam takole: „Niste nam napisali, koliko časa živite v Kanadi; od tega je namreč odvisno, če plačate carino ali ne. Osebni ali tovorni avtomobil bi lahko pripeljali v Jugoslavijo brez carine le v primeru, če ste se izselili iz Jugoslavije pred 6. aprilom 1941. Gospodinjske predmete in tudi šotor pa lahko pripeliete brez carine v primeru, če ste bili nepretrgano v tupni najmanj 10 let." Iz navedenega zaključujemo, da že carinski predpisi in postopek razlikirejo dve vrsti emigrantov: pred in po 6. aprilu 1941. Seveda mora veljati ta carinski prednis in postonek tudi za tiste nadebudne emigrante, ki so se po 6. anrilu klatili po Italiji, Švici ali kje drugje po svetu, pa mislijo, da spadalo v prvo vrsto emigrantov, češ da so „čisti“, zato vihte nad antikomunisti svoj „narodni meč", nričakuioč, da bodo prevzeli v Jugoslaviji oblast v svoje roke po dovršeni ,,razvojnosti". Bo. pa smo vklmb novemu evangeliiu, ki prihaja iz Londona in iz Amerike, če vedno skentični, nam dokazuje tale primer. Neki gospod, ki le včasih doma zelo visoko vihtel ..narodno" zastavo, se baje pripravlja na vrnitev v domovino. To še ni noben greh. Nasprotno, že m:sli, da mu bo boljše doma, naj gre. Toda ta gospod nagovarja tudi svojega prijatelja k povratku, češ da je od doma dobil sporočilo, da proti Janezu Čemažarju Ozna nima nič proti. Janez čemažar je pa za vsak slučaj pisal svojemu prijatelju v Beograd, naj poizve, če se Janez čema-žar res lahko vrne domov. In prijatelj, ki je pri policiji v službi, mu je sporočil: „če se misliš vrniti domov, mi pravočasno sporoči, da Ti pošljem denar, da si boš tam kupil revolver, ker ga boš potreboval." Kakor vise kaže, gresta nova „razvojnost‘‘ in državljanska enakost ®e vedno vsaka v svojo smer. najnovejša med nami Nedavno se je vrinila v našo emigrantsko časopisno polemiko beseda ».bernardinec". Sprožila jo je S. Slovenija (7. I. 1971) in ponovil jo je Sij (25. I. 1971). Uporaba besede je v vseh ozirih zgrešena. „Bernardi-nec“ pomeni izvirno psa, ki ga uporabljajo cistercijanski menihi samostana sv. Bernarda v Alpah za iskanje zgrešenih ali opešanih turistov. »»Bernardinec" je lisast pes, velike rasti in ima izredno razvit voh. Ko so prišli po prvi svetovni vojni ruski begunci na zapad, zlasti v Francijo in Jugoslavjo, so jih ljudje večkrat spraševali, kaj je kdo bil doma v Rusiji. In ti so redno odgovarjali: „Jaz sem bil knez!" Dragi je bil general, oni pa vsaj polkovnik. Čeprav je bilo to večinoma resnica, ker preprosti ljudje se zaradi pomanjkanja prometnih sredstev sploh n!iso mogli umakniti. Umaknili so se izobraženci, premožni posestniki, oficirji itd. Vendar je tak odgovor naj-večkrat izzval podcenjevanje in nezaupanje. V takem nerazpoloženju si je dovolil časopis „Die Weltwoche“ dovtip, ker je naslikal prepir dveh Psov. Veliki pes je malega zaničeval, češ da naj ne laja, ker je majhen in Pič ne pomeni. Nato mu jo mali pes zabrusi: „Kaj pa ti veš ? Jaz sem bil v Rusiji bernardinec." Ta dovtip rse je potem razširil tudi po Jugoslaviji. Beseda bernardinec" ima danes zasmehljiv pomen. Kdor jo uporablja za oznako naše emigracije, pljuva v lastno skledo in dokazuje ne samo, da ima pičlo izobrazbo, ampak tudi pomanjkanje srčne kulture. kadarkoli in v kakršnihkoli okolnostih bo zopet zasijala SVOBODA NAD SLOVENSKO DOMOVINO, VEDNO BO NOSILA NE-1zBRISEN ZNAK ZGLEDA INi ŽRTVE SLOVENSKEGA DOMOBRANSTVA, KI JE O PRAVEM ČASU VSEMU SVOBODOLJUBNEMU ČLOVEŠTVU POKAZALO PRAVO POT: BOG — NAROD — DOMOVINA! Neverjetno! Glas slovenske kulturne akcije (XVIII,1 — Jan. 1971) v Buenos Airesu je prinesel izjavo, ki mu jo je ob spominu na 25 letnico najstrašnejše tragedije v zgodovini slovenstva poslalo is prošnjo za objavo Društvo Slovenskih Protikomunističnih Borcev (Vestnik). Izjava je tako splošnega značaja, da jo lahko podpiše vsak islovenski nekomunist — ne že samo protikomunist! — ki mu je ne glede na njegovo morebitno drugotno opredeljenost vsaj kaj do resnice, če ga že pravičnost pri presojanju naše problematike ne vznemirja. Zato je v resnici naravnost neverjetno, da je glasilo tistih slovenskih kulturnikov, ki bi radi predstavljali sol slovenskega naroda v vrhunskem društvu Slovencev izven domovine (!), omenjeno izjavo prineslo s sledečo pripombo, za katero se je zabarikadiralo odgovorno uredništvo: Objave pod gornjim zaglavjem „v objavo smo sprejeli" niso nujno tudi mnenje uredništva Glasa ali vodstva Slovenske kulturne akcije ali njenih članov. Zares neverjetno! — Tudi dolgih 25 let golih dejstev še ni zadosti, da bi nekateri kulturniki, ki jih je naš mali narod šolal s tolikšnimi žrtvami, vsaj skušali zavzeti jasno stališče do posledic žaloigre, katero je svojemu narodu pripravilo prav izobraženstvo. — Nad tem se je treba resno zamisliti! Predvsem pa si je treba to dobro zapomniti! Dvojna etika? Preteklega meseca januarja smo lahko čitali v svetovnem časopisju, kako je vatikanske kroge s papežem na čelu globoko presunilo dejstvo, da je sodišče v neki afriški državi obsodilo na smrt okrog 90 upornikov proti vladajočemu režimu. — V skcro inti sapi pa so vatikanski krogi objavili v svetovnem časopisju, da bodo z državniškimi častmi sprejeli jugoslovanskega maršala Tita, čigar lakaji v službi Stalinove svetovne komunistične zarote so po vojni in brez vsakršne sodbe zverinsko poklali stotisočc nasprotnikov rdečega režima na ozemlju Jugoslavije.— Je torej merilo krščanske etike za vse bolj grozna dejstva pred 25 leti drugačno? — To bi bila vse previsoka cena za metropolitski redež... Bebci ion... V zvezi z našima uvodnikoma prvih dveh zvezkov letošnjega TABO-Ra je zanimivo zabeležiti krepko misel, katero je pod gomiim nrvlovom prinesel pomembni buenosaireški jutranjik Clarin (5.2.1971), ko v po- sebnem kotičku na zadnji strani, kjer nudi svojim bralcem najrazličnejše sočne paberke, pribija: Malo je danes na svetu dejanj, ki bi bila večja rutina in konvencionalnost, kot sodobno uporništvo. Neprestani nezadovoljneži z vsem padajo namreč v obupno monotonijo večnih pro'e-stov. Zakaj ena stvar je, ne upoštevati privad; povsem druga pa je privada, ne upoštevati jih. Posebej dandanašnji, ko j? protestiranje prišlo v navado vseh krogov. Imamo književnost, ki protestira, pesmi protesta, protestirajočo likovno umetnost in celo modo, ki naj bi protestirala. Tako je to postalo najbolj monotona konvecionalnost.., dokler se nekega dne ne bomo uprli proti tolikšnemu uporništvu... P. K. Z (»klopnim vlakom (Nadaljevanje) Partizanski napad na skupino domobrancev v Zalogu Naš oklopni vlak ee borbe ni mogel udeležiti, ker je bilo 10—14 °kIopničarjev komaj zadosti za oklopni vlak. Zato tega nismo mogli zapu-stiti in se peš podati v pomoč. Vendar smo obstreljevali tisto noč okrog Zaloga z minometom, da tako vsaj malo pomagamo napadanim. Domobranci so partizanske napade odbili in partizane proti jutru razgnali, da so brezglavno tavali in pritavali v bližino oklepnika. Tu pa umo jim mi Nažgali pete nazaj Meničaninovim junakom v doseg. Kako smešno se zdi človeku, ko rdeča zgodovina in njih pisatelji opevajo junaške borbe in dejanja tedanjih časov. Ali se ne sramujejo sami sebe in svojega početja? Naš narod ni nikdar verjel partizanskim voditeljem, da bodo pognali okupatorja iz naše zemlje, potem pa dali narodu svobodo. Toda o tem ni nihče upal govoriti, ker to je pomenilo gotovo smrt vsakemu, ki se je to drznil storiti. Slovenski in vsi jugoslovanski Oarodi so bili razočarani nad onimi, ki so kot demokratični voditelji ir zastopniki pomagali naš narod pahniti v pekel, ko so priznali Tita in njegovo isodrgo, da je po končani drugi svetovni vojni prišla v Jugoslavij njegovo isodrgo, da je po končani drugi svetovni vojni prišla v Jugoslaviji na oblast. Borba 10 domobrancev na Malem vrhu s celo brigado partizanov Kriki na juriš, naprej, pomešani s tujimi in domačimi kletvinami, so se culi tja na ono stran Škofljice. Streljanje je postajalo pogosteje in noč je bila kot nalašč pripravna za napad. Vlak je začel sopihati od Škofljice k predoru. iNa ovinku pod Lisičjem smo zagledali bliskanje pušk. Pripeljemo se v samo bližino predora, ko vlak ustavi. Presojali smo položaj, kje se nahajajo napadalci in kje branilci. Začuje se ukaz nad predorom: „V kritje pred oklepnikom!“ Užgali smo v smer, od koder se je čul glas. Kot da se je odprl rsam pekel, smo začeli nabijati nad predor v hrib. Razsvetlili smo z minometi in svetlečimi izstrelki pobočje hriba. Zjutraj smo ugotovili, kako naši streli zadenejo. Ljudje v okoliških vai-eh so pripovedovali, da so odpeljali mrtve in ranjene dalje v gozdove proti Turjaku. Mi oklopničarji nismo imeli izgub; le par prask je ostalo na oklopnem vagonu. Zaradi neprikladnega položaja za streljanje z mitraljezom je meni nametalo za srajco na prsi prazne naboje, ki so po izstrelitvi precej vroči... Titovi partizani so bili tepeni, premagani in pregnani, kjerkoli so se pokazali. Imena domobrancev na oklopnem vlaku eo gotovo še vedno v spominu ljudem v Grosuplju ter onim železničarjem, ki so službovali na oklopnem vlaku: Poročnik A. Kozina; narednik-vodnik A. Sladič; vodnik P. Lah; podnaredn>ki: V. Krhin, I. Vidic ter drugi, ki pa so mi že ušli iz spomina. Domobranci: Kapš, Bajuk, Benčina, Smolič, Mehle, Trost, Roz-man, žužek, Veselič, Žaru, Kosta, Gornik ter še in še, ki so mi že davno šli iz spomina ali pa 60 bili kot mladoletni amnestirani po vrnitvi, pa jih nočem spravljati v nevarnost. Oklopni vlak je bil v resnici nepopisni strah partizanom; zato so mu jo hoteli na vsak način zaigrati s podminiranjem železniške proge. Vlak je počasi sopihal proti postaji Mlačevo, kjer so se tedaj slučajno nahajali partizani. V takih slučajih je izvidnica oklepnika pregledovala progo ob varnostnih vagonih, da je v slučaju ostrejšega streljanja mogla čim prej v oklopni vagon. Ker pa tega kosa proge od Grosuplja do Mla-čeva nismo rabili, si tudi nismo predstavljali, da igra kakšno vlogo za partizane. Ko je vlak peljal vzporedno pri vaisi malo pred postajo, se pod varnostnim vagonom zabliska ter zagrmi kot vulkan. Vlak se ustavi. Nekaj domobrancev se zažene v smer eksplozije. Ležal je tam hudo ranjen desetar P. Kosta. Kamenje ga je oplazilo po eni strani života in po obrazu. Odpeljali iso ga v ljubljansko bolnišnico, od koder se je po okrevanju vrnil na oklopni vlak. Spomini na tiste čase so težki; težji kot so bili preživeli dogodki sami. Saj je bilo 97% tistih mladih fantov vrnjenih od takozvanih zaveznikov v roke onim strahopetcem, da so jih neoborožene, zvezano in nage mučili in pomorili. Ni dneva, da se ne bi zamislil nazaj na dobo pred petindvajsetimi leti. Vidim mlade fante z neustrašenimi pogledi, katerih testi trohnijo tam v Kočevskem Bogu... Kako so končali življenje oklopničarji na Grosupeljski postaji Postavili so težki minomet ter začeli pošiljati granate v bližnji gozdič. Iz gozdiča f>e jo menda oglašalo partizansko streljanje; pa so jim hoteli ^^niti milo za drago. Narednik Japelj je po pomoti vrgel mino z detona-t°rjem napi-ej v cev minometa. Silna eksplozija, nato pa strašna tišina. Okrog stoječi so bili pobiti na licu mesta, par stražarjev pa hudo ranjenih. Ubiti: Poročnik Anton Kozina, poveljnik oklopnega vlaka v Grosuplju, doma iz vasi Jurjeviča pri Ribnici. V civilu je bil gradbeni tehnik in kot Poveljmk oklopnega vlaka zelo priljubljen. Narednik' J. Japelj, doma ir Ljubljane ali njene bližine. Domobranec Turk, doma od Roba, Bajuk Matija, doma iz Bele Krajine. Podnarodnik Ludvik Skubic, doma iz Stične je bil hudo ranjen in je na posledicah ran v kratkem umrl. To so bile žrtve Pesreče in neprevidnosti; toda bili so naši soborci, ki so umrli za iste idej« hot pozneje po vrnitvi oni, ki so umirali v tisočih širom Sil o veni je. Udarni bataljoni so bili strah in trepet partizanov, da so jo popihali v temne, oddaljene gozdove, iz katerih so se priklatili kot tihotapci in hoteli Podrezati v sršenovo gnezdo. Ena teh nagajivosti je bila, podminirani železniški predor pri Šmarju. Mislili so, da bo strelivo, ki so ga prinesli na devetih mulah, predor popolnoma razdejalo. Pa je v njih in naše razo-oaranje le pomedlo tam naokrog. Sila eksplo.ije je udarila navzven, da je okolico pomedlo, kot da bi narastla reka preplavila breg. Ostanki in sledovi brvi so pričali, da so mrtve in ranjene odnesli. Toda pozabili so na enega, katerega je sila eksplozije predaleč pahnila. Obleko je popolnoma posnelo * njega in le kos srajce mu je visel čez ramena. Roke in noge so bila Polomljene in se ni bil v stanju niti ganiti. V roki je stiskaj pištolo, a gotovo ni imel dovolj moči, da jo uporabi in konča svoje življenje. Naložili smo ga na vlak in odpeljali v Grosuplje, od koder je bil odpeljan v Ljubljano v bolnišnico. Božični Večer leta 1944 Naš oklepni vlak je peljal iz Grosuplja proti Dobrempolju. Polnoči je odbilo, ko je peljal preko postaje Čušperg. Na znak zelene rakete smo ° Concesi6n N9 2619 Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.060.634.