Beseda o pravem času resnrčniiu prijatloiu naroda našega slovenskega. '¦'•'' *'' *. '^/ P. .*.; Stopili smo v novo dobo, ki zahteva novo pa marljivo dejavnost; kerstiti jo hočem djansko dobo. Zlasti nam SldtVencom se kaže mDo»:o dela; pa treba nam je namreč še kopati, orati, gnojiti, sejati, vlačiti na polju Bvoje narodnosti, ako hočemo, da nas ne bodo len<»be in zaspanosti tožili unaki naši, ako ne najdejo sadii ob svojem časa, ki bi bil imel pred njimi stati že, cveteti in zoreti, da bi jim le treba bilo žeti, na kupe spravljati, hvaležno vživati sad truda našega in veselo dalje zidati. Dolžnost nam je torej, da uidemo tej pravični tožbi, ob enem, ko se s krepko besedo potegujemo za obveljavo tudi nam zag;otovljenih pravic prestopiti v djanje; brez tega prestopa nam ni nič pomagano. Da smo dozdaj križem roke deržali Slovenci, nam sicer noben pošten človek, ki ve, kaj smo v malo letih doveršili, očitati ne more; al da bi se bilo dalo še marljivšim biti, se nam pa morebiti more reči. Ako je to tako, prevažuo vprašanje nastane, v čem naj se razvija naša delavnost o sedanjem času? Gotovo ne v tem, da se vedno le spominjamo žalostnih preteklih časov. Mir jim bodi! Saj so minuli; Bog daj, da se ne zbude nikdar več! Tudi ne v tem, da se hudujemo čez nje, ki so tlačili našo narodnost. Bodi jim odpnšeno, naj so nam že vedoma ali nevedoma delali krivico in težave! Tudi ne v tem, da vpijanjeni veselja roke križem der-žimo, milejšo zoro, ki nam je napočila, občudovaje in zlatih darov z nebes pričakovaje. Tedaj v tem, mi kdo poreče, da se berž jutri vpelje slovenski jezik po vseh učilnicah in pisarnicah slovenskih. Ne, ljubi moj, blizo si zadel, pa nisi je uganil. Na. vrat na DOS je maio kdaj prav in dobro; v hitrici storjeno, je rado zapoznjeno. Pa nikar ne misli, prijatel moji da v ravno tisti rog trobim jez kot uni, ki nas psujejo rekoč, da še nimamo slovenskih knjig, nčnikov in uradnikov, in že hočemo imeti učilnice in pisarnice slovenske; tudi ne s tistimi, ki našemu jeziku očitajo revšino, nezmožnost in nepripravnost za šole in pisarnice. Cuj le misli moje. Učiteljev domačih slovenskih res zadosti nimamo; al le doma jih nimamo. Preden se pa polna luna premladi, lahko domii dobimo iz Herva-škega, Ogerskega itd. sinove slovenske, ako le vlada djansko dodeli šolstvu ravnopravnost. Tudi pripravnih uradnikov nam zares primanjkuje še; al dajte le ukaz, vradniki se bodo kmali pripravili; saj gre sleherni človek rad s trebuhom za kruhom. Iz Hervaškega in Ogerskega so nam poslali med drugimi tudi mnogo takih, ki so zmožni berž jutri opravljati svojo službo v duhu ravnopravnosti in imamo fierce za pravično domačo reč. Tudi nam z vsakim dnevom pripravniši rastejo v mladini naši, ki se čedalje čversteje poprijemlje jezika raaternega. Ako se pa tudi koj jutri po vseh nradnijab slovenščina ne vpelje, kar nihče ne zahteva, naj se pa koj vsakemu Slovencu na voljo da, vlagati pisma v domačem slovenskem jeziku; to tirjati menda vendar ni prenapeto. Z veseljem smo slišali, da so Slovenci po Her-vaškem in celo po Ogerskem kmalo znali toliko hervaški in madjarski, da so zamegli z ljudmi govoriti in še celo v pisarnicah v narodnem jeziku jim odpisavati. Ali bi res nemogoče bilo, da se naši uradniki v kratkem vsi ravno tako izurijo v našem maternem jeziku? Le taki, ki se ga nočejo učiti, naj mesto svoje prepuste unim verlim domorodcom, ki 60 iz Hervaškega in Madjarskega domii prišli. Da knjig nimamo učilnicam potrebnih, ne tajimo ne sebi ne komu drugemu. Le neumnež sam sebi in zdravniku rane in bolezni pokriva. Al da jih nimamo, nismo krivi mi; krive so spone in verige našega jezika. Pač bi se nam bil posmehoval celi svet, i^ko bi se mi bili z učil- ----- 268 ----- nimi knjigami oskerbovaii, pa bi jih bili moli glodali in bi jih ne bil nihče rabil. Dajte nam le naš jezik v šole in pisarnice, kmalo bomo imeli knjig, so ,,]Vovice^' naše že večkrat rekle. In tako je prav; kmalo jih bomo imeli, kmalo, pa ne koj čez noč. Ravno učilnim knjigam se moj svet obrača. Ker smemo opiraje se na zdravo pamet, nepodkupljivo pravico in cesarske postave terdno se zanašati, da ni več dalječ čas, ko bo mili jezik naš dosegel z drugimi jeziki enake pravice v šolah in pisarnicah, se nam važna dolžnost naklada, pripravljati potrebno gradivo, da se bomo zamegli spoznanih pravic kmalo poprijeti. Vsaki letni čas ima opravila svoje, ravno tako tudi narodnost v vsaki svoji dobi svojih djanj zahteva. Dokler nam ne pridejo pravice, bodi poglavitna naša skerb, da se borimo za-nje po postavni poti; došie pravice nam pa nakladajo dolžnost, stopiti z učilnimi knjigami na dan. Da bodo pa koj pervc knjige dobre in pripravne, se naslednjih pravil deržimo: l.^Z učilnimi knjigami se nam ni preveč prenagliti. Cez noč skerpane niso vredne piškavega oreha. Iz-verstne dela se le sčasoma verše. 2, Učilne knjige naše naj so ali izvirne, ali pa saj tako poslovenjene, da se jim ne bode na vsaki strani prestava brala. Ptaje blago naj se spremeni In predela popolnoma v domačo pičo, osoli z domačo soljo in obleče v domače oblačilo. 3. Knjige naj spisujejo pripravni in dotičnih ved popolnoma zmožni možje. Dobrih knjig le opiljen in oglajen jezik ne dela, vednost je treba v pervi versti imeti, v drugi pa umetnosti, jih komu po lahki in kratki poti dopovedati. Javaljne bo spisal izverstno šolsko knjigo kdo, ki mladeži v šoli še ni učil ali je ne uči. Prepričan sem, da nam ne manjka mož, ki so, kar jezik in vednost tiče, pripravni knjige vsakoršine vednosti izverstno spisovati. Da se pa ne raztrosijo moči, da se jih sij iz začetka več ne loti enega dela, je neobhodno potrebno, da se slovenski domoljubi porazumijo, kteri naj to, kteri to vednost obdeluje. Nasvetnjeio torej odbor domoljubnih in učenih mož, kteri naj bi to reč v roke vzel, kteri naj pozove vse iskrene domorodce, ki bi se hotli oglasiti pri njem ter naznaniti, kterega dela se hočejo lotiti. Odbor naj bi potem vsako delo le enemu zročil, njegovo delo pa vsem unim, ki so se ga tudi bili hotli poprijeti, dal v spregled, da ne pišejo le kritike ali razsodbe o njem, ampak da zdelano knjigo po svojem mnenju popravijo, dostavijo, kar se jim dostaviti, predelajo, kar se jim predelati treba zdi. Poslednjo razsodbo naj pa izreče odbor. Po tej poti bi se učilne slovenske knjige, akoravno ne čez noč, vendar kmalo, ako se odbor kmali ustanovi, zgo-vorile in pripravile za tisk, ki se lahko pospeši, kadar bo na tem, da se vpeljejo. In terdne vere smo, da se ne bomo sramovali na dan z njimi. „IVovicam" našim, *) ki se trudijo že toliko let za *) Častiti gosp. dopisnik je. kakor se nam zdi, z dobrim pre-mislikom razodel nazoče nasvete, in da je omenil to, da o a vrat na nos ne gve pisati šolskih knjig, je pravo zadel^ al po naših mislih je pred vsem tem še treba vedi t i: 1) kteri nauki (predmeti) se bojo učili slovenski, za ktere naj se tedaj pišejo slovenske knjige, in Z) po kterih izgledih naj se napravijo te knjige, da bojo ugodne za različne razrede šol, in 3} kdo bo določil to: ali deželni zbori, o kterih še celo nič jasno ni, kako deleč bo segala njih šolska oblast, ali pa „Unterrichtsrath^. o kterem se je že mnogo govorilo, pa se vendar še ni rodil na svet. To vse so perve vprašanja ali kakor Nemec pravi „Vorfragen", ki morejo rešene biti, da se ve kako in kaj. Brez tega ni prave podlage: kaj naj bi se pisalo in kako. Ce se knjiga napravi le „in bonam fidem^, pa ne bi obveljala za šolsko knjigo, imajo pisatelji truda obilo, in vse delo njih utegne biti zastonj. Kdo jo bode tudi tiskal brez gotovosti, da bode se prodajala? Nekdanje slovensko družtvo je napravilo g. Hicinger-ja, oaj spise blagor domoviDe in priznanje narodskih pravic naroda oa-eemu, bi srečni uspeh teg;a imenitnega dela privosili. ----- 269 ----- zemljopis. Rodoljubni gospod je storil to; družtvo je prosilo tadanje ministerstvo nauka, naj ga odobri za nižjo realko ali gimnazijo; vrednik ^Novic^ je osebno pri gosp. ministru grofa Thunu bil in podpiral prošnjo, — al ves up naš je splaval po vodi — zemljopis ni bil za šole sprejet! To v dokaz, da morajo pred takim početjem vse gori imenovane ^Vorfnagen** rešene biti. To je pa le naša osebna misel; prav bi bilo, da bi tudi drugi rekli svojo. Vred.