Leto XXII., St. 12 '6
V	organizaciji Ja mol, kolikor moli — toliko pravica
Dopisi morajo biti franki-rani, podpisani in opremljeni s štampiljko dotične organizacije.
Člani strokovnih organizacij, priključeni Strokovni komisiji za Slovenijo, dobivajo list brezplačno.
— Izhaja 15. v mesecu. —
Uredništvo in uprava: Ljubljana, pošt. predal 290
Čekovni račun štev. 13.562
Telefon interurban št. 3478
Rokopisi se ne vračajo.
Delavec, delavka!
Letošnje knjige Cankarjeve družbe bodo krasne. Ali sta že plačala članarino 20 Din ali 25 Din? Za 20 Din dobita 4 knjige, za 25 Din pa 5 knjig. Ne pozabita: Cankarjeva družba je naša, delavska književna družba. Vajina proletarska dolžnost je, da sta člana!
VELIKI SINDIKALNI SVET
ki je bil sklican za 18. do 19. avgusta v Zagrebu, kakor smo poročali, je preložen na poznejši čas, ki bo pravočasno objavljen. Podatke in predloge v zvezi z dnevnim redom, ki ostane neizpremenjen, se naj pošljejo centrali URSSJ.	Predsedstvo	URSSJ.
RAZPUST »SVOBODE«
Delavsko telovadno in kulturno zvezo »Svoboda« je oblast razpustila. Utemeljuje razpust s tem, ker se je na zletu v Celju vzklikalo proli-državno in ker je zveza prekoračila delokrog, ki je zapisan v pravilih.
CENTRALNA UPRAVA SAVEZA METALSKIH RADNIKA JUGOSLAVIJE
saziva u dane 17. i 18. augusta 1935. god. plenarnu sednicu Central-noga odbora, koja če se održati u prostorijama Radničke Komore u Ljubljani.
DNEVNI RED:
1. Izveštaj sekretarijata Centralne uprave;
a) sekretara,
b) blagajnika,
c) finansijske kontrole.
2. Akcijona i tarifna politika Saveza.
3. Obuhvatanje rudar a u SMRJ.
4. Pravilnik besposlenog fonda.
5. Molbe i žalbe.
6. Eventualije.
Na dan 19. augusta 1935. god. saziva se plenum Saveznog sveta podružnice SMRJ JESENICE, na kome če prisustvovati Central, uprava.
DNEVNI RED:
Organizacijona pitanja.
Centralna uprava.
Janez Samojov:
Kadar onemijo transmisije, kadar obmolknejo stroji .. .
(Bežni zapiski iz velikih trenotkov boja za vsakdanji kruh in dostojanstvo človeka).
Dolgo v cepjah nas deržali, dolgo nas golod tjomil, čornije dni miaovdli, — čas izkupljenja pobil.
Ruska narodna.
Veliko prostranstvo. Široka struga se vije po njeni. Bogastvo zemlje in druge dobrine teko in valove po strugi.
fjfa razprostranem bregu, na desnem in levem, stojita dva velikana, orjaka — in pazljivo, oblastno motrita bogastvo in dobrine zemlje, valovečo po široki strugi. Vsak poskuša, da bi s svojim orodjem uravnal tok bogastva zemlje in dobrin k svojemu bregu. Tisti na desnem bregu je spretnejši in predrznejši od onega na levem bregu.
Spretno je znal uravnati tok bogastva in dobrin, da se ga je ustavljalo vedno več pri njegovem desnem bregu. Za levi breg ga skoro nič ni ostajalo, dasi si je orjak velikan trudil na vso moč. Kajti silno zvit in predrzen je bil orjak na desnem bregu.
»Goljufaš«, zdajci rezko spregovori orjak-velikan na levem bregu. »Dočim jaz uravnavam s svojimi močmi tok struge, ti izkoriščaš spretno te moje moči in priteguješ tok k svojemu bregu.«
Tisti na desnem bregu se je vljudno poklonil in rekel:
»Motiš se. Jaz delam, kakor je predpisano in sem upravičen, posluževati se tvojih sil. Zakaj, jaz sem Kapital. Jaz sem tisti, ki vse vladam, in ti mi moraš biti pokoren, če hočeš živeti.«
Orjak-velikan na levem bregu je namršil obrve in mišice na rokah, prsih in nogah so vzvalovale.
»Brez mene, Delo, bi splahnel. Brez mene ni Kapitala. Razumeš!? Predober sem, prepopustljiv sem, zato si tako predrzen. Ali sedaj je popustljivosti konec. Dobrine zemlje in bogastvo je moje kakor tvoje po enaki meri, za vse, ki smo in ne samo za tebe. Razumeš?«
Orjak na desnem bregu se je zopet vljudno priklonil:
»Postava privatne svojine in nje svetost je taka: Kar si pridobiš in prisvojiš, obdrži. Če se ti Delo proda, da z njim prisvojiš še večje dobrine
—	tvoje so. — In tako delam. Razumeš?«
In stala sta si nasproti dva orjaka velikana, si gledala drzno v oči in merila svoje sile. Kapital in Delo.
In zgodilo se je, da so onemele transmisije in obmolknili stroji. Poslušajte ... povedal vam bom nekaj iz tistih dni.
I.
Velikanski, ogromni kolosi, mogočnih, mrkih transmisij, ki so s svojim tekom in gibanjem vzbujali rešpekt, občudovanje in spoštovanje, so tiste dni, ko se je Delo začutilo že preveč ponižano, v tovarni K.I.D. na Jesenicah nenadoma onemeli. Obstali so negibni in vsa tista orjaška veličina in v njih skrita nepopisna sila, je bila hkrati kakor mrtva, negibna.
»Kaj je?«
Srce, prsi stiskajoča grotesknost je obletavala ozračje jeseniško. Velikanski tovarniški dimniki, mogočni kažiprsti, niso več, kakor so bili na-
vajeni, kadili gostega, črnega in sivega dima, šipe na velikih oknah tovarne niso več dregetale s tihim, značilnim dregetom življenja, tako običajnim in značilnim v tovarnah.
»Kaj se je zgodilo?«
Pred vhodi v obrate so stale delavke, žene in hčerke delavcev. V jerbasih so imele kosilo za može in očete, ki so v tovarni.
»Pustite nas v tovarno! Kosilo nosimo!«
Orožniki, ki so suvali ceste, niso pustili: Ukaz je tak.
V	očeh in na obrazih žen in hčera je gorel ogenj odločnosti.
»Nismo brezpravni sužnji in tlačani. Državljani smo, vrsta tistih, ki prodajajo svojo delovno moč Kapitalu, da se tako ustvarjajo dobrine. Zato nas pustite, da se okrepijo delovne moči s krepčilom, ki smo ga prinesle.«
»Delovne moči so ustavile transmisije in stroje, ugasnile peči«, so odgovorili v pojasnilo orožniki. »Za-stavkale so delovne moči. Delo se je uprlo. Kapital je ukazal in moramo zastražiti ceste.«
Ko so delavci videli, da brani njihovim ženam in hčeram Kapital dostop in hrano, so kakor eden, odločno kriknili:
»Odprite ceste!«
Krik je bil tako silen, da je Kapital zakolebal in rekel:
»Zastavkali ste. Odidite iz tovarne in kosilo boste imeli zunaj.«
Delo pa je odgvorilo mirno, a odločno:
»Tu ostanemo. Pri strojih, transmisijah in pečeh. Mi smo njih duša. Mi smo tovarna. Pa če umremo, ne zapustimo tovarne. Naša je in čuvali jo bomo.«
In tedaj je Kapital videl, da ne sme napeti do skrajnosti.
Žene in hčere so lahko stopile v tovarno in prinašale možem in sinovom obed in večerjo. A to se je zgodilo, ko se je pridružila tretja izmena.
*
Oblast je prisluhnila. Vsa javnost je zadržala dih.
»Zakaj je izbruhnila stavka?«
»Kršitev podpisane kolektivne pogodbe, kršenje zakona o zaščiti delavcev in Obrtnega zakona«, je bil odgovor Dela.
»Kaj ste stavili svoje zahteve?«
»Stavili jih smo. Že pred nekaj meseci. A Kapital ne odgovori. Pač pa šikanira delavstvo, izvoljene po zakonu obratne zaupnike ne sprejema na posvetovanje in zaslišanje pritožb, ne priznava oblastveno priznanih strokovnih organizacij in se obnaša, kakor da je sam on, Kapital, tovarna in gibalo produkcije, Delo pa samo sredstvo, s katerim lahko postopa, kakor mu je volja in drago.«
»Ali ti, Kapital?« je vprašala oblast. »Kaj rečaš na te besede Dela? Si kršil kolektivno pogodbo?«
Kapital se je trenotno zmedel, nato pa drzno odgovoril:
»Moja je tovarna. Jaz plačujem vse. In če tega ali onega člena kolektivne pogodbe ne izvršujem, jaz sem gospodar!«
»A kolektivno pogodbo si podpisal?«
»Sem. Nekako prisiljen.«
»Kdo le je prisilil, vsemogočnega?«
Neprijetno je bilo Kapitalu to zasliševanje. Vendar je odgovoril:
»Delo.«
»Eh«, je značilno zmajala z glavo oblast. »Kaj je Delo mogočnejše od tebe?«
Kapital je razširil roke in rekel:
»Včasi. Ko so vsi člani Dela eno. Po krivdi oblasti.«
»Kako«, se je začudila oblast.
»Kako? ... Saj je Delu dovolila organizacijo, besedo govora in tiska! ,..«
»Dovolila? .,. Ne. Ustregla je zahtevam državljanov. Po njih zahtevi in veljavi. Kajti členi Dela so isto-tako državljani kakor členi Kapitala. In enemu in drugemu ustrezamo, kakor pač znajo postaviti svoje zahteve in potrebe. Ti, Kapital, si sicer manjši od Dela, a bolje kompakten in znaš bolje uveljavljati svoje zahteve kakor Delo, zato imaš več pravic in veljave. Ali če si, kakor priznavaš, lastnoročno podpisal kolektivno pogodbo, vsaj bi moral gledati na čast svojega podpisa, da ga ne omadežuješ, o Kapital, in šarmantno izvrševati kar si podpisaL Kajti, ne zameri, kdove kakšnih ugodnosti nisi podpisal.«
Kapital je molčal, samo ramena je vzdignil h glavi, kakor človek, ki je v zadregi in ne ve, kaj bi.
Tedaj je rekla oblast:
»Sklicala bom sestanek, zastopnikov Kapitala in zastopnikov Dela, d& se pogodite.«
*
Prva izmena bi morala domov, da jo nadomesti druga izmena.
»Ne gremo«, je rekla prva izmena. »Bile so stavke, da so stali stroji zapuščeni, kakor da so oni krivi borbe med Delom in Kapitalom. Mi pa ostanemo pri strojih in transmisijah. Naši so. Mi jih bomo čuvali in zanje odgovarjali.
In tako je rekla druga izmena, ki je prišla.
Žene in hčere pa so bile provijant-na armada na tem bojišču. S hrano in pijačo so preskrbljevale bojevnike.
Ali ovirali so jih. Branili so ženam in hčeram vhod v tovarno, nekatere celo telesno napadali.
Večer je bilo. Tedaj pa je rekla tretja izmena:
»Če hoče Kapital preprečiti, da bi prva in druga izmena ne dobila hrane in jo z gladom prisiliti k predaji, pa se pridružimo še mi. Pa umremo vsi na bojišču za krtih in pravico človeka.«	i
In tako se je zgodilo, kakor sem že povedal, da je Kfpital odstopil za korak.
*
Napetost je rastla. 3000 delavcev je stisnilo pesti.
»Ničesar ne izpusti iz svojih krempljev Kapital, če ga brutalno ne prisiliš. Lasti si vse po pravici in po krivici in je kakor pravljični sedmero-glavi zmaj. Pravo, srednjo glavo, ki je najmanjša in ki jo najbolj čuva, mora princ — Delo — zadeti in premagan bo sedmeroglavi zmaj in poveličano Delo.«	i
»Katera je tista srednja, najmanjša glava in ki jo sedmeroglavi zmaj — Kapital — najbolj čuva«, so vprašali nekateri.
»Katera? ... Ne sme se imenovati njenega imena, »da bi je še bolje ne storil«, so rekli zaupniki delavstva. »Če si sedmeroglavega zmaja dobro
ogledaš in pretuhtaš, boš spoznal, ; kako je ime tisti odločujoči glavi...«
Resnica pa je, in ta stavka jo izpričuje: Uveljavljanje pogodb, četudi od zastopnikov Kapitala podpisanih,
* je v resnici samo mogoče in edino le z rokami delavcev samih.«
*
Široki prostori in oddelki tovarne so bili noč in dan kakor mravljišče od neznane sile razdraženo in vznemirjeno.
3000 ljudi je bdelo, spalo, kegljalo, igralo, prepevalo, razgovarjalo, preklinjalo, se smejalo, hodilo sem in tja, postajalo ob tovarniški ograji, tuinlam z žuljavimi rokami pobožalo stroje in transmisije, kakor bi jih hotelo tolažiti, govoreč:
»Potrpite. Oživimo vas, ko se dopolni čas.«
Zunaj okrog tovarne, pri vhodih tovarne, na cestah, pa so žene in hčere stražile dohode noč in dan. Vse Jesenice so bile kakor bojno taborišče, v napetosti in šumenju, kakor da vsak hip začne bitka, neusmiljena in neprizanašujoča.
»Kapital je vrgel rokavico«, so gcvorili. »Pobrali smo joi Lani, 1934. leta, po dolgi, trimesečni borbi, smo sklenili s K.I.D. kolektivno pogodbo. Nič drugače, kakor govori Obrtni zakon in Zakon o zaščiti delavcev. — Mnogo neprespanih noči, mnogo skrbi nas je veljalo. Dogovorjen je bil tudi način, kako naj se urejajo vsi nesporazumi v raznih določilih te pogodbe. Kratke: Pogodba, ki bi naj dala Delu in Kapitalu prijateljsko ravnovesje, ker sta pač oba, Delo in Kapital, tovarna in drug brez drugega ne moreta biti. Vsaj po pojmih privatne svojine ne. Mislimo, da je vse v
-	redu. Ali Kapital bi res ne bil Kapital, če bi se ne poslužil naziranja nekdanjega nemškega kajzerj&< češ: »Vertrag ist nur ein Fetzen, Papier«, ter delavstva ne smatral, četudi ne v danem slučaju za »Kanoneniutter«, pač pa za materijal, enak sirovemu železu, vlitemu naglu, izvaljani žici, skovanemu žeblju, ki se ga preliva, gnjeta, kuje, valja, kakor je pač potrebno, da je dostojno opravljena žrtev bogu Mamonu in Zlatemu teletu.
In ko smo to začutili, ko se je pc zakonu izvoljene zaupnike briski-ralo, ko se pritožb zoper svojevoljne šikane nekaterih delovodij ni hotelo poslušati, šikan, ki bi spadale celo pred kazensko sodišče, smo ustavili transmisije in pogasnili peči.
Takol... Sedaj pa, o Kapital, če hočeš, bomo gcvorili. Čas za to smo ti poskrbeli.
*
»Pogoji Dela so«, je sporočil na prvi razpravi zastopnik »Dela« iz foruma strokovnih organizacij. Ponovil je te pogoje že pri vseh poznejših razpravah, ki so se vršile, se prekinjale, zopet nadaljevale, a se niso megle zaključiti. Kajti Kapital je bil še vedno svojeglaven. Še posmehovati se je upal.
»Torej zastopniki vseh treh central strokovnih organizacij«, se je vljudno nasmehnil. »Istotako s tremi naziranji in mišljenji kakor sicer?«
Zastopniki pa so istotako z vljudnim smehljajem odgovorili:
»Da. Le da v boju za uveljavljenje autoritete Dela in za dostojanstvo delovnega človeka ni drugih naziranj in mišljenj kakor eno: Človek sem!«
»Aha«, se je namuznil Kapital. »Torej, Gleichschaltung, vsekakor,
J	.
Zastopniki strokovnih organizacij Dela so se vljudno nasmehnili. Vesela je bila ta opereta Kapitala.
»Posnemamo Kapital«, so rekli. Vzgled Kapitala nam je koristen. Dasi tudi različnega naziranja in mišljenja na zunaj, je Kapital »stramm«, »gleich geschaltet« pri eksploataciji Dela in delovnih moči. Zakaj bi glede pravic Dela in njegovih členov mi ne bili? Koristno je to za konsolidacijo Dela, kakor je koristno za konsolidacijo razpadajočega veličanstva Kapitala. Kakor pa je v vsakem človeku njegova individualnost potrebna, tako je pri nas mogoča svoja individualnost, ali svetovno naziranje raznih skupin.
I Zoper uzurpatortsvu Kapitala pa smo edini, recimo, smo »gleichgeschaltet«. Če je to »Gleichschaltung«, pozdravljena taka »Gleichschalung«! Priporo-
L..:~
Kapital se je popraskal za tilnikom in rekel:
»Že dobro ... no ... — Povejte še enkrat svoje pogoje, da jih bolje razumem.«
In zastopniki strokovnih organizacij Dela so zopet našteli:
1. Priznanje delavskih zauonikov in organizacij;
2. sprejem delovnega reda in ureditev zaščitnih in zdravstvenih naprav v obratih;
3. odstranitev onih slučajev, kjer je Kapital kriil kolektivno pogodbo;
4. povračilo škode delavcem, ki je s to kršitvijo nastala;
5. obravnavo o predlogih, ki jih je delavstvo stavilo že pred meseci v smislu čl. 15. kolektivne pogodbe kot njeno izpremembo in njen dodatek;
6. ureditev posledic stavke.
Zastopnik Kapitala je rekel: »Dobro. Razpravljamo pa lahko še le, ko bo obratovanje v redu, ko bedo transmisije in stroji v teku, peči zakurjene ...«
Dva dni je trajal ta posvet. Jeza je zagrabila zastopnike Dela.
Vstali so in rekli:
»Gospodje! Dva dni je dovolj me-šetarenja. Pogoje ste slišali že večkrat. Tudi napisane imate. Ko boste voljni, smo na razpolago.«
Poklonili so se kakor generali pri Brest-Litovsku in odšli iz razpravne dvorane.
*
Tovarna pa je molčala.
Ne.
Transmisije in stroji so molčali kakor okameneli, kakor da je nad njimi izrečeno prokletstvo. Tovarna pa je šumela, kakor čebele v panju, pripravljajoče se na rojenje. Bilo je, kakor v okopih v svetovni vojni: Korakal sem po oddelkih.
Tam so sedele cele kolone šahi-stov. Okrog njih kibicev vse natlačeno. Preračunljivo, premišljeno so prsti potegnile potezo, pri kibicih se je jasno videlo, kateri del je na strani črnih, kateri na strani belih. Kajti nehote so se ramena in telesa pregibala v smeri poteze te ali one figure.
»Šah — kraljici«, je povzročil na eni strani škodoželjnost, na drugi prezirljivi nasmeh. A ko je bilo izrečeno nekako bojevito: »šah«, je bilo isto pri nasprotni grupi. A ko se je napadani strategično izognil porazu, se je slišal olahkočen vzdih pripadnikov strategično umaknivšega se generala.
Zopet v drugem oddelku so železne kroglje drčale po tleh in podirale keglje, za silo iz železnih kosov narejenih.
»Postavite«, je samozavestno zaklical igralec, ko je videl, da sta padla samo dva keglja. Pomeril je, zamahnil z rokami, da so se na rokah, kakor hrib, vzbočile mišice in zagnal krogljo, Zaropotalo je. V vseh je prenehal dih in nestrpno so gledali, koliko jih je padlo.
»Venec. Živio!«
Zašumelo je med kegljači, zadovoljno in zbadljivo in že zopet je dr-čala kroglja.
Tam zopet je pel gramofon — kvintet — slovenske narodne. — »Radio-Ljubljana, halo, halo!« je kli-.cal po zvočniku radiostudij v Ljubljani.
Kakor na fronti, ko zunaj patrulje poizvedujejo, kje in kakšen je sovražnik.
*
Zvečer je. Zvezde migljajo na nebu in tam nad Možaki jo se vidita dve svetli zvezdi, kakor da sedita na njenem hrbtu in mežikata kakor razposajeno dekle.
Ob tovarniški ograji, na Cankarjevi cesti, pa je koncert. Pevci iz zborov »Svobode«, »Enakosti« in drugih, ad hoc pod naslovom »Štrajk« sestavljen, je koncertiral ob tovarniški ograji, v koncertni dvorani. V izborni intonaciji se razlegajo preko ograje po SaVi in dalje pesmi delavske in na-
rodne, in prebivalstvo Jesenic jih posluša v gostih trumah na Cankarjevi cesti, z okenc hiš in vsepovsod:
>• Bratje, le k soncu, k svobodi...«
Tenorji so kakor klarineti vriskali, basi pa mogočno, kakor za gorami grom, objemali ostale glasove zbora, ki so objemali ušesa in srca poslušalcev onstran ograje. Svoji so tako svojim, iz bojišča, v domove pošiljali pozdrave.
Vmes pa se je slišal tuintara opo-zorujoči glas orožnikov:
»Prosim, cesto držite prosto. Avtomobil prihaja.«
Avtomobil je pridrčal. Vedno počasneje. Se ustavil. Za njim drugi.
»Kaj je?«
Orožnik pa je govoril:
»Ne ovirajte prometa. Odpeljite.«
A tisti v avtomobilu so poslušali.
»Kaj, je tu kje pod milim nebom koncert? Kje?«
Orožnik je samo pokazal z glavo in ponovil:
»Ne ovirajte prometa!«
Počasi, nerad, se je odpeljal avtomobil.
»Čuden narod«, je pripomnil gospod v avtomobilu dami, zraven sedeči. »V tovarni, zdi se mi, med že-lezjem in nesnago, imajo koncert. In kakšen koncert? Donnerwetter! Sam bi se ga najraje udeležil!«
*
To se je ponavljalo večer za večerom. Oglasil se je nek večer tudi sekstet s spremljevanjem gitare.
Grobna tišina je bila na cesti in vsenaokrog. Harmonija seksteta je bila tako mikavno popolna, strune gitare so lahno predale akorde, da je bilo kakor bi nekje v zatišju skrivno pod oknom ljubice peli fantje podoknico, spremljene s strunim instrumentom.
Tudi člani Dela.
»Ne zastavljajte ceste«, je opominjal orožnik, večerni vetrič pa je tiho šelestal med grmovjem, kakor bi nekomu pripovedoval in ocenjeval javnosti koncert za tovarniško ograjo, koncert na bojnem polju.
»Eh«, sem pomislil. Če je v delavstvu toliko lepote in kulture, da celo v kruti borbi, v žrtvovanju borega zaslužka, v stradanju, ne preklinja, ne psuje, ne besni, temveč dostojnejše kakor kdorkoli, preživlja naporne dneve za »biti ali ne biti«, bodreč se v kulturnem izživljanju, potem je pač velik greh odločujočih, da ni pripu-ščena delovnemu ljudstvu večja pravica in večja beseda v soodločevanju v državi.«
Zlato tele in bog Mamon, tako se se mi je zazdelo, pa sta se nekje oglasila in vprašala sovražno:
»Kaj bi pa potem bilo iz nas?«
•
Bil sem tista strašna leta na bojiščih, zakopan v rovih, okopih, med trupli in razmesarjenimi telesi, med razbitimi vozovi, topovi, med oneča-ščenimi in izmrcvarjenimi ženskami, na bajonete nabodenimi otroci, noč in dan, v soncu in dežju, v gromu in tresku. Bil sem, ker sem moral biti. Disciplina in subordinacija. Če bi se ne podvrgel, bi me postavili na kraj ceste in zagrebli v zemljo. Z mnogimi so tako naredili. Disciplina. Moral si se ji pokoravati.
A sedaj gledam drugo disciplino. Na bojišču za zaščito koščka kruha, za dostojanstvo človeka, svojega dostojanstva, v tovarni Javornik, Sava, Dobrava, med temi 3000 delavci, in ne morem se načuditi.
Kaj tista disciplina na krvavem bojišču? Drži se jo z grožnjo smrti. A ta disciplina? Na bojišču kruha za kruh, med mogočnimi stroji, med ogromnimi žreli in prepadi martinarn? To je disciplina samozavesti, lastnega hotenja, disciplina zavesti, da si človek in da se uveljaviš le, če se boš držal organizirano in subordimrano. Ne za korist borznih in drugih trgov, temveč za korist svojega lastnega jaza.«
Straže so stražile noči in dneve, točno, vestno... Ni bilo treba povelja, ta in ta zdaj, ta in ta potem. Ne. Vsak delavec in delavka sta toč-
no vedela, kedaj je njena ura. Nad vhodnimi vrati je bilo pritrjeno dnevno povelje generalnega štaba stavko-jočih in vsak se je sam pozanimal in pravočasno pogledal, ali je zapisan in za kedaj.
V	vseh oddelkih in prostorih tovarn je bilo vse v najlepšem redu. Stroji čuvani kakor biser, vsaka reč na svojem mestu. Le pozno zvečer, ko so polegali bojevniki spat, je iz-gledalo, kakor po razdejanju s plinskimi bombami. In v teh razvalinah kanalih, jamah, da rabim ta izraz — so ležali in spali, kakor ubiti, vojščaki. Službujoča kontrola in straža je hodila vedno vsepovsod in čuvala.
*
Bil je dan, ko so bile zaprte v znak solidarnosti z vojujočim Delom vse trgovine, obrti, gostilne na Jesenicah in okolici.
Solidarno so obrtniki, gostilničarji in trgovci rekli:
»Boj delavstva ni samo njegov boj. Zaslužek delavstva je gospodarski problem in takorekoč občutljiv barometer za vso narodno gospodarstvo. Ne dovolimo, da bi ta barometer nevarno nihal in padal. Pač pa se naj dviga, da se bo dvignilo tudi narodno gospodarstvo in vsa prosperiteta življenja.«
In bilo je zborovanje, na katerem so odločno vsi, ki so členi in kolesca velike ure narodnega gospodarstva, katere poganja močan utež — delavstvo, zahtevali, da naj Kapital ne izziva in naj ne ruši narodnega gospodarstva. Prebivalstvo Jesenic in okolice bo trdno pomagalo delavstvu uveljaviti zakonite pravice, ker je to tudi v interesu vse države.
Kmetje pa so iz svojega pridelka prinašali stavkujočim govoreč: Svoji k svojim. Zmagajte!« —
Tedaj sem rekel samemu sebi:
*
Čudovita je zgodba, ki jo pripovedujem sedaj. Vtisnila je v zgodovino delavskih bojev svoj poseben, pomemben žig. Nenavadno svečano, nenavadno pobožno se je dojmila javnosti in nas vseh. —
Tik pred stavko se je v tovarni pripetila velika nesreča. Stroji, ki so sicer poslušni svojim poveljnikom in dušam, so se spuntali. Kajti zgodi se, da se poslušnosti včasi pri najboljši volji odrečejo.
Zlomili so delavca, kurjača Matevža Tomažina, 50 letnega jeklenega človeka.
Zaplakali so nepreskrbljeni otroci, zaplakala je nesrečna žena. Kdo jim bo odslej rezal kruha, kdo, ko bo zima, kuril stanovanje?
Tik pred stavko ... Kakor nalašč! Kaj storiti? Drag prijatelj, tovariš, sodrug je umrl. Na zadnji poti bi morali iti, posloviti se od njega, preden ga zakrije zemlja? Iti iz tovarne, zapustiti bojišče, čeprav za majhen tre-notek? Ne. Ni mogoče.
Kaj storiti?
Pa se je, kakor trobenta, zaslišal glas:
»Pevci! Zvečer v obratu žične valjarne glavna pevska vaja. Za zadnji pozdrav našemu Matevžu. — Vse delavstvo ob času pogreba se naj strne ob tovarniški ograji blizu bolnice. Kakor silen zid bodi naš špalir, ko bodo mimo nesli našega Matevža!« —
Pevska vaja je bila silen odmev. Tla dvorane, po kateri so se v času ko so se vrtele transmisije in stroji, bliskovito zvijale razbeljene kače-žice, polzle po dvorani, sikale v kleščah valjarev in so jih črni čarovniki-delavci z železnimi rokami prijemali in dražili, je bila polna pevcev. Tožno, a ne obupajoče, so zveneli akordi pesmi in obdali vse prostore s turobno svečanim trenotkom veličine tovarištva, v katerem so vsi eno.
Ko je drugi dan krenil pogreb po cesti, spremljen od neštetih glav žensk in ostalega prebivalstva Jesenic in okolice, kakor jeklen zid, delavci in tisoče glav je molče pozdravljalo odhajajočega sodruga. Iz tega jeklenega zidu pa je donela žalostinka, ena bolj pretresujoča od druge, jokajoča, a vsekakor bodreča iz žalosti napovedujoča nove jasne dnevi. Akordi so pluli preko glav tisočerih, trkali na
okna hiš in leteli dalje v daljavo in klicali vsepovsod:
»Vigred sc povrne, z njimi srečnejši čas, žrtve ne zagrne — duh bo njen v nas.«
Tam, pri Javorniku so se odprla vrata tovarne.
»Sodrug, sem k nami!«
In krsto so nosli v tovarno. Na dvorišču so vsi tisočeri izrekli zadnji pozdrav odhajajočemu, v očeh so jim blesteli turobni biseri, a ko so s krsto spremljevalci prestopili prag, je zbor zapel večno lepo, obtožujočo, bodrečo in zmago napovedujočo pesem.
»Že se bliža dan prijazni, že 9Vobode vstaja noč, že dani se noč nad nami, sreče mir je boja plod, srečen bodi ljudski rod! c
»Eh . . .«
V	duši in v srcu mi je jokalo, me stiskalo na grlo, a čutil sem v tem joku, v tem stiskanju ponos, da bi kriknil iz duše:
»Ml smo to, MI, z našo zdravo, mlado, nezmagljivo močjo!«
*
Pogajanja so se vršila cele dneve. Nervoznost je bila v vseh, visoko je v zraku, se dotikala slehernega ... Kajti v milijone je stopala škoda na mezdah in na produkciji.
Držimo!« je bil pozdrav vseh. »Če zmagamo, kdo bo rešil gopodarsko plast Jesenic in okolice? Žrtva bogu Mamonu ne smemo biti. Držimo!«
S	šepetom, zvito, s pritajnim ško-doželjem se je slišalo tu in tam v okolici, v javnosti:
»Ta stavka je s političnim obeležjem. Vse stavke v zadnjem času, ki so po vsej državi, imajo gotovo tendenco. Protidržavno.«
In bili so, ki so se začeli s prikrito bojaznijo ogledovati, če ni že kje kdo, ki bo verjel.
Borci Dela, stavkujoči, pa so glasno odgovorili:
»Kdo je, ki je plačan, da zastruplja javnost in nas? Če je borba zoper kršitev zakonitih zakonov in pogodb, če je bcrba za zaščito delovne sile človeka, če je ta upor, upor zoper brezmejno izkoriščanje in šikaniranje delavstva, politične vsebine, če je protidržavno, upreti se zoper beraške mezde, kakor se plačujejo v tekstilnih in drugih industrijah, po 50 par na uro, tedaj je tudi država protidržavna. Petem je protidržavna tudi zahteva po kolektivni pogodbi, ki jo predpisuje Obrtni zakon. Potem je tudi Obrtni zakon protidržaven. In če je to proti-državnost, aretirajte Obrtni zakon, postavite pred sodišče Zakon o zaščiti delavcev, Zakon o delavskem zavarovanju in tistega, ki je še toliko socialen, da sploh plačuje kakšno mezdo za delo v obratih?! Mi vztrajamo vkljub temu, pa četudi pride Brest-Litovsk. Naj pride.«
In čudovito, umolknili so strupeni glasovi provokacije. Sram jih je postalo.
*
Devet dni napetosti, nervoznosti, ugibanja, prerokovanja, samozavesti... Bilo je teh devet dni za vsakega, ki je taboril na bojni fronti v tovarnah KID. kakor železo in jeklo v ognju, kjer se je preizkušala njegova odpornost in kvalifikacija.
In naposled, Kapital je klonil. Zvečer ob 21. uri devetega dne je rekel, dasi s stisnjenimi pestmi?
»Bodi! Zaenkrat ste močnejši!«
26 zastopnikov je bilo pri podpisu miru. Od teh 12 zastopnikov lokalnih delavskih organizacij. 4 zastopniki centralnih delavskih organizacij. 4 zastopniki Kapitala. 2 zastopnika Delavske zbornice, 1 zastopnik Inšpekcije dela in 1 zastopnik Oblasti.
Ko je bila mirovna pogodba napisana, so rekli delavski zaupniki:
Pooblaščeni smo, da vodimo pregovore in zastopamo delavstvo. Dolžnost nam nalaga, da sporočimo vsebino mirovne pogodbe vsemu delavstvu, da dobimo tako mandat za podpis.«
Prikimal je Kapital:
»Sporočite jim,.da vam dajo man-
dat!«
K oblasti obrnjen pa je rekel s trpkim nasmeškom:
»Premalo samostojni so! Zato je težko obravnavati!«
Oblast pa je nekoliko zamižala in rekla:
»Ali pa čutijo svojo veliko odgovornost. In hočejo močne hrbtenice!?«
Ko so delavski zastopniki stopili pred vhod v tovarno, so se vrata široko odprla. Grobna tišina je zavladala v vseh tisočerih. Zatajevali so dih.
Zastopniki pa so oznanili:
»Hvala vam za vaše zaupanje in vašo disciplino. Zmagali smo! Kapital je pristal na vse zahteve. Smem. podpisati mirovno pogodbo?«
Zaorilo je iz tisočero grl, v očeh tisočerih je blisknil ponos in olahko-čenje, kakor da se je cela Možaklja zvalila z njih prs.
»Pcoblaščeni ste! Podpišite!«
Zastopniki so odšli, a v tovarni je zaorila pesem moči, ponosa, samozavesti:
»Zdravi, hrabri bojevniki...!«
V	tiho noč so leteli akordi ponosa in moči. Vse ozračje je bilo kakor bi se prerodilo.
*
Ob 2. uri zjutraj je bil podpisan zapisnik, mirovna pogodba. Delo in Kapital sta sedla k zeleni mizi in Kapital je dobrodušno priznal:
»Močno si, Delo!«
*
Tajnik SMRJ je v martinarni, kjer je »bila pravzaprav odločilna bitka s tanki in ogromnimi topovi — da rabim izraze svetovne vojne — zaklical:
»Borba je končana. Mir je sklenjen. Čeprav je ura že blizu tri, fantje, naj ne bo na bojišču več ostankov bitke. Pokažimo se še tu. Čeprav nismo te dolge dni in noči prav spali, pošteno ne jedli, čeprav so živci in telo utrujeni, dajmo, pospravimo v najlepši red vse, preden odidemo. Mi, martinarji, se zavedamo, da smo bili težka artilerija v tej vojni. Če bi ne pogasnili peči, bi borba bila pretežka. A če mi nismo delali, kako naj pa delajo brez materijala ostali obrati? Zato se pokažimo še sedaj!«
Brez ugovora, z razigranostjo je bilo v kratkem vse tramovje, plošče, železo odstranjeno, vse pometeno in očiščeno, da je bilo, kakor bi sploh nikdo ne prestopil v te prostore.
Spogledali so se. Zadovoljen nasmeh je šinil po utrujenih, neprespanih obrazih.
»Gospod inženjer!« — je pozval tajnik inženjerja, šefa tega oddelka. »Prosim, konstatirajta, če je vse v redu in če ni kaj pokvarjenega.«
Inženjer je pogledal, preizkušal. Ves zadovoljen je stopil pred marti-narje, z gesto priznanja salutiral in vzkliknil:
»Eh, vi molodci!«*)
*
Drugi dan je kriknila tovarniška sirena nekako razposajeno, kakor bi hotela reči:
»Eh, vi molodci — oživite brž transmisije in stroje, zakurite peči, da bo zopet življenje v teh prebivališčih bogov-robotov! Zjeklenite vaša srca, da bodo še dostopnejša za bodoče naloge človeka, da bodo, kakor poje narodna pesem:
»Černije dni minovali čas izkupljenja probil...«
11.
Ali vam naj povem še to-le zgodbico, ki leži napisana pred menoj? Prijatelj mi jo je napisal v svojem pismu, da jo čitam. Čudovita zgodbica. Duša me je bolela, ko sem jo čital, a ponos je rastel v meni, ko sem končal.
Poslušajte!
*
Tam v zagrebški tovarni papirja je delavstvo ustavilo delo. Prisilil ga je Kapital, da je moral ustaviti stroje. Ker kar kožo s telesa si ni moglo delavstvo pustiti potegniti in glado-
*) Ruski vzklik odlične po-hvale: Ej, korenine, lest fantje.
vati do nezavesti pri mezdah 20 Din na dan z družino po 5 otrok. V nedeljo pa nič. Kako se more z 20 Din na dan kriti stanovanje, luč, kurivo, obleka, hrana? ... Za 20 Din na dan? Samo preračunite!
Zastavkali so in rekli:
»Ali se nam mezde izboljšajo, ali pa naj stoji tovarna. Bo tudi tovarnar postal lačen, oskrbeli bomo, če ne pristane na izboljšanje.«
263 delavcev in delavk je ustavilo stroje. Pomislite, 263 delavcev in delavk je v borbi in od teh je 40 družin z enim otrokom, 17 družin z dvema otrokoma, 20 družin s tremi otroci, dve družini s štirimi otroci in tri družine s petero otrok.
Vsi so organizirani. Savez metal-skih radnika Jugoslavije je vzorna organizacija, znamenje, da so delavci in delavke res zavedni in borbeni ter skrbeli za borbeni sklad v času miru.
»Pomagali si bomo in čakali,« so rekli.
In uredili so na nekem dvorišču neke gostilne skupno kuhinjo. (Ne bom ti je imenoval, ker itak ne poznaš Zagreba.) To je zapisal v oklepaj.
»Kako vam gre?« sem vprašal, ko sem jih obiskal.
»Zdaj nam je dobro,« so odgovorili delavci in njihove žene. »Smo vsaj zdaj siti.«
»Siti?« sem se začudil in jih ogledoval. »Na bojišču, v stavki, pa siti?«
»Da!« so potrdili.
»Kako se hranite in kaj dobivate?«
»Sami kuhamo, kakor vidite. Danes smo imeli golaž.«
»Golaž?« sem si ogledoval te ljudi s vprašujočimi pogledi.
»Da, vsak dobi porcijo, in sicer liter golaža in 1 kg kruha.«
»To ni mnogo,« sem skomignil z glavo.
»Več kakor prej, ko smo delali. Seveda, na osebo.«
»Za vsako osebo, tudi za družino?«
Mlada žena je stopila k meni in rekla:
»Imam moža. Brez dela je. Imava štiri otroke, same majhne, srčkane. Živeli smo samo od tega, kar sem jaz zaslužila. Lahko si mislite, kako je bilo tako življenje s 120 Din, ki sem jih dobivala na teden. Sedaj dobivam
6	litrov golaža in tri kilograme kruha. To nam je toliko, da se do sitega najemo opoldne in zvečer.«
Približal se je starejši delavec.
»Petero otrok imam. Da bi vsaj vedno bil tako preskrbljen.«
»Ali vedno kuhate golaž?«
»Ah, ne; kaj še! Kdo pa naj vedno je golaž, čeprav je masten,« so se oglasili delavci in delavke vsi dobre volje. »Včeraj smo skuhali 150 kilogramov fižola, povrh pa še 100 kilogramov klobas. Kuhali smo jih v fižolu. Eh, kako slastno je bilo. Vsak je dobil na osebo po en liter tega obeda in eno ali dve klobasi, kakor je pač kateri par hrenovk bil velik.«
»V možganih mi je bilo polno vprašanj, ki bi jih najrajši zakričal vsej javnosti,« piše prijatelj v pismu.
Z ozirom na težke prilike, katere danes ogrožavajo ne samo obstoj naše rudarske industrije, temveč še v veliko večji meri možnosti eksistence deset in deset tisočev rudarskega življa, smatramo za potrebno, da nekoliko statistično pregledamo njen razvoj, in na ta način skušamo ugotoviti vzroke, ki so privedli do sedanjega neznosnega položaja.
Najprvo je treba ugotoviti, da imamo v Sloveniji sedaj 21 rudnikov v obratu in sicer 19 premogovnih in 2 svinčena. Izmed premogovnikov sta 2, to je Zabukovca in Velenje, državna, a ostali so privatni, med katerimi je Trboveljska prem. družba s svojimi rudniki na prvem mestu. Saj dosega nje produkcija povprečno 83% vse produkcije. Svinčena rudnika Mežica in Črna sta pa last Angleške družbe.
»Kje si, Človek, da lahko gledaš nekaj takega? Kje ste vsi, ki po letoviščih z ljubicami Napravljate na debelo denar, prislužen od delavstva, ki gladuje in je vzradoščeno in v raju, če dobi fižol s hrenovko?«
Fižol In hrenovke in srečni so ljudje. Dajte jim večje mezde, pa boste vseeno še lahko ljubili lepe ljubice. Ne bo se poznalo mnogo v vaši blagajni. A delavcu boste pričarali raj. Z njegovim zaslužkom boste pričarali raj, kakor ga sebi z njegovim zaslužkom.
Nervozen je moj prijatelj, ne zamerite! Razgreje se hitro. AJi poslušajte dalje!
Vprašal sem še:
»A kaj bo jutri?«
»Jutri imamo makaroni z mesom. Preje smo jedli cmoke iz papirja, a sedaj, ker smo v boju, makarone ...«
Šala je bila v teh besedah.
»Ki;ko pa z otroci?«
»Vsak otrok do dveh let dobi liter mleka na dan in velik kos mlečnega kruha.«
»In kdo vse to plača?«
»Mi.«
»Kako to: mi!«
»Naš savez, naša organizacija, katere člani smo.«
»Dobivate tudi denar?«
»Pravico po pravilniku imamo, da nam ga izplača kot podporo. Pa smo se odrekli te podpore. Bolje je, da gre v kuhinjo, da smo tako siti in preskrbljeni. Tisti, ki prej niso bili organizirani, ki se jim je zdelo to nepotrebno, so bili v veliki stiski. Pa smo rekli: Naši sotrpini so. Ni vsak tako praktičen, da bi vedel preraču-niti, kar mu je v korist in kar ne. Pa smo iz svojih organizacijskih sredstev dali sedaj tudi njim, da so enaki z nami. Saj so v istem boju kakor mi. Tako bomo vzdržali, dokler se ne podpiše kolektivna pogodba.«
»Kimal sem z glavo od začudenja«, mi piše prijatelj. Čudovita solidarnost delavstva, čudoviti pojmi: Ljubi svojega bližnjega! Kje ste tisti, ki bi to morali delati?
»Upate na zmago?« sem vprašal.
»Kako bi ne upali. Prepričani smo. Kajti tako, kakor je bilo dose-daj, več ne more biti. Saj so naše zahteve v smislu obstoječih zakonov in državljani smo. Morajo se uveljaviti.«
*
Delila se je hrana in gledal sem, kako so delavci in delavke s svojimi velikimi posodami stopali k velikim kotlom in prejemali hrano.
Ne zlomiš delavskega gibanja, pa če bo kakršenkoli fašizem sledil drug drugemu. Ne zlomiš! To je nova sila bodočnosti, zgodovinska nujnost!
Tako mi je pisal prijatelj. Čital sem, da tudi vi slišite to lepo zgodbico boja in solidarnosti.
(Opomba uredništva: Priobčili smo ta dva spisa, prepričani, da vam je »Delavec« s tem ustregel, čeprav je zavzelo vse to nvnogo prostora. Imamo še dve ZjSodbi: Stavka v iKočevju in v Šoštanju. Če vam je všeč, sporočite to in priobčimo ju v prihodnji številki.)
Leta 1913. je bilo zaposleno v premogovnikih Slovenije 7203 in na rudi pa 623 rudarjev, skupaj 7823. Vrednost celokupne produkcije je znašala 18,800.000 zlatih kron. Delež premogovne produkcije je znašali na okvirju sedanjega državnega teritorija 51.2%.
Sedaj pa vzemimo najprvo v pregled, kako se je razvijala produkcija premoga in število zaposlenega delavstva od prevrata dalje, do 31. decembra 1934. leta. Pri tem je treba omeniti, da je bila v letu 1925. do 1926. izvedena v vseh naših večjih rudnikih dolgo in dobro zasnovana racionalizacija dela, katera je imela za posledico redukcijo 3000 rudarjev v letu 1926., ne da bi pri tem produkcija padla, temveč še dvignila se je v letu 1927.
J. Arh.
Razvol rudarske industrije v Slovenili od prevrata dalle
Produkcija, delavstvo in storitev:
	•	">	► _ Storitev delavca S.			
	c y	til	>	o	e	
	C 9	■o	c >	X	s	>
S	O > 5.	> •	.St KO TJ	sl	m sc a m	V *75
1913.	1,587.137	51.20	7203	220	710	310
1919.	1,169.636		10499	110	366	300
1920.	1,216.376		11566	104	346	300
1921.	1,284.018		11872	108	366	300
1922,	1,554.332		11216	139	463	300
1923.	1,696.956		11452	148	493	300
1924.	1,897.637		12568	151	500	300
1925.	1,822.007	44.00	11896	150	500	300
1926.	1,678.031	40.50	10169	160	533	300
1927.	1,965.600	40.20	8747	225	750	360
1928.	1,866.728	36.90	8600	217	723	300
1929.	2,293.400	40.60	10709	214	713	300
1930.	1,754.070	33.20	9089	193	726	266
1931.	1,562.076	31.10	7751	202	808	250
1932.	1,265.572	30.04	6788	186	861	214
1933.	1,157.014	30.02	5843	204	971	204
1934.	1,240.077	30.01	5674	206	1063	206
Iz zgorej navedenih številk je raz-						
vidno, da se		je stalež do konca				leta
1934. zmanjšal napram letu 1913. za 1539 oseb ali za 20% ; produkcija posameznega delavca pa se je dvignila za 353 kg na delavca in šiht ali za 32 %. Ta zvišana storitev delavca, povzročena vsled racijonalizacije dela in skrajno priganjaškega akordnega sistema in zmanjšana poraba premoga vsled elektrifikacije in splošne gospodarske krize, sta povzročila tudi krizo v oddaji premoga.
K temu je treba pribiti še dejstvo, da se v naši državi od leta 1925. dalje vodi taka gospodarska politika, s ka-
SPLOŠNA DEL.STROKOVNA ZVEZA JUGOSLAVIJE
Tekstilno delavstvo tvrdke Glanzmann in Gassner v Tržiču zahteva kolektivno pogodbo
Splošna delavska strokovna zveza Jugoslavije je na željo celokupnega delavstva, zaposlenega v tem podjetju, skupno z Jugoslovansko strokovno zvezo in Narodno strokovno zvezo predložila podjetju te dni predlog kolektivne pogodbe, s katero naj se uredi plačilno in delovno razmerje med podjetjem in delavstvom.
Ker je vedno na delu mnogo takih, ki imajo namen, akcijo delavstva prikazati popolnoma v drugi luči in smeri in je de-nuncijantska beseda »protidržavno« zelo poceni, obveščamo s tem javnost, da takim vestem ne nasede. Delavstvo želi s kolektivno pogodbo, ki jo predvideva zakon o zaščiti delavcev, kakor tudi Obrtni zakon, urediti obstoječe plače in druge delovne pogoje sporazumno s podjetjem tako, da se dobri odnošaji med delavstvom in tvrdko še bolj utrdijo. Vsi se zavedamo, da je dobro urejeno službeno razmerje predpogoj, da podjetje dobro prosperira, kar je v interesu obeti strani. Uvejeni smo, da tudi podjetje uvideva sklenitev kolekivne pogodbe in da temu ni nasportno. V bližnjih dneh se bodo začela pogajanja in razprave in smo prepričani, da se bo cela zadeva uredila v obojestransko zadovoljstvo m brez vsakih konfliktov. Delavstvo pa pozivamo, da se v mezdnem gilanju drži mirno in disciplinirano in sledi ie navodilom, katera bo dajal akcijski odbor iz vseh treh organizacij.
ZAHVALA.
Podpisani se najtopleje zahvaljujemo vsem sorodnikom in znancem za podeljene vence in šopke, ki ste jih podarili ob smrti mojega brata Jožeta Kruleč. Posebno pa se zahvaljujem vsem keramičnim delavcem in delavkam, izrecno sodrugom in sodružicam za prekrasni venec, ki ste mu ga ip-darili ob zadnji uri.
Prisrčna hvala tudi pevskemu < *tvu, ki mu je zapelo lepo žalostinko ob grobu mojega brata Jožefa. Še enkrat srčna hvala vsem skupaj, ki ste ga spremili v tako obilnem številu k večnemu počitku in nam svojcem za izrekano sožalje.
Liboje, 30. julija 1935.
Žalujoča mati Marija Kruleč,
Bratje Jakob, Anton, Franc.
LESNI DELAVCI
V	nedeljo, dne 4. avgusta t. 1. je lesno delavstvo v Borovnici postavilo noro postojanko. Ustanovili smo svojo strokovno organizacijo, s katero se bomo 'borili za izboljšanje naših razmer. Na deželi je pač težko ustvarjati razredno zavest. Kakor povsod, tako tudi pri nas, podjetnik, gostilničar, trgovec, župan in kaj še vse ne vem, so gospodje, ki zaposlujejo to ubogo delavstvo. Nekaterim gospod jem je silo nerodno, ko se delavci združujejo, oni trdijo, da strokovne organizacije ni trba delavcem, da so dobri in da dajo delavstvu vse kar jim gebira. Poznamo naše gospode predobro, ker ostanejo le pri obljubah.
Na zborovanju sta poročala o razmerah delavstva centralni tajnik Zveze lesnih delavcev Jugoslavije s. Bricelj in pa predsednik Delavske zbornice Lojze Sedej. Žal je le, da smo se tako pozno počeli dramiti, take poučne in stvarne govore nismo še slišali. Treba bo pač še več 'predavanj, da se delavstvo seznani z delavskimi ustanovami, ki so mu na razpolago.
tero se naši slovenski rudniki čimdalje bolj zapostavljajo. To je najbolj razvidno iz številk, ki povedo, da je naša celokupna premogovna produkcija v državi padla od leta 1929. do konca leta 1934. na 75%, a produkcija premoga v dravski banovini pa na 51 %. Delež na celokupni produkciji 1. 1913. napram letu 1934., pa je padel od 51.2% na 30.01%. Glavna krivica, ki se pri tem godi našim rudnikom, je njih zapostavljanje pri dobavah premoga državnim železnicam. Tako so leta 1929. naši rudniki participirali na dobavah državnim železnicam še z 43%, ostali privatni v državi z 29% in državni rudniki pa z 28%. To se je pa do konca leta 1934., z intervencijo g. ministra Ullmanskega spremenilo tako, da so dajali naši rudniki državnim železnicam še samo 24%, ostali privatni 31 % in državni rudniki 45%. To zapostavljanje naših rudnikov se pa hoče z sklepom ministrskega sveta od 1. novembra t. 1. še poslabšati za 3%. To znači skupno zapostavljanje v teku 4 let za 22%.
S tako politiko se upropašča velik del gospodarstva naše dravske banovine, kar gotovo ni v interesu države. Govoriti o preselitvi rudarjev je nesmisel, ker imamo tako veliko število že brezposelnih rudarjev, ki bi radi delali, samo če bi se jim vsaj nudila skromna možnost eksistence.
Neurejene razmere se bo skušalo urediti in postaviti 'kolektivno .pogodbo, ki naj uredi delovno razmerje. Priznamo, da bo težko, ali če 'bo volja delavstva kot se je .pokazala, se bo dalo mnogo popraviti.
Odbor bo imel težko nalogo, da bo želje članstva mogel uveljaviti. Upamo, da se bo dalo tudi urediti. Zbrali smo .pač najboljše sodruge, ki so pokazali voljo do dela v organizaciji. Soglasno je bil izvoljen naslednji odbor: Petrič Franc, predsednik, Pivk Ivan, podpredsednik, Palčič Andrej, tajnik, Palčič Josip, blagajnik, odborniki:	Molk Janez,
Štrukelj Aloiz, Ulaga Rozi, Koren Franc, nadzorstvo: Petelin Josip, Sollner Ivan, Gradišek Leopold.
Skušali bomo svoj delokrog razširiti na bližnjo okočico, tam so naši sotrpini istotako izkoriščani kot smo mi. Podjetniki se bogatijo od zgube, kot pravijo, mi delavci pa padamo od dobička in lepih plač tuberkulozi v žrelo. Mi se zavedamo, da kapitalist ne da nič prostovoljno, da se je treba boriti za vsako paro, tudi .pri nas imajo isto bolezen. Zato bo naša dolžnost, da bomo nastopali solidarno za pravice, ki nam pripadajo, zato vsi lesni delavci, v organizacijo lesnih delavcev.
Opazovalec.
MONOPOLCI
Kongres Saveza radnika-ca monopolskih preduzeča u Jugoslaviji se je vršil 29. in 30. junija 1935 v Beogradu, na katerem je bilo zastopanih 24 podružnic.
Kongres je otvoril predsednik s. Branko Jovanovič. Pozdravil je navzoče delegate iz Ljubljane, Zagreba, Senja, S.ušaka, Trogira, Banja Luke, Travnika, Sarajeva, Čapljine, Imotski, Vrgoraca, Stolaca, Simin-Hana, Novega Sada, Čačaka, Niša, Vranja, Kumanova, Skoplja, Velesa, Prilepa, Bitolja, Leskovaca, Beograda ter predstavnika Delavske zbornice v Beogradu s. Luko Pavičeviča. Glavnega rat. Saveza v Beogradu s. M. Beliča, v imenu Delavske zbornice v Sarajevu s. Jovo Jakšiča.
Takoj nato se je prešlo na dnevni red ter je izvoljeno soglasno vodstvo kongresa: za I. predsednika s. Franjo Marinšek, II. predsednik s. Radojka Lazarevič iz Beograda, za zapisnikarja s. Doka Jovanovič iz Beogtada, a. Ibrahim Vanja iz Sarajeva tor Oskar Fijat.
Zatem je 'bil izbran verifikacijski odbor, in to: s. Čamernik Ivan, Gojmerac Franjo, Tt ravnik; Čokar Josip, Sušak; Jonakovič Jordan. Prilep in Jovanovič Branko, Beograd, Predsednik istega je bil Jonakovič Jordan, zapisnikar Čohar Josip.
'Po drugi točki dnevnega reda je bilo podano poročilo Uprave Saveza (podrobno poročilo je bilo poslano vsem podružnicam še pred1 kongresom), katerega je obširno podla! dosedanji tajnik Saveza s. Oskar Fijat-
Blagajniško poročilo je podal s. Pravica Uroš, iz katerega je razvidno, da razpolaga danes Savez z gotovino v znesku 130.000 Din. Članstva je v Savezu sedaj 3500, ali ker je v Južni S-'biji po stovariščih samo sezonsko delo (dela se samo 4—7 mesecev na leto) ter članstvo samo takrat, kadar je zaposleno, plečuje članske prinose (drugače pa je brez posla), je računati presek članstva po vplačanih prinosih (markicah) 1560 letno.
S. Pravica je apeliral na delegate, da se vrše po podružničnih blagajnah pogoste kontrole, da bi se na ta način obvarovalo članstvo eventualne škode, a v "sami centrali naj se vrše nenadejani pregledi blagajniških poslov ter denarja. Edino s tem bi se članstvu moglo dati zaupanje.
Za finančno kontrolo je poročala s. Sta-menkovič Ljubica, katera je potrdila od
strani blagajnika podano poročilo ter z ozirom na pravilno stanje blagajne predlagala razrešnico staremu odboru-
Razrešnica je izglasovana soglasno po temeljiti in objektivni kritiki in pohvali od strani delegatov, v kateri so posebno prisostvovali s. Jordan in s. Čamernik Ivan.
Pod tretjo točko se je prešlo po predlogu Savezne Uprave na unifikacijo administracije in blagajniškega poslovanja v centrali in podružicah. Referent za to točko je bil s. Oskar Fijat, kateri je po izčrpnem referatu. predlagal, da se izbere komisija ter pregleda vse od' podružnic predložene predloge. V to komisijo so bili izvoljeni: Gojmerac Franjo, Tošič Mihajlo, Frece France, Osi,pek Naum, Ibrahim Vanja, Lazarevič Radojka, Sapundij Vlada, Malbašič, Novak in glavni referent Oskar Fijat. Predsedoištvo je vodil s. Ibrahim V., zapisnikar je bil Frece France.
Nato so bili .podani še referati po ostalih točkah o propagandi, organizaciji, delavskem tisku, delavski kulturi, delavskem zavarovanju za bolezen, nezgode, brezposelnost, sta, ost in smrt.
Za delavsko zavarovanje je poročal s. Voja Veličkovič.
Delegati so zahtevali, da se vrše svobodne in tajne volitve v OUZD, katere bi se po »zakonu« že zdavnaj moraje vršiti.
Za pristop v Strokovno internacionalo je podal poročilo s. L. Povičevič, kateri je povdarjal, da se na ta način najlaže dobi zveza s tobačnim delavstvom v drugih državah, katere so mnogokrat zelo potrebne.
Tudi po teh vprašanjih je bila sestavljena komisija, in sicer: s. Stamcnkovič Ljubica, Manojlovič Laza, Malbašič Novak in Sapundič Vlado. Glavni poročevalec je bil s. L. Manojlovič.
Ker so bila s tem vprašanja izčrpana, se je začela po istih diskusija, v kateri so domala delovali vsi delegati.
Ob 15. uri se je končal prvi dan kongresa s tem, da so nadaljevale še isti dan izbrane komisije svoje delo, katero se je vršilo po,zno v noč.
(Poročilo kongresa se nadaljuje prihodnjič.)
Podružnica monopolcev v Beogradu je
priredila na čast delegatom iz cele države družabni večer, in sicer v soboto, dne 26. junija 1935 ob 21. uri na teresi Delavske zbornice v Beogradu.
S. Branko je pozdravil delegate ter prisotne geste. »Abraševič« je zapel' nekaj lepo izvajanih pesmi, tambuiraški zbor »Pobeda« pa je lepo igral ves veče.r Tenorist s. Doka Jovanovič je zapel par izbranih pesmi. S. Jelka je krasno in z občutkom izvajala pesem s. Krnjovija »Oprana čast«, posvečena žrtvam iz markamice v Beogradu.
Nato se je razvila prosta zabava ob svi-ranju »Pobede«. Igralo se je »kolo« in drugi plesi.
Večer je minil v popolnem sodružnem razpoloženju.
II.
Točno ob napovedanem času se je pričel drugi dan kongresa. Predsedovala je s. Radojka Lazarevič. Na dnevnem redu je bila kot prva točka poročilo in sklep prve komisije, in sicer: 1. da se prepusti izdelava predlogov .podružnic do prve plenarne seje, katera se ima vršiti v januarju 1936. To pa vsled tega, ker se ima pri tem izpremeniti »Piravala« in »Pravilnik« Saveza. 2. Da kongres izbere delegate iz tobačnih tovarniških skladišč, tolarn in markarnice, kateri imajo posetiti glede ».Pravilnikov« o delu in redu, o plačah in pokojnini upravo državnih monopolov g. ministra financ, a po potrebi tudi g. predsednika kr. vlade.
Položaj monopolskega delavstva.
Po predložitvi predloga II. komisije se je razvila živahna cflskusija ter se je končno sprejela sledeča resolucija:
1. Da Savezna uprava v sodelovanju z Delavsko zbornico v Beogradu, Centralnim sekretarijatom Delavskih zbornic, GRS-oim ter URSS-om najenergič-neje nastopi, da se stalno zmanjšanje dnevnic delavstva ustavi, da se pri nadležnih ministrstvih urgira, da se delavstvu monopolskih podjetij zasigura človeka dostojno življenje in dov-olj velik minimum plače.
2. Da nova uprava Saveza podvza-me vse korake, naj bi se že izdal »Pravilnik o de'.u« z vsemi predloženimi izmenami od strani delavstva. Dalje naj se izd,a v roku 6 mesecev »Pravilnik o plačah« ter penzijski fond, in sicer s sodelovanjem Delavskih zbornic iz Beograda i,n Savezne uprave.
3. Da .posebna delegacija o vseh teh vprašanjih poseti upravo monopola, g. ministra financ ter po potrebi g. predsednika vlade.
4. Do novoizvoljene uprave podvza-me vse .korake, da se vrši izplačevanje nadurnega dela v monopolskih podjetjih po zakonu o denarju, a s procenti; da Javna borza dela v Beogradu ukine z zmanjšano 'brezposelno podporo ter izplačuje vsaj v ivišini izpred 1. junijem 1935.
Odločbe o delavskem tisku in zavarovanju.
Delokrog tret’e komisije je obsegal: delavski tisk, delavsko bolniško zavarovanje in priključitev Strokovni internacionali.
Po diskusiji, v kateri so zavzeli točno in objektivno kritiko ss.: Osipik, Jankovič, Lapundžič, Gojmerac, Frece, Čamernik in sodružica Stamenkovič, se je sprejelo sledeče:
1. Glede delavskega tiska se poveri Savezno upravo, da se to uredi v soglasju z upravami podružnic ter odločbami konjfresa URSSS-a od preteklega leta.
2. Glede bolniškega zavarovanja se poveri Upravo saveza, da napravi vse potrebne korake pri merodajnih instan-
cah, da s« čdm,preje razpišejo volitve v okrožne blagajne ter da je v istih tudi monopolsko delavstvo zastopano, ker to interesi in število delavstva zahteva.
3.	Glede včlanjenja v Strokovno internacionalo se pooblašča upravni odbor, da podVzame vse korake v pogledu včlanjenja v isto.
S tem je delo komisij izčrpano ter sc je sprejelo tudi soglaisno poročilo verifikacijskega odbora in potrdilo polnomočje prisotnih delegatov7.
Končno je pristopilo k volitvam nove savezne Uprave in finančne kontrole, katero delo jc že v glavnem obdelal kandidacijski odbor.
Kongres je soglasno sprejel predloženo listo ter je izvoljena sledeča uprava: Jovanovič Branko, Oskar Fijat, Radojka Lazarevič, Manok Olga, Stamenič Košara, Babič Dragotin, Skoknič Nikola, Jovanovič Dorde, Donovič Dragoljub, Stamenkovič Ljubica, Radenovič Ljubica in Kaučič Leposava. Razen teh je še 6 članov Savezne uprave za poedinc pokrajine in to:	Čamernik Ivan,
Ljubljana; Manojlovič Lazar, Niš; Osipik Naum, Trogir; Antič Ivan, Senj; Vanja Ibrahim. Sarajevo in Jankovič Jordan. Prilep. Kot eksperti so izvoljeni še: za predelavo papirja s. Kovačevič, za solarne s. Lapundžič Vlado.
Po izčrpanju kongresnega dnevnega reda se je izvolijo delegate za upravo monopola, in sicer: Jovanovič Branko, Beograd; Čamernik Ivan, Ljubljana; Vanja Ibrahim, Sarajevo; Sapundžič Vlado (solarne), Kreka; Jankovič Jordan, Prilep; Lazarevič Radojka, Beograd.
V	tem času se je konstituiral upravni odbor, in sicer: predsednik Jovanovič Branko, podpredsednik Čamernik Ivan, tajnik Oskar Fijat, blagajnik Lazarevič Radojka. Odbornikov je šest ter na dzorn i odbor: Stamenkovič Ljubica, Skoknič Nikola in Donovič Dragoljub.
Zatem je bil kongres zaključen tor je predsednik Saveza pozval delegate na čim živahnejše delo v podružnicah, ker drugače bo težko, da si kaj izbojujemo od tako močnega delodajalca kot ga imamo monopolci. Kolikor moči — toliko pravic!
Pokojninski fond — kot nam sporoča Saivez uprave iz Beograda — je dobil svoj temelj v tem, da ie vlada dovolila monopolni upravi dati posojilo za istega v iznosu 20 milijonov Din.
Odslej, ko bo stopil novi Pravilnik v veljavo, bo moralo delavstvo plačevati del prispevkov v ta fond, zato bo naša naloga, da ne plačujemo višii prispevek kot ga plačujejo državni uslužbenci, pač pa manjšega, ker je ravno naše podjetje najbolj dobička-nosno v državi ter tako lahko monopolna uprava plača precej več, nego pa mi. Seveda pa moramo zahtevati polno penzijo po-30 letih, ker smo že s tenvi leti dovoli zastrupljeni z nikotinom.
Ke- se čuiejo po tovarni razna prerekanja, Ido ima več zas'ug pri tem priznanju, si moramo priznati, da so vsi organizirani delavci, aktivni in penzijonirani vseh smeri, z dolgoletnimi prošnjami in zahtevami, tega deležni; povedati pa tudi moramo, da SO' najvcčfa coklja za kak uspeh in poboljšanje-neerganizirani delavci in pa medsebojni prepiri ter nezaupanje.
Zato naj bo naš cilj v podjetju: poboljšamo — ne pa medsebojno klanje in samohvala!
Pojasnilo Delavske zbornice v Ljubljani Zakaj nastajajo stavke
Na področju Delavske zbornice v Ljubljani zaznamujemo večje število delavskih stavk. To stavkovno gibanje delavstva se z raznih strani često krivo tolmači. Zato so podpisana zbornica in vse pri njej zastopane strokovne organizacije sklenile dati to-le pojasnilo:
Stavke so izbruhnile v glavnem zaradi skrajno nizkih mezd, slabih delovnih pogojev, zaradi kršenja delovnih pogodb in neizvajanja socialno-zaščitne zakonodaje, zlasti neprimernega ravnanja z delavstvom ter ignoriranja zakonitih zaupnikov in oblastveno priznanih strokovnih organizacij.
Vse stavke imajo samo obrambni značaj in so pri njih sodelovale ter še sodelujejo vse pri Delavski zbornici registrirane zveze delavskih strokovnih organizacij.
Strokovno gibanje povzroča predvsem nelojalna konkurenca, ki gre na račun delavskih mezd. Nivelizacija mezd ie stalna zahteva vseh Delavskih zbornic v državi in vseh delojemalskih organizacij. Zato je nujno potrebno, da se čimpreje sprejme in uveljavi zakon o minimalnih mezdah.
Zato moramo naglasiti, da stavke ne bi zavzemale takega obsega, če bi oblasti posredovale pravočasno in z večjo odločnostjo — zlasti v pogledu izvajanja delavske zaščitne zakonodaje in ščitile upravičene težnje socialno šibkejših, ki so v tej težki gospodarski krizi izpostavljeni največjim izkoriščanjem. Delavstvo ne more nositi vseh bremen sedanjega časa. Delavci in njihove družine žive v skrajni bedi in pomanjkanju.
Dokler bodo vladale take razmere !n dokler bo trajala nelojalna konkurenca na račun delavskih mezd, bo delavstvo prisiljeno, da se brani in da se za izboljšanje svojega nevzdržnega položaja ter za ohranitev osnovnih pravic posluži tudi zadnjega sredstva: stavke.
V Ljubljani, dne 30. julija 1935.
Za Delavsko zbornico v Ljubljani: Predsednik Lojze Sedej, L r.
Za Klub Jubgoslovauske strokovne zveze v Ljubljani:
Peter Lombardo, 1. r.
Za klub Strokovne komisije za Slovenijo: Rado Čelešnik, 1. r.
Za Narodni klub:
Drago Kosem, 1. r.
STROKOVNI VESTNIK
Izdaja konzorcij »Delavca«. Predstavnik Ivan Vuk, Ljubljana. — Urejuje ter za tiskarno odgovarja Josip Ošlak v Mariboru. — Tisk Ljudske tiskarne d. 'd. v Mariboru.