Uredništvo V z a m e j s Starodavna državnost Slovencev l. Tudi podoba slovenske zgodovine je bila med drugim tisto, s čimer so slovenske ljudi plašili ter jim jemali poigum in samozavest. Delali so to- tujci, pa tudi pri nas rojeni ljudje, in to v imenu znanosti. Podoba slovenske zgodovine je bila v ogledalu, ki so ga postavljali pred njo, pokveeena in zmaličena, mislil smo pa, da je prava in resnična. Tudi na slovenskih, duhovnih vrhovih, ki so verovali v prihodnost slovenstva, je ležala megla iz davnine, ki se je zdela »zgodovinska resnica«, namreč da so Slovenci nekako obsojeni v to, da če že ne hlapčujejo pa vsaj služijo drugim narodom, ko nikdar v vsej več kot tisočletni zgodovini niso živeli samostojnega državnega življenja, ampak so bili vedno pod tujčevo peto. Nesamostojnost v teku zgodovine so nam očitali sosedje, nasprotniki in tudi tisti, ki ne bi imeli za to vzroka in ki bi sami lahko pometali pred svojim pragom. Zraven gospodarskih razmer in političnih okolno-sti je gotovo tudi zavest pomanjkanja zgodovinskega ozadja vzrok, da manjka še dandanes nele našemu preprostemu človeku, ampak tudi našim tako imenovanim voditeljem samostojne državne zavesti in da mislijo, da sploh nismo sposobni za samostojno državnost in popolno svobodo. Gotovo ni samo »zgodovinsko načelo« odločilno v življenju in razvitku naroda je »naravno pravo« močnejše in moralno bol j osnovano, vendar je pa prepričanje vsega naroda, da je bil že v preteklosti neodvisen in da je že imel pravice in svobodo, ki jo je izgubil, pa jo zahteva nazaj, neskončno'močno gibalo, 'ki vzdigne tudi dvomljivce in daje narodnemu občestvu pogum in vero v zmago v najtežjih trenutkih. Da je to resnica, dokazuje »Polonin restituta«, češko in hrvaško državno pravo, pa tudi sodobni »rimski imperij« in »tretji nemški rajh«. Tuji in domači zgodovinarji so zatajevali in razširili zgodovinske resnice, da so si Slovence kmalu, ko so se naselili na svoje sedanje ozemlje, podvrgli Avari in da so postali Slovenci sužnji tega turško-tutarskega ljudstva, kar da je Slovencem sploh vzelo sposobnost, da bi mogli ustanoviti lastno državo'. To mnenje je zastopal J. Peisker, ki je pisal v nemškem in češkem jeziku pod vplivom Meitzenovih in Hildebrandovih spisov. in to napačno mnenje je zašlo v nemško zgodovinsko knjištvo. Pod Peiskerjevim vplivom.je pa rojeni Slovenec, prej ljubljanski, sedajl zagrebški vseučiliški profesor dr. I,. Hauptman, čeprav so Peiskerjeve domneve pobijali celo nekateri nemški učenjaki (Doipsch, Rachfahl in drugi) obnovil v resnici nedokazano mnenje z avarskim jarmom nad Slovenci. 1 lauptmannove trditve je v glavnem sprejel za resnico tudi slovenski zgodovinar vseuč. prof. dr. Milko Kos v svoji »Zgodovini Slovencev« iz leta 1935. Prof. dr. P .Hauptmann je iznašel tudi nauk, da je neko hrvaško pleme, 'ki se je naselilo v majiinem delu Koroške, imenovanem »pagus C hro-nati«, potem ko so Avari bili v 7. stoletju premagani, ustanovilo Slovencem slovensko karantansko državo, jim vladalo in da je tudi ustoličenje koroških vojvod hrvaška iznajdba, ne pa starodavno slovensko državno pravo. Zgodovinarji, med njimi tudi prof. K. Hauptmann. so dokazovali, da so Slovenci v srednjem veku v Karantaniji .bili nemški hlapci, češ da so bile »slovenske kmetije« (boba sclavanisca) tisto kot bavarske »hlapčevske kmetije« v nasprotju s »svobodnimi bavarskimi kmetijami«. Slovenci naj b ibili izgubili vse svoje starodavne pravne ustanove in državne pravice in naj bi bili postali podložniki Bavarcev ter sploh samo predmet in ne nosilec javnega prava v »sveti rimski državi nemškega naroda«. Ne le nemški pristranski zgodovinopisci so tako popisovali slovensko starodavnost, ampak tudi zgodovinarji našega rodu in prepričanja so sprejemali taka »dognanja« kot resnico, ne da bi sami razi kovaB vire in kritično obdelali a lije nauke. Že leta (910. je pa pisatelj »Zgodovine slovenskega naroda«, ki jo izdaja »Mohorjeva družba«, dr. J. Gruden zaslutil, da opisujejo zgodovinarji staro slovensko zgodovino popolnoma napačno«. Tudi dr. Dragotin Lončar je že leta tIJ. v svoji »Socialni zgodovini Slovencev« mimogrede omenil. da Slovenci niso bili A varom naravnost podvrženi in da so v srednjem veku Slovenci živeli po lastnem in ne po nemškem pravu. Zagrinjalo je pa začel odmikati slovenski zgodovinar dr. Jo«. Mal že leta 1923. v razpravi »Nova pota slovenske historiografije«, lani je priobči! razprava »Schwa-'benspiegel in koroško ustoličenje«, /etos je pa odgrnil resnično podobo stare slovenske zgodovine v nemško pisani kn jigi »Lriihgeschicihte der Slo-wenen«.* Dr. j. Mal je dokazal v omenjeni knjigi, ki je izšla v nemškem jeziku zato, da dopove nemškim zgodavinopiscein resnico <)■ Slovencih kot državotvornem narodu, na podlagi virov in drugih nespornih zgodovinskih dejstev, da Slovenci nikoli niso bili cd A varov podjarmljeni. Ker Avari pravega slovenskega ozemlja niso nikoli zasedli oziroma si ga niso podvrgli in da je pot A varov v Italijo vodila ne čez Kranjsko in Koroško, ampak po rimljanski cesti čez Sisek, Senj in Tersat v krst in Oglej. Slovenci so živeli za časa Avarov svobodno državno življenje ter so se. vojskovali s Furlani. Frankovski trgovec Sams ni rešil Slovencev iz s už n j os ti, ampak so stopili Slovenci, ki so imeli svojega kneza Valulta = Vladuka, kot zavezniki s Samovo državo. Ko je slovenski koroški vojvoda Borut v 8. stoletju s pomočjo vojvoda Odi la odbil napade Avarov, so. prišli res Slovenci v zvezo s frankovsko-nemško državo, bojevali so se pa skupaj z njo z Avari in karantanski Slovenci in frankovski kolonisti so zasedli panonske države. Naravnost do konca je pobil dr. Mrd nauk o hrvaških ustanoviteljih slovenske karantanske države in o hrvaških gospodovalcih nad Slovenci in ugotovil, da pisani zgodovinski viri sploh nič ne vedo o kakšni posebni naselitvi Hrvatov v Karantaniji. pa tudi ne ljudsko izročilo, ne pravljice in tudi ne jezikovna dejstva. |7j vsega sledi le, da so Hrvatje postali le podložniki Slovencev, ne pa njihni gospodarji. Dr. Mal je dognal, da je sklicevanje prof. dr. Hauptmanna, da so Hrvatje še celo v začetku 19. stoletja v okolici Bihača imeli podobne obrede, kakor je bilo usktoličenje koroških voj vod, čisto navadna izmišljava. »Holm scla-venisca«, to je slovenske kmetije v Karanti ji niso bile kakšna pravna ustanova, ampak so pomenile v nasprotju z »bavarskimi kmetijami« le določen obseg zemljišča. Slovenci so živeli tudi v srednjem veku v »sveti rimski državi nemškega naroda« svobodno življenje, bili so svobodni, živeli so po svojem slovenskem pravu, ohranili so ne le svoje slovensko sodnijstvo, ampak tudi svoje slovensko upravno pravo. Dr. Mal natančno popisuje slovenske »župane«, slovenske »dekanije« in vso »insti-tutio sclavenica«. Slovenci niso bili »pars subjec-fa« (podvrženi del), ampak »pars adnexa« (čridru-ženi del Bavarcem). Spet poudarja v svoji knjigi dr. Mal in še bol j natančno dokazuje in opisuje pravice Slovencev glede volitve koroških vojvod, kakor je pa to storil v razpravi »Schvvabenspieigel in koroško ustoličenje««. Slovenci so dolgo časa v srednjem veku x Knjigo »Fruhgoscliiclite der Slowenen« je izdala »Nova založba« v Ljubljani, Kongresni trg, [rri Kateri «e naroča. Stane v platno vezana 72 din, mehko vezana pa 60 din. sami volili vozvode na »večah«, ki so bile zbori slovenskih ljudi in so imeli tudi sodnijsko oblast. Koroške vojvode so volili na sodni jekih zborih svobodnih kmeto in' od njih je sprejemal vojvoda oblast, kakor to izhaja iz zbornika nemškega prava »Schvvabenspiegel« iz XIII. stoletja. Če »veče« niso izvolile koga za vojvodo, jim je moral »rajli« (nemški kralj) poslati drugega. Zbor je prepeval slovenski pesmi, ko so novega vojvodo peljali trikrat okoli prestola. Koroški vojvoda ni smel ibili nikjeu. drugje deželni knez kot samo na Koroškem, odkar je bila Karantanija leta 976. ločena od Bavarske. Šele po ustoličenju na knežjem prestolu je smel vojvoda obnavljati fevde in izvrševati sodnijsko oblast. Ustoličenje ni bila prazna ceremonija, ampak resnično državno dejanje, s katerim je bil vojvoda v resnici izvoljen od ljudstva in sprejel oblast od ljudstva, v katerega imenu je svobodni slovenski kmet vojvodi odstopil sedež na knežjem kamnu, ko je prej vojvoda moral dati slovesno obljubo, da bo pravičen sodnik, varuh svete vere in vdov in sirot. Leta 1414. je bil Ernst železni zadnji ustoličen na Gosposvetskem polj u. Takega obreda, kakor je bil pri ustoličenju koroških vojvod, pa ni bilo nikjer drugod, ne v neslovanski zahodni Evropi, ne med slovanskimi narodi. V zahodni Evropi so ustoličevali v srednjem veku — znanih je nad 100 takih obredov med različnimi narodi — kneze in kralje v cerkvah po zgledu škofovskih ustoličenj s sodelova-njem duhovščine in pa v latinskem jeziku. Tako so ustoličevali v Angliji, v Nemčiji, v Španiji, v Franciji in v Italiji. Šele v 14. stoletju SO' začeli prestavljati knežje in kraljevske prisege v narodni jezik, tako najprej na Francoskem in potem tudi na Angleškem zraven latinskega besedila. Le med Slovenci je kneza ustoličevalo ljudstvo samo in le med Slovenci se je moral vojvoda ponižali pred zastopnikom ljudstva, sedečega na knežjem kamnu, in obred se je vršil od začetka do konca v narodnem, to je v slovenskem jeziku. Čeprav je leta 1414. bilo zadnje ustoličenje koroškega vojvode, ni ugasnilo s tem svobodno slovensko sodnijstvo. »Institutio sclavisca« je živela naprej. Še v 16. stoletju so obstajale staroslovenske »pojezde« (to je sodišče za mejne spore) na brižinskih posestvih v Škofji Loki ter je »pojez-di« predsedoval škofjeloški sodnik. 4. Resnična podoba slovenske zgodovine je tedaj drugačna, kakor so jo dosedaj po večini slikali. Knjiga (Ir. J. Mala »Fruhgescnichte« der Slowe-nen« ni kakšno propagandno delo ali pa kakšen »Kraljedvorski rokopis«. Je strogo znanstveno in kritično delo, ki nima nobenih narodno navduševal nih stremljenj, ampak samo namen priti resnici do dna. Da je spisano v nemškem jeziku, je vzrok ta. da je bilo treba zavzeti stališče do številnih naziranj, ki so se z nemško znanostjo udomačevala v širokem svetu in ki skoraj brez izjeme zatenmjujejo naš delež in naš pomen v zgodovinskem razvoju, kakor to poudarja pravilno prospekt za dr. Malovo knjigo. Prav pravi založnica »Nova založba« tudi: »Ponavljati napačne nauke za našimi narodnimi nasprotniki, da smo Slovenci brez zgodovine in brez dokazov lastnega samobitnega državnopolitičnega, pravnega, gospodarskega in socialnega življenja in da so nas v preteklosti hoteli imeti v vrsti hebalov, kamor bi nas radi uvrstili tudi v sedanjosti. Je pa v resnici slovenska zgodovina lepa in častna. Nič ni hlapčevstva v njej, pač pa splošno slovanskih prvin, kakor nam jih celo zgodovina velikih slovanskih narodov o sebi ne more sporočati. Slovenci smo skoraj poldrag tisoč let vzdržali na tleh, od vseh sosedov zavidanih. kjer se stikata vzhod in zahod, kjer se križa, germanski, slovenski in romanski element in kjer podaja hladni sever roko toplemu jugu. Na tej zemlji so obdržali naši predniki kljub silnemu pritisk u in veličini »svetega rimskega cesarstva nemškega naroda« svoje posebne pravne Poštnina plačana v gotovini. : Ljubljana, Tyrševa cesta-št. 17 Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din t v o celoletna naročnina 00 din Izhaja vsak petek. Ljubljana, 16. junija 1939. mm Leto VIII. Št. 24. Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun: Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani uredbe še v času, ko se je carstvo Dušana Silnega nagibalo k zatonu.« Značilno pa: je za razmere, v katerih dandanes živimo, ko je strankarstvo in pohlep po oblasti začetek in konec, da je naša javnost odkritje res- nične podobe slovenske starodavnosti skoraj čisto zamolčala ter zuna j dveh kratkih poročil o knjigi dr. J. Mala sploh ničesar ni omenlia, čeprav izhaja samo v Ljubljani vsak na stote potiskanega papirja! O samoupravnih dokladah I. Slovenci smo počeli petnajst let največjo neumnost, ko srno se borili za avtonomijo. (Izjava »slovenskega« poslanca v »Unionu«) If. »Domoljub« naj si 'vtakne svoje »samouprave« za klobuk. (Mišljenje »Hrv. Dnevnika« dne 19. 5. 1939) V št. 20. z dne 19. maja tega leta Vašega lista je prispeval sodelavec g. B. poučen uvodniik pod naslovom »Strašilo s carinami«. V njem je obrazložil, da je strašilo s carinami med pokrajinami ene in iste države najmanj zloverno. Kdor govoriči, da bodo v primeru preureditve države v zloženo uvedene med pokrajinami carine, ta zavedno pretirava. Ko je cvetela moč umetne JNS, so njeni »vodiči« — posebno »gospodarski« — posegali po prav istem strašilu, samo rekli so mu nekoliko drugače, namreč »kitajski zid« med pokrajinami, zagovornike pokrajinske avtonomije pa so imenovali »zanesenjake«. Njihov razlog je bil ta, da mora gospodarstvo na samem dravoban-skem ozemlju polagoma izbirati in da bo naše gospodarstvo v primeru uvedbe narodnih pokrajin samodejno skrčeno na samo dravolbanstvo. Da so mogli ta razlog vzdrževati, so si pai morali zamašiti oči in ušesa pred dejstvom, da: se postavljajo nova in konkurenčna industrijska podjetja na državni račun, torej s sredstvi, ki dotekajo zlasti iz pokrajin, ki. javne dajatve polno in redno- plačujejo, natančno v srcu pokrajin, ki teh dajatev ne plačujejo niti v taki višini, niti redno, niti polno. Pred dejstvom, da se s sredstvi obrobnih pokrajin z razmeroma že razvito industrijo in gospodarsko diferenciacijo družbe oplajajo fciko imenovane »osrednje« pokrajine na stroške razvoja starejše industrije in gospodarskega življenja »izpostavljenih« pokrajin. Ta pot gospodarske politike se vleče kot rdeča niti od nastanka države in se je v najvišji meri izvajala zlasti po kresni noči 1955, ko je nastopil v tej smeri res mojstrski režim dr. Stojadinoviča, tako da je v p ra v ta režim podal najrazločnejši dokaz za to, kakšni so nasledki unitaristične ureditve države za pokrajinsko gospodarsko življenje in razvoj. Toliko za uvod k današnjemu sestavku. Zato, da razumemo, kaj je hotel reči »llrvat-ski Dnevnik«, ko je želel, da bi si olepšal »Domoljub« klobuk s »samoupravami«, si moramo držati pred očmi, kakšna je vsebina ali praktično lice teli »samouprav«. Ker (istih samouprav, katerih delovno področje omenja oktroirana ustava, kljub poteku osmih let še ni, moramo poseči po najbližnji prispodobi, to jo po »oblastnih samoupravah«, uvedenih ob koncu veljave prve ustave. Te samouprave niso mogle biti uvedene z zakonom, temveč so bile uvedene z — uredbo. I udi za bodoče samouprave je pripravljeno že dve leli sem pooblastilno določilo, da se uveljavijo z — uredbo, torej po upravni, no po zakonodajni poti. Že samo zaradi tega bi bilo Sizifovo delo opisovati, kakjne utegnejo biti bodoče »široke« samouprave. Pri pritegnitvi omenjenega »vzorca« seveda ne smemo pozabiti na to, da so bile »oblastne samouprave« širše, kot bodo mogle biti bodoče. Živele pa. so premalo časa, da bi bile mogle pokazati kako posebno prednost. Mogoče je res še najbolje ozna-menoval njihno vsebino dr. Pirkmajer s tem, da jim je pripisal značaj odra za politična razraču-navanja — med pokrajinskimi mogočneži. Ta priložnost naj bi jih odškodovala za prikrajšavo. da je parlament pridržan za politična razračunava-nj med — državniki. Njegovi kritiki verjamemo te mraje, ker je hkrati — prostovoljna ali neprostovoljna, to ni važno — samokritika. Kakršne pa so bile, so morale imeti vendarle lastna sredstva. Država je sicer zagotavljala: svoj prispevek za pokrivanje potreb »oblastnih samouprav , koliko tega zagotovila pa se je uresničilo, dajmo raje na stran. Ker je (bila država že takrat edini subjekt, ki je javne dajatve predpisoval, so smela biti »lastna« sredstva »oblastnih samouprav edinole dodatki k dajatvam, ki jih je država že predpisala za pokrivanje svojih potreb. Če je bilo pri užitninah kaj prostega terena, ki ga je »oblastna samouprava« prej zagledala, kot državni iskalci davčnih virov, je že v naslednjem letu država potegnila ta vir (na primer užitnina na električni tok) na sebe in spremenila prejšnjo samostojno »oblastno« užitnino v dokladno. Oživitev »oblastnih samouprav« je bila zaradi tega zvezana s povečanjem davčnega bremena za prebivalstvo. In pri tistem pravnem redu, pri katerem je država edini subjekt za določanje in predpisovanje javnih dajatev, je vsaktera, tudi samo umišljena samouprava samodejno zvezana s podražitvijo javnih bremen, s poslabšanjem gospodarskega stanja prebivalstva, z nepriljubljenostjo samouprav. Če se torej kdaj zazdi centralistom, tla so lok nekoliko preveč napeli, jim ni treba, drugega, kot dovoliti za nekaj časa dokladne samouprave, pa si Ibo ljudstvo samo želelo, da jili nekdo čim-prej odpravi. Tak primer se je pripetil leta 1929., ko so bile »oblastne samouprave« odpravljene. Bivše »oblastne« doklade pa je pobirala država na svoj račun naprej. Ko so z razmeroma duhovitim križanjem zakona o banski upravi uvedli pozneje »banske svete« iz imenovanih udov, namesto v smislu oktroirane ustave »banovinske svete« iz izvoljenih udov, so morali li »banski svetih poseči po popolnoma novih »dokladnih« virih, kajti država ni vrnila več leta 1929. prisvojenih »oblastnih« doklad banovinam. Nasprotno, še te nove »banovinske« užitnine je s finančnimi zakoni zaradi »pravične« porazdelitve in »preprečenja favoriziranja« nekih pokrajin centralizirala. Ko so zadihale leta 1955. tako imenovane »samoupravne« vaške in podeželske občine — samoupravne v smislu zatrdila občinskega zakona —, je državna oblast pričela nalagati občinam vedno pestrejše vrste izdatkov za svoje ustanove, o čemer zgo vorno priča na j nove jša resoluci ja županske zveze, in potem ovinku zopet podražila samoupravno upravljanje, ne da bi na drugi strani pocenila državno upravljanje. Pri razmišljanju o bodočih samoupravah nimamo opravka s strašilom s carinami, s katerim nam bi centralisti tako radi odvzeli voljo za; borbo v dosego boljših razme lin boljšega življenja, temveč imamo le opravka z resnično nevarnostjo »dokladnih samouprav«, ki bodo morale biti nujno tem dražje, gospodarsko- neznosnejše, kolikor bolj bodo »široke«. Zato je resnična borba za prave samouprave tista borba, o kateri se najnovejšim unitaristom še malo ne zdi, samodejno borba proti vsem osnovam, na podstavi katerih bi hoteli neki koledniki biti zadovoljni s »širokimi samoupravami«. Med temi osnovami pa je granitna stavba vodilo, da je država edini subjekt določanja in predpisovanaj javnih dajatev. Na tej stavbi je finančna »samouprav — in za to gre — nemogoča, kajti pri finančni samoupravi ni vprašanje, koliko bo država odstopila posameznim pokrajinam in katere davčne ovire bo odstopila, temveč je vprašan je, koliko so dolžne posamezne pokrajine od svojih dohodkov prispevati za skupne potrebe. Pri uvedbi finančne samouprave so torej pokrajine edini subjekt določanja in predpisovanja javnih dajatev, in ne država. Država je subjekt sporazumnega določanja zaokrožene vsote, ki jo mora plačati posamezna pokrajina za potrebe države. * Oni slovenski »Tise«, katerim so »široke samouprave« vsak dan bližje, ker ima pač koledar že ram to lastnost, da zleze vsak dan za en dan na- Modno- Nogavice, rokavice, vsakovrstno damsko in moško perilo, žepni robci, brisače, ščetke, krojaške in šiviljske potrebščine kupite najugodneje pri ob vodi, blizu Prešernovega spomenika prej, se srečujejo natančno s stališčem, kakršno brani že omenjeni dr. Pirkmajer v svoji letošnji brošuri. Sedaj, ko smo obrazložili lastno stališče, bo vsakomur, ki nam pritrdi, tudi jasno, kako strašno nezadostno rešu je dr. Pirkmajer isto vprašanje. Zato se omejimo na preprosti prevod — brošura namreč ni napisana v slovenskem jeziku. Takole pravi: Državno gospodarstvo je treba decentralizirati. Državni preračun naj obstaja iz osrednjega preračuna in iz preračunov po banovinah. Ti preračuni so sestavni tlel banovinskih preračunov. Državni preračun po 'banovinah obsega vse potrebe v banovini iz področja splošne uprave, sodstva, financ. (iNa samem področju optike bi bila že taka razdelitev državnega preračuna res nezaslišano odkritje; pripomba prevajalca.) S preosnovo finančne politike je treba predvsem sporazumno določiti davčni sestav, ki bo po pravičnem sodelovanju vseh delov države in državljanov na poti,stavi davčne moči, kakor tudi po praktično urejenih davčnih virih zavaroval potrebe vseh vrst državne uprave in državne obrambe, hkrati pa sorazmerni kulturni napredek v vseh banovinah in občinah. Osrednji davčni viri ne smejo biti take vrste, tla ne bi jih v enaki meri plačevali vsi deli države. Carine, monopoli, osrednje užitnine, osrednje pristojbine, vojaški davek, tlel davka na poslovni promet ter dohodki državnih podjetij in državne imovine naj služijo za pokrivanje izdatkov osrednjega državnega preračuna. Druge dajatve naj bodo .pridržane za dohodke banovin za pokrivanje potreb krajevne državne uprave in samouprave. V vsej državi se mora pobirati osnovni banovinski davek (doklada) v enaki višini. Pasivne banovine dobivajo podporo iz državnega sklada za gospodarsko izravnavamje pasivnih banovin. Finančna pasivnost naj se ugotavlja po posebnem poslovanju, ki bo tipo-število življenjsko raven prebivalstva. Razdelitev sredstev iz navedenega državnega sklada naj se iz-v a j a s porazu m no. * Vsaka beseda je zavito priznanje grešne pre-teklosli, vsaka beseda je pa tudi izpoved nepoznan j a bistvenega vprašanja. Šidor. Angleži o naši zemlji Pod tem naslovom prinaša »Istra« odlomek iz knjige angleškega pisatelja Bernarda New-muna »Danger Spots of Europe« (Nevarni kraji Evrope), ki je izšla lanskega leta v Londonu v založbi Robert Hale, Limited, 102 Great Ilussell Street \V. C. Odlomek obravnava naše slovensko vprašanje in je prav v teh dneh posebno važen. Zalo ga po-natiskujemo. — Uredništvo. Leta 1914. je bila Italija zaveznica Nemčije in Av-stro-Ogrske. Ne glede na (o pa je — čisto upravičeno — odklonila, da bi stopila v vojno na njuni strani. Savezn.iška pogodba ni v nobenem primeru predvidevala napadali ne akcije, medtem ko je Avstrija stopila v vojno, ne da bi prej poskušala sodelovati z Italijo. Dalje je pogodba o zavezništvu določila, tla ni v nobenem primeru naperjena proti Angliji. Ta izjemna klavzula ni bila vnesena zaradi tega, ker je bila Italija po svoje obsežnem obrežju izpostavljena na milost in nemilost britanskemu ladjevju, temveč zaradi tradicionalnega prijateljstva med obema državama. Italija ni nikoli pozabila britanske moralne in materialne podpore v svoji dolgi borbi za svobodo, in že sama misel na vojno z Veliko Britanijo je bila izključena. Razmotrivanja o teh predvojnih čustvih grenijo .novejšo zgodovino! Sprva se je domnevalo, tla ho Italija ostalla nevtralna, toda močne stranke so videle priložnost za dopolnitev italijanskega zedinjenju. Znatno število Italijanov je še živelo pod avstro-ogrsko vlado, in če jih je ibilo treba osvoboditi, je bi 1 sedaj pravi čas za to, ali pa nikoli. Kakor v drugih primerih, je bilo barantanje z drugo stranko lažje. Avstriji stavljene zahteve niso imele zadovoljivih odgovorov, medtem ko sta bili Velika Britanija in Francija gladko pripravljeni odstopiti avstrijsko ozemlje. Z londonskim paktom, sklenjenim v aprilu 1915, je bilo določeno, da bo Italija stopila v vojno na strani antante in tla bo |w> njenem srečne mzaključku dolb.ila I rident, Istro in Julijsko Krajino, severno Dalmacijo, Valono (v Albaniji) in del Male Azije. Ni potrebno poudariti, tla ta ozemlja po svojem otbsegu daleč prekašajo ozemlja, na katerih so naseljeni Italijani. Zato je Itali ja na mirovni konferenci zahtevala točno izpolnitev danili obljub. Toda predsednik Wilsou je nasprotoval njenim zahtevam z neobičajno odločnostjo — šel je pri tem tako daleč, da je preko njihove vlade izdali na italijanski narod osebni razglas. Utemeljevali je svoje stališče s tem, češ da ni več vedeli o teh tajni hpogodbah, kar pa teh vseeno ni razveljavilo! Veliko bolj močan je bil razlog, tla je Italija pristala na njegovih 14 točk ter da so ta načela prekrižala vse prejšnje dogovore. Če je že bilo tako, poleni je bilo pač treba izpremeniti italijanske zahteve, ker meja na Brennerju in Julijska Krajina nista billi niti najmanj v sklatiti s »korekturo italijanskih mej na podlagi jasno razvidnih narodnostnih mej«, ali avtonomijo narodov Avstro-Ogrske. A ped predsednika VVilsoim je imel nepričakovane učinke: prej so bili Italijani razdeljeni, zmerni krogi so bili naklonjeni za dogovor z novo Jugoslavijo; toda sedaj so bile vse stranke zaradi obtožujočega tona Wilsonovega apela tako razdražene, da se je moč italijanske vlade zello okrepila — proti Uit.sonu! Izplača se, nekoliko si ogledati karto Julijske Krajine. Pod imenom Julijska Krajina razumemo polotok Istro, ter gor iško, tržaško in reško pokrajino — to je vse se vero-vzhodno ozemlje, ki ga je dobila Italija. To ozemlje ima znatno število italijanskih prebivalcev, vendar so sedaj na njegovem večjem delu Jugoslovani v pretežni večini! Mesta, zlasti v Istri, so večinoma in v pretežni meri italijanska, tako tudi zahodni obrežni pas. Ostalo ozemlje bi moralo, če bi obveljali VVilsonovi principi, gotovo pripasti Jugosluviji, Štev. 24. SLOVENIJA" Stran 3 Jugoslovanska vlada je kinallu stavila svoje zahteve. Komaj je bilo vojne 'konec, je že prišlo med Italijani iin Srbi do »incidentov«, ki so bili čestokrat prav vznemirljivi. Jugoslovani so zahtevali praktično vse ozemlje od stare italijanske meje. Priznali so sicer, da so Trst in razna istrska mesta pretežno italijanska, vztrajali so pa pri tem, da je ves obkrožaj oči okoliš popolnoma jugoslovanski. Položaj je bil zares močno podoben problemu B. Višje ma severu so bile jugoslovanske zahteve bolj jasne, kajti vzhodno od Gorice in Trsta bistveno ni bilo italijanskega elementa. Italijani so bili prepadeni, videti je bilo, da so se vojevali zastonj! Jugoslovani so še poglobili rano, ko so pokazali, da živi v predvojnih mejah Italije še okoli 50.000 Jugoslovanov. To jo čista resnica, kajte še pred kratkim se je okraj na severovzhodu Vidma imenoval »Sla vi a Italiana« in je imel pretežno slovansko prebivalstvo. To je pomenilo, da so Italijani prišli z dežja pod kap. če bi se nadaljevalo z določevanjem mej po Čilsonovih načelih, bi prišla Italija do tega, da izgubi še del svojih obmejnih pokrajin. V Julijski Krajini kot celoti je bilo Hrvatov in Slovencev nekoliko več 'kot Italijanov. Ne bomo se hudo zmotili, če trdimo, da je Slovencev in Hrvatov pol milijona. Italijanski podatki so v tem pogledu docela neverodostojni i, ker so vsakega, 'ki je znal nekaj italijanščine, prišteli med Italijane. V neki hrvaški občini so Italijani našteli med razmeroma številnim prebivalstvom samo trinajst odraslih Hrvatov in tri Slovence, ki so pa imeli nič manj kot 3.060 otrok! Hrvatje in Slovenci so gotovo plodni in njihove družine so številne, toda tudi priroda ima pač svoje meje! Vendar celo ljudsko štetje, izvedeno po teh metodah, je dalo kot rezultat skupaj 377.000 Hrvatov in Slovencev. Po jugoslovanskih podatkih pa znaša njihovo število 600.000, tako da predstavlja število 500.000 pameten kompromis. Sicer pa nekaj tisočev več ali manj ne spremeni bistva argumenta. Navzlic nasprotovanju VVilsona je bilo v znatni meri ustreženo zahtevam Italije. Velika Britanija im Francija sta se znašli v neprijetnem položaju, ker sta dali Italiji določene obljube, da sta pridobili njeno pomoč v svetovni vojni, sedaj sta pa želeli izpolniti le obljube, kolikor sta mogli. Italija je bila že vznevo-ljena zaradi tega, ker ji je bil od zavojevanega afriškega ozemlja odmerjen le mikroskopično majhen del, in aspiracije glede Male Azije so kmalu zginile. Mirovna konferenca si je hotela ohraniti čisto vest tudi s tem, da je prisodila Dalmacijo Jugoslaviji. Proti takšnemu poteku ni bilo kaj ugovarjati. Dalmatinci so odločno Jugoslovani in so veja hrvaške družine. Vendar pa so na morskem obrežju majhne italijanske naselbine, ostanki iz dni, ko so Benetke gospodovale na Jadranu. Od teh naselbin je bila ena — Zadar — izročena Italiji, ostali obrežje je pa bilo priključeno svojemu naravnemu ozadju. Jugoslovani niso prikrivali svojega nezadovoljstva spričo dodelitve Julijske Krajine Italiji. Zaradi komplikacij, ki so nastale z roškim vprašanjem, h kateremu se borno še vrnili, sla obe državi živeli več let v hudem medsebojnem sporu, pri katerem niso izostala nasilja na obeh straneh. Oglejmo si nekoliko položaj 500.000 Hrvatov in Slovencev, vključenih v italijanske meje, od katerih so naravno tri četrtine Slovencev, kajti meje teče v pretežni dolžin iob sosednji Sloveniji. ^vo sem potoval po Evropi, sem slišal mnogo pritožb od manjšin v vseli državah. V povojni dobi je bilo pač pričakovati kaj takega: omenil sem že, da je zelo lahko dejati, da bi ne bilo nikoli težkoč med narodi, če bi ti hoteli sodelovati v prijateljstvu in strpnosti. Strpnost je najredkejši pojav v kontinentalni Evropi. Kljub potrebnemu znatnemu odbitku na račun pretiravanja sem moral priznati, da usoda Jugoslovanov v Italiji ni bila ravno srečna. Ko so bile na mirovni konferenci ustvarjene male države, ali so se pa razširile, so velesile poskrbele, da so bile v mirovne pogodbe vnesene klavzule o narodnih manjšinah. Na podlagi teh klavzul so morale male države poroštvo v ati manjšinam enake pravice in prilike kot lastnemu narodu. Priznavam, da se je v nekaterih primerih izkazalo, da te klavzule niso bile vredne papirja, na katerem so -bile napisan,e pa se temu ni čuditi, menda pa je treba to obžalovati. I oda Italija kot velesila ni bila pozvana, da podpiše kakršen koli dogovor o manjšinah. Zgodovinska država s tako obsežno kulturno in starodavno civilizacijo ni potrebovala pravnih obveznosti, ki bi jo prisilile, da bi ravnala liberalno s svojimi podrejenimi narodi. Italijanska vlada je to takoj potrdila: »Pripadniki drugih narodnosti, ki so združeni z nami, morajo uvideti, da nam je tuje vsako stremljenje po zatiranju ali raznarodovanju; da bodo spoštovane njihove kulturne ustanove in njihov jezik ter da bodo deležni vseh privilegijev naše liberalne in demokratične ustave.« proti zobnomu kamnu Slovensko delovno l judstvo želi, da bi slovenski gospodarstveniki, slovenski zastopniki denar-Mva in industrije stopili pred našo javnost z jasnim in določnim gospodarskim programom, da bi slovenska javnost mogla nadzorovati, ali in kako se dela v tem pogledu po določenem načrtu. Slovensko gospodarstvo in Anglija Dne 7. t. m. je bila v dvorani Trgovske zbornice v Ljubljani seja J11 g osi o v a n s k o Jb r i t an s k e trgovinske zbornice, ki ima sedež v Zagrebu. Takoj na tem mestu naj najprej ugotovimo, da imata tako Zagreb kakor Belgrad svoji lastni zbornici za trgovino z Veliko Britanijo, le slovenski gospodarski ljudje niso čutili potrebe, da ustanove nekaj takega. Pri vsem tem naj omenimo, da bi nam šli angleški trgovci in industrialci tem raje na roko. ker je prav v zadnjih letili postalo angleško gospodarstvo močno aktivno in ekspan-zivno. Ne, naši trgovci in industrialci so se raje spet udinjali za priprego, in sicer to pot Zagrebu. Mar res ne čutijo, da se bo Zagreb v prvi vrsti brigal za svoje, to se pravi hrvaške koristi, in da pri lem ne bo prav nič pomagalo, če bi tudi zaradi lepšega in zaradi plačanih prispevkov in deležev sem in tja kak Slovenec v predsedstvu te zbornice. Zanimive so stvari, ki jih je povedal na zborovanju glavni tajnik Zbornice za TOI v Ljubljani Ivan Mohorič o razvoju trgovine med Jugoslavijo in Veliko Britanijo. Posnemamo po »Trgovskem listu«: Kako se je razvijal naš izvoz v Anglijo in naš uvoz iz Anglije, kažejo naslednje številke: 1 z voz 11 voz v milijonih din razlika 1930 104,4 411,8 — 307.4 1931 96,4 315.5 — 219,1 1932 64,5 212.6 — 148,1 1933 90,4 280,4 — 190.0 1934 180,5 331,2 — 150,7 1935 212,2 375,4 — 161,2 1936 431,7 346,9 + 84,8 1937 464,6 409,1 + 55,5 1938 1. polletje 332,8 264,2 + 68,6 skupno 1.977,5 2.945,1 Za časa svetovne krize je Anglija torej v celoti ohranila svojo pozicijo ter je bila njena bilanca povprečno aktivna za 150 do 210 milijonov din. Na podlagi sankcij pa se je naš izvoz povečal za 100 odstotkov, uvoz iz Anglije pa le za 20 odstotkov. Povečanje našega izvoza v Angli jo pa je bilo v večji zvezi z velikim programom angleškega oboroževanja kakor pa z ozirom na angleške interese, da se poveča njena trgovina z nami. Prej navedene številke pa ne dajejo popolne slike o našem trgovinskem prometu z britanskim imperijem. Dodati bi morali še promet z Malto, Brit. Indijo, Palestino in drugimi angleškimi kolonijami in doini-nioiiii. Če pa upoštevamo še ta promet, potem dobimo in. pr. za leto 1937. naslednjo sliko: Naš uvoz 620,722.810 din. naš izvoz 518, 941.810 din, saldo v naše breme 101,781.000 dinarjev. Obžalovati pa je, da ni g. tajnik nič povedal o razmerju, v katerem je Slovenija udeležena pri tem uvozu in izvozu. Človek bi navsezadnje dejal. da bo taka stvara slovenskega gospodarskega človeka najbolj zanimala, z njim vred pa tudi slovenskega, delavca in vsakega slovenskega človeka. Kajti ne samo, da je naravno, da se slovenska uprava briga najprej za svoje koristi, je tudi gotovo, da bo slovenska gospodarska stiska toliko ‘kakor nič odjenlala, če ne bomo mi imeli kaj izvažati, pa če od drugih krajev tovorijo cele velike parnike na Angleško. Želeti bi bilo torej, da se naše gospodarstvo še kedaj postavi res na lastne noge. Pr a vsedaj je čas za to ugoden: Velika Britanija išče zlasti v izvennemški Srednji Evropi in na bližnjem Vzhodu novih tržišč. Kako se za stvar zanima, doka- Opa zovaiec Odkritje spominske plošče slovenskemu zgodovinarju dr. Francu Kosu Preteklo nedeljo, II. junija tega leta. so odkrili v Selcah nad Škofjo Loko spominsko ploščo 14. marca 1924 umrlemu profesorju dr. Fr. Kosu na hiši, ki je bil v njej rojen dne 24. decembra leta I853. Njegovi rojaki in prijatelji so v zvezi s selškim Prosvetnim društvom oskrbeli spominsko ploščo iz rjavega laškega marmorja z glavo I r. Kosa v visokem reliefu iz brona (posrečeno delo akad. kiparja Ir. Goršeta). Brez posebnega bobnanja po časopisih sei je izvršila vse slovesnost ob navzočnosti domačinov, društev, šolske mladine in zastopnikov kulturnih organizacij v pristni in nepotvorjeni 'domačnosti. Tega intimnega okolja ni motila kaka opazljiva želja po golih zunanjih slovesnostih, kakršne doživljamo vse polno in vsepovsod. Vse je vodilo zgolj dolžno spoštovanje in hvaležnost do moža, ki je postavil raziskovanje naše preteklosti na edino zanesljive in trdne podstave prvotnih virov, ki, govorijo o usodi in delu naših prednikov. To svoje pionirsko delo je pokojni Ir. Kos opravil z izdajo svojega monumentalnega gradiva, ki sega sedaj do srede H. stoletja, ter s svojimi razpravami o najstarejši zgodovini Slovencev; pa tudi svojemu rojstnemu okraju je posvetil vrsto korenitih razprav in monografij na podlagi gradiva, ki ga je sam v Gorici rešil uničenja. V vsem svojem delu je bil dr. Kos kritično tehtajoči duh, ki se ni dal zapeljati v kake meglene fantazije, marveč je zidal zgodovinsko spoznanje na trdni podstavi historični h sporočil. Pred odkritjem spominske plošče je selško glasbeno in pevsko društvo odigralo oziroma zapelo nekaj primernih točk, nakar je po pozdravu domačega kaplana načelnik statističnega oddelka v notranjem ministrstvu dr. Rudolf Andrejka v svojem slavnostnem govoru orisal življenjsko pot slavl jenčevo in njegove zasluge za slovensko zgodovinopisje. Spominu Fr. Kosa so se poklonili tudi navzoči zastopniki naših znanstvenih organizacij: za Akademijo znanosti njen člen univ. prof. dr. J. Polec, za Slovensko Matico prof. dr. Koblar, za Muzejsko društvo za Slovenijo in za Leonovo družbo dr. J. Mal, za Zgodovinsko društvo v Mariboru (ki je štelo Fr. Kosa med svoje častne člene) prof. Fr. Baš, za Muzejsko društvo: v Škofji Loki prof. Planina. V imenu sorodnikov se je vsem udeležencem in zastopnikom zahvalil pokojnikov sin univ. prof. Milko Kos. Ta je med drugim omenil, da je vprav dr. Krek, ki se je tudi rad vračal v svoje rodne Selce, o nekih počitnicah Napotil pokojnega Kosa na Leonovo družbo, ki je potem izdala njegov standard work naše zgodovine. Slovenski indusitrjski program V zadnjem času smo morali večkrat brati pritožile, da prirastek slovenskega narotiai zaostaja občutno za prirastkom Hrvatov in Snbov. Pa, še ta prirastek, kolikor ga je ,nain dela skrbi. Naše kmetijstvo pa ee In ga še bolj racionalizirali, ga ne b. moglo preživljat.. Vsako leto gre mnogo slovenskih delovnih ljudi za kruhom po svetu Ne moremo jih vzgojiti tako, da bi nam ostali zvesti tudi v svojih potomcih. Edina mogočost je, da nam prirastek našega naroda preživi industrija. Imamo precej pogojev za ugoden razvoj marsikaterih industrij. To so spoznali tudi tuji kapitalisti in so pri nas ustano-.1, u^r]jsku podjetja, ki jim donašajo lepe dobičke. I udi neka j domače industrije imamo, ki je last maloštevilnih slovenskih kapitalistov in deloma last malih varčevalcev oziroma njih organizacij v obliki zadružništva. Zadnje čase slišimo tožbe, dai se industrija seli s slovenskega ozemlja proti jugu in sicer iz davčno političnih razlogov. Če se obstoječa industrijska podjetja selijo, je z gotovostjo pričakvati, da se nova industrijska podjetja ne bodo ustanavljala pn nas, ampak rajši tam, kamor se že obstoječa podjetja od nas selijo, V zadnjih časih se ved im pogosteje sliši, da se slovenski kapitalisti udeležujejo m soustaiiavlja jo industrijska podjetja izven Slovenije. Zato je upravičeno vprašanje slovenske javnosti našim tako imenovanim gospodarskim krogom in ljudem ki nas po slučaju usode politično zastopajo: Ali imate slovenski industrijski program? Ali se zavedate, da je vprašanje obstoja slovenja v( ^i,] naroda vprašanje, kako urediti pravilno da bo odvečni slovenski denar ustanavljal in večal tista industrijska podjetja v Sloveniji, za katera so dani vsi pogoji,; kako urediti pravilno, da se l)° drzvavni kapitalizem, ki dobiva vedno večjo premoč nad zasebnim kapitalom, pri ustanavljanju novih podjetij uveljavil v Sloveniji vsaj sorazmerno teinu, kolikor je zrasel iz naših prispevkov. Dalje je treba urediti tako, da tudi tuji kapital nebo samo zaradi davčne preobremenjenosti moral kljub slabšim drugim pogojem svojo dejavno sl vedno iskati drugod. Seveda moramo pri tem mislili na to, da se pri nas ustanove industrije, ki imajo resnične pogoje za obstoj, ne pa toliko industrije, katerih obstoj je odvisen samo od slučajnih uvoznih ali izvoznih tarilov. Mi vemo, da je slovensko delovno ljudstvo za industrijo zelo porabno, Ne moremo si' želeti, da >i se slovenski delavci trajno moraji seliti v južne kraje m iskati dela v tovarnah tam. dasi bi take vrste tovarne morale stati v Sloveniji, ako jih ne In odtod pognala napačna gospodarska politika. Najboljše šivalne stroje za dom in obrt ter posamezne dele ter kolesa kupite pri :iW s LJUBLJANA za vodo, blizu Prešernov, spomenika Večletno jamstvo! — Pouk v umetnem vezenju brezplačen kopravnost. Kajti ob pravici, ki da se bojda v toliki meri deli nam, kdo bo še verjel, da se Hrvatom dela krivica. Naj se tudi ne da zapeljati od kakih slovenskih ofieielnih izjav. Saj sam ve, kako je z njimi. Res pa je tudi, če smo pravični, moramo reči, da smo sami največ krivi, če Hrvatje tako mislijo o nas. Kljub vsem dejstvom in številkam pač ne gre naravnost mislečemu človeku zlepa in zlahka v glavo, da bi mogel ‘kdo delati z režimom in se navduševati zanj, ko mu pa ta deli pravico s tako čudno mero. Nehote misli, to vendar ni mogoče, gotovo dobivajo ti preklicani Slovenci nadomestilo nekje drugje in od nekod drugod, morebiti celo naravnost na naše stroške. Kajti to vendar ni mogoče, da bi kdo podpiral sestav, ki bi mu dajal še za polovico manj, kakor nemu, ki ga ne podpiramo'. Pa je vendar mogoče, kakor je res, da je neverjetno, kakor je res, da bi ne bilo mogoče nikjer drugje na svetu. zuje dejstvo, da se je zborovanja udeležil angleški konzul v Zagrebu W. C. Rapp. In prepričani smo, da Ibi Anglija ustanovila svoj konzulat tudi v Ljubljani, a seveda le, če bo videla, da se ji tudi splača, to se pravi, če bo v našem gospodarstvu dovolj samostojnih ljudi, ki bodo spoznali, da se ob berglah ne pride daleč. Sestavno naj se takoj začne preučevati slovenski in angleški trg, pri čemer 'bi pač naš les in deloma svinec in pa veliko-britanski bombaž štela v prvi vrsti. Pogoj za; to pa je ustanovitev slovensko-angleške trgovinske zbornice v Ljubljani. Neresnična hvala Dne 10. t. m. je prinesel »Obzor« v svojem predelku »Strankarsko gibanje« nekakšno primerjavo med slovensko in hrvaško politiko. Povod za to mu je dala v Nikšiču izhajajoča »Slobodna mi-sao«, ki je zatrjevala, da »Hrvate tolče: v možgane politična taktika Slovencev, ki so' delali in delajo s Srbi«. Ta taktika da je Slovencem celo omogočila, »da v mnogočem vodijo, uspešno se prerivaje za vodstvo s Srbi, četudi je danes dravska banovina manjša od vrbaske«. Hrvaški politiki pa tega ne delajo, zato vodijo slabotno politiko. V tej trditvi »Sloibodne misli« je samo eno resnično, da gredo namreč res naši zastopniki zmeraj s Srbi in da tudi, če hočete, »delajo« z njimi. Delajo namreč tako, kakor hočejo. Srbi, zato da dobe nekaj drobtinic, ali pa še tistih ne. Vodijo pa ne in niso vodili niti enkrat, kajti če se je kedaj srbskim politikom zdelo, da posthvijo kakega slamnatega moža iz Slovenijo na mesto, na katerem je moral izvrševati njihne želje in ukaze, to še ne pomeni, da je tam res »vodil«, in če je sploh kaj vodil, je vodil kvečjemu zoper Slovence. Zmeraj se je največ slovenskega denarja unitariziralo v raznih dajatvah, zlasti v fondih takrat, kadar so se nekateri naši voditelji najbolj prerivali za »vodstvo«. In prav v zadnjih mesecih srno spet kedaj s številkami dokazati, da so- naši zastopniki slovensko stvar tako imenitno vodili, da smo danes skoraj za polovico na slabšem, kakor Hrvatje, katerih voditelji niso delali s Srbi niti se niso prerivali za vodstvo z njimi. Ta dejstva je bilo treba — ne ugotoviti, ugotovljena so že davno, ampak samo. spet javnosti predstaviti. Sicer smo pa prepričani, da so znana »Slobodni misli« in da tudi »Otbzoru« niso neznana. Pa vendar sklepa in izvaja »Obzor« iz dejanja in nehanja slovenskih politikov, kakor da bi vsega tega ne bilo. Kakor da bi bil naš položaj naravnost imeniten. »Slovenci so od prvega trenutka v jako ugodnem položaju v tej državi,« tako zatrjuje. In dalje piše o nas: »Oni niso bili nikoli izpostavljeni politiki, izenačevanja. Ne en režim se ni dotaknil slovenske narodne individualnosti, Slovenci so jo celo lahko spopolnjevali ves čas izza prevrata. Nikoli ni bila politika centralizma in ,izenačevanja* dejansko uporabljana v Sloveniji, ali vsaj ne v tistem obsegu in s tistimi cilji, zaradi katerih so jo vodili pretekli režimi na Hrvaškem. Pa tako naprej! Res, človek se mora prijeti za glavo, da je~mo-gel kaj takega napisati hrvaški list. Da je mogel pisati o našem »ugodnem« položaju, ugodnem seveda v primeri s hrvaškim, ko bi ga bilo golo primer jan je državnih in banovinskih preračunov moralo prepričati o tem, da, je bil naš položaj zmeraj še slabši od hrvaškega. Da je mogel pisati, ko da bi se ne bil noben režim dotaknil slovenske narodne samobitnosti, pa je na primer bilo več let prepovedano govoriti in pisati o slovenskem narodu. Da more trditi, ko da smo lahko spopolnjevali svojo narodno individualnost ves čas po prevratu. pa so nam na primer črtali in trgali iz šolskih knjig slovenske domoljubne sestavke, da drugih nezaslišanosti niti ne naštevamo. Zares, že zaradi našega skupnega boja zoper centralizem in hegemonizem bi prosili »Obor«, da ne prihaja s takimi neresničnostmi, ki morajo navsezadnje škodovati' tudi hrvaškemu boju za ena- Politka brez politike Švicarski dnevnik »Basler Nachriehten« priobčuje poročilo svojega bratislavskega dopisnika o Slovaški. Pri tem omenja tucli govor ministrskega predsednika Tisa o bodočem ustroju Slovaške, iz katerega navajamo tele značilnosti: Če naj vlada na Slovaškem ustvarjajoč nacionalizem, tedaj moramo izločiti vsako politiko, in potem ostanejo samo .še stanovske zadeve. In če naj se na to postavi država, potem bomo postavili te stanove, teli štiri aii pet stanov. Sicer 'bo pa tako navznoter kakor navvven izločena vsaka politika. Švicarski dnevnik kaže na bor n ost tega govora, kajti samostojne države brez notranje in zunanje politike še ni nikoli bilo in je nikdar ne bo. Res, ta govor je še vse več kakor boren. Država brez notranje in zunanje politike sploh ni država. Očitno si ta »voditelj« slovaškega naroda ni na jasnem, kaj sploh beseda politika dejansko pomeni, in tako je res težko, razglabljati o stvari i njo obravnavati. Njegove besede spominjajo na tisto zvrst ljudi, ki se na vso moč pehajo, da bi si v javnosti s politiziranjem pridobili položaj, ki jim po njihnih sposobnostih ne gre. Ko so ga n nazadnje bolj tako, tako dosegli, pa se po pravici boje, da bi jih spodnesla, prav lista politika, ki jih je postavila, kamor sO' pač prišli, in tako bi jo hoteli izročiti prekletstvu. Toda politika, to je pač javno življenje, in javnega življenja je dandanes mnogo več, kakor ga je bilo kedaj v zgodovini. Vsak človek je tako ali drugače preprežen z njim, in če ga je včasih vezalo v družbi in z družbo deset ali sto niti, danes ga veže tisoč in deset tisoč. A politika, to se pravi javno, skupno življenje v državni ali državi podobni združbi, je bila, ko je posameznika vezalo nanjo samo deset niti. Preprost je račun, koliko živejša mora biti politika, ki je potisočerila vezi. Tudi pri nas je nejasnih glav, ki jim je sta-novstvo, to se pravi želja za lagodno pridobitvijo in ohranitvijo politične moči, zmešala še tisto malo politične presodnosti, ki jim jo je morebiti zapustila politična vzgoja boljših dni. Ne podcenjujemo njihove nevarnosti v dobi plehkih udarnic in političnih zmešnjav. A tisti, ki žele našemu narodu dobro, ki ga hočejo zaobrniti, preden zdrkne v prepad, naj bi čuli. In naj pri vsaki priložnosti nesejo med ljudstvo čim več politike, prave politike. To se pravi čim več znanja o političnih stva>-reh in čim več prepričanja in zavesti, da je v ljudstvu samem zadnji izvir vse politične moči in da je vsak njegov škodljivec, ki bi mu jo v tej ali drugi obliki hotel vzeti ali vsaj do dejanške neporabnosti ok miti. Počastitev slovenskega znanstvenika Nas rojak dr. Mihajlo Rostohar, vseučiliški profesor v Brnu, praznuje letos šestdesetletnico svojega rojstva. Za to priložnost so Čeli i izdali in mu posvetili obsežen »Psihologični zbornik«, v katerem so češki pisatelji podali sliko Rostoharjevega znanstvenega dela, posvečenega psihologičnim in pedagogičnim raziskavanjem. Na j pri tej priložnosti še omenimo, da je prof, dr. Rostohar izdajal pred vojno obzornik »Napredna misel«, v katerem se je nasproti vrazova-njii in ilešičevanju odločno in z znanstvenimi razlogi, postavil za samobitnost slovenskega naroda in jezika. Slovenske zastave K Vašemu malemu zapisku v predzadnji »Sloveniji pod naslovom; »Tako je! pripominjam, da je »Slovenec dne 31. maja tega leta prinesel vest, kakor jih v naših listih že nad deset let ne beremo več ,namreč izza šestega prosinca. 1929. V poročilu o veličastnem sprevodu s postaje na taborni^trg piše »Slovenec«: »Na čelu je jahalo na konjih 10 postavnih kmečkih fantov z državno in slovensko zastavo.« Kmečke fante pod Ritnikom je treba pohvaliti, da so s svojim zgledom zbudili spomin na tiste ( ase prejšnjega stoletja, ko so' Šent jurčanje naših Ipavcev morali braniti slovensko zastavo pred nemcursk sodrgo iz Celja. Da so po desetih letih razvili slovensko zastavo potem, ko so jo morali skrivati pred drugačnimi nasprotniki kakor so jih imeli njih dedje, le poveča vrednost zavednega dela. Naj bi imeli mnogo posnemovalcev! Obdavčenje tujskega prometa Županska zveza je na svojem občnem zboru zadnjo nedeljo med drugim protestirala proti uvedbi državne takse na prenočevali je tujcev v zdraviliščih in letoviščih, ki je bila pred kratkim vpeljana s pravilnikom k zakonu O' zdravstvenih skladih, ker da bo s to dajatvijo oviran tujski promet. V protestu se je tudi opozarjalo na razloček med občinskimi in proračunskimi pristojbinami, ki služijo tujskemu prometu neposredno in s tem oplajajo naše gospodarstvo, pa med to novo takso, ki pojde vsa v centralni fond v Belgradu. K temu protestu bi še omenili, da ga bo spet največ, do okoli 40 odstotkov, plačevala Slovenija. Sadovi »nacionalne« vzgoje »Slovenski dom« je v svojem poročilu o slavnosti v Vrbi med drugim zapisal: Na koncu je godba društva Stol zaigrala himno Hej Slovenci, ki jo je množica poslušala odkritih glav. K temu poročilu je imenovano društvo priobčilo v »Jutru« tale popravek: Našedruštvo obstoji že nad 30 let in je bilo vedno napredno. Njegovi členi so najbolj navdušeni jugosloveni. Nismo igrali »Hej Slovenci«, marveč himno »Hej Sloveni«. Kakor hitro smo mi začeli igrati himno »Hej Slovani«, je neki gospod dal znamenje, naj mikrofon odklopijo. Odveč bi bil tu vsak komentar. Samo ena ugotovitev: Če je nekaj res, potem je to, da ni naroda na svetu, kjer bi bila mogoča taka, pošastna zmeda v osnovnih stvareh narodnega življenja kakor pri Slovencih. In poglavitni del krivde, da je tako, nosi naš tisk, listi tisk, ki menda misli, da so nam naši geniji ustvarili knjižni jezik zato. da v njem ponižujemo sami sebe. Sram nas mora biti vse. Slovenski prostovoljci v republikanski Španiji V »Delavski politiki« beremo: Vseh Jugoslovanov je bilo v Španiji okrog 1.700, od teli 1.500 na centralni fronti, 200 pa na as turski. Od tega števila je bilo Slovencev m a centralni frointi okrog 400 in na aistu.rs.ki okrog 50, torej skupaj okrog 450 ali 26 odstotkov vseh Jugoslovanov. V centralnem delu Španije je padlo 200 Slovencev, v Asturiji pa 50, skupaj 250 ali več kot 50 odstotkov. Upoštevati je treba dejstvo, da so bile internacionalne brigade stalno na najvažnejših in na najbolj izpostavljenih mestih. Slovencev je zaradi tega padlo toliko, ker so se izkazali kot najhrahrejši. Na primer: Iz Trbovelj je bilo v Španiji 12 rudarjev, kateri so vsi padli. Padli so pripadali tako imenovani Cankarjevi četi. O lepem vedenju naših babic pripoveduje v »Jutru« od 4. t. m. podlistkar v »izvirnem« sestavku. Čudne so bile te naše kmečke babice, pra v kakor kake Francozinje iz bogatih meščanskih ali aristokratičnih krogov. Le zdi se nam, da smo iste misli brali že nekje drugod. Vse preveč se je pri nas razpasla navada, da dnevniki ponatiskujejo sestavke iz tujih listov ali posnemajo njih vsebino brez navedbe vira. Ne priča lo o visoki ravni našega časopisja. Argentina zoper celostna prizadevanja Argentinska vlada je izdala odlok, s katerim je prepovedala vsako politično društvo tujcev. Odlok je naperjen, kakor ugotavlja v Buenos Airesu izhajajoči »Slovenski list«, zoper razne politične organizacije prišel n ikov, ki slone na avtoritarnem načelu, in ne zadeva slovenskih društev, ki delujejo samo kulturno, gospodarsko in socialno. Sicer pa poudarja »Slovenski, list«, da Argentina s tem ne prepoveduje svobode političnega mišljenja, a še manj ji prihaja na misel, da bi uravnavala tudi misli posameznikov, kakor delajo to v f a š i s t ič n i h d r žarv a It. Urednik in izdajatelj: Vitko K. Musek, Ljubljana.