DANAŠNJA MLADINA - NEZNANKA
V zadnjem času je kar nekaj časopisov posvetilo veliko pozornosti tako imenovanim preliminarnim rezultatom obsežne soeialno-psihološke raziskave z naslovom Mladina 93. Raziskovald so »izprašali« več kot 2000 mladih o vseh mogočih in (kot rečemo v šali) še nekaterih drugih rečeh ter prišli do sklepa, da je med izprašanimi opazen zasuk v desno.
Levo-desna delitev je izvirno seveda po-litična delitev in je ni mogoče - ko gre za mlade ljudi - uporabiti v neposredno poli-tičnem pomenu, zato je potrebno pojas-nilo o tem, kaj zasuk v desno dejansko pomeni. Gre, kot pojasnjujejo razisko-valci, za to, da se pomemben del izpraša-nih opredeljuje za vrednote, značilne za politično desnico: za poraembnost, ki jo mladi pripisujejo družini, avtoriteti, redu in kar je še takih stvari, pa tudi za odnos do naroda in do deleža slovenskih držav-Ijanov, ki po narodnostr niso Slovenci. Ra-zlika v primerjavi s prejšnjo generacijo mladih naj bi bila najbolj očitna glede pri-lagojenosti obstoječi dejanskosti. Medtem ko je prejšnja generacija zahtevala kore-nite družbene spremembe in jih s svojim družbenim delovanjem v marsičem tudi dosegla, sedanja generacija takih želja po spremembah ne izraža, pa tudi ne kakšne potrebe, da bi se za kaj zavzemala. Tu seveda ni mišljena kakšna revolucionarna sprememba sistema, temveč zavzetost mladih za spremembe. ki ne nazadnje za-devajo njih same: na primer šolski sistem, štipendiranje, zaposlovanje in podobno. Skratka za stvari, ki se ne dosežejo čez noč in jih »čez noč« nitj ni mogode spremeniti.
Sama nisem preveč naklonjena (pre)hi-tremu označevanju mladih s preveč sploš-nimi oznakami, tudi tej levo-desni ne, ven-dar setn se ob tem »čez noč« spomnila na eno izmed njih, ki pravi, da dandanašnji mladi sicer ne vedo, kaj hočejo, ampak tisto hočejo takoj. To, menim, je več kot samo duhovita domislica: govori namreč o značajski potezi, za katero so mladi sami še najmanj krivi. Ne nazadnje zato, ker ni samo njihova, temveč bi ob njej mogli govoriti kar o socialnem karakterju. In o tem nekaj več v nadaljevanju.
Oznako je izumil znameniti družboslo-vec Max Weber, ko je evropskim ljudem preteklega stoletja pripisal tako imenovani »hrčkasti karakter«, torej značajske po-teze živalice, ki skrbno zbira zaloge hrane in jih zelo varčno porablja. Da njegov »izum« ni čisto od muh, ve vsakdo, ki v šoli ni prespal zgodovine devetnajstega stoletja, pri nas posebej tistega poglavja, ki govori o krščansko-socialnem gibanju in njegovem voditelju, duhovniku in politiku Janezu Evangelistu Kreku. Temeljno sta-HŠče njegovega gospodarskega programa je bila misel. da ni tako revnega človeka, ki ne bi tnogel ničesar prihraniti za hude
čase. Ob takem izhodišču se mu je dejan-sko posrečilo, da je s svojimi sodelavci razvil v takratnih slovenskih deželah av-stro-ogrske monarhije obsežno mrežo hra-nilnic in v njih je od majhnih varčevalcev zbral pomemben kapital. Z njim je - med drugim - reševal prezadolžene slovenske kraetije pred tem, da bi jih pokupili Nemci, sicer pa je načrtoval ali vsaj sanjal o tem, da bi industrializiral Slovenijo s slo-venskim kapitalom. Stvar se je takrat vse-kakor obnesla, vprašanje pa je, če bi se kaj podobno »varčevalskega« ali »hrčkov-skega« obneslo tudi danes. Kajti kot so rekli stari Latini, časi se spremvnjajo in mi z njimi.
»Časi« v našem primeru pomenijo spre-membo načina proizvodnje in porabe v razmerah industrijsko razvitih držav, ki se manj srečnim in manj razvitim ponujajo kot vzor. Če natančneje premislimo, se zdi verjetno, da je vsaj večini Ijudi v deželah propadlega t.i. realsocializma hrepeneči pogled na Zahod kazal predvsem tisto, kar so njihovi voditelji zmerjali kot »potrošni-ško družbo«. Ta pa poleg bleščečega zuna-njega videza in obilja pomeni tudi zahtevo po hitrem obračanju denarja in vedno hi-trejšem vrtenju kolesa proizvodnje in po-rabe. Namesto varčevanja je torej postala zahteva časa poraba, spodbujana z vsemi sredstvi, ne nazadnje tudi z ustreznimi kre-diti, kreditnimi karticami, odplačevanjem na obroke in podobnim, kar vse v en glas govori: kupi takoj, plačaš Iahko tudi poz-
neje. Kakorkoli, ta novi življenjski slog, je v nasprotju z načelom, o katerem nekateri misleci govorijo kot o enem izmed teme-ljev zahodne civilizacije. Načelo se ime-nuje »odlaganje zadovoljitve«. To, prepro-sto rečeno, pomeni, da si se sposoben odpovedati sprotni zadovoljitvi želje ali kar muhe v imenu kakšnega bolj ali manj v prihodnost pomaknjenega cilja.
Boljševizem in enoumje sem ali tja, dej-stvo je, da tudi Slovencem nekje od šestde-setih let naprej tak način življenja ni bil povsem tuj. Tu ni potrebe, da bi se spuš-čali v vprašanje, na čigav račun, gotovo pa je, da vsaj delno tudi na račun sedanje in bržkone še kakšne prihodnje generacije mladih. Vsekakor je treba ugotoviti, da dolg v denarju ni edina cena za »življenje na račun prihodnosti«. Del te cene že pla-čujejo mladi. kar se zelo lepo vidi tudi v rezultatih raziskave, ob kateri sem začela to pisanje.
Začnimo s tem, da je omenjeni način življenja, da bi bil po rezultatih vsaj pri-bližno primerljiv s srečnejšimi sosedi, zah-teval polno zaposlitev žensk, ki je v Slove-niji dosegla eno najviSjih stopenj sploh: ženske so v »najboljših« časih predstavljale komaj dva odstotka manj kot polovico vseh zaposlenih. Nezaposlene matere so bile torej zelo redka izjeraa. Kaj to pomeni za otroke, namreč otroke zaposlenih ma-ter, je malo ali nič raziskano. Če pa si dovolim malo logičnega sklepanja, bi re-kla, da je velik del tako imenovanih tradi-cionalnih vrednot (pripadnost družini, po-treba po redu, po pripadanju, po avtoriteti in tako naprej) pri mladih na ceni prepro-sto zato, ker so za večino tega bili v otro-štvu prikrajšani.
Za druge elemente »zasuka v desno« so stvari bojda jasnejše. Obstaja kar bogata literatura o tem, kaj pomeni za otroka in njegov razvoj tako imenovana odsotnost oŽeta, bodisi dejanska ali funkcionalna. Če teorije najbolj poenostavimo, gre (v procesu socializacije) za manjkanje oie-tovskega zakona, na katerem se gradi osebnost in za prepuščenost muhavosti matere. Če ni res, je vsaj dobro izmišljeno. Empirični uvid v družinske razmere se-demdesetih let mi pravi, da so se tako matere kot očetje obnašali približno enako »na način odsotnosti«. V glavnem so se trudili zadovoljiti otrokove materialne že-Ije in potrebe tako, da so »imeli vse« (kot primerljivi drugi). Poglavitni vzgojni izrek pa je bil: »Vse ti damo, ti pa nisi takšna ali takšen, kakršen bi po naših željah in pred-stavah moral biti.« Da so starši pri tem bodisi pozabili ali razvrednotili vse tisto, česar otrokom niso mogli dati, ni treba posebej poudarjati. Rezultat je seveda osebnostni profil pripadnika tako imeno-vane porabniške dnižbe, za katerega je (da navedemo samo eno lastnost iz razi-skave) »zabavati se po mili volji« zelo za-želena ali vsaj zaželena lastnost. Kaj dru-gega tudi ni bilo pričakovati.
Tragika našega življenja in predvsem mladihje v tem, da se temu vzorcu družin-ske vzgoje, ie sploh zasluži to ime, ni prilagodilo nobeno drugo področje: ne gospodarstvo, ne solski sistem, predvsem ta ne, nepolitika, ki bi morala načrtovati spremembe, a je vztrajala pri ideološkem blebetanju. In dejanskoje zdaj eno najpo-membnejših vprašanj, kdo ieli spremembe in kdo jih je pripravljen izvajati. Mladiso za kaj takega bržkone izgubljeni, razen izjem, če seveda obstajajo.
IRENA PETRIC