Političen list za slovenski narod. Po poŠti prejeman veljd: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld.. za en mesee 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman veljii: Za eelo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr., za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesec 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2. Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja, tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr., ee se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se eena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. VredniStvo je v Semeniški ulici h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob '/,6. uri popoludne. Štev. 143. 7 Ljubljani, v soboto 26. junija 1886. Letnilc XIV. Tnžim Irska. (Dalje in konec.) Tudi v Angliji in na Škotskem se čuje o agrarnem gibanji, vendar se ne d& primerjati z onim v Iski. Irec še vedno ni pozabil, da je bilo pradedom ugrabljeno in protestantskim vojakom, dvornim podrepnikom darovano zemljišče, od kterega mora sedaj deželnim lordom plačevati najemnino. Zato se drže pravice do restitucije v pravem pomenu besede. Gladstone sam se je jezil, ker se mu vpirajo irski lordi, dasi jim pouuja gotov denar. Za razsvojitev zahteva Gladstone-jeva bili takoj v začetku 50 milijonov funtov. Občno mnenje pa trdi, da bode Anglija potrebovala v ta namen 3 do 4 milijarde mark. Te velikanske številke pričajo o prežalostnih razmerah, v kterih živi ravno irsko ljudstvo vsled angleške supremacije. Obrnilo bi se na bolje, ko bi se Irska otresla svojih krvosesov. Lordi izterjujejo najemnino po svojih agentih ter jo zapravljajo v Angliji in drugih deželah. Zeleni otok je v obče revna dežela; in ko bi vsi irski najemniki postali po Gladstone jevem načrtu prosti državljani, vedno bi še Irska čutila pomankanje vsled pregostega ljudstva. Od 1. 1846 izselilo se je na milijone Ircev preko morja; v Ameriki živi toliko Ircev, kakor v Irski. Nad- in podzemeljska Irska ima več svojih vodij v Novem Jorku, kakor v Dublinu. V tem se ravno loči irsko agrarno gibanje od angleškega in skotskega. Tudi tukaj je zemljišče last le neznatnega števila posestnikov, ali ti so domačini, ki se od svojih najemnikov ne ločijo niti po veri, niti po narodnosti. Gladstone ve dobro, da se bodo tudi v Angliji oglasili možje za odkupovanje zemljišč, in s tem bi se odprlo celo socijalno vprašanje. Revščina angleških delavcev po tovarnah izvira največ odtod, ker vse dere z dežele — brezmejnih latifundij — v mesto. V tem oziru je skoraj Irska na boljšem; tii industrija ni toliko razvita, toraj tudi delavsko vprašanje ne tako silno. Da pa čitatelj vsaj nekoliko pozmi irsko revščino, navesti hočemo nekaj vrstic iz „N. Fr. Pr.", gotovo iz nesumljivega vira, ktere je pisala 3. oktobra 1869 o priliki prve Gladstone-jeve irske deželne »bili" : »Glede na pripravljeno postavo o irskem zemljiškem vprašanji peča se časnikarstvo mnogo s položajem ondotnega kmetijskega prebivalstva. Muogi časniki so tje poslali svoje dopisovalce. — Strašni so popisi bede in revščine. Najslabeje so razmere na zahodu, med tako zvanimi divjimi Irci. Dopisovalec v »Echo", ki tam popotuje, piše med drugim: ,Nikoli ne bodem pozabil prve koče, v ktero sem stopil. Nameraval sem prebiti nekaj tednov med irskimi reveži, ker sem hotel hoditi peš ter med potjo prenočevati po takih kočurjih. Ko sem pomolil svojo glavo v kočur, hitro sem se premislil. Nisem ravno mehkužen v malih stvareh navadnega življenja, vendar bi nerad potratil svoje počitnice v takem stanovanji ob taki hrani. Le poslušajte! Na desni strani v kolibi je bila zložena kopica šote, na levi smeti. Umazane luže pokrivale so tla; tii in tam ležal je kamen, da si čez stopil. Nizka vrata končala so mi lepi razgled. Tanek višnjev oblak, sopara od šote, skušal se je kakor hitro mogoče izviti iz umazane ječe. Oken ni najti! S prva je toraj očesu vse mračno. Tema se razkadi in zagledaš z bistrim očesom blato, gnoj, svinjo, kokoš s piščeti, neko žensko bitje, ki pripravlja siratko, drugo žensko, ki po dolgem leži po kopici »krompirja" ter izbira debelejše za južino, tri male otroke v samih srajcah, sedeče na smeteh. V enem kotu leži velik sveženj, ob kterega se drgne svinja — to je družinska postelja. Tu v gnoji, pod nizko, začrnelo streho v na-gnjusnem brlogu so stlačeni v temi oče, mati, šest sinov in hčera, kterih trije bi sami bili lahko stariši, spijo vsi skupaj in skrbe za svoje duše!' In vendar ti dopisovalci trdijo o Ircih, da stoje poleg vse zanemarjenosti na višji stopinji nravnosti, kakor narod angleški in sploh drugi evropski narodi. Navadna zlodejstva so jako redka, in edina črna pika v tem oziru so agrarni umori, kterih se moralno vdeležuje več ali manj skoraj ves irski narod. Žensko nravnost povdarjajo enoglasno vsi dopisovalci. Ta čistost življenja pri tacih domačih raz- merah vzbuja vedno občudovanje popotnikov in deželne razmere preiskujočih dopisovalcev," Ako je res, da je v sedanjem časi socijalno vprašanje veče važnosti, kakor politično, potem je Gladstone obdržal konja pri repu. Tudi on pričakuje odrešenje sveta od političnih oblik, dasiravno je njihova praznota od dne do dne očitneja. Ko bi bil najprvo predložil zbornici irsko »deželno bili" in potem še le načrt irske samouprave, bil bi morda prodrl, ali vsaj nekaj dosegel. Tako pa je zbornica potratila mnogo dni z irskim vprašanjem, vsi slojevi naroda bili so razburjeni, in konec vsemu je: ne. Celo vodja konservativcev je priznal, da se v tem oziru nekaj mora storiti. Irsko vprašanje je bilo in je v prvi vrsti agrarno. Ako tii Anglija ne stori ničesa, opraviti bo imela z irsko vstajo, ali bo pa morala izročiti samoupravo stranki, ktere je že Gladstone imenoval »dvojne in trojne državne izdajalce". Vodje te stranke tudi nikoli niso skrivali, da hote raztrgati zadnjo vez. In ravno to stran agrarnega vprašanja je Gladstone pustil v nemar. Izjavil je izrečno: kdor glasuje za drugo branje „home-rule-bill", ne zaveže se s tem za »odškodovanjsko bili". Cesa se je vstrašil? Gotovo le enakih zahtev in teženj v Angliji, \Valesi iu na Škotskem. Kar so v Irski po veri in jeziku tuji lordi, to so tukaj domači posestniki velikih latifundij. Ko je pred tremi leti angleška agrarna zveza v Londonu imela svoj „meeting", rekel je apostol irske agrarne zveze, Mihael Davitt: »Vsa dežela je v lasti maloštevilnih bogatinov, kterih imajo 8142 nad 40,500.000 akrov zemlje, ki jim na leto donaša do 45 milijonov funtov. Država ima gotovo pravico, da posreduje in od pre-obilnosti nekterih uteši bedo stotisočev svojih najboljših državljanov. Posestnikom bi se zemljišča ne smela odvzeti brez odškodovanja. Država bi morala tem 8142 osebam plačevati na leto po 10 milijonov funtov. Tako bi se iz zemljišč napravila mala posestva; očistila bi se mesta in iz njihovega zidovja dospel bi stradajoči proletarijat do človeku primernega življenja. Zdatno bi se povzdignila tudi produktivna moč dežele, ki mora sedaj uvažati živež." LISTEK. Jezero odteklo. (Dalje.) A sedaj se je pokazala težava za težavo. Jezero je začelo zopet nastopati. Se knez je imel premislike, kaj potem, ako nastanejo težave nepričakovane, ali ne bode potem denar in trud zgubljen. Kaj stori toraj knez? Vso odgovornost hoče sam na-se vzeti, ter pokupi vse akcije, in tako je postal on sam pod-vzetnik na korist podjetji. Sedaj je pa prenehalo — vse njerganje, vse kljubovanje in nagajanje tembolj, ker je bil Ferdinand sam naklonjen podjetju. Kaj pak, da so knezu zagotovili za njegove velikanske stroške vso zemljo, ki se ima izsušiti. Torlonia pa ni hotel popraviti le starega vodovoda, marveč dovršiti kaj tacega, kar bi bilo vsi deželi na slavo. Izročil je delo najslavnejšemu francoskemu inženirju za vodne stavbe, de Montricher; pred vsem pa je bilo treba opazovati pad iu naraščaj vode, ker brez tega ni bilo mogoče preračuniti pravega po- prečnega profila. Ako se jezero v treh mesecih povzdigne le za 87 cm., to daje 118 milijonov kubik-metrov ali 15 kubikmetrov v sekundi. Treba je pa bilo tudi preskusiti strugo reke Liris (Garigliano) ali bode mogla sprejemati toliko vode, a ue pro-plavi sosednje zemlje. Na zadnje je preračunil de Montricher, da kanal mora naklonjen biti 1 : 1000, v prerezu mora imeti 20 Om., toraj še enkrat toliko, kolikor prejšni rimski. A to je bilo velikansko, starega kanala ni bilo le pedi za vabo; da ne bi vstrašil kneza, je Montricher stvar še enkrat preračunil in se izrekel za 12 Qm. profila. A knez ni bil špekulant in je zahteval izpeljavo po prvem načrtu. Privzeli so še inženirja Bermonta in Brisseta. Novi kanal bi imel imeti podobo poveznjenega jajca, pilda naj bi bilo 1: 1000, obzidan mora biti skoz in skoz z obsekanimi kamnji, in znožje bi imelo še globokeje biti, kakor jezero na najbolj globokem kraji, zato da bi so mogel posušiti do dobrega. Prvo in najpotrebniši delo je bilo, močeu jez napraviti, da se zapre jezero proti kanalu. Ta je bil dolg l1/« kilometer, iz tega se vidi, kaka dela so bila to. Avezzano in Celano ste mali mestici poleg tega jezera, vse je bilo treba dobiti iz Neapolja, ki je od tod 200 kilometrov. Tehnično stvari je dobival de Montricher celo iz Marseille, ker je kopal še velik vodovod. To pa niso bile edine opovire zoper to delo. Prebivalci bližnjih vasi niso hotli delati, in za to so dobili delavcev iz drugih krajev. Tii so morali napraviti barak za ljudi in živino, kopati so morali vodnjakov. Tudi za dobro vrejeno bolnišnico je skrbel knez Torlonia. To vse je bilo 1. 1855. Veliko truda je prizadejal tudi nasip. Zemljo za to so morali od daleč dobivati, in proti jezeru so morali nasip poobložiti s kamenji, da ga ni voda izpirala. Poslednjič so vendar začeli delati 1. 1856, seveda, pri reki Liris, da jih ni voda zalivala. Nekaj starih rimskih vodnjakov so odprli že zarad prezračenja. Nagajala jim je voda, ki je prekapala, nahajali so navadno drobno kamenje, da je bilo treba podporenj ali pa vlečljive ilovice, ki se je prijela orodja in delo prav zelo zadrževala. Nesreč se ni zgodilo, ker delali so previdno. Dasiravno je Montricher svetoval, da naj si olajša delo in zmanjšajo stroški, delajo zmirom za starim rimskim kanalom, zahteval je knez, naj se gre v ravni meri, — ni hotel tako velikanskega dela zarad malenkostnih vzrokov, kakor je rekel, pokva- » o i r V čem se torej ločita Davitt in Gladstone, in zakaj bi tudi drugi deli angleškega kraljestva ne bili deležni enakih reform? Revščina je povsod enaka le s tem razločkom, da je Ircem Anglija ugrabila zemljo ter jo razdelila med tuje vsiljence. Revščina nižjih stanov po angleških mestih in velikoposestvo pa niso dedščina »fevdalnega srednjega veka". Nadloga je dosegla vrhunec v poslednjih štiridesetih letih. Koje Anglija vpeljala prosto kupčijo, povzdignila se je industrija velikanskim korakom, ali v isti meri je propadal kmetijski stan. Mali posestniki niso mogli tekmovati z inostranskimi pridelki. Tako je kmet popuščal zemljo ter silil v mesta. L. 1861 je bilo v Angliji in Walesi od 20,066.224 prebivalcev le 30.766 posestnikov. L. 1871 pa je bilo od 22,712.266 prebivalcev le še 22.964 poljedelcev, ki so mogli živeti na lastnem zemljišči. L. 1868 je pri nekem shodu Ernst Jones odkril raka na angleškem telesi, rekoč: »V vseh treh kraljestvih je 77 milijonov akrov zemlje, in le 30.600 posest-n kov. Vojvoda Cleveland more jezditi 23 milj po lastni zemlji; vojvoda Devonshire ima samo v grofiji Derbj 96.000 akrov. Vojvoda Richmond ima 340.000 akr., marquis Breadalbane more loviti od hišnih vrat 100 milj v ravni črti po svojem posestvu. Tukaj smete hoditi, tukaj ne; tii smete orati, tam je vam prepovedano! Polja je obdelanega le 45 milijonov akr.; 26 milijonov ga leži neobdelanega, ker tii je torišče lovcev in sprehajališče lordskih družin". Pred tremi leti je o teh razmerah povedal svoje mnenje znani Chamberlain. Ta mož je bogat trgovec ter v ministerstvu Gladstonejevem zastopal radikalno stranko. Zarad irskega vprašanja se je spri s svojim »šefom" ter pustil ministersko službo. Sicer ni povedal kako bi hotel rešiti irsko vprašanje, pač pa je razodel, kaj njemu ni ljubo. »Socijalna reforma visi v zraku. Zgodovina naše dežele ni dala nikoli račun velikanskem bogastvu, nikoli prej ni v obče kazala tako potratnega življenja. Revščina prej ni bila toliko silna, niti so bili pogoji navadnega življenja tako žalostni in nečastni. Tekom 20 let se je pomnožilo narodno premoženje za 600 milijonov funtov; vendar zdihuje malone milijon naših sodržavljanov po sirotišnicah, nekaj milijonov jih stoji že pred pragom. Brezmejno bogastvo, ktero je vstvaril moderni napredek, teklo je ravno le v nektere žepe; posamezni so si pridobili bogastva, ki prekose najbujuejše sanje skoposti; njihov edini namen je v življenji, da razmišljujejo o sredstvih in potih, kako bi mogli razmetati, česar ne morejo vživati. Velika večina »delavcev in tekavcev" nima nobenega dobička od teh bogastev, ktera so pomagali nakopičiti. Ljudje, ki po številu presežejo prebivalstvo naše prestolnice, koprne v okovih naj-grozoviteje revščine. Smemo se li čuditi, če se tii in tam čuje mrmranje nezadovoljnosti in kričanje jeze? Nekega dne se bode odprl ta ognjenik ter zasuje London. Se je čas; kmalo bode prepozno". Dalje pravi Chamberlain: »Prokletstvo se v Angliji drži socijalnih razmer sedanjosti, in to je zvezana želja, gospodstvo nekterih nad zemljiščem, ki je sicer last na njem živečega naroda." Ko je pa trdil lord Salisbury, da mora država preskrbeti revežem stanovanja, nasprotoval mu je riti, namreč delali so naravnost preko starega vsada. Sedaj se je pokazalo, zakaj se je tam zemlja vsedla. Izpod gore Salviano se je toliko vode prikazalo, da so jo komaj zmagali, izumili so stroje najbolj umetne, odpravljati jo. Leta 1858 umrje Montricher za vročinsko boleznijo, še le 48 let star, odsihmal je delo vodil inženir Bermont, delali so hrabro naprej, tako, da je bilo delo skoraj dovršeno že 1. 1859. Pa tudi pogodba je že potekla, iu dela pri vhodu v tunel še niso bila začeta. A tukaj so prirastle knezu TorJo-niji nove zapreke. Pogodba z vlado sklenjena se je glasila, da mora društvo skrbeti za odtok voda unkraj Klaudijevega kanala, to se pa more razumeti tudi za ves tok reke Liris, ki znaša 200 kilometrov. A Franc II. je podaljšal koncesijo, drugič je pa tudi prečrtal konečno točko tega kočljivega paragrafa. Delo so tedaj v miru nadaljevali, a čas poskušnje še ni minul. Ko so leta 1860 Borbonovci zgubili prestole, klatile so se trope vstajnikov okoli jezera Fucin-skega in skušali so delavce zapeljati. — A delavci so raje ostali pri delu, kakor da bi postali tolovaji. Chamberlain odločno, češ, da tolika bremena se ne smejo naložiti davkoplačevalcem. Znani Goschen pa je zopet trdil, da se država sme vtikati v zasobno gospodarstvo, kar so ravno dokazale slabe posledice nasprotne teorije. Ljudstvo vpije vedno glasneje po državni pomoči proti kapitalistom. Tu vidimo nasprotna mnenja angleških prvakov. Vendar bi bil Gladstone več dosegel, ko bi bil najprvo predložil »deželno bili"; proti »home-rule" so glasovali vsi trije vodje različnih strank enoglasno. S kratka smemo reči: Anglija se bo morala bojevati še za svoj obstanek; in ko bo narod vrgel s prestola ljudi, ki so vladali cela stoletja, pokazale se bodo nepreračunljive politične in socijalne posledice. H-t-b-r. Govor posl. M. Vošiijaka v državnem 2boru dne 21. junija o podržavljenji zavarovalnic proti ognju. Visoka zborniaa! Dovolil sem si pri tem predmetu oglasiti se na besedo in sicer „pro", iz česar se že samo po sebi razvidi, da ne bom govoril proti predlogu, kakor tudi ne bom proti njemu glasoval. Lahko si namreč predočujem, da mora položaj mesta Stryj taK biti, da je predlagana državna pomoč na vsak način opravičena. Glasoval bodem toraj za predlog. Zdi se mi pa, da je ta katastrofa v finan-cijelnem oziru zato tako grozna nastala, ker se dotični posestniki niso v zadostni meri brigali, da bi bili svoje imetje primerno proti ognju zavarovali. Vzrok temu je po eni strani silna nebrižnost prebivalcev, po drugi pa tudi previsoki tarifi in preveliki režijni stroški naših zavarovalnih društev. Glede tega usojam si opozarjati pri tej priložnosti na vprašanje o podržavljenji zavarovalnic proti škodi po ognju na načelu obligatoričnega zavarovanja vseh stavb, izvzemši morda tovarne in k tistim pripadajoča poslopja, kar bi nikakor ne bilo tako grozno zamotano v administrativnem oziru, kakor se to ne-kterim dozdeva. Res je, da bi prva ocenitev vsega hišnega in gospodarskega poslopja mnogo veljala, toda pomisliti je treba, da bi tak ocenjen kataster enkrat napravljen za mnogo let veljal, ter bi za pozneja leta druzega ne trebalo, kakor le vestne razvidnosti zanj in mnogo let bi imeli mir v tej zadevi. (Bes je tako! na desni.) Ker bi se premije na zavarovanje ob enem z državnimi davki pobirale, bi tudi tukaj ne bilo ni-kakih sitnosti v administrativnem oziru. Korist bi imeli pri podržavljenih zavarovalnicah dvojno. Prvič bi po požarih ne slišali nikjer tistega tulenja in piskanja po zgubljenem premoženji, ker bi bila vsa poslopja, ktera je ogenj vpepelil, zavarovana, toraj škoda že naprej pokrita. Druga korist bi bile pa čisto majhine premije, ktere bi bile po združenju vseh zavarovanih predmetov v eno samo skupino prav lahko možne. Gospoda moja! Jako žal mi je, da se danes ne smem daljše v to zadevo spuščati, ker si ravno vse prizadeva debate in razprave, kolikor toliko omejiti. Ravno tako si že več prav iz tega vzroka ne upam priporočati, da bi se tolikanj potrebno zavarovanje proti toči sprej elo v državno Med temi in takimi deli do konca junija 1861 je jezero vzrastlo za 5 metrov; da so morali dalje delati, morali so ga nekaj izpustiti. Ker dela niso bila dokončana med jezerom in prerovom, je bilo treba več rovov, ki so bili gotovi že 1. 1862. Tedaj pa nova vlada h krati začne zapreke staviti zarad odvodenja in začnejo se dolgotrajne razprave. Da bi se stvar vendar dognala, pošlje knez pooblaščenca do grofa Cavoura, a preden začne obravnave, umrje grof, nova vlada vendar ni branila odpeljevanja vodil. Ker bi bil imel knez Torlonia dobiti za svoje stroške vso izsušeno zemljo, meja se pa vendar ni dala tako natanko določiti, ker je voda nastopala in upadala, tako so pa v pričo komisije postavili znamenje, in sicer okolo vsega jezera. Ta znamenja so pa bila podoba matere Božje iz brona z napisom: V znamenje spoštovanja Aleksandra Torlonija na bregovih jezera Fucinskega postavljeno 1. 1862. — Ko so bile enkrat meje do sosednjih občin določene, so jezero izpustili 1. 1862 9. avgusta — gotovo spominja dan za vse prebivalce okoli jezera, ko so videli, da se jezero počasi ali gotovo odteka. Pustili so vodo teči 13 mesecev, potem se je jezero vsedlo z.a 4'/« metra. Sedaj so vendar morali dalej delati, oskrbništvo. Pač pa moram kljubu vsemu naporu po omejitvi debat še na nekaj opozoriti, kar je z današnjo debato v zvezi, namreč na obili nakopičeni les, ki je bil v sredi mesta Stryj in ki je ogenj tolikanj pospeševal. Tudi na Dunaji se je ob poslednjih požarih prav to opazovalo. Vsled tega je c, kr. minister pozneje tudi izdal naredbo, da se v notranjem mestu ne smejo nikjer nahajati skladišča za drva ali les. Žal, da se za te določbe ljudje po svetu veliko premalo brigajo. V Celji n. pr. imate prav vsredi mesta cele skladovnice drv, ktera bi vžgane strašno gorele. (Čujte f na desni.) Na podlagi razloženega prosim visoko vlado, da naj na podlagi prisilnega zavarovanja dobro prevdari podržavljenje zavarovalnic proti ognju in toči in da nadalje takoj naroči, da naj se večja skladišča lesa in drv iz mestnega okvirja nemudoma odpravijo. (Dobro, dobro! na desni.) Politični pregled. V Ljubljani, 25. junija. Notranje dežele. Reka ima od leta 1882 sim svoje lastno paro-brodno društvo „Adria" imenovano. Vstanovilo se je na podlagi temeljne glavnice 2V2 milijona gl., kterim so pa Madjari potem še leto na leto po kakih 150.000 gld. podpore dodajali. Kljubu temu pa Adrija le ni mogla kvišku. Kakor s slabim gospodarjem, šlo je tudi ž njo vedno navzdol, če prav -na vrhuncu še nikdar bila ni in sedaj je že prav na skrajni meji konkurza. Čuda ni, da je tako. Društvo, ki hoče avstro-ogerskemu Lloydu konkurenco delati, nima več nego samo 7 parnikov. Vse druge vožnje mora izvrševati z najetimi parniki, kteri ji skoraj ves dobiček požro! To bi pa še ne bilo najhuje. Še veliko huje zlo je to, da je Adrija sama na sebi gnjila, popolnoma gnjila, bolj nego svoje dni »Dšine-mark"! Upravništvo z društvenim premoženjem je tako, da se Bogu usmili, kontrola pa še slabeja. S kratko, cela preteklost Adrije od leta 1882 pa do današnjega dne je taka, da ne daje prav nikakega poroštva za kako boljšo bodočnost. Kljubu temu pa madjarska vlada še neče opustiti Adrije in jo namerava še zdatneje podpreti. Določila ji bo sedaj leto na leto namesto 150.000, 250.000 goldinarjev državne podpore. V resnici si pa Madjari le zato tolikanj prizadevajo Adrijo kvišku spraviti, ker mislijo z njo sovražnega jim Lloyda znebiti se s tem vred pa Trst spodriniti. Madjari bi radi vso trgjvino iz Trsta na Reko in tako n&se potegnili, če jo bodo, ali ne, odvisno je v prvi vrsti od avstrijske vlade; če bo ta prav kmalo za to skrbela, da se Trst z notranjo Avstrijo zveže po drugi, od južne popolnoma neodvisnej železnici, ktera bi tudi pot na Nemško memo sedanje zdatno okrajšala, potem se Madjarom ne bo posrečilo Trsta vničiti. če bomo pa mi roke križem držali, ga bodo pa vničili. Od železnice Tureplanine-Loka-Trst odvisna je toraj bodočnost Adrije in bodočnost Tržaška. Reka bi potem nikakor ne mogla s Trstom tekmovati, ker bi njena železnica tarifov nič več znižati ne mogla, s kterimi je že sedaj na skrajni meji. O Mocticiryjevi brošuri piše »Pfest. Lloyd" (ogerski vladni list), da je misel sicer prava in tudi cilj, za kterega se prizadeva, istinit, a da to piše Mocsary, ki je znan kot verski in politični celot, to opovira porazumljenje in spravo med narodi. »P. L." upa, da bode oseba, ki bolj zasluži zaupanje, razvila taisto bandero. Dosihmal naj pa ker je bilo še mnogo dela. Tako so morali poglobiti jarke in vodovode med jezerom in uhodom v prerov potem, kakor je voda upadala. Meseca avgusta 1. 1865 je bilo mogoče, vodo dalje izpustiti, a takrat je pa voda odtekala 33 mesecev, in sicer do aprila 1868. Vodno zrcalo jo padlo še enkrat za 8 metrov. Kako pa vendar to, bode kdo prašal z začudenjem, da jezero ni vsaj že desetkrat odteklo. Naj se nikar iz vida ne spusti, da je bilo treba odpeljati neznano množino voda in da ta kanal ni bil pri jezeru to, kar je pipa pri sodu, marveč tako, kakor da bi sod s šivanko nabodel, ne glede na dež, ki ga toliko pade v tem kraji. Poleg tega je velika sreča, da se je odvodenje tako počasi vršilo, ker jezerska tla so se počasi sušila. Ko bi bilo mogoče enega dne vodo izpustiti, bi bili napravili močvirje, ki obsega 65.000 hektarov; pod solucem Neapolitanskem bi to ne bilo zdravo. Tudi inženir Bremont je zbolel, ter umrl z& mrzlico in Brisse je prevzel vodstvo. (Konec prih.) pravosodje in uprava dela'a na to, da izbujata vsak na svojem polji zaupanje med narodi. — No, kaj se to pravi? Bodemo že, če bodemo hoteli, a siliti se ne damo, tako govori vsak krivičnež, ko se mu očita krivica. — Zakaj se pa kdo drug ne loti tega vprašanja? Kdor si na Ogerskem upa o pravičnosti do drugih narodnosti govoriti, trobi gluhim ušesom. Tudi „Obzor" piše v članku „Vzori i posledice" o Mocsargjevi brošuri tako-ie: »Kar piše spoštovani gospod (Mocsary) to ne odgovarja (se ne sklada) s stališčem, iz kterega se dandanes motri ravnopravnost narodov v državah, po kterih ni jedna sama narodnost. Mocsary govori o neki supremaciji ogerski, ktero hočejo ogerski Slovani radi priznati, ako jim Madjari drugače dopuste razvijati svojo narodnost. Kar se Hrvatov tiče, se nadejamo, da jih Mocsary ni uvrstil v kategorijo ogerskih Slovanov, ker Hrvatje nočejo nikdar priznati nikake madjarske supreraacije, a kadar pa neha pritisek, hočejo porabiti Hrvatje vsak vgoden čas, da učinijo kroj (da odvale) madjarsko supre-macijo, ktera sicer ni osnovana na današnje pogodbe zakona, pa se more samo temu na škodo naložiti deželi, in po nje zastopnikih širiti. Mocsary je vsekako bela vrana med Madjari, in zato ni treba dajati važnosti njegovim izjavam. On je večkrat in lepo prosil v ogerskem zboru svoje rojake, da naj bodo previdni do nemadjarskih narodnostij — a vse zastonj. Rekli so, čuden človek je, iu kdor pozni Madjare, ve, da se bode njegovi knjigi isto tako godilo, kakor njegovim govorom ... Madjari pravijo, da Mocsary ne vidi, da so Madjari proti drugim narodnostim tako pravični, kakor jim on brez potrebe priporoča. Oni vrše samo ono supre-macijo, ktero jim Mocsary priznd, sicer je vse v redu, nikdo nima prava, da bi se potožil nad to supremacijo. „Obzor" piše dalje: mi smo se Mo-csaryjeve brošure spomnili, a se bojimo, da bi jo krotki (dobročutni) Slovani ne smatrali, za kaj važnega in bi dokazovali, da bodo Madjari spregledali, a za to moramo čakati, mirno čakati, kakor češka delegacija v carinskem svetovalstvu od samega straha, da ne bi Madjarov kaj oškodovala (?!) (Kakor «e vidi, Hrvatom postopanje večine v državnem zboru ne vgaja — oziroma niso bili za carinske predloge •v smislu vlade.) „Obzor" piše dalje, da je veliko veči važnosti za razsodbe pravih madjarskih okoliščin brošura, ki jo je spisal Falk, in ktero mislijo proglasiti pod naslovom odgovora na hrvatki nuncij. :Da bi Madjari sami prijenjali in prišli k spoznanju, tega „Obzor" ne verjame, marveč združena akcija slovanskih narodov jih ima prisiliti, da se spametijo >in da so zadovoljni z lepim položajem v Avstriji, maj goje svojo narodnost a naj opuste jalov posel ipomadjarevanja drugih narodnosti. — Našim čita-teljem piše „Obzor" dalje, da je predlog za Ogersko ngoden, prodrl z večino šestih glasov, to pot so Nemci složno vstali proti madjarskim zahtevam. Iz tega sklepa „Obzor", da so se Nemci naveličali plesati tako, kakor jim Madjari godejo, da bi radi zmanjšali vpliv madjarski nad to državno polovico, :sedaj so pa pristopili Slovani, ki se bojč, da bi se ne ukrenilo kaj, kar bi bilo Madjarom na škodo. — Sprožila se je tudi od nemške strani misel, naj bi carinski pariamet iz vseh dežel Avstrijo obravnaval carinske zadeve vsem skupne, posebno v stvareh, pri kterih ni mogoče mirnega srca sprejemati vsega, kar Madjari nasvetujejo. Prijatelji Madjarov nas za-.gotove, da če vse ostati pri starem. To pa zato, ker je to stanje njim na posebno korist, kar si žele tega se tudi nadejajo. — Naše mnenje je pa, da bi levica v državnem zboru zvezal-a se tudi s Turkom, ako bi ji obljubila, da bode grofa Taaffeja spodrinila. Iz Zagreba v Budapešto doneseni arliitmi spisi se popolnoma pregledujejo, v ta pregled so izbrani: dr. Pauler, hrvaški župauijski tajnik, Rado-slav Lonašič, dr. Stepan Modic, ministerski tajnik v hrvatskem ministerstvu. Najprej hočejo pogledati,