Nlekarska Tončka. (Konec). Toda četudi je ostal pohabl.jen.ega lelesa, pa je zopet dušno ozdravel. Že bolezen je precej omehčala njegovo srce; ta aesreča je popolaoma predrugačila nje-. gove niisli. Spoznal je svojo krivico in silao sc je srattioval. Ponižno je prosil ženo odpuščaaja, ki mu ga je fada dala. Po spravi z žena se jo kmaln spravil tudi z Bogom. Ton6ka je bila vsa srečna i\ad to spremeinbo, dasi po svoji navadi ni ranogo govorila. «Saj sem vedela,. da je tvoje srce dobro, da pač lahko zajdeš, ne moreš pa se pognbiti«, je rekla priprosto. Tudi bderke so bile presrečne, da se jih je oče zopet oklenil z nekdanjo ljubeznijo, in so rau rade izpolnile Vsako željo, kolikor so le mogle. Vendar se Kobar ni čutil siečaega; to, kar se mu je prej zdelo samo ob sebi umevno, da so namrcč žena in otroci delali zaaj, ga je zdaj silno mučilo. Zastonj ga je Tončka tolažila, «Če nc moreš, pa fte moreš«, rau jc rekla. Ce bi bila jaz bolaa in li zdrav, bi uiora} ti za družino skrbeti; tako pa je.zdaj vrsta na meni. Saj rada vse storim, veseli me, da si aam še ostal. Tudi zdaj, hvala Bogu, dovolj zaslužim, da nam vscni sadostuje«. .<To jc ravno«. reče. Kobar. *Ti zvesto izpolajuješ svojo aaiogo v življenju, ti, žena — in jaz, mož, pa Uioram brez dela gledati. kako sc ti trudiš in za aas Vse skrbiš. In zakaj lako? Sam sem kriv«. «Ne muči se s takimi očitanji, Fraac; zahvali lju-. boga Boga, da še ni poslal hujše nesreče«. Toda Tončkiao prigovarjanje ai mnogo pomagalo. Franc je postajal čedalje bolj žalostea in pobit. Brczdclno poscdaaje ga je mučilo, ker se je sieer čutil zdravega, da bi mogel tudi najtežja dcla opravljati. Kar mu nekega dne reče Tončlta bolj za šalo: «Kaj pa. če bi poskusil s pletcnjcm košaric ia jerbasov? Saj si, koliko vem, v mladosti večkrat in ne ravno slabo izdeloval take rcči«. Rekla je to samo zato, da bi si mož s tcm prcgaajal dolg čas. Toda Frauc je vzel stvar resno ia se,je z vcseljeai oprijel te misli. Res je: kot mladenič se je «za šalo«, kakor je misli, naučil plctenja, toda dalje s« ni vadil in izpopolnil. Otroci so mu z vescljcm obljubili, da niu bodo oskrbovali potrcbne šibe. Dobrosrčni kmetje so tad.i radi dovolili, da so jih smcli rczati na njihovih poscstvih. Prva kosarica ai bila sieer poscbno lcpa, druga se jc že bolj posrečila, trctja je bila že brcz napak in so jo dcklice z vcseljem pozdravile. Odslcj je bil Kobar srečcn in zadovoljea. Njegovj izckiki so aašli kmalu odjemalcc med vaščani in v okolici, kamor so jih hčorke na majhnem vozičku včasi ]H'ljale prodajat. Tudi v mcsto se jih jc precej spravi!o, ker jih jc njegova žcna pbcnem z mlckoai vozila na prodaj. Kmalu je lahko ženi izročil vsak tedca picccjšaji dont sck h gospodinjstvu, na kar je bil zelo ponoseu. Za Tončko so prišli boljši dacvi. Starejše hčerke so stopile v službo; mlajše pa so ji pomagale pri doma- čih opravilih. Labko bi zdaj pustila vožnjo mleka, toda ni hotela, kcr se ji je zelo priljubilo. Saj jo je spominjal voz z tnlekora na aajbridkejše ure življenja, ko bi kmalu izgubila svojo dobro imc ia majhao imetje, ako ne bi v svoji odločaosli vzela vajeti v roke in sedla na kočijažev prostor. Tudi ni hotela Toačka kak dohodek tako kmalu izpustiti. Gotovo, dohodkov je bilo sedaj precej več; to- da, ali aaj vsled tega aeha dclati? I^ahko bi prišla ne- sreča, bolezrn, hčerke se bodo možile in vsaka bi rada imela lepo balo ia še kako doto za lasten dom. Kaj pa bi potem ostalo za njo in za Franca, če ne bi mogla vsled slarosfi in slabosti vcč delati? In Tončka je imela vedno tudi usmiljeno srcc do revežev. Tudi tem ne bi aiogla več pomagati, če bi samo toliko zaslužila, koli- kor bi ravao neobhodno potrcbovala za življenje. Torej pogumao naprej delati, doklcr moči dopuščajo. Dekleta so se res vse pomožile in so bile za svoje razmere dobro preskrbljene. Bile so pridne in boga- boječe in so dobile tudi takc može. Najmlajša je ostala i. možem, ki sc je od očeia naučil njegovega rokodel- štva, donia, da bi pomagala že precej priletnim star- šcm. Ktnalu na to je začel Franc bolehati, in Tončka je imela amogo dela z n.jegovo postrežbo, ki jo jf sprejemal aajrajši od nje. Dasi mu je stregla aad vse poižrtvovalao, vendar se je bolczen že prcgloboko zajedla v od prejšnjih poškodb itak že oslabljeao telo Pridružilo sc je šo pljučno vnetje ia vzelo Toački soproga. Ncpopisno je trpcla vsled le izgube. V tihi udaaosti je šla za njegovo krsto, a globoko ranjeno je ostalo njeno srce. V zadnjih letib, ko je Franc opustil svojo lahkomiselnost in surovost, se ga je oklenila s tem srčnejšo Ijubtznijo. Odkar je moral po berglajh hoditi, ji je bil bolj v pomoč, ko v dnevih moči in zdravja. Hčerke >o bile omožene in morale so na može in otroke bolj inisliti, ko na mater. Mož pa ji je ostal zvcst, ž njim se je lahko o vsem pomenila, vse mu lahko zaupala, kar ji je bila na srcu. lu zdaj je morala zadnje dni živ] jenja živeti brez tovariša. Da, to je bridko, toda kakor Bog hočef On jo bo zopet združil z možem, kadar bo botel. In zgodilo se je to prej, nego je sama mislila. Nekega dne je prišel voz z mlekom nenavadno počasi. — Konji so šli tako previdno, skoraj plašno, kakor bi vozili silno dragoceno blago. Ko pridejo na dvorišče se ustavijo, kakor navadno. Tončka pa je sedela na svojeni prostoru trda in se ni zganila, da bi stopila z voza. Misleč, da je slari ženi postalo slabo, pristopi hlapec, da bi ji pomagal z voza; a prestrašen odskoči — dotaknil se je mrzle roke in gledal v osteklenele oci. Tončka je bila mrtva  Zjutraj je še prav zgodaj bila pri sveti spovedi in prejela sveto obhajilo in se potem odpeljala zdrava in vesela. V mestu je postregla odjemalccm in se ž njimi pogovarjala in šalila. Potem na potu domov je moralo priti nad njo in je morala zaspati. popolnoma mirno in tiho k večnemu počitku. Nepričakovano pa ne nepripravljena jc nastopila pot v večno domovino, da se vekomaj združi s svojim možem. Celo njeno življenje je bilo z\'t-sto izpolnjevanje njenih dolžnosti. Snirt je zapcčalila to življenje,' da se lahko reče: «Kakor je živela, tako je umrla«. O njeni smrti se sme reči: bila je odmev življenja, ki jc bilo izpolnjeno z neomahljivo zvestobo v poklicu. «Lepa smrt!« so govorili vaščani. «Iz vestne delavuosti je bila poklicana, mimo in brez bolečin, združena z Bogom, kakor je bilo celo življcnje. Mir vrli ženi!«