K njiževna   p o r o č i 1 a
žalostna zalezovanja in škodoželjna napadanja teh krvoločnih milijonskih članov mikrokozma je ogrnil avtor v dokaj porabljeno klišejsko fabulo o kraljeviču (kraljevski bacil Suhec), ki si po očetovi smrti (oporoka kralja Tenkopraha) mora z junaškimi čini zaslužiti prestol, in o prebrisanem služabniku (bacil Treska), ki neizkušenega gospodarja lokavo vodi in kjer le more — goljufa in izkorišča. Vse bi bilo dobro, če bi se pravljičnost zgodbe in trpka, temna socialna premišljevanja in prikazovanja, ki jih je knjiga od začetka do konca polna, tolikrat ne prepirali, odbijali. Priznati moram, da nešteta opisovanja bede, lakote in kri sesajočega «kruhoborstva» po večini niso močno pretirana, ampak v tako nasilni meri v mladinsko pravljico ne sodijo in nedorasli bralci mestoma tako grenke duševne hrane ne bodo radi uživali.
Že uvodno poglavje (Zdravo in bolno mesto) otrokom ne bo po godu in ga najbrž tudi razumeli ne bodo. Prav tako jim težko, obupno poglavje «Med kruhoborci» zbog svoje žalostne in brez dvoma preveč črnoglede zabarvanosti ne bo moglo mnogo dopovedati, nasprotno, še odvrnilo jih bo morda. Zdi se mi, da ravno važnih poglavij, ki bi ne smela vcepiti strahu pred bacili, ampak le, če je to na vsak način potrebno, zanimanje in veselje do higiene, mladina ne bo pregledala od take plati. Knjiga jo utegne morda celo zbegati in napraviti iz nje nadležne hipohondre in smešne bacilofobe. Saj si še strahu in mladinskim povestim odrasli človek tu in tam težko pravilno predstavi dogodek in potem iz njega izlušči tehtni zmisel.
Zadovoljni pa bodo mladi bralci z nekaterimi res posrečenimi prizori. Gotovo jim bo ugajala ježa na bolhi, potovanje na muhi, prekanjeno pro-duciranje  Trske, zlasti  zadeva  s  krilci in  kraljevičevo  smrtjo.
Ribičič pripoveduje prijetno, domače. V pripovedovanje vpleta gladko tekoč, naraven, poživljajoč dialog. Jezikovno avtor dela ni dovolj pregledal in opilil. Našel sem več nedopustnih izrazov, tako na primer, zajamrala, skumrala, na parah itd. Cesto sem za nikalnico pogrešil rodilnik in naletel na preveč  trpnih  oblik.  Tiskovne  napake  ne  motijo   razumevanja.
Jakčevi lesorezi 'so zgodbi primerno mrki.                             Pavel Karlin,
Giovanni Boccaccio, Dekameron. Prevel Andrej Budal. I. knjiga. 1926. Tiskovna zadruga v Ljubljani. Str. 270^
Po babilonskih svetiščih so v davnimi oboževali blodnice; stari Grki so v javnih sprevodih ob posebnih prilikah nosili phallos okoli; sv. Hieronim, prevajaje biblijsko zgodbo o Davidovem sinu, ki z zvijačo dobi lastno sestro Tamaro, ali idilično zastranico o Ruti in Boozu, je imel pod zglavjem Ari-stofanove komedije, ne da bi se spotikal ob atenskih smelostih; sv. Tereza je rada prebirala prvotnega Amadiza, čigar najnovejšo očiščeno izdajo si neki ljubljanski dnevnik ni upal oglasiti iz moralnih pomislekov. Ne rečem, ko bi bilo šlo za starofrancoske fabliaux!
Nakopičiti bi se dali primeri, kazoči, da se človeški rod po vsem videzu stara. Ob pretirani sramežljivosti se nehote spomniš Hugojevega stiha: Toute fille de joie en sechant devient prude... Kolikokrat je v zadnjih časih gosposka zvala na odgovor drznejše pisce, kot so Notari (Quelle signore), Gh. Swinburne (Oda na Anaktolijo) in drugi, našteti v Ljubljanskem Zvonu. 1922., str. 360. Sicer je res, da je bil tridentski zbor postavil Dekamerona na indeks, a to se je zgodilo zbog pikre satire, naperjene proti malovrednim redovnicam in svečenikom. In na prošnjo jezikoslovcev se je naposled pri-
148
Književna   poro -č iT ai
redilo «popravljeno» izdanje, kjer so se opatice nadomestile z običajnimi dekleti in duhovni s trgovci ali vojaki.
Ne gre pa misliti, da bi bil Boccaccio Voltaire 14. stol. niti prednik Molinovemu donu Juanu. Pošteni trgovec in učenjak je na priltko ostavii ves svoj imetek, obilno knjižnico, svojemu izpovedniku, nekemu samostanu pa «vse svete relikvije, ki jih je s težko muko in v dolgem času zbral iz vseh delov sveta». Tako mož, ki je presijajno opisal fratra Čebulo (VI., 10) ... «Je li zla navada ali prirodna napaka, da se rajši smejemo slabim stvarem nego dobrim?» vprašuje malopridni Dioneo (V. 10). Toliko je gotovo, da jemlje avtor Dekamerona take slabe strani vsakdanjega življenja poglavitno zbog njihove smešnosti. Tu njegov plamen najviše plapola, medtem ko je v tragičnih prikazih mnogo šibkejši. Če je Dantejeva mojstrovina božanska, divna komedija, je Dekameron ljudska komedija, zrcalo svoje dobe, odsev zdrave, mirne poltenosti, ki je početek življenja. Posebna vrlina te «deseto-dnevnice» je dramatska napetost in pa bujna pestrost, omogočena po orientalskem načinu okvirjenih pripovesti, ki ga je pozneje posnela tudi kraljica Marguerite de Navarre v svojem Heptameronu.                            1
Duhoviti Boccaccio, Parižan po materi in rodnem mestu, je nekaterim (Wiese-Percopo) stvaritelj moderne novele, medtem ko gospa Whartonova (The Writing of Fiction, 1925.) pripisuje to čast Francozom, ki pa jo spet odstopajo Cervantesu. Bilo to kakorkoli, za italijansko prozo pomeni Dekameron znaten napredek. Slovenska izdaja pa bo zavzela odličen prostor v naši pismenosti, saj se je ročni in točni prelagatelj še izpopolnil od Manzoni-jevih «Zaročencev», tako da bi mu mogel celo strog Aristarh redko kaj opo-nesti. Navedel bi n. pr., da je tiskarski škrat str. 262 snedel zaimek «ki>, 263. mladenko za dve leti postaral (izvirnik quattordici), 264. po nepotrebnem dodal «moliti h k o m u», 268. bi za «falce» nam. kosa rekel srp, ker gre za žensko orodje in orožje. Tako hrvati ta izraz i Jakša Sedmak v uspelem prevodu iz 1. 1923., opremljenem s preglednim uvodom in De Hoogejevimi slikami. Istotam je podomačil sequitare i cavrinoli z «goniti srne», Budal pa «slediti srnjakom»; prav bi bilo srnjake, saj zveza tega glagola z dajal-nikom je novejši germanizem. Porre le corna sopra il cappello (194) slove pri nas: «mu v brk osle pokažejo», zagrebško izdanje pa je čisto prav ohranilo prvotno podobo rogonosca (cocu): «Tako Krist postupa s onim, ko ji mu postavlja rogove na glavu». Masetto je namreč prešestoval z redovnicami, Kristovimi nevestami.
Vzorna oprema — tako številne podobice kot jasen, dasi droban tisk na dobrem popirju — vam omili velezabavno in kulturnohistorično pomembno knjigo, ki bi potrebovala vsaj nekaj vrstic o avtorju «Dantejevega životd-pisa». Kdor pa se boji pohujšanja, mu kličem: caveat emptor!     A. Debeljak.
Fridolin Žolna: Tokraj in onkraj Sotle ter tam preko. Domorodne hudo-mušnice III. Splošna knjižnica, zvezek 56. Str. 68. V Ljubljani 1925.
Slovenski Reclam ali Otto, Zvezna tiskarna, je v svoji podjetnosti tekom kratkih let obelodanila poleg številnih drugih snopičev tudi pet knjižic našega najboljšega humorista. Ta hodi zadnje čase cesto po poti, ki jo je prvi nastopil Jules Janin (1804—1874), ustanovnik novinarskega listka. Skladno z Rabelaisovim izrekom, da je smeh človeku bistveno svojstvo, obravnava Fr. Ž. v šegavi in šaljivi, pa ne žaljivi obliki razne trenutno važne zadeve: jezikovno vprašanje Slovenca, ki zajde onkraj Sotle, mnogoličnost cirilice, pijančevanje,   sveta   vojska,   plače   državnih   uradnikov   in   zasebnih   usluž-
149