Odgoja in nauk. Človek je tako vstvarjen, da potrebuje odgoje. Odgoja mora naj pred skerbeti, da je človek na telesu zdrav in gibčen, potem, da se učf misliti, in da si pridobuje za vsakdanje življenje potrebnib znanosti, da se njegova volja napcljuje in nagiba k dobreuiu, da je njegov duli jasen iu za vse lepo občutljiv, in da se ruu v sercu zbuja in ukorenini prava pobožnost. Odgoja je namen, in sredstvo k teuiu je navada in nauk. Navada k vsemu dobremn mora se pri otrocili začenjati že doma, že v maternein naročji. Ako otroci prišedši v šolo ne prinesejo sabo lepili navad, pred vsemi pa navade na pokorščino, je potem učenje brez posebnega vspeha. Za take lepe navade morajo skerbeti posebno matere. Dobro je, ako se odraščena dekleta pri daljnem izobraževanji namesto, da bi se s tujimi jeziki preveč ukvarjale, uče, kako se mladina odgoja; zastran tega pa je tudi treba, da starši podpirajo tiste, ki v šoli in doma izrejajo njihove otroke. Stari učitelj jc imel navado, da je staršem, ki so mu otroke v šolo pripeljali, naročal dve reči. Djal jim je: ,,Sam ne iiioreni vzrejati, vi morate mi pomagati, in če mi pomagate, nikar mi ne zavirajte, t. j. kedar jaz hočem naprej, da bi vi hotli nazaj". In če so mu starši svoje otroke bvalili, da že nekaj šolskib reči znajo, pavedal jiin je povest od godca, ki je učil citrati. Ta godec je rekel: ,,Kedar pride k meni kak učenec, ki nič ne zna, tirjam za podučevanje pet goldiuarjev, če pa že kaj zna, pa deset". In če so ga vprašali, zakaj tako, djal je: ,,Pet gld. tirjam da ga učim, in pet, da ga odvadim, kar prav ne zna". Tako so tudi nekteri starši, ki mislijo, da otroci morajo vsaj čerke poznati, ko gredo v Šolo, ter jih že eno leto popred ali sami uče ali pa b kaki stari zasebni učenici pošiljajo k nauku. Toga truda staršem kar nič ni treba. Učenje je šolska reč. Starši naj le skerbe, da svoje otroke lepo vzrejajo, t. j. da jih navadijo na vsako besedo naglo vbogati in pri naj manjšem delu gledajo na to, da so natančni, ker šolski otroci morajo na tanko spolnovati učiteljeve ukaze, čc se hoče, da v šoli napredujejo. Domača ali hišna naloga je tedaj, da starši otroke vzrejajo, šolska pa, da se podučujejo in pri tein tudi ob enem vzrejajo. Višje šole imajo več opraviti z učenjem. Odgoja mora tedaj v domači hiši vterditi si koreninc in potem v enem kolovozu s šolo nadaljevati, učenje pa se mora vse le šoli pripuščati. Tudi tako imenovano posebno podučevanje učencev (inštrukcije) so nepotrebne. Večkrat se prigodi, da se učenec v šoli napeljuje po tem, donm pa po drugem vodilu, in nasledek tega je splošna zraešnjava, da učenec ne napreduje. Pravo učenje v šoli ima za svojo poglavitno nalogo opazovanje, po kterem potem vsi zaumeni prihajajo v učencevo dušo. Že Komenski je djal: nV šoli naj se učenec uči najpred opazovati, potem še le popisovati, ker le iz opazovanja izhaja pravo učenje in prava terdna vednost". V šoli se mora otroke vaditi prav in redno misliti in sicer tako, da pri mišljenji tudi čuti. Tedaj je perva učiteljeva naloga ta, da učence vadi z občutkom misliti, ker v tem je podlaga vsega drugega izobraževanja za opazovanje, predstavljanje in zanmenje. Naj bi tedaj starši in učitelji dobro razumevali svojo nalogo. Starši naj bi svoje otroke ocl pervega tremrtka, ko jim jih Bog da, prav vzrejali, učitelji pa naj bi v šoli dobro vzrejo nadaljevali in jib prav podučevali. Le s teni, ako domača biša in šcla spolnujeta svojo dolžnost, širi se oinika med ljudstvoin.