o OBJAVLJANJU VIROV ZA ZGODOVINO NOB V SLOVENIJI (Referat na IV. posvetovanju slovenskih arhivistov v Ptuju 21. in 22. maja 1968) TONE FERENC Narodnoosvobodilna borba je prav gotovo eno najzanimivejših razdobij naše narodne zgodovine. Razkosan, zasužnjen in obsojen na narodno smrt je slovensiki narod v tem naj- bolj usodnem obdobju svoje zgodovine, zbran v Osvobodilni fronti, dosegel takšno narodno enotnost kot nikdar prej. V uporu, ki ga je začel kmalu po okupaciji, si je prvič v svoji zgodovini ustvaril svojo narodno vojsko, zgra- dil svojo ljudsko oblast ter »stopil v krog suverenih narodov«. Zato bo to obdobje še dolgo časa pritegovfalo pozornost številnih zgodovinarjev, filozofov, sociologov, književ- nikov itd. O dosedanjem zanimanju priča več kot deset tisoč v letih 1945—1963 samo v slo- venskem jeziku objavljenih člankov in raz- prav o narodnoosvobodilnem boju slovenske- ga naroda. Zato je v primerjavi z drugimi, lahko bi rekli, s sosednjimi obdobji naše na- rodne zgodovine, tj. v primerjavi z obdobjem stare Jugoslavije ali z obdobjem socialistične graditve tudi veliko večje zanimanje za izda- janje virov. Pregledujoč, koliko virov so ustanove ali posamezniki v Sloveniji do sedaj izdali, kak- šne vire in kako so jih izdajali in jih še izda- jajo, postavljam naslednje teze: 1. V nobeni drugi jugoslovanski pakrajini niso vložili toliko naporov za to^ da bi pri izdajanju virov iz obdobja narodnoosvobodil- ne borbe načrtno in sistematično zajeli vire s čim širšega tematskega področja. 2. Kljub široko zasnovanemu izdajanju vi- rov iz narodnoosvobodilne borbe, v katerem v Sloveniji prednjačijo ne samo pred jugoslo- vanskimi pokrajinami, temveč tudi pred mnogimi drugimi državami, v katerih je te- kel protifašistični boj, glede izdajanja nekate- rih vrst virov zaostajamo za drugimi. 3. Kljub m.nogim izdajam virov iz narod- noosvobodilne borbe pa nimamo skoraj nobe- ne znanstvene izdaje. Te svoje teze bom skušal podpreti s krat- kim orisom dosedanjega izdajanja virov. Opravičujem se, da se ne bom držal strogega kronološkega reda, temveč bom najprej go- voril o treh najpomembnejših in načrtnih iz- dajah virov. I ZBORNIK DOKUMENTOV IN PODATKOV O NARODNOOSVOBODILNI VOJNI JUGOSLOVANSKIH NARODOV, DEL VI — BORBE V SLOVENIJI To obsežno edicijo virov je začel leta 1949 izdajati Vojaški zgodovinski inštitut JLA v Beogradu. Čeprav to ni nikjer posebej pove- dano, je vendarle iz uvodov redakcije k ne- katerim delom zbornika razvidno, da je bil osnovni namen izdaje, v času najmračnejše propagande Informbiroja z viri prikazati na- šo narodnoosvobodilno borbo in ovreči in- formbirojevske laži in klevete. Drugi namen je bil s pomočjo virov seznanjati naše ljudi z razvojem naše narodnoosvobodilne borbe. Iz- dajatelj torej ni imel namena izdati kakšne znanstvene izdaje virov iz obdobja naše na- rodnoosvobodilne borbe, vendar je s sočasno objavo tudi okupatorskih in kvislinških do- kumentov ter s številnimi več ali manj kri- tičnimi in zanesljivimi opombami ter pojasni- li omogočil, da edicija lahko služi raziskoval- cem vsaj kot priročnik ali informator. Edicija je bila že od začetka teritorialno in časovno zamišljena zelo na široko; zajela naj bi dokumente iz vseh jugoslovanskih pokra- jin in vseh štirih let osvobodilne vojne. Vse- binsko pa je bila že od začetka omejena le na tiste dokumente —■ partizanske, okupatorske in kvislinške — ki prikazujejo oborožen boj, tj. nastanek in razvoj partizanske oz. narod- noosvobodilne vojske, njene akcije in opera- cije, sovražnikove operacije in akcije ter nje- gove represalije proti civilnemu prebivalstvu. Dokumenti iz vsake pokrajine so prišli v svoj del (tom) zbornika, tako da so dokumenti iz Srbije v L, iz Cme gore v III., iz Bosne in Hercegovine v IV., iz Hrvatske v V., iz Slo- venije v VI. in iz Makedonije v VII. delu. Za- nimivo je, da so dokumenti vrhovnega štaba NOV in POJ ter njegove operativne skupine v II. delu. Vsak del ima več knjig (npr. V. del že več kot 33 knjig) z okrog dvesto ali še več strogo kronološko razvrščenimi dokumenti, v prvem delu knjige s partizanskimi, v drugem pa z okupatorjevimi in kvislinškimi. Natanko po desetih letih je izdajatelj razširil edicijo še s tremi deli in sicer z VIII. — akcija na Jadranu, IX. — partijsko-politični dokumen- ti, in X. delom — jugoslovansko vojaško le- talstvo. Namerava pa izdati še pet delov, tj. XI. — končne operacije za osvoboditev Jugo- slavije, XII. — gradivo nemških okupatorjev, XIII. — gradivo italijanskih okupatorjev, XIV. — gradivo madžarskih okupatorjev in XV. — gradivo o aprilski vojni 1941. Kot vidimo, so se sedmim teritorialno dolo- čenim delom najprej pridružili štirje temat- sko določeni deli, in končno še 4 deli; ti v bistvu pomenijo dopolnilo z okupatorjevim gradivom, ki ga hranijo inozemski arhivi. Ti- sto gradivo namreč, ki ga hranijo naši arhi- vi, je bilo v glavnem že objavljeno v prvih sedmih delih zbornika. 107 Doslej je v tej ediciji, ki po svojem obsegu nima primere v državah, kjer je bilo razvito odporniško gibanje, izšlo že okoli 120 knjig, , pričakujejo pa, da jih bo izšlo skupno okrog 180. To načrtno izdajanje virov so pohvalili tudi na II. mednarodnem kongresu za zgodo- vino odporniških gibanj v Milanu leta 1961. Kot že rečeno, so. dokumenti iz Slovenije objavljeni v VI. delu zbornika. V tem delu je izšlo doslej 14 knjig z več kot 3.000 doku- menti od aprila 1941 do 15. julija 1944, med- tem ko sta nadaljnji dve knjigi za obdobje do konca oktobra 1944 že pripravljeni za tisk. Računajo, da bodo izdali skupno okoli 22 knjig, od katerih bi bili poslednji dve dopol- nilni, z gradivom iz inozemskih arhivov. Vsi dokumenti v celotni ediciji so objavlje- ni v srbohrvatskem jeziku, kar pomeni, da vse izvirnike v slovenskem in makedonskem ter nemškem, italijanskem, madžarskem in bolgarskem jeziku prevajajo v srbohrvatski jezik. To kaže, da je bila celotna edicija pri- rejena le za srhohrvatsko jezikovno področje in za potrebe jugoslovanske armade. Zato je najprej zgodovinski oddelek CK ZKS in od leta 1959 dalje na novo ustanovljeni Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani skupaj s sodelavci Vojaškega zgodovinskega inštituta JLA pripravljal tudi slovensko izdajo knjig VI. dela zbornika. Doslej je izšlo že 12 knjig, 13. pa je pripravljena za tisk. Ker objavlja slovenska izdaja zbornika vsaj partizanske dokumente v izvirniku, je torej primernejša za uporabo, čeprav tudi ta ne ustreza znanstveni ediciji, saj so okupator- jevi dokumenti prevedeni v slovenski jezik in torej teh dokumentov nima v izvirniku. Veli- ka škoda je, da niso nadaljevali prakse 2. knjige II. dela zbornika, ki ima nemške do- kumente najprej v izvirniku, nato pa še v srbohrvatskem prevodu. So pa še druge po- manjkljivosti, ki tej ediciji jemljejo težo znanstvene edicije virov. Zlasti škoduje iz- puščanje nekaterih delov dokumentov. Izpu- ščaj o pa iz dveh razlogov: 1. iz političnih, kadar redakcija meni, da bi objava nekega odlomka lahko škodovala ugledu avtorja ali naslovnika dokumenta ali kaki tretji osebi, o kateri govorijo odlomki, 2. kadar redakcija meni, da neki del dokumenta za proučevanje zgodovine NOB ni toliko pomemben, da bi ga bilo treba objaviti. Iz primerjave izpušče- nih delov dokumentov se vidi, da imajo po- samezne redakcije — in le-te se večkrat spreminjajo, kar vsekakor ni koristno — zelo različne, včasih celo zelo subjektivne poglede na to, kaj je treba izpustiti in kaj ne- Iz kakšnega dokumenta so izpustili celo odlo- mek, ki so ga že bili objavili v kakšnem drugem delu zbornika (Prim. npr. Zbornik H/l, dok. 11 in Zbornik IX/1, dok. 13). Tudi prevodi so problematični: včasih gre celo za napačen prevod izraza, ki lahko popolnoma spremeni smisel vsebine. Naj navedem pri- mer: V 7. knjigi VI. dela zbornika — srbo- hrvaška izdaja, je prevajalec nacistični izraz »Schutzangehörige«, kar pomeni osebo, ki ji nacisti niso dali nemškega državljanstva, tem- več le —■ kot so se sami izražali — »zaščito nemškega rajha«, prevedel s »pripadniki za- ščitne policije«, kar je povsem nekaj drugega. Čeprav so redakcije posameznih delov zbor- nika v začetku obljubljale, da tekstov ne bodo spreminjale, niso vedno držale te oblju- be. Soi primeri, da so kakšno osebno ime ali psevdonim v tekstu enostavno nadomestile z N. N. (Prim. Zbornik II/l, dok. 11, 14, 20, 103 itd.). Tako je npr. v vsej 1. knjigi II. dela psevdonim Josipa Kopiniča-Vazduh, Valdes, ki je v Zagrebu vzdrževal radijsko zvezo s Komintemo. v Moskvi, dosledno nadomeščen z N. N. Dogodilo se je tudi, da so pri objavi dokumentov izpuščali celo podpise nekaterih funkcionarjev, ki so pozneje odpovedali. Ta- ko so npr. v srbohrvatski izdaji 4. knjige VI. dela zbornika izpuščali podpis načelnika vr- hovnega štaba Arse Jovanoviča, ki se je, ko je bil nekaj mesecev v Sloveniji, po Titovem pooblastilu sopodpisoval na poveljih, okrož- nicah itd. glavnega štaba NOV in PO Slove- nije. Niso si tudi dovolj prizadevali, da bi skrbno preiskali vse, tudi še neurejene ali še ne dovolj urejene arhivske fonde in zbirke ter tako v srbohrvatski izdaji nekaterih knjig VI. dela zbornika niso objavili mnogih do- stopnih dokumentov, ki bi po svoji vredno- sti morali biti. V slovenski izdaji so to po^- manjkljivost odpravili. Navedel sem nekaj kritičnih pripomb, ne zato, da bi hotel razvrednotiti prizadevanja izdajateljev te edicije, temveč bi rad opozoril, da lahko edicija rabi raziskovalcu le kot pri- ročnik, informator, da pa se mora posluževati predvsem izvirnikov. Povedal sem že, da omenjena edicija zaje- ma le dokumente o vojaških akcijah in ope- racijah v narodnoosvobodilni vojni v Slove- niji. Redakcije so si sicer več ali manj uspešno prizadevale, da z izborom dokumentov in s pripombami pod črto — le-te pa so včasih premalo popolne ali premalo precizne — po- dajo čim popolnejšo sliko najpomembnejših dogajanj, vendar je opravičena pripomba, da bi moralo biti še več dokumentov in opomb s podatki o drugih aspektih rasti in razvoja naše partizanske in osvobodilne vojske in ne samo o operativno taktičnih. Vedno večji se kaže tudi problem razmerja med objavljenim gradivom in gradivom, ki ga hranijo inozemski arhivi in že postaja dostopno našim raziskovalcem. Gre predvsem za okupatorsko gradivo, ki pa je nujno po- 108 trebno za preučevanje zgodovine narodno- osvobodilne vojne. Tega gradiva je v ino- zemskih arhivih vedno več na razpolago. O gradivu nemškega okupatorja v inozemskih arhivih sem govoril na 3. posvetovanju arhi- varjev v Kopru leta 1966. Lansko leto pa je postalo dostopno tudi zelo pomembno gradi- vo italijanskega okupatorja v National Archi- ves v Washingtonu. Lahko rečem, da še tako vnet raziskovalec zgodovine NOB, ki si sicer mora na lastne stroške nabavljati to gradivo, postaja že malodušen spričo vedno večjih količin arhivskega gradiva v inozemskih ar- hivih. Redakcija meni, da bo treba to gradivo upoštevati pri pripravi dveh ali treh dopol- nilnih knjig VI. dela zbornika. V poslednjem času so se pojavile težave pri financiranju slovenske izdaje VI. dela zborni- ka. Medtem ko ima Vojaški zgodovinski in- štitut JLA kolikor toliko zagotovljena finanč- na sredstva za tiskanje srbohrvaške izdaje, pa Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani nima denarja za tisk slovenske iz- daje. Ne da bi se spuščal v razpravljanje o umestnosti dveh izdaj istih dokumentov, pa moram vendarle izraziti obžalovanje, da se postavlja vprašanje nadaljnjega izhajanja ravno tiste, tj. slovenske izdaje, ki je izvir- nejša in za zgodovinarja tehtnejša in korist- nejša. II DOKUMENTI LJUDSKE REVOLUCIJE V SLOVENIJI Ce edicija, o kateri smoi pravkar govorili, teritorialno zajema vse jugoslovanske pokra- jine, pa edicija Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji obsega dokumente le iz Slovenije. Po pogovorih in dogovorih v Institutu za izu- čavanje radničkog pokreta naroda Jugoslavije v Beogradu naj bi tudi ta edicija — seveda z drugačnim naslovom —■ zajela vso Jugosla- vijo. Ker pa so se tako osrednji kot tudi mno- gi republiški inštituti za zgodovino delavskega gibanja le počasi lotevali izpolnjevanja do- govorjenih nalog in soi bila med njimi tudi nesoglasja glede vsebine nove edicije — ne- kateri so hoteli, naj bi vanjo prišli tudi spo- minski sestavki itd. — je Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani leta 1962 za- čel sam izdajati edicijo in ji dal tudi naslov »■Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji«. V tej ediciji so objavljeni najpomembnejši dokumenti političnih in oblastnih organov in ustanov narodnoosvobodilnega gibanja v Slo- veniji. Doslej so izšle tri knjige, ki za obdobje od marca 1941 do oktobra 1942 obsegajo 501 dokument, medtem ko je četrta knjiga za ob- dobje november—december 1942 že v tisku. Pripravljajo pa tudi nadaljnje knjige za prvo polovico 1943. leta. Glede oblike izdajanja teh dokumentov so obveljali enaki kriteriji kot pri Zborniku do- kumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, tj. enak kro- nološki red objave, enak način pojasnjevanja imen in pojmov ter enak način opremljanja težje razumljivih in nejasnih mest z opomba- mi redakcije, enak, vendar nekoliko bolj iz- brušen kriterij za izpuščanje nekaterih mest v dokumentih itd. Ker ta edicija ne vsebuje okupatorjevih dokumentov, so objavljeni do- kumenti popolnoma enaki izvirnikom; po- pravljene so samo najbolj grobe jezikovne napake, celo oblika objavljenih dokumentov je ostala zvesta izvirnikom. Redakcija si je prizadevala, da bi edicija kar se da rabila tudi za znanstvene namene. (»Glavna vred- nost knjige so ravno neposredni, sodobni do- kumenti, ki so sami na sebi objavljeni zelo natančno in vestno ter že s tem dokumentira- jo probleme, o katerih govore.« France Skerl: Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji. Knjiga I. Zgodovinski časopis 1963 str. 294— 301.) Se največja pomanjkljivost te edicije je, da redakcija v svojih opombah k posameznim dokumentom včasih ni navedla vira, iz kate- rega je črpala podatke pri sestavljanju opomb. Ker je za začetno obdobje naše narodno- osvobodilne vojne iz raznih razlogov ohranje- nega bolj malo arhivskega gradiva, se pri izdajanju dokumentov ljudske revolucije do- slej ni tako ostro postavljalo vprašanje o iz- boru dokumentov, kot se bo postavljalo v prihodnje, ko število dokumentov narašča, lahko bi rekel, kar p>o geometrijskem zapo- redju. Tako je redakcija v prvih treh knjigah objavila vse dokumente, ki po svoji vsebini sodijo v to edicijo, čeprav so bili že objavlje- ni v kakšni drugi ediciji, medtem ko od četrt- te knjige dalje že drugje publiciranih do- kumentov več ne objavlja. Pojavljajo se predlogi, naj ne bi objavljali gradiva kot do- slej, tj. po kronološkem redu, temveč po te- matiki. Vsak list, ki so ga izdajali vodstveni organi narodnoosvobodilnega gibanja, naj bi izdali kot posebno edicijo: Kot posebno edicijo naj bi izdali npr. tudi letake iz let 1941—1942, enako zapisnike nekaterih orga- nov, okrožnice, navodila itd. Vsaka enota naj bi bila v sebi zaključena, zraven pa lahko vključena v celotni sistem izdajanja doku- mentov. (»Tak široko zastavljen koncept bi bU znanstveno vsekakor sprejemljiv in ute- meljen, morda celo bolj kakor sedanji način izdajanja dokumentov. Zahteval bi seveda več truda in več napora, toda rezultati bi bili trajni, pravzaprav bi bili kar dokumentarni spomenik našega narodnoosvobodilnega boja.« France Skerl: Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji. Knjiga I. Zgodovinski časopis 1963, str. 296—297.) Treba je povedati, da , 109 nekaj takih edicij oziroma ponatisov listov že imamo — naštel jih bom pozneje — vendar so večino izdali bolj v slavnostne, ne pa v raziskovalne namene. Osebno menim, da bi na tematski način izdaje za večino dokumen- tov ljudske revolucije lahko prešli šele za čas od 1943. leta dalje, ko je ohranjenih že več arhivskih fondov ustanov in organov narod- noosvobodilnega gibanja (registrature okrož- nih, pokrajinskih in drugih odborov OF in komitejev KPS) ali določene vrste dokumen- tov (npr. zapisniki sej lOOF). Za obdobje do jeseni 1942 je kolikor toliko v celoti ohranje- na le ena registratura političnih organov, in sicer OOOF Kočevje. Drugo pomembno vprašanje, ki so ga ne- kateri postavljali ob začetku izdajanja Doku- mentov ljudske revolucije v Sloveniji, je, ali ne bi bilo primemo poleg dokumentov, ki so jih ustvarili organi in ustanove narodno- osvobodilnega gibanja, objavljati tudi tiste okupatorjeve dokumente in dokumente slo- venske kontrarevolucije, ki govore o politič- nih razmerah v Sloveniji, o moči in akcijah Osvobodilne fronte itd. (»Vprašanje pa je, če proces, katerega potek si je uredniški odbor namenil pojasniti in osvetliti s sodobnimi dokumenti, res pojasnjujejo samo dokumenti, ki po provenienci pripadajo narodnoosvobo- dilnemu gibanju. Ali morebiti kak okupatorski dokument ne more bistveno prispevati k večji jasnosti določenega dogodka oziroma člena v razvoju našega narodnoosvobodilnega boja, to je naše revolucije? Prav isto more veljati tudi o dokumentih, ki so nastali v okviru kontrarevolucionarne akcije pri nas. Znano je, da njenega dokumentarnega gradiva ni tako malo.« France Skerl: Dokumenti ljudske re- volucije v Sloveniji. Knjiga I. Zgodovinski časopis 1963, str. 295—296.) Menim, da se je redakcija pravilno odločila, da bo takšne do- kumente izdala posebej. Pravilnost te odlo- čitve potrjuje dejstvo, da takšni dokumenti še niso dostopni niti pri nas, da jih je mnogo v inozemstvu itd. Gradivo bo torej dostopno šele čez nekaj let in ga bo mogoče izdati po- polnejšega kot sedaj. Prav gotovo bo v pri- hodnosti tudi več razumevanja za znanstveno objavljanje gradiva, tj. za objavljanje v iz- virnem jeziku ob paralelnem prevodu in brez tako številnih izpuščanj problematičnih mest. ni ZBORNIK FOTOGRAFIJ IZ NARODNOOSVOBODILNEGA BOJA SLOVENSKEGA NARODA 1941—1945 To je tretja edicija virov iz obdobja naše narodnoosvobodilne borbe. Lahko mimo tr- dim, da ni noben narod v okupirani Evropi ohranil toliko fotografskega gradiva o svojem osvobodilnem boju kakor ravno slovenski. O tem priča nekaj podatkov: samo fototeka Mu- zeja ljudske revolucije Slovenije v Ljubljani — ki pa ni edina ustanova, ki hrani gradivo iz tega časa — hrani več kot 960 originalnih filmov partzanskih, za tisti čas poklicnih, fo- toreporterjev in posameznih partizanov — fotoamaterjev z okrog 25.000 posnetki iz let 1942—1945. V celoti pa hrani omenjena foto- teka okrog sto tisoč fotografij in posnetkov najrazličnejšega izvora iz obdobja druge sve- tovne vojne. Da bi ohranil najpomembnejše fotografsko gradivo, ki je nastalo v tehnično neugodnih razmerah, in da bi s fotografijami prikazal naš osvobodilni boj, je Muzej ljud- ske revolucije Slovenije pred desetimi leti začel izdajati posebno edicijo dokumentiranih fotografij iz narodnoosvobodilnega boja slo- venskega naroda. Doslej so izšle tri knjige z okrog 3.000 fotografijami iz obdobja marec 1941—februar 1944, medtem ko so nadaljnje- tri knjige v pripravi. Računajo, da bo izšlo v celoti šest ali sedem knjig. V osnovi so knjige izdane v kronološkem redu, v vsaki knjigi pa so fotografije urejene po tematiki in dokumentirane z vsaj tremi ali štirimi podatki: enota ali ustanova ali dogodek, kraj posnetka, čas posnetka, fotograf itd. Da bi dostojno prikazal naš osvobodilni boj tudi drugim narodom, so komentarji k fotografi- jam prevedeni še v angleški in francoski je- zik. Enako je preveden v ta dva jezika kratek pregled narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji izpod peresa dr. Metoda Mikuža. Objavljanje te vrste virov, tj. fotografij iz narodnoosvobodilnega boja, zadeva ob vse večje ovire. Neprimerno več je ohranjenih fotografij iz let 1944 in 1945, ki pa so pri- spele v muzej pomanjkljivo dokumentirane ali pa sploh nedokumentirane. Po toliko letih je npr. težko ugotoviti enoto ali ustanovo na posnetku, še teže pa čas nastanka fotografije. Tri edicije virov, o katerih sem govoril do- slej, tj. Zbomik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilnem boju jugoslovanskih narodov. Dokumenti ljudske revolucije v Slo- veniji in Zbomik fotografij iz narodnoosvo- bodilnega boja slovenskega naroda 1941 do 1945, sestavljajo neko zaokroženo skupino edicij virov iz let 1941—1945, kakršne še nima nobena druga jugoslovanska pokrajina. To so tudi tri edicije, ki jih izdajajo kolikor to- liko načrtno in sistematično in za katere imajo izdajatelji trden namen, da jih bodo kljub finančnim oviram izdali v celoti. Poleg teh treh večjih edicij virov je izšlo še nekaj posameznih zbirk virov. Izšle so zu- naj okvira načrtnega in sistematičnega izda- janja, bolj priložnostno ali pa v počastitev kakega dogodka. Nekatere zbirke so izdane bolj, druge pa manj kritično. 110 v nekaj letih po osvotooditvi so v počasti- tev določenih dogodkov ponatisnih nekatera osrednja glasila narodnoosvobodilnega giba- nja. Tako so leta 1946 za 5. obletnico usta- novitve OF ponatisnili »Mlado Slovenijo« in prvi letnik »Mladine«, leta 1947, ob deseti obletnici ustanovitve KPS, so ponatisnili »Delo«, leta 1954 pa »Delavsko enotnost« (Glej: Franček Saje: Delavska enotnost 1942— 1944. Zgodovinski časopis 1960, str. 308—311). Ponatisi teh treh glasil niso kritične izdaje, za- to se od njih temeljito razlikuje ponatis »Slo- venskega poročevalca« za leti 1938 in 1941, ki ga je za deseto obletnico ustanovitve OF leta 1951 pripravil in opremil s številnimi kritičnimi opombami dr. France Skerl (Glej: Metod Mikuž: Slovenski poročevalec 1938 in 1941, Zgodovinski časopis 1951, str. 412—415). Izšlo je tudi nekaj tematskih zbirk virov, ki se tudi po kritičnosti med seboj zelo razli- kujejo. Dr. Makso Snuderl je leta 1949 izdal »Dokumente o razvoju ljudske oblasti v Slo- veniji«. Ti dokumenti so v glavnem odloki in navodila vrhovnih organov narodnoosvobodil- nega gibanja oziroma ljudske oblasti o gra- ditvi in delovanju organov ljudske oblasti na Slovenskem v času narodnoosvobodilne voj- ne. Komentarji k tem 162 dokumentom so bolj pravna pojasnila, ni pa v opombah po- datkov, kako je potekalo uresničevanje ob- javljenih odlokov. (Glej: Metod Mikuž: Pri- pombe h knjigi »Dokumenti o razvoju ljudske oblasti v Sloveniji. Borec 1950, str. 181—184, 205—207, 229—232.) Ob deseti obletnici zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju je j leta 1953 izšlo gradivo zbora (del Stenograf-; skega zapisnika, poročua, sklepi, odloki itd.) \ pod naslovom Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju od 1. do 3. oktobra 1943. Dokumenti. Tudi ta izdaja gradiva ni kritič- na, ker ni opomb in pojasnil, zelo pomanjk- ljiv pa je tudi seznam odposlancev na koncu i knjige. V poslednjih letih sta izšli dve obsežnejši in temeljitejši zbirki virov. Leta 1963 je Inšti- tut za zgodovino delavskega gibanja v Ljub- ljani izdal zbirko dokumentov z naslovom »Jesen 1942 — Korespodenca Edvarda Kar- delja in Borisa Kidriča v Ljubljani.« Obsega tiste dokumente, ki sta jih napisala ali preje- la Kardelj in Kidrič v Ljubljani od srede oktobra do srede decembra 1942. Zbirka 209 dokumentov, objavljenih po podobnih načelih kot Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji in opremljenih s številnimi opombami in po- ■»^asnili, je zanimiva še zlasti zaradi tega, ker ^ je narodnoosvobodilno gibanje po veliki italijanski ofenzivi ravno tedaj pripravljalo na politično in vojaško protiofenzivo in tudi že prehajalo vanjo. Za nobeno drugo obdobje naše osvobodilne vojne nismo o zamislih, načrtih in glediščih vodstva narodnoosvobo- dilnega gibanja v Sloveniji tako neposredno in natančno poučeni, kakor ravno za to ob- dobje. Člani vodstva narodnoosvobodilnega gibanja takrat namreč niso bivali skupaj, kot v drugih obdobjih, in niso problemov reševali na sestankih, o katerih se niso ohranili za- pisniki, razen kratkih Brecljevih zapiskov o sejah lOOF. Komunicirali so pismeno in iz te ohranjene korespondence smo poučeni o nji- hovih glediščih. Končno je tu še vestno, kritičnoi in pietetno izdana zbirka »Poslovilnih pisem za svobodo ustreljenih v slovenski Štajerski«, ki sta jo pripravila Muzej narodne osvoboditve Mari- bor in Muzej revolucije Celje. Iz 194 poslo- vilnih pisem naših talcev zvemo, kako je mislil in čutil naš človek v najtežjih dneh svojega in narodovega življenja. Ker je ta zbirka pošla že kmalu po izidu, pripravljata izdajatelja novoi, dopolnjeno izdajo. Mimo lahko trdim, da izdaja teh virov še najbolj ustreza znanstveni izdaji in se v tem pogledu temeljito razlikuje od zbirke Pisem na smrt obsojenih, ki jih je pred desetimi leti izdal Franček Saje. Poslovilna pisma talcev je nam- reč tako oklestil, da so, objavljena v njegovi zbirki, povsem izgubila značaj virov. Naštel sem le tiste edicije virov za zgodo- vino narodnoosvobodilne vojne v Sloveniji, ki so izšle kot posebne knjige. Posameznih manj- ših skupin dokumentov, objavljenih v raznih revijah, sedaj ne bom našteval. Iz doslej povedanega lahko zaključimo, da v Sloveniji ni bilo izdanega ravno malo arhiv- skega in drugega gradiva iz narodnoosvobo- dilne borbe. Se največ je objavljenega gradiva o oboroženem boju proti okupatorjem in o političnem razvoju narodnoosvobodilnega gi- banja. Manjkajo pa edicije, kakršne imajo drugod (npr. na Poljskem Documenta Occu- pationis, I—VII), tj. izdaje dokumentov o okupaciji. Kdor spremlja tujo literaturo o drugi svetovni vojni, lahko ugotovi, kako malo se tuji raziskovalci poslužujejo primar- nih virov o sistemih okupacije v jugoslovan- skih pokrajinah, o osnovnih namenih okupa- torjev, o njihovi raznarodovalni poUtiki itd. Seveda bi takšna izdaja dokimientov morala biti kritična in z vsem znanstvenim aparatom opremljena izdaja izvirnih dokumentov in ne prevodov. 111