bretanjska vojvodnja 

ali 

Zmaga čeutmosti 
medolmost~io> 

Naukapolna povest za starost in mladost. 

Poslovenjena iz pisen' KRIŠTOFA ';<311DA . 

V Ljubljani 5 

V zaloibi in na prodaj pri Janezu Giontini, bukvarji.
Y Ljubljani .


Natisnila Ro%allja Eger. 


Rt dino rojstno m/s to in mlade 
leta. 

-ed več sto leti je v grada svojiga 
očeta, vojvoda bretanjskiga, Uhlanda, edina hči in naslednica očetoviga blaga vpervič svet zagledala. Od imen staršev in od 
mladih lét te jnnaške kristjane nič ne vemo ; de so pa Hirlandini starši pobožni , 
bogaboječi stari bili, in de so razun tega , 
de so sami poboino in kristjansko zivéli, 
skerbno se trudili, svojo hčer, ta blagi 
nebeški. dar tudi pametno in keršansko k 
vsirnn dobrimu zrediti, iz njeniga potlejšniga iivljénja lahko sklénemo, zlasti, ké r 

s. pismo pravi : Po sadu se drevo spozna ; 
zakaj tudi iz naslednjih razstav bomo dra
go sadje narlepših keršanskih čednost spoznali, ki je iz tega lepiga drevesa pognalo . 
Ilirlanda je bila plemenita mladika teg a 
drevesa, njéni starši so jo pridnosti i n 
hi,niga dela vadili, v svojih mladih leti h 
nikoli ni postopala, nikoli brez dela bila. 
Kako bi bila sicer nirlanda v svoji rev 


šini pretežke dela múgla opravljati in svojim predpostavljenim vselej vstreéi in zadovoljiti. De je zarés v mladosti te lepe 
lastnosti imela, boste, ljubi moji! iz na

slednje povesti očitno vidni. 

Hirlanda se omoLi z nekim an.qleglin vojvodam. 

avno, kakor pošteni mladenič dosti 
krat hčeri, ktera je s posvetnim veselje m 
in nieemurnim Iišpani zaslepljena, ne pozna, kér take prerokinje nesreče spozno

,.

vati neee, ktera ga, ce po kakšnih okolj 

šinah z njo se soznani, le s sovražnim 

()česani pbglednje ; tako se tudi pridna, delavna, tiha in pobožna, deklica, desiravn o 
nobenih občnih razveselovanj in družb n e 
obiskuje, pred poštenim človek= skriti n e 
more, in kakor jo tak spozna, jo otirajta , 
čisla in ljubi. Hirlanda je bila od mladih dni. 
k delu pervajena, v domači radosti se je veselila, veji del doina pri starših ostajala 
in če jih je tudi kdaj zapustiti mogla, se 
je s tolikanj veeitn veseljem in zadovolj

nostjo verniia ; vender so jo plemeiiti mladenei iz bližnjih in daljnih krajev knialo 

spoznali vsaki jo je obrajtal, čislal in lju


bil, in že naprej se srečniga tel, kteri b i 
jo zaroéni.co imeti in njo blage dni živeti

ai 

mogel. 

Le to se ni dalo pred 1Iirlando dolgo 
skrivati, zakaj sleherni si je želel jo bolj e 
spoznati, in tako svojima sercu zadovoljiti . 
IVIed temi je bil tudi neki angleški vojvoda, Arto po imeni', kteriga je natora s 

poštenim sercam, odkritoserčnimi slavnim i 
občutljeji in z blagim hvale vrednim obnašanjem obdarila, in kterimu tudi nirlanda 
svojiga posebniga spoštovanja in naklonosti skrivati ni mogla . To zapaziti se Arto 
zlo razveseli, in odslej tudi pošten, ko t 
poprej ostane, ravno s tém si je pa s časama Ilirlandino Ijubezin tako perkupil, d e 
mu zadnjič na vprašanje: ako se smé u.
pati, nje roko dobiti, ni odreči mogla . 

Hirlanda mu dalje razodene, de ona 
v svojih sadanjih okoljšinah potrebuje posteniga rno'a, de bi se tolikšnih obiskovanj derznih perlizovavcov znebila ; in de 
ji je tudi umniga gospodarja in oskerbnik a 

ujéniga očetovega deleža treba ; ktero oboje 
pa v njem najti misli . 

Za tako zaupanje se Arto zahvali in 

terdno ji obljubi po svoji odkritoserčni volji, 


kolikor bo mogoče, njénim ieljam ustreči ; 
zadnjič pravi, de naj si ona sama čas po— 
roke zvali. Precej po tem se je za drugi 
prihodnji tjeden za svatovšino pripravljalo . 
Blagosloveča mašnikova roka je roke nju 
zedinila, kterih serci ste ie eno bile; rod 
in prijatli so se poročne zaveze veselili, in 
pri zmernim obedu je vse bilo veselo in. 
radostno. 

Se veči veselje bi bila 111.rlanda občutila, ko bi bila pri radostnim pivu tudi 
svoje ljube stare vidila, tode smert jih j e 
že pred bila pokosila. Sladka tolažba ji j e 
vender ostala, ker je bila prepričana, d e 
so njéni starši v boljšim kraju., de so pri 
dobrim očetu, kér so tako mirno in zadovoljno umeril. 

Arto mora v vojsko iti. 

Vesela in zadovoljna je zdaj bila Ilir— 

Ianda pri svojim ljubim zaročniku ; nar 
vee'i in nar hnenitniši skerb obéh je bila : 
pri oltarju storjene obljube na tanko spolnovati. V zakonu, v kterim mir, ljubezin , 
edinost, bogaboječost gospoduje, prav z a 
prav še dolžnost treba ni, to je : zapovd i 
ni treba, zakaj vse ljubezin prestreže, po— 


koršine ni treba, kér tudi zapovdi ni, i n 
zaroinica iz ljubezni rada vse stori, kar 
bi sicer po zapovedovanji storiti mogla, 
ob kratkim, od takih zakonskih bi se smel o 

reči, de iivita, kot angelca, kakor sta 
Hirlanda in Arto živela. 

Vsa družina in 'vsi podložniki so s e 
veselili te zakonske zaveze, zakaj Arto 

je bil pravičen in krotak gospod svojini 
podlonikam, ter Ijubeznji.vi tovarš svoji 
gospé. Birlanda pa je bila prava mati vsili 
ubožcov, ki nobeniga potrebniga ni brez 
pomoči pušala, temué je dostikrat več po — 
darila, kakor je kaki siromak prosil, é e 
ga je le potrebniga in vredniga spoznala . 

Od vsili strani so perhajali mladima 

zaročnikama srečo v4it, da bi dolgo zadovoljno in veselo živela, hi de bi ju Bo gz ravno tako poštenimi nasledniki obdaril . 
Te odkritoserčne vošila so podlúniki tudi 
v svoje molitve vpletali, ter jih k sedež u 
Dar Vikšiga pošiljali, ki je svojim otroka m 
govoril: „Molite in dano vam bo.” Kako 
bi bil predobri oče take prošnje mogel 
neuslišane odvreči, kako iz ljubezni d o 
njega vnetima zaročnikama svoj blagoslo v 
odreči!? 


Nikakor, temuč vslišal je zdihljéje 
podložnikov in dopadljivo se je na pravičniga gospodarja in njegovo ljubo gospó 
ozerl, tudi čez nju svojo vsigamogoén o 
besedo izrekel : „Rastite in pomnožajte 
se.” Hirlanda je kmalo nebeški blagoslo v 
čutila, kteri je gotovi porok zakonske ljubezni in zvestobe, ter oba zal•očnika st a 
se darivcu vsiga dobriga za predrago podarilo serčno zahvalila, in ga še za vprihodnjič blagoslova in pomoči prosila. 

'Pode ljubi Bog vedne pI•emenbe ve 
selja in terpljenja na tem svetu perpusti, 
de bi njegovi otroci njegove dobredari bolj 

čislali, in de bi nikolj nanj ne pozabili. Po 
svoji modri dobroti tedaj je tudi Artu in 
Hirlandi po dnevih veselja dni terpljenja in 
britkosti poslal. 

Po božji previdnosti namreč se je mogel francozki kralj na vojsko naplavljati, 
toraj je visim svojim vojvodam napovedal 
s svojimi junaki se pripraviti ; starim vojvodam, ki so v vojski že slavno ranjeni 
bili, je sicer dovolil doma ostati, svoje tru 
me pa drugim vojvodam zl•očiti, mladim u 
Artu pa bi sramota bila, ko bi ne bil sam 
s svojimi ljudmi v vojsko šel. 


'težko je Arta neperčakovana pot v 
vojske stala, že zato, ki je svojo gospo , 
ktero je priserčno ljubil, nerad zapustil, i n 
kar mu je še hujši djalo, de se je ona po 

•rojstniga časa nadjala ; toraj se je sam s 
svojimi na pot napravljati mogel. Nar huj
ši mu je bilo, ločitev gospé napovedati, 
vender tudi to je moglo biti, če bi bil prav 
rajši vida, de bi mu to bil kaki drugi opravil. 

Ko se je Hirlanda od perve žalost i 

nekoliko oddahnila, je sama potrebo ločite spoznala ; Arto si je vse perzadjal, j o 
potolažiti: de bo namreč nemožna množica 
sovražnikov kmalo premagana, in de se 
brez potrebe ne bo v nevarnost podajal , 
kamor ga bosta pa vest in dolžnost silila , 
de ga bo božja roka branila, in de bo s 
slavo in častjo sopet v njeno naročje se 

povernil. 

Dneva svojiga odhoda še Arto 
landi razodel ni, pa tudi ona ni mislila, 
de bi že tako blizo bil, ali vse je že bilo 
pripravljeno. In ko je Arto svoji družini še 

posebno naročil bil, gospé skerbno streči , 
in mu včasi kaj od nje oznaniti, je drug i 
dan zgodej Hirlando zapustil, česar sirot a 

** 


I0 

ni zapazila, dokler ni deleč od grad a 
bil. Ko je Arto z svojimi ljudmi, tode tud i 
z žalostnim seream proti. Parizu šel, j e 
Hirlanda sama doma le Bogu svoje britkosti toi'evala. Nič dodriga se ji ni v prihodnost dozdevalo, le k nPbu je zdihovala, in z delavnostjo si je težavne misli pregaiati pr;zadevala, ki so ji vedno nanjali več nedolžno serce tergale. 

Hirlanda in njéni svak Gerard. 

Vojvoda Arto je imel brata, Gerarda 

po imenu, ki mu pa ni v ničemur enak bil. 
Kakor je Arto rad le v tihoti, tréznost i 
v domačim veselju živel, tako je Gerar d 
le v veršeeih in sumečih posvetnih družba h 
in imenitnih pojeilnjah razveseljevanja iskal . 
Razun tega je bil zlo spačeniga serca, i n 
,2e pri svatovini. je z nevošljivim oeesam 
bratovo srečo pretuhtoval, in nič ni boljželel, kakor de bi Arto brez otrok ostal, 
de bi on kdaj k posestvu vojvodstva svojiga brata s tem loiej prišel. Precej po 
svatovšini se je sopet na dvor anglrškig a 
kralja podal, in tam v raznih razveselim!' 
svoje prem oženje tratil. Kakor -tresk ga j e 
pobila novica : de se njegov brat za goto


Il 

vo svojiga rodniga naslednika nadja ; ven— 
dar ga je pa veselila potreba bratove lo

čitve od svoje zaročnice, ker ravno na to 
ločitev je spolnovanje svojih hudobnih 'elsj 
snoval. Precej je sklenil svojo svakinjo obiskati, in že drugi, dan se je v ladijo po— 
dal ; kinalo je prišel v bretanjsko primorje, in zadnjič nenadjaina v grad svojiga 

brata. 

Z velikim -veseljem ga je Hirianda 
sprejela, ker ga je tudi poštenega, kako r 
je brat, mislila. Vse opravila je z nar ve-

čim zaupanjem le njemu zračili menila, p a 
ga je tudi odkritosereno za to prosila in 
z raznimi spakovanji in častmi ga obkladala. 

Kakor vsi hudobniki, je tudi Gerar d 
zviti hlinjic bil, od kraja se je kazal, ka

kor de bi ne imel časa dolgo se muditi, 
in de je le prišel, kakor dolztiost tirj a 

svojo častitljivo svakinjo obiskat ; ko ga je 
pa le še ostati nagovarjala, je obljubil nje

nim Željam vstreči, in kakor bo mogoče 
vse oskerbovati. 

Idej se je Ilirlanda sopel srečno mislila, ali še srečnejšega se je Gerard štel, 
kterimu se je vse do zdej po sreči izšlo . 


12 

IIirlanda je svojiga svaka spodobno častila, pa tudi celi družini ukazala, njega natanjko slušati. Tudi Gerard se je v začetku pošteno in zvesto vedel in se proti 
svoji svakinji prijaznega, lj ubezn j iviga i n 
skerbniga skazoval . 

Nar imenitniši in nar perva njegova 
skerb je bila, kako bi grajsko družimo bolj 

spoznal, ter jo, če ne vso, saj veči del na, 
svojo stran spravil. To je kmalo zapazil 
bil, de pametno in varčno bratovo gospo 
darstvo ni bilo vsim prijetno, ker tii tako 
pogostama pojedin j dajal, in tedej od gostov daril niso dobivali. Le te je s svojo 
darezljlvostjo zaslepiti skušal, in res jih j e 
kmalo za se perdobil. Tudi per drugih se 
je te zvijače poslužil, in spolnil se je pri 
govor : „drvar je sveta gospodar”, ker kmalo 
je cela družina Gerartla čez vse obrajtala . 

Ravno tako si je tudi podložnike per 
dobiti znal. Kadar je od kake nadloge al i 
nesreče zaslišal, precej je, se vé de s pervoljenjem Hirlande veliko podaroval, vse 
lej pa zraven še kej, kakor de bi iz last 
niga bilo, perdeval . Družina, ki jo je Ge 
rard dobro pital, je samo njega podaro 
vavca teh milošinj hvalila in razglaševala, 


13 

in kmalo je bil Gerard povsod, v gradu i n 
zunaj obrajtan in ljubljen: Vender še nekaj, tode do malo zvestih je Hirlanda me d 
družino imela, kterim Gerardovo obnaša

nje iiič kaj ni dopadlo. Ali .Gerard jih je. 
dobro poznal, in skerbno na nje pazil, de 
bi njegovimi' namenu ne škodovali. Nar 
več je bilo hudobsiiku do tega, kako bi babico in hajo perdobir, ki ste že popred v 
grad zaklicane bile . To pa je bilo lahko , 
ker ste revne bile, in ker je babica, kakor skoraj vse take rada jedla in popivkala, zato je kmalo zvijač najdel, ju v 
svojo mrežo ujeti, de ste toliko nesramn e 
postale vsim njegovim hudobnim poveljam , 
se podložiti. 

'Paka se. je v gradu godila, ko j e 
Gerard komaj dva mesca v njem prebival . 
DruGlna, ki se je popred za razveselovanje svoje gospode vse perzadjala, je bila 

idej perpravna jo žaliti in v nesrečo pahniti. Desiravno ni Hirlanda nikoli od dru-
Lih kaj hudiga mislila, vender se ji tud i 
nič dobriga ni dozdevalo ; in kolikor bolj 
se je čas porojstva približeval, toliko huje 
ji je perhajalo, vzroka pa svoje otožnosti 
si ni mogla razložiti. 


Vojvoda Arto v vojski. 

Ker je Arto naglamp , na pot šel, s 

je britkosti, ki bi jo bil per slovesu občutil, ognil ; ravno to ga je pa' zrnirej po poti 
peklo, ter sam sebi je očital : K nje bi bil 
mogel iti, e enkrat jo viditi, od nje slov o 
vzeti, sej le vender ne vém, če se bov a 
še kdaj vi.dila. Hitel bom tedaj sovražnika 
pobili in zmagati, mogočni Bog me bo varoval, sej se le za kralja in za to vojskujem, de bi svojo ljubo tovar:sico kabalo spet 
srečno razveseliti in pozdraviti mogel . 

takim tarnanjem , ki ga je véasi z 
upanjem, veasi z britkostjo navdajalo, j e 

zamišljen tako deleč odjezdil bil, de ga 
je še le speha-nje konj počitka opomnilo , 
ker on, in cela njegova družba so pokrepeevanja potrebovali . 

Vsi voja,k.i so bili do zdaj zl 

o ker se jim je vojvoda zavolj britk e 
ločitve od svoje gospe v serce vsrnilil. To 
de hudo jim je Burgu.udarsko vino jezik e 
odvezalo, 1,e boj in zmaga je bila v mislih , 
in še vojvodu, ko so ga hrabri junaki ne 
premakljive zvestobe zagotovili, se je jelo 
čelo razjasnovati.' Ko je pa sopet odriniti 


15 

čas peršel, in so se že vsi na pot vzdignili, so se mu že spet poprejšne teiave 
ponovile, ga, celo pot nadlegovale, in ga 
še takrat ne zapustile, ko se je že s kraljevo vojsko sklenil bil . 

Nekiga dne je vojvoda tako zarnišljen v šotorju sedel, de prihoda eniga svo

jih nar ljubih prijatlov nič ni zapazil. Prijatel ga en čas molče gleda ; potem ga 
zaprosi, naj bi mu vzrok svoje vediie žalosti in otožnosti razodel, ker je veliko po-
lajšanje, zvestiga in vdeležljiviga prijatl a 
imeti, ,,de sim pa tvoj zvest prijatel, men-
de vsaj ne dvonai? mu reče. 

Arto mu odgovori : De boš prepri

čan, de te res prijatla spoznavam, ti bom 
pa odkril vzrok svoje žalosti. Lej! Kar 
sim ljubo tovar.4'ico zapustil, so mi vedn o 
neke (nesrečonosne) preéutila pred očmi . : 
ravno nicoj, komaj, ko sim zaspal, zagledam v sanjah svojo dobro Hirlando kakor 
merliča le .ati, zraven nje pa jastroba, njeno telo požrešno kljuvati, in njeno oserčj e 
požirati. Nlkolj nikjer ni bilo človeka, d e 
bi ji v pomoč perskoeil, še nekaj njenih 
poslednjih zdihljejev sim slišal ; in še druo»a dva ropa ptiča sta jastrobtx njeno trti,


lilo do raztergati pomagala. Oh! le spin 
niti se teh sani me groza in strah pretrese. Perjatel! bojim se, de to niz; dobi-igo 
ne pomeni. 

Na te besede je še neki dragi znanec vojvodov peršel, kterimu je tudi svoje sanje povedal, pa zastonj sta si ob a 
prijatla perzadevala, te misli iz glave mu 
izbiti, svetovala sta mu tedaj kakiga po — 

ročnika nalaš domu poslati, ki ga bo no r 
bolj goljufne terme preprieati mogel. Voj 
voda je prijatla poročnika posla l 
in kmalo vesele novice od vojvodinje prejel. 

Sarna nul je pisala, mu svojo ljube-
zlil in skerb do njega odkrila, vse okolj 
šine na tanko obznanila : de željno pereakuje, kako mu bo z obetavnim naslednikom namot perhitela, i. t. d. To pismo je 

vojvoda več cenil , kakor vse zaklade in 
vse blago tega sveta, samode skerbelo ga 
je, de ne bo vse v redu. doma šlo, kakor, 
ée bi on zraven bil . 

Hirlanda nesrečna mati. 

Tudi Hilla/odo je otoznost vedno na d 
Iegovala, pa skerbela jo je skrivati, sosebilo v pismu na Arto se je tega opomniti 


1 

zderLala. Ves čas je z delam za svoj e 
prihodnje okoljšine dopernesla, prezalo pe l 
nico iz zelene perprave je nacejala, v ktero je nekoliko popeličnih (Hermelin) podo b 

tako umetavno všiti omela, de so s 

e je, ki so jo ogledovali, njeni lepoti čuditi 

mogli. 

Hudobni Gerard tudi ni toga časa v 
nemar pustil, še le obračal ga je v prid 
spelovanja svojih zlotvornih namemb. obro je vedel, de mu ni mogoče, do posestva vojvodskiga sedeča priti, kakor hi 
tro brat lastne kervi naslednika dobi ; to-
raj je strašni sklep storil, precej perviga 
otroka deleč iz grada umakniti, in raji g a 
umoriti, kakor ga k spoznanju svojih star 
šev in svojiga stanu. priti pustiti . 

Za kaj taciga speljati mu je pač po — 
moči družine, babice in baje treba bilo, p a 
na te se je že precej smel zanesti. Pa per 
vsem tem je vender mogel dvomiti, č e 

kdo more biti tako neusmiljen in groze n 
de bi ga njegov strašni in hudobni name n 

ne prestrašil mu v pomoč streči ; rekel je 
toraj, de je po posebnim povelju svojiga 
brata permoran, otroka precej po porojstvu v angleško primorje poslati, kjer ga bo 


že nekdo pereakoval, in za njegovo daljn o 
postrežbo in zrejenje varno skerbel . Babici 
pa in boji je rekel, de zamorete z vedmm 

molčanjem od vsiga tega za vselej srečn e 
drugae pa nesrečne postati. One pa ste 
xnu njegov ukaz zvesto spolniti obljubile . 

Med temi raznimi perpravami je ča s 
porojstva nastopil, silne bolečine so lihelando tei'ile, de še po pretečenim dnev u 
nič upanja k bolWmu ni bilo, temuč vs i 
pričujoči so menili, de bo samo srnert konec njenih težav ; in bolečine so jo tako 
premagale, de se več ur nič zavedla ni . 

V temu času ravno je srečno porodila, in hudobni Gerard s svojimi ravn o 
tako hudobnimi pomagavkami se je tak e 
perlonosti razveselil, ker zdaj so mladiga 
vojvodiča lahko odnesli, dokler je njegov a 
mati še nesvesta ležala. In res je Le bilo 
dete deleč od gradu odnešeno, ko se j e 
Hirlanda spet zavedla ; tolovaji so po svoji namenjeni poti k primorju hiteli, kjer s o 
jih e vsi drugi Gerardovi pomagači perčakovali. 

Hirlanda, ko se je popolnoma zavedla, je, se ve de, precej po detetu pras' ala, pa žalostni odgovor so ji dali : Nej pač, 


nikar po detetu -ne poprašuje, ker so ga 

preč spravili, de bi se njegove čudne podobe ne prestrašila, kar bi ji v sedanjih 
okoljšinah posebno moglo škodovati. Sicer 
si pa tudi misliti more, de je pri takih bolečiaah skaženo biti, ki bi bile tudi njo skoraj umorile . 

Vojvod'nja vsiga Liga ni mogla nikakor verjeti, zatorej je hotla dete viditi 
kakoršno si bodi, sode poprejšnji odgovor 
je spet prejela, in družina jo je zagotovila, de ji z lahko vestjo deteta še pokazati ne sinejo. S težkim sercam je zdaj 

Hirlanda perčakovala, de je doslej narzvestejši hišna pri nje sama ostala, na t o 
se je '~e nekoliko zanesla, de ji bo p o 
pravici, tedaj tudi resnico razodela . Pa tudi to je bil e Gerard podkupil, tudi on a 
je poprejšnji odgovor dala . 

Kakor je že precej pri pervim odgovoru Hirlandi do smertne nevarnosti slabost prišla, je jo tudi zdaj taka britkos t 
obsula, de je glasno jokaje in plakaje ta

ko oslabela, de se je vnovič bilo bati, d e 
bi tolikimu terpljenj'u smert konca ne bil a 
storila. Pa vender še s tem ni Hirlanda 
kozarca svojih britkost popohiama izpraz


20 

'lila, še le veliko so jo čakale, in s

linji 

cer tolike, de bo vsak rekel, de bi bolj e 
bilo za Hirlando, ko bi bila že zdaj njih 
konec v smerti našla. 

Kaj se je z vojvodiéem zgodilo ? 

Brez skerbi je zdaj vojvodiču dana, 
baja proti primorju. šla, njeni "no' jo je 
spremljal, in po celi poti nista imela o d 
druziga govoriti, kakor od dobrih in veselih dni, ki jih bosta z dnarjem, kteriga 
jima je Gerard obljubil, živela. Iz tega se 
vidi, de sta tudi ta dva taka bila, kakor 
jih je veliko današnji dan. Zmerno in 
v redu '"'t'vé, dokler jih potrebšina tak o 
veti mora, kakor pa kaj več dobijo, vse 
sproti nemarno potratijo. Per takih prigovor velja : Kolikor vidi, toliko zapravi . Zato ne more dobrotljivi Bog takim nikoljzadostiti, ker jim narlepši darovi komej 
dan pomagajo, od kterih bi zmerni včasi 
več kakor celi tjeclen pošteno živel; oni 
pa jih z nezmernostjo v hudobijah in grehih k lastnimi' pogubljenju zapravljajo . 

Gerardu se je v gradu tudi dobro 
godilo, ker so se mu njegovi hudobni n a 

meni tako po volji izšli, de več ni mogel . 


21 

dvomiti, de bo vojvodič po I 'egov' nameri 
spravljen . Tode tisti, kteri človeške sklepe 

vidi in jih sam bolj spozna, jih dostikrat 

spremeni, kjer človek var manj priča— 
kuje. 

Tako je bilo tudi pri nemarnih sklepih budobniga Gerarda . Una dva sta si— 
cer res v tisto (avre de Graško) za— 

vetje prišla, kjer so nekdaj vsi sužnji, če 
jih je kaki vihar kje zavesil, prosti in svobodni postali, tode tega ni bilo zdej več 
pereakovati, ker je e od nekdaj to pomilovanje nehalo, in nobedin ni več mislil , 
de bo vsužnjeni vojvodie kdaj svoboden , 
ker nobedin ga ni sužnja veda razne uni h 
dveh, ki sta ga v svoji oblasti imela . 

šeni Malu, zdaj prav imenitnim 
mestu, je bil takrat neki klošter ali samostan, v kterirn je Bertrand, xnož v cel i 

okoljšini resnično pobožen, bogaboječ opat 
vsakim znan, živel . 

Ob navadni uri je šel eniga dne spat . 
V sanjah je videl Gospodoviga angelj a 
pred seboj, ki mu. je razloino ukazal : ziej 
precej vstane, svoje ljudi zbere in z orodjem preskerbi, ter vej jih naglo v Havte 
de Grace pošlje ; ker tam bojo nekoliko 


22 

beguneov našli z enim še nekerkenim d e 
tetam, ktero nej reši. 

Bertrand že popolnoma zdramljen j e 
gospodovo povelje pree spoznal, toraj j e 
vstal, iz stanice zraven, svojiga brata po— 
klical in mu ukazal : nej svoje ljudi z orodjem preskerbi, in k bojevanju pripravi. 
Ko so se ie vsi bili zbrali, jim je Ber

trand praznično gospodovo povelje razo — 
del, in jim zapovedal, ne muditi se, ter 
otroka v samostan per .nesti. Vsi so svoji— 
ga gospoda spoštovali in ljubili, in o d 
nekdaj so že vajeni bili njegovo voljo na 
tanko spolnovati, ker so bili dovoljno prepr'ičani, de le dobro hoče in iše, in de je 
odrešenje nedoU'nost'i vselej njegovo narblažniši zatorej so prec kakor j e 

izgovoril, proti zavetju hiteli z zaupanje m 

na Boga, de jih bo ,varoval, ker njegove 
zapovdi spolnujejo . Se pred juterno zarj o 
so bili na namenjenim mestu,, vidni so pač 
barko, kakor de bi kteriga čakala, pa o d 
povedaniga ropa ni bilo še nikjer nič za— 
gledati. Dvomili pa vender niso, če b o 
pelila, torej so se na pel-pravno in dobro 
mesto postavili, od kodar so prepričani 
bili, de jim uiti ne more . Juterna ru.dečiea 


je po malim še na nebu svitljala , kar za-

gledajo več ljudi od deleč sinikej hitet i 
po kterih so se brodarji že oddavnej željn o 
perčakvaje ogledovali. Zdaj so opatovi 
ljudje na hegovce perderli, harkarji so ji h 
sicer z orodjem branili, in rop, kteriga so 
zdaj nenad jama od sovražnikov obkoljeniga 
vidiU, s silo otet skušali; tole kmalo jih 
je bilo veliko pobitih, in drugi so zbežali. 
Opatovi junaki so otroka nep4'kodovaniga 
kakor tudi uno nesramno 'eno njeni m 
možem v svojo oblast dobili, in jih v samostan odrajtali. Neizrečeno vesel je bil 
Jertrand obetavniga otroka viditi„ kteriga 
je božja previdnost rešila, pa tudi vesel 
je bil, de je svojo sestro, ki je po smerd 
svoje heerc,e grozilo žalovala, s tem mogel potolažiti, de ji je ta blagi nebeški 
d.ar zročil, in jo mater po božji skerbi 
otetiga otroka izvolil. 

Prec jo je rekel poklicati, celo pergodbo ji je razlo'žil, in zauzetno jo prosil, de bi to dete za svoje vzela, ktero 

ji je božja previdnost naključila, zakajgotovo bo Bog za tako dobro delo svoj 
blagoslov celi hiši skazal in obilno sreč o 
ji podelil. 


24


Berita opatova sestra je svojiga brat a 
čez vse ljubila, in spoštovala, zato je z 
o~itnhn veseljem v njegove pelje pervolila, 
in je tud zares v vsirn dobra , in poštena 

mati mladimu vojvodiču bila. e tisti dan 
je bilo dete keršeno, Bertrand njegov a 
sestra sta mu k-umovala (botra bila) in 
tudi njemu je bilo imé B e r t r a n d dano. 
Zdej je vojvodič po svetim kerstu ud Jezusove cerkve postal, in pravico do nebespraznični) zadobil. 

Nadaljnje speto vanje Gerarovi I 
sklepov. 

Nedolžno dete je bilo zdej rešeno, dobro HHando pa je ,;,'e zmirej hudobni Gerard gospodoval, in ji e veliko Nuji britkosti pripravljal. Perviga bratoviga naslednika je zdaj za vselej oddaljeniga menil ; 

pa če mu tovaršico pustim, si je mislih 
mi še pomagano, in moje lepe i'elje s e 
ne bodo spolnile ; če jo pa umorim, se b o 

e enkrat oženil, pa 'e sopet svoje namembe ne bom dosegel. Spomne se zad

njič postav tistiga časa, ki so mu prav 
všeč bile, po kterih se namreč mú, če j e 
svojo peno zgubil, ne sine ozeniti, dokler 


25 

sedem let ne preteče. Če tedaj Hirlando 
kam sei'éne, si je mislil, bo za 7 let na 
varnim, in po sedimletnim udovstvu se ne 

bo več bratu poljubilo, vdrugič se oženit i 
i» tako bo svoj namen dosegel . 

Kar je sklenil, je storil . Kakor previhana hudobija svoj sklep spolniti kmal o 
perpravne perpomoeke znajde, je tudi Gerard v terpljenje svoje svakinje priročne 
zvijače našel. V svojim žalostnim stanu 
se je le prav malo opomogla ; bolj je bilasenci, kakor človeku podobna, ko ji j e 
Gerard neusmiljeno očitati začel, de prepovedano znanje z bližnjim plemičem im a 
in po taki nezvestobi celo rodovino oskvernuje. 

Birlanda je svojo čast in svoje p o 
štenje vedno skerbno varovala ; zatorej so 
ji take očitanja in obdoli'evanja tolike brit — 
kosti zadale, de je pri té priči omagala 
de so ji hišne v polnoč perteči mogle . Ta 
ke nedolžne terpljenja je Bogu tožila, grenke solze je točila, in svojimu. Artu pisala. 
'.Vode tudi s tem pisnim se je zgodilo , 
kakor z vsimi poprejšnimi, ker. Gerard jih 
je znal vse v svojo pest dobiti. 

Ta hudobnež je zdaj Jrugo pismo 
2 


6 

Artu pisal, in v njem dobro Hirlando z 
perdjanimi lanni, ki so bile povsod v gradu . 

in zunaj rastrešene, precej očernil. Dri"
iino je skoraj vso na svoji strani imel, 
toraj mu li j nxajnkalo dosti prič, ko bi ji h 
za poterjenje svojih izmiljeni'.h la,i potreboval. 

Ravno takrat je Gerard pri. Ili'rlandi 

bil, in jo neprenehoma z očitanji terpinčil , 
ko je odgovor od Arto prišel , in ko j e 
vedli, de bo to pismo po njegovi volji, g a 
je prec rekel odpečatiti in glasno ga brati . 
Pa tako dvoumno je bilo pisano, de Ge

rard ni prav zadovoljen njim bil, in tudi Hirlanda popolnoma obupala ; ker 
Artu se je še vender dozdevalo, de njegova tovaršica kaj taciga storiti komaj za-
more. 

Pa hudobija malokdaj v zadergo pri..., 
de, in še takrat si koralo vé pomagati, 

ker za svoj namen doseči je vse storiti 
pripravna. Kar je tedaj poprejno pism o 
per Artu le zaplatovalo, to so prihodnje 
do dohriga dokončale, in česar Arto per 
vsim tem vender še ni hotel ukazati, to 
je previhani Gerard drugači znal doseči. 
Vedne britke očitanja so namreč Hir


lando tako deleč; pripravile, de se ji umreti 
nič veú strúniga ni zdelo, in de je dostikrat želela, narrevnejši dekla biti, d e 
bi le mirno in zadovoljno svoj slabi kosčik kruha viti mogla. 

Take odkritoserčne želje je njena narljubši hišna služabnica večkrat slišala ; to-
de namesto jo tolažiti, je nesramnica iz 
pohlepa po dnarjih vse, kar je slišala 
hudobnim Gerardu prenašala. On ji je 
vselej zopet nove povelja nakladal, kter e 
je potuhnjenica Uhlandi vse tako razodevati znala, kakor de bi bila skrivej o d 
svojih prijatlic zvedita, in to je še večkra t 
s koval-nitni solzami poterditi, in tako pri 
serčno usmiljenje hinavsko skazovati urada. 

Tako ta nesramna deklina enkrat k 
Ilirlandi pride, in ji vsa solzna pové, d e 
jo je vojvoda, njéni mož, po Gerardu um a 
riti ukazal; in še hujiA skoraj jo je milo-
vala, kakor je Hirlanda sama raú,aljena 
bila. Zadnjič Birlanda vpraša : „,Za bitjo 
voljo! kaj mi je tedaj storiti? in podkuntana pomagavka še zmirej jokaje odgo 
vosi, de ni druge pomoči, kakor se pre 
obleči in zbežati, ker sicer, če še v gra

2* 


du prenoči, gotovo mora poginiti . Precej 
se ji ponu.di, obleko preskerbeti, in ji kolikor bo niogoee perpomoei .

, de bo boljvarno ubežati mogla. 

Hirlanda sama je menila, de je to 

edina, polnoč, si 2ivljenje rešiti, zatorejjo persercno ponujane pomoei zaprosi, se 
nekaj malo svojih dobrin, kar jih je 

zej bilo, pobere, in v slabi obleki revn e 

dekle iz svoje grajske domačije zbeii, ne 
vedijoe, kje in kako si bo potrebnega sta 
novanja in 'i'veia iskala. Pa nedoUno se 
spoznavi se je s terdnim zaupanjem pa 
božjo pomoč zanesla, in skoz bližnji gojz d 
se podala, dokler ji temota noči in utrujeni 
udje dalje iti niso branili . 

Zdej sicer ni bila več v svojim z v-
sim previdenim gradu ; ker je pa ta ze 
davnej mesto njenih terpljenj bil, se je še 
veselila, de zdej v prostorni boji hisi po d 
velieavDo, z lesketeeimi nebeskhni zvezdami posuto streho z mirno vestjo, pro

sta od hritkih in nezasluienih očitanj, pre-
nočiti more. Glasno se je premilostljivi 
bor ji previdnosti zahvalila, in v vednih 
molitvah k slavi in časti b-oiji mirno z a 
spala, in še 1.e per sončnim izhodu zim— , 


dila, ter Boga sereno zahvalila za spanje , 
kakoršniga dolgo ni vina. 

Zdaj je začela od svojiga gradu, ki 
ga je od deleč vinila, zopet dalje bežati. Večkrat je na usmiljene ljudi naletéla , 
ki so jo deklo brez službe mislili, in j i 
včasi jedi in slabiga stanovanja podarili . 
Tako je čez nekaj dni blizo neke lep e 
z gojzdam obdane grajšinice peršla. -Tukaj se je precej deleč od svoje domačij e 

in sklenila je, tukaj kake službe 
poiskati. Ker je gospod te graj'ine 
umeri bil, je Iirlanda samo gospo služb e 

ii'veia prosila, ktera ji pa odgovori,# 

de za zdaj nobene ne potrebuje, k večino 
ako hoče za pastirico biti, naj ostane . irlanda, je obljubila zvesto iivino oskerbijevati , in se je te uboge službe grozno zveselila. 

Vojvoda Arto se iz vojske povere. 

Gerardu je bila novica pernešena, de 
je Uhlanda ubežala, desiravno jo je sam 
že ven, in davnej ze želel. Ko je pa e 
pozno zveeér bilo, se je Gerard k videzu 
pred drugo skerbniga kazal (ker 
samo njemu hišni in še nekaj zanesljivim 


je bila cela pe-crodba na tanko znana 

„Sej vendar le”, pravi, „ne more dele č 

biti, se blezo le svojih nespodobnost sra

muje, pa jutri se bo gotovo zopet pele

kazala.” 

Drugi dan je sicer grad in vse poslopja preiskati u.kazal„ to de le od toliko 
ljudi, de so vsaj celi dan s tem opravit i 
imeli, in tako e le po tem tretji dan zu

naj grada in nekej ur daleč iskati »mogli, pa se vé, z ieljeno novico so se vernih, de je nikoij nikjer ni. Zdaj se je hudobnež lahko svojih speljanih namenov ve 
selil, ker je zares brata za 7 let v udov

ski stan perpravi.l, in si tako časa perdo

bil, na druge pomočke misliti, kako b i 
svoje namene popolnama dosegel. 

Zdej se mu je nar potrebni.ši zdelo 
svojiga brata Arta obiskati, de bi ga, k o 
bi morebiti še kaj dvomil, popolnama ne 
zvestobe in nesramnih pregreh njegove 

gospé prepričal. Spravil se je tedaj, in 
kmalo s svojini v šotor vojvoda perše l 
ki se je zares njegovima prihodu. čudil. 

Tuga, ialost in bolečine serca, de j e 
njegova gospa tako nezvesta, pa zopet 
usmiljenje do nje, če je nedolina, kar je 


zmirej misliti smel, je Artu njegovo zalo 
cvetééo podobo tako odvzelo, de je vsak 
njegovih prijatlov mislil, de se ga bo su

ha bolezin ali jetika prijela in ga končala. 

Pervo vprašanje do Gerarda je bilo : 
',Kje je moja Hirlanda? Ali je zares tolikšnih pregreh kriva? Kaj mi je vende r 
z njo poceti?‘‘ Gerard, v goljufni in pel.— 
liznji'v't zgovornosti previhani. zanikernik 
mu odgovori : „Kako vender vojvoda Arto 
nad tem more dvomiti, ali misli celo, de j e 
njegov lastni brat v stanu, v tako imenitnih reeéh ga nesramno omamiti!” Dalj e 
pravi : „,Ze perve dni, ko sim v tvoji m 

gradu bil, sim precej razločne znamnja 
nezvestobe vgledal, pa porajtal nisim, jez 
sim tvojo gospó pošteno mislil, dokler ni-
sim po perdušnirn zaterdovanju njen e 

zine, na ktero sim se zanesti smel, popol

noma prepričan bil. In ko nisim tega iz 
eniga, ampak iz več prepriekov sklenil , 
sim mislil, de ne smem z dobro vestjo kajtaciga svojimu bratu perkrivati.‘ ‘ 

Pa siti je'', tako je Gerard končal , 
',to narbolj zanesljivi prepriček, de jo je 
vojvodnja, beriko je čutila, de so se 
njene gerdobije zvedile, osramotena pote— 


gnila. Jaz sim vse perzadjal, jo najt i 

pa nobeniga sledá ni bilo mogoče dobi t 
Ko bi bila dobro vest imela, bi zbežala, 
ne bila. Kar sim ti pravil, bodo tudi vsi 

moji in tvoji jnje poterdili." Tako že 

oslabljeniga Arta je to tako močno prijelo 
de je komaj še govoriti mogel. ,,Umrett 
bi mogla'', pravi, ,,in svojo nezvestobo z 

ivljenjem skupiti, ako bi še doma bila. 

Tudi vojniškiga hrupa se je ze naveličal 
bil, izročil je tedaj svoje ljudi drugimu 
vojvodu, in se z Gerardam nazaj v do-

mačijo podal. 

Kakor domu pride vsaciga posla po

sebej pred se pokliče, in na tanko sprašuje. Ker so pa vsi od Gerarda podkupljeni in podučeni bili, so tudi vsi enako 
odgovarjali, in Arto, narpred od svojiga 
brata vkanjen, zdaj pa tudi od cele svoje 
družine preslepljen je še enkrat Hirlandi 
smert zapersegel, ko bi jo našel. Ko je 
Gerard svoje reči tako povoljno zvodil 
bil, je od Arta slovo vzel, in se nazaj v 
Anglijo podal. 

Zdaj je bil Arto sam v svojini grad Kanaorkob je šel ali pogledal, ga j e 
vsaka stvar poprejšnjih blagih dni opom 


33 

bila ; zatorej mu je bilo vse zoperno in 

neizrečeno je nezadovoljin in nesrečen bil . 
Pri lovu, pri igrah, v družbah prijatlov 
je veselja iskal, tudi je včasi na svojo nejevoljo toliko pozabil, de se je zboljšanj e 
njegoviga zdravja precej kazalo, pa, kakor hitro je spet sam bil, je v poprejno 
otožnost zapadel. 

Ko je e celih šest let preteklo bilo 
se je enkrat v dozdaj znairana. zaklenjeno 
stanico svoje gospe podal, in. vse je no— 
tri v takim stanu našel, kakor je takra t 
bilo, ko jo je zapustil bil. Solzé so mu v 

oči prikle, ko je v nekim kotiču slab papir vgledal. Bil je začetik pisma, ki ga j e 
nekdaj Ilirlamla njenm pisati namenila . V 
teh malo verStical! je neizbrisljivo znanje 

njene resnične ljubezni spoznal, kakor tud i 
britko obžalovanje, zakaj ji vender nikoljne piš'e, ko je že več ko dva mesca o d 
doma. Kakor je že pri pervi stopinji stanico Artu neutegama misel v glavo stopila : 
„Oh! ona je gotovo n.r

edolž,na” se je po 
branji teh verstic še globokeje v njegovo 
serce vsadila, zlasti iér je dobro -vedli, 

.koliko pismov de ji je med tem čas= poslal. Kako je to mogoče", si je mislil 


34 

',de bi ti nobeniga mojih pismov dobila ne 
bila. O ko bi vsaj tukaj bila, nemara bi 
svojo nedolžnost dovoljno spr'iéala." To 
mu je le še nove misle v terpljenje (Jonašalo, rad bi jih bil Arto s stanieo vre d 
zapustil, tode ni mogel, zakaj preveliko-
krat so se mu v sercu ponavljale, in kmah) bi bil bolj nagnjen Ilirlando nekrivo 
kakor krivo misliti. 

Več m- sta včasi vojvoda in neki njegovih poštenih služabnikov s sivo glavo v 
kratkočasnih pogovorih dopernesla . Ta starčik reče neki večer, ko je vojvoda pogovor ravno na svojo llirlando obernil s si— 
cer nenavadno resnobnim glasam : Naj vprašam kogar bočen], vedno se sliši : Vojvodnja je kriva, in kolikorkrat kteriga po .
pras''ujem, zdi se mi, kakor de bi mi kaki vikši glas rekel: Nedolžna je . Tega si 
sicer jaz iie znam razloLiti, pa tudi verjeti 
ne morem, de bi bila vojvodnja obdolženih pregreh kriva. 

Vojvoda ga reslobno pogleda, nekaj 

časa molči, mu vosi lahko noč, in se v 
posteljo odpravi, tode celo noč ni očesa 
stisnil, in drugi dan zgodaj dobrimu. stareiku reče : Vi imate prav : Hirlanda je ne 


35 

dolina; jaz to poterd'irn. De je pa Gerard 
toliko hudoben, jo la'njivo nezvestobe obdolii.ti, tega ne morem verjeti, marveč? de 
je tudi on mogel preslepljen biti. 

Vitez Oizen pri svoji teti. 

Sedem let je Že preteklo bilo, de se 

za Hirlando nič vedilo ni ; vsak je mislil, 
de so jo teke terpljenja pokončale. Nekajsosednih plemičev se je odpravljalo na 
božjo pot na S. Mihelsko goro, ki je na 
Francoski meji proti. Spanskim. Njih vojvoda Arto jim je tudi rad dovolil, irr koralo 
so se kupama na pot podali. Ko so se 
več dni tamkaj mudili, in svoje reči s pravo keršansko gorečnostjo opravili bili, s o 
se vsi skupej vernili . 

Le eden narimenitniših, vitez oliven 

po imenu, se je od svoje drui'be odločil, 
ker je pri té priloinosti svojo teto obiskati 

velel, ki je proti Normandski strani v neki 
grajsini prebivala, ki je bila v sredi go — 
stih gojzdov. Od druge strani je vitez za 

pot do grajšine pač dobro vedil, pa od te 
strani še ni nikdar hodil, zato se je koral o 
v temnim gojzdu zgubil bil . 

Sam ni vedi, kje je, kar zasliši 


.'rurn in ta ga je opomnil, de mora kaka 
leda Mizo biti. Urno hiti proti tistimu kraju, 
odkodar je zaslišal, pa kako ga j e 

zveselilo, ko je zares čedo, in pri nje pastirico zagledal. vpraša jo, kje de je on, 
in po kteri poti se k grajsiri pride. „T 

kaj”, mu pastirica odgovori, „ni nobene 
prave poti, de bi k grajšini peljala, pa 

pripeljati Vas hočem na kraj, de bost e 
kmalo grajšino zagledali.” 

veseljem se Oliven v to poda , 
gre za nekaj otúnoliéno pastirico, kmalo 
pride na pravo pot, in pred grajšinsk e 
vrata. Svojo teto, postarano udovo, je v 

narbolj'im zdravji in sečno nad njegovi m 
neprič akan.im prihodarn razveseljeno našel . 

vsi'm mu je stregla, de bi mu. prebivanje ondi prijetno storila, prev je poslala sosedne plemiee k obedu. vabit, de 

e tako v razni!' igrah in razveselicah čas 
tekel. 

olivna se je tista pastirica, ktero je 
ko mu je pot v grajšino kazala, precej n a 
tanko pogledal bil, zrniraj od pred e zna 
na dozdevala, pa ni se mogel prev zrn i 
Alti, kdo de bi bila. Njeno obnašanje pa 

vende- je očitno pričalo, de v tein ' stana 


ni ne rojena ne izrejena, ampak de j e 
=rde le po kaki nesreči vanj prišla . Zato je oliven. terdno sklenil, svojo teto poprašati, kdo de bi ta oseba bila, pa nenadjano slovesno sprejetje, vedno razve

selovanje in druge zamude so storile de 
je na to vprašanje popolnama pozabil bil. 

Perrneri se slednjič, de je pastirica 
v grajšini po svojih opravilih memo olivna šla, in prev se je vojiga sklepa spon i 
nit, ter poprala pri njem stoječo teto, kdo 
bi ta 'enska bila, ki ravno me!» gre. Te 
ta mu pové, de je njena pastirica, in po 

njenih besedah uboga kmetiška hči ; pa de, 
ji je njeno spodobno in priljudno obi~a a 
nje ie večkrat dalo soditi, de mora ve č 
biti., kakor pravi, pa de vender kaj več n i 
mogla od nje zvediti . 

Nato se poda oliven s teto v svojo 

stanico in reče pastirico poklicati. Desiravno nerada je bila vender prec pokorna ; 
ona namreč je Olivna dobro poznala i n 

bala se je zato od njega tudi spoznana 
biti. Vsa prepadena stopi v stanico s pri 

budnim vprašanjem, kaj de ukažejo . Oii 

ven jo zopet nekaj časa premišljuje, in reče nato svoji teti : ,,Ako bi le kdaj še mi 


siki mogel, de naša vojvodnja še živi ? bi 

rekel, de je ta", in ko jo še enkrat z očm i 
preméri, reče : „V resnici, Vi ste na,a, Ilirlanda, le nikar nam ne perkrivajte.” Na 
to se je tako vstrašila, de je kakor mer-
ilk prebledéla. 

Koralo se je vender zopet zavedna, i n 

si perzadevala viteza prepričati, de se j e 
nad njo zmotil, in ni kotla nikakor drug a 
biti, kakor uboga kxnetiška hči . Vitez n a 
to teto vpraša , kdaj de je prišla v grad, 
in zvedil je, de ravno ob tistim času, ko 
je Hirlanda zbežala bila. Zdaj mogel 
več dvomiti, in ni odjenjal, dokler ni sam a 
odkrila, de je zares ona vojvodnja Hirlanda. Vitez oliven, zlasti pa grajšinska go-

spa sta s pravo resničnostjo in spoštovanjem odpušauja prosila, de nista dozdajvojvodnje poznala, in jo tako malo čislala . 
Tolikanj več je pa še Uhlanda začela prositi, naj bi je ne razglasili, ampak v seda jnim stanu pustili, v kterim se velik o 
uárniši in zad«oljniši čuti, kakor je popred 

v svojim gradu živela . Ne more, pravi, 
bo"ji previdnosti dovolj zahvaliti, de jo j e 
v to samoto pripeljala, in v ta nizki sta n 
postavila. Edino, pristavi še kar jo je več


39 

krat težilo je, de je mor& njeni dobri Ar

to nesrečen, pa de jo sploh nezvesto, Boga in časti pozabljivo mislijo, pa de jo ('ez 
to notrajno spoznanje tolaii, ker je boljš i 
vsakima z dobro vestjo za slabiga„ kakor 
s slabo vestjo za dobriga spoznanima biti . 
Tudi to nezgodo tedaj se je prenašati učila, je rekla in še enkrat serčno prosil a 
naj bi jo v té samoti in pri teh nizkih o 
pravilih njene dni preživeti pnstiii . 

Tode pri viteL u ,Olivnu je bila zastonj 

ta poslednja prošnja, ter ji reče , gotov o 
vé, de bo od Arta z narveeim veseljem 
sprejeta, ki jo je davno e nedolžno nnislil. Le hiteti hoče, de svojima ljubima gospodu, kteri brez nje srežen biti ne more , 
to veselo novico prinese. Hitro berziga konja zasede, in naglo proti Artovimu gradu 
odjezdi, ktero je čez nekaj dni od dale č 
že zagledal. Po malo m.ah bi e bil do 
gradu prišel, kar blizo od ceste lovce za 
sliši, med kterimi si je mislil, bi utegni l 
tudi vojvoda Arto biti . Iz ceste tedaj v 
gojzd zavije, in pervi, kteriga je srečal , 
je bil zares sam vojvoda, ki se je tega 
nenadjaniga srečanja z vitezam serčno obveselil. Po navadnim priklonu in pozdrav


0 

Ijenju reče vitez Oliven : de ga veseli, voj

voda tako zdraviga, veseliga in dobre v o 
lje najti, pa de si je tudi mislil, de se bo 
kaj popravil, ker mu je vse pri roki, kar 
ga zarnore pokojniga, zadovoljn'iga in veseliga storiti. 

',Res jeC, reče Arto, po globoki m 
zdihovanju., „Vi bi resnico govorili, dragi 
prijatel, ko bi bil le jaz pri zbiranju svoje 
tovaršice kaj sreeniši bil in obetavne na 
slednike imel.” „,,Kaj de zare's"”, odgovor i 
vitez, ,„,,je volitev vaše zaročniee tako nesrečna bila, kaj de zares bi Ilirlaptia toliko naloienih pregreh kriva bila? Se zdajse ne morem prepričati dati, de resničn o 
pobožna ILrlanda bi bila v stanu kaj ta 

ciga storiti." „Tudi jaz”, pravi Arto, „gotovo verjamem, de je nedoUna, pa kaj pomaga? .fes le vender némam lre gospé ne 
naslednikov, in moram dvomiti, alj bone š e 
kdaj svojo predobro Hirlando z~gledal.” 
„,,Ako bi pa jaz"”„ vitez oliven odgovori, ,,,,svojiga vojvoda preprieal, deirlanda še živi, de svojiga Arta, kakor do

zdaj odkritoserčno ljubi, pa, de se bo k 
njemu zopet povernila, če jo le sprejet i 
hoče, ako bi jaz sam vojvodnjo pripeljal, 


bi jo H bi ho-tli zopet sprejeti.?"" — „Pri

jatel, reči govorité, kterih verjeti ne m-
rem, in. ko bi prav res bilo, kar pravite, 
tako me še smete vprašati, ko bi jaz svoj o 
nedolžno tovarieo zopet sprejel, kaj bi n e 
bilo še le meni treba prositi, de naj k meni pride, in oh! kako rad bi to storil, de 
bi jo le našel.” 

„,,Znajte tedaj dragi vojvoda”, nastavi še vitez, „,,,Ilirlanda je pri moji teti, 
tam. sim jo v obleki revne dekle našel ? i n 
jo spoznal; prosila me je sicer, naj ne ovadim njeniga prebivanja, v kterhn, desi.
ravno v nizkim stanu., veliko xnirniši in za-
dovoljniši ? dekla živi, kakor v 

svojim gradu, ker narvečiga zaklada, dobre vesti, ji ni nikolj manjkalo, edino težk o 
ji je bilo, de je njeni ljubi Arto tako sramotno zapeljan jo zvestobe in časti pozabljivo zaročnico misliti mogel, in de nemara 
nesrečno in nezadovoljno iivi. To misliti ji 
je hujši djalo, kakor vsa druga nesreča , 
in ko bi tega misliti primorana ne bila, pa , 
de bi bila zvediti mogla, de njeni Arto 
veselo in zadovoljno iivi, bi si nikdar ne 
'želela iz tega nizkiga stanu stopiti.‘‘‘‘ 

Arto s solznimi očmi odgovori : O ti 


42 

mogočni Bog! Hirlanda je zamogla v svojim revnim stanu. zame skerbna, in s svojo 
nezasluženo težko osodo zadovoljna biti , 
jaz pa v posestvu vsip dobrin minljive sreče 
nesrečno iivim! Kako resničen je izrek : 
Nedolžnost in čednost je narveči zaklad n a 
zemlji, in brez tega vse drugo nič ne pomaga, kako gotovo to pri sebi in svoji 
Hirla,ndi spolnjeno najdem! Pa dragi prijatel! kdaj jo bom vida, kdaj se narslaj 

šio‘a vsip veselj vdelúil ?‘ ‘ 

vojvoda ukaže‘‘", pravi vite z 
Oliven, „,,prev jutri se bo njegov služab 
nik odpravil, in mu dobro Hirlando pripe

ljal, pač med narsrečnii dneve svojiga iiv 
benja bo ta dan štel, če ga vojvoda t e 
časti deležniga storiti blagovoli .” „Komú 
drugim, kakor Vam”, reče vojvoda, ,,gr e 
la čast? in prosim vas, dragi prijatel, kakor narz'vestejš'iga, prevzemite Vi to zame tolikanj "imenitno opravilo. Pojdiva, in 
hitiva na moj dom, de boste jutri z vsi m 
potrebnim prevideni se odpraviti mogli.‘‘ 

Vse hišne razni' dveh starih in poštenih so bile iz grada spušene, tudi mi z a 
niéljivi posli, kterim je cela Birlandin a 
pergodba znana bila, so pred več 


leti. se iz grada podali, ker se jim je vs e 

dozdevalo, de je vojvoda sčasoma do bolj 

misel prišel, od kterih si nič dobi-igo 
niso obetali. Vsi pričujoči so bili grozno 
razveseljeni, zvediti , de Hirlanda še živi, 

se kakor vojvodnja zopet poverile, tud i 
vsi podložniki ' ki so bili sčasoma pozveculi , so se ravno tako radovali„ de bod o 
dobro Hirlando zopet viditi, in jo svojo 
vojvodnjo pozdraviti mogli. 

Vsa družina je imela z vojvodam vre d 
dosti opraviti, kako bi se bolj vse potrebne in poslune reči za pritožno prepeljavo Hirlande pripravile. Drugi dan je vite z 
Oliven z odbrano družino proti Normandi i 
odrinil, spremljalo ga je veselo klicanje zaostavše dvorne družine in tudi vsih podložnikov, kteran je vzrok njegov-igo odho 
da, znan bil. 

Hirlanda srojirnu Ar~u pripeljana . 

Takrat, ko je bila Hirlanda najdena , 
sta ji no dvakrat nadležno ponovljeno prošnjo vitez oliven in njegova teta sveto obljubiti mogla, de bo smela v sedanjim prebivanju in stanu. vsaj toliko časa biti i n 
nepoznana ostati, de jo bo vojvoda Arto 


44 

sam v grad zopet poklical. Grajšinska 
gospa se je sicer storjene obljube, koliko r 

ji je mogoče bilo, zvesto deriala, venda r 
je gledala, kolikor je skrivaj mogla, ji vs o 
mogočno čast skazovati, včasih se do zder

ati mogla, in je večkrat kaj rekla ali 
storila, kar se je drugi družinl nekako čudno zdelo, tolikanj več, ker bolj prebrisan i 
so se že davnej pogovarjali : „naša dekla 
gotova ni kmetiška hči., tukaj kaj posebniga tiči.” Le ti so se tedaj prec zmislili, 
de je lijih gospa po svojim sinovcu ,.od Ilir 
lande kaj več zvedila, de je zato proti nj é 
tolikanj prijazna in. perzanesljiva. 

Pri vsim tem je vender nobeden iz med 

poslov ni zavidal, ker vsi so jo sel-čilo ljubili , ker se je tudi ona proti vsili ljubeznivo obnašala, je storila, kar je mogla 
pomagala, kjer ni bila njé naloiena doli 
nost, in posebno žalostne je znala tolažit i 
in razveseliti. 

Večkrat so se druiina med sabo pomenkovali : de si je Hirlanda boljšši sreč o 
zasluiila, in de ji jo tudi vsak iz serc a 
privoši. Vsim je tedaj bilo všeč, de je o d 
gospe zdaj dosti bolj, kakor popred obrajtana in ljubljena. Hirlanda pa sama se 


45 

nikakor ni, mogla v resnici razveseliti . Kolikorkrat se je Arto in gradil spomnila, se 
ji je inako storilo , in vedno novih 'alos t 
nih dni si je domWjevala. „Kako prijetno” 

si je mislila ,, je bilo pač teh 7 let v t e 
samoti. Nihče me ni ne xúu.eil, ne preganjal, vsi so me radi imeli, vsi so mi dobr i 
bili , in potrebni živec sim v miru in zadovoljnosti viivala. Pokojno sim lahko svo 
jimu. Bogu slinila ' ki je tako po očetovsko za-me skerbel. Kako rada bi vse dnisvojiga Življenja tukaj ostala in v tem de-
,
siravno revnim — pa meni zaželjenim stanu živela! gode dobrotljivi Bog hoče drugači, — njegova, ne moja volja naj se 
'.godi !" 

Večkrat je še ]jribiga Boga prosila , 
,naj bi jo tudi v njenim gradu v zvestim i 

spolnovanji njenih dolžnost podpiral, kakor 

dozdaj, de bi zmirej po potu njegovih z a 

poved hodila in nikolj nič zoper njegovo mir

svetej š i' voljo ne storila. Narhujš'i ji je bilo, vediti, de svojiga ljubiga otroka v gra 
du našla ne bo, ker povsod že je bilo ra z 

tudi &im sama je slišala, de j e 
neka vojvodnja svojiga novorojeniga de 
teta obropana bila, ktero je v nekim pri


morju v roke neznanih roparjev došlo. Se 

ve, de ni mogla več dvómiti, ali je njeno 
dete, in de ga nikolj več vidita ne bo . 

Ko se je Uhlanda s tachni misli pe

čala zabuči trobenta, s ktero je grajš'inski čuvaj veseli prihod oznanil : de se 
neki vitez s krasno družbo gradu pribl i 

v

zuje, kteri Je, ce se ne moti, vitez OHven. Serce je gospe veselja igralo, ko od 
prihoda svojiga sinovca zasliši, in netegama ukaže Hirlando poklicati. S serenim 
pozdravljenjem je bil vitez z vso njegovo 
družino pri graj :sinskih durih sprejet, in p o 
tein dragocenljivo postrežen . 

Kakor hitro seje gospod Oliven ne— 

koliko okrepčal, je vprosil svojo teto in 

Ifirlando — same v izbo, in jima jam e 

perpovedovati od dobre sprejeme, in sel-činih eljá od strani vojvoda Arta, naj bi 
Uhlanda koralo se poverilna ; pravil je tudi 
od nepopisljiviga veselja, ktero zavolj povernitve vojvodnje v gradu. in zunej gradu 
vlada, in perstavil svoje serčno vokilo, ter 
opomnil, de ne more več dvomiti, kako b o 
odslej boljši in zadovoljniši dni v svojim 
gradu preživela. 

Tudi teta njegova je te vok'ila pono— 


vila, in le žal ji je bilo, de ni popred ve — 
dna, de se oseba tako visociga stanu v 
njenim gradu znajde, in de ji ni mogla 

dolžne spoštljivosti in časti skazovati. 
Ianda se obema serčno zahvali, viteza z a 
njegov veliki trud, in njegovi teti za dobro postrežbo ktero je pri njé imela, in 
nič od vsiga po dolžnosti poverniti in obdariti ne more . Med tem je hišna oblačil o 
Hirlandi prinesla, vitez oliven in njegov a 
teta sta se umaknila, de je hišna pomagala Hirlandi se obleči. Vsa grajšinska 

družina je bila v dvorano sklicana, kar s e 
prikaže tista, ki je popred narmanjši dekl a 
bila, kakor vojvodnja med nje, in kako r 
je družino zagledala, so se ji solze vlil e 
de ni mogla besedice spregovoriti . 

Zadnjič grajšinska gospa besedo po — 
prime, in pove svoji družini, de je 11h-landa, ki je dozdaj narmanjši dekla me d 
njimi bila — Bretanjska vojvodnja, v krat

kim njeno žalostno zgodovino razloži , in 

posebno važno reče: de je njena nedoU 
nest zdaj spričana, in de v veselje vsih se 
zopet k svojimu gospodu povrača . 

Vsi pričujoči so glasno jokaje in jecljaje žalostno prigodbo Hirlande poslušali 


48 

in se veselo Bogú zahvalili, de je njeno 
nedolžnost razodel, in ji zopet boljši dni 
naklonil. Eden za drugim se je spoštljivo 
približeval Uhlandi roko kunit, in vsa k 

bi bil še posebej rad svoje senčne vošil a 
odkril, pa solze pomilovanja veselja s o 
jim besede dušile, in le prijazno stiskanj e 
rok je moglo pokazati, kar je serce mislilo, in usta bi tako rade povedale bile . 

Ilirlandi sami so tako goste solze tekle, de ni vsaciga, ki jo je tako pomiloval, poznati, in tudi sama besedice spre — 
govoriti mogla. Večkrat je potlej rekla, d e 
je to bila ena narslajših ur njeniga iivljelija, in de je ljubi Bog pri toliko grenkih urah tudi veliko in resnično blagih dn i 
dal, za ktere se mu zahvaliti nikolj zadosti ne more. Vse v gradu je bilo poln o 
veselja, in vsak posel se je srečniga mislil, če mu je bilo od. gospé ukazano — 
Ilirlando kako postreči . 

Zdaj pa, pravi vitez oliven svoji tet i 
naj mu odpusti, de je mogel svojimu vojvodu obljubiti prev jutri odriniti, in de mo

ra ob rečenim dnevu priti, ker mu vojvoda naproti pride. Kakor rada bi bila tet a 
še odhod odložila, le vender ni smela več 


49 

in zares prihodnje jutro je bilo za odho d 

odločeno, 

Kako težko je bilo Ilirla,ndi, se ločiti 
od kraja rnirú in pokoja, od tako blage 
gospé, si občutljivi bravtc 'ej misli, kakor peró popiše. Resnična obljuba, de se 
boste te dve pravi prijatlici prihodnjo spomlad vzajemno obiskale, je sicer nekoliko 
bolečine ločitve ohladila, vender le dolgo 
je še vsaka britko žalost občutila po tem 
ko ste si zadnjikrat ,, Bogam" rekle. 

S solznimi očrni je Ilirlanda grad za— 
pustila, ravno tako so jo vsi tisti, s solzam i 
spremili, ki so jo poznali. Vsi so ji srečo 
in blagodar vošffi in niso šli od grajšinski'h vrat, dokler so jo še odhajajočo 

in pač I OOkrat se je tudi Ilirland a 
nazaj ozerla, dokler jim jé ni zavink ceste očém odtegnil. 

Vojvoda Arto se je popred z vitezam 
Olivnam pomenil bil ; vedli je tedej za 
dan prihoda, in se s celim plemenitaštvam 
in z vso svojo dvorsko družino na vse zgodaj vojvodnji naproti podal ; . in ker je vi— 
tez podvizal, so se komaj dve uri od gra

dú še pred poldnevam srečali . Artovo vest 
so celo pot britke očitanja zavolj njegove 

3 


50 

nepremišljenosti preganjale ; ko je pa irlando zagledal, so ga še britkejši težile, ke r 
njeno jasiio in prijazno lice je še bolj, kakor 

vse drugo, njeno nedolžnost spričevalo . 

Malo dalje od nje stopi s konja, in 

le počasi, poln sramote in kesanja se j e

,l 

. Tudi očem i s solznimi očmi približeval irlande so solze ušle, pa to so bile solz e 
nedoUnosti, miru in odpuanja, in ljubeznivo je Hirlanda v naročje svojimu Artu pri— 
hitela. Njegove roke so sicer objele tisto, 
ki jo je serce resnično ljubilo, pa vest njegova mu je velevala kakor nevrednimu od — 
stopiti od žive podobe nedolžnosti in čednosti, hladna groza ga je spreletela, začne trepetati, in odtegne roke nazaj. 

.girlanda, pa ga ni spustila, prestrašila 

se je, ko je njegovo trepetanje čutila, in 

njim vred trepetaje ga vpraša : „Kaj 
vanj je, za božjo voljo, ljubi Arto? Z 
razdertim glasam ji odgovori : „ .Moje pregrehe so mi v vsi gnju.s-obi pred očmi, o d 
kar Vas, predobra Ilirfanda, zopet vidim ,
in po Vašim ljpbeznivim sprejetju sim več 
ko kadaj Vaše nedolžnosti prepričan, pustite mene nevredniga, moje roke niso ve č 
vredne, take gospe se dotakniti.” 


e je hotel govoriti, pa Hirlanda mu 

je govorjenje prestrigla rekoč : „Ljubi Arto! ako še ljubite svojo Wrlando, nehajt e 
si take britke in nezaslužene očitanja delati, ktere moje serce, kakor vaše ranijo. Jaz dobro vem, de, ste gerdo vkanjeni 
zato tudi ne morem Oivice vsipa trga nikakor Vam pripisati ; — pa 'Yhdi. nisim toliko terpela, kakor Vi mislite ; pri teti viteza olivna sim se prav dobro imela in sim 
bila prav zadovoljna. Zato Vas vnovič pro

sim, ne žalite mojiga prihoda s tako britkim govorjenjem, jaz sim iz serca odpustila vsim, ki so mojih nadlog krivi bili ; 
odpustite jim tudi Vi, ter bodite veseli . in 
radostni, ker drugaei tudi Va'a, Hirland a 
nikakor ne more vesela biti. ” 

Vi" — povzame zdaj Arto — „nú 
lahko odpustite, nedolžna Hirlanda, pa moj a 

vest mi razločno govori, de se nisim l e 
zoper Vas, ampak tudi zoper Boga hud o 
pregrešil.” „Kako morete” reče Hirlanda 
,"dvomiti, če vam Bog odpusti ki je vender .naš narboljši oče. Ako bi tudi zares 
Vi mojiga terpljenja kaj krivi bili, saj si m 
Vam resnično odpustila, in vse pozabila' ; 
ko Vam je tedaj vaša nizka tovaršica od

3* 


pustila, kolikanj več Vam je narboljši 
Oče, ljubi Bog, davxej odpustil . Prosim 
Vas tedaj še enkrat, odjenjajte od taci h 
terpinčijočih misel, in bodite z mano veseli, ker le z Vašim veseljem in zadovoljnostjo zamorern za prestane terpljenja odškodovana biti." 

',To veselje in zadovoljnost imate tudi 
najti", odgovori Arto, „z'

daj pa pojdimo 
proti gradú, de Vam' bom tamkej zarnogel 

svojo resnično ]jubezin in dolžno spoštovanje v djanji skazati. Hvala, večna hvala 
bodi Narmilostivimu, de mi Vas je zopet 
podaril, in mi priložnost dal, de bom za— 
mogel en del veliei.ga zadoUenja poravnati. Pojdimo, hitimo, ker vse veselo priča — 
kuje, Vas viditi, in Vas serčno pozdraviti .” 

Celi sprevod se je slovesno dalj e 
podal, Arto s Hirlando na desni, in vitez u 
Olivnu na levi strani. Arto je pripovedoval, kako nepopisljivo veselje je v gradu., in kako se vsi podložni njeniga po — 

vračila veselijo. Komaj pridejo eno uro de — 
leč od grada, jim pride nespregledljiva truma ljudi naproti, kteri gnani od želje, svojo Hirlando zopet viditi, niso usterpeli pri— 
hoda v gradu dočakati. 


53 

Silno ukanje in veselo klicanje vesele mladosti se je razlegalo, in noben a 

prič'ijoč'ih mater se ni mogla solz zderiat i 
kadar so e od deleč vojvodnjo zagledale . 
Njih spoštovanje do narboljši deželske matere je bilo toliko, de so na obeli straneh 
poti klečale, in z nepkmakljivim pogledam 
ulemo gredočo Uhlanda spremljale . 

To lepoto je bilo notri do grajskih 
vrat gledati, in v dvoru še le je bila taka 
gnjeea, de se je komaj skozi šlo. Hirlanda 
je s solzami v očeh svojo hvaležnost za 

resnične voši'la svojih dobrih podložniko v 
skazovala, in je prosila svojiga dobriga 
Arto, naj bi ubogim ta dan z obilno milošnjo vesel storil ; za kar je tu.di prev svoje povelje dal . 

Vsi so se podali zdaj v lepo priprav

ljeno veliko sobo, se spočit, ker zlasti 
Hirlanda je bila po dolgim popotvanju utrujena. Arto se je še enkrat k delivcu xnilošnje podal, in mu ukazal, kar nobeniga 
uboziga neobdarjeniga spustiti, in vsaci.mu 
toliko dati, de bo s celo svojo družino lahko vesel dan imel, de bo želja njegove 
gospé gotovo popolnoma doverena . 

Se 'skoraj bolj veselo kakor poročni 


54 

dan se je v gradu godilo, vse je imel o 
opraviti ,lh.lando razveseliti in ji tukaj 
prebivanje prijetno storiti . 

Lrirlanda v gradu zopet resničn o 
zadovoljna in srečna. 

Desiravno je 114rlanda spoznala dobr i 
namen, s kterim je Arto toliko prazniškiga razveselovanja vre Biti dal ; vender 
si je že pokojniga in tihiga življenja želéla, ktero se je tudi zares v kratkim po

polnoma začelo. — Kakor se je vse omenjeno razveseljevanje končalo-, in ko so 
se vsi po serénih voši.lih sreče in blagoslova za vojvoda vojvodnjo razšli, se 

je Arto k svoji Hirlandi podal, in ji j e 
vso oblast izroeil, naj vse po svoji volji 

vreli, ter djai, de ga bo čez vse veselilo, 
oko tudi niemu perlonost da, ob kteri 

bo zainogel svojo ljubezen in spoštovanje 
skazati. 
Hirlanda mu je odgovorila, de v red — 
min]. opravilu vse svoje veselje najde, in 

de nič druziga ne želi, kakor, de bi Art o 
na vse pretečeno tako pozabil, kakor j e 
tudi ona pozabila, de bi tako prijazen in 
vesel bil, kakor nekdaj in de 'bi posli 


svoje dela redno opravljali ; in če se vse to 

zgodi, de bo resnično vesela, zadovoljna 
in srečna. Edino, od kar sim od tukaj šla ,
pristavi še, kar se je pri meni spremenilo ,
je to, de sim se v vsili s,vojih okoljšinah 
Boga bolj zvesto derati privadila, in d e 

sim zato vajena vsako jutro in vsaki veker vsaj pol ure z njim v molitvah se pogovarjati, toraj bom vsako jutro navadn o 
13ojo sluibo pridno obiskovala, in vsaki 

večer v grajski cerkvici dolino pobožnos t 
obhajala. Arto ji je obljubil, ne samo, d e 
je ne bo zaderz",eval, ampak, de jo bo 
do zmiraj spremljeval, kadarkolj mu bo 
do njegove opravila pripustile. 

Celi družini je Arto ojstro ukazal, 
gospo na vsak migljej slu.š'ati, in vse sto

riti, s čimer ji veselje napraviti zamorejo . 

Pa sej tudi takih ukazov ni bilo potreba, ker vsi so jo ljubili in spoštovali , 
in le takrat so bili veseli in radostni, ko,dar so tudi njo veselo in radostno vidni. 

Kulak) tedaj je bilo 'zopet srečno zadovoljno ''6ivljenje v gradu doma . 

Veliko koristniši še pa je bila pove 
mitov Hirlande podložnikom, ker tistih 7 
let, kar Iirlande v gradu ni bilo je Arta 


nekakšna otožnost gospodarila, de ga j e 

vsaka majhna reč zdražila, de je svoj e 
obsodbe v jezi brez vsiga premislika sklepal, in tako zares marskterimu podložniku 
krivico storil . 

Kakor se človek stara, tako se stara tudi, njim vsaka njegova slabost. Ta— 
ko je bilo tudi pri Artu. Desiravno tedajni te slabosti popolnama popustil, vender 
je toliko spoštovanja in ljubezni do svoj e 
gospe imel, de ji nobene prošnje ni mogel odreči, zato je bita s prošnjo gospe 
tudi vsaka krivica prestrežena, ktero bi bil a 
sicer vkorinjena Artova . slabost naredila. 
Poclloiki so imeli tedaj odslej zopet očetovsko vladanje. 

Več ko vsi pa so ubožci in siromaki Boga hvalili, de se je tfirlanda povernila, ker tém je bila ona prava mati . 
Nobeniga uboziga ni brez obilniga daril 
odpravila, siromašni bolniki so dobivali dobrih jedi in vsiga potrebniga, s čimer s o 
se njih bolečine polajšati zamogle. Marskte

re je Hirlanda sama hodila tolažit, alj je 
pa v svojim (imenu koga svojih zvestih po — 
slov pošiljala . Pogosto je sama oblačila 
ubogim narejala, veliko veselje je čutila, 


57 

ako je dosti ubogim pomagati., dosti ter-

pijočih tolaziti mogla ; tudi Arto se je tega veselja vdeleieval. V kratkim, ona je 
bila blagor tistimu kraju. 

Kadar je pa svoje vsakdanje molitve 
v cerkvici opravljala, se je narlepš'i svetila njena pobožnost in bogoljubnost. Njeno 
serce in njene misli so bile pri Bogu, nič 
je ni moglo motiti in dosti jih je samo za 
to v cerkvico hodilo, de bi bili z njeni m 
lepim zgledaxn k enaki pobožnosti podbujeni. 

Pri tako lepim resnično keršanski m 
iivljenjii zares ni moglo prave sreče, prave zadovoljnosti v grada zmanjkovati . Edi 
n,o, kar se je Artu nemilo zdelo, in česar 
tudi Hirlandi ni mogel prikriti, je bilo pomanjkanje naslednikov ali otrok. Ona pa 
mu je odgovorila, de to, kakor vse drugo, 
je božji dar, de Bog pri vsih rečeh svoj 
namen ima, in de bo Boga serčno prosila, 
naj bi se njegove 'e'lje spolnile. 

Sedem drugih let je zopet preteklo , 

Arto in ,'girlanda sta še zmirej brez otro k 

ostala. Se le v osmim letu. je Bog njeno 

prošnjo uslišal , de je mogla Artu zagoto 

de so njegove let je spolnjene. Oba 

sta bila tega neizrečeno vesela . 


8 
Cerard zopet pri svojim bratu in 

svakinji. 

Kakor so se vsi sploh veselili, de je 
nirlandina nedolinost na dan prišla, in d e 
zopet pri svojim Artu zadovoljna in vesel a 
pivi tako je hudobniga Gerarda ta novi

ca razkačila, in sicer v táko jezo spra 

vila, de je do nekaj dni zares bolan bit 
Ko se je nekoliko njegova togota polegla, 
je spoznal, de njegovi pervi sklepi so raz -
Berti , in ko se je bal, de bi mu tud i 
prihodnji ne spodleteli, je mogel pazn o 
ravnati. 

Terdovratnirnu. hudobnežu. se je tedaj 
narpametniši zdelo, svojima bratu in si~a 
kinji perliznjeno voš'ilsko pismo pisati, v 
kterhn se je zgovarjal, de zavolj svoje 
bolehnosti ne more sam osebno svojiga 
seréniga veseljl skazati, potem je s hinavsko - perHznjeniuú besedami odpušanj a 
prosil, ker je po nezvesti drxúin'i zapelja n 

jima po nedoU'nim tolike in tolikanj boleči n 
v sercu napravil, in de bo, kakor hitro b o 
mogoče, sam prišel se njune sreče vdeleiit, kjer bo tudi vse dvome od sebe od 
biti vedil . 


Tisti, kiši pismo prinesel, v perlizo 
vonji in hinavšini zurjen, kakor njegov go 
spod, je k vsimu znal dobro pomagati, tak o 
de je zares povabilno pismo do Gerard a 
prejel, de bi ju. koralo obiskal in se njune 
srepe osebno vdelail. Ilirlan{la, dobra duša, je na -vse pozabila, desiravno je Gerarda narbob krivca vsiga mislila, pa dalj 
no surnnieenje se ji je greh zdelo, in zrni.

ram si j-e mislila, de je vender le mogoč e 
de je tudi on preslepljen bil . Zato se je z 
Artam popolnoma sklenila, naj Gerard a 
ju klinah) obiskat, povabi . 

Kar je v pismu bilo, sta Arto in 
I-Erlanda potu še z besedo povedala, kter i 
se je popolnoma zadovoljen k svojimu gospodu povernil, kterimu je s tako novico 
vstrei upal. Pa še veliko vee„ kakor je 

pričakoval, je Gerard v pismu naj del, te r 
nobene čerke od kake sumnjk7-osti v pism u 
ni bilo. 

Zdaj je na enkrat popolnoma ozdravel, ker si je misliti mogel, de bo s svoj o 
zvito zgovornostjo zopet celo zaupanje si * 
pridobil, s kterim bo sklepe svoje hudo 
bije speljal. Malo dni potem se je na 
pot k svojhxtu bratu podal, kjer je od nje


ga in svakinje z vso prijaznostjo spreje t 
bil. 
Ker je že znana baja Hirlandiniga 
otroka še zmirej v Sentmalskhn samosta

nu hranjena bila, za ktero nobeden nič ni 
''vedil, in ker sta njeni mož in babica 
že mertva bila, je bilo Gerardu lahk o 
vse sumničenje od sebe odbiti. On je nam— 
reč znal razumeti dati, „de so ti trije od 
kakiga druzga hudobneža podkupljeni v-
siga krivi, de so njega tako nesramno preslepili, ker si Di mogel domišljevati, de 
bi bila njegov brat in svakinja take zaničljive ljudi v svojo hišo vzeti mogla, i n 
de zares mora sam sebe preklinjati, de j e 

tako Iahkomišljeno vse jim verjel.” 

„Vender,” pristavi nadalje, ,,je t o 
njegovo edino potolaženje, de je s svojo 
lnenitvijo, ktero je nekterim izmed druiine 
naznanil bil, de bi znala njegova svakinj a 
v smert obsojena biti, toliko pripomogel , 
de je vojvodnja dosti zgodaj ubežala, in 
de jo je tako, ker je ta obsodba tudi res— 

nično prišla bila, smerti otel. To ga boljveseli, kakor vse druge dela njegoviga 
življenja, zato tudi pričakuje, de mu boj o 
tolikanj gotovši njegove pomote perzaneše


61 

ne, de bo tolikanj serčnii se te ',eljerl e 
sreče vdelei.l ." 

Od vsih, na ktere je bila vsa kri— 
vica zverena, je bila le e ena oseba, 
ktera se pa ni mogla dosti braniti ; zato 
se je Iažnjivim Gerardovim besedam vs e 
verjelo, in tako si je hudobnež zopet vso 
ljubezin in spoštovanje pridobil, in. veči del 
pasa v gradu. svojiga brata dopernesel. 

Gerard svojo svakinjo dru,gič v 
nesrečo spravi. 

Resnična ljubezi'n in edinost je med 
Artam in Hirlando kraljevala, de hudobn i 

Gerard dolgo časa nobene priložnosti ni 
mogel najti, kako bi s svojimi previhanim i 
zvijačami dobro Hirlando zopet v nesreč o 
spravil. S tem je bil pa prav zadovoljin, 
de nič otrok nimata, zato je še več upal, 
vse grajine in premoženje kdaj v svojo 
pest dobiti. Ko je pa zredil in spozfiai, 
de njegov brat gotovo naslednika dobi, s e 
je njegovo hudobno zidanje na enkrat poderlo, in ni vedil več, kaj početi, Pokazati vender je mogel, kako se serčno teg a 
veseli, kar je tako ravno speljati. umen 
de nihče o resničnosti ni sumiti mogel, Tu


di priloinosti ni najdel, kako bi svoj e 
hudobne sklepe speljal, dokler bilo det e 
rojeno ; ker je pa dete žensko bilo, se j e 
Arto clo pred Hirlando nekako nezadovoljniga pokazal . 

Iludobne ojstriga pogleda je to koralo 
zapazil. Skrivaj je to nezadovoljnost pri 

svojim bratu povečati skušal, karm je 
toliko vstreglo, de se Arto proti svoji gospé več tako prijazno obnašal . 

'I-Lrlanda to brez vs'iga sumničenja en – 
krat clo Gerardu potoži, kteri ji je pa dozdevno dobri svet dal, naj se le vedno prav 
prijazno in ljubeznivo proti Artu skazujo , 
de bo s tem njegovo majhno nezadovolj 

nost lahko premagala, in ga ko popred Ijubezniviga napravila . Pa ravno to obnaša– 

nje se je Artu čudno zdelo ,; Gerardu pa 
Artova su.nmjivost dopadla. 

Eniga drié je znal Gerard z nekim 

svojih pomagačev popirček pod okroinik 
svojiga brata podtakniti . Na popireku, ste 
bile te dve verstici : 

O knez! ne upaj ženi zviti, 

S prijaznostjo te če slepiti, 

Arto pri jedi. popir~:ek najde, bere, 

prebledi, dene popirček v žep, ne reče be 


sede več, in zamiljeri obednico zapusti. 

vem", reče enkrat potlej svojilna bra-
tu" „zakaj se Ilirlamia tako prijazno ob 
naša , ta reč se mi nekako čudna zdi, i n 
ne vem, kaj bi od nje mislil .” 

Gerard je svojiga brata dobro pretuhtoval, in ko je njegoviga sulna popol

nama prepričan bil, mu reče : „Cudno, de 
so se tistim, kteriga je slepa ljubezin vsiga pobila, vender enkrat oči odperle . 
Prezaupljivo obnašanje tvoje Ifirlande z 
vitezam Olivnam, zlasti, ko tebe domá n i 
bilo, mi od nekdaj ni kaj dopadto, pa ni 
sim hotel tvojiga pokoja greniti, hi zmiram 
sim si mislil, de boš 'e tudi sam enkrat 
zapazil. Arto, ves prebledel] od jeze in 
sam na se nevoljin, reče na, zadnje : 

ko sim vunder mogel tako neumen biti, 
in to nesramno hinavsko prijaznost toliko 

časa zaslepljen gledati! Prav imaš Gerard in ti gotovo tudi to skazati zamore .” 
Ze s fin], odgovori Gerard, je zadost i 
skazano, de je vitez oliven, kadar tebe 
tukaj ni bilo, skoraj vsakidan njo, ali d o 
ona njega v njegovim gradu obiskovala . 
Pa sej bomo to reč e bolj natanko zvedni, premagaj svojo jezo, in počakajmo še 


kake dni, de se krivice varjemo, in nič ne 
storimo, dokler nismo prepričani . „Prav 
imaš Gerard”, pravi vojvoda, „pa potlejBog ji pomagaj .” 

otožnih mislih se Arto v grajskim 
vertu sem ter tje sprehaja, Gerard pa ko

nja zaskoči, in odjezdi skoz grajske vrata. 

Nekaj m- od grada je prebival neki 
vitez, od kteriga se je moglo po pravic i 

reči, de se ni bal ne Boga ne ljudi. Njegovo narljubeznivši opravilo je bilo : hudobije dopernašati in zlato kupieiti, on j e 
bil pri narboljših letih, močan, pripraven 
borec, in kterikolj je njegovim hudobni m 
delam nasprotoval, vsaeiga je v dvobojklical ; oh,. koliko jih je, in nemara clo nodoUnih, ker so preslabi bili, umoril! Po-
stave so tistieas dvoboj zlo obrajtale , in 
po tadajšni navadi je bit tisti za pravični 

ga spoznan, kteri je zmagal. 

K temu hudobneiu, ker vsi hudobnez''i se poznajo, se je Gerard podal, in mu 
rekel, de mu bo lepo število dnareja dal 

ako mu v neki imenitni reči pomaga. Vitez se je prec radovoljniga pokazal, sam o 
vediti je hotel, kaj? in kader mu. je Ge 
rard vse razložil, ter število dnarja natan


ko povedal, ie veselja poln djal : „Princ 
Gerard! le mene pustite to speljati . Z me,;em v roki bom jaz svojim besedam 

znal moč dati. I1e pojdite in povejte svojima bratu, de sim vas zaničljivo vprašal, 
če bo pač revni zgod viteza olivna za svojega otroka spoznal ; naprejno mu bom ž e 
jaz . dopovedal. Pojdite, na me se zanesite, 
jaz bom moj beseda .” 

Hirlandi je bilo narlmjš'i, de se za vi 
teza Olivna ni vedno, kje je, in de svoj e 

taknjene časti ni mogel braniti . To pa j e 
bilo Gerardu ljubo, ki je z zlodjevim veseljem počasi proti gradu jezdil. Ko je prišel, je zamišljeniga in otoniga kazal , 
in taciga ga j e tudi Arto srečal in ga precej vprašal, odkod de pride . 

„Nekaj pretrest sim se šel na konju”, odgovori. Gerard. Potem se oba v 
Artovo sobo podata. „Bolj ko premišlju

jem”, reče vojvoda, „bolj verjetna mi nezvestoba moje gospe prihaja” ; ,, in jaz" 
odgovori Gerard ,,§im, Bogu bodi potoženo, na potu zvedil, de je to, od česar 
mi v gradu le sodimo, odzunaj povsod kakor gola resnica znano. ,,Kaj? kdo kajve? zagromi Arto . Gerard pa, previhani 


hinavec, kakor de bi bil kdo vé kako aqlasten, odgovori : „Srečal sim na potu v 
tvojim narblffiljim sosedstvu prebivajočig a 
viteza, ki mi je 'zaničljivo djal : Kaj bo 
pač vas brat revni zarod olivna za svojiga 
otroka spoznal ? 

„Jaz sim se grozno prestrúU”, prav i 
Gerard na dalje, „in mu odgovorim : de 
inende le noréuje” ; on pa rni je rekel : 

„,Kjer gre za čast vojvoda, Vašiga brata , 
tam nima norčevanje mesta. Le to mu 
znate zdaj povedati, ako pa želi kaj več 
zvediti, naj le uka'e, in vse drugo mu bom 
sam razložil. „Meni je bilo dosti”, govori 
Gerard na dalje, ,,jaz sim se rnu zahvalil za njegovo ponudbo, sim odjezdil, i n 
ves zamišljen sim pri'el s, v grad, de sam 
ne vem, kdaj, in kako . Zal rni je sicer, de 

moram svojiga brata s takimi novicami ter

pineiti, pa vest in dolžnost ne pripustite drli

gač, in ti sam bi me po pravici časti pozabljiviga brata imenoval, ko bi kaj tacig a 
od druzih zvedil. 

Vojvoda od take hinavske zvestob e 

svojiga brata ginjen reče : ,,Za bo ,jo voljo 

Gerard, v kako neznano sramoto me t a 
nezvesta preš'estnica pahuje! Naj mi ven 


.er vitez sam celo zgodbo razlúqt, pojdi 

"in pošlji hitro koga, de prosim viteza si m 

priti." 

Gerard je šel povelje svojiga brat a 

spolnit. V dveh urah je ie prišel vitez, s e 

k Artu podal, in mu rekel, de je prišel 

povelje svojiga vojvoda zaslišat. 

Arto ga nagovori z resnim glasam : 

vsaki drugi reči bi mi bil vaš prihod 
še enkrat ljubši, blagi vitez, pa tudi v te 
nepovoljni okohwsti sim vaše pomoei potreben. Vi ste mojimu bratu reei pravili, 

ki se mojiga in moje cele hiše poštenj a 

tičejo, alj pa zamorete tudi vse skazati ? 
Vitez odgovori : „Ker sim s svojilni očmi 

zamorem le z besedo in z mečem v 
roki spriéati. Zato rečem : Vaša soproga 
je prešestnica, in njen otrok je zarod vite 
za olivna, in kdor mojimu govorjenju ne 
verjame, in čast te prešestnice braniti hoče, tega v boj kličem, naj zmaga razsodi , 
ako sim resnico govoril.” 

Zdaj ni Arto več bil gospodar sami 
ga sebe, divja jeza ga je premagala, d e 
ni več veda, kaj bi storil . Hitro je povelje dal, prešestnici dete iz rok odtergat i 
in ga deleč kaki kmetici v rejo izročiti, 


Hirlando pa v temno ječo pahniti. Hipoma 
se je oboje zgodilo, in ko bi Arto v svoji 
jezi besede preš estnica ne bil tako glasno zgovoril, de so jo nekteri izmed družine slišali; bi noben človek v gradu se 
zmisliti ne mogel, zakaj se s Hirlando ta— 
ko neusmiljeno ravna. 

Ravno je imela Hirlanda s svojim lju

bim otročičem opraviti, kar sirovi oprode 
prihrumijo, ji gospodovo povelje naznanit. 
Materno serce je groza obšla, terdo svojiga ljubčika k sebi stisne rekoč : „Otroka 
ne pustinj, oko e hočete, vzemite me z 
otrokom vred.” Pa služabniki kakor radi , 
niso smeli njenih besedi obrajtati. S silo ji 
tedaj dete vzamejo, in že so prišli tisti, k i 
so njo v ječo peljati imeli . 

Popolnoma nezavedna je bila vojvod — 

lija v temno ječo vlečena, in v te nezavednosti je dalj časa ležala. Ko se je zopet zavedna, se ve de ni vedila, kje je. Ko 
je pa trudne oči na vse strani obračala, i n 
močne vrata terdo zaklenjene najdla, n i 
več dvomila, in spoznala je, de je resnično vtamničena. Pred vsim je svojiga otro

ka iskala, pa — oh nikjer ga ni bilo . 
Vsak si lahko misli, v kako žalost— 


Idin stanu je dobra nedolžna 11'irlanda bila. 
Od vsip zapušena v temni ječi, nevedoé, 
zakaj je tako preganjana, brez perlojnosti, 
de bi se kaj braniti mogla, vse človeške 
pomoči obropana, ni clo nič vedita, kdaj 
bojo rabeljski hlapci jo zopet iz te ječe 
peljali, in jo clo v smert znočili. Glasno 
je túevala in jokala — tode nihče ji n i 
mogel pomagati . 

Njeno uedoUno serce se je tedaj pro-
ti Bogu obernilo, in ko je zopet tako n a 
tega svojiga narboljšiga odrešenika in po-
Jnagavca mislila, je postala pokojniš'i, in 

je sebe in svoje ljubo dete bozji očetovski. hrambi. izročila. 

Arto, ves kakimu viharju podoben, k i 
je na eni strani vse razdjal, in svoj e 

oblake za novo nevihto nabera, pokliče en 
krat Gerarda, in oddaleč ie propti njemu 
zagromi. : „Kaj imam storiti, de rešim svoj o 
in svoje hiše čast in poštenje?” Gerard, k i 
ga je natanko poznal, in dobro ,vodil, d e 

je smeri dobre .girlande sklenjena, se 
je svetiga hlinil, in brata prosil, naj se nikar ne prenagli, de bi kake krivice n e 
storil. — Clo svetoval mu je, naj nika r 

sam sodnik ne bo, ampak naj vso reč sod


0 

niku, ki je zgoraj, prepusti ; ko mu je 
zato vitez sam dvoboj za pomocek ponudil. Narbolje bo tedaj, ako čas odredi, do 
kteriga se ima branivec Hi.rlande oglasili ; 
če kteri pride, in tožnika premaga, mora 
Hirlanda spla'ena biti, če bo pa branive c 
premagan, mora postavna kazen prešestv a 
nastopiti . 

Ta svet je bil Artu všeč, Gerard p a 
Ni nikakor misliti ni mogel, de se bo kd o 
v brarnbo Hirlande prederznil, in se v bojspustil z vitez= , kteriga so se vsi sploh 
bali. Dan je bil tedaj naznanjen, kdaj bo 
alj tonik -premagan, alj Ilirlanda na gernaadi življenje djana. 

Usmiljenja vredna Ilirlanda nič ni vedita, kaj se bo zadnjič njo zgodilo. Revna slaninica s slabim pogrinjalam je bila 

njena postelja, neka stara dekla je vsa

kidan pičlo jedil nosila. Dan razsodbe se 
je bližal , in ko je to stara dekla zvedita , 
se ni mogla več v ječi pri svoji vojvodnj i 
solz zderafi. 

Ilirlanda odjenjala od dekle zve 
(liti, zakaj se joka, in nato s precej jasni m 
glas= odgovori : ,,Saj kaj druziga nisim 

mogla pričakovati, in gotovo Vam povem, 


de si smert resnično ielim, ker le ona m e 
zamore teh nadlog rešiti, na vekomej rešiti. Pa kaki'na sme, rt mi je obsojena ? 
vpraša deklo . Ta ji odgovori : ,,Ena narbritkejšill . Germado napravljajo, in če s e 
nihče za vas ne potegne, in Vašiga tonika ne prevlada, morate, oh — na tisti 
gemadi življenje končati. To britko pogubljenje je Ili.rlando z grozo napolnilo. 
Pa koralo se opogumi, in popraša po vitezu Olivnu., ko je pa zvedila, de se ne 
ve za-nj, kje je, je obernila svoje oči prot i 
nebesam in zdihovala, ter prosila je kakiga duhovniga, de bi se k smerti pripravila. Spolnjenje tega vošila se ji ni moglo 
odreči. 

Kakor je duhovnik prišel, nm je Hit.-
Ianda' svoje nadloge tonila, de se je du

hovnik, ko je celo prigodbo zaslf'al, več , 
kakor ona, zjokal. Sv. Spoved se je začela, in Ifirlanda se je slabost celiga svojiga življenja z vso ponižnostjo in s kesanim sercam obtoiila, je prosila jirbig a 
Boga oeetovskiga usmiljenja zavolj 

i en j a Jezusa Kristusa, njegovi ga Sina . Svojega Odrešenika, ko ga je na križi zagledala, je prav odkritosereno prosila, de bi 


tudi njé tolažljive besede rekel : „Z mano 
boš v raju”, in ji po njegovim ma.niku od— 
vezo vsih njenih grehov dodelil. Po tem 
ga je še le samiga njega Sinu bo"ji'ga v 
zakramentu svetiga rešnjiga Telesa prejel a 
s tako pobožnostjo, s kakoršno ga le svetnik i 
prejemajo ; in zdaj se je dosti močno čutita vsa v gospodovo voljo vdana za prenašanje zadnjiga bojevanja. 

Dvoboj. 

Perš'el je strašni dan, kjer bo alj ne — 
dolžna daritev gospodu darovana, alj zloba in hudobija sterta. Hirlanda, pri kteri 
je mašnik s svojim sluiabnikam celo no g

ostal, in večidel ž lij() premolil, se verže 
proti jutru pred 'kitko podobo, in z vs o 
gorečnostjo serca reče: ,,ebi, o Bog, je 
znano, de rada umerjeni, in to revno življenje z boljšim zamenjam. Kako dobro 
mi je bilo, ko sim kakor slaba dekla živino varovala, kako pae malokdaj slav a 
in bogastva človeka srečniga naredi. Nap-
hujši me peee, de moram, nesramna pre

estn'ica imenovana umreti . Pa ti, o Jezus, 
si bit narnedolinii, tebe ni mogel nobeden 
le kake neresnice obdolžiti, vender si 


73 

mogel kakor hudodelnik narbritkejš'i 
sniert prenesti, de si mene, mojo ubog o 
dušo odrešil . Kako rada tedej hočem svojiga odrešenika posnemati, de bom njegoviga zasluženja deležna. O nebeški oče, 
kakor on, tudi jaz molim : Tvoja, ne moj a 
volja naj se zgodi. .oko me hočeš rešiti, daj mi gnado, de bom vse ostale dni 
le k tvoji časti obernila, ako hočeš, de 
umrem, pokrepčaj me, de do konca zve 
sta ostanem, in večno zveličanje dose 

‘ 

zena.. 
Omolkne, in knialo pride neki slu

žabnik na vrata naznanit, de je čas od 
hoda. Hirlanda je slišala , vstane in vreče : 
Prav je, pripravljena sim, pojdimo . Cern o 
oblačilo, ki ga je služabnik prinesel, ver-
že čez se, zagerne obraz s čemim pajčolanam (flor) in s stražo obdana, spremljena od mašnika, zapusti temnico. Pri Renskhn (Rennes) mestu je bil lep, raven 
prostor namenjen za nastopni Žalostni prizor. Visoko glediše je bilo za vojvoda i n 
vso dvorsko gospodo napravljeno, na strani je bilo nekaj manjši s černim suknam 
pogernjeno za dobro Hirlando, kjer je bila 
miza s križanim Jezusam, in dva stola . Pre


cej zraven je stala že napravljena germada, na drugi strani pa je bila ograja in 
prostor namenjen za dvoboj . Brez števila 
ljudi se je bilo zbralo, ki so bili pridi, 
ne radi vidit Hirlandino smert, ampak ve-
Yikoraj njeno odrešenje. Vse je skerbno 

čakalo, clo nebo je bilo s četnimi oblak i 
prekrito. 

Na zadnje se je vidna rajda iz grada prihajati ; nobeno oko skoraj ni suho 
ostalo, ko se je Hirlanda prikazala, o d 
vsili strani se je slišalo klicati : „Nedolžna 
je'', in vsakimu se je v serce usmilila . Ko 
so vsi k namenjenimu prostoru d41i, za-
jezdi nesramni tonik ned(&'nosti v ograjo . 
rra popast je na ošabnim čemim konju sedela, na njegovim škitn je bil narisan na 
eernill tleli zlati zmaj, ki ovco terga, okoljškita je bilo pisano : „B rez milosti.” 
Glasno je začel neki klicar zvati : „de j e 
Hirlanda dopernešeniga prešestva obto'ž,en a 
in na germado obsojena, ako se nobe n 
ne najde, ki bi se za njeno čast potegnil, 
in s premago njeno nedolzvnost skazal.” 
Marskteri pričujočih bi bil rad Ilirland o 
rešil, pa noben se ni upal, s strahovitim 
vitez= v boj se spustiti, ki je s krasnim 


oklepam od glave do nog pokrit bil, veliko sulico v desni in škit v levi roki deržal, in še sam s prevzetijskim glasam kli 
ca" : „Kdo se postavi, za čast te preestnice se potegniti ? 

Dvakrat že je glas trobente tistiga 
klical, kteri bi se za girlando bojeval, pa 
nobeniga ni. Zdaj je vidila Ilirlanda smert 
pred sabo, se verže pred britki križ , i n 
moli, vstane zopet, in pregovori s preterganim glasam proti ljudstvu: „Ljubi mu 
Bogu je znano, de shn nedolžna' pa, ko 
je on tako hotel , zgodi se njegova volja . 
Vsim iz serca odpustim, ki' so krivi moje 
stnerti, , in prosim Boga za usmiljenje do 
njih.” Se tretji in zadnjikrat trobenta za

doni, nihče več ni na rešitev mislil, kar 
se neki vitez z imenitno družbo skoz lju d 

sivo rije. , 

Kihalo so ga vsi zagledali, samo dir 
landa ne. Na blišečo belim konju dostojno 
prijezdi, oklep se mu je svetil, kakor srebro, imel je lepo zeleno poljno obvezo 
pretkano s popelicami (Hermelin, na njegovim škitu je bila sreberna popelica n azelenih tleh, okolj škita je bilo pisano : 
„Nie me ne more omadezevati.” 

4* 


Kakor je pred gledie vojvoda stopil , 
ga je takole ogovoril : „Presvitli gospod ! 
Ker sim gotovo novico dobil, de je Vaša, 
gospa krivo obdolžena, in v smert obsojena, sim se simkaj podal, s svojo kervj o 
in s svojim življenjem nedolžnost braniti, i n 
se z njenim tonikam v boj spustiti, ke r 

snest sim si, de bodo nebesa čednost i 
zmago, hudoMi pa zasluženo kazen naklonile.” In po globokim priklonu pogumno 
v ograjo jezdi. 

Ze od daleč ga je hudobnik zaničeval : „Le pridi, jaz ti bom e vrat polo 
mil,” in ko ga je e Mizo vidil, ter za — 
gledal, de je mladeneč komaj kakih 1 6 
let star, je hujši norčeval, „de se rev— 
ni mlečnik prederzne s priletnim vitezam 
v boj se spustiti.” In zares, kakor so se 
skoraj vsi pričujoči veselili, ko so nekiga 
viteza prihiteti vidni, tako se je vse upanje zgubilo, ko so ga tako sla/biga mladenéa zagledali. Pa kakor je bilo upanj e 
le majhno, vender ni popolnama zginilo . 
Trobentarji zatrobijo zdaj v boj, in vs i 
so s skerbnim sercam oči v plemenitig a 
L2bdenea vperli. S spušenimi sulicami skočita borca eden proti drugimu in se zale


77 

tita s tako močjo, de je obrekovavec na 

pol, mladeneč pa popolnama, iz sedla 
vzdignjen bil . 

Nehoteč je slednji inladenčevo nesreč o 
oWaloval, in. hudobn' se je že premagavca mislil, ko je mladenča v pesku ležati vidil. Zato se s konja spravi, de bo 
mladenča prebodel ; pa komaj je na tleh , 
je bil že mladeneč ves za boj pripravljen 
zopet na svojim konju. Iludobneti je dobro 
spoznal, de zdaj ne more več na svojiga 
konja skočiti, de bi ne bil popred preboden, zato z vso močjo svojo sulico v mla

denéeviga konja sune, de se je prec z 
mladeneem vred na tla zvernil. Na enkrat 

je bil mladeneč na nogah, in med teni, k o 
je hudobnež sulico iz konja vlekel, ga je 
mladeneč; z mečem skoz odperti oklep v 
vrat vbodel, de se je hudobne z'' prec zver 

11. 
Nezmerno klicanje veselja se je o d 
vsip strani premagavcu in Hirlandi razlegalo. Vsakima se je ta prigodba nebeko 

delo zdelo, ker z lastnimi močmi bi ne bil 
mogel slabi mladeneč silniga viteza premagati. To se je od vsih strani govorilo . 
Ko se je hudobnež smertno ranjeniga ču— 


7S 

til, je iz vsiga gerla Boga in ljudi preklinjal. Mladenee pa se je s svojim kriva

vina mečem predinj vstopil in mu proti" , 
de ga bo v kosce razsekal, ako gol e 
resnice ne spriea . lzdajavec je zdaj očitn o 
pred vsimi povedal, de je po Gerardoviln 
snovanju. vojvodnjo po krivilu obtožil , in 
jo prešestva obdolžil, od česar do nič 
spričati ne zarnore ; nazadnje se rnu je kri 
tekoma v vsta vlila, le se nekaj na pol 
razumljivih besedi je govoril in kmalo svoj o 
černo dušo izdihnil. 

Gerard, s takim izid= ves potolčen, 
je hotel skrivaj ubežati, pa Arto ga je 
ukazal deriati, dokler ne bo cele reči razvidil. 

Bojni sodniki so premagavca pre d 
vojvoda pripeljali, zadnje besede hudobne

ža so mu povedali, in mu iz serca srečo 
voili, de je zdaj poštenje njegove hiš e 
in poštenje njegove nedolžne gospé rešeno . 
Po tem so prernagavca tudi k vojvodnj i 
pripeljali, ktera na svoje odrešenje nič ve č 
mislila ni; zato so jo le z velikim pel.
zadjaujern tega prepričati zmogli. 


do je bil Hirlandin re. itel ? 

Vse je komaj čakalo, rešitelja ne

1.nosti poznati, tudi dobra Hirlanda, ko 

je svoje resnično odrešenje v smerti obrekovavca, in v življenji svojiga branivca 
pred očmi imela, je hrepenela zvediti, kdo 
je njen rešitelj . Ko je z bojnimi sodniki 
k njenimu gledišu pristopil, je zagledala 
pri njem poljno obvezo, ki se ji je nekaj znana zdela, pa vender ni vedila, kd o 
je tisti, ki jo DOS L 

Ko je premagavec gledi'e nastopil, s e 
vere pred ].girlando na ' kolena rekoč : 
„Milostiva gospa! poglejte pri svojih nogah svojiga dozdaj nesreeniga sina, kte-
TI je iz ljubezni do svoje narboljši mater e 
svoje, Življenje daroval, in s to daritvij o 
nje in tudi sebi z božjo pomočjo nov o 
Življenje pridobil . Kdo je srečniši„ kako r 
jaz, ki sim svoji narboljši materi Življenj e 
otel, potem ko sim tudi jaz vzrok njeni h 
tolikih nadlog postal? — Sprejmite tedajzopet svojiga sina, in bodite moja narboljši mati!” 

Samo s solzami., ki so vse njene 
besede zadušile, ja zarnogla Hirlanda od 


govoriti. Svojiga ljubiga Bertranda je k 

svojimu sercu pritisnila, in se zdaj srečn'i:Si, kakor kdaj čutila . 

Arto, ki vsiga tega dozdaj nič, veda 
ni, je stal osupnjen na svojim gledišu, in 
skoraj z nepoterpeiljivostjo je čakal po — 
znati rešitelja gospé. Ta pa je Bertranda 
za roko prijela in se na glediše k vojvodu. podala, ter mu s solzami veselja v očeh rekla : „Gospod moj! tukaj imate svojiga sina.” Več ni zamogla govoriti. 

Po teh besedah je Arto okaxnnil, ves 
terd je stal, v njegovim sercu se je kri

alo osrarnotenje, blagost in bogoljubnost. Nepremakljivo so bile njegove oč i 
vperte v Ilirlandiniga rešitelja, ki je bi l 
narlepši podoba svoje matere. Med tem 
so spremljevavci. xnladiga vojvodiča prišli ? 
med njimi pobožni opat iz Sentmala v vitekim oklepu . 

Ta častitljivi perletni boŽji služabnik 
reče, ko je vojvoda v takim boju zagledal : naj do nič več ne dvorni, de mu b o 
on vse razlozi'l, kako je njegov sin pred 
kakimi 15 leti po čudnih potili v njegov e 
roke prišel, in ravno tako čudno rešitelj 
svoje nedolžne matere postal, in kar sam 


81 

skazal ne bo, bo njemu nekdaj odbran a 
rednica alj baja storila, ktero je od nek— 
daj shranjeno obder'al, in jo tudi zdaj 
sabo pripeljal . V grad jo bo rekel pripeljati, tam se bo vse dosti razjasnilo . 

Arto rji vedil „ nad kom bi se bolj 
jezil, alj nad svojo malovernostjo, alj nad 
svojim bratarn Germ-dam ; pervo pa, kar 
je zase govoril, je bilo povelje, de imaj o 
oprode pod zgubo lastniga življenja Gerarda v tisto ,ječo pahniti, v kteri je p o 
pred Ilirlanda bila ; vojvodnji„ njenhnu si-
nu in njegovim spremnikam pa je rekel : 

ljubeznivi! pena nesite mi, še sam ne 

vem, pri čim sim. Pojdhno v grad, de mi 
taxn stiskano serce odpočine.” irlanda„ 
njen sin Bertrand„ opat in duhovnik, kteriga 1)i od sebe pustila, se podajo v grad , 
za njimi. Arto in cela dvorska družba . 

Pač 100krat je veselja ginjeno ljudstv o 
klicalo : „„Bog zivi. Hirlando!” in dosti jih 
jo je v grad spremilo . 

Malo tistih, ki so v gradu ostali biti , 
ko so dobro vojvodnjo odpeljali, so nje n 

odhod z žalostjo gledali, in zadnjič so vs i 
rekli : ,,Oh ona je gotovo nedoUna„ pa — 
kdo jo bo rešil? Večidel jih je šlo v 

.** 


82 

grajsko cerkvico z gorečim seream za 
sploh čislano Ili.rlando molit. Tudi marskteri: 
uboiec bolnik, marsktera revna druiina j e 

tačas svojo molitev proti nebesam pošilja 

la, in britko valovala ~ „Oh kdo nami b o 
pomagal, kadar llirlande ne ho!” 
Komaj so oprode z Gerardam d o 
grada prišli, so vsi na okna hiteli, obupn o 

obličje jim je upanje dajalo, in ko jim j e 
bilo na vprašanje, če je vojvodnja rešena , 
odgovorjeno, de je ; so bili vsi z veseljem 
napolnjeni, in so hiteli na gajski stol p 

gledat, če vojvodnja gre. Ze blizo so 
rajdo vgledali in kinalo jirn nepoznanega 
viteza zapazili . 

„Gotovo je ta rešitelj vojvodnje”, re

če stari čuvaj ; in ko je nekaj oprod ,
ko je bil ž,e Gerard spravljen, na stolpprišlo , je bilo pervo vprašanje : „Kdo j e 
Ilirlando rešil, gotovo udi ptaji vitez ? 

Oprode so poterdili, „pa vitez ni”, pravijo 
nadalje, „kak ptujie, ampak njen lastn i 
sin, ki so ga pred kakimi 15 leti tukaj v 
gradu ukradli . „Kaj ? pravi čuvaj, ., ,tisti 'ivi še ? tisti je njen rešitelj? „Tist i 
je tisti”, mu edin oprodov odgovori, bo š 
«'e sani vida in slišal." 


„No, bodi ga Bog zahvaljen, tedaj 
je nedoUnost vojvodnje zavelej neveržljivo spriéana”, reče čuvaj s povzdignjenim i 
rokami, ,,vredna je tega veselja, jaz sicer visim nikolj nad njenim odrešenjem 
obupal, pa na mladiga vojvodiea pač mlsim mogel več misliti. — Zdaj se pa ne 
morem dalje tukaj 'nuditi, še enkrat se 
moram v svojo staro vojaško obleko splaziti, in v nje mladi'ga gospoda v grajski m 

dvoru dočakati. Vsi so po stopnicah odhiteli narboljši oblačila obleč, irl naenkrat 
so se v dve versti na grajskih vratih 
vstopili. 

Celo pot ni mogla Hirlanda s svoji m 

sinam Bertraiidam skoraj nič govoriti, in. 
vsak pogled ji je rodil novih solz veselja, 
ki so tudi v očeh vsip pričujočih igrale, 
ko je vojvodnja v grajski dvor prišla. Tu

kaj svojiga Bertranda za roko prime, in 
gre z njim proti grajski cerkvici., za njima 
opat Bertrand in vsi drugi. — Hirlanda 
in njen sin sta se pred oltarjem na kolena 

vergla, in se s pravo gorečnostjo nardobrotljivšimu Bogu za prejete neprecenljive 
dobrote zahvalila, in tudi vsi drugi so se 


zahvalili za ohranitev predobre Hirland e 
in obetavniga vojvodiea . 

Vojvoda Arto, ki je nekej poznej e 

prišel, ni skoraj nobeniga več v dvoru 
našel, zato se je prec v grad podal. „Kje 
pa so vsi? je na zadnje vprašal, ko j e 
vse prazno najdel, „pojdi” reče nekima 
služabniku, „in poki vojvodnjo.” Ta gre 
in jo najde v cerkvici, ravno ko jo je opa t 

ertrand opomnii„ de naj v grad gré, in naj 

ker je že pozno bilo, kako pokrepčevanje 
viije. Hirlanda sluša, in se poda sko z 
neke stranske vrata v grad ! 

Arto in opat ertran . 

Arto se je vedno sam sabo bojeval , 
in ni veda, kaj bi storil alj rekel. Očitalija pekoče vesti mu niso skoraj nič i n 

svoje cele hiše sreče občutiti priputile. 
Zato se je v neko stransko stanico podal 
in opata Bertranda k sebi prosil, ki je tudi nemudoma prišel . 

jubeznivi., častitljivi opat", — ga 
Arto, ki mu je do vrat naproti šel, in njegovo desnico z obema rokama prijel, ogovori : ,,Za Sagam ste Vi rešitelj nedolžn e 
Hirlande, in mende tudi do rešitelj od— 


85 

gojitelj, rednik mojiga sina Bertranda, bodite tedaj tudi moj re'itelj, pomagajte m i 

iz nadležne okolšine, v ktero me pravično 
očitanje moje vesti postavlja, povejte mi 
kaj mi je storiti, de strašne krivice neodpustljive nepravednosti zopet poravnam, d e 
božje usmiljenje in odpuanje od svoje go 
spe in svojiga ljubiga sina zadobim . — 
Povejte mi vender narpoprecl, kako je moj 
sin v vaše roke prišel, in kako ste vi 
njim rešitelj moje Hirlande postali ? 

Opat, razveseljen nad dušno ganitvij o 
vojvoda, poprime besedo, razioii narpred , 

kako je mladi vojvodič v njegove roke peršel, kako ga je svoji sestri v rejo izročil 
in kako je vojvodie z vsakim letam' v spretnosti bogaboječnosti in modrosti rastel. 
Po tem reče : ,,Ko sim pred nekaj dnevi 
svojo večerno molitev opravil, se k počitku podal, in komaj zaspal bil, pristop i 
k meni poslanec gospodov rekoč : ,,,,Jutri 
previdi mladiga viteza, ki si ga svoji se 
stri v rejo izročil, z dobrim oklepam, z 
mečem in s sulico ga oborožaj in pojutrajnim pojdi ti sam in tvoji plemiči ž njim 
v Rennes, ker tamkej bo on svojo po kri

vim obdolženo mater srnerti otel, s hudob


núem, kter'iga se vsi sploh strašijo, se b o 
bojeval, in Gospod bo njemu in nedolžnosti 
zmago podelil." 

',Nebeški poslanec je zginil e — pripoveduje opat nadalje, ,.jez sim se zbudil 

in zdelo se mi je, de i.isim spal, ampak 
vse z odpertimi očmi vidil . Zato sim vstal, 
moliti začel, in ukaz Gospodov se mi j e 
čedalje gotos7ši zdel. Komaj sim trudno jutrajno zarjo iz za hribov svitljati vgledal , 
sim svojiga brata poiskal, mu vse razložil , 
kaj sim vidil in slišal ; on pa, ves začuden, mi je prec rekel, de to niso prazn e 
sanje ; ampak de se moramo oboroat'r in 
iti . Jaz sim mu priterdil, mu ukazal potrebne reči pripraviti, in mu vse 'imenoval, 
kteri se imajo z nami podati ." 

so se leti vsi sošli bili, sini jim 

še enkrat sanje razložil, in vsi so bili z 

veseljem napolnjeni, de smejo pomagati ne

doU'not rešiti; med je Eril Bertran d 

narveseli:si." „Gotovo bom zmagal”, je djal 

' ,zakaj Bog je z nami, kdo zmore tedaj 

kaj zoper nas ? 

„,Drugi dan”, jc sklenil opat, ,,srn o 

odrinili, in davi v Rennes pr'ršli, kjer srn o 

precej zvedi.H, de nas je zares božje oko 


87 

za rešitev nedolžnosti odmenilo. Zali mladenee s terdnhn zaupanjem na nebeško po 

moč je gorel željá za svojo nedolžno ma 
ter se bojevati, de jo bo s srečno premago odrešil. Opazno in "'Jožko se je k borišu bližal. Kako se je nadalje zgodilo, 
ste, vojvoda, sami vidili, vse dingo pa za 
more še žena, ki je bila rednica Va,šim u 
sinu odbrana, in ga iz tega grada ukrasti 
pomagala, bolj razjasniti, zato sim jo sa-
bo v Rennes vzel, in zdaj se tukaj v gradu znajde." 

Vaše besede so mi zadosti za zdaj 

ljubi častitljivi opat", reee Arto, ,„pa z a 
božjo voljo, kaj mi je storiti, de velik e 
storjene krivice popravim? „Na to vprašanje je zdaj lahko odgovoriti”, reče ertrand, „ker ljubi Bog je vse dobro naredil, je odrešil in ohranil, kar so vaše 
pomote pokončati hode. Pred vsirn tedaj 
se ljubimu. Bogu zahvalite, de je nasledke 
vaših pomot odvernil, de je Našo nedolžn o 
tovarši'co otel, Vašiga verliga sina ohranil, — in vse je dobro storjeno, ako zopet ljubezniv soprug svoji gospe, in pošte n 
oče svojim otrokam postanete.” 

Arto odgovori ,,Resnico sicer govo


88 

rite, éastitlj'ivi opat, ljubimu Bogu sim neprenehljivo zahvalo dolžan, in nikolj se m 
ne bom zadosti hvala'niga skazati mogel . 

Pa če tudi narljubezni‘š'i soprog, narpošten st oče postanem, storim le svojo dolžnost , 
storjenih krivic pa s tern do nič popravit i 
ne morem." „Povedal sim Vam Že”, reče 

opat, „Ijubi Bog je že vse dobro nared'il , 
in kjer je njegova vsigamogoénost in do

brota vse popravila, tam človek nič ve č 
storiti ne zmore, kakor moliti ., hvalen o 
moliti vsigarnogoi„'niga, nardobrotljiviga 
Boga, in saj sim rekel, de to tudi vi storite, in tako ste vse od svoje strani, vs e 
zadosti storili.” 

',Alj mi pa bo", prigovori vojvoda, „Ijubi Bog narstrašne.jši krivice tud i 

odpustil? „Bo”, reče opat Bertrand, ,,i n 
ne samo bo, ampak je Že . Alj niste slišal i 
kako odkritoserčno in popolnoma Vam j e 
Ilirlanda odpustila? Ako so pa slabi ljudje 
tako usmiljeni, in tako velikoduno odpustiti zamorejo ; kaj ne bo Bog, narmilostivši, narboljši oče odpustil? Kaj vam -ni. 
že oddavnej odpustil, ki tako odkrito njegoviga usmiljenja, in odpušanja išete i n 
Želite? 


Pri teh opatovih besedah pristopi nek i 
slúabnik., in pové, de vojvodnja senčn o 

Teli, svojiga ljubiga Arta veseliga vidit i 

de zmirej nepokojno poprašuje, če se m u 
ni kaj pergodilo, ker toliko časa ne pride. 
',Ravno sim se spomnil", pravi Bertrand, 
',de bi jo utegnila tolika zamuda skerbeti. 
Pojdimo tedaj, in spolnimo odkritoseren e 
njene ž'eljé! " 

Hirlandin narblai'nin i dan . 

Čeravno je g irlanda blagostna in vesela na strani svojiga ljubiga sina bila . 
vender je po svojin ljubili' Artu senčn o 
hrepenela ; kolikorkrat so se vrata odperle , 
je zniiraj svoje oči kje obračala, ker ga 
je vedno pričakovala. Zadnjič pristopi s 
častitljivim opatam Bertrandam . 

ir1anda vstane, skoči k njemu, in se 
ga oklene rekoč : Kje ste toliko časa, ljubeznivi Arto? ! 

Arto odgovori s solznimi očmi : ,,Ko 
bi se Vam jaz zamogel brez vsiga očitanja prikazati, kakor Vi meni, ljuba 
landa, bi se nobeniga: hipa mudil ne bil. 
Pa kakor me mora Vaše rešenje, Vaša nedolinost in najbn ljubi obetavni sin serčno 


90 

razveseliti; tako mi dela vaš pogled britko očitanja zastran mojih velicih pomot . 
Dvakrat sim vas nesrečno storil, dvakrat 
tisto umoriti hotel, ki zdaj v svoji nedolgi-
Dosti pred mano stoji., in me kri.vieniga 
sodnika obtožiti mora. Dvakrat vas je nor 
dobrotljiv '' i Bog rešil, kteri svoje pred močjo sovranika ubrani, po čudnih potih j e 

Vas Va'iga sina ohranil, in ko bi jaz 
tisoč let doživel, ter ga, neprenehoma hvalil, se mu ne morem zadosti za te njegov e 
dobrote zahvaliti. Vaše plemenito serce mi 
je odpustilo, to vem, pa jaz sim nevredi'rt 
tega, in po pravici tisto kozin zaslužim „ 
ki sim jo vanj, vam narnedolni.ši naklonil bil." — 

',Prosim vase, reče zdaj irlanda — 
',opustite tako govorjenje, če ne me bol jžalite, kakor sim kadaj žaljena bila, le č e 
ste vi zadovoljni in veseli, zamorem tud i 
jaz biti, ne grenite mi tedaj še teh kratkih dni , bodite dobri, kakor ste popre d 
vedno bili, tako bom za vse prestano dovolj oci'kodovana. 

Nato priteče neki sluga v sobo, z a 
njim Žena v naročju. z mlado vojvodovn o 
ki j* e bila pred nekaj dni v rejo i'zroee


na ; vojvoda je namreč prec ukazal dete 
prinesti, kjerkolj si bodi. .o je Arto dete 
vgledal, hiti k njemu, ga v svoje naročj e 
vzame, ga nese irlandi rekoč : „' .'udi to 
preljubo dete sim od njegove matere odtergal, in pač nisim vredin njegov oče imenovan biti ; pa Bogu. bodi hvala, zopet Va m 
ga zamorem dati, ga položiti v naročj e 
njegove narboljši, matere .” 

Hirlanda ni zamogla na to prec odgovoriti, ker je mislila, de je dete umorjeno ; zato vzame se ji posmehljajoeo malo 

milico v svoje naročje s tisto občutljivost 
jo, ktero le njúna mati pozna, nobeno pero pa popisati ne zamore. „Zdaj pa”, reče 
narpred proti nebesam, in potlej na Arta 
pogledajoča „zdaj sim za vse prestane terpljeiija več ko zadosti nadarjena, ker zdajvse imam, več imam, kakor sim kdaj upat i 
smela.” 

,' vala, večna hvala'', pravi vojvodlija nadalje, ,,bodi tebi nardobrotljivši Bogin Oče! Dvakrat si mi vsaciga mojih otro k 
podaril, in sicer podaril po ljubim moji m 
Artu. Hvala, serčna hvala tudi Vam, drag i 
tovarn ! za to sladko podarilo, na ktero j e 
sicer moje materno serce misliti, pa nikolj 


več upati moglo. Zdaj pa vas prosim, bodite vender veseli z menoj, tako bom dan s 
narblainiši dan svojiga življenja imela ." 

Tudi eden mojih narblainiših dni j e 
ta", pristavi opat ertrand, „de vas vs e 

vesele in radostne skupaj vidim, in tisoč _ 
krat se Bogu zahvalim, de mi je to lep o 
veselje napravil .” 

',Jaz pa", reče mladi vojvodie, sim 
na enkrat kakor na novim svetu., najdem 
nenadjama svoje narboljši starše, milo sestrico in očetovski dom, od česar vs:ga nič 
veda nisim. O kako pač dober je ljubi 
Bog, ki je po svojim služabniku tako p o 
očetovo za me skerbel, in mi zdaj naen 
krat vse podaril, kar je dobrim otrokam 
milo in drago ! 

',Dober", reče pobožni opat, „dobe r 
je Bog in neskončno velika je njegova dobrota. tudi ti, ljubi ertrand! vedno

.4e 

tako dober in pobožen ostani, kakor do — 
zdaj, tako boš -veselje nebesam, veselje 

svojim starem , in če to tvoj sivi prijate]. 

v Sentmalskim samostanu od tebe pozvé, 

bo mirno svoje oči zatisnil, ker bo upat i 
smel, de te bo v boljšim svetu v večnim 
veselju zopet vida.” Taki pogovori, ki so 


serce in dušo povzdigovali, so vsaki hip 
tega bl.aeniga dneva posvečevali, in ta 
dan je bil vsilil predčutik nebeškiga blaienstva. 

Geitrd kaznjen . 

Zmiram več se je v grajskim dvor u 
ljudi nabiralo, ki so mladi'ga vojvodiča viditi in v njegovih zalili oeéll lepo upanj e 
vesele prihodnjosti brati hotli. Večkrat je 
na okno prišel in prec so ga vsi poznali , 
ki ga popred nikolj videli niso ; zakaj, vsak 
je rekel, de je svoji materi tako podoben , 
kakor de bi ona sama bila ; in veselo Vpitje 
se je razlegalo na vse strani . Kakor hitro 
se je vojvodi.č od okna umaknil, se je sploh 
slišalo : Ko bi pač veliki hudobnik Gerard 
zasluženo plačilo prejel ; vsak je rekel : ko 
bi ga tudi križali, bi ga lahko gledal ; zakaj veliko več je zakrivil, kakor se m u 
storiti zamore. Zadnjič vojvoda Arto vstane, in s prazničnim glasa reče : ,,Nera d 
sicer ta veseli zbor motim, pa dolžnost in. 
pravica, me kličeta ga zapustiti. Narboljši 
Bog in oče nebeški je svoje obvaroval, j e 
nedolžnost odrešil , je meni veselje pripra

vil, na ktero moje serce več moglo nni


94 

sliti : njemu tedaj slava čast in hvala ve — 
komaj!" 
Nadalje pravi : „Bog narpravičniši 
sodnik pa hoče tudi, de se hudobija ka

znuje, in kakor se mi serce ustavlja, zope r 

..

svojlga lastniga brata obsodbo izreči, vender le moram storiti, ako sam nepraviče n 
biti nočem. Pridite tedaj vi, plemeniti vitezi. 
pomagajte mi po pravici in pravdi soditi , 
in Vi častitljivi opat, spremiti nas, ker vaš 
prevdark in vaša skušnja bo znala pravic o 
vterdi(i .” 

Ze so ho-tli vsi iti, kar Hirlanda perhiti narpred svojiga, Arta, in po tem vse 
druge prosi, Daj, kolikor je mogoče, pri— 
zanesljivo z Gerardam ravnajo, ker ona 
-mu je vse odpustila, in De de bi le 
en sani človek zavolj lije kaj terpeti mogel. 

Opat Bertrand ji odgovori : „Vkorenhljeni hodobii nov prostor k dopernašanj n 
hudodelstev prepustiti, bi bilo greh zope r 
Boga in ljudi, azato ne morejo vaše lep e 
želje, kakor radi bi jih mi vsi spolnili, to 
pot uslišane biti. Naj se zgodi, kar pravica thja.” Vsi so sobo zapustili, in se v 
dvorano podali, Gerarda sodit. -mi , časa 
je bilo vse tiho, ta in ta je sam pri 


sebi mislil de je vsaka kazen premehka 
za tolikiga hudobnika5 kar Arto besed o 

poprime in reče : ,,Grozna je za me ta 
obsodba, pa občutkov braterne ljubezni rje 
morem zdaj poslušati ; e dolgo je Gerard 
zoper mene in mojo hišo bolj zaverzlji.vo 
ravnal, kakor bi narbujš'i sovražnik ravnati 
zamogel. Mojiga sina, mojo narbolji tovaršico je v nadlogo spravil, mene zapeljal v nepravičnosti do nje, de se ji 

h mi serce terga, oba je hotel umoriti, 

-tudi niojiga življenja nit je hotel po britkostih in serenffi bolečinah pretergati .' 

,,Zato‘‘, sklene vojvoda ,,ti'rja pravica, de Gerard sam narveei terpljenje v 
polni meri občuti, in nazadnje v takim 
t-erpljenji umerje» 

„Roke in noge naj mu rabelj odseka , 
de ga bodo neznane bolečine terpinéil e 
ga, ako je mogoče, k pravimu kesanju in 
pokori peljale, dokler neogibljiva sniert njegoviga nesrečniga zivljenja ne konča. To je 
moja obsodba, in zdaj vas vse prosim, prevdarite jo, in vsak naj odperto svojo mise l 
razodene, de se zgodi, kakor je pravično .” 
Vsi vitezi so priterdili vojvodovo obsodbo , 
in opat ertrand reče : 


ček, de pravični sodnik tudi keršansk 

o je,
kadar svojo obsodbo tako vredi, d e 
sta spačenima Imdobniku. čas in perloznost 
k spokorjenju pripušena. Gerard je take 
kazni vredin, ' in Bog daj,, de bi jo k svojima zveličanju obernil." Se enkrat popra-

Arto vse pričujoče : ,,Spoznate tedajpravično to obsodbo? in po splošnim pri 
terjenju je bilo povelje dano, obsodbo prec 
vpričo celiga ljudstva zverši'ti. Gerard, 
ki ni mogel več dvomiti, če so vse njegove nesramne dela znane, si je bil sves t 
narbritkejši smerti, in si je domišljeval, d e 
bo germada, ki jo je bil svoji nedolžn i 
svakinji naklonil njegovima pregrenim u 
življenju konec storila. Kakor pri tolikim 
hudobnežu biti mora, mu je njegova naenkrat zbujena vest z vsakoršnimi očitanj i 
serce žgala. Pekel z vsim strašnim terpljenjem je odpert stal pred njegovo dušo , 
ko so vojvodovi služabniki z rabeljnaxn 
vred v ječo stopili, in nlu njegovo kazen 
naznanili. 

ertvaška Medica se je prevlekla čez 
Gerardov obraz, njegovi udje so se tresli, 
ko je svojo obsodbo zaslišal . Milosti prositi, se ni upal, ker je sam spoznal, de jé 


vredin ni. Rabeljnovi hlapci co ga prev na 
sodie vlekli, obsodbo zveršili in ga n a 

rokah in nogah okernjeniga nazaj v ječo 
prinesli. 

Kakor je ljudstvo e'lelo , de bi Gerard za svoje strašne hudodelstva zaslu

ieno plačilo prejel, je vender vse gledavc e 
groza obšla, ko so ga tako razmesarjeniga vlačiti gledali. Zaslužil je, so vsi rekli , pa strahovito je, kadar človek tako 
najde, de ga je treba tako grozovinsko 
kaznovati. S trepetajočim perstam so po – 
boni starši svojim otrokam okernjeniga 
hudobnika kazali, in zveličavne opominjevanja, pred vsakim greham bežati, de b i 
v take strašne hudobije ne padli, v mehk e 
serca nedolžnosti sadili . Zadovoljni , de je 
hudobija zaslužena kaziti prejela, so se vs i 
domu vernili, pa tudi usmiljenj: se je v 
sercih gibalo, iu pozno že so takrat storjeni sklepi marsktero pregreho odvračali . 

Zdaj še le si je zamogel Gerard narstrašnejši peklenske muke živo pred oči 
postaviti, zdaj, ko niso samo misli na vse 
storjene hudobije njegove duše tergali, ampak tudi nepopi'slj'ive bolečine njegovo tru– 

5, 


98 

plo terpinčile. Glasno je zdihoval in za po — 
moč in odrešenje vpil ; in na vratih ga je 
jetničar, ravno ko je paše], slišal reči : Za,

božjo voljo, ne dajte mi v te strašni nad— 
logi popolnama obupati. Poln usmiljenja jetničar vrata odpre in vpraša , kaj bi mu 
mogel v potolaženje storiti. 

Prosite, mu odgovori, prosite za bbžj o 
voljo vojvodnjo odpušanja za me , sicer 
moram obupati. Jetničar mu reče , naj ni 
kar ne dvomi, de mu je že davnej odpu

stila, pa vender de hoče precej iti, in mu 
zastran tega gotovost prinesti. 

Iiirlandina velika jtbezin do svojiga sovrazvnika, in Gerardovo kon 
&tuje. 

Po večkrat ponovljenih prošnjah in 
vprašanju je vojvodnja Gerardovo kazin zve — 

in se tako zavzela, de so jo skorajslabosti oblile. „Kako rada'', je rekla, „bi 
bila jaz še dalj časa, tudi cele leta ter-
pela, de bi le po mojim terpljenju tako 
strašna kazen odvernjena bila! Kaj se m u 
ni moglo clo nič bolj prizanesti? Ko bi jaz 
to popred vedila bila, bi ne bila odjenjala . 
prositi,, dokler bi kazen polajšana ne bila.” 


99


„Dobra vojvodnja”, reče častitljivi 
opat Bertrand, „ne morem se prečuditi Vaši veliki ljubezni do sovražnika ; pa na— 
ravnost vam moram povedati, de je Gerard še dosti hujši kaznovanje zaslužil 
in de ravno to kaznovanje mu zna pripomoček biti, ki ga bo večniga pogubljenj a 
rešil. Zakaj, ee zdaj ne bo k kesanju in 
k pokori pripeljan, bi bil sicer po vsaki 
poti zgubljen .” 

„Alj mu bo pa, tudi k temu kdo pomagal? vprú;a, ; lirlanda. „Se ve, de bo” , 
odgovori opat, „pa popred 'mora njego v 

duh k temu perpravljen biti, zakaj, če s e 
njegova hudobna misel ne spreoberne, ga 
nihče ne more k pokori perpraviti .” 

Pri teh besedah je jetničar pristopil , 
in povedal, kaj je od Gerarda slišal, in 
kaj mu je on obljubil. Hirlanda in opat sta 
bila tega sereno vesela, ker sta spoznala , 
de je Gerard za kes in pokoro pripravljen. „Prev pojdem sama k njemu”, reče 
Hirlanda, svojiga odpušanja ga hoče m 
do dobriga zagotoviti. „Nikarte”, reče o — 
pat. „Jetničar to lahko v Vaših imenu stori., ker strašni pogled bi utegnil Vašimu , 
tako že slabirnu zdravju škodovati .` t ,,Go 


100 

tovo ne", reče Milanda, „m,arve zna nje

govo pravo kesanje in Npokorjenje moji 
duši in moli mu truplu koristiti, Pustite me, 

Vas prosim, ker ne morem poe'ivatit, dokler 
ga tudi jaz vsaj nekoliko ne potola'im,‘ ‘ 

„Privolite tedaj”, reče opat, Vas, spre 

5,Ne samo,. de sercno rada privolim", odgovori lirlauda, ,, ampak- rada bi 
vas tudi prosila bila, ko bi se bila tolik o 

prošnjo izreči upala." Vsi trije odhitijo proti 
temnici, več druzih je skrivaj oddale č 
za njimi šlo do samo pri,pertih vrat. 

Goste solze so tekle po bledih Ge 
rardovih Iicah, ko je Uhland& zagledal. 
Vidno se je, de njegovi pogledi v-njen o 

zalo obličje odpuanja iš'ejo, pa grozovito& 
podoba človeške nadloge ji je oko zmotila 
in besedo odvzela. „Ne strašite se”, jeclja Gerard, „predobra hlanda, nad moj o 
zasluženo kaznijo, še veliko več sim za– 
krivil, in že do vredin nisim, de me tista 
obiše, ktero sim toliko let neusmiljeno preganjal, in s sramoto pokril, ktero bi do 
popolnama pokončal bil, ko bi vikši moč 
poti ne bila prestrigla.” „Kakor vas vi,– 
diti”, pravi Gerard nadalje, ,,od ene stra

ni mojo dušo terpinči, tako me od druge 


101 

strani tolai'i, kex~ -vém, de narnedoUniši in 
njena ravno tako nPdolžná, otoka živita , 
in de je llog saj nat•strašejši nasledk e 
mojih pregrdi ndvernil . To je edino upanje moje, de bom nemara vender e mi 
lost odpuš'anje pici Bogu najdel. O Bog ! 
kako sini za ogel tako grozovinsk biti 
iti vas, ki ste e mi vedno le dobro in lj u 
bo skazovali, toliko tert)Ijenja napraviti, t o 
Eko sramot nakloniti!" ,, Odpustite, pre-
dobra nirlanda", tako je sklenil, „odpu-. 

Lite skesani.mu greniku, ki bi vse rad ne 
storjeno storil, pa ne more. Rad hočem vs e 
terpljenje in bolečine prenesti, de le odpnišenje zadobim. Zakaj te terpljenja niso nič 
proti terpljenju duše, pa tudi to sim. zaslužil, še več sim zasluiil, kakor bi bil v 
stanu ter peti. ” 

Gerard je omolknil , in Ilirlanda ga 
je s prav ginljivirni besedami zagotovila , 
de mu vse odpusti, in mu rekla, naj ter

dno na Boga, na njegovo očetovsko tn i 

Iost, in na Jezusa Kristusa, svojiga odre'enika, zaupa. „Tako je”, reče opat 
Bertrand, ko je majhin križ pokazal, in 
ga zraven Gerarda na zid obesil, ,,n a 
tega vse upanje postavite, ker on je 


102 

vse naše krivice in grehe na se vzel, i n 
jih s svojo smertjo na križi zbrisal, on j e 

naš odrešenik in zveličar . CC „Pa če tudi 
jez terdno na-nj zaupam”, reče Gerard , 
„če ga s serenim obžalovanjem pomoč i 
prosim, olj bo paš; uslišal zadnjo uro tistiga, ki v svojim življenju skoraj nič od nje 
ga slišati ni hotel, ki je njegovo sveto vero 
zaničeval, njegove zveličavne nauke z no 
gami teptal?” „Bo”, rnu Bertrand odgovori y,e vas bo uslišal, zakaj sej je tud i 
hudodelnika na križi zadnjo uro njegovega 
;

življenja uslišal in mu na njegovo skesan o 
prošnjo raj obljubil. Zaupajte, prosite, in 
deležni boste nebeškiga raja ." 

Ilirlanda, ki je med tem Gerarda po

zno premišljevala, je rekla jetničarjn, najskerbi, de se Gerard dobro obveže, de m u 
bo sama prev šla vse potrebno za to mu. 
dat. Ne samo to, tudi dobro posteljo je rekla za Gerarda v ječo nesti, in kolikor j e 
zaxnogla, je skušala njegovo terpljenje zlajšali. 

Se enkrat pozno zvečer ga je ob 
iskala, tolažila in ga popolnoma odpilšanja zagotovila, za kar vse in tudi za vs e 
druge mu skazane dobrote se je Gerard s 


prav ginljivhni besedami odkritosercno zahvalil. „Le ta”, je rekel, ko je na križ pogledal, „ki nobeniga kozarca vode neobdarjeniga ne pusti, vam bo stotéro poveznil.‘‘ 

Hirlanda ga je še vprašala, ali bi 
potlej kakiga mašnika ne želel. „Se vé 
de”, je rekel, „ne samo želim ga, temuč 
Vas iskreno prosim, pošljite mi jutri kteriga. Nocoj bom zgodovino švojiga pregreš 

niga življenja pred sodnji stol svoje vest i 
postavil, in jutri mi bo od Boga pooblaNte

ni mašnik čez vse zaeljen, de mi bo z 
božjo besedo, s pomoeki naše svete vere 
potola'enje in vpokojenje prinesel, in mi 
potrebno xnoč k Mizi'« zadnjimu boju, preskerbei.” 

Hirlanda mu je obljubila še , za nje

ga moliti, mu vošila lahko noč, in je skerbela, de celo noč nobeniga k njemu ni bilo . 

Zgodaj drugi dan je Ilirlanda pozvedovala, kako je Gerard noč dcperne 
sel, in zvedita je, de je sploh precej po 
kojin bil, le malokrat potožil in zaklical : 
,,0 veliki Bog, usmili se me! in de j e 
kar rekel, de vojvodnjo prosi, de bi m u 
skoraj mašnika poslala, ker je ves pripravljen, in konec svojiga življenja čuti . 


104


'<e zvečer je vojvodnja tistiga duhovnika, ki je njo k germadi spremil, v grad 
priti prosila, in zdaj se je z njim k .Gerardu podala. Poh)a dobrote in usmiljenj a 
ga je spraševala,, kako se počuti, pa sama 
je že spoznala, kako se xnertvaška bledica zmiraj bolj kaŽe. Zato ga je še vprašala, če še kaj druziga želi, in ko je odpovedal, de ne, ga je samiga z mašn i 

kam pustna. 
S pravo ponižnostjo in z vidnim k e 
sanjem se je Gerard spovedal, Boga u

smiljenja, mašnika pa tolažbe, pomoči in 
odveze grehov prosil, ter gotovo angeljcam v nebesih tisto lepo veselje napra 
vil, kteriga nad resnično spokorjenim 

greš

nikam imajo. Mašnikova 'odveza xnu je bil a 

praznično zagotovilo, de mu je tudi Bogodpustil, zato nobenih 'eljá več III imel 
kakor de bi xnu njegov brat Arto i n 

mladi vojvodič odpustila. 

Zato je Serard tudi mašnika prosil 

naj mu k temu pomaga, (le hoče potlej 
rad, prav rad umreti. Mašnik mu je to 
storiti obljubil, in je zares prec -šel vojvoda poiskat, kteriga je s sinam vred v 
cerkvici našel, kjer sta Boga serčno hva


105 

lila s zavolj lepiga Gerardoviga spreobernjenja. In komaj jima je mašnik njegovo

Željo odkril, sta njim v ječo hitela, kar 
sta Že tako storiti sklenila bila. Obema so 
bile oči polne solz, ko sta Gerarda zagledala ; s sklenjenimi rokami se je Art o 
smertni postelji svojiga brata bližal a ki mu 

je s preterganitn glasam govoril : „Odpu

st'', ljubi brat! jaz sim ti veliko hudiga 

storil; odpusti, ljubi sinovec! svojim.0 umi

rajočima stricu, ter poglej, kako Bog hudobijo kaznuje, ker on, ki je neskončn o 
pravičin, !nora kaznovati, in le čednos t 
obdariti.” Se več je hotel povedati, pa od 
slabosti ni mogel nič razumljiviga spregovoriti, kakor le : „Odpustita, prosim Vaji, odpustita.” S sel-čilimi besedami sta ga Art o 
in Bertrand popolnama odpuanja zagotovila, in Gerard se jima je, kakor je za-mogel, s ponašo in z besedo zahvalil, in p o 
tem mašnika prosil, naj mu še sv. popotnico podeli . 

Arto in Bertrand sta se v grajsk o 
cerkvico podala, kjer sta ]girlando in veliko druzih v sveti bogosluŽnosti najdla. 
Vsi so sv. rešnje Telo do umirajočiga 
spremili, in so sami vidni. s kako gorečo 

*4 


106 

pobožnostjo je Gerard Jezusa v presvetim zakramentu prejél, kako se je perzadeval za mašnik= lepe molitve v mislih 
moliti, kako ga je mašnik med molitvijo s 
svetim oljem pomazal, de bi nebeško mazil o 
pokrepeajoee milosti za zadnje bojevanje 
sprosil, kako mu je v imenu Jezusa še enkrat 
odvezo vsi p grehov podelil, in ga nazadnj e 
z nar svetejšim zakrament= blagoslovil . 

Z enim priklonim z glavo je Gerar d 
za vselej še enkrat od vsili slovo vzel 

vsi so mu s solzami v očeh odgovorili , 
in mašnika s sv. rešnjim Teles= v cerkev 
nazaj spremili. 

Celi dan je Hirlanda pri Gerardu o — 
stala, in vse mogoee storila, s komur j e 

le količkaj njegovo osodo zlajšati mislila . 
Njegovi zdaj pokojnii duši je kmalo tolažljive besede govorila, kmalo zopet zanjmolila, Gerard se ji je z besedo zahva— 
Ioval, dokler je kaj mogel spregovarjati, 
in s pogledam na sveti kri' je skušal 
pokazati, de bo vse Jesus poveznil. 

Proti večera so njegove oči zmirejtamotniši postajale, merzel rnertvaki pot s e 
mu je na čelo usedel, dihanje je bilo vedno 
slabši, nekoliko slabih premikov njegoviga 


10# 

trupla je pripravljalo duši pot v drugo 
iivi.jenje,- in truplo brez duše je oblei'al o 

na strani predobre svakinje, ki je v serčn i 
molitvi dušo nebe.4kimu očetu in Jezusu 
Kristusu priporočevala. 

več ko nadarjena je bila zdajIanda po resnieniin spreobernjenju in spokorjeni smerti svojiga svaka ; in kako lepo je jnnaška kristjanka pravo ljubezin d o 
bUnjiga, teiko d(&'nost ljubezni do sovražnika 'spolnila, kako obilno hudo z do-
brim povernila, kako lepo je Že popre d 
svojiga zveličarja posnemala, in je v svoj i 
lastni nadlogi, kakor zdaj pri Gerardovi 
smertni postelji za svoje sovražnike molila ! 

Kdor Jezusa tako ljubi, in njegove 
besede : ,,Ljubite svoje sovražnike, dobro 
jim storite, ki vas sovražijo, in molite zanje , 
kteri vas preganjajo in obrekujejo, de bo

ste, otroci nebeškiga očeta (Mat, 5, 44. 
45.)‘ tako zvesto spolni, tega mora tudi 
Jezus ljubiti, in bo z vfiimi takimi, kakor 
sam pravi, svoj nebeški de1eŽ delil . 

Pa tudi Gerardova sxnert je novo 

spričevanje tolúepolnih Gospodovih besedi : 
,,ilostiv je Bog in usmiljen, poterpljiv in 
poln usmiljenja. On ne ravna z nami po 


IOS 

naših grehih, in ne povračuje po naših hudobijah. Kakor visoke so nebesa nad zemljo , tako terdno stoji njegovo ttsrniljenj e 
do vsili, ki se njega bojijo. On noče smerti 
grešnika, ampak, de se spreoberne i n 

vi." Vse to je Gerard skusil, in mi sm o 
v njegovih zgodbah brali . Kaj je človeku 
Želeti, ki taciga Boga očeta ima ? 

Mrlanda note nobenimu nesre~e. — 
Opat Bertrand se p'overne v samo 
stan. 

Gerardovo truplo je bilo spodobn o 
pokopano ; opat Bertrand je imel černo 
mašo, in z navadnimi molitvami je na grobu merliča pogreb dokončal. Zdaj so se 
zmislili rednice mladiga Bertranda, ki ga 
je še otroka iz grada ukrasti pomagala, 
in dozdaj še zmiraj zaeu.van-a bila. Arto,
ki ni mislil ji ojstre kazni naloŽiti, jo je, 
pripeljati ukazal, ravno ko je s Hirland o 
s poboŽnitn opatam in mladim ertrandam v sobi bil. 

Ko je pristopila in vojvodnjo vgledala, je padla pred njo na kolena, in jokaje odpuš'anjw in milosti prosila, ter z a 

terdovala, de se je ona tako rekoč po 


nedol-žni poti krivice tolike nesreče vdeležila, ker so ji od vojvodoviga povelj a 

pravili, in ji s smértjo proti'li, ako z de

tetam ne pobegne . 

Ves pokojin ji. Arto reče : „Kakor 
kolj malo nedol'ni bi vi v te reči utegnil i 
biti, jaz hočem ve.nder vse kaznovanj e 
svoji gospé in njenimu sinu prepustiti” . 
„Jaz pa”, reče Hirlanda, „varn vso kazen prizanesem, ker me je Gerard umirajoč še prosil, naj skusim vas brez kazn i 
spustiti, tudi moj sin -vam jo bo prizanesel.” „Bom popolnama”, rege mladi Bertrand na strani svoje matere, in častitljiv i 
opat pristavi : „Sej se je v 'Metnim robstvu v mojim samostanu zastran svoje po 
mote dovolj pokorila.” 

Kakor prosta in po dolgim robstvu 

in očitanju zbujene vesti daleč znižana s e 
je zamogla le s solza-mi zahvaliti . visim 
je roko poljubila, in očitne znamnja serčniga kesanja je pokazala, ter z olajšani m 
sercam grad zapustila, kteriga tako hitro 
'

,zapustiti ni upati smela, ker se je dalj;iga 
-kaznovanja po pravcci bala . 

'aj so bile vse neprijetnosti odpravljene, ki so na poprejšno terpljenje spo


110 

minjale. Pa tudi prijetnosti se je nekoliko 
odpraviti bodo, ker pobožni opat se je v 
svoj samostan nazaj odpravljal, ker, kakor je rekel, tukaj ni za njega stanov'it

niga kraja in ga dolžnosti nazaj kličejo . 
Kakor ljub je te kratke dni vsim in tud i 
vojvodu postal, ga je vender, kakor se 
samo vé, mladi vojvodič več, ko vsi drug i 
ljubil in obrajtal, in od njega se ločiti m u 
je serce čez vse žalilo, ker e bolj ga j e 
ljubil, kakor svojiga lastniga očeta, in o d 
tega bi se veliko lože j ločil bil, kakor o d 
dobriga opata, ki je po vsi méri dolžno

sti očeta do njega spolnoval. 

Zares, če se namesto staršev le prija-tli z malimi pečajo, in jim. to storijo in 
ska'ejo, kar ljubeznivo očetovo ali materno serce razodeva, se ljubezin otro k 
čisto na tiste preseli, ktere si kakor svoj e 
stare in dobrotnike pridobijo. In če se 
malim taki dobrotniki, pri kterih so od nek 
daj blage dni nedolžnosti živeli, odvzamej o 
se jih navadilo tista žalost loti, ktero taki občutijo, ki morajo svojo premilo domovino zapustiti. 

Ko je opat svoj pot, kteriga je cel a 
družina z vsimi dobrimi vošili preblago


11 1 

slovila, nastopil, in ko ga je mladi voj

vodič dobro daleč spremil, ter zadnjikra t 
še z otroško hvaležnostjo od njega slov o 
vzel, in ga zadnjič iz pred svojih oči zgubil, se je ta natorna žalost tako nedoUniga serca prijela, de bi bil vojvodié ra d 
perve dni svojo bogato domačijo s entmalskim samostan= zamenjal bil . 

Pa njegova ljubezniva mati in pošte

ni oče sta znala kmalo njegovo otrošk o 
serce drugam obernid, kmalo ste lepe imeni „oee in mati” nehale biti prazne besedi, in serce je pri vsakim teh imen 
gorko otroško ljubezin občutilo. Dolgo pa 
se je narraji.' od pobúiiiga opata in njegove bogoljubne sestre pomenkoval . 

Po cele ure in dneve je vedil mladi. 
Bertrand dobrote in veselja razlagati, k i 
jih je na strani tega plemenitniga priletni-
ga bo".jga služabnika in njegove sestre 
užival. Po njem sta se oče in mati šentmalsk i 
samostan tako natanko spoŽnati naueila , 
kakor de bi bila vse sama vidila. Nobene tudi narmanjši okolnosti znotraj in zunaj samostana ni v nemar pustil, in njegov dobri spomin ga je na enkrat na to


likanj tacih reči napeljal, ile že ni. vedli, 
kje bi pripovedovati začel. 

S posebno vidnim, veseljem pa ga j e 
mati poslušala, ko je od lepe službe boj e 
v samostanski cerkvi, od opatove in (Im 
zdi redovnikov pobožnosti pripovedoval , 
ko ji je pravil, kako je sam pobožno moli t 

in se počasi peti učil, kako ga je njegova perva mati (tako je da lj časa opatovo 
sestro imenoval) moliti učila, in kako j e 
potlej ona njim podbudno molila . 

Nad tilu je bila,!-girlanda vedno prav 
vesela, rekla mu je, naj le napreduje ta — 
ko pobožno moliti, de mu bo po tim ta

kim ljubi Bog vselej srečo in svoj blago — 
slov dodelil, in večkrat ji je mogel, kadar 
je ljubo hčerko v naročju imela, spevat i 
latinske pesnil, ki se jih je v samostan u 
naueil, de ste ga mati in hčerka z res — 
nično pobožnim veseljem poslušale . 

Večkrat je prepeval, ee ga tudi nobenv prosH ni, in je djal : „Ravno zdaj bo— 
jo Sentmalski redovniki to pesem peli, ko 
bi jaz Ki njih bil, kako rad bi jim pomagal!” " Cakaj", mu reče mati, „poletn i 

jih boš obiskal”; on pa odgovori : "Oh, ko 
hi že vender leto bilo!" 


113 

Lepi iveéer Mrlandiniga ivenja. 

Kar le človek skusiti zamore, je Ilir— 
Ianda skusila, in z venem resnično ju 
na~ke kristjanke okinčana vse skušnjav e 
srečno zmagala . Pa njene visoke čednost i 
in popolnama vdanost v Boga so njen o 
celo bitje z nekako nebeško lepoto obdale , 
de je vsak, ki jo je vida, mislil, de v 
rije spremenjeno boljo prUatlico gleda . 

Clo Arto, ki jo je sereno ljubil, n i 
samo ljubezni, ampak tudi visoko spoko

vanje in češenje v svojim sercu do svoj e 
Birlande občutil, in če so tudi njegove navadne slabosti ga kdaj v hudo zapeljati 
,hotle, je bila ena beseda, veasi le en sa m 
pogled Ilirlandin zadosti, de je krotkos t 
alj pohlevnost ogenj njegove jeze ugasnila 
pravičnost in blagost ste postale kinč njegoviga obnašanja. Le malo kalnih ur, ki 
so se pa tudi vsakikrat koralo zjasnile, je 
odzdaj Hirlanda imela, in Bog je n a 
tem svetu, njene vzvišene čednosti obilno 
poplačeval. Vsako jutro je bilo stariga in 
mladiga vojvoda s Uhland(), in koralo tudi z mlado vojvodovno, ktero dobro zrediti je Birlandina narperva skerb bila, pri 


114 

navadni vsakdanji božji službi vidni, kjer 
je Hirlanda s tako pobožnostjo in bogo

slukwstjo bila, kakor de bi že zveličanj e 
v nebesih vživati mislila, in vsak, ki j o 
je vidil, je dobro poznal, de ima z Bo 
gam in s povzdigovanjem svoje duše k 
njemu,, svojima predobremu očetu, opraviti . 

Ce se tudi serce njeniga Arta i n 
njenih otrok ni moglo ravno k enaki pobožnosti povzdigniti, jim je bilo le treba 
mater pogledati, in njen zgled jih je kakor blisk k enakim svetim mislim vzdignil. Večkrat je bilo sli5ati kteriga, ki j e 
iz grajske cerkvice šel : „Jaz bi vender 
rad, ko bi mogel kakor vojvoda, vojvod 

'tja in njuna otroka moliti”, in njih lep izgled jih je veliko k enaki sveti pobonost`t pripravil. 

Njih lepo keršansko obnašanje se n i 
samo proti Bogu, ampak tildi proti nji h 
bližnjim v vsi svitlobi skazovalo, ker s e 
niso samo po molitvah in bogoslunost i 
prave kristjane kazali, ampak tudi v celim gradu, in zunaj grada, kjerkolj j e 
perložnost bila, so tiste lepe dela oprav

ljali, ki so pravi kinč pobožniga kristjana. 
Skoraj v vsaki družini je bilo sledil njih . 


115 

priljudnosti, njih dobrotljivosti, njih usmiljenja . 

Arto, ki je popred več iz ljubezni d o 
svoje tovaršice nje vse skazovanje dobrodelnosti prepustil, je začel več ko kdajčutiti, kako visoke vrednosti je spoznanje : 
siromake rešiti, uboge podpirati, revnim pomagati! „Posvetne bogastva”, je včasi dja l 
,Ydonašajo le merzlo brezskerbno veselje, 
pa kaj je to proti tisti blagosti, ki nam jo 
spominanje da, de smo bližnjima dobro sto 
rili , ga rešili in razveselili, pa tudi, kdaj 

srno božji blagodar v tako obilni meri 
kakor zdaj, ko ga v razveselovanj e 

svojiga bUnjiga obračalno ? 
Obetavni sin, ki je to lepo čednos t 

v samostanu. priljubil, in tudi mlada voj

vodovna sta zm'irej narveei veselje občutil a 
če sta mogla, svojim staršem kako priložnost, kaj dobriga storiti', pokazati. Star'si 
so' se s svojima otrokarna vred veselili ; če 
je bilo le mogoče in koristno, so njuni m 
prošnjam vstregli, in jih poduéili, če ji h 
kdaj zavolj važnih razlogov niso uslišali. 

V kratkim, vsi so bili eno serce, ena 
du.a, in vsi podložniki so v tako lepi zadovoljnosti s svojo gospodo živeli, de sko 


raj ni bilo dneva, de bi se ne bilo to o 

čitno v djanji pokazalo . 
Ko je xnladx vojvodič v moiúke leta 
stopil, je Arto zavolj prestanih terp1jeu j 

slabosti se bližajoče starosti čutit, in skle 
nil svojimu sinu celo vojvodstvo znočiti, d e 

bi mogel pozne dni svojiga i'ivljenja v miru in tihi bogoljubnosti s svoja IIirland o 
prúiveti. Zato je mogel r"e pred Bertrand 
pri vsili opravilih, pri delu in sodniških skle 

pih pričujoč biti. Ko je Arto dovoljne ved 
dosti, oeevidno ročnost, lepo gorečnost pri 

zdelovanju vsih opravil zapazil, je opravila svojirnu sinu zroeil„ on pa je le, k-a 

kor svetovavec vpričo bil, de je pridi-liga 
sina, ako bi mu kaj spodleteti utegnilo, z 
očetovsko prizanesljivostjo njegovih pomot 
opominjal, in ga na pravo pot peljal. 

Po dokončanih tacih opravilih, in tudi 
sicer pri marskteri prilúnosti je Arto m1a-
dimu Bertrandu svoje skušnje razodeval 
mu v zgledih pot kazal, po kteri ima pra 
vico delati in svoje teike doli'nosti spo l 
novati. Marsikako pomoto, ki jo je Arto 
zavolj pomankljiviga prevdarjenja storil , 
je svojhnu sinu naznanil, ter ga prosil, najse pač nikdar ne prenagli vse dobro pre– 


117 

vdari povsod, kjer se sam prepričati zamoro, pregleda, de so bo gotovši enaci h 
pomot ognil. 

ogovor. ga jo navadno na ialostne 
zgodbe r njegovo gospo napeljal . Večkrat 
je ponovit : "Kako vredirr kaznovanja si m 

jaz de sim besedam svoji-ga brata ta

ko lahko vedel!" 

,,Oh, dobra lirlanda„ dobra otroka . 
kaj ste le Vi zavolj mojiga kazni vredniga prenaglenja terpeti mogli? Bertrand 
ga je tolaail„ kar je mogel, mu pravil, de 

bi doma nikolj tako podučen ne bil, kakor 
v, samostanu, in de je predobri Bog zope t 
vse k dobrima napeljal. 

Taki lepi ginljivi, pogovori xned oče-
tam in sinam, kterima ste se tudi mati i n 
hči včasi pridružile, so navadno kratkočasili tiste ure, ki so čez potrebne in koristne opravila ostajale. 

Arto se jo presodil, de je delo svo

jih dni dokončal in je vse opravila svojima sinu Bertrandu izročil 'v .ko ga je po dol

gih po-skušnjah za - nje cisto pripravnig a 
spoznal. Pri slovesnim izročilu, ki se je 
neki praznik po bo'ji slu.zbi vpričo zora 

nizo,. a ljudstva zgodilo so je enoglasno ve


1 18 

selo klicanje razlegalo : „Dolgo in zadovoljno naj še živi na.” predobri stari vo j 

voda s svojo prečastito gospo, dolgo najnas naš mladi ljubeznivi vojvoda vlada ! 
Sreča in blagodar bodi naši mladi vojvo 
davni!" Tako se je vsak pošteni podlož

nik vesel in zadovoljin domu vernil. 
lan da je bila nezrečeno vesela, ko je spo

znala, de je njen Arto veči del težkih vladnih skerbi odložil, zlasti, ko je vedita, d e 
jih. Bertrand nositi zamore . Le v dopern a 

šanju. Boga dopadljivih, del je zdaj ž njirn 

lepi večer svojiga življenja živela, in kadar sta Bertrand in njegova sestra, ki j e 

več časa vse gospodarstvo oskerbljevala, po dokončanih opravilih med liju pri — 
šla, si jima je zdelo, de se jim že blag o 

jutro bolj.4iga življenja dani. 

S tem se konča stara povest, in ne 
vemo, kdaj se je Hirlanda v boljši večn o 
srečno življenje preselila. Pa blagi pisavec 
nam je zadosti napisal, in nam od Uhlande toliko povedal, de smemo po pravic i 
reči: ona je gotovo srečno v Gospodu za— 
spala, in se pri njem v nebeškim veselj a 
zbudila." Zakaj ktera je s takim terpljenjem skušena, kakor Hirlanda, ktera take 


119 

bolečinske poskušnje tako stanovitno prenese, in tako poterpeiljiva in Bogu vdan a 
do konca ostane, ktera tako keransko 
svojim sovražnik= odpusti, jim hudo z 
dobrim poverne, za nje tako goreče moli, 
ktera pobožno keršansko in krepostno živi 
se svojih otrok le takrat veseli, če ravn o 
tako živijo , in z zgledam in z djanjem s i 
perzadeva, de se tako živeti vadijo, kteraje taka mati ubogih in bolnih, tolažnica 
žalostnih, pomočnica zapušenih, prava vdelúnica veselja in terpljenja svojiga bližnji-
ga, kakor Ilirlanda, kdo bi zmogel nad 

njo še dvomiti, če se zveliča in v Gospodu zaspi, in če grejo za Hjó njene dela 
de ji narlepši plačilo pridobijo! Kdo bo š e 
zaniogel dvomiti, ker Jezus salu pravi : 
,Blagor tistim , ki preganjanje zavoljo 
pravice terpé, ker njih je nebeško kraljestvo!" 


Pri 

J. Giontinitu, 
hukvarju v Ljuldjani Nr . 23 na velikim tergn, so te bu

kve na svitlo prišle in so na prodaj : 

Jezus moje želje . Katolj .ke molitne bukv e 
z nauki in napeljevanjem k pobožnima življenju. Poleg nemški '

ga od častitljiviga gos-poda 
Al. S 1 ra, dohtarja s. pisma. Drugi pomnoženi natis. V Ljubljani 1850. Cena teh bukev, 
ktere so z lepo v jeklo vrezano podobo lepšane in 334 strani debele, je za nezvezane 
30 kr., v papirji vezane 40 kr., v usnji 50 kr ., 
v usnji z zlatim obrezkam 1 gld . 20 kr. 

Jezusa in Marije dvoje naj svetejŠi serce . 
Molitevne bukve za vse, ki Jezusovo in Mariino serce pobožno častijo , zlasti za brate in 
sestre teh neomadežanih sere. Spisala po najboljših izvirkih dva duhovna. Obsežejo pa te 
bukve poldevetnajsto polo (437 strani .) Perdjane so jim tudi tri lepe podobe. Natis iz Blaznikove tiskarnice. Veljajo pa nevezane 40 kr. , 
vezane v usnjatim herbta 54 kr., v usnji 
1 gld. 10 kr., z zlatim obrezkam pa I gld. 
40 kr. 

Pot v nebeko domačijo. Mašne in obha

jilne molitve za pobožne kristjane . Veljajo z 
usnjatim herbtam 54 kr., v usnji vezane 1 gld . 
10 kr., z zlato obrezo 1 gld. 40 kr. 

Bukvice polne molitev in lepih naukov z a 

oranji in veči mladost, kakor tudi za odrašen e 
ljudi. Poleg nemškiga od P. I. J aj s a. V Ljub

ljani 1845. Vezane veljajo 24 kr. Dvanajst 
bukvic skupej pa 4 in ene- bukvice s e 
dobijo na verh .