Katollšk cerkven list.
Danica izhaja vsak petek na cel poli, in velj& po poŠti za celo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta 2 gld. 20 kr., za četert leta 1 gld. 15 kr. V tiskarnici sprejemana na leto 3 gold. 60 kr. , za pol leta 1 gold. 80 kr., za četert leta 90 kr., ako zadene na ta dan praznik , izide
Danica dan poprej.
Tečaj XXI.
V Ljubljani 13. listopada 1868.
List 46.
Zakon r Jezusu.
Če iše kak stan v družbi keršanski od tistih, ki ga nastopijo, čisto in vdano ljubezen, ktera se ne straši velik&nskih darežljivost in zatajevanj, ktera je sposobna razdreti vse zapreke in udušiti vse strastne gib-ljeje, je gotovo to zakonski stan, t. j. tisti stan, ki nalaga možu težko breme bridkih skerbi, ktere bo imel nositi ko oče, ženi pa bolečine, nevarnosti in stiske ko materi, stan, kteri zahteva, da se ženin in nevesta skleneta z nerazrušljivo vezjč, stan, ki nalaga staršem težavno in veliko dolžnost odrejati otroke, da bi veselo zrastli v svitlo nebo.
Božji začetnik sv. cerkve je postavil zakrament, v določilu tridentinskega zbora sedmi, da bi dobivali ljudje po njem moč spolnovati dolžnosti, skoraj čez-natorne, ktere nalaga ta stan. Gotovo da sv. zakon v cerkvi je potok, po kterem lije v serca, ki se imajo ze-diniti, sveta in nadzemeljska ljubezen , in ta ljubezen posvečuje natorno ljubezen, ji vtiska drugi značaj ter jo oroži s takimi močmi, kakoršnih bi človek sam na sebi nikakor ne mogel razviti.
Bodi Bogu potoženo, da se ravno o tem zakramentu tako močno pogreša podučenje med priprostim ljudstvom; z leče se le redkokrat sliši govoriti o njem, ker se govorniki z neke sramožljivosti ogibljejo te tvarine, oziraje se na del občinstva, ki ni še zaročen. Ali kaj se doseže s tem ? Da jih veliko stopi v zakon, ki ga še ne poznajo pri luči sv. vere, ki saj djansko v njem ne vidijo druzega, kakor navadno svet, namreč deržavljansko pogodbo in družinsko spremembo. Taki ne poznajo prednost, ktere jim deli ta zakrament in nevarnost, ktere v njem prote. Ko bi bili za časa dobro podučeni v dolžnostih, ktere jim bo prihodnost nalagala, bili bi v keršanski odreji zajemali vodila in čutila, ktere so v zakonu potrebne; tako jih pa pogrešajo ravno o času, ko bi jim bile naj bolj potrebne in koristne. Kar hipoma se znajdejo v zakonu in nimajo časa pretehtovati njegove svetosti, ali če bi jo tudi premišljevati hotli, ni jim skoraj mogoče, ker imajo zdaj tudi strasti že mogočno besedo.
Naš namen sicer ni razlagati vsih vzvišenih in važnih naukov, kterih nas uči keršanska vera o zakonu. Razložiti hočemo le nekoliko misel o njem, in sicer oziroma na ljubezen Jezusovo, ktera je središe vse vernosti in zvestobe. Če veliko celoto naukov od sv. zakona ogledujemo iz tega središa, bomo naj lože spregledali poččz vse njegove dele v pravi njih naravi in vzajemni poti.
Morebiti se bo komu čudno zdelo, da hočemo najti kako zvezo med Jezusom in zakonom, med deviškim Jezusom in stanom devištvu nasprotnim. Vendar je pa Jezus tudi zakonu z ljubeznijo vdan; da to dokažemo, ni nam
treba segati v domišljije in prazne hipoteze. Sv. Pavel nas v petem poglavji svojega lista do Efežanov prav določno uči, zakaj je zakon tako svet, zakaj ima božji značaj, zakaj je med kristjani velik zakrament. Zato namreč, ker je podoba in nekako nadaljevanje tistega neizrekljivega zedinjenja, tiste nerazdirljivc in rodovitne zveze, ktero je Beseda božja sklenila s Cerkvijo z včlovečenjem, tiste zveze, ktere pervi sad je bil Jezus.
Ko se je zbudil Adam iz skrivnostnega spanja, od kterega sveti očetje enoglasno govore, da je bilo preroško zamaknjenje, je zagledal pred seboj v čisti lepoti nevesto, ktero mu je Bog ravno stvaril iz rebra, toraj iz kosti, ktero je prav spred serca vzel. Sv. pismo nam naznanja, da je pri njenem pogledu spregovoril tele besede: „To je kost od moje kosti, in meso od mojega mesa, zatoraj bo mož zapustil očeta in mater, in se bo svoji nevesti zavezal."
Ko je pervi ženin po nebeškem navdihnjenji tako govoril, je izrekel z besedami večne zakonske pravila ter je postavil nepretresljivo podlago človeški družini; ob enem je pa tudi prerokoval, kakor razvidimo iz omenjenih besed sv. Pavla, božjo zvezo, ktera ima kdaj keršanski zakon in družinstvo človeško povzdigniti v nadčloveško popolnost.
Kako zares ginljive so priličnosti teh dveh zvez! Koliko bolj ginljive še pa so njune razlike.
Ko je Bog hotel združiti Adama in Evo, ju je pervo ločil. Vzel je pervemu človeku kost iz telesa, da bi naredil različno osebo ; tudi je rečeno, da sta on in njegova nevesta dva v enem mesu. Ko se je pa beseda božja ponižala združiti se z našo natoro, se je sklenila z njo s tako tesno vezjo, da se je v eno samo osebo z njo stopila, akoravno je neizmeren prepad med človekom in Bogom. Adam in Eva, ženin in nevesta, združena z naj rahlejši ljubeznijo, sta še dvoje samosvoje, različno bitje, imata še dve serci, kteri ste le n ravno zedi-njeni. v Jezusu Kristusu pa, Sinu Božjem in Sinu človekovem, se zlivate božja natora in človeška natora v eno samo popolno osebo, imate obe samo eno serce, iz kterega v en plamen puhti človeška ljubezen , ktero je ob enem serce Boga in serce Človeka.
Iz te neizrekljive zveze se pa rodi ves drugačen sad, kakor iz zveze med Adamom in Evo; otroci božji, menim, so v drugi zvezi z Bogom, kakor pa otroci Adamovi z Adamom.
Adam in Eva delita svojim otrokom le človeško življenje, in akoravno se to življenje izteka iz njunega življenja, je vendar popolnoma različno in tem bolj samosvojno (neodvisno), čem bolj vzraša v popolnost. Cem veči in krepkejši je otrok, tem manj potrebuje podpore svojih staršev; tudi se kmalo loči od njih, ter začne novo družino.
Vse drugačen sad prizori iz zveze, ktero je Beseda božja sklenila z našo natoro. Sprejela je Ona v tej zvezi življenje človeško in zdaj ji je bilo mogoče deliti ljudem življenje božje. Tudi to božje življenje, ktero se ljudem deli in čigar nevsahHivi vir je Serce Jezusovo, tudi to življenje se izteka iz Jezusovega življenja, kakor življenje otrokovo iz življenja očetovega; toda razlika je v tem, da je življenje božje djansko zedinjeno z Jezusom, da ne postane samo zase, kakor življenje člo-večje, kajti, kteri prejmo življenje božje, niso samo otroci božji, so tudi živi udje njegovi. Zunaj te zveze umerje življenje božje, kakor mladika odrezana od debla. Če pa ostanejo otroci božji združeni z živim telesom, je vsako njihovo čeznatorno djanje, vsak čeznatorni gibljej delo vpliva Jezusovega; njihovo življenje je tem obilniši, tem krepkejši, čem tesnejši je zveza s Sercem Jezusovim. Tudi nevidna Cerkev, ki je družba živečih v Jezusu, ni samo družina božja, ampak Telo Božje.
Akoravno pa zveza Besede božje z našo natoro neskončno presega zvezo, ktero v zakonu skleneta ženin in nevesta, in zvezo med starši in otroci, je vendar ona podoba tej dvojni zvezi ; ona je božji vzor, kteremu se ima keršanska družina zmiraj bližati, akoravno ga na veke ne more doseči. Nikdar se keršanski ženin in keršanska nevesta ne bota tako ljubila, kakor se ljubita Jezus Kristus in Cerkev. Nikdar ne bo mož toliko storil za tisto, ktero si je zbral za tovaršico svojega življenja, kakor je storil Sin Božji za naše revno človeštvo. Neizrekljiva ljubezen ga je gnala z visočine nebes na zemljo, z grehom oskrunjeno. Pobral je on človeštvo iz blata, v kterem je ležalo, pobral človeštvo revno, oskrunjeno, raztergano, vse obdano z nagnjus-nimi ranami; opral ga je s svojo rešnjo kervjo, mu zazdravil rane, ga oblekel v škerlat in posadil na svoj prestol. Odslej se nikakor ne more ločiti od njega: človeštvo ima zdaj tiste namembe kot On, tiste prednosti kot On, tisto slavo kot On, tisto večnost kot On. Sin Božji sije prilastil vse človeške reve, človeku pa je dal v last vse svoje blagre.	(Konec nasl.)
Spomini mladostni škofa Hrute-a iz slrasne dobe prekucife francoske.
(Dalje.)
Obsodba duhovna in pa treh sester od cerkve sv. Alberta v škofiji Renski.
„Gospoda Raula in pa dobrotne tri sestre iz šent-Alberta so prijeli in včeraj pripeljali v mesto; danes jih bodo obsodili." To je bila žalostna novica juterna, in okoli 8 ali 0 sem jih vidil pod našimi okni na poti v sodnijo; spremljevala jih je derhal pa kričala po svoji navadi: „na gilotino (glavosečnico)! Prec tečem za njimi in kakor sem bil mlad, sem se pregnjetel od mesta do mesta, dokler nisem stal prav za herbtom gosp. Raulu, ki je sedel na klopi. Deržal sem se ograje in se mu skoraj herbta dotikal z rokami. Sestre so sedele nasproti na drugi klopi. Sodniki so imeli sedeže na vzvišenem odru, skorej v enaki višavi z glavami jetnikov in žandarmov. Predsednik zbornice je bil Bouassier (Buasje), bivši odvetnik Renski, sloveč in pred preku-cijo spoštovan mož; toda bil je modrovavec, kakor so imenovali naše francoske deiste. Bil je dobroserčne na-tore, vender so ga vlekli ali bolje rečeno tirali preku-cuhi od hudega v hudo, tako da je ostal potem iz bo-ječnosti pri svojem grozovitem poslu tudi ob času pre-kucije.
„Kako ti ieime, pa koliko si star?" praša predsednik. „RauI-Bodin," odgovori duhoven; drugo ime mi je odpadlo; 70 let star ali pa nemara še več, ne spominjam se več dobro, vidim pa Še častitljivega moža, kakor je
sedel, tenke rasti, zelo suhoten, plešastega nadčela, čisto belih Us in mirnega, milega pa zares svetega obličja. „Kakega stanu si?" ,,Duhovnik, fajmošter iz št. Alberta." „Ali si prisegel na mestjanstvo ?" „Nisem mest-jan." — „Zakaj ne," se je glasilo vprašanje, in on je odgovoril, ker mu vest tega ne pripuša. Bil je še kakih dvakrat ali trikrat kratko poprašan, na kar je ravno tolikrat odgovoril, česar se pa ne domislim več prav, pomnim pa še dobro, da je blagovoljni starček spregovoril besedo za otenje treh sester, ker so ga v njih hiši bili prijeli. Govoril je prav mirno, pa ginljivo in krepko k predsedniku in zbornici nekoliko minut, dokler mu niso ukazali molčati. Še mi doni njegov glas po ušesih ; blizo takole se je glasil njegov govor: „Mestjani, sodniki! Bote mar obsodili te žene zavolj gostoljubnosti, ki ni pač nič škodljiva občnemu blagru, ki je tako na-torna pa prav po njih usmiljenem sercu, ker sem bil več ko dvajset let njih dušni pastir? Prizanesite jim, mestjani, bolj se spodobi, da ljudovlada skazuje milost" itd. — „Tiho! same zase naj govore, tiho! ni tvoja reč govoriti zanje v zbornici." Primoran obmolkniti, usedel se je (vstal je bil namreč ko je govoril), in ozerl se na uboge sestre, ktere so zapored klicali, da naj povedo ime in starost, pa priterdijo, da so poznale duhovna in ga prikrile zoper narodovo zapoved. Bile so sestre že priletne, po kakih 45 —50 let stare; zunanjost pa noša je kazala, da so boljšega stanu, priča sodnikov so se obnašale mirno in neprisiljeno. Živele so na svojem posestvu pri sv. Albertu. Ena izmed njih je bila redovnica, konvent (zbor narodni) jo je bil pa izgnal iz samostana, in primoral jo doma pri sestrah živeti. Bila je napravljena kakor uni dve, sedela je zadnja na klopi, zato so jo pa tudi zadnjo poklicali na odgovor. Sestrinim odgovorom je le še pridjala, da je bila potem, ko so jo iztirali iz samostana, brez domovja, in tako prisiljena verniti se k sestrama in živeti od njune dobrote : da nje tedaj ne zadeva ostra postava, namenjena tistim, ki prikrivajo duhovne. Opravičenje to je bilo gotovo veljavno, pa sodniki se niso zmenili zato, le prav surovo so ga odbili, rekoč, da brez vspeha in zastonj se meni odtegniti zasluženi kazni.
Začela je potem govoriti za dobrega starčka, kakor je on govoril zanjo, pa bolj resno in osorno: kako neusmiljeno bi bilo daviti tako svetega in nedolžnega moža, ki je ni storil nobene hudobije, temuč ves čas svojega življenja delil dobrote vsem, posebno pa onim, ki so ljudovladi tako prirašeni k sercu, „sansculottom" siromašnim, priletnim, pa neodraslim. Večkrat so ji ukazali molčati, pa bila je le Še bolj razdražena, dokler je niso prisilili obmolkniti in pustiti, da se reč verši naprej.
Zaslišatev vseh štirih oseb je terpela le malo časa; bilo je vse to v resnici le na videz, ker postava se je določno glasila: „Duhoven pa tisti, ki so ga prikrivali, morajo umreti v 24 urah potem, ko so jih prijeli." Predsednik, pogovorivši se nekaj malo z drugimi sodniki, spolni neusmiljeni ukaz in obsodi k smerti v imenu ljudovlade duhovna Raula pa tri sestre, ki so ga bile prikrile, pridevši navadni ukaz, da naj vse v hiši najdene svete reči zraven mertvaškega odra sežgo; sodnija je imenovala take svetinje »igračo fanatizma."
Ko so bili izrekli sodbo, ni bila nuna v stanu več zakrivati svojega notranjega vnetja. Vstala je, odtergala od čepice narodno kokardo, ktero so morale v onem razbeganem času nositi celo ženske, poteptala jo z nogami, pa zdaj sodnikom, zdaj derhali očitala: „Divjaško ljudstvo," je djala, „kje se je štela kdaj gostoljubnost k smerti vrednim pregreškom?" Ne domislim se zdaj več njenih druzih besed, le da se je sklicovala na sodbo Božjo, pa jo klicala nad nje. Sestri pa ste skušale ji to zabraniti in jo pomiriti; zato jo pocuka bliže sedeča
(se zdaj se mi zdi, da jo vidim) lahn6 za obleko, da naj utihne.
Zdaj nastane globoka tihota, sodnik pa obklada obsojence v navadnem nagovoru z vsaktenmi psovkami, posebno duhovnu bridko očita prenapetost, kakor jo je imenoval. Potem se oberne tudi do pričujoče derhali s slovesno obljubo , da so za terdno sklenili ljudovlado oprostiti vsakoršne nevarnosti, in pa duhovne, njih deležnike in vse od teh zapeljane, ravno ti kazni izročiti. Vse to je bilo strahovito sramotno, ki je bilo le še toliko veči, ker je govoril mož, ki je imel pred prav dobro ime (Bouassier namreč) pri ljudeh, od kterega bi nihče ne bil pričakoval tako groznega aečastenja naj svetejših reči.
Gospod Raul je ves čas na tihoma molil. Se zdaj mi zvoni na pol tiho žebranje po ušesih, ko mu je jet-ničar ali pa rabelj (ki se nikdar ni pogrešal zraven) verige deval na noge, pa jih tako pritcrdil, da je duhoven bolečine zastokal in milo pogledal moža, kakor bi ga hotel prositi, da naj nikar tako terdo ne pritega. Kaj da sem čutil pri tem prizoru, se ne spomnim več prav dobro, le to vem, da mi je gnjus, milovanje, čudenje vse vskrižem polnilo dušo. Preklinjal sem deizem pa racijonalizem, ker kmali bi bil človek mislil v takih trenutkih, da bo zaterl in si v gospostvo spravil ker-šansko vero na Francoskem.
Še tisti dan so podavili vse štiri obsojence pod sekiro (gilotino); tirali so jih, kar se je večkrat zgodilo, iz sodnice na smertni oder, ki je bil vedno pod okni zato pripravljen.
Tri mesce na Jutrovem.
XXXI.
(Odhod iz Jeruzalema proti Naplaz-n. Ram; Birč; Betel in njegove znamenitosti. Efrajmski hribi in doline ter njih kraji; Silo; Kan-el-Lebben; dolina Sava. Jakopovo polje. Poljedelstvo in noša. Kraji ob potu, kakor Havara, Eliezerov grob, Abrahamov delež itd.)
Osemnajstega mal. travna ob 3/4 na 2 smo zapustili preslavno mesto Jeruzalem, ktero se nam je bilo že nekako vdomačilo, in namerili smo jo skoz daroaške vrata po potu proti Napluz-u in Nazaretu. Na hribu Skopus-u smo se poslovili s pervim vodjem iz hospica dr. Coketom, ki se je v Jeruzalem povernil, drugi — gosp. pl. Hor-mann — je pa dalje z nami potoval.
Pervi znamenitiši kraj ob potu je Ram (Er-Ram), nekdanja Rama, kjer je katolišk misijon. Imenitna na tej poti je okolišina, da ondod je šel mladi Jezus iz Na-zareta v Jeruzalem na božjo pot. Teržič Bire (Bireh, nekdaj Biroth) je v tem oziru posebno pomenljiv; tukaj namreč so bili starši pogrešili mladega Jezusa grede iz Jeruzalema proti domu. Bire ima 700—800 musulma-nov in nektere keršanske deržine. Ogledovali smo po-dertine nekdanje cerkve, ki je bila najberže v ravno omenjeni spomin zidana svoje dni. Zemlja ob tej poti se prav pridno obdeluje; povsod se kamnje v kraj in v oDzidje spravlja ter zemlja obseva. Vidijo se tudi mnoge čede velikih in lepih ovc.
Na večer tega dneva smo se všotorili pod starodavnim mesticem Betel-om, ki je v tolikih ozirih imenitno. Ob času, ko so se Abrahamove čede ondod pasle, se je imenoval ta kraj Luz; ko je pa pozneje Jakop imel tukaj razodenje Božje ter je v britkostih dosegel z nebes sladko tolažilo, je dal kraju ime Bet-el, hiša Božja, in postavil je darilnik Najvišemu. Po razdeljenji kraljestva je tukaj Jeroboam zidal tempelj, vanj postavil zlato tele in ljudstvo zapeljeval k malikovanju, rekoč: „Lej Izrael! to je tvoj bog!" ni pa pustil ljudstva v Jeruzalem, kjer se je častil pravi Bog. Preroka Ozej in Amoz sta torej ime ,,Bet-el" spremenila v „Bet-aven,"
hiša pregrehe. O časih Makabejcev je bilo mesto vter-jeno; stalo je še v času Rimljanov, Vespazijan je imel ondi svojo obsado. Sedanji čas se vidijo le bolj poder-tine. V razvalinah gradu, ki je pod vasjč, se nahajajo pogosto rimski denarji, in ravno izmed nas eden je bil enega kupil od ondotnega prebivavca. Že na večer smo bili namreč nekteri, prestopivši majhno podolje — šli ogledat ostanke imenovanega ostrožja. Nazaj grede — nekoliko na višavo — zagledam dečka, ki je šel pred nami, in prav živo se mi snuje v mislih dogodba 42 otrčk, ki sta jih bila medveda stergala, ker so zasra-movali Elizeja preroka, gredočega iz Jerihe proti Be-tel-u. Takrat so kričali paglavci nad častitljivimi možmi in duhovni stare zaveze, sedanje čase jih namestovajo dostikrat odrašeni paglavci, ker mladi so veči del dobro odučeni in olikani, starejih mnogi so čednost in stra-ovanje zavergli. — V šotorjih po noči smo imeli slabo spanje, ker nas je dež nadlegal in veter žugal naše šo-torje si anektirati (v oblast si jih spraviti); pa je bilo vender kaj prijetno inpoetiško.
19. mal. travna. Ze pred šestčmi zjutraj se po šotorih vse giblje, napravlja, mermlja, kliče. Malo kave je naše kosilce, pa hajdi na konjiče ! Na verhu hribca nad Betelom so prav na potu in ob potu silne skale, toda kaj lepe in gladke. Lahko je Jakop svoje dni na kteri spal in si še kaki kamen za zglavja djal. Tukaj ravno namreč je po izročilu tisto glasovito mesto, kjer je bila tega očaka noč prehitela in je v spanji vidil le-stvo, ki je nebo vezala z zemljo (Gen. 28.) — Od Be-tela dalje smo hodili ta dopoldan čez efrajmske gore in doline, ki imajo marsikaj divjaškega in robatega, pa tudi kaj mičnega. Hribi so s skalami in kakor zloženimi kamnenimi ridami naplastani, dostikrat visoko pod verh obdelani, zelene doline in znožja hribov pa sem ter tje z oljkami, murvami in drugim drevjem obsajene. Sploh, če je bolj proti severu in torej srednjemu pasu, bolj veselo je rastlinstvo ter lepši vegetacija. Čudno pa je, da tudi tukaj v nobeni dolini ni kakošne vode; silo razderte struge ali grape so, kakor je n. pr. tudi Cedro-nova pri Mar-Sabu. Fallah-i ali kmetje pridno obdelujejo zemljo po dčlih in homcih: ni dvomiti, da tod že veliko dela keršanski vpliv.
Kraje mnogotere so nam med potjo imenovali; tako so n. pr. Ajn Abriid, lepa vas na hoincu, pol ure od Betel-a; zadej Aatana; na nasprotnem hribu Džufur A*ana; vmes v dolini Ajn Sindža; daleč se vidi Birze. V Džefni še dalje so kristjani in gotovo tudi drugod. Znano je, da sedanji patrijarh jeruzalemski mil. gosp. Valerga je napravil že veliko ^katoliških misijonov med Jeruzalemom in Nazaretom. Še daljni kraji so: Dura, Ajn-Jerbi, Dei-ed-Džir, Ofra, Silo, Turmos-Ajar, Ram-Bali, in poslednjič Kan-el-Lebben, kjer smo ob desetih južinali.
Kmali zjutraj se nam je pridružil muslcmski delavec, ki jo je za nami mahal in je bil viditi prav goreč čislavec svoje vere. Na vprašanje kam da gre, je odgovoril: „al hasid," na žetev. Ta mi je marsikaj povedal, pokazal in pojasnil. Okrajne ondotne je imenoval „blad tajeb", dobro rodovitne zemlje. Obnašal se je po jutrovo olikano, se ve, zanašaje se tudi na bakšiš, na kterega me je prav pogosto opominjal; ko mi je n. pr. palico pobral, ki je na tla padla, je segel z roko na čelo, rekoč: „fadda," blagovolite, namreč jo sprejeti! — Gorica s podertinami Silo (Silo, sedaj Sejlun) nam je ostala na strani ; tukaj je stala skrinja zaveze, tukaj so delili dežele med Izraelove rodove; tukaj je bil pripeljan mladi Samvel k Heli-u, in tukaj je bil ta veliki duhoven z neprevidno smertjo umeri, ko je zaslišal, da sta njegova hudobna sinova konec
storila v vojski zoper Filiščane in da je skrinja zaveze
•
vzeta. Zdaj so ondi le samo se nektere podertine z ostanki nekdanje cerkve, ki je bila pozneje v terdnjavo spremenjena. Take stare svctiša zdaj v novo pogosto pridobivajo kristjanje in zopet na njih cerkve zidajo.
Dopoldan proti desetčm smo prestopili hribec ob Siluntu in nagnili se v prav prijazno dolgo dolino, ki se potlej steza od juga na sever proti Napluz-u ali nekdanjemu Sihemu, Kamor smo na večer tega dne dospeli. Precej čez hrib ob znožji so stare razvaline „Kan el-Lebben." Tukaj je studenček še precej dobre vode; torej smo se ustavili in j užino opravili pod milim nebom in na vročem solncu, kakor po navadi. Ko sem prašal po imenu te doline, mi je bilo kaj všeč, da so jo imenovali dolino Sava. Menijo, da to je bilo že Jakopovo polje. Tukaj je polje lepo obdelano, čede so se pasle po dolini, in ljudje so se mi prijazni zdeli. O pol 12 smo jezdili dalje po dolini Sava. Zemlja je viditi prav rahla; z dvema majhnima voličema je en sam človek brez truda oral. Plug je prav lah&n, na leseno krevljo je čertalo nasajeno, v roci je imel dolgo prekljo. Potujočim je vetrič krotil vročino, da ni preveč pripekala. Noša moških po tem kraji, kolikor sem vidil ob potu, je dolga srajca, beduinski plajš, „imma" (nekako pokrivalce), pas in handžar (nekak bodalni nož); ženske nosijo nad belo pertenino tudi višnjevo priprosto ogrinjalo.
Že omenjeni domačin in drugi so imenovali ob potu od doline Save ali Savije proti Napluzu več krajev, ki pa nisem porok za njih resnično pisavo. Tako je nad Kan-el-Lebbenom hnb Silfil, malo dalje kraj Jasuf, ob gori Kabalč je Emraje, višej Jetrna, nadalje zidine Kan-es-Sabel, kodar je nasajenih obilno mladih oljk; ob koncu perve doline je Kabalaa; in šli smo dalje ob hribu Džamadji ob levi; ob desni je Avarta in nasproti zopet Havara, malo nazaj Burin. Ob homcu Džufur Kali sem zopet vidil rež rasti. Akrabe je Jep in veči kraj, ob desni naprej Beta, ob levi Oarif. Sli smo dalje čez hrib Merda in bila nam je ob levi vas Aabud, kjer so kristjanje, kakor tudi gotovo po mnozih druzih krajih, kar se pa med potjo ne more vse pozvediti in spra-šati. Že bolj popoldne je, ko zagledamo ob nasprotnem pridolji precej daleč pred seboj znani hrib Garicim; ob desni nam je grob Eliezerov , gremo pa po dolini, ki je bila Abrahamu ostala, ko je bil Lot izvolil za-se lepši vodenično stran ob Jordanu. Že smo pred mestom Sihemom (Napluzom), kar smo opomnjeni, da smo neko znamenitost zgrešili, in podamo se nekoliko nazaj k Jakopovemu studencu.
IPpieci po Slovenskem in dopisi.
Xa Blokah se je od 4. —14. vinotoka obhajal pervi sv. misijon na Notranjskem. Kakor drugod po našem ljubem Slovenskem, kjer koli so imeli te prelepe duhovne vaje, so se tudi pri nas na Notranjskem domači in ptuji v tako obilnem številu in s toliko pobožnostjo in gorečnostjo vdeleževali, da sami čč. oo. misijonarji iz družbe Jezusove naš misijon med naj boljši štejejo; še posebno pa se je vnema kazala pri možen in fantih. Ljudstva se je bilo poslednji dan sošlo toliko, da je bila že o poli štirih zjutraj cerkev tako natlačena, da nihče več ni mogel vanjo, in zato sta bila zadnja dva govora od zunaj pod milim nebom. V sklepnem govoru so č. o. Doljak očitno izrekli zadovoljnost z Notranjci. Da trud oo. misijonarjev ni bil zastonj, se vidi že zdaj očitno po vsi fan v vsih rečeh; pred misijonskim križem se veliko veliko pobožne molitve stori Preserčna hvala toraj prečastitim misijonarjem, Bog naj jim poverne njih preobilni trud; serčna hvala pa tuai domačemu gospodu očetu visoko častitemu Janezu Kaplenku, ki so nam večji del s svojimi lastnimi stroški preskerbeli to neprecenljivo duhovno dobroto. Komaj je dobro leto
minulo, kar so pri nas, in so že jako veliko lepega storili pri fari. Prenoviti so dali oba stranska altarja, za ktera so omislili nove kaj lepe podobe Jezusovega in Marij nega serca, zvonik, ki je bil lansko leto od strele zadčt, so za več sežnjev povikšali ter ga s kuprom pokrili, in zdaj so naroČili nov velik križev pot v Mona-kovem; tudi pred cerkvijo pri pokopališi in pri farovžu je vse predelano in popravljeno. Poglavitni njih trud pa, ki se kaže pri vsih priložnostih, je ta, da bi se keršansko življenje po vsi fari prav razcvetalo. Bog toraj blagoslovi njih trud, in Marija, prečista Devica naj jih podpira s svojo priprošnjo.
Eden v imenu vsih farmanov. Od Gorensko-koroške meje. 3. listop. — Kaj pomeni danes mogočni strel in veselo zvonjenje? Naznanja nam, da je zapušena naša fara dobila novega dušnega pastirja. Neki dopisnik nam ie lepo popisal svečanost na Igu ; naj torej meni bo dovoljeno nekoliko omeniti, kako je bilo pri nas. Na sv. Terezije dan 15. vinot. popoldne ob petih so se pripeljali naš novi vis. čast. gosp. fajmošter Rih. Frank, spremljani od g. župana in nekterih drugih gospodov, ki so se jim bili podali naproti. Sli so naj pred v farno cerkev, spremljani od v. č. gosp. kranjskega dekana Jan. Reša.
Žegnansko nedeljo, 18. vinot. je bilo slovesno vme-stovanje. Ob 10 peljejo novega g. fajmoštra v obhodu v cerkev, ktere se je vdeležilo 13 duhovnov, med njimi gg. dekana kranjski in loški, ki sta šla ob strani gosp. fajmoštra. Pridši v cerkev zapojejo naj pred: „Veni sancte Spiritus." Potem je bila navadna procesija okrog cerkve in na to velika sv. maša novega pastirja z asistencijo vsih 13 duhovnov. Loški dekan gosp. Mat. Kožuh so med mašo v lahko umevnem, precej dolgem govoru omenili najpred, kako je ta cerkev kot v praznik svojega posvečenja pripravljena svojemu nebeškemu Ženinu; pripravljena pa tudi še drugemu ženinu, namreč novemu g. fajmoštru. Povedali so dalje, da sta z novim gosp. fajmoštrom vkup se odgojevala in v šolo hodila, pred ne dolgim časom blizo vkup delala v nogradu Gospodovem in jih torej z dobro vestjo zamorejo priporočiti ko modrega pastirja. Na to so razložili nasprotne dolžnosti fajmoštrov do farmanov, ovčic do njih duh. pastirja itd. Popoldne ob trčh so bile pete litanije in večernice. Bog daj svoj blagoslov, da bodo veseli pastir ovčic ino včice pastirja, oboji si v časni in večni prid ! —
Iz Smolnika v Rušah. Visoko v planini, dve uri od železniške postaje v Rušah stoji okusno zidana zala cerkvica brezmadežne Device Marije na naj primernišem kraju. Napis ima verhi altarja: Ex voto erecta. L. H. Zunaj nad vratmi pa kronogram (letopis): Maria virgo sine labe concepta, intercede pro no-bi s! — Že marsikteri popotnik duhovnega in svetnega stanu je tukaj občudoval Božje prekrasno stvarjenje, ter serce topil v blazih zdihljejih. Že večkrat smo brali dopise narodnih Smolničarjev, marsikaka slovesnost je tukaj oveseljevala prebivalce visokih pohorskih planin. Ali 28. dan oktobra t. 1. ostal bo nam vsim, ki smo se bili tam sošli, v naj lepšem spominu. Trojni vzrok povzdigoval je ta dan občno veselje.
Obhajal se je spomin posvečenja te cerkve. Prav živo smo se spominjali pri tej priložnosti slavnega škofa rajnega A. M. Slomšeka, ki so pred 7 leti ko pervi romali semkaj v visoke planine pohorske posvečevat tukaj cerkev. Druga priložnost bila pa je, rekel bi, narodno cerkvjena. Žagarji smolnički častili so svoja patrona ss. Simona in Juda med drugim tudi s tem, da so lepo podobo svetih apostolov darovali tej cerkvi. Da bi za drugimi ne ostali, so tudi mladenči verle smolničke srenje omislili podobo uni naj bolj primerno, namreč ss. apost. Cirila
in Metoda. Obe podobi enake velikosti in lepote je malal g. Celtner v Gradcu. Krona slovesnosti bil je pa tretji vzrok, 251etnica duhovstva, ktero so nalašč tukaj pri svoji žlahti in prijateljih obhajali č. g. J. K urni k, župnik predmestne tare sv. Petra v Radgoni. Šest drazih duhovnikov, med njimi 3 župniki, je bilo pričujočih ta dan. — Lepo bilo je gledati procesijo, ki se je vila od rojstne hiše g. Hleb-a, od koder smo nesli lepi podobi, ter spremljali jubilanta. Ginljivo in milo so vabili zvonovi in odmevalo je petje in pokanje možnarjev mogočno krog in krog. Čeravno je precej snežilo v planini takrat, nas je vse to Še le bolj oserčevalo in zdelo se nam je, kakor bi bili tukaj Bogu bližej! V krepki in serčni besedi so razložili č. gosp. župnik Fr. Kr. od sv. Marg. trojni veseli pomen slovesnosti ter budljivo na serce govorili nazočim! — Pač veselo je znamnje za naše slov. ljudstvo, častivno za prebivavce planin, da se takih in enakih spominov tako obilno vdeležuje, ter kaže s tem, da ga še „duh sedanjih liberaluhov" ni omamil. Z veliko sv. mašo se je dokončala cerkvena slovesnost. Ne moremo si kaj, da bi serčne hvale ne izrekli tukaj verlim katoliško-na-rodnim Smolničar j em; posebno pa g. Hleb-u za njegovo veliko skerb in ljubezen za Božjo čast, ktero razodeva pri takih priložnostih, — kakor tudi vsim, ki ga v tem podpirajo. Smolničarji, ohranite si geslo: vse za vero in za domovino! Daj Bog, da se k letu, če prej ne, zopet snidemo! —
lz Štajarskega , 7. listop. Slovenci! Združenje daje moč, moč rodi pogum, pogum pa je pogoj vspeha vsakega modro prevdarjenega početja! —
Po vstavnih deržavah morajo razne politiške stranke biti, kterih vsaka po svoje deržavno kermilo zasukati skuša; po svoje zasukala ga bo pa le tista, ki je naj bolj pogumna; naj veča pogumnost bo pa le oni lastna, ki bo, oziraje se na druge stranke, naj večo moč v sebi čutila; naj večo moč bo pa tista imela, ki bo naj boljše organizirana — združena. — Priča tega nam je nad-vladanje dobro organiziranih manjšin nad velikimi pa slabo ali morebiti celo nič ne združenimi večinami, kakor ga nahajamo na Badenskem, Bavarskem, v Belgiji itd. Pa žalostna skušnja večletnega stiskanja in neprimernega nadvladanja katoliški cerkvi sovražnih strank je po teh in drugih deželah konečno tudi katoliško pa neorganizirano stranko izučila in prisilila, da se začenja gibati, združevati, organizirati, katoliške kazine snovati in se po katoliških shodih in zborih (Katholikenver-sammlungen) za katoliške koristi potegovati, in po vseh teh deželah je katoliška stranka moč postala, ki se dan danes pri nobeni priložnosti več prezirati ne more.
Tudi v nekdaj tako mirne in tihe, ker absolutistične Avstrije raznih kraljestvih in deželah, se je nekako jako živahno politiško gibanje začelo. Stranka za stranko snujejo svoje politiške družbe, zborujejo in svoje moči skušajo. — Tudi katoličani sekovske, linške in briksen-ške škofije so se gibati začeli, graških katoličanov krepko postopanje pa je zavoljo znanih 140.000 podpisov t&ko veljavo doseglo, da je celo liberalno večino (graškega) štajarskega deželnega zbora splašilo, da ni glasovala za brezverski značaj ljudskih šol. Povsod je tedaj tudi med katoličani veče ali manjše gibanje, povsod življenje, le med nami slovenskimi katoličani ga ni najti! — Po slovenskih taborih se še dosedaj ne ena beseda v prid katoliške cerkve ni povedala, ako ravno vem, da bi jo bilo naše dobro katoliško ljudstvo z velikim veseljem poslušalo in navdušeno sprejelo. Na perstih se lahko preštejejo stavki, od členkov posebnih tako ne govorimo, ki so se po naših politiških časnikih, razun v „Danici", za brambo pravic naše katoliške cerkve tiskali.
Sicer se trudijo nekteri tako vedenje s terditvo
opravičevati, da pri nas Slovencih, ki smo tako vsi katoličani, posebej naglasovanja našega terdno katoliškega stališča potreba ni, kajti to se samo po sebi razumi, da mi Slovenci za katoliško reč povsod stojimo; pa dragi bratje, sedanii čas, ko po mnogoterih krajih hudi viharji zoper katoliško cerkev vzdigujejo, ki ne protijo samo neogibno potrebnih cerkvenih pravic spodkopati, temuč ki tu pa tam celo zoper cerkvene od Boga dane dogme bučijo, nam ono notranje strinjanje naših želj in našega prepričanja s katoliško cerkvo nikakor več ne zadostuje: ampak določno in javno brez vse bojazljivosti, kakor se značajnim možem spodobi, moramo na katoliško stran stopiti, kajti dandanes posebno velji, kar je Kristus rekel: „Kdor ni z menoj, je zoper mene, in kdor z menoj ne pobira, raztresa."
Drugi zopet, ki so si na slovensko-politiškem polju resnično slavne vence zaslužili, in imajo morebiti tudi do kakega politiškega slovenskega časnika veliko vpliva, mislijo s tem dopričati svojo vdanost do katoliške cerkve, nad ktero, se ve da, tudi mi nikdar dvomili nismo, da terdijo, sej zoper katoliško cerkev ali pa zoper naše duhovništvo nikdar nič ne govorimo, in ne pišemo; pa mili bratje! tudi to nam slovenskim katoličanom v sedanjih naših okolišinah zadosti ni in ne more zadosti biti, ako nas samo le ne napadate, ne pikate, ne šipljete, — temveč mi tirjamo od Vas, ako ste in hočete resnično naši prijatelji, tedaj tudi sini zvesti naše katoliške cerkve biti, a) da se potegujete za našo vero in bistveno od Boga dano vstavo naše sv. katoliške cerkve; b) da branite vse tiste pravice naše sv. cerkve, ktere so nji v dopolnjevanje njene ji od Boga postavljene naloge potrebne ; c) da se potegujete za čast in pošto vanje naše cerkve, ter nam moško pomagate odbijati sovražne napade na našo mater katoliško cerkev, ktere sin in ud je z Vami vred tudi naj zadnji slovenski težak, in da so duha keršanske ljubezni prešinjeni vsi Vaši spisi in govori, v kterih bi se kje potegovali za odpravo kacih napak, ki se znajo, kakor v vsaki drugi iz ljudi obstoječi družbi, tako tudi v cerkveni reči zdaj pa zdaj, tu pa tam nahajati, da nikdar po bistvenih delih cerkvene vstave ne segate, kadar v eni ali drugi cerkveni zadevi kako potrebno prenaredbo tirjate; d) da se trudite braniti in vresničevati cerkveno avtonomijo na podlagi cerkvenih postav; e) da se potegujete za tisti mir in ono prijazno zvezo med cerkvo in deržavo, ki je obema na čast in korist; f) da branite pravice apostolskega sedeža, kakor so v cerkvenih zborih določene sploh, in posebej njegovo mu za samostojno (neodvisno) izpolnjevanje njegove apostoljske naloge neogibljivo potrebno posvetno oblast; g) da sploh delate in ravnate v katoliških zadevah, kakor omikani bavarski, pruski, in belgiški svetni katoličani.
Ako naši politiški časniki, kakor večidel dosedaj, ne bodo imeli nobene ostre besede /oper napade naše cerkve, ako se ne bodo nikdar trudili naše ljudstvo tudi za katoliško reč, kolikor je naj bolj mogoče, navduševati, ako se tudi po taborih ne bo nikdar nobena beseda v prid katoliške cerkve povedala; bode naše časnike čitajoče in tabore obiskovajoče ljudstvo, posebno pa naša mladina po visokih šolah v cerkvenih rečeh čedalje bolj mlačna in vnemama (indeferentna) postajala. Tega pa duhovniki, ki niso samo najemniki, in pa bolj spre videni del našega katoliškega ljudstva nikdar terpeli ne bodo, temuč vtemelili si bodo svoje lastne katoliške časnike, v kterih bodo kakor verni sini svojega naroda tudi narodne pravice zagovarjali; prisiljeni bodo, si snovati svoje lastne katoliške čitalnice, kakor imajo po drugih deželah katoličani svoje katoliške kazine; organizovati svoje lastne katoliške politiške družbe, kakor so si graški katoličani vstanovili svoje
,, konservativno društvo;" morali pa bodo, ker že enkrat vse druge stranke zborujejo, tudi oni v svojem zmislu taborovati, kakor katoliški Tirolci, pa si tudi za deželne poslance možev iskati, ki bodo pripravljeni narod in cerkev zagovarjati. —
Da se bode morala v tem oziru marsiktera reč spremeniti, tega so že zdaj pri nas vsi bolj previdni katoličani in duhovniki prepričani. Shajali so se že tudi tu pa tam in se posvetovali, kako bi bilo mogoče velik političen dnevnik na noge spraviti, ki bi zagovarjal cerkvene, pa tudi narodne pravice, vzlasti z edin j en je vseh Slovencev v eno slovensko kronovino, in ki bi se z izvirnimi zanesljivimi dopisi iz Rima, Beča, iz poglavitniših slovanskih mčst itd. odlikoval. — Po-vdarjalo se je tudi, da je živa potreba, lahko razumljiv, po domače pisan tednik bolj obširnega obsega izdajati, in še večkrat skoz leto, ali pri priložnosti kakih volitev posebne brošure med narod spravljati, da se povsod vzbudi in razširi katoliška pa narodna zavest. — Vseh misel pa je bila, da vsega tega in še veliko drugega v cerkvenem in narodnem zmislu potrebnega doseči in izpeljati ne moremo, ako ne vteme-limo posebne politiške družbe, ki bi imela v vsaki fari svojega poverjenika in v vsaki vesi ali okolici svojega podpoverjenika, ki bode v svojem kraju družbo raz-širjeval in od posameznih členov družbe ob svojih časih prav male doneske pobiral v prid društvene blagajnice. Praktični župniki in župani terdijo, da bi družba, ki bi ta dvojni namen, namreč cerkveni in narodni, in pa take poverjenike in podpoverjenike imela, lahko v kratkem na 50.000 členov narastla. — Pa ker vsi sprevi-dimo, da bi nam Slovencem le na škodo bilo, ako bi se v cerkveno in narodno stranko razcepili, pra-šamo tukaj javno, popred ko v tej reči kaj več počnemo, ali bi ,,družba za brambo narodnih pravic" ne bila pri volji svojih pravil tako prestrojiti, da bi tudi zahtevanju slovenskih katoličanov zadostovala, in poleg narodnih tudi cerkvene pravice branila? Ako je pri volji to storiti, njej obljubimo svojo pomoč, da se njenih členov število po poprej naznanjeni poti berž jako razširi po celi Sloveniji do zadnje vesi. — Vse slovenske časnike pa prosimo, da bi ta zelo važni predmet v pretresovanje in prevdarek vzeli. Če Bog d4 in sreča junaška, bodemo o novem letu že velik politiški dnevnik imeli, ki nam ga je potreba kot slepcu očesa, kakoršnega še pa dosedaj na svojo lastno sramoto vedno pogrešamo, ter si moramo novic po ptujih časnikih iskati. *)	J. Š.
Iz Maribora. Za Slomšekov spominek se je dozdaj nabralo 3447 gl. 38 kr., 3 cesarski zlati, 5 frankov v zlatu, 4l/n križastih in 2 prosta tolarja in 8 dvajsetic.
2347 gl. daje pet odstotkov obresti, 1100 gold. pa šest odstotkov, ali to še le blizo pol leta; priveržejo se k kapitalu in nesejo tako spet obresti.
Ce se po prištetih obrestih ravno že bliža številka 4000 gl., ki so odločeni za imenovani spominek, je še vendar zmiraj zlo malo za to, da bi se napravil spominek , na kterega bi se ponosno moglo kazati in reči: Ta spominek so postavili na veke hvaležni Slovenci tistemu možu, ki je na Slovenskem celino kopal in za Slovenstvo neprecenljivo mnogo koristnega storil.
Potrebno je tedaj, da se še dalje obernemo do slovenskih rodoljubov in jih prosimo, da prinašajo še več darčekov za ta lepi namen.
Kar se tiče prostora, ki je bil določen za spominek,
*) Morebiti ue bo odveč pristavek, da naj bi se v vsaki potrebni zadevi početniki dorazumeli tudi s cerkvenimi oblastmi, da se v kako zadrego ne pride. Tako delajo katoličani po druzih krajih, kjer jim cerkveni vikši pastirji njih društva slovesno pričenjajo, včasi pri njih nazočevajo itd.	Yr.
namreč prostor pred cerkvijo sv. Alojzija v Mariboru, smo dobili od konzistorije odloko do tega, da se mora predložiti prej celi plan spominkov, predno se prostor dovoli, in da se do prostor tedaj dovolil, ako postavljeni spominek ravnega vhoda v cerkev ne bo zaviral; ker vendar izveršivni odbor nima pravice plana za spominek odločevati, se bo v kratkem sklical dotični odbor, da o tej reči sklene. (Slov. Gosp.)
V Terstu je prečast. g. dr. in bogoslovni profesor Janez Sust postal konsistorijalni kancler; čast. gosp. Jan. Legat pa škofijski tajnik.
Iz Prage. Iz prijateljskega pisma posnamemo to-le: Že 1. t m. so prinesli učenci niže gimnazije staromeške lep venec v treh barvah in so ozaljšali spominek svojega ranjkega ravnatelja Jan. Nečaseka, in 2. nov. zjutraj pridejo učenci staromeške više gimnazije ter pri-neso krasen lovorov venec v slovanskih barvah z zlatim napisom: „Hvaležni učenci svojemu nepozabljenemu ravnatelju." V marsikterem očesu je igrala solzica iskrene hvaležnosti. — Ljubezen ne mine. Resnične prijatle in dobrotnike svoje čisla tudi — dostikrat lahkomišljena mladina.
M£aj je hej norega po domačem in ittfem svetu?
(Vesoljni cerkveni zbor leta 1869.) Daj nevednemu otroku v roke naj umetniši in naj drajši uro, — precej ti jo bo razbil in razmetal. Takih je pa sedanji čas še več velikih, bradatih in berkastih otrok, ki jih veseli vse razdreti, ker so sami v razdertji s svojo vestjo, s svojo cerkvijo in z Bogom. Koliko se veseli in dleskajo, da je katoliška vlada španjska od frajmavrarstva prekucnjena! Po vsem laškem polotoku se razodevajo skazovanja republikanske dan na dan bolj pogosto, kakor se piše v „Le Monde," na Jutrovem šumi in povsod se boje vojske. Med temi viharji so pa sv. Oče mirni v Rimu in pripravljajo se na vesoljni cerkveni zbor za prihodnje leto. Poklicani zopet so v ta namen v Rim slavni učenjaki: škofovski svetnik prof. dr. Alzog iz Freiburga, prof. dr. Dieringer iz Bona, prof. dr. Hefele iz Tubinek, kanonik Giese iz Monastira, kanonik in regens dr. Mufang iz Moguncije, opat dr. Haneberg z Monakovega. Vsi pod zimo v Rim odrinejo.
Na morji teh viharjev hoče Pij IX med drugim tudi poskusiti imenitno delo, ki naj bi vsako verno serce zanaprej vsak dan molilo, da bi kaj vspeha imelo, namreč: zedinovanje zbeganih bratov, kteri verujejo v Kristusa Odrešenika, pa so vender od cerkve ločeni. Povabil je namreč namestnik Kristusov na vesoljni zbor tudi razkolniške greke, protestante in druge nekatoličane. Ali pridejo ali ne pridejo, smemo vender upati, da ta zbor za nje brez sadu ne bo. To se kaže po nekoliko že zdaj. Iz Carigrada namreč pišejo v „Le Monde", da je poklic sv. Očeta zbudil žive razgovore med gre-škim duhovstvom. Patrijarh je sklical nekoliko snidov, v kterih je sicer večina odločila, da naj se na to pismo sv. Očetu ne odgovarja, da je list brezpraven do vzhod-nje cerkve; — manjšina pa je vender izrekla svojo misel, da bi se to vabilo ne imelo zaničevati in da naj bi se pripravljalo kako zbližanje med obema cerkvama. (Enak odgovor, pravi „mor. Hlas", je dal berlinski protestanški vikši cerkveni svet na vabilo sv. Očeta.) Ako je tudi le manjšina, če tudi majhna, ki se k Rimu nagiba, je to vender nekoliko dobro znamnje; ogenj se bo dalje vnemal. Sicer je pa do začetka zbora še nekaj časa, in utegne se še kaj pokazati, kar zdaj na skrivnem tli. Molitev toliko tisuč bratov in sester ss. Ciril-Metoda ne more biti brez sadu. — Patrijarh carigrajski je tedaj 17. vinot. sprejel katoliškega vikarija nadškofa Hasuna
in mu naznanil, da ne more sprejeti papeževega pisma in nanj ne odgovarjati.
Zastran serbstva piše „Katol. list": „Nismo še slišali same cerkve; ali čuli smo že glas iz cerkve. „Beseda," list za cerkvene, šolske in narodne potrebe v novem Sadu, je razglasila papeževo poslanico s klicem, ako je komu ljubo, naj kaj spregovori o nji." V listu tedaj sta dva spisa: eden pred vabilom, drugi za njim. Pervi je zdražljiv za mladino in priproste ljudi, ki se ne znajo povzdigniti sami nad sebe; drugi je pisan z razbornostjo, v duhu ljubezni in dostojnosti, pa vender le za svojo stran. Oboje nam kaže duh serbske cerkve proti katoliški: pervo je ne mara duh večine kuratnega svečen-stva, učiteljstva in morebiti svetne inteligencije, ktera se uči zgodovine in nauka katoliške cerkve iz romanov, humoristiskih listov itd. *); drugo pa duh višjih ljudi in učenejih bogoslovov, ter sploh ljudi, ki se znajo povzdigniti nad navadni svet, ki jih obdaja. Že iz začetka teh listov, ki ji razglaša „Kat. list," se vidijo silne pomote, ki jih imajo greki v zgodovini in o rimsko-kato-liški cerkvi. Kaj Čemo več, ako strastni spis celo to pravi, da se je rimska cerkev ločila od jutrovske, in ne ta od une! Vender to so le posamezni glasi; kar bodo odgovorili serbski cerkveni glavarji, na ktere pride papeževa poslanica po dunajski nuncijaturi, to bode veljalo za oglas serbske cerkve. „Kat. list" pravi dalje, da po človeško soditi ne vidi vgodnega vspeha. „Ali čudne so pota Božje in kdor više stoji, dalje vidi. Papež je povabil, bomo vidili, kaj bode."
(„Liberalno?") Kakošni poštenoviči so znani pisači, kaže zopet „Neue freie Presse" s tem-le. David Kosenthal je pred dvema letoma v Schafthausnu dal na svitlo debele bukve zgolj samih spreobernjencev 19. stoletja (Convertitenbildner aus dem 19. Jahrhundert). Med temi spreobernjenci so naj učenejši, preslavni možje skoz in skoz poštenega značaja, kakor tudi velikoserčne žene, na pr.. Stolberg, Em. Veith, Ouerbeck, princ Karol iz Hessendarmstadta, Friderik IV iz Sachsen-Gothe, Karol L. Haller, Philipps, Frid. Hurter, Maks, pl. Gagern, Ida gr. Hahn-Hahn, princeznja Marija Ba-denska, baroni Kettenburg, Vogelreg, Biilow in toliko druzih. „Neue Freie" zunaj Gfriirerja in Lommerja, ki sta ji „dva učena pa malo na duhu topa moža", vse druge verže v možnar psevdoliberalnega obrekovanja in jih psuje za „schrecklich unbedeutende Personlich-keiten — strašno neznamenite osebnosti." Recimo pa, naj bi bili spreobernjenci sami pastirčki, posli in kmetje: ali se mar vrednost pri človeku po tem meri, koliko nečistih in samomor hvalečih romanov je kdo prebral ali spisal, koliko darvinskih brošur prebrodil, koliko ljudem je s svojim umazanim časništvom poštenje, vero, mir ukradel? Cerkev ima med svetniki naj bolj učene kakor tudi naj prostejsi ljudi, stavi pa poglavitno vrednost v pravo vero, čednost in dobre dela.
Iz Budišina. Tudi katoliški Serbi v saksonski Lužici so sv. Mihela dan 1.1. poslali sv. Očetu pismo verne vdanosti v latinskem in lužiškoserbskem jeziku — s 1016 terdnjakov darov vred. Teh katoliških Serbov je samo 12.000, nekatoliških pa do 180.000. To je zares lep dar za tako malo število. V tej okrajini, skorej čisto pro-testanški, je bila nedavno v Žitavi blagoslovljena nova katoliška šola. Denar je zanjo dospel nekaj iz zapuščine kanonika Buka (1000 tol.), nekaj od družbe sv. Bonifacija. Omenjeno pismo do sv. Očeta je bilo spro-
*) To nam pojasnuje, kako strahovit odgovor čaka pred pravico Božjo hudobne pisače, kteri s svojim obrekovanjem katoliško cerkev tudi pred drugoverci v zamerzo spravljajo ter jih odvračajo, da ne spoznajo resnice in je ne sprejmejo. Ti ljudje, ki se sicer tako silno bojč za svojo kožo, pa tako malo pomislijo, kako se jim bo v večnosti godilo.
ženo v katoliškem shodu v Krošicih, kterega se je vde-ležilo 58 katoličanov iz duhovnij lužiškoserbskin in 12 duhovnov. — Ni davno, ko je v Marij nem dolu v Saškem v katol. cerkev prestopila Kristina Benatska, rojena Fenrichova. (HI. v Ber.)
Pij IX okraden. Iz Rima pišejo, da je undan sv. Očeta oseba prašala za starost, in odgovorili so smehljaje: „Si, si, mi hanno rubato due anni, — pač da, ukradli so mi dve leti." Zagledali so namreč svetlost življenja leta 1790, navadni izkazi pa imajo leto 1792. Ubogi Pij IX! kradejo in ropajo mu žemljico; kradejo samostane in svetiša; kradejo njegovim škofom iu duhovnom poštenje, kradejo vse. Radi bi mu ukradli kosec kruha, ki gavživa; pognali bi radi 781etnega namestnika Kristusovega iz Rima „od nemila do nedraga;" in posled-njič — tudi celo leta so mu kradli! To je pa res „pro-stomiselna" ali ^liberalna" doba! —
Novo berilo iz vsih vetrov. V Švicarskem kantonu Untervald u je vladino svetovalstvo razglasilo ukaz, po kterem je vsem maloletnim (do 18. leta) pod kaznijo z denar i, ali če bi kdo plačati ne mogel, z ječo prepovedano tabak piti ali nosljati. Taka postava bi tudi pri nas dobro koristila, kjer že vsakemu paglavcu tabak iz ust smerdi. — Anglikanski duhoven Bellen, znan s svojimi poljudnimi govori, je z deržino vred prestopil v katoliško cerkev. Prava učenost pripelje v katoliško cerkev, napihnjena in dozdevna učenost pa iz nje loči. — Odbor za vojenstvo v deržavnem zboru hoče imeti 1,053.000 vojakov (800.000 redovnih, 53.000 je mejaše v ali graničarjev, drugi bramba), ter pravi, da severno-nemška zveza ima z brambo vred 1,028.946 mož vojaštva in z unimi iz južne zveze na boj in odboj 1,229.117, — Francija 1,380.000, Rusija 1,467.000, Italija 4*0.460 mož za vojsko. — Iz Prage se zopet sliši, da se de-monštrira in zapira. — Na Ogerskem kipi zdaj narodno prašanje, in tako kaže, da Serbi, Rumuni in Nemci ne bodo pred odjenjali, da dosežejo popolno ravnopravnost, kar bode Madjarom, se ve, kaj grenko dopustiti; vender pa gotovo poslednjič pride do ravnopravnosti un-kraj, kakor takraj. — V deržavnem zboru je ta čas na versti vojaštveno vprašanje, in to je pripravilo v zadrego ministre in deržavni zbor; ministre, ker se hoče, da naj bo prašanje v zboru rešeno , preden se prično delegacije, — deržavni zbor, ker vse ministerstvo žuga odstopiti, ako se osnovana vojenstvena postava ne poterdi. Gotovo je torej, kakor pravijo, da bo ta postava z večino sprejeta. — V kranjskem deželnem zboru je bil unidan gosp. Dežman sprožil, da je na Tirolskem največ ljudskih šol; „Neue Tiroler Stimmen" pa sedaj tudi pišejo in skazujejo, da so tirolske šole skoraj naj bolj i v celi Avstrii, in — Čujte! da to je delo duhovstva. Kar tiče zboljšanje za učenike v novi eri, tožijo v gornji Inski dolini, da ravno nova doba postavlja zaslužene učitelje za podu-čitelje, ali pa jih po njih neljubnosti prestavlja, učiteljem po deželi dobitke iz splošnje šolske zaloge odteguje, in več druzega. _____
lz Ljubljane. Našneutrudljivi g. Jan. Volčič je zopet spisal lepo knjižico Jezus in Marija moja ljubezen ali nauki in molitve za slovensko mladost, ki so v zalogi pri g. M. Gerberji. Obsegajo kratek popis Marij nega življenja, med drugimi molitvami dve maši, po-božnost za spoved in sv. Obhajilo itd. ter na koncu nekaj pesem. Knjižica v dvanajsterki ima 222 strani; gotovo bode mladini in tudi odrašenim z njo vstreženo.
Žalibog, slišimo, da je gospod pisavec prav hudo zbolel; Bog ohrani drago življenje njemu in Slovencem.
— G. Drag. Heidrih je imenovan jetniski duhovnik na ljubljanskem gradu; — gosp. Ljubomir Dragič, jetniški adjunkt v Gradcu, pa za oskerbnika.
—	(Mešana poroka pri oo. frančiškanih.) „ Tagblatt" večkrat govori o „pobožni" Danici; pokazal pa je že dostikrat, da zna sam ves „pobožen" biti, kadar se ravnd za jude in nekacoličane, Čez mero „nepobožen" pa, kadar velja sv. očeta papeža, njegovo lastno mater katoliško cerkev, ali pa redove in duhovne. O undanji mešani poroki pri oo. frančiškanih ga je prevzela zopet taka »pobožna jeza", da je kar razdraženo opletal po duhov-stvu, po „glorii" (?!) pasivne asistenci je itd. In kaj je bilo? Pravil je, da poroka seje godila na »zoperpostavni" in „žalivni" način v neki „hrambi", „pravi berkljarnici" ali „rumpelkamri z nakopičenimi mizami ali klopmi in vsaktero ropotijo ;" — pa da je duhoven z zamerdljivimi (hiimischen) besedami pričel: ,,Mi nimamo dalje prav nič opraviti med seboj, razun da Vaji imam prašati, če se hočeta v zakon vzeti;" nato sledi vprašanje, odgovor, vpisanj in sakrament je doveršen. Tako „T." In kaj je v tem „žalivega" ali celo „zoper postavnega ?" Vsakemu le malo zvedenemu človeku je znano, da pri zme-šanih zakonih, ako ženin in nevesta pogodbe ne storita, da bodo otroci po katoliško odrejevani, duhoven nikakor ne sme v cerkvi poročati, temuč kje v duhovskem stanovanji si morata poročenca vpričo fajmoštra besedo dati, da se vzameta. Se bolj znano je, da ženstvo ne sme v klošter zavoljo »klavzure;" toraj imajo samostani za take farne opravila posebno sobo, ki je zunaj klavzure, in to je tista strašna „rumpelkamra," ktera je »Tag-blattu'* možgane r&zbelila. Vidili smo to „berkljarnico," ktera res ni salon z lustri, svečniki, tepihi (ali celo brez oken, kterih — štirih, se vč, graška „Tagespošta" ni vidila); je pa čedna samostanska — še tudi zmalana soba, ktera služi za vse farne opravila, ki se zavoljo druzega spola ne morejo v samostanu veršiti. Vse dosedanje enake poroke so se v nji opravljale. Kavno v ta namen so jo bili zdaj dali še počediti. Ni prav dolgo tega, ko so v nji obedovali trije s cesarskimi redovi dekorirani gospodje z gospo M—, in ravno prihodnjo nedeljo se bode v tej „rumpelkamri" gostovalo svatovstvo od nove maše. Da je bil prostor veči, so bili o tej poroki dolge klopi, ki jih imajo za poduk in spraševanja, znasad postavili , in to je menda tisti „Tische oder Banke und ailerlei Gcrathe." Ko bi si bili navnoserčni očetje le od deleč mislili, da bodo te nedolžne stvari koga v teh par minutah tako hudo v oči dregnile, gotovo bi bili ukazali tudi to odpraviti. — Kar tiče pa besede preča9t. g. poročevavca, je sam rekel, da je govoril prijazno, kakor sicer govori. Popolnoma nekatoliško je, ako „Tagbl." govori o „naj pobožniših in naj svetejših občutkih" zakonskih v oziru na katoliško nevesto, ki je v žalost svete cerkve brez milosti svetih zakramentov, brez sprave, in brez njenega blagoslova stopila v naj tehtniši zvezo, ki jo ženska more storiti na zemlji.
Ko je „TagbIatt" na zvon udaril, je jelo celo tudi v kazališu z „r u m p e 1 k a m r o" romplati in strašiti, kakor se sliši. In tej nespameti se je menda tudi prav pridno z dlanmi pokalo in priploskovalo! Vprašanje: Ali je to zaslužil častitljivi konvent, ki nikomur žalega ne dela, ki vsemu mestu priljudno streže, ki je vsak izmed družbe noč in dan pripravljen k vsakemu bolniku priti, ki ie morebiti ni niše v mestu, da bi njih dobrotnosti ne bila že potrebovala? Ljubljana, ali ti s svojim kazališem si dobroto s tako nehvaležnostjo po-vračevala? Mi izrečemo svoje prepričanje: da Ljubljana tega ni storila, in vošimo, da bi tudi djansko pokazali, aa ona ne.
—	Društvo za brambo narodnih pravic je v zboru 9. t. m. sklenilo, da se v prihodnje hoče imenovati ^Slovenija.'* Razun tega ima odbor prevdarjati,
kako bi se v Ljubljani na noge spravil dnevnik ali saj t r i d n e v n i k slovenski ; okoličanom teržaškim bo odbor naznanil sočutje v njih poganjanji za pravice in prosil bo na Dunaju pomoči za ljudske učitelje, ki so ondi iz službe djani.
Oblačila za uboge šolarčke so gospe in go-spodičine v čitalnici že delati pričele, mnogo jih doma dela. Drugi pa globoko v žep sezite, ali pa robe dobre prinesite, da bo delo — speh imelo !
MBuhovzhe spremembe.
V	ljubljanski škofii. Čast. gosp. Ant. Lampe, kurat v Gočah, gre za fajm. v Logatec; č. g. M. Erjavec za kurata v Goče; č. g. J. Lun der, ekspoz. na Razdertem, za kurata v Podkraj; č. g. Fr. Kepec
gre iz Kolovrata za eksp. na Razderto; č. g. Henr. Šparovic iz Ternovega na Notr. v Poljane nad Loko.
V	lavantinski škofii. S farama menjata čč. gg.: Fr. Oterepec, mestni fajmošter v Brežicah, in Fr. Mikuš, fajm. v Doberni. — Prestavljeni so čč. gg. F r. V al ter iz Slovengradca v šent-ll; Al. Kos v Stari terg; Fr. Zabukovšek v Šmarje; M. Rakoše v Laško; Kar. Savperl k Novi cerkvi; M. Korošec v Konjice; J. Krener na Bizelsko. V začasni pokoj stopi č. g. K. Rataj, kapi. v Šmarjem.
V	teržaski škofii. Duhovnija Opčina je podejjena
£reč. g. Fr. Černe-tu, fajm. v Rojani. Čast. g. Šim. tatejčič, duh. pora. v Pičenu, je dobil duhovnijo Kerbunsko. Naslednji čč. gg. so tako-le postavljeni: Kateheti v meščanskih šolah so postali: Fr. Ettel, Avg. Sterpin, Janez Bastian, Ant. Devetak, Jak. Cavalli in Jož. Peli; Fr. Marotti, duhovni pom. in benef. v Keršanu, ie postal namestnik fajm.; Ant. K u h n, v pok., bode duh. pom. pri sv. Janezu v Gvardieli; Jan. Okoren, korvikar pri stolni cerkvi v Terstu, je dobil kapelanijo v Ricmanih ; Jan. Sega
fre iz Ricmanov za duh. pom. k sv. Antonu v Terst; a k. Mikolič, duh. pom. in učenik v Pirani, gre za kat. v Kopro; Boš t. Marchio, v pok., za učenika v Mile; Jož. Fonda iz Izole v Pirano; Hiac. Got-tardis iz Sovinjaka v Izolo; Fr. Logar iz Roca v Lavrano; Fr. Matičič, administr. pri sv. Petru (in Silv.), v Roco za duh. pomoč, in učenika; F r. G o j t a n iz Lavrane k sv. Petru; JuriRastelli iz Buzeta v Pirano za duh. pom. in učenika; Jož^Sancin iz Mil v Buzet; Ign. Meško z Lanišča v Černico za ekspo-zita; F r. R e p i č iz Truške v Gradišče. — Čč. gg. novo-mašniki pridejo: P. Tomazin v Terst k sv. Jakopu ; Jan. Pošega v Izolo; Jož. Zakotnik v Sovinjak; Jan. Hrovat v Pazen; Drag. Moše v Mile; jJan. Narobe v Lanišče; Juli Varto v Buzet; Stef. Jenko v Truško. Č. g. Ant. Zappador gre v pokoj za tri mesce. Umeri je č. g. Ana. Marotti, duh. v pok. (R. I. P.), torej je razp. benef. Dernjevič. Za bogoslovje so sprejeti v sem. v Gorici gg.: Ferd. Kogej (II) iz Idrije, Juri Bacič iz Kopra, Dragotin Kocijančič iz Umaga, P. Flego iz Buzeta, Mih. Jagodic iz Mengša, Rajm. Jelušič iz Kastve, Al. Spincič iz Kastve , Ant. Urbanac iz Kopra; zunaj sem. gg.: Greg. Šlibar z Dobrave (III), Anz. Jelušič iz Kastve, Jan. Lucič iz Kastve, Ant. Pajk z Višnje gore, Anz. Zajec iz Sodražice.
Dobrotni darovi.
Za podobo neomadežanega spočetja pri sv. Jakopu. Neka deržina 1 gl. 20 kr.
Za afrik. misij on. Meta Peček 1 gld.
Za srednj e-afrik. misijon. M. 6 gl. 80 kr.
Pogovori z gg. dopizovavei.
Og. L. v Ž. in O. 8t J.: Prihodnjič.
Odgovorni vrednik: Laka Jeran. — Natiikar in založnik: Jožef Blaznik v Ljubljani.