246
Hajduka nevesta.
Hajduka nevesta.
4^Vatica vesela Sedem zim je prela; Prejo je motala,
V platno jo je tkala; Platno je belila, Delala si krila;
Pa e je ostalo Platna jej ne malo.
Niti njene preje Znatno so moneje, Kot predo predice, Njene sovrstnice. Katica si platno Tka moneje zdatno, Kot tik Kolpe struge Tkajo platno druge.
Ko stoje ob Kolpi
V mnogobrojni tolpi Deklice in ene
In pero si trene, Katica se tudi S prejo, s platnom trudi, A zavistno gleda Vsaka jo soseda.
Ko gre v praznik k mai, Zro jo bogatai:
V zastorju platnenem, In v opleu njenem,
V robai so zobki In nabrani robki, arape na nogah
Vse so v zlatih progah.
Kadar mine maa, Mnog snuba jo vpraa; Ona de ponosno, Trdo, neizprosno: Kaj so meni mari Snubci v nai fari; Grajskega snubaa akam, ne beraa.
Kate k oknu seda In ez Kolpo gleda, Kdaj dospo Hrvati Snubit jo bogati. A pri tem vse v eno Sue se vreteno Katici v desnici, Nitka pa v levici.
Kar zazre na reki Brode: Kdo so neki Lepi ti junaki, Vrli korenjaki? Niso pa domai! Kaj e so snubai?
V kotu male hie Mizo br pobrie.
K njej dospo moaki, tirje so junaki
V viteki obleki, Kdo, odkod so neki? Br po vino tee, Kokota jim spee. Ko gosti junake, Misli ima take:
Ali so junaki Viteki Bonjaki? Ogrski huzarji? Hrabri Graniarji? Ali kdo bi bili Ti junaki ili ? Da se pa ne vara, Brzo jih pobara:
He, junaki lepi, Kakovi so sklepi Tii sem vas prignali K moji koi mali? Druba vsa mu migne: Naj mladeni dvigne, Naj se podivani Tam na mize strani:
V Bosni mi globoki Grad stoji visoki, Ondi stara mama Z mano biva sama; Ona je elela, Ona mi velela, Naj dobim nevesto, Druico si zvesto.
Doel je ez meje Glas od tvoje preje, Da je platno tvoje Lepe bele boje, In da vse prekaa, Kar dekleta vaa Tu si ga natkajo,
V doto ga imajo.
Cul sem o imenju, Tvojem bogatenju; Cul o tvojih zlatih, Krilih prebogatih; Cul sem o miloti Tvoji in lepoti Ni mi dala mati, Ve doma ostati.
Nima kdo ji presti, Moram te dovesti; Mati in grajina Nima me za sina, Ce ne vedem zvesto Sabo te nevesto Nudbe nima bolje! Voli proste volje!
Katica vesela, Kaj da bi zaela Sama ni ne znade, Br roko mu dade: Prstane zmenita In se zaroita. In potem so pili, No se vso gostili . . .
Ko e kokot poje, enin druge svoje Spomni br k odhodu, Dol zneso naj k brodu, Kar nevesta vzeti, Sabo e imeti Platna in perila, Vsa najlepa krila.
Katica pa teka, Kot jej enin reka, Shrambe vse odpira, Zlate ven pobira; Platno lepo belo Nosijo pod selo eninovi drugi K brodu, h Kolpe strugi.
Brod stoji ob strani, Kjer moje so zbrani, Platno in slanina, Sode tri je vina, Skrinj devet perila, Vsa najlepa krila, Vsi rumeni zlati V torbah so med svati.
DOM IN SVET!' 1892, tev. 6. 247
enin brod odveze, Drugi v roko see: Tu po travi hodi Gor in dol ob vodi! V drugo priveslamo, Da te odpeljamo: Danes v taki gnei Bila bi ko v jei.
Katica zdaj todi Gor in dol mi hodi, aka, da jo veslo V drugo bo odneslo: Sanja o poroki, Raja e v snuboki. Sanja o sobanah, Grajskih e dvoranah.
Kate pade v travo, Prime se za glavo, Bridko, bridko joe: Je li to mogoe! Kate hodi k mai, Zro jo bogatai; A nikdo ne bara, e ga v zakon mara?
Ko si to ustvarja, Sije dneva zarja; enin pa ez strugo Klie svojo drugo: Katica, ne plakaj, Name ni ne akaj! Mi smo zviti uki, Bosenski hajduki! -
A. Hribar.
Ljudska osveta.
(Povest. ~ Spisal Podgorian.)
VI.
ojan, Marko in Vid so si obrisali znoj z obraza ter se nekoliko ohladili in s evljev strkali prah. Vstopimo v imenu bojem in poskusimo! Ne ustraita se in pogumno mu glejta v obraz, veli Bojan.
Jaz mu jih e povem, ako se bode kaj usajal! Ne zamolim mu pa nobene, pravi Vicl.
Bojan ga resno pogleda. Vid, z medvedom ni zdravo plesati, ker se ne ve, kdaj ga dobra volja mine. Ako me hoe sluati, moli raji pred grajakom in pusti, da samo jaz govorim. Le jedna napana beseda pa
Tega ulovite pana, Denite ga u tamnico, Neka tuli, neka cvili, Nama nek se brada masti!
Narodna pesem.
pridemo vsi trije v luknjo, in potem je vsega konec
No, bodem pa molal, naj nam ree, kar hoe, ako bi pa nam vendar kdo kaj hotel, ne bodem se kar tako udal, ampak udaril bodem z vso mojo.
Le, e se ti bode kdo dal.
Prili so do gradu. Ozirali so se po oknih, da bi morda ugledali Alenico ali oeta. Toda ni. Pri blinjem vodnjaku sta dve enski prali, in na ka-meniti klopi je vznak leal hlapec in trdo spal. Ko ugledata enski pri-lece, ozreta se po hlapcih; ko vidi speega, zavpije stareja, velika enska:
Jot, vzdigni se!
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si