Katolišk cerkven list* List SS. V četertik 17. listopada 1853. O smerti gospo«! Luka Traiiipiiza. (Od nekterih njegovih prejstiih ovčie.) Ločil se je s sveta Doher pastir. Večno naj llog mu da Pokoj in mir. Hlapec Gospodov zvest Kil je vse dni; Krono naj mu v posest Hog dodeli. Dan je od Koga bil Mašnik za nas; Vodil, svaril, učil Skerbno ves čas. Skusil očeta ga Star je in mlad: Truda njegoviga \ elik je sad. Steze do večnosti Kazal je nam. Njene prečtidnosti Gleda ze tam. Misel hvaležna še Tje ga sledi, \ osi dobrote vse \ ečne časti. Rosa nebeška zdaj Naj ga hladi; Duh paradiža naj (»a veseli. Sedež izvoljenih Hodi njegov. Kraj in ti zveličanih Bodi gotov. Luč ncprenehana Naj mu gori. Sreča zveličanska Naj mu bliši! Milostvo sam Gospod, > isji pastir. Večno mu daj ondod Pokoj in mir! I¥aziiauila iz severue Amerike. III. Tretje pismo je v Bentonu 20. maliga serpana 1853 pisano, v kterim je to naznanjeno: Od lanskiga leta sem se ni tukaj nič posebniga prigo-dilo. Vsak mesec obiskujem misionske postaje, in oskcrbtijem farane, ki jih je nekoliko čez 600, ki so pa v okrožju 75 milj raztreseni. Iz Evrope se je le ena protestanška družina v te kraje preselila. To je dobro, de nas katoličanov ne motijo. Ame- Tecaj H. rikanei, ki krivoverst\u vdani med katoličani prebivajo, so večidel brez zunanje službe Božje in nas katoličanov nič ne dražijo. Ker sim moiištranco seboj prinesel, smo o svetim Itcšnjim Telesu brez opovere očitno procesijo imeli, kar bi v meslili, kjer je večina potestantov, niktlar perpušeiio ue bilo. Bil je pa tudi vesel praznik za stare iu mlade. Sleherni si je prizadeval slovesnost po svoji moči povikšati. Možje so iz hlodov altarje napravili; žene so jih pa z lepimi belimi perti zagernile in z mnogoterimi lepotijami ozaljšalc, posebno s svetimi potlobami, ki se tukaj v nobeni katoliški hiši nc smejo pogrešati; nedolžni otročiči so cvetice trosili in mladenči častno stražo imeli; ob kratkim, vsi so si prizadevali, pot poveličati, po kteri naj bi (iospoil šel: vsi so katoliško vero v resnično priču-jočnost Jezusa Kristusa v zakramentu svt-tiga Rešuj iga Telesa pred Amerikauci, kterih je bilo več vpričo, očitno razodevali — v tem daijnim kraju, kjer take slovesnosti še niktlar ni bilo. O veliki noči mi je bilo pervikrat veselje skazano, tle sini odrašene kerševal. Bila sta dva brala iz atucri-kanske rodovine; mati je bila malo popred keršena in je ta dan pervo sveto obhajilo prejela. Sploh je tukaj spreobračanje k katoliški veri težji, kakor pri divjakih. Xe zaderžuje jih nevednost, ampak večidel vnemarnost iu presoje; in pa mnogoverstne krivo verske ločine, ki si nasprot vajo, jih v lenobi poterdujejo, de nočejo resnice iskati. Ti ljudje znajo večidel pisati in brati, so prav čedno oblečeni, govore o vladanju in dnevnikih; ako se pa po njih veri popraša, se mora človek velikrat začuditi, de še keršeni niso. Tudi marsikdo pravi: „Xisim vredin vere", kar žalostno nespoštovanje samiga sebe, pa tudi lenobo razodeva, v starosti keršanskiga nauka se učiti. Pri vsem tem se vsako leto kilo spreoberne in sploh se katoliška cerkev v zedinjenih deržavah silno razširja v tem, ko kri— voverci vedno bolj zginjajo ali v popolno vnemarnost in nevero razpadajo. .Molimo za-njc! Ame-rikanskih šeg se čedalje bolj privajam; od evro-pejskih se močno ločijo, te človek v hišo pride, iiiii začno roko tresti, de ni ne konca ne kraja. To pa tudi vse šege dvorljivosti nadomestuje. Obnašanje deržavljanov do predpostavljenih se mi je v začetku nepriljudno dozdevalo -- v pisarnici se še ne odkrijejo, nar višiga vradnika pri primku kličejo -- ali zdaj že razvidim, de je ta obnaša od tod, ker vsa gosposka iz ljudstva izhaja, ktero vradnike voli. Vradniki v pokoju nimajo nič plačila; toraj morajo skerbeti, tle jih ljudstvo, ko čas njih službe preteče, zopet zvoli; zalo so tudi močno postrežni vsim, ki imajo pravico voliti. Iluho- ve« ima z vradniki tukaj malo opraviti. Vsaki v cerkvi sklenjeni zakon gosposki naznanim in vrad-niku, ki ime ženina in neveste vpiše, pol dolarja plačam. sicer se pa gosposka v naše zadeve nič ne meša..... Spomin n* dnhauie vaje Lavantinske škarje leta 1953. t K«n«c. t Tudi od tretjiga vodi trla, ako bi se ne bali, z natančnišim popisani njegove ponižnosti žaliti, bi mogli reči, kar smo rekli od dveh poprejšnih, de, kdor njega vidi in sliši, vidi in sliši zopet resnič-niga misionskiga duhovna in zvcstiga posnemovavca velikiga služabnika llozjiga, sv. Vincencja Pavijana. Ako je Jezus pervi« misionarjatn, to je svojim apostelnam rekel: -,1'eite se od mene, zakaj jaz sim krotek in iz serca ponižin", in ko jih je po vsem svetu poslal, jim nauk dal: „Pošljem vas, kakor ovce med volkove; bodite tedaj priprosti kakor golobi, pa tudi previdni, kakor kače;- je tudi sveti Vincenei svojim duhovnim sinam ravno te nauke kakor nar zvestejši angele varhe na njih misionskih potih perdružil. In kako nam je tudi per tem gospodu in njegovim tovaršu neka posebna krotkost in pohlevnost, priprostost in usmiljenja polna ljubcznjivost, nar imenitniši dedšina duhovnih sinov in hčer s. Vincencja, iz vsiga njuniga obnašanja in govorjenja silno prijazno nasproti sijala. Že per pervim govoru so se jim naše serea popolnama vdale in jdi vesele spremile nar poprej v paradiž stvarjenja. kjer smo s povzdignjenim sercam imenitin poklic človeka in kristjana sploh in še veliko imenitniši poklic katoliškiga duhovna posebej premišlovali. Oh. ali kako žalostne so bile naše serca, ko smo mogli prelepi raj zapustiti in v pusto in prekleto deželo spremiti, Adama in Kvo, v ktero jih je Kerub z ognjenim mečem tiral, ker sta nezvesta svojimu imenitnimi! poklicu zaver-gla Boga. Ilog pa jc nju zavcrgel! Rekli so nam svoje oči oberniti po širokim svetu in ko smo gledali in premišlovali ternje in osat. ki ga rodi prekleta zemlja, pot in žule, s kterimi si ubogi čio-vek kruh perdelujc. togotne uime in viharje, po-gubljivi blisk in točo, potres, oginj in povodnje, kervave punte in vojske, lakoto in kugo brez števila veliko prebudili bolezin na truplu in preža-lostno smert, na duhu pa tisto tamoto v pameti, tisto slabost v spominu, tisto hudobijo v volji in potem večno smert. so rekli: In vse to je storil greh, pa nc naši grehi, ali grehi vsiga sveta skupej, ampak en sam greh in sicer greh pervili staršev. Iz teh strašnih nasledkov so nas učili spoznati, kako strašna gnjusoba mora greli pred Bogam biti. Ako je že pa vsak greli Bogu tako zopern. kako neskončno nagnjusin mora pred Njegovim obličjem še le greh tistih biti. kteri so po svojim stanu še k posebni svetosti poklicani in kakor luč sveta na visoki svečnik katoliške cerkve postavljeni! Se nismo nehali nad vsimi svojimi grehi in slabostmi milo žalovati, ko so nam rekli obstopiti smertno posteljo grešnika, zlasti iz duhovniga stanu. Jeden od červa vesti in mučen od smertnih britkost se obrača grešnik tolažbe iskaje zdaj k cerkvi - zdaj k svetu — zdaj sam k sebi: ali nikjer ne najde tolažbe, le strah in obupan je ga od vsih strani ohdaja. V spominu svojih brezštevilnih grehov. Božjih ropov itd. vpije s hudobnim Antioham: ..Zdaj se spomnim vsih hu- dobij, ktere sim dopernesel v Jeruzalemu". In brez miru in pokoja se po smertni postelji premetovaje ječi s prerokam: rNi miru v mojih kosteh pred obličjem mojih grehov". Cerkev mu sicer ponudi sv. zakramente, ali on jih prejme — kakor Juda, in umerje brez upanja, kakor je živel brez ljubezni. Vsi smo Boga prosili, de bi nam ne dal tako nesrečne smerti umreti in bi bili radi svoje oči od takih žalostnih pogledov že proč obernili, ko so nam v daljnim premišlovanju rekli, de je ta žalostna smert še le začetek grozovitnih nastopkov greha. Odperli so tedaj pred nami vrata neskončne večnosti. Tukaj smo zagledali sodnji stol in na njem večniga sodnika Jezusa Kristusa. Oh, ni bilo več milo in ljuheznjivo Njegovo obličje, kakor takrat, ko je še kakor Odrcšenik, zgubljenih ovčic iskaje, po svetu hodil! Ognja strašne jeze so mu oči iskrale in serd in sodba sta se mu na licu brala. Pred Njim je stal s trepetanjem nespokorjeni grešnik in jc čakal svoje sodbe. Pristopile so sodne priče: satan — lastna vest — in angel varh, ter ga strašno tožile, in on ni vedil zmed tavžent tožb ne na eno odgovoriti. Potem se je začela sodba. Angeli so prišli in obropali nevredniga grešnika vsih darov gnade in usmiljenja, vsih ča-stitili znaminj njegoviga poklica. Vzeli so mu luč tolažijivc vere v dobriga, usmiljeniga Boga in ga izročili večni tami grozeče vere v neskončno mogo-čniga, strašniga in serditiga Boga. Vzeli so mu tolažbo veseliga upanja in ga izročili večnimu obupu, joku in škripanju z zobmi. Vzeli so mu sladkost ljubezni Božje in ga izročili večnimu sovražtvu, togotenju in preklinjanju nad Bogam. Vse so' niu vzeli, ie znamnje sv. kersta, s. birme ali še mašni-koviga žegnovanja so mu pustili, ali ravno io znamnje m u bo kakor pekoča žerjavica vso večnost na duši gorelo, ker ga bo neprenehama opominjalo vsili prejetih gnad in mu v spomin klicalo, kako lahko bi bil vekomaj srečin, zdaj je pa večno ne-srečin in bo storilo, de ga bodo soterpini v peklu le še huje preklinjali, sovražili in zaničevali. Na to je zagromela serditiga Sodnika sodbe poslednja beseda: rPoberi se spred mene, ti prekleti! v večni oginj. kteri je pripravljen satanu in njegovim tovaršam." Ko je bila sodba zgovorjena. so ob-sti.pili na hip peklenski rabcljni zaverženiga grešnika, ga zgrabili in seboj potegnili v brezen večniga pogubljenja.' O strah in groza! otrok Božji se znajde zdaj med hudiči, brat Jezusov v družbi naj ostudniših grešnikov, dedič nebeškiga kraljestva v breznu peklenskiga ognja. Vsi smo pokleknili pred Sodnika Jezusa Kristusa in ga prosili, de bi nam enkrat per sodbi Njegovo obličje ne bilo strašno, ampak usmiljeno in prijazno. Zato, ko so nam v naslednjim govoru še enkrat odperli brezen peklenski. oil kodar se je presilno žalostno jokanje in tarnjanje zaslišalo, in nam poslej odperli nebeški raj, od "kodar nam je presladko petje angelskih korov in zveličanih mašnikov večna aleluja naproti zadonela, in smo bili tako rekoč na razpotje postavljeni in siljeni, si zvoliti ali široko cesto pogubljenja, ali ozko stezo zveličanja, smo vsi vsi stopili na desno stran in v duhu objeli križ Kristusov. od kteriga stoji pisano: „Kdor hoče za menoj hoditi, naj zadene vsaki dan svoj križ, naj zataji sam sebe in potem naj pride in hodi za menoj44, in smo na novo obljubili, zanaprej Ic edino za Kristusa in naših bratov od Njega predrago odkupljene duše živeti, terpeti in umreti. S tem je bila resnobna pot očiševanja končana in s potolaženim, zato ker z Bogam spravljenim sercam smo se podali na veselo pot razsvitljenja in zedinjenja, na kteri smo zopet kej važne in prelepo izpeljane resnice pre-mišlovali. Nar poprej so nam razložili eno nar poglavitniših dolžnost dobriga duhovna, namreč gorečnost za duš zveličanje ter so nam v našo veliko tolažbo dokazali, de po tej čednosti duhoven nar bolj jasno razodene, de Boga ljubi -de bliž-njiga ljubi — de sam sebe ljubi, zakaj nobeniga dobriga dela in nobene pokore ne more storiti, ktera bi bila Boga tako ljuba, kakor ako veliko duš peklu otme in za nebesa perdobi, kakor stoji pisano: „Kdor svojiga brata spreoberne, število veliko grehov zakrije". Na to so govorili z gorečo besedo od nar veči skrivnosti vere, od presvetiga Rešnji-ga Telesa in so blagrovali mašnike, kterih rokam je samo Telo včlovečeniga Boga izročeno in vsaki dan odpert studenec vse milosti, vse tolažbe, vse svetosti. Razložili so pa sveto Rešnje Telo kakor zedinjenje duše s Kristusam in kakor hrano duše in telesa v večno življenje. Na to so rekli, de morajo še govoriti od tiste, per ktere samim imenu se vse pobožne serca rad njej o in se nebo in zemlja veselite, namreč od preblažene device Marie in so rekli: Maria nas ljubi kakor mati — Maria se nas usmili kakor mati. V naše posebno veselje in potolaženje, tako de ne bomo nikdar pozabili, so nam po sv. pismu stare in nove zaveze iu po cerkvenih učenikih dokazali, de je Maria sicer predobra mati vsih kristjanov, de je še pa ona na čisto posebno vižo mati vsih mašnikov, kakor se Kristus s križa ni na druge ljudi, ampak pred vsim na mašnika Janeza ozerl ter Marii rekel: Mati, glej tvoj sin. Ako je pa Jezus Mario mašnikam mater dal, ji je tudi gotovo naročil, de mora mašnike ravno tako ljubiti in za-nje skerbeti, kakor je ljubila in skerbela za Jezusa. O mašnik, blagor tebi! pod varstvam tako mogočne matere, česa bi se bal ? Po priprošnji tako usmiljene matere česa bi ne upal ? Duhovne vaje skončaje so potem per-merno še govorili od krone vsih čednost, namreč od stanovitnosti; zakaj začemšim je krona sicer obljubljena, pa le do konca stanovitnim bo podeljena. Kakor so nam častiti gospod voditel v premi-šlovanjih, tako so nam tudi č. g. Martin Derler v treh duhovnih govorih silno važne in prav dobro izpeljane resnice razlagali in sicer od visokosti mašnikoviga poklica — od mašnika sosebno lepih in blagonosnih opravil: od brevirja in sv. maše — in od nekterih poglavitnih pomočkov, keršansko popolnost doseči. Posebna ponižnost, priserčnost in Jjubeznjivost nam je tega gospoda nepozabljiviga storila. N polivalo moramo opomniti še lepiga obnašanja vsih ljudi, ki so nam hili v postrežbo dani, pa tudi mnogih delavcov, kteri so te dni na Kisli vodi opraviti imeli. Nikakor nas niso motili v naši pohožnosti, temuč njih veselje nad našim shodam se je očitno kazalo. Dolžni smo se pa tudi zahvaliti častitim vradnikam na Kisli vodi, kakor tamoš-nim domačim duhovnarn, kteri so si z veliko razumnostjo pa tudi z vidnim veseljem perzadevali, vse lepo vrediti in nam vsim postreči. .Še posebna zahvala bodi pa tudi visokim štajerskim deželnim stanovam izgovorjena, kteri so nas tako gostoljubno na tem prijetnim kraju sprejeli in nam ne le kar vse stanovanja brez plačila prepustili, temuč celo dovolili, de smo vsaki svojo posebno izbo imeli, kar je per duhovnih vajah zlasti koristno. Daj, ljubi Bog, de bi se prelepa pobožnost duhovnih vaj še večkrat na tem tako pripravnim mestu in sicer vselej tako veselo in spodbudljivo, kakor sedaj obhajala! Daj pa tudi, ljubi Bog — kakor so prečastiti gospod korar Dr. Jakob Stepišnik v začetnim govoru rekli, de kakor so že neštevilni telesni bolniki per tem, od Stvarnika tako bogato ohlagodarjenim studencu ljubo zdravje in novo moč zopet zadobili in se še zdaj vesele prijetnih tukaj preživljemh dni in hlagrujejo Boga in ta studenec, po kterim jim je pomagal: de bi bili tako tudi mi in vsi za nami, kteri se bodo šc kedaj tukaj sošli per duhovnim studencu svetih vaj, prejeli, v slabosti novo moč, v dušnih ranah novo zdravje, de bi se vsaki čas veselili spomina prelepili dni. ki smo jih v hratovski ljubezni tukaj preživeli, iu še na smertno uro blagoslovili nebeški studenec duhovnih vaj. iz kteriga tako obilno teko perpravnim sercam vsaktere milosti Božje ! K—. Poslednji* sodba, III. "A na m nje Sinu člitreknriga. Po grozopolnim bučanju trobente, po čudovit-nim vstajenju mesa in strašnim ločenju med pravičnimi in zaverženimi se bo znamnje Sinu člove-koviga na nebu prikazalo (Mat. 24, 30.). tisto veličastno znamnje. ki je nekdaj na gori mertva-škili glav povzdignjeno bilo. In pravičnim v tolažbo, zaverženim pa v strahoto se bo razodel sv. Kriz. na kterim je Izveličar sveta umiraje svojo glavo nagnil, in z milim zaklicam svojo dušo izdihnil. Prinešen bo, preden se ho Sodnik prikazal, izpostavljen pred obličjem vsili zbranih kot znamnje našiga odrešenja, kot častitljiva zastava Božjiga premagavca, kot presveta spominšina njegoviga večniga usmiljenja. Razkrilo se bo pred očmi trepeta jočiga sveta križno bandero, ki se je nekdaj tako kervavo znad Kalvarie kazalo, in proti Njemu se bodo ozirali pravični in grešniki. Kakor sveti Tomaž Akvinski pravi, se bo razun križa pač tudi še drugo orodje terpljenja Kristusoviga zagledali dalo, in po besedah druzih svetih cerkvenih očetov bodo o prikazanju križa čela izvoljenih od angelov s križem zaznamnjane in navtisnjene. Tako vsaj se bere v skrivnim razodenju: „Zaznamnjajmo hlapce Božje na njih čelih". (Skr. razod. 3, 7.) Izvoljeni bodo torej znamnje kriza na visokim čelu nosili, in na njem bo dobri Pastir svoje jag-njeta, Učenik svoje učence, Sodnik svoje izvoljence, vojvoda svoje vojšake , Oče svoje otroke spoznal. In ko bo tako Križ v zraku migljal, in s svi-tloho tavžent solncov se lesketal nad neizmernimi trumami, ktere jc grob od začetka do konca časov vnovič rodil, tedej se bodo po izreku svetiga evangelista vsi rodovi na zemlji jokali: vsi grešniki namreč bodo per tem ugledu prestrašeni in oterp-njeni zastokali in zatulili, in ta stok in vek ho celo zemljo napolnil, in od oboka nebeškiga, ravno kot od peklenskih vrat se ječaje razlegal. Po besedah svetiga Avguština bodo v križu svojiga tožnika gledali, in na njegovo pričevanje svoje grehe, tode prepozno — spoznali, in v obupni britkosti svojo vekomej obžalovanja vredno slepoto obstali. Kako pač ho tisto uro grešnikam per sercu! Vsak bo takrat spregledal, de je s svojo hudobijo Kristusa v križanje izdal. Lakomnik bo sprevidi!, dc jc za zdujavno plačo nekoliko srebernikov Gospo da pro- dal; ncčistnik in prešestnik, de je Kristusa s šibami do kervaviga raztepel; prevzetne/, in ošabnež, de je Kristusa s ternjem kronal; prederzni zasra-movavec, de ga je s terslam tolkel in v njegovo sveto obličje pljuval: mlačni in leni, dc gaje brez usmiljenja h križanju spremil; hudobnež, de gaje na križ pribil: pijanec, de «ja je z jesiham in žolcam napajal: igravec, de je za njegovo sveto oblačilo vadljal: sovražljivi, dc jc njegovo serce prebodcl. Takrat bodo gledali z znamnjem križa Tistiga, ki je na njem življenje sklenil. Pa ne bodo ga vidili več za kriviga spoznaniga in zvezaniga, ampak za sodnika krivili, kteri pogubljene s svojo razsodbo veže. iz s svojim prckletstvam ječi večnih muk izročuje. Gledali ga bodo, pa ne več v nizkoti in zaničevanju, ampak v veliki častitljivosti in v strahovitim vclieastvu: gledali ga bodo s križem. pa lo ni več znamnje nar hujši sramote, ampak nar vikši slave. Vidili ga bodo že sedeti na sod nji m stolu, kteri jc nekdaj per nogah sodnika stal; pa on, ki jc po krivici za kriviga spoznan in obsojen bil, bo zdaj v resnici krive zaznamnjal in obsodil. Oh, kakšen stok bo zdaj vstal, ko ura lložjiga serda pride, in milost Božja nič več smert-niga meča ne uderžujc, kteriga pravica Božja nad grešniki suče. O. kako po pravici bodo takrat pla-kali in tarnali! Žalovali bodo, ker ne bodo mogli več ne pokore storili, ne kaznovavni sodbi uiti, ne pogulinimii obsojenju ubežati: jokali bodo zavolj storjenih hudobij, zavolj pričujočih kazen (štrafing), zavolj prihodnjiga terpljenja v plamenu. Tako bo Križ, poprej znamnje ljubezni in sprave, upanje spokornih. tolažba stiskanih, pribežališč obupavnih, zdaj oznanovavec vse reve, strašilo hudobnih. zaklic k hojnimii dnevu in poguba grešnikov. — O grešnik! kje boš tačas pribežališč najdcl? Vse, na kar si svoje upanje stavil, je v šibrc razpadlo: nobeno mesto za otetbo se ti ne odpre, ko se les odrešenja, drevo kriza od dna njegoviga do verlia strese in zaverši, in s križa glas dojde, ki ne milosti, ampak maševanje! ma-sevanje! kliče. IV te bo križ strašil, kdo te bo tolažil? Če tc bo že znamnje Božje ljubezni s svojim prikazanjem morilo, kdo te bo oživil? Ce kri Kristusova zoper nas vpije, kdo bo za nas govoril? t e v sercu in v ranah Kristusovih, ki so vender usmiljenja polne, nič usmiljenja najti ne bo, h kterimu pomočniku bomo pribezati zamogli? Zdaj naj gori v križ gledajo tisti, kteri so zlobe in hudobije pijani nekdaj vpili: Križaj ga, križaj ga! Naj se ozirajo va-nj tedaj vsi, kteri kot sovražniki križa Kristusoviga žive, in ga s svojimi grehi vnovič križajo: vidijo in spoznajo naj, de "je to ravno tisti les, na kteriga so ga pribili. Kako boš od groze prepaden, o Pilat, kteri si zavoljo Judovskiga ljudstva Njega v smert na križu obsodil! Kako ti bo per sercu, ti Ana, ti Kajla, vi duhovni, pismarji in farizeji, ki niste dosti liilcti mogli, križ mu tesati, ga h križu potiskali in na križ ga pribijati! Žalovali bote in v serčni tugi in britkosti vekali, zaklinjali dan, o kterim ste hili na svet rojeni, in zastonj strele Večniga klicali, de bi vas vekomej pokončale! — To tedej, bodo takrat, ko se bo križ visoko v zraku veličastno lesketal, bodo vse ljudstva zemlje rekle, to tedej je tisto znamnje, ktero je Ju- dam pohujšanje, nevernikam pa neumnost bilo? To je tisti les, kteri jc vrata peklenske razbil, pred- Eekel spraznil, nebesa odperl, sovražnike užugal, udiča premagal, smert umoril, malikovavske al-tarje poderl, malike razdjal? To je tisti les zmage, s kteriga si je Bog kris'janov vesoljni svet pod-vergel, in si vso oblast v nebesih in na zemlji pridobil? 0 duša! preudari globoko v svojim sercu: še je križ za-te drevo zveličanja; na njem Kristus svoje roke razpenja, te objeti, na njem nagne svojo glavo, de bi s kušljcjem sprave te poljubil in z vezmi molitve na svoje serce k sebi potegnil: od njega kaplja rešnja kri, dc bi ti tvoje rane zacelil; na njem ti kaže svojo s sulico prebodeno stran, de bi te v oserčje svoje milosti zaklenil, in te skril pred prihodnjo jezo. Poleg križa stoji sveta Devica, njegova Mati, dc hi za-te prosila. Tode tisti strašni dan sodbe vsiga te