In sera ti se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr. če se tiska enkrat, 12 kr. če se tiska dvakrat, 15 že se tiska trikrat.
Pr i večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema oprav-ništvo (administracija) in ekspedicija na velikem trgu h. štev. 9, II. nadstropje.
Vrcdništvo je na velikem trgu h. št. 9, v II. nadstropji.
MHEC.
Pilitičei lisi n Homrti lini
Po pošti prejeman vcljd:
Za celo leto	.	.	15	gl.	—	kr.
Za pol leta	.	.	8	„	—	„
Za četrt leta	.	.	4	„	—	„
Za en mesec	.	.	1	„	40	„
T administraciji velja:
Za celo leto	.	.	13	gl.	—	kr.
Za pol leta	.	.	6	„	50	„
Za četrt leta	.	.	3	„	30	„
Za en mesec	.	.	1	„	10	„
V Ljubljani na dom pošilj velja 1 gl. veš na leto.
Izhaja vsak dan in 5. uri popoldne.	isl
mil o pravici frančiškanov do bosniških župnij, ako se ozira na papeževa določila?
Frančiškani v Bosni.
(Konce.)
3. Frančiškani so fare vstanovili in dotirali, fare so tedaj njihove. Ta pravica pa je tudi postavno zastarela, frančiškani so župnije mirno posedovali in sicer pod zakonitim naslovom. — V Vatikanski knjižnici so shranjena pisma, ktera kažejo, da so frančiškani sredi 13. stoletja v Bosno prišli in administracijo katoliške cerkve v Bosni prevzeli. Že papež Janez XXII. toži v pismu 18. julija 1320 (Theimer, Vetera monumenta Hungardae tom. I., pag. 463—4), da je svetno duhoven-stvo v Bosni zatrto in katoliška vera razdjana. Naslednji papeži so bili naklonjeni frančiškanom, skazovali so jim milosti in jim posebne pravice dajali, da bi jih spodbudili k vstrajnosti. Eugen IV. pravi o njih, „da so z obrambo prave vere postali predzidje hiše Gospodove11 (Wadding adan. 1444, n. 40—3.). Tudi za časa bosniških kraljev (slednji so bili katoliki) ni bilo svetnega duhovenstva v Bosni; priča zopet Eugen IV. v pismu 11. novembra 1445: „Quia in regno suo (Bosnensis regis) soli Eratres Mino res erant veri catholiei Sa-cerdotes11 etc.; slovenski: „Ker v njegovem (Bos-niškem) kraljestvu so bili pravi katoliški duhovni edini frančiškani (Farlatti, Illiricum Sacrum, tom. IV., pag. 257—8.). Isto spričuje Kalist III. leta 1456 (Theimer, Monumenta Slavorum meridionalium," tom. I., pag. 328). A tudi pozneje, ko več kraljev ni bilo, in je Bosna celih 415 let zdihovala pod turškim jarmom, tudi tedaj ni bilo druzega duhovenstva; nego frančiškani so katoliško ljudstvo vodili, in ga ne zapustili, dasi je bilo preganjanje pogosto in hudo. Ljudstvo je ostalo trdno v veri, pobožno in nravstveno v življenji.
To zastaranje (Verjiihrung) celih 600 let ni nikdar prestalo; ali dokazati se morejo tudi drugi pogoji zakonitega zastaranja (justus titulus praeseribendi, optima iidos in praeseri-bentibus, res apta praeseripta et pacifica pos-sesio).
Pravnega naslova (titulus) frančiškanom nikdo ne more odrekati, ker so oni na poziv in povelje papežev tjekaj prišli kot duhovni pastirji, v kteri službi so jih potrdili papeži: Janez XXII. an. 1321, Gregor XI. 1372, (Groiderer, tom. I., pag. 33.), Martin V. iitteris diei 23. Aug. 1418 (ibid.pag. 38—9.), Eugen IV. 1444 (Wadding, tom. XI., pag. 209) in Gregor XIII. 1578 (W adding, tom. XXI., pag. 506.).
Eugen IV. jo celo zapovedal, da vsi, ki so se po prizadevanji bosniških frančiškanov spreobrnili, ali se še bodo, morajo ostati pod njihovim duhovnim vodstvom, ne le verniki, marveč celo svetni duhovniki, ktere bi frančiškani kodaj poklicali za sodelavce v vinogradu Gospodovem (Theiner, Monumenta Slav. Merici., tom. I. pag. 312—4.). Kdo bi še dvo-
Iz zgodovine vemo, da so se Bošnjaki pred prihodom frančiškanov vdali krivoveri Bogomilov. Kdo ve, ali bi bili kedaj spoznali svojo zmoto, da jih niso frančiškani z velikim trudom in požrtvovanjem spreobrnili k pravi katoliški veri (Farlatti, tom. IV., pag. 62.). Lahko se tudi dokaže, da so frančiškani vsta-novljene fare „optima fide“ oskrbovali, in da jim nikdo ni odrekal pravne posesti le-teh farnih beneficij; kajti rimski papeži so bili ne le zadovoljni z njihovim službovanjem, marveč so jih dostikrat očitno hvalili in jim velike milosti skazovali. Kongregacija „de Propaganda fide“ je menihe silila, da sprejmo župnije, in odhajajočim žugala, če se ne povrnejo v provincijo in na svoje duhovnije; provincijalom pa je podelila pravico ne le predlagati župnike, marveč naravnost imenovati jih (Geiderer, tom. I., pag. 40.). Tamošnji apostolski vikarji so te pravice skozi vsa stoletja spoštovali, in so nasvetovane ali imenovane župnike potrjevali, provincijali pa so skrbeli za naobražene in vseskozi vrle može.
To so dokazi, ktere so bosniški frančiškani vdano predložili sv. prestolu v obrambo svojih pravic do bosniških župnij; ob enem pa so ponižno prosili, da bi sv. Oče frančiškanom bosniške provincije potrdili njih pravice. Zakaj njihova vnema za razširjenje edino zveličavne katoliške cerkve je bila tolika, da je niso mogle vdušiti grozovite muke najhujšega preganjanja, niti tema ječe, niti grozno klanje krvolokih nevercev, ne pogled vislic, ne mraz, ne lakota, ne nagota; oni so pred nedavnim časom prapor sv. križa nevstrašeno vilitili proti sovražnikovim pušicam; zgodovina se častno spominja njihovih naporov zoper krivo vero; mnogoteri papeži jih hvalijo radi neutrudljivega delovanja v vinogradu Gospodovem, na ktero hvalo je ponosen ves serafički red; oni so nad 400 let bili pravi očetje in vodniki ubozemu ljudstvu, ki je ječalo pod turškim jarmom; oni so skozi vsa stoletja v najsitnejših okoliščinah ohranili rimskemu prestolu zvestobo in ljubezen: zatorej naj biagovole sv. Oče, oziraje se na konstitucije in določila, dane od slavnih Njih prednikov, in opiraje se na pravila kanoničnega prava, z apostolsko oblastjo, z očetovsko milostjo in pravičnim sočutjem do svojih ubozih sinov, naj tedaj biagovole priznati in potrditi pravice bosniških frančiškanov do vseh doslej vstanovljenih župnij, o kterili pravicah doslej še nikdo ni dvomil, in ktere ovreči še nikdo ni poskušal.
Da pa skažejo vdanost do sv. prestola, kakor tudi dolžno spoštovanje do nadškofa v Sarajevu, pripravljeni so iz zgolj miroljubnosti odstopiti nadškofu v Sarajevu 24 župnij, škofu v Banjaluki pa 8.
stvar tako-le:
Kongregacija, sestavljena za izvanredne zadeve, potrjuje odstop 32 župnij, kterim naj se pridene še župnija Banjaluka, in dve drugi, o kterih naj se stranki sporazumete. Sicer se določi še naslednje:
1.	Župnije, ktere frančiškani odstopijo, podeljuje prosto odslej škof (24 jih je v nadškofiji Vrhbosanski, 9 v škofiji Banjaluški. Sledijo imena). 58 jih ostane redu.
2.	Redovnik, ki se umakne svetnemu župniku na kterikoli onih 35 župnij, ni dolžen, ob enem odstopiti tudi hišne oprave. Ako pa škof na kteri teh župnij nastavi redovnika, je le-ta dolžan župnijske prihodke, kakor je bila doslej navada, oddajati samostanu; njega pa lahko odstavi škof ali provincijal.
3.	Imenuje, prestavi ali odstavi se župnik — redovnik, kakor to določuje konstitucija „Firmandis“ inštrukcije Propagande 23. julija 1787 in 3. oktobra 1852.
4.	če bi se kedaj župnije na novo okro-žile, ali nove župnije vstanoviie, tedaj se bo ozirati na papeževo konstitucijo „Romanos Pon-tifiees", dano za Angležko in Škotsko.
To razsodbo so sv. Oče 13. marca t. 1. potrditi blagovolili, in 14. marca jo je podpisal tajnik imenovane kongregacije, Aloisius Pallotti.
Bosniški frančiškani so z razsodbo sv. prestola popolnoma zadovoljni in so zelo hvaležni sv. Očetu. Resnica, ki se potrjuje že 18 stoletij, potrdila se je z nova: „Apostolski prestol je zares steber pravičnosti, zavetje stiskanim." Hvaležni so pa tudi Njih Veličanstvu, presvit-lemu cesarju Francu Jožefu L, ki je milostno varoval njihove pravice. Sedaj je frančiškanom zagotovljen obstanek v Bosni in to jih bo z nova vnemalo za ljubeznipolno delovanje za svoje rojake.
Šeststoletiiica.
Iz Zagorja poleg Save. Radostni mesec julij se bliža h koncu — krasni nepozabljivi dnevi so pretekli — vrisk in šum je ponehal — razburjenost je vtihnila; a ostal nam je sladek in prijeten spomin na pretekle dni, ostal je neizbrisljivo zapisan v našem srcu slavnostni dan 11. julija.
Mesto z mestom, trg s trgom, vas z vasjo so se bojevali za lavoriko prednosti. Nihče ni hotel zaostati, vsakdo je hotel djansko in živo pokazati ljubezen in vdanost do naše prevzvi-šene Habsburške rodovine; — tako smo tudi v Zagorji se potrudili, djansko pokazati, kako živa in globoka je naša ljubezen do presvitlega cesarja in Njega slavne rodovine.
Že 8. julija je bilo ljudstvo v cerkvi podučeno o imenitnosti tega dne, razložila se je v cerkvi važnost te šeststoletnice — napovedan
je bil red svečanosti, vabljeno je bilo ljudstvo k obilni vdeležitvi te redke svečanosti.
Šolska mladina je 10. julija ves dan z učitelji vence vila, šopke pledla — pevajoča češarke pesmi in nove himne — vse je bilo navdušeno, vse praznično! Šolska soba je bila okinčana s cesarskima podobama, pod kteriraa so bili na veliki podobi vsi preddedi naše cesarske rodovine naslikani; krasni venci so jih obdajali. 11. julija je bila slovesna sv. maša z dvema blagoslovoma in zahvaljeno pesmijo,
: ktere se je šolska mladina in vsi farani vdele-žili; — potem se je sešla vsa šolska mladina v okinčani šolski sobi, kjer so se vrstile deklamacije z lepimi pesmami in govori. G. župnik, kot predsednik krajnega šolskega sveta, razloži še jedenkrat v jedrnato krepkem govoru pomen današnjega dne, potem vsklikne glasen „živio“, kteremu se učitelji in šolska mladina vrlo in krepko pridružijo. H koncu so bili vsi dečki in deklice obdarovani. G. župnik z g. kaplanom in učitelji so zložili lepo svoto, za ktero se je kupilo 100 velikih svetinj in 100 bukvic „ Habsburški rod“, kar se je razdelilo med vesele otroke v vedni spomin. Najtopleja hvala se mora g. župniku izroči za velikodušni dar.
Ob 2 popoludne se je vsa šolska mladina jela lepo počasi pomikati od šole proti kolodvoru. V prvi vrsti dekleta v belih oblekah s krasnimi venci in šopki, za njimi dečki s šopki na klobuku in lipovimi vejicami v roči. Bližaje se kolodvoru smo zapazili velikansko 84 metrov dolgo cesarsko zastavo, ki je vihrala popolnoma na prostem med visokima skalama in je še drugim po drevji visečim pridruživši se spremenila skalnati okvir v krasen slavolok.
Tu prišedši je vse tiho in težko pričakovalo dvornega vlaka, zvono/i farne cerkve in podružnice so jeli milo peti, možnarji so pokali po vrhuncu hribov in bližnjih skal, ko se je zaželjeni vlak prikazal. Nihče se ni ganil, vse je bilo — sveto tiho; počasi in veličastno nam je pripeljal vlak ljubega carja, kterega smo sedaj sprejeli s tisoč in tisoč burnimi ,. živio “-klici! — Ljubeznjivo in prijazno se nam je zahvalil iz vlaka, mi pa žalostno in milo gledali po neusmiljenem tiru, kteri nam je našega ljubega cesarja vedno bolj in bolj skrivati jel. Bed na kolodvoru je bil sledeči: V prvih dveh vrstah je bilo 180 deklet v belih oblekah; v središči je bila častita duhovščina pod cesarsko in narodno zastavo; učitelji so bili razstavljeni na čelu šolski mladini. Cesarski in narodni zastavi na strani bili ste šolski banderi. Posebno krasno in ginljivo je bilo videti lepo izdelana velikanska cerkvena bandera, ktera so prinesli iz vseh cerkva kmetiški mla-denči.
Ko smo se vračevali iz kolodvora, je še vedno zvonilo po cerkvah in vsakdo je globoko ginjen gotovo v duhu izdihnil k milemu Bogu za blagor našega presvitlega cesarja, ter Jim v tihem obetal vdanost in zvestobo.
Na večer so bila cerkev, farovž, šola in vsa druga poslopja velike zogorske fare krasno razsvitljena.
Politični pregled.
V Ljubljani, 81. julija.
Avstrijske dežele.
Mesto, obsojeno v žalovanje, vendar le noče žalovati in to je Dunaj. — Mestni očetje so rekli, Dunaj se ne more veseliti, žaluje, ljudske veselice ne more biti zgodovinskega dne
12. septembra. — Drugače pa Dunajčanje. —
V soboto je bila pred županom deputacija meščanov, in je zahtevala ta dan ljudsko veselico. A župan jim je rekel, deputacija nima zahtevati, marveč prositi dovoljenja, a nekdo iz deputacije je rekel, davkoplačevalci in me-ščanje dunajskega mesta imajo pravico zahtevati in vto zahtevanje naznaniti občinskemu svetu. Župan je nadalje rekel, upati je, da bode kdo stavil nasvet, da se sklep občinskega sveta prenaredi, in potem misli, da bode nasvet sprejet. — Glejte no, dunajski fakcijozni še žalovati ne morejo, o nemila osoda!
Češki deželni zbor. Profesor Knoll je kritikoval vpravo in nabiranje za muzej ter jo rekel, da se po najvišem ukazu zavod imenuje muzej kraljevine Pemske, a ne več pem-ski (češki) muzej. On noče, da bi se muzej imenoval samo češki muzej. Potem govori jLdamek češko. On pravi, da so jednako-pravnost zmirom spoštovali. Pri vstanovi muzeja so bili možje obojih narodnosti. Kako se hočemo v političnih rečeh zediniti, ker smo si še v taeih vprašanjih navskriž! F o selili e im er je rekel, da je jednakopravnost le v zunanjih stvareh, a to ni zadosti. Kako je s takimi društvi, ki jednakopravnost varujejo le v vnanjih stvareh, to nam pove zgodovina vseh časov. On pravi, da je nemških učenjakov le jedini profesor Laube delaven. Muzej ima deset častnih članov iz Busije in le štiri iz Avstrije, osem pa tudi iz Nemškega. On je za to, da se stvar odloži, dokler se pojasni, v kakem razmerji je dežela z muzejem, potem naj se zida na vso moč jednostavno. — Govoril je potem grof Henrik 01 a m -Martini c. On je 20 let predsednik muzeju, pa jo v tem času ravnal zmerom jednakopravno za oboje narodnosti, on pravi, da se predlog manjšine od predloga večine bistveno ne razloči, a dežela je moralno zavezana, zidati muzej, učenjaki obeh narodov v zvezi s plemenitaži so osnovali in vzdržujejo muzej. Ali bode deželni zbor zaostajal za požrtvovalnostjo posameznih? On je zoper to, da bi se denar zapravil, a čast dežele tirja, da se kaj zgodi, tukaj ne gre za kaj vsakdanjega, marveč za patrijotičen zavod. Potem se sprejme sklep debate. Govoril je še poročevalec manjšine dr. Wolfrum in je pobijal predgovornika in kazal še enkrat na troske. Govoril je potem poročevalec večine dr. Rie-ger, ter med drugim omenil, da muzealno društvo ne bode zoper to, ako muzej pride deželi v oskrbovanje. Da je težko nekatera društva skupaj zdrževati, pride od tega, da nemški rojaki ne razumejo češkega, in jim je vsako češko predavanje odveč. (Stvari ne poznamo iz svojega nazora, a kakor se vidi, poglavitno mrzenje Nemcev do muzeja izvira od tod, da se tudi češki govori — Nemci pa so že razžaljeni, ako se ne obravnava vse po nemško; je menda tako, kakor pri nas; Slovan že hujska, ako se le pokaže.) Kar pa se strahu pred Rusi tiče, je tako-le: Rusje pridejo v Prago, se tu uče in nam podarč svoje drage knjige, zato jih pa mi imenujemo za častne člane. Ako se nas Nemci ogibljejo, nismo krivi. Nemški knjigar Tempsky je še zmirom pri nas. Danes kakor zmirom je muzej vsem odprt, in vsi, ki so osnovali zgodovinsko društvo, naj se ga poslužujejo itd. Nasvet večine se potem sprejme z vsemi glasovi zoper te nemške levice.
Iz Prage, 30. julija, (Iz seje deželnega zbora.) Več občin prosi, naj se prošnje zarad podpore k zidanju gledališč zavržejo. Komisija zarad domovinske postave jednake stvari nasvetuje, kakor deželni odbor. Ob jed-nem naj se vlada povabi, da potem, ko se sprejme domovinska postava, v prihodnji se-siji predloži deželnemu zboru, kako vravnati uboštvene zadeve. — Deželni glavar naznani volitve zarad Riegerjcvega predloga o pre-rneinbi volilnega reda. V velikoposestvu so voljeni: Henrik Clam-Martinic, Miiller, Schwar-zenberg, Franc Tliun, dr. Alfred IVindisch-Griitz; v skupini mest: Herbst, Plener, Bareu-ther, Funke in Stibitz; v skupini selskih občin : Rieger, Zeithammer, Koran, Nedoma in Tonner. Popoldne se bode komisija konstituirala.
Železnica iz Maros-Vasarheli na Er-deljskem čez Scase-Regen po dolini reke Ma-ros v Gyeryo in Vorscek in od tod čez sotesko pri Tolgyes v Moldavo ima se pri Paškani združiti s črto Jassy-Odesa. To bi bila najkrajša črta iz Dunaja-Budapešte skoz Moldavo proti črnemu morju. Potrebna je železnica, ker med Munkačem (zgornjo Ogersko) in Kron-stadtom ni zveze, promet iz Moldave mora narediti velik ovinek proti Haliču ali skozi Ru-munsko. — Ako se izpelje ta železnica, bodo ogerske železnice imele mnogo blaga za pre-peljevanje iz krajev ob črnem morji v sredo Evrope. Tako prenarejajo železnice stara kup-čijska pota, in po Ogerski deželi bode važna prevozna črta med vzhodom in zapadom. Potovanje ogerskega ministra ima baje ta namen, pregledati črte, po katerih bi kazalo narejati novih prog.
Vnanje države.
Iz Birna, 27. julija. Prihodnji konsi-storij bode, po sedanjem položenji soditi, 9. avgusta.
Iz Pariza, 27. julija. Zbornica je sprejela pristavek Rousseau-ov, vsled kterega zgubi vsak poslanec, ki sprejme službo v vpravnem svetu železničnih družeb, svoje poslanstvo in se mora dati voliti na novič. Zbornica je odobrila pogodbo z Liousko železniško družbo s 349 zoper 134 glasov.
Iz Pariza, 28. julija. Starešinstvo je sprejelo s 139 zoper 129 glasov člen 15 sod-nijske postave, vsled kterega je vlada pooblaščena, zmanjšati osobstvo pri sodnijah. _ Sedaj, ko je sprejet ta član, je sprejeta tudi vsa postava, ker poglavitna stvar je tukaj, ali se smejo sodniki odstavljati in prestavljati. Vsi drugi pristavki in dodatki postave bistveno ne spremene, a le zadržujejo nje definitivno odobrenje.
Iz Bruselja, 27. julija. Zbornica je sprejela z 71 proti til! glasom prvi Član postave o zvišanji davka na tobak s tem pristavkom, vhodni col za neizdelan tobak in perje znaša namesto 100 le 75 frankov, za cigare in cigarete 300 frankov in druge vrste tobaka namesto 130 le 100 frankov. Konečno je sprejela zbornica ves predlog v povišanje davka na tobak z 71 zoper 66 glasov.
V Tonkinu je prebivalstvo silno na-draženo na kristijane, umorjen je bil viši mašnik Bechel s tremi drugimi misijonarji in še štirje kristijanje. Na povelje mandarina so jih v Ke-Hov ob glavo dejali. Na novo izvoljeni gubernator provincije Nam Diuh je razpisal za slehernega Francoza 3000 Irankov.
Izvirni dopisi.
Iz Ljubljane, 30. julija. (Nehaj o jezi nemškutarjev in njihovega revnega Usta „ Wochen-llattau.) Nemškutarski listič „Wochenblatt“ postal je tako neznaten, da ga še v Ljubljani malokdo bere; človek mora biti skoro nalašč opozorjen na kak posebno strupen članek, da si potom kje poišče listič in ga bere, drugače ne verjamem, da bi čutil v sebi potrebo pogledati ga. ker še celo po kavarnah leži na mizi ob koncu tedna tako gladek in bel, kakor da bi ga nihče v roko ne bil vzel.
Človek mora, kakor sem rekel, še le opozorjen biti, da ga pogleda. In res! zadnji številki Mullerjeve firme ste bili tako neumni, nekaj tudi drzni in jeze zmešani, da ji je človek vendar pogledal, kakor gre gledat kako neumno stvar, n. pr. opice ali divje ljudi. O predzadnjem listu ne bom pisal obširneje, ker se mi je zdel tak, kakor kdo, ki je po svoji krivdi prišel v boj in v tem bil tepen, potlej pa drugim pripoveduje, kako da nasprotnik ni pravilno vdaril, ker drugače bi ga bil že on potolkel. Pri vsem tem pa še vso reč suče tako, kakor da bi bili nemškutarji ostali na konji, ker jih
Slovenci niso popolnem poteptali. To je tako neumno, kakor če bi kdo trdil, da je pes močnejši od konja, ker konj psu nikdar nič hudega ne stori.
To je toraj preneumno, o takih rečeh se resnobni ljudje niti ne menijo. Nekaj drugače pa je z zadnjim tem prečudnim listom. Naši nemškutarji postavili so se zdaj na zanikoval-no, vsemu ugovarjajočo klopieo. kvasijo namreč, da so presvitli cesar v svojih ogovorih Slovence čisto prezirali in povdarjali le Kranj e e. Da to ni res, ve vsak, kdor je imel srečo slišati njih odgovore in opombe. Pa če bi bili prav povdarjali to, kaj bi sledilo iz tega? „Wochenblattovci“ se pred svetom postavljajo za „Deutsch-Krainerje", in besede „Deutsch-Krainer“ vendar ni nihče slišal iz vladarjevih ust. Če toraj so zdaj že od Krainerja" odluščili besedo „Deutsch", bo to marsikomu prav, ker Kranjci smo tudi mi, smo bili in bomo, kar nas je rojenih na Kranjskem.
Pa še nekaj druzega so popustili, namreč svoj naslov, s kterim so se tako radi bahali, to je: „Verfassungspartei“ (vstavoverna stranka). Zdaj niso več to, ampak „Deutsch-Oester-reicher" (nemški Avstrijci). Zakaj so se zvrgli, ne vemo; ali blago, ki tako naglo spremeni barvo, ni nič vredno. Vsakako je pa to znamenje velike zmešnjave v ljubljanskem nem-čurskem Izraelu. ,,Verfassunga“ je prišla ob ime in ob veljavo, toraj le brž kaj druzega z Dunaja!
Abotna je tudi trditev tega — recimo kar naravnost — otročjega lista, da v Ljubljani se nemštvo ne sme pozgubiti, ker je naše mesto ob žili ali cesti, peljajoči proti jugu. Če bi to veljalo, bi tudi Dunaj ne bil smel biti nemški, ker stoji ob prometni žili (Verkehrsader) med Laško in češko, marveč moral bi biti laško-česki, to je: vsak Dunajčan bi moral znati češki in laški, zraven pa še vsaj nekaj nemški. Dunaj je na tej prometni progi vendar neprimerno večja postaja, kakor naša borna Ljubljana.
„Kogar hoče Bog kaznovati, zmeša mu pamet" — tako se nekje bere, in če bi ne bilo to že zapisano, moralo bi se zapisati sedaj zavoljo naših od jeze znorelih nemškutarjev, — se reče, ako mislijo tako, kakor piše njihov list „in partibus infideliiun". črno na belem je namreč v zadnjem listu brati, da vse, kar se je zgodilo za olepšavo mesta, storila je nemčurska stranka, ko je bila še na „rotovži“ gospodinja. Kdor se tem besedam smeje, dobi zaušnico. — Kdaj je že nemčurska stranka odgospodarila! Ljubljana je zdaj res lepa, posebno sprehajališča pod Turnom in po gozdu, tudi hiše so pobeljene in popravljene, ceste in ulice oglajene, pa kdaj se je to vse storilo? Lansko leto in letos, ko nemčurji že davno niso imeli zapovedovati na rotovži, ko je postal župan že narodnjak gosp. Grasselli.
Pisačem „AVohenblatta“ se toraj že mehče možgani, ker jih spominj zapušča tako, da se že za dve leti nazaj več ne spominjajo; če se pa vede lažejo svetu, tem slabše; neveduežu ali zmešanemu človeku se prizanese, nikakor pa ne hudobnežu, o kterem se ve, da nalašč resnico prevrača, da bi s tem dražil in zape-Ijaval svet. Pri tem še onemogla jeza ni izgovor.
Pa dosti o tem gnjidavem listu. Svojim bralcem damo besedo, da ne bomo nikoli več toliko besedi zgubili ž njim.
Križevo pri Kostanjevici. O cesarskih slovesnostih, ki so se opravljale tudi v naših krajih, Vam nisem poročal, ker moral bi bil Vam, ponavljati že tisočkrat rečeno in tiskano, saj kaj novega si niso mogli omisliti tudi mestjani ne, kolikor manj deželani, le nekoliko žalostno je bilo, da šolska mladina izvzemši slovesne sv. maše in razdeljenja knjižic o Habsburžanih ni imela nobene slovesnosti niti veselice, ki bi jo bila še v poznih letih spominjala redke slovesnosti, kakor se je bilo to godilo drugod povsod in tudi okoli nas. Šolski svet, kakor tudi županstvo imajo se ve da samo začasno v svoji oblasti može, o kterih se sploh pravi, da niso v pravih rokah. Med najveljavnejše možake tukajšnje sicer tako mirne in složne občine je hudobni duh zasejal seme nesloge in razprtije, ki ne rodi, kakor se samo ob sebi razume, niti veselega niti koristnega sadu. To je menda tudi vzrok, da nimamo pravega župana. Že pred par mesecev dni je oddal poprejšnji župan, ker je prišel v preiskavo, županstvo iz rok, in on je imel iz davkarije že imenik volilcev za novi odbor; stari odbor je tudi baje privolil nekaj za nove volitve in vendar o volitvi ni niti duha ne sluha.
Drugo žalostno znamenje v našem okraji in menda po Dolenjskem sploh, saj kolikor je meni znano, je pa slabo posvečevanje nedelj. O času košnje in tudi pozneje o času žetve videl si ljudi, kako so trumoma mrvo sušili in jo kakor tudi snopje ob nedeljah vozili domov, in to tudi o takih dnevih, ko ni bilo nikakoršne sile, ko je vreme kazalo najlepše, čudil sem se bivajoč še drugod, kako da Bog Dolenjsko obiskuje tako pogosto z nesrečami, tepe z revščino, bivajoč že nekoliko časa tukaj, se temu več ne čudim. Potreba je res postave za strogo posvečevanje nedelj, da od zgoraj pride postava, od koder ravno o tem oziru prihaja največkrat pohujšanje. V sosednji cerkljanski občini so imeli volitev župana ravno na — veliki praznik sv. Petra in Pavla, pri kteri je bil pričujoč tudi zastopnik c. kr. okrajnega glavarstva, Ako se najveljavnejše glave zbirajo o takih dnevih k volitvam, zakaj bi dii minorum gentium — priprosti ljudje — mrve ne sušili, kar se je v istini godilo v obilni meri.
Štanga, 30. julija. Toča, ktera je že letos po veliko krajih po Dolenjskem potolkla, tudi naši županiji ni letos celi prizanesla. Že pred kakimi tremi tedni se je bilo po Sirman-skem hribu drobne toče veliko vsulo, a brez posebne škode. V nedeljo, t. j. 22. t. m. po-poludne je pa zopet prav debela toča padala. Storila je veliko škode pri sadji, fižolu in grozdji. Tudi ajdo, ktera je bila že zunaj, je potolkla. Toča je šla dalje ob Savi proti Primskovemu menda. — Bog nas varuj hudega vremena.
Hrvatska, 26. julija. (Javno mnenje v Rusiji in mosJcavslca stranica.) Dopisnik veljavnega parižkega časopisa „Le Temps", ki je bil prišel kakor poročevalec earo-venčanske slavnosti v Moskvo, potrudil se je temeljito preučiti ruske odnošaje, da more francoskemu občinstvu natanko poročati o političnem stanji Rusije. Svoje študije in opažanje je nekaj že priobčil svojemu listu v prav podučnih dopisih, v kterih poleg očitne simpatije za Rusijo in ruski narod ne skriva niti pomanjkljivosti, ki jih je bil opazil.
Najznamenitejši dopis njegov je: „o javnem mnenji v Rusiji in o stranki moskovski".
V njem je načrtal dopisnik sliko današnjega političnega stanja v Rusiji, kakor ga pozna iz lastnih opaževanj in iz razpravljanja z uglednimi političnimi ličnostmi v Moskvi in Petrogradu. Ker bo sodba o Rusiji tujca Rusiji prijaznega tudi za slovensko občinstvo, ktero z velikim zanimanjem spremlja razvitek odno-šajev v velikem slovanskem cesarstvu, zanim-Ijiva in podučena, odločil sem se glavne črte posneti iz glasila neodvisne stranke. Dopis je datiran po venčanji iz Petrograda.
„Slučaj je hotel, da je car Aleksander, zapuščajoč Moskvo, prav po moji cesti memo prehajal. Mudil sem se na oknu, ter sem ga videl zadnjikrat. Zdel se mi je utrujen ceremonij, trajavših tri tedne, vendar mu je bledi obraz odseval zadovoljnosti, ker je zdaj vsega oslobojen, kar mu je srce stiskalo idočemu v Moskvo. Nikakoršen nezgrapen glas ni motil hura-klicev ves čas tritednega praznikovanja. On je mogel iti na pot s prepričanjem, da je zares, in to v misličnem smislu tradicije, posvečen avtokrat z vsliki celega svojega naroda.
Je li bila enoglasnost tako popolnoma, kakor se dozdeva po izgledu? Je li politični položaj tako ovarovan povoda vznemirjenja, kakor to pravijo časopisi, ki smejo govoriti? Je li resnica, kar pišejo „Moskovskija Vedo-rnosti", da so svečanosti v Moskvi sijajni dokaz, kako dobrega zdravja da je ruski narod? Je li treba verjeti Aksakovu, kader pravi, da je Rusija na novo in brez reserve potrdila staro politično stanje? To so prašanja, ktera si po slovesnostih stavlja tujec, in to prav z ozirom na svoje simpatije do naroda, kteri se mu je cel mesec izkazoval domoljubnega.
Kar se tiče zdravja ruskega naroda, je mnogo znamenj iz časov samih slovesnosti, ki dajo slutiti, da to zdravje ni povse v normalnem stanu. Vojska je bila razpostavljena od Petrograda do Moskve, da varuje železne proge; hiše ob cesti Tverskaja, po kteri je imel cesar iti, so bile premetane od kleti do strehe, in hišniki so bili primorani pismeno se obvezati, da so poroki za djanja svojih stanarjev; straže so bile porazmeščene po krajih, na ktere občinstvo ni smelo stopiti, ko je cesar prihajal; v katedrali Uspomenskoj (de 1’ Assomption) so bile poprijete posebne mere; narodu je bil prepovedan pristop k balu v Kremlinu, kamor bi imel po tradiciji biti pripuščen; cesar ni zapustil svojega paviljona ob času svečanosti v Uhodinskem polju, ter ni šel med narod, ki ga je pričakoval; cesarski voz se je vozil zmeraj po oddaljenih ulicah in vsakrat po drugih; dobrovoljna straža, obstoječa iz več tisoč ljudi, tako imenovana „obrana", stala je zmeraj v prvi vrsti pred ljudstvom vsakrat, kadar se je izvedelo, da se bo cesar pokazal; cesar je bil zmeraj osamljevan po policiji, in to tako, da mu je samemu presedalo: tu ni bil mogoč noben dotik, nemogoče je bilo vsako občenje med vladarjem in med njegovimi podložniki; vse to se še ni videlo pri venčanji kterega drugega vladarja ruskega. Res, majhno je število onih ljudi, kterih predrznost je zahtevala navedene mere. Ako ima ktera dežela pest zarotnikov, zaradi tega še ni smrtno bolna. Kader pa to perišče zarotnikov ovira moč vlade, kader ostruplja v ti meri zaupanje, od kterega je odvisna krepčina očetovske vlade, kader strah pred temi zarotniki zmešnjavo dela pri obav-Ijanji tako svečanega dela, kakor je caroven-čanje, tedaj iz vsega tega še manj sledi, da je ta zemlja dobrega zdravja. Je tu nekaj bolnega
v ruskem cesarstvu, ali pa beseda zdravje nima pomena.
Kar se govori, da je Rusija na novo potrdila staro svoje politično stanje, to se je moglo to trjenje, v tako absolutni formi izpovedano, resnično začeti v Moskvi, a ne v Petrogradu. Našel sem, da je poslednje mesto pod vplivom prav nepovoljnega vtiska. Povra-čanju cesarjevemu pred kakimi osmimi dnevi je pomanjkovalo prisrčnosti. Mestno sveto-valstvo je bilo poklicano, naj pride na kolodvor v taki formi, ktera ni zadovoljevala, in nekoliko svetnikov res ni šlo čakat. Pričakovalo se je, da cesar in spremstvo njegovo pojde po Nevskem prospektu v zimsko palačo — to je velika cesta, okna so bila pokupljena za visoke svote, silna množica sveta se je bila nabrala. Cesar, zapustivši kazansko cerkev, gre skozi poprečne ulice, ljudstvo pa je ostalo čakajoče.
Moskva pomeni eno izmed obeh teženj sočasne Rusije, Petrograd znamenuje drugo. Manifest od 27. maja, ostali državni akti podpisani v Moskvi, povračanje, vse to je potrdilo Petrograd v uverjenju. da njegovim težnjam ostaja slaba nada od sedanje vlade; Moskva je nadvladala, nadvladala je, zapustivši neko obupno srditost pri svoji zopernici. Ko si oči počijejo od sijajnih svečanosti, ušesa od klicanja moskovskega sveta, ko se je povrnila popolna sloboda razsoje, tedaj postaja popred omenjeni faktum 'jasen, in bilo bi zastonj vbraniti se nekega strahu za notranji mir Rusije.
Brez sumnje izrazi nazorov Moskve in Petrograda, slišani kakor politični programi, ne pomenijo nič za čitatelja, kteri ni spopri-jateljen z ruskimi odnošaji. Razložiti te programe pomeni toliko, kakor razložiti natanko nazore, na ktere se sedanja misleča Rusija deli, pomeni izstavljati socijalne moči, na ktere se vlada naslanja, in one, ktere odbija, pomeni pokazati, kteri del naroda je zares klical mlademu vladarju, in kteri del se ni pridružil ti navdušenosti.
Tem dobro, da je predrznost govoriti o nazorih v Rusiji. Glasovih izrek: da se v Rusiji muči v vseh jezikih, ni še prenehal biti resničen. Tukaj ni zbora, v kterem bi se razni nazori javno izrazili, tiskarstvo ni neodvisno, vlada ne obelodanja, razen kadar se ji zdi, razprav, vsled kterih je storila svoje odredbe, narod pa je nem, in njegovi najbolji prijatelji priznavajo, da nihče ne ve, kaj ta narod misli. Kdor je govoril z nekoličino Rusov, temu en faktum stopa pred oči, a ta je, da zbog pomanjkanja javnega življenja in strank, ktere svoje nazore svojim privržencem nalagajo, si je vsaki Rus o vsakem posameznem prašanji naredil svoje posebno mnenje. Iz tega izhaja tolika raznoterost idej, da človeka moti, in ktera opravičuje ono trjenje, da, kteri žele reform, sami ne vedo, kaj hočejo.
Domače novice.
(Petindvajsetletnico) obhajajo danes v St. Vidu nad Ljubljano 1. 1858 v mašnike posvečeni gospodje. Obširnega poročila se nadjamo.
(Vabilo h kegljanju na dobitke) v spodnji Šiški v gostilni „pri združenji" v Cadeževi hiši, ktero priredi Šišenska čitalnica v korist pevski blagajnici. Začetek kegljanja: v nedeljo 29. julija 1883 zjutraj."Zaključek keg-
ljanja: v nedeljo 19. avgusta 1883 zvečer ob 8. uri. V dan slovesnega sklepa in razdelitve dobitkov napravita pevska zbora „pevski večer". Dobitki: I. dobitek 3 cekini v zlatu. II. 2 cekina v zlatu. III. 8 gold. v srebru. IV. 6 gold. v srebru. V. 3 gold. v srebru. VI. (za največ serij) 5 frankov v zlatu. Red pri kegljanji: Serija (9 lučajev) velja 20 kr. Keglji štejejo od „prvega“ in od 3 sporednih lučajev. — G. kegljalci vrstijo se po oglasu. — Gosp. kegljalci z enako številom kegljev borijo se po alfabetičnem redu za dobitek — Kdor v 1 lučaji največ kegljev od „prvega“ podere, je zmagovalec in dobo dobitek. — Reditelja nadzornika kegljanju sta gg. Franjo Adamič in Anton Knez. Kdor se želi kegljanja vde-ležiti, a nima sam časa, pošlje naj dotični znesek imenovanima rediteljema, ktera bodeta skrbela, da se po dobrih kegljalcih za dotične keglja. K prijazni obilni vdeležitvi kegljanja vabi najuljudneje v imenu pevcev Šišenske čitalnice	društveni odbor.
(Razpisanih je več deželnih vstanov) v sirotišči za dečke in deklice, nekaj vstanov se oddaje tudi na roko. Prositi morejo otroci iz Kranjskega od 6.—14. leta. Vloge so koleka proste — do 20. avgusta. Kdor je med letom prosil, pa njegova vloga ni bila razrešena, temu ni treba vloge ponavljati, ker se bode po mogočosti na njo oziralo.
(V šolskem okraji ljubljanske okolice) je razpisanih več učiteljskih služeb definitivno, ali tudi začasno in sicer: 1. Na štirirazredni ljudski šoli na Vrhniki III. učiteljska služba, letna plača 500 gold. — 2. Na dvorazredni šoli pri D. M. v Polji: a) I. učiteljska služba letne plače 500 gold. in stanovanje b) II. učit. služba letne plače 400 gold.; na Brezovici II. učiteljska služba 1. p. 400 gold.; v Šiški II. učit. služba 1. p. 450 gold. 3) Na enoraz-rednicah v Polhovem Gradci, v Šent-Jurji, pri sv. Kocijanu, na Kopanji po 450 gold. in stanovanje, pri sv. Jakobu pri Savi 400 gold. in stanovanje, Prošnje do 24. avgusta 1883.
Razne reči.
— Zlato mašo ali 501etnico svojega mašništva bode 15. avg. 1.1. slovesno obhajal Miroslav knez Schwarzenberg, kardinal in nadškof v Pragi. Rojen na Dunaju 1.1809 dovršil je ondi šole gimnazijske in modroslovne, lotil se pravoznanstva, ali ob letu vstopi v bogoslovje, tri leta v Solnogradu, četrto pa na Dunaju, 1.1833 posvečen za mašnika 25. julija je imel prvo sveto mašo v svoji domačiji 15. avg., in torej si je god vnebovzetja D. Marije izbral za zlato mašo, za ktero se ne le v Pragi, marveč na Češkem sploh delajo lepe priprave. Imenovan koj 1.1850 za kanonika v Solnogradu, je postal doktor bogoslovja, služil dve leti za kaplana pri cerkvi prestolni, ter 1. 1835, star še le 26. let, po posebnem privoljenji papeževem izvoljen za nadškofa v Solnogradu, bil v Rimu 1. 1841, in 1. 1842 po papežu Gregorju XVI. povzdignjen za kardinala sv. Rimske cerkve. Vladal je 14 let nadškofijo Solnograjsko; 1.1849 imenovan za nadškofa Pražskega prevzel je to vlado 1. 1850, in izvršujejo že 33 let s tolikim vspehom, da ga čislajo in ljubijo vsi, visoki in nizki, narodnosti češke in nemške. K tej 591etnici so za 25. julij čestitali mu že presvitli cesar Franc Jožef I. v lastnoročnem pismu. Koliko dobrega in velikanskega je storilo se za njegove vlade v nadškofiji Pražski na Češkem, in sploh v katoliški cerkvi z njegovim sodelovanjem, to se popisuje v lastnih knjigah s podobo najstarejšega kardinala, edinega iz dobe Gregorjeve, Miroslava kneza Schwarzenberga, in se bodo vzlasti sedaj o njegovi zlati maši priobčevalo. Iz vsega njegovega dejanja in
nehanja se vidi, da ga vodi duh Gospodov, in — mili Bog naj ga ohrani še mnogaja leta!
— Armenski samostan na otoku št. Lazaro pri Benedkah je te dni pogorel. Sloveča bukvarnica je rešena.
Eksekutivne dražbe.
1. avgusta. 1. c. džb. pos. France Zupan iz Brezja, 1472^ gl. Brdo. — 1, e. džb. pos. Neža Rudraan iz Zg. Piavske, 85 gl. Krško. — Relicitacija Blaž Kustrovega zemljišča iz Olsevka. 1454 gl. Kranj. — Relicitacija posestva Ane Koblar iz Semiča, 176 gl. 92>/2 kr. Metlika. - 3. e. džb. pos. Jože Kerne iz Sevnika št. 5, 1563 gl; 80^ kr. Ljubljana. — 1. e. džb. pos. Pavel Kopač (Kovač) iz Preske. 106 gl. Ljubljana. — 1, e. džb. pos. Aleš Avbi iz Mengša, 180 gl. 50 kr. kr. Kamnik.
Telegrami ..Slovencu4*,
Nyiregyhaza, 31. julija. Potem, ko je tožnik Szalay odgovarjal in zagovornik Eotvos vdrugič govoril, je predsednik obravnavo sklenil ter izrekel, da bode sodba v petek dopolndne naznanjena.
Milan, 31. julija. Kralj je odpotoval v Napolj. V Napolji veden dež ovira reševanje; tukajšnja borsa ostane zavoljo te nesreče za zdaj zaprta.
Napolj, 31. julija. Število mrtvih na otoku Ischia je, kakor zdaj znano, blizo 4000. Od teli je mrtvih v mestu Forio 300, v Lako 1000, v Kasamičioli 2500 do 3000.
London, 31. julija. Spodnja zbornica zavrgla je Nortcofe-jev predlog o sueškem kanalu z 282 glasovi proti 183; sprejela pa je Norvvoodovo premembo brez glasovanja. Parnelliti so se zdržali glasovanja.. Iz Kapstadta se naznanja, da je na brodu ladije ..Kinfauns Oastle“ bil nek popotnik, o kterem so mislili, da je James Carey, izdajalec dublinske pravde, vstre-ljen po drugem popotniku z imenom 0’Donnell.
Lima, 31. julija. Avstro - ogerski ge-neralkonsul je umrl.
Dunajska borza.
30. julija.
Papirna renta po 100 gld.
Sreberna „	„	„	„	.
4% avstr, zlata renta, davka prosta . Papirna renta, davka prosta Ogerska zlata renta 6%	.
160 gld. 120 gld.
Trstu
n
Prior
„ papirna renta 5%
Kreditne akcije Akcije anglo-avstr. banke „ avstr.-ogerske banko „ Liinderbanke „	avst.-oger. Lloyda v
„	državne železnice .
Tramway-društva velj. 170 gl. . oblig. Elizabetine zap. železnice „	„ Ferdinandove sev.	„
4°jo državne srečke iz 1.1854 250 gl. H „	„ „ 1860 500 „
Državne srečke iz 1.1864	100 „
, B „ „ 1864	50 „
Kreditne srečke	.	.	100	„
Ljubljanske srečke	.	.	20	„
Rudolfove srečko	.	.	10	„
5% štajerske zemljišč, odvez, obligac. London Srebro Ces. cekini Francoski napoleond.
Nemške marke .
78 gl. 80		kr..
79 „	65	?!
99 „	40	?!
93 ,	50	J!
119 „	85	n
88 „	60	»■
87 „	05	?!
293 „	50	
108 ..	75	
837	—	
113 „	—	!!
647 „	—	
316 „	25	!!
220 „	75	!!.
107 „	80	!!-
105 „	50	?!
120 „	50	!>-
135 „	25	??
170 „	—	!!-
169 „	75	!!•
171 „	75	?!
23 „	—	!!
20 „	50	!!•
103 „	—	!!
119 „	90	!!
n 5 „	65	!! 1!
9 „	50	!!
58 „	50	!!
Naznanilo.
Deželna razstava v poslopji ces. kr. realke bo še do nedelje, 5. avgusta zvečer, vsak dan od 8. do 12. ure dopoludne in od 2. do 7. ure zvečer odprta.
V Ljubljani, 31. julija 1883.
7a razstavni odbor: Murnik.