Štev. 10. V Ljubljani, 1. vinotoka 1914. Leto XV. Iz sedanjih dni. Bratec je šel. Jesen v deželo gre, ptički na jug lete, daleč na jug. Zima, obrni se, pomlad, povrni se v mili naš kraj ! — Bratec je naš odšel, daleč na jug je šel se vojskovat. Zima, obrni se, bratec naš, vrni se srečen nazaj! Dvojna za nas pomlad se razcvete takrat, ljubi naš brat! Vladimirček izprašuje, kam papa je potoval; vedno se na pot odpravlja, da bi spet ga poiskal, Vladimir žaluje. Ko korake zunaj čuje, že kriči: „Papa, papa!" Toda mali naš ubožec vedno se ogoljufa. Žalosten povesi glavo in spominja se na dni, ko papanek ga je vodil za ročico krog vasi. Naša Vi kiča. Naša Vikica mala malo sveta še pozna; kdorkoli v hišo pride, pravi, da je papa — samo da brke ima Ali papanek njen dragi daleč je šel od nje, tja, kjer žvižgajo krogle, in topovi grme. V sredi življenja in smrti misli papanek na njo in na dneve, ko srečen gledal ji spet bo v oko. m Zvezde. Ko diha tiha noč pokoj, blesti na straži zvezdic roj ! Cveticam v pisano poljé iz čašic brišejo solzé ; tja v gnezda skrivna k ptičkam zro, da spavaj o sladko, sladko; bolniku z blagimi očmi roj zvezdic nado govori. . . Popotniku na pot z višav pošiljajo poljub, pozdrav; otožnim vsem v polnočni čas šepečejo tolažbe glas. . , Na lička speči deci smeh, odgrinjajo Boga v očeh ; iz jasnega blestenja njih ljubezni božje sije dih. . . Zaglobil bi se v daljno dalj, kraljico noč zasnubil kralj, oproščen spon in brez strasti — duh z Bogom samim govori . . . Fran Žgur. TONE RAKOVČAN: i Mati. lad sein šc bil. Rad sein poslušal povesti, vse tiste, ki jih je hranilo srce naše babice. In ona je znala tako lepo pripovedovati, kakor bi mi govorilo drugo bitje, nekje od nebes poslano. Zrl sem ji naravnost v oči. Pri delu so ji bile oči stare, trudne, motne, a pri meni, ko sem zrl vanje, ko mi je pravila povest, so bile svetle ko moje, žive, mlade. V njih sem videl otroka, ki se pogovarja z menoj, a več ve in zna vse tako lepo razodeti. Baš povest o materi in treh sinovih se mi je zdela najlepša: Imela je mati tri sinove. Starejši, najmočnejši je odšel služit cesarju. Pa je zaklicala tromba, zavihrale so zastave, junaške čete so stopale v boj. Ljut je bil boj. V prvih vrstah se je boril on. Kot lev je naskakoval in podiral, da je sovražnik plah obstal. Pa je nekje od vrha gore zletela krogla, švignila po zraku in ga zadela. Omahnil je on, a drugi so planili še z večjim srdom na sovrage in jih potisnili nazaj. Ko je najstarejši sin umiral, je bila njegova zadnja beseda: Mati!... Srednji sin, drugi sin ie odšel služit v tujino. Odpeljalo ga je morje. Tam onstran ga je sprejelo šumno, velikansko mesto, nepregledno in neizmerno. Zazdelo se mu je podobno morju. In v tem mestu je stopil 011 v velikansko tvornico. Noč in dan so šumela ogromna kolesa, pre-gibali so se stroji-oriaki, dvigale in padale so železne tračnice, hreščale so žage, in peli cirkularji. Bila je to pesem strašna, ki je prešinjala srce, ki je rezala v mozeg. A on je vztrajal na mestu, saj se je trudil za svojo mater. In zgodilo se je, da ga je stroj pograbil z železnimi rokami, ga dvignil v zrak in prižel nase. Hipoma je napolnil ozračje pretresljiv vzklik, ki je preklical vso tisto strašno pesem. Poleg stroja je padlo telo v smrtnem trepetu. Priskočil je najbližji in ga dvignil na kolena. Ko je drugi sin. srednji sin umiral, je jedva slišno izgovoril: Mati! ... Prejela je mati poročilo o prvem sinu. Bridko, neutolažljivo je zaplakala. Pisala je pismo srednjemu sinu v tujino, naj se pazi, da ohrani svoje življenje sebi in materi, ki ga tako ljubi. Zaeno je prijela najmlajšega sina, ki je bil še skoro dete, ter ga dvignila k sebi. Poljubila ga je na lica in pritisnila na srce... Drugo jesen je prejela žalostna mati poročilo o srednjem sinu. Težko je prečitala do konca. Vse vrste, s tresočo roko pisane, so bile nastlane s krvjo njenega sina. Izgubil je on mlado življenje daleč od nje, za katero se je trudil. Nikdar več ne vidi starejšega sina, svojega veselja, nikoli več ne zazre spet srednjega sina, svoje ljubezni. Ostal ji je edini up, mala iskra v bolesti polnem srcu, ostal ji je najmlajši sin... A ni mogla preboleti mati težke usode. Legla je in na zimo umrla... Ob zglavju ji je božal z drobno tresočo ročico najmlajši sin svetle lase in venomer ponavljal: O, mati, moja mati!... Odnesli so mamico iz hiše — sinko je ostal čisto sam. Vse dneve, vse noči je preplakal in klical mamico-, ljubo mamico. In zgodilo se je, da je mamica čula klice. V temni noči je tiho prišla skozi vrata, v dolgo belo haljo odeta, s svetlim obrazom in razpletenimi lasmi. Sedla je k sinku, dvignila rahlo njegovo glavo v svoje naročje, ga božala in se z njim pogovarjala. Do zore je ostala pri njem. Udušila je jok v njegovem srcu, ugasnila vso žalost in vse solze.--- $ * * O, babica, še živi v mojem srcu ta povest in bo živela do zadnjega dne — saj je tako podobna povesti mojega življenja! — Jaz nisem čul besed iz materinih ust. meni ni pela mati ob zibelki uspavanke, ni me tolažila, ni mi božala ličec, ni tne pritiskala na srce... O, srečni vi, ki imate mater! Pritisnite se k njej, ovijte ji roke krog vratu, poljubite jo in povejte ji, kako jo neizmerno ljubite! Meni pa je ona že v prvi mladosti umrla — in vse od takrat tožen kličem za njo... A odgovora ni — le odmev, komaj slišen, plane od vsepovsod do mojega srca: Mati!-- i Pred pohodom na bojno polje j C VETOM IRSKI: Jesenska slika. do še ni hodil v pozni jeseni po samotnem gozdu? V taki jeseni namreč, ko stoje drevesa gola, ko padajo poslednji rumeni zgrbljenčki tiho in neslišno z vej in šušte pod tvojimi nogami mehko nastlane plasti listja?... Lepa je taka jesen, krasen je jesenski gozd; v dolgih, zmešanih vrstah se vrste drugo za drugim visoka debla, ponosno kipe prazne veje pod hladno nebo; nekaj prazničnega ti lega na dušo, ko stopaš tako pod golimi, mirnimi bukvami, zdi se ti, da si v svetišču; nikjer ptičjih spevov, človeških glasov od nikoder. Če prhutne samotna šoja skozi vejevje, prhutne naglo, brez glasu in se potopi kdo ve kam, v kako mrtvo globel morda: kakor daje bil zalučil kdo nad teboj s strogim zamahom prožno žogo, ki frči v dolgem loku mimo debel v nedogled ... Ob taki lepi jeseni se je zgodilo, da je sklical nekega večera Kamni-karjev oče svojo družino skupaj in rekel: »Jutri pojdemo v našo hosto gor nad potokom po listje. Vreme je, kakor se spodobi, v hlevu pa že primanjkuje stelje.« »Ali pojdem tudi jaz lahko?« je vprašal najmlajši izmed domačih, sedemletni Ivanček, črnolasek, razposajenček. »Samo grablje boš moral imeti tudi s seboj!« se mu je nasmehnila mati in pospravljala z mize posodo. »Lenarili ne bomo v gozdu, da veš.« Ivanček je poskočil in tlesknil z dlanmi. »O, iaz bom že grabil, sem močan!« se je pobahal, se moško vzravnal, hudo pogledal izpod čela in tako pokazal, kako je že močan. Tudi Jožek in Milka, obadva pri dvanajstih letih, sta se veselila prihodnjega dne. »Za malico bomo spekli pa kar krompir!« je preudarila Milka. »Krompir, krompir!« je zavriskal Ivanček. Še vedno je ropotala mati s posodo na mizi; oče je bil zlezel na če-lešnik, si nabasal v pipo tobaka in pričel puhati dim proti stropu, da so se muhe prestrašeno razkropile z zidu križem prostorne sobe. »Spat, otroci, spat! ...« se je oglasil tedaj najstarejši brat Matija. »Treba se je odpočiti... jutri bomo delali... Jaz grem v seno — lahko noč!« Vstal je izza mize, se zazibal preko sobe in izginil skozi duri v temo. Kmalu nato se je odpravila tudi vsa ostala družina k počitku. Zarana so vstali drugo jutro Kamnikarjevi. V dolini je ležala še megla, težka in neprodirna; samo zvonikov vrh je molel iz nje; vas je bila zagrnjena v sivkasti ovoj. ki se niti za trenutek ni zganil. »Fočakajmo, da se raztepe ta presneta megla!« je dejal oče. »Ti, Milka, skoči pa naglo dol v vas po jagenško mater Jedert in jo naprosi, da pojde grabit z nami listje ...« Milka se je ročno zasukala in odhitela skočnih nog s holma v dolino. Vrnila se je kmalu in je povedala, da bo jagenška mati že prišla. Koj po zajtrku je pripravil Matija za vse grablje; vsakdo si je izbral take, ki so se mu zdele najbolj priročne. Tudi Ivanček si je izbral grablje, majhne in lične kakor lepo igračko. V izbiranju je bila še najbolj izbirčna dekla Majda; naposled je tudi ta dobila, kar si je želela. Medtem je bil namazal Matija pri velikem vozu osi, spravil v red mreže za listje in očedil komata, ki sta visela na močnih klinih kraj hlevnih vrat. Megla sc je počasi popolnoma raztepla, mogočno je posijalo solnce: od holma do holma je potegnil mlačen jesenski veter in vali! v neredu široke plasti listja po vrtovih in travnikih. Ko so bili pripravljeni na odhod, je dospela, opiraje se na krvenčasto palico, izza ovinka jagenška mati Jedert; ime »jagenška« mati jc imela ta stara ženica zategadelj, ker je bila doma iz vasi Jagence. Kraj nje je skokoma dirjasal srednjevelik, rjavkast pes Hektor, ki je imel na sprednji desni nogi tik pod kolenom veliko trdo bulo. Ivanček se ni tega Hektorja prav nič bal, četudi se ie pes s svojim renčečim »hov! hov!« venomer zaganjal vanj. Jagenška mati sama ie imela na nosu stara, oprašena očala, obuta je bila v široke mehke copate in se je vedno nekoliko stresla, kadarkoli se je trdneje oprijela palice; njen izsušeni, zgubančeni obraz je bil močno ljudornil, govorila je prijetno in otročje, tako da bi jo bil Ivanček vedno rad poslušal. Odpravili so se s holma navzdol, samo mati je ostala doma. V dolini so zavili po bližnjici, kar preko inežnarjevega travnika, kakor vodnik in zvesti čuvar je skakljal pred njimi Hektor. Zašumel je hipoma potok pred njimi; drug za drugim so se podali na ozko brv in stopali po njej varno na drugo stran. Nato se je pospela pot koj v strmi breg; hosta jih je objela v svoje golo okrilje, pod nogami je zašušljalo suho listje. Prišli so do samotnega, okroglega laza, se nekoliko oddahnili in šli zopet naprej. Kmalu so dospeli na dolgo in široko, z listjem močno nastlano strmino, kjer so obstali. »Kar pričnimo!« je dejal Matija. V ravni črti so se razvrstili širom prostornega gozda in pričeli grabiti. Jagenška mati je odložila svojo grčavo palico, jo skrila v žlambor v bukvi ter prijela za grablje. Sunkoma se je valilo listje po bregu navzdol, pokalo je suho dračje; od časa do časa se je odkrhnila visoko na drevesu nagnita in osušena veja in plesala v širokih kolobarjih k tlom. Vsi so bili veseli, Ivanček najbolj; vedno bi vriskal, se valjal po nagrab-Jjenih kupih in se prekopicaval po mehkem listju. Hektor je v drznih skokih tekal semintja, od drevesa do drevesa, skakal preko visokih kupov listja in se vedno vračal k jagenški materi. Daleč v gozd je zdaj-pazdaj zadoncl njegov rezki »hov! hov!« Samo nekoliko časa je grabil Ivanček listje, nato pa je vrgel grablje v stran in se jel poditi za Hektorjem križem gozda. »Ali si že pozabil, kaj si sinoči obljubil?!« ga je podražila Majda. »Daj no, Ivanček, le grabi še! ...« Ali Ivanček je še čul ni! Vriskaje je skakljal po šumečem listju, klical Hektorja in se igral z njim. Opoldne so šli domov h kosilu, koj po kosilu pa je zapregel Matija pred voz konja in je pognal.. Jožek in Milka sta vzela iz kleti krompirja in ga zavila v staro materino ruto. Tudi mati se je odpravila zdaj v hosto... Počasi so napolnili mreže z listjem, jih povezali in spravili na voz. Ko je bi voz naposled visoko naložen, je počil Matija z bičem in stopil pred konja; oče je hodil ob strani in je s hrbtom podpiral voz. da se ne bi zvrnil v kakšno globel, ker je not visela. Kmalu je zamrlo škripanje težkih koles v daljavi... Naglo so grabili, množili so se nevi kupi listja. Vsevprek so govorili; jagenška mati je povedala, da je bila videla ravno nekoliko poprej zajca, ki je bil popolnoma bel kakor sneg in ki je bil preskočil široko globel in ji,izginil takoj v goščo izpred oči... Ko je zaškripal v hosti zopet voz, in sta se povrnila Matija in oče, je bilo že pozno popoldne. Ivanček, Jožek in Milka so valili z urnimi rokami listje po bregu navzdol do pota. kjer sta prhala in bila s kopiti ob tla pred vozom konja. Oče se je s hrbtom globoko pripogibal, ko je grabil; pokašljeval je v odmerjenih presledkih in pljuval daleč od sebe. Pod mrak je nabral Jožek suhega dračja, ki ga je znosil na pograb-ljeni prostor sredi hoste; tudi Ivanček in Milka sta mu pomagala pri tem delu. Kmalu je vzplapolal iz nanesene kopice velik ogenj, visoko do golih vrhov se je v gostih oblakih spenjal dim; prijetno je prasketalo v kopici, pokala je suhljad. Jožek pa je porival s tenkim okleskom krompir za krompirjem v gorki pepel kraj ognja, okrog katerega je dirjal Hektor in tekal Ivanček. Naglo se je pekel krompir. K ognju je prišla jagenška mati in si je pomela nad njim premrzle roke, »ker presneto dobro pritiska zima«; tudi ostali domači so prišli in so posedli okrog ognja. Ko je bil krompir pečen, so ga pričeli lomiti na dvoje in na troje, da se je prej ohladil, in so ga hlastno jedli. Iz roke v roko je krožila tudi majhna bariglja z ja-bolčnikom, ki ga je bila vzela mati opoldne s seboj. Po malici je oče prvi vstal: »Spravimo listje koj v mreže in potem hajd domov... kmalu bo noč.« Ogenj je ugasnil, šli so nad listje. Na mehkem kupu sta se pričela Jožek in Milka metati, ravno tako sta se spoprijela tudi Matija in Majda in se premetavala za kratek čas po listju. Drugi so gledali in so se smejali, najbolj se je smejal Ivanček. Končno je bilo zabave dovolj. Naglo so bile mreže napolnjene in povezane, voz zvrhan. Matija je pobral bič. stopil s težkim korakom pred konja in ju prijel tik pod gobcema za močne uzde. Krepko sta potegnila konja, voz se je zazibal, zaškripala so kolesa... Za vozom so stopali ostali domači, vsakdo grablje preko rame. Čisto zadnja je bila jagenška mati, kraj sebe Ivančka, poniglavčka; pred njima je bevskal Hektor, ki se je zdajpazdaj hitreje pognal za vozom. Ko so prišli domov, se je že popolnoma znočilo; na vedrem nebu so zamigljale prve zvezde; hladna sapa je zavela iz doline... r^zii ti__]i ^ / \ - icz_il_"iziiz^n V Beli krajini. Pesem škrjanca doni čez polje, v brazde rjave kmet siplje semena : „Bog daj. da žita bogato vzkalé, da nam rodila bo trta ognjena. Ko na jesen se sinovi od dela vrnejo k otcii, bo svatba vesela Prišla jesen je, z njo temno nebo, veter šumi čez rjave gozdove, žalostni dnevi v deželo gredó, otec otožen že čaka sinove. Zemlja tedaj se je vdrla v globini, v rudniku — vsi so ostali v tujini Davorinov. HINKO MEDIČ: Jelica. Pravljica. , ivela je nekdaj deklica, lepa kot solnčni dan. Njena mati je bila gorska vila. Ta ji je nadela ime Jelica. Obdarila jo je z modrimi, živimi očmi, da bi gledala z njimi vse lepo in rožnato, in zvonek glas, da bi pojoč razodevala svojo sreco in zadovoljnost. Bivala je v znožju visokega pogorja. V globoki dragi je stala njena lična kočica. Da ji ne bi bilo dolgočasno, ji je darovala njena mati sedem snežnobelih kozličkov, ki se je z njimi podila in zabavala po pisani loki. In Jelica je bila najsrečnejše dete nasvetu! Nekega poletnega popoldneva je sedela Jelica na pragu svoje kočice. Pred kočo na tratici se je prekucevala in skakljala čvetorica kozličkov, dočim so drugi capljali in blejali okolo nje. Ali Jelica se ni dosti zmenila zanje. Med koleni je tiščala skledico najlepših rdečih jagod. Glavico je imela sklonjeno nad skledico, da so ji zlati kcdri uhajali med prste. Njeno rožnato lice je poljubljalo zlato zahajajoče solnce. Hipoma je zašumelo v vršičih temnih smrek. Prišepetal je gorski veter, stresel bilke na tratici in se poigral v Jeličinih laseh tako lahno-, tako božajoče, da je nehote vzdignila kodrasto glavico. Njena ustna so se razširila, njene oči so se zaiskrile. Hipoma je odložila skledico na prag ter se vzravnala. Zahihitala je glasno, si pogladila kodre z levico in vprašala radovedno veter: »Odkod prihajaš, dobri veter?« Veter se je delal, kakor da je ne čuje. Jelica se je zavrtela in zaklicala vnovič: »Vetrček. odkod pa prihajaš?« |«iiiiiiliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiliiiiiiiiiili«iliH«Élil*tl«ll«iti»illlil»i«lilil»»i<<»«lt<ii«iit)iiiiittiiiiiiiiiiiiitiiiiiii*iitiiiiaii*i*aai)iiii(iiiiiiiiitiiitiiiiiiiiii|iittiiiitiiititiiiiiitiiiiiiiiiiiiiii Novi papež Benedikt na vatikanskem vrtu V ozadju kupola cerkve sv, Petra v Rimu ■•••■••iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiIiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii1 »Od daleč, veš, iako od daleč.« »Ali mi nimaš ničesar povedati? V kateri deželi si bil? Ali je tamkai drugače kot tukaj?« »Vse lepše in mikavnejše. Ondi je mnogo čudežev, ki ne smejo o njih otroci ničesar vedeti.« »Oh, veter, moj ljubi veter, pripoveduj mi kaj — opiši mi ono deželo — kaj si videl ondi lepega? Naberem ti košek najbolj rdečih jagod in tudi kozlička ti darujem! Prosim te, povej mi!« »Seveda! Kako si radovedna! Zdaj gotovo ne boš mogla več mirno spati!« Ali J elica ga je prosila in vnovič prosila tako lepo, tako milo, da se je kmalu vdal. »Prisopihal sem z gora, z najvišjih vrhuncev in prinašam s seboj dišave planinskih lilij z vrta gorskih vil, ki ga še ni videlo človeško oko.« In tako so pognale v Jeličinem srcu koreninice poželjenja in kopr-nenja. Od tega trenutka se je Jelica izpremenila. Zamišljeno je posedala na pragu svoje hišice. Zadovoljnost je izginila z njenega lica. Zaman so jo klicali brhki kozlički na pisano trato, v senčnato lozo. Žalostno so blejali okolo nje, ali ona jih ni opazila, njena ročica jih ni več božala. Zaman so jo vabile bujne cvetice, modri svišči, široke ivanjščice, rdečkaste kukavičje lučce. Zaman so se prekucevali po zraku pisani metulji, zaman so žgoleli v gošči gozdni pevci. Jeličino srce je bilo daleč tam v tujini — debele solze so kalile njene oči. »Oh, če bi imela šopek lilij z vrta gorskih vil! Kako bi se naslajala z njihovim vonjem! Kako lepo bi okrasila z njimi svojo kočico!« Ubožica, kako je hrepenela po tej sreči! Kako bi jih dobila? Nemogoče! Kako jo je to težilo! Začela je jokati. Plakala je tako milo, plakala tako tožno, da se je zasmilila svoji materi, gorski vili. Takoj, ko jo je zagledala Jelica, jo je obsula s prošnjami: »Oh, mamica, odvedi me s seboj na vrt gorskih vil, da si natrgam šopek rdečih lilij. Ne zavrni ine, mati, prosim te lepo!« Materin obraz se je zresnil. »Jelica, dete moje, kdo ti je vse to razodel?« »Veter mi je vse povedal; od takrat ne mislim na nič drugega kot na rdeče lilije.« »Otrok moj, ti želiš, česar ti ne morem in ne smem dati. Ali ti ne nudi pisana loka dovolj cvetic, rdečih, belih, dišečih, mamečih? Ljubi otrok, ne terjaj od mene nemogočih stvari!« »Ljuba mamica, če le hočeš, lahko zopet osrečiš svoje dete. Ono ne zahteva od tebe ne zlata ne biserov, ampak le nekaj rdečih lilij, nedolžnih cvetic iz tvojega raja. Ne odrekaj svojemu otroku sreče, povedi ga k rajski gredi... Ne zavrni me, mati! Daj, da se naužijem sladkega vonja iz žametastih čaš rajskih cvetk! Če ji obljubiš, bo tvoja hčerka še srečnejša, kakor je bila prej.« Mati ni ničesar odgovorila. Obe sta se zamislili. Vznevoljena je iskala mati izhoda iz te zagate. Jelici so se jele rositi oči. Kdajpakdaj je pogledala mamico od strani, in sicer tako proseče, da ji mati ni mogla odreči prošnje. Zagotovila jo je, da se vrne o mraku in da jo povede v kraljestvo vil. Jelica je čakala nestrpno. Njena mati je prišla ponjo, ko se je ravno prikazala prva tresoča zvezda na večernem nebu. Jelica je ravno prignala svojo belo čredo domov pred hlevček. »Jelica, pot bo slaba!« »Nič ne de!« »Jelica, tvoja sreča je izgubljena! Ostani!« »Saj se vrnem, mamica. Bodi prepričana, moja sreča se ne iz-prevrže!« »Torej hodi!« Pot je bila dolga. Ostro gorsko kamenje je ranilo nežne Jeličine noge, ki so bile vajene skakati le po mehkem mahu. Bodeče trnje se je vbadalo in lovilo v njeno krilce. Njena lica so vzgorela, srebrne kapljice so ji orosile oči. Rada bi se potožila materi, jo prosila, naj ne hiti tako — pa se je bala, da ji ne bi očitala njene neubogljivosti in trme. Potna in izmučena je šla za njo, kolikor je mogla. Drveli sta dalje, dalje, mati spredaj. Jelica za njo, čez drn in strn, kakor bi ju nesel veter. Opolnoči sta došli šele do konca. »Podaj mi roko! Samo še skozi to goščo morava iti, pa sva na čarobnem vrtu. Dobro bi bilo, da bi se malo oddahnili, ne?« Stali sta pred črnim, zibajočim se zidom nehotičnih smrek. Jelica se je sesedla na bližnjo rušo in tiščala levico na nemirno srce. Ali se je morda kesala? Njene plašne oči so govorile dovolj. Luna se je prikazala izza temnega oblaka. »Hodiva zdaj!« Pod nogami jima je hreščalo suho dračje. »Ali čuješ mehke piščalke?« Komaj je izpregovorila mati te besede, sta stali že ob dišečem plotu krasnega vrta. Jelici bi se kmalu zvrtelo v glavi. Z levico se je oprijeia bližnje veje, z desnico si je zasenčila oči. V zlati luči je plesalo nebroj deklic ob zvokih srebrnih piščalk. Bile so lepe kot solnčni dan, odete v bele pajčelane, z razpuščenimi lasmi, vesele in skočne. Rajale so okolo mramornatega vodometa, ki so iz njega brizgale zlate žabe vodne curke visoko v zrak. IMMIIMMMMMMMI IIIIIIIII IIMIMIIIII II II II 11IIIIIIHIIIMIIMIMMMI • M I • 11111111111 iiiiiiiii i.....ii iii l Naši ranjeni vojaki njih zdravniki in strežniki Ollllllllllllllllllllllllllllll.......II.....Illlllllllllllllllllllllllllllll Illuni MIMI lllllllllllll IIIIII II..........IMMMIIIIIIIIIMMIIMMIMIIIIIIIIIMll Druge so frfotale kakor beli metulji po pisanih gredah okrog dišečih lilij. S srebrnimi škropilnicami so zalivale dolge gredice in si vile šopke, pletle vence, se šalile in smejale. Angelsko petje in mameči vonj sta polnila hladno nočno ozračje. Z odprtimi ustni in očmi ie gledala Jelica in motrila vso to lepoto, se naslajala, vznemirjala in navduševala. Nepremično je pasla svojo radovednost. S svojega mesta se ni premaknila niti za stopinjo. »Čemu sva prišli semkaj?« — jo je opomnila mati. »Požuri se, noč izgublja svojo moč!« Skočila je k bližnji gredici in jela s tresočo roko lomiti visoka stebla lilij. Debel šop si jih je že nabrala, želela pa si jih je polno naročje. »Ciani se, Jelica! Pozno je že! Zarja naju dohiti!« »Samo še eno, mati! Še to!« Ali mati jo je venomer opominjala. »Jelica. dan hiti čez plan!« Odpravili sta se na povratek. Jelica se ie ozrla še enkrat in vzdih-rila še enkrat... in potem je šlo zopet čez rebra in grape navzdol v dolino. Vzhod se je zlatil, ko sta došli domov. Jelica se je zgrudila na prag in močno sopeč tiščala nabrane rože na prsi. Iz hlevčka se je čul glasni: Bè-bè! Ubogi kozlički so žalostno me-ketali in klicali Jelico. Zvezde so bledele in umirale ena za drugo. Ptičja gnezda so se zbujala po drevesih. V hribih je žarelo boljinbolj, dokler ni priplulo na nebo solnce na dveh zlatih oblačkih. Poigralo se je v Jeličinem naročju in ob su lo rdeče lilije z zlatim prahom. Jelica je bila presrečna. Zlagala je rajske cvetice, jih odbirala in zvijala v manjše šopke. Kako se je začudila, opazivši, da ji sproti veuejo. Nagibale so nežne glavice, čaše so se zapirale, peclji so postajali ohlapni in se krivili. Groza je obšla Jelico. Zakričala je, ko je zapazila v svojem predpasniku kup ovclega zelenja — senco svojega hrepenenja. Tedaj je čutila vso tisto grenkobo, gnev, žalost in obup, da je globoko povesila glavo in bridko, bridko plakala ... Dnevi in tedni so minevali. Čas je sicer izlečil Jeličino bol, ali na njeno obličje je sedla lahna meglica: sreča je izginila iz njenega srca. Toga ji je zarezala globoko rano v srce.Oh, ti ubogo srce! Oh, ti nesrečna Jelica! Nekega večera je sedela še vedno zamišljena na hišnem pragu. Mislila je še vedno na svojo prevaro: »Da bi si že enkrat izbila to misel iz glave! Ha, rože so lepe, pa kaj z njimi, če mi jih solnce pomori? Zakaj sem si jih toliko želela?« Privzdignila je glavo in zapazila na nebesnem oboku milijone zvezd. Srce se ji je ogrelo. »Oh, če bi imela košarico teh bleščečih zvezd in če bi bile na veke moje! Kako bi se z njimi igrala, kako bi se zabavala!« In sklenila je ročice in klicala: »Oh, mamica, oh, mamica, daj mi nebesnih zvezd za lilije, ki so me prevarile!« Mati se ji je prikazala. Bila je potrta in žalostna. »Jelica, ti hrepeniš po vsem! Ti ne znaš brzdati svojih želja!« »Samo še to, mamica, potem te ne poprosim ničesar več!« »Premisli si, dete, zvezde niso zate!« »Da, da, mati, prosim te!« Mati jo je torej vzela s seboj v nebesa, kjer so posuta tla z bliščečiini zvezdicami, kakor pomladna trata z marjeticami. Na poti ji je brila mrzla sapa v obraz in ji glušila ušesa — a Jelica se je kaj inalo brigala zato. Pot je bila sicer dolga, ali Jelice ni izmučila, ker jo je vodila mati za roko. Kako hlastno je brala na čarodejnem vrtu čudne cvetice. Kopičila jih je v košarico, ki si jo je vzela s seboj, da se je bliščala kot svetla luna na temnem nebu. »Dovolj jih imaš, Jelica! Hajdiva!« »Še eno, mati. samo še ono tamkaj! Takoj grem! Ona je še lepa!« »Pozno je, Jelica! Pot bova izgrešili! Pojdi!« In prišli sta pred domači prag. Njeno srce je bilo polno radosti. Kako so žvenketale in cincinkale svetle zvezdice! Cisto srebro! Stresla jih je v svoj predpasnik in si jih sipala iz levice v desnico, iz desnice v levico. Jelica je bila vsa zaverovana v svojo igračo. Kdo bi jo mogel zdaj zmotiti? Počasi, počasi je vstajala zora, delal se je dan. V hlevčku za hišo je blejalo sedmero belih bratcev. Hoteli so na pašo. Jelica jih ni čula, igrača jo je bila preveč mikala. Ko je pogledala ognjena plošča izza gora — oj, čudo — Jeličine zvezdice so začele bledeti iti izgubljati svoj sijaj, dokler ii ni ostalo v predpasniku le nekaj sivih obličastih kamenčkov. Vsa razočarana je kričala uboga deklica: »Oh, mati, moja draga mati, če oblede tudi zvezdice na solncu, pa mi podari nekaj njegovih zlatih žarkov! Ti so najlepši in mi bodo gotovo ostali trajno. Zdaj vein, da ima solnce najmočnejšo silo na svetu.« Mati jo je slišala. »Jelica, slušaj svojo mater! Tudi žarki te bodo ukanili!« »Ne, ne! Vse mi odrekaš, česar te prosim. Zadovolji me še enkrat, mati, in to naj bo zadnjič.« »Dobro torej! Ker se ne daš potolažiti in zadovoljiti, naj se zgodi tvoja volja! Čakaj jutri ob solnčnem vzhodu na trati pred kočo, da dobiš solnčnih žarkov!« Še preden se je jelo svitati na daljnjem vzhodu, je že čakala Jelica na tratici. Ko so se zlatili sivi gorski vrhunci, je razprostrla lakti in nestrpno pričakovala dragocenega daru. Ko se je pospel mogočni kralj izza gorskih velikanov, je poslal prve žarke v Jeličino naročje. Ta jih je objela z glasnim krikom. Ozrla se je zadnjič na svojo kočo, se prijela za senci — in zgrudila se je mrtva v prah. Tako je končala uboga Jelica. Kozlički so pridrli iz hlevčka. Njihovega meketanja ni hotelo biti konec. Jeličina mati je točila bridke solze za nesrečnim otrokom. Ravnotam, kjer se je upepelila Jelica, je sklenila mati zasaditi majhno, vitko drevesce, ki naj bi nosilo njeno ime — jelka. * Tam na trati stoji visokorasla jelka. Nemo posluša šepetanje gorskega vetra, mirno šteje tresoče se zvezde in poželjivo izteza veje k jutranjemu solncu. Vsakdanjim gostom, nežnim ptičkom, ki skakljajo in čivkajo tako radi in tako pogostokrat po njenih vejah, pripoveduje to žalostno povest o neutešljivi Jelici. Odmor H: Marijika. ^^ osti malih prijateljev in prijateljic imam. A najzgo-\ M N A vornejša med vsemi je gotovo Marijika, drobna I ' deklica s šopkom las na glavi, povezanim z rdečim Sneg je še ležal po zemlji, ko je že hodila z I "T?* Iff) varhinjo Treziko pred hišo. Tako sva se večkrat I ^ ^ videla in spoprijateljila. To prijateljstvo se je pa I ' tudi v dejanju kazalo. Ko je zazvonilo poldne, mi / in -jj—r^-^art f ie l'itela naproti in se mi vsa vesela od daleč smeh-j \F 1 / Ijala. In ko ie prišla do mene, mi je podala roko ter Jrs^^y rekla: »Servus!« Spela je roke, da sem jo vzdignil in nesel do doma ali še daije. Zgodilo se je pa nekoč, da me je zaman čakala. Bil sem ob enajstih že prost in šel kar nato domov. Tako je čakala opoldne zaman. Seveda je bilo prvo, kar je govorila, ko sva se zopet videla, da me je čakala in zakaj me ni bilo. Povedal sem ji in dostavil, da je tako vsak torek in vsak petek, ker pride gospod katehet v šolo, da poučuje otroke v krščanskem nauku. Videla sva se torej poslej ob torkih in petkih že ob enajstih. Nekoč je šla z menoj — torek je bil — prav do doma. Spomnil sem se, da imam na omari klečečega angelčka. Odvedeni jo s seboj v sobo in ji ga pokažem. Kako je vzdignila roke, kako so se ji zasvetile oči! Ne da bi premišljal, ali ji ga naj dam ali ne, ji ga podarim. Kar nagledati se ga ni mogla; vse je razodevalo, da kar misliti ni mogla, da je njen. oj, njen. Kar strpeti ni mogla v sobi, rada bi že bila doma, da bi ga videla mama, ata, Jožek. Nisem je zadržaval, pustil sem jo v veselju. Velikokrat mi je še pravila o svojem angelčku. Kar hipoma pa je utihnila. In ko sem jo vprašal po njem, se je stresla, ni imela ob vsej svoji zgovornosti besede. Ko bi vedel, kaj se je zgodilo, bi je ne vprašal. Namesto nje je odgovorila Trezika. Rekla je, da ga je držala v roki, a se ji je nehote izmuznil, padel na tla in izgubil perut. M!ed Trezikinim pripovedovanjem me je gledala Marijika s prestrašenim pogledom, boječ se, kaj perečem. Rekel pa nisem ničesar drugega ko to: »Ne boj se, Marijika, saj ga nisi nalašč izpustila, da je padel angelček in prišel ob perutnico.« Ničesar ni rekla. Njen pogled pa je bil tako hvaležen, kakor ga more imeti le Marijika, dobro dete. IVO TROŠT: Čebela in čmrlj. Bnscn. ačetkom jeseni se srečata čebela in čmrlj, oba na potih za vedno redkejšim in manj medenim cvetjem. Lepo rejeni čmrlj — neroden in težak — je komaj telebal od cveta do cveta. Tožil je poleg opravila, da se bliža neizprosna zima, a nima še nič zaloge. Zato se mu mudi za medom. Čebela je pa lahno brenčala od cvetice do cvetice, srkala med in se prešerno pobahala stricu sorodniku, da ima dovolj živeža do pomladi in še dlje. »Še novi zarod se bo hranil z našim pridelkom.« Tako završi čebela svojo samohvalno pe-semco in očita čmrlju: »Pokaj si pa ti poleti požrl vse sproti o slabem vremenu, da nimaš sedaj nič?« i Ta opomnja zgovorne sorodnice pa čmrlju ni bila všeč. Nerodno se zadere: »Sem vsaj požrl, kakor praviš; pa naj bo! Ti se trudiš od zore do mraka, od pomladi do jeseni, a še požreš ne sama; tebi požre človek naposled vse, kar si nabrala. To imaš cd svoje priznane in slavljene marljivosti in — nič več.« »Vendar v eč kot ti, striček, ne zameri!« se ponosno vzravna čebela in pogleda nasprotnika, ki vpraša neverno: »No, radoveden sem —kaj?« »Mojo marljivost si je človek postavil v zgled in pregovor, tvojo lenobo in požrešnost pa v zasmeh in svarilo.« Čmrlj na to ne odgovori ničesar. Nerodno se zaganja mimo pikre sosede od cveta do cvcta in si misli: »Čebela govori resnico, a te usluge ji vendar ne maram privoščiti, da bi ji še pritrdil.« V gozde seli se tišina... V gozde seli se tišina. . . Ni več pevcev, cvetja ni ; listje z drevja v grobe pada, ptički so na jug odšli. In jaz hodim pot samotno skozi Ljubljeni svoj gaj in spominjam se na dneve, ki jih več ne bo nazaj. Odbežali so kot ptički — znanci izza srečnih let, zlati so odcveli časi kot jesenski pozni cvet. . . Boiisov. Tajinstveni napis. Priobčil L. O. it! ;e- e1 No- UDOBNA- Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prihodnji številki. Rešitev besedne uganke v deveti številki. Zrak. Prav so jo rešili : Stanko Samsa in Milan Prosen, dijaka v Gorici ; Vlasta Ra špova in Boža Serajnikova, učenki v Ormožu; Marija Ganglova, učenka v Idriji ; Milica Valenčič v Trnovem na Notranjskem ; Tilka in Božena Jelenec v Kandiji. Odlikovan slovenski junak. Praporščak Anton Thaler iz L:ubljanc je bil na bojišču dne 5. pret. m. odlikovan z veliko srebrno kolajno za hrabrost. Odlikovan je bil, ker se je junaško boril s kozaki. V eni izmed bitk je sredi kozaških čet neustrašno branil brzojavno postajo in jo držal do konca vkljub vsem napadom. Thalerju je čestital sam general vitez Auffenberg, s slavo o-en-čini zmagovalec v bitki pri Zamošču in Ko-marovu. General je bil z junaškim praporščakom nad vse ljubezniv. Vprašal ga je, kje je doma, in ko mu je Thaler povedal, da je Ljub- ljančan, se je general prijazno nasmehnil in rekel: „Tudi moja soproga je Ljubljančanka'. Thaler je znan kot eden najboljših slovenskih telovadcev V vzorni Sokolski vrsti se je dva-krat udeležil mednarodne telovadne tekme, in sicer v Luksemburgu in v Turi"u. Z odlikovanjem, ki ga je dobil Thaler na b jiiču iz ro-c takšnega znamenitega vojskovodje, kakor ic general Auff:nbe g, je počašien ves slovenski narod, ki ie ponosen na o, da se njegovi sinovi boré za dom in cesarja tako jun.iško, da jim zmagoviii poveljnik sam izteka svote priznanje in svojo tohvalo. — Spi li se naši slovenski vojaki bojujejo v sedanji vojni z občudovanja vredno hrabrostjo. Tako kažejo v dejanju svojo ljubezen do cesarja in domuv nc ! Prva lokomotiva. Prve lokomotive ni izumil Jurij Stephenson. Zasluga tega slavnega izumitelja je bila ta, da je izpopolnil že prej napiavljene lokomotive. Prvo vozilo, pri katerem so uporabljali paro kot gonilno moč, j-) bilo že leta 1770. delo znamenitega Cugnotn, za čigar poizkus se je sicer javnost precej zanimala, vendar pa ni prodrl. Leta 1799. ie dni v siverni Ameriki patentirati Olivick Evans lokomotivo, ki jo je leta 1801. dokončal ter v Filadelfiji poizkušal. Skoro obenem je delal znanstvenik Tievithik na lokomotivi in pozneje je dal skupaj z Angležem Vivianijem patentirati parni stroj z visokim tlakom v obliki voza, s katerim se ie vozil tud' pc cestah Ta stroj je imenoval Trevithik dovtpno: ,,U ami me, če me moreš!'' V-i ti modeli pa nNo bili uporabljivi v praksi t.tko, kakor prva lokomotiva Stephensonnva, ki je l. 1829. dobila v tekmi za iiitrost prvo nngrado. Ves gimnazijski razred v vojni. Šolsko leto se ie na g'mnaziji v Eliwan-gen (Vtrtenberško v Nemčiji) zopet pričelo, ki pa nima najvišjega razreda. Vsi dijaki tega razreda so odšli v vojno. Mati zemlja. Po bitki pri Krasniku — pripoveduie budimpeštanski ,,P.ster L oyd" — so prepeliali v neko vojno b;>lnico lionvednega huzarja, ki jc imel v robcu zavito prst. Niegova mati mit je dnla to zemljo s seboj, da do v slučaju smrtne poškodbe lahko umrl na ogrski zerulji. Težko ranjenemu vojaku in njego.emu robcu, v kate em ie bila zavit.i prst, je neki tovariš pokloni pesem kjer pravi: „Osemnajst let, kc.maj še mladenič, pa že cel junak. . ." Dijaški knjižni trg pred Mestnim domom v Ljubljani Dijaki prodajajo in kupujejo med sabo knjige Velecenjeni g. Doropoljski! Danes Vam pišem prvo pisemce. Učim se rada, pa najrajša čitam Vas kotiček v »Zvončku«. V šolo hodim v I. razred, H. oddelek. Stara sem 9 let. 2e dolgo sem bila namenjena Vam pisati par vrstic. Sedaj so se mi izpolnile želje, imam še tudi eno sestro Miciko. Ta ie stara 11 let. imam še tudi enega bratca, po imenu Franca. Ta je star 7 mesecev, Presrčno Vas pozdravlja Vaša prijateljica Tončka M i r n i k o v a, učenka v Pirešci. Odgovor: Ljuba Tončka! Izpolnile so se Ti želje — res, lepo si to povedala! Moje želje pa S2 bodo izpolnile, ako mi še večkrat pišeš. Tako bo ustreženo na obe strani. * Velecenjeni g. Doropoljski! Usojam se Vam poslati za »Zvonček« kratko vsebino spisa o noči in jutru. \ko se Vam zdi primerno, blagovolite sprejeti in ponatisniti v svojem kotičku. Vdana Lija pi. M e t z t, Maribor. J utro. Nebeška zora je poljubila zemski svod ter zbudila zaspano prirodo. Kako krasno je jutro, ko se solnce razlije kakor prečisto zlato iti oživlja blesk bli-ščečih rosnih biserov! Kako krasan je gozd v svoji jutranji obleki, ki moli svoje vrhove proti nebu in s svojim šuštenjem dviga proti nebesom jutranjo molitev. A od gozda je še krasnejša livada, odeta v krasno preprogo cvetice, na katerih se blišče rosne kapljice, podobne biserom. In v tej krasoti se zbudijo pisani metuljčki in frfotajo od cvetice do cvetice, ki jih s svojimi poljubi mislijo zbuditi. Poglejte v gozd! Kaj vidite? Vile se umi- vajo v srebrnočistem potočku in se krase s cveticami. Kraljica noči se poslovila je, kraljica dneva nastopila je. Priroda zbujena kraljico časti, povija ji vence, vse, vse njo slavi! Noč. Poglejmo na nebo! Kaj vidimo? Mirno, tiho se potapljajo v morje čarobni od-sviti zahajajočega solnca. Mir je; nočna sapa pihlja ter oznanja zemljanom počitek. Ptičice so odpele svojo večerno pesem in pohitele v svoja gnezda, da zatisneio drobna očesca. Cvetice pripo-gibajo svoje glavice in sanjajo o zlatih gradovih. Na nebu se iskri milijon zvezdic v bledi trepetajoči svetlobi; zdajpa-zdaj pade ena izmed njih kot jasen utrinek višav v temne globine vesoljstva ... Večer, temoten, skrivnosten večer ... Vse spi. Samo nekdo še ne, in to so gozdna drevesa, podobna nočnim pošastim, ki pričakujejo kraljico noč! In prišla je, odeta v črno haljo, ožarjena z zlatimi zvezdicami in zlatim vencem na glavi. Sredi gozda se zablesti kristalni grad; iz kristalnega gradu se sliši krasno petje: slavospevi nočnih vil kraljici svoji. Ko zagledajo kraljico, ji podarijo venec zvestobe. Gozdna drevesa stoje kakor očarana od prevelike krasote in s svojim lahkim šuštenjem zapisujejo bajke. Odgovor: Liuba Lija! Ustrezam Tvoji želji s tem, da pri-občujern v svojem kotičku Tvoj opis jutra in noči. Pošlji mi še kaj! * Velecenjeni s;. Doropoljski! Ker Vam od Sv. Urbana pri Ptuju na Štajerskem še gotovo nihče ni pisal, sem se namenil, da Vam pišem jaz. Tudi jaz Vam pišem prvič. Star sem 13 let. Zahajam v 4. razred, II. oddelek, naše šti-rirazrednice. Sedaj pa je nastalo na griču Sv. Urban» novo gibanje. Začeli so kopati studenec, privažati opeko, cement, pesek in razne drogove, deske in bruna za stavbo nove šole. Imam 191etnega brata in lóletno sestro. Ako dovolite. Vam pošljem vkratkem za Vaš kotiček nekaj kratkočasnic. Z velespoštovanjem Janez B e n k o. Odgovor: Ljubi Janez! Hvaležni Ti bomo vsi, ako nam pošlješ omenjene kratkočasnice. Vesela prigodbica vsakemu dobro de. * Velecenjeni g. Doropoljski! Ker vem, da radi sprejemate otročka pisemca, se Vam tudi jaz drznem pisati par vrstic. V šolo hodim rad. Najrajši se učim prirodopisja, prirodoslovja. zemljepisja, zgodovine in risanja. Poučuje me moj brat Hinko. Rad berem »Zvonček«. Dobivam ga v tukajšnji šolski knjižnici. Najljubša mi je zgodovina slovenskega naroda. Moj papa je nadučitelj. Tukaj vlada huda zima. Ptičice letajo premrznjene okolo hiš. Jaz jih krmim, ker se mi smilijo. S tem zaključujem svoje pisemce. Prav presrčno Vas pozdravlja vdani Joško P a t er n o s t, učenec IV. razreda II. odd. v Senožečah. Odgovor: Ljubi Joško! Lepo je od Tebe, da se Ti smilijo uboge ptičice, ki morajo pozimi zmrzo-vati. Ker se sedaj zopet bližajo mrzli časi, stavljam Tebe vsej slovenski mladini za zgled, trdno uverjen, da bodo vsi moji ljubi prijatelji krmili uboge lačne ptičke, ki jim bodo dobroto vračale spomladi z milim iii sladkim petjem. Cestiti g. Doropoljski! Tudi jaz sem se Vam namenila pisati. Stara sen 13 let, hodim v 3. razred, II. oddelek, ljudske šole v Vuzenici. Imam še tri sestre in enega bratca. V šolo hodim jako rada. V šoli imam tudi mnogo piijateljic, tiajrajša pa imam Marico Ko-željevo. V prvem razredu poučuje gospod nadučitelj Simon Viher, v drugem razr. gospodična Ivanka Vidmarjeva, v tretjem razredu pa g. učitelj Jožei Golob, ki ga imamo vsi jako radi. Jako rada pa čitam »Zvonček«, posebno pa Vaš kotiček, ki ga mi posojuje Marica Koželjeva. Prosi Vas za odgovor Vaša Odgovor: Ljuba Pepika! Ciin več dopisnikov imam, tem ljubše mi je. Pa tudi kotičkarje gotovo bolj veseli, ako je več izpremembe. Zato sem vesel, da si tudi Ti vstopila v naš krog. Upam, da ostaneš vedno med nami. Velespoštovani g. Doropoljski! Mnogo knjig sem že prečitala, pa nobena mi tako ne ugaja, kakor ravno Vaš »Zvonček«. V šoli me najbolj veseli poleg milega materinega jezika nemščina in zemijepisje, pa tudi drugo se rada učim. V šolo hodim v III. razred, II. odd. Ob 9. se začne pouk. Ko poldne zvoni, scremo ven, da malo svežega zraka dobimo in si nekaj prigrizka privoščimo. Ob 1. se začne spet pouk. Ko pa je 3., gremo domov. Doma čitam Vaš meni tako ljubi »Zvonček«. Kadar je mrzlo, grem malo na peč. Sedaj bi Vas prosila, da bi- pogledali to mojo pesemco, ki sem jo doma zvečer zložila in bi Vas obenem prosila, da bi dobili"' to pismo kak prostorček v Vašem kotičku. Sedaj Vas z odličnim spoštovanjem pozdravlja Vam vdana Trezika J e r i č e v a, učenka III. razr., II. odd. v Zetalah na Štajerskem. Pozdrav zimi. Zima je pri nas, potihnil je log; čebelice mraz potisnil je v kot. Le pridi do nas, saj skrajni je čas. Veselimo se te, in sanke nové že željno čakajo namé, ('a z menoj po snegu zdrče. Eno pesem, eno igro, malo plesa naredé; l.iudje se tako vesele, čeprav zunaj snežec gre. Naj potem le tvoja pesem ? unaj se glasi, gospa zima, pridi kmalu, dobi o došla si! Odgovor: Ljuba Terezika! Upa;n. da si popolnoma zadovoljna, ko čitaš v mojem kotičku svoje pismo in svojo pesemco. Da bi se Ti le vse želje tako hitro izpolnile! Pepika K o 1 m an o v a v Vuzenici.