Uredništvo in uprava: Gorica - Riva Piazzutta 18 Cena: Posamezna štev. L. 10.— Naročnina: Mesečna L. 40.— Izhaja vsak petek DEMOKRACIJA Leto I. - Štev. 1 Goriča-Trst, 25. aprila 1947 Uvodna beseda Slovencem, Hrvatom in Srbom Svobodnega tržaškega ozemlja Celih petindvajset let (1920 -1945) se je borilo slovensko in hrvatsko ljudstvo na tej naši s solzami in krvjo prepojeni primorski zemlji proti fašističnemu terorju. S tem si je postavilo v zgodovini spomenik borbe proti fašizmu in totalitarizmu. Naši mrtvi, naši jetniki, naši politični preganjanci, od Bazovice do Liparskih otokov, so nam za to večne priče. Ko je 1941. leta napočil oni veliki dan odprte osvobodilne borbe, so se vsi primorski Slovani v dobri veri oklenili Osvobodilne fronte in se z njo borili za svobodo in odrešenje. Osvobodilni borbi smo žrtvovali svoje sinove, svoje domove, Žrtvovali smo zanjo vse. Bili smo prepričani, da nam bo osvobodilna borba uresničila naše stoletne težnje po političnem odrešenju in nam prinesla svobodo in mir po strašnem viharju. Borbo smo itvojevali0 ali zmagi je sledilo bridko razočaranje. V Osvobodilni fronti na Primorskem se je polastila moči peščica zunaj zraslih oseb, ki niso poznale našega življenja in trpljenja. One so potisnile ob stran vse domače ljudi, ki se niso uklonili nadvladi ene same stranke. In z nasiljem in strahovanjem, ki ga naše ljudstvo poprej ni poznalo, razen s fašistične strani, so se dokopali do odločilnih mest in oblasti v vsem našem javnem življenju. Ljudem pa pravijo, da je to ljudska oblast. Teh par ljudi, ki z vsemi svojimi pomagači in kimavci ne tvorijo niti 5 °/0 našega ljudstva, je zakrivilo v teh dveh letih cel kup usodepolnih temeljnih napak bilo v zunanji kakor v notranji politiki. Ali je bil še kdo med tukajšnjimi Slovani in Italijani, ki bi bil pred koncem vojne sploh še dvomil, komu pripade Primorska? Toda vsled nesrečne in kratkovidne politike na zunaj in terorističnih metod dami na znotraj, je bila Primorska razkosana, iz nje se je iztrgalo srce-Gorica in Tržaško ozemlje. Ne samo to, ampak ta-kozvano s'ovensko politično,od komunistov dirigirano vodstvo v Trstu, se ni niti za hip obo- tavljalo, da slepo sprejme dogovor Tito-Togliatti, da se izroči Trst Italiji. S tem so pokazali, da vodijo njih politiko povsem drugi nego naši narodni cilji in interesi. In pod firmo italijansko - slovenskega bratstva skušajo vpreči v eno politično organizacijo vse Slovane tega ozemlja kot etnično celoto, z druge strani pa le italijanske komuniste; in s tem so ustvarili med obema narodoma tak prepad sovraštva, da je človeka strah. Na znotraj zopet same na1 pake na upravnem, gospodarskem, socijalnem, prosvetnem in verskem polju. Peščica nesposobnih in od političnih predsodkov zaslepljenih ljudi hoče iztrebiti iz javnega življenja vsako sled svobode, prostosti in poštenja, hoče, da ljudstvo na komando ne samo dela, ampak tudi misli. S tako politiko hoče spraviti na be^ško palico in v moralni obup vse, od delavca, kmeta in obrtnika, do uradnika intelektualca in trgovca. Zato ker je njih moč in oblast možna samo nad ljudmi, ki so izgubili vero v človeško dostojanstvo in ki so postali brezdušni, mrtvi stroj. Tega nismo nikoli odobravali, ali bila je naša dolžnost, da ohranimo enotno linijo med borbo in v borbi za pripadnost teh naših krajev. S podpisom mirovne pogodbo s strani Titove Jugoslavije v Parizu 10. februarja 1947, je pa nastopil za nas Slovane na Svobodnem tržaškem o-zemlju (S.T.O.) nov zgodovinski moment. Ta zahteva od nas, da trezno premislimo svoj položaj, da pretehtamo vse či-nitelje in določimo smer svoje bodoče poti. Še nadalje čakati in trpeti ono razkrojno delo med našim ljudstvom, ki se vrši' pod imenom Osvobodilne fronte, bi bil nepopravljiv narodni zločin. Naš narod ljubi svobodo in prostost ter sovraži suženjstvo in teror. On [hoče ostati v svoji hiši sam gospodar. On ne pozna malikovanja in malikov in odklanja one razkrajajoče nazore, ki niso zrasli na domačih tleh, ki so tuji našemu značaju in naši miselnosti. Mi hočemo tvornega,ustvarjajočega dela, mi hočemo vzajemnega sodelovanja vseh slojev našega naroda, ki niti ne pozna kapitalistov in veleposestnikov. Hočemo, da se vrne v naše kraje in vasi mir, strpnost, medsebojno spoštovanje, hočemo konec terorja, strahovanja in žuganja. Le na ta način si bo slovensko in hrvatsko ljudstvo tega ozemlja ustvarilo one kulturne, socijalne in gospodarske vrednote, ki so predpogoj za uspešno politično in gospodarsko uveljavljanje našega življa na tem svetovnovažnem ozemlju. Našo narodno čast, ki jo je peščica zločinskih terorističnih' elementov ponižala pred celim kulturnim svetom, moramo dvigniti na mesto, ki ga je prej zavzemala in ki ga zasluži čast miroljubnega in delovnega naroda. Stremimo za boljšim življenjem. Dvigniti hočemo in ne ponižati življensko raven našega delavca, kmeta, obrtnika in uradnika. Smo proti vsakemu šovinizmu in iredentizmu od italijanske in od jugoslovanske strani. S svojimi sosedi italijanske narodnosti hočemo odkritosrčno sodelovati na vseh poljih javnega življenja na podlagi strpnosti, medsebojnega spoštovanja in enakopravnosti, za procvit tega našega Svobodnega tržaškega ozemlja (S.T.O) in ?a dobrobit njegovega prebivalstva. Prišel je čas, ko je vsak pravicoljuben in svobodoljuben Slovenec, Hrvat in Srb dolžan svojemu narodu, zgodovini in človeštvu, da se strnemo v skup na načelih svobode, demokracije in popolne socijalne enakopravnosti. Zato pozivamo vse, moške in ženske, ki so za pomirjenje duhov, ki so proti terorju in strahovanju, ki so za moralni, socijalni in gospodarski dvig našega ljudstva, da se pripravijo in da se pridružijo SLOV. DEMOKRATSKI ZVEZI za S.T.O. ki bo v kratkem vzklila iz našega ljudstva. Trst, meseca aprila 1947. Trst-Gorica, dne 25. aprila 1947. „Demokracija“ pričenja izhajati v času, ko je usoda tega predela slovenske zemlje odločena in zgodovinska odgovornost zanjo že napisana. Veliko dejanje v zgodovini slovenskega naroda je tragično končano. S sklepi miro\ne konference, katerih izvedba čaka samo še na izpolnitev določenih formalnosti, je nastopilo novo razdobje, ko odpada izgovor in očitek tistih, ki so se z nasiljem polastili vse oblasti v domovini in z njo prevzeli tudi vso odgovornost pred zgodovino, da rušimo narodno enotnost in jih oviramo pri uresničevanju velikega smotra slovenskega naroda in Jugoslavije. Po dolgih letih odkar sta bila nasilno zatrta tržaška w Edinost" in go riški „Novi list", je začela izhajati „ Demokracija", da poveže vse demokratične Slovence izven Jugoslavije. V njej bodo dopuščena vsa naziranja, ki so skladna z demokracijo, ki nam je višja skupna dobrina, podlaga in pogoj združitve naših moči in skupni namen. Spričo totalitarne izenačenosti vseh ostalih slovenskih političnih glasil je potreba po domačem demokratičnem glasilu velika in liva. Pobude zanj w prihajale enodušno in od vseh strani. Upamo, da bo ,Demokracija“ kot trenutno edini svobodni slovenski politični list, ki se tiska na domačih tleh izven dosegljaja tota-liturnili sil, s svojini pojavom in vsebino prispevala k demokratizaciji vsega . našega javnega življenja. V duhu in iz spoštovanja svojega imena bo „Demokracija“ stremela z zavestjo polne odgovornosti služiti svojemu narodu ter mu vestno in ne-usiljivo posredovati vesti o življenju doma in v svetu. Iskanje in poročanje resnice ji bo naj višje moralno pravilo in največja dolžnost do naroda v tem usodnem času povojne moralne razrvanosti in duhovne razdvojenosti. V odnosu do posameznikov, skupin in glasil drugačnih idej bo „Demokracija" načelna, stvarna in dostojna. Strpni do različnih naziranj in načinov dela, skladnih z demokracijo, bomo nepomirljivi s totalitarnimi in diktatorskimi pojavi ter proti vsakršnemu moralnemu ali telesnemu nasilju v političnem življenju. Obramba demokracije, njenih načel, ustanov in postopkov ter nedotakljivosti človeške osebnosti v njenih naravnih in temeljnih državljanskih pravicah, ob istočasnem poudarjanju njenih družabnih dolžnosti, bo ena izmed glavnih nalog „ Demokracije". Pod temi demokratičnimi pogoji bomo prispevali k pomirjenju strasti v našem narodu, da se bomo vrnili v urejeni tok demokratičnega političnega življenja. Globoko se zavedamo, da naš narod po desetletjih fašističnega nasilja noče več sovraštva, ozkosrčnosti in strahovanja v imenu kake nove zmotne in nestrpne ideje, marveč želi in pričakuje široke, blagodejne in odrešilne demokratične sprostitve. Za blaginjo prebivalstva Svobodnega tržaškega ozemlja in slovenskih narodnih manjšin bomo vedno radi sodelovali z vsemi, ki bodo to iz enakih poštenih nagibov imeli za potrebno. Glede odnosov med politično samostojnimi narodi ter večinskimi narodi in manjšinami stoji „Demokracija'' na stališču enakopravnosti, strpnosti, pra- vičnosti in sodelovanja ter odklanja vsakršno nadrejenost ali podrejenost, vsakršen narodni šovinizem in narodno zatiranje, kar bi bilo tembolj žalostni pojav v dobi novih večjih problemov človeštva, ki nujno navajajo vse kulturne in svobodoljubne narode k širokemu in strpnemu pojmovanju medsebojnih odnošajev, za ohranitev najosnovnejših vrednot in u-stvaritev človeške zgodovine. Kot glasilo demokratičnih Slovencev bo „Demokracija“ stala na braniku njih pravic, jih vezala v enoto, budila in krepila njih zavest, poročala o njih mišljenju in delu ter jih obveščala o položaju, dogodkih in razvoju doma in v tujini. Nasproti zunanjemu svetu bo „Demokracija" stremela tolmačiti pravo politično mišljenje in hotenje našega naroda ter odstranjevati z njegovega lica sence trenutne nesreče in preizkušnje, da si bo tujina spet ustvarila o nas predstavo resnično demokiatičnega, kulturnega in krščanskega naroda. Tega spričevala, ki si ga je slovenski narod trdo zaslužil na vseh področjih duhovnega in gmotnega ustvarjanja skozi dolgo zgodovino, mu ne more zapraviti črna doba iz njegovega življenja, ki nikakor ni izraz njegove svobodne odločitve. Slovenski narod se ni zgubil in ni obupal. Globoko verujemo, da bo prej ali slej spet postal gospodar svoje usode v enakopravni skupnosti bratskih narodov, navezal svoje nasilno prekinjeno življenje nazaj na korenine svoje zgodovinske rasti ter se tako vrnil v družino svobodnih narodov demokratične in krščanske kulture in civilizacije. O zapadnih demokratičnih zaveznikih, katerih težka in nehvaležna naloga začasnih upraviteljev med Jugoslavijo in Italijo spornega ozemlja se bo zaključila z izvedbo sklepov mirovne konference, si bo naš narod ustvaril na osnovi dejstev pravično zgodovinsko sodbo in priznanje. Globoko obžalujemo, da so se, kot posledica zunanje in notranje politike in metod sedanjega jugoslovanskega režima in njegovih krajevnih • zaupnikov, skalili odnosi med njimi m nami že v prvih dneh njihovega prihoda v naše kraje in da niso mogli v duhu prvotnega zavezništva in prijateljstva, ob polnem neoviranem sodelovanju vsega slovenskega ljudstva izvrševati svoje naloge. Z izpričevanjem življenjskosti, s strpnim in razgledanim presojanjem svojega položaja ter določanjem nalog do sebe in sosedov bomo dokazovali kulturno in politično upravičenost slovenskepa naroda do življenja in poslanstva na tem prelepem, a vetrovnem koščku zemlje - domovine, ki je eno izmed najvažnejših, najbolj zamotanih in občutljivih evropskih stičišč ras, jezikov, kultur in gospodarstev. Tem činite-ijem, ki so bistveno vplivali na nošo zgodovinsko usod>, se je po minuli vojni pridružilo na naših tleh še sn Čanje Za-pada in Vslioda, kar je povzročilo nove mednarodne za-pletljaje okoli nas ini bistveno vplivalo na mirovne odločitve. Tu smo že tisoč in več let, čeprav je zgodovina že večkrat neusmiljeno stopila čez nas, delala z nami svoje račune in preizkušnje. Zato nas ne plaši niti sedanja usoda niti nova resničnost, da smo med kolesjem dveh svetov, ker verujemo v svoj narod. K prazn Prvega maja bosta ročni in duševni delavec praznovala svoj običajni praznik. Ta dan je že zdavnaj zgubil svoj prvotni značaj, ko je služil za razpihovanje socialnih strasti od strani političnega gibanja, ki si je lastilo monopol na zaščito dela in zastopanje njegovih pravic. Sedaj je ta dan skupni, javno priznani praznik vseh ustvarjajočih ljudi ne glede na poklic in politično prepričanje. Slovenski ročni in duševni delavec Trsta in Gorice bosta doživljala letošnji prvi maj pod V duhu teh uvodnih besed vabimo vse prijatelje in somišljenike, da kot naročniki, či-tatelji in sodelavci, s pobudami, opozorili in prispevki moralno in gmoino podpro naš list, da bo lahko izpolnil svojo težko zgodovinsko nalogo. Ko razpošiljamo prvo številko tega glasnika svobode in demokracije, mu pridružujemo najtoplejše želje in pozdrave izdajateljev in urednikov vsem, ki se ga bodo z zadoščenjem razveselili in ga sprejeli za svojega. iku dela novimi izgledi za svojo bodočnost, kakršne so jima ustvarili sklepi mirovne koeference. Po težkih razočaranjih zaradi predlaganih kupčij s Trstom in Gorico, potem ko sta bila v zadnjih dveh letih skoraj dnevno gnana na ulice, bosta morala prilagoditi svoje ravnanje novi stvarnosti, po njej določili svoje delovne namene in zavarovati svoje pravice. Želimo, da bi letošnja počastitev dela imela resničen značaj enotnosti slovenskega delovnega človeka brez razlike in da se ne bi izrodila v kakršnokoli ozko prireditev, ki bi bila v nasprotju s stvarnim položajem. Ob prazniku dela povdarja-mo s Duševnemu in ročnemu delu, ki je pravica in dolžnost vsakogar, se mora v odnosu do stroja, zemlie, javnega inf zase bnega dtlodajalca ali izvrševanemu v koristnem svobodnem duševnem, kmetskem, indu strijskem, obrtnem ali drugačnem poklicu, zagotoviti polno spoštovanje in priznanje za dostojno zadostitev gmotnih in duševnih življenskih potreb. Ta cilj je treba uresničiti s po trebnimi socialno gospodarskimi reformami, vezanjem zasebne lastnine s socialnimi dolžnotmi, pospeševanjem javne in zasebne gospodarske delavnosti in pobude ter splošnim socialnim zavarovanjem, ki naj vsakomur zagotovi socialno varnost „od zibelke do groba." Demokracija je sposobna stalno urejevati razmerje med delom in kapitalom, ki ni enkratno, marveč vedno ponavljajoče socialno vprašan e, kakor se stalno spreminjajo pogo i živi en:a. Samo z demokraci o le mogoče reševa ti tudi vprašan e svobode in kruha, kajti rešitev gmotne plati socialnega vprašan.a za ceno duhovne svobode ni nikaka rešitev, ker svoboda je prav ta1*o socialna; dobrina kakor kruh in duhovna revščina ni nič man še zlo, kakor gospodars1 a. Še več 5 Sodobni primeri mnogih držav nas opomin aioče pouču;e;o, da se tudi gmotno socialno vprašanje more in zato mora rešiti le s svobodo in v svobodi, ker te svoboda pogoi in sredstvo napredka, blagn;e in sreče. Tega na se ob letošn'em prvem maju globoko zavedata vsak delovni Slovenec in vsaka delovna Slovenka. Od srede do srede 16. aprila: V Moskvi so zunanji ministri razpravljali o nemškem premogu in avstrijski mirovni pogodbi; sporazumeli so se o uvodu nemške mirovne pogodbe (z eno izjemo) ter o 12 izmed 51 členov-Jugoslovanska vlada je poslala britanski protestno noto zaradi domnevnega terorizma britanskih čet v škodo slovenske majnšine na Koroškem-ZSSR je predložila švedskega poslanca Jurija Brantinga za tržaškega guvernerja-V Was-hingtonu so zanikali vesti, da bi ameriške čete ostale v Italiji dalj kot 90 dni po ratifikaciji mirovne pogodbe z Italijo-Grška vlada javlja, da so po dveh tednih ofenzive gveriljci imeli 337 mrtvih, 31 ranjenih in 71 dezerterjev; vladne čete pa' 16 mrtvih in 42 ranjenih - V Te-xas (Jityju je nastala vrsta eksplozij, ki so uničile velik del mesta. 17. aprila: Zunanji ministri so v Moskvi zaslišali Edvarda Kardelja, ki je v imenu Jugoslavije predložil osem točk, katere naj bi vključili v avstrijsko mirovno pogodbo. Med temi točkami so: prepoved nove priključitve Avstrije k Nemčiji, razorožitev Avstrije in demilitarizacija obmejnega pasu, prepoved vseljevanja Nemcev iz Rajha v Avstrijo, vrnitev vseh beguncev v domovino, prepoved nacističnega delovanja, izročitev vseh vojnih zločincev in izdajalcev ter demokratizacija Avstrije; poleg tega je Jugoslavija zahtevala popravo meje v južni Koroški. Jugoslovanski zunanji minister Stanoje Simič pa je zahteval 150 milijonov dolarjev na račun reparacij ter vrnitev vsega ukradenega imetja. Ministri so nadalje bfez sporazuma razpravljali o beguncih; glede vojaških pristavkov o Avstriji so se sporazumeli o šestih izmed 17: Avstriji so odobrili 53 000 vojakov, 5.000 letalcev in 90 letal (nobenega bombnika)-V Londonu mislijo diplomatski opazovalci, da je Bevinova politika »odprtih kart“ doživela popoln poraz. Odslej se bodo morale velesile spet zateči k starim in preizkušenim sredstvom tajne diplomacije, če bodo hotele rešiti medsebojne spore-Glavni ravnatelj ustanove UNRRA za Evropo, general sir Humphrey Gale, je izjavil, da je pri sprejemu delegacjie ustanove UNRRA maršal Tito znova zahteval nadaljevanje pomoči Jugoslaviji. General Gale je maršalu Titu pripomnil, da na žalost UNRRA ne more več dobaviti nikake pomoči Jugoslaviji, ker so že izčrpali vsa nakazila. Maršal Tito je izrazil prisrčno priznanje za vse, kar je UNRRA storila za Jugoslavijo-V Rimu so podpisali trgovinsko in denarno pogodbo z Veliko Britanijo, s katero se slednja odreka reparacij - Otok Helgoland v Severnem morju ob nemški obali so razstrelili in uničili vse vojne naprave. 18. aprila: V Moskvi je | avstrjiski predstavnik dr. Karl Gruber odgovarjal na Kardeljeve obtožbe ter očital Jugoslaviji in Jugoslovanom, da so bili »dragoceni Hitlerjevi zavezniki"; trdil je tudi, da so se koroški Slovenci pri' zadnjih volitvah (ko so se glasovanja vdižali ali pa glasovali za komunistično partijo, ki je na Koroškem dobila enega izmed vsega skupaj štirih avstrijskih poslancev, op. ur.) izjavili, da Nadaljevank na stran! 3 ♦ Od srede do srede (Nadaljevanje s prve strani) hočejo ostati v Avstriji (kakor znano, je avstrijska komunistična partija uradno odklonila jugoslovanske zahteve po južni Koroški, op. ur.). Ministri so preučevali vprašanje nemške imovine v Avstriji, pri čemer je prišlo do ostrega prerekanja, nakar so zadevo odložili. General Marshall je dejal: „Če bi sprejeli Molotovljeve predloge, bi bila Avstrija zgolj lutkovna država-Varnosti svet je razpravljal o ameriški pomoči Grčiji in Turčiji. Ameriši delegat je dejal: „To, kar USA delajo za Grčijo, ni nič drugega kakor to, kar Sovjetska zveza dela za Poljsko, Jugoslavijo in druge države". Varnostni svet je sprejel ameriški predlog, da bo poslovala v Grčiji posebna preiskovalna komisija; za predlog je glasovalo 9 držav, ZSSR in Poljska pa proli. istočasno je Varnostni svet zavrnil sovjetski predlog, naj bi komisija ZN nadzorovala ameriško pomoč Grčiji; za predlog sta glasovali ZSSR in Poljska, proti 5 držav, 4 pa so se vzdržale - Britanska vlada je izjavila, da ne bo Jugoslaviji izročila oseb, ki so ideološki nasprotniki sedanjega režima-Potem ko je dr. Beneš odbil dr. Tisovo prošnjo za pomilostitev, so bivšega lutkovnega predsednika Slovaške obesili. 19. aprila: V Moskvi so se sporazumeli v nekaterih točkah avstrijske mirovne pogodbe, niso se pa o mejah. Ministri so prišli na mrtvo točko pri jugoslovanskih ozemeljskih in reparacijskih zahtevah. Bevin je trdil, da predstavlja sovjetsko podpiranje jugoslovanskih zahtev kršitev potsdamskega sporazuma, s katerim se je ZSSR odpovedala, da bi od Avstrije zahteva vojno odškodnino. General Marshall je izjavil, da ni pripravljen niti preučiti jugoslovanske zahteve po vojni odškodnini, odbil pa je tudi jugoslovanske ozemeljske zahteve na Koroškem. Molotov je zagovarjal jugoslovanske zakteve, toda njegova trdnost po mnenju opazovalcev ni bila tako odločna, kakor so predvidevali. Stalin je sprejel Kardelja-Ameriški, britanski in francoski strokovnjaki so, brez sovjetskih, sklenili sporazum o izvozu nemškega premoga v Francijo - Poljaki so spet začeli izseljevati preostale Nemce - Grški gverilci so ušli iz vlad. obroča ter se umikajo proti severni meji - Grški predstavnik Dendramis je v Varnostnem svetu dejal, da ima Grčija samo 200.000 slabo oboroženih vojakov, Jugoslavija pa 650.000, Albanija 65.000 in Bolgarija 240000, čeprav bi jih po mirovni pogodbi smela imeti samo 53.000. 20. aprila: V starosti 76 let je umrl danski kralj Kristijan. Vladal je skoro 35 let. Nasledil ga je sin, kralj Friderik IX. - Na britanskem področju Nem-čje so bile volitve, ki se jih je udeležilo malo volivcev. Zmagali so socialdemokrati, večino glasov pa so dobile različne sredinske in desničarske stranke; število komunističnih glasov je porastlo od 4 na 5 do 14 odstotkov - Pri volitvah v japonsko zgornjo zbornico so združeni konservativci dobili veliko večino; nekaj mandatov so bili socialisti, komunisti pa nobenega - Pri sicilskih volitvah je od 90 sedežev v pokrajinski zbornici dobil levičarski ljudski blok 29, demokrščanska stranka 19, blok liberalcev, demokratov in qualunquistov 14, monarhisti 9, gibanje za neodvisnost Sicilije 8, Saragatovi socialisti 4 in republikanci 4 - Tsaldaris je izjavil, da se bo z ameriško pomočjo začela nova doba za Grčijo - Albansko sodišče je obsodilo na zaporne kazni skupino katoliških duhovnikov - V Beogradu so podpisali trgovinski sporazum z Italijo. 21. aprila: Namestniki zu- i nanjih ministrov so se v Moskvi | sporazumeli o umiku zavezniš-; kih čet z avstrijskega ozemlja. Ministri so preučevali finančni položaj Svobodnega tržaškega ozemlja. Molotov je poudaril, da ZSSR ne želi tujega vmešavanja, ko so razpravljali o anglo-ameriški gospodarski pomoči Trstu. Poudaril pa je, da bi Jugoslavija lahko pomagala Trstu s pošiljkami hrane, v zameno za industrijske proizvode, nakar je Bevin dejal, da to danes najbrže ne bo več mogoče, ker Jugoslavija sama prosi ustanovo UNRRA, Združene države in Veliko Britanijo za pomoč v živilih. Celotno vprašanje so predali namestnikom v preučevanje. Zunanji ministri so odgodili tajno sejo zaradi avstrijske pogodbe; ni sporazuma še o treh členih: jugoslovanske ozemlj. zahteve, reparacije in opredelitev nemške imovine v Avstriji. Na tajnem zasedanju so predstavniki 4 velesil v Varnostnem svetu začeli razpravljati o imenovanju tržaškega guvernerja; največ izgledov ima Južnoafričan Leif Egeland, ki je zdaj veleposlanik na Nizozemskem. Na sovjetskega kandidata Šveda Bran-tinga, Amerika in Anglija ne pristaneta. Truman je izjavil, da bodo Združene države pomagale prijateljskim narodom, da ohranijo svobodo. Britanska prestolonaslednica Elizabeta je v Capetovvnu pozvala vse narode britanskega imeprija, naj sodelujejo za ohranitev veličine britanske zajednice narodov. Poizkus upora na Portugalskem se je ponesrečil. V Pragi so obsodili na 20 let zapora Rudolfa Berana, ki je bil ministrski predsednik za časa nemške okupacije. V Ameriki preučujejo letalo, ki bo letalo brez pilota s hitrostjo več tisoč kilometrov na uro ter bo lahko nosilo atomsko bombo. 22. aprila: V Moskvi so zunanji ministri imeli drugo in tretje tajno zasedanje za rešitev zadnjih treh spornih točk avstrijske mirovne pogodbe. Pri razpravljanju o gospodarskih vprašanjih Trsta so dosegli sporazum. Tržaški guverner bo pooblaščen, da lahko zahteva od ZN denarno pomoč v znesku 5 milijonov dolarjev za dobo od julija do septembra t. I. Po uvedbi stalnega statuta bodo vsa gospodarska vprašanja Trsta prešla v pristojnost guvernerja, vladnega sveta in tržaške zbornice. Sedanji carinski ustroj bo ostal v veljavi, dokler ne bodo oblasti svobodnega ozemlja uveljavile novega. Bevin, Marshall in Bidault so podpisali premogovni sporazum, po katerem bo Francija dobivala nemški premog. -Ameriški senat je s 67 proti 23 glasovom sprejel Trumanov načrt za pomoč Grčiji in Turčiji. 23. aprila: V Moskvi je general Marshall zahteval predajo, avstrijske mirovne pogodbe1 glavni skupščini ZN septembra meseca, če prej med zunanjimi ministri ne bo prišlo do sporazuma. Molotov si je pridržal za odgovor čas do četrtka popoldne. Ministri so sklenili, da morajo biti nemški ujetniki do 31. decembra vrnjeni domov. Odobrili so tudi poročila namestnikov za Nemčijo o dena-cifikaciji, demokratizaciji in razorožitvi Nemčije. - Grška ofenziva je doslej osvobodila 4.000 kv. km od upornikov ; večje Število gverilcev je ušlo na Bolgarsko - McNeit je v Londonu izjavil, da je v Italiji v taboriščih okoli 7.000 Jugoslovanov, 12.000 pa jih prevažajo v Nemčijo. Doslej so britanske oblasti izročile Jugoslaviji 22 vojnih zločincev in kvislingov. Izročajo samo tiste, za katere je z dokazi ugotovljeno, da so zares vojni zločinci. Zunanje politični obzornik: Novo razmerje sil v svetu Narc{a{l« in Sirile Dve leti po koncu druge svetovne vojne in eno leto po fultonskem govoru Winstona Churchilla, ki je povzročil v svetu razumljivo senzacijo, je svet pred mesecem in pol doživel novo presenečenje. „Eden izmed osnovnih smotrov zunanje politike Združenih držav je ustvaritev pogojev, pod katerimi bomo mi in drugi narodi sposobni izgraditi način življenja, ki bo svoboden pred nasiljem... Svojih namenov pa ne bomo dosegli, dokler nismo voljni svobodnim ljudstvom pomagati, da ohranijo svoje svobodne ustanove in svojo narodno nedotakljivost proti napadalnim gibanjem, ki jim hočejo vsiliti totalitarne režime... Na nas je padla velika odgovornost". Te besede je 12. marca 1947 predsednik Združenih držav Harry Truman iznesel kongresu - in vsemu svetu. Isti predsednik Truman ki je ta mesec pred dvema letoma kot 61 letnih mož prevzel nehvaležno dediščino Teherana in Jalte in ki je dva meseca po prevzemu poslov razočaran zapustil potsdamsko konferenco, je spregovoril besede pomoči Grčiji in Turčiji, ki so jih nekateri označili kot enega največjih dogodkov v ameriški zgodovini, drugi so jih označili kot vojno napoved Sovjetski zvezi, Churchill pa kot zagotovilo, da bo v Sredozemlju ustvarjen položaj, ki upravičuje največje upanje za bodoči mir v svetu, če bo kongres podprl Trumanovo politiko. To je vsaj senat doslej storil (22. t. m. s 67 proti 23 glasovi). Po Monroejevi doktrini iz leta 1823, doktrini ameriškega izolacionizma, je Amerika leta 1947 sprejela Trumanovo doktrino - doktrino ameriškega zanimanja za ves svet. Kaj pomeni to dejstvo? Svet še ni pomirjen Dve leti po vojni svet še vedno ni pomirjen. Nekaterim se celo zdi, da se iščoč mir približujemo novi vojni, čeprav drugi to misel z vso odločnostjo odklanjajo in trdijo, da je bila n. pr. vojna verjetnejša v času 1944-45, ko so Združene države dajale koncesije, ki bi, kakršne je hotela izbiti Sovjetska zveza, dale skoraj vso Evropo in Kitajsko v sovjetske roke. Vendar pa je težko z razumskimi razlogi dokazovati in izpodbijati to, kar nekako podzavestno občutijo: da se stvari ne izboljšujejo, marveč slabšajo. Razumljivo je, da je danes, v času »diplomacije odkritih kart“, v poplavi politčnih in gospodarskih vprašanj; težko izluščiti osnove te politike; ne smemo pa tudi pozabiti, da je v svetu določen odstotek ljudi, oziroma celo narodov, ki si vojno celo žele, ker pravijo, da sicer ne vidijo izhoda iz položaja, kakršnega jim je prinesla komaj končana vojna. To so v prvi vrsti narodi katerim gospodujejo danes totalitaristične manjšine, pa tudi drugi narodi, ki s tem pojavom niso neposredno prizadeti, ki pa vidijo v tem nevarnost jutrišnjega dne. Ves svet brez izjeme pa danes ugotavlja, da je vojno zavezništvo, ki ga je narekovala potreba proti silam osi kljub želji, katere glasnik je bil vsaj kratko do pred svoje smrti pokojni predsednik Roosevelt, in sicer, da je treba to zaveaništvo nadaljevati ,tudi po vojni, ali kot seje sam izrazil, da je treba Sovjetsko zvezo spet spraviti v „družino narodov", izkazalo kot dvomljivo vprašanje, katerega doslej še ni uspelo razčistiti. Še več: tolikanj zanikovati) mnenje, da je svet na poti, da se razdeli v dva tabora, ki ga je bilo morda mogoče vzdrževati še pred letom dni, je danes stvarnost, ki je morala politiki postati izhodišče, ne pa predmet razprav. Zdi se, da se je ravno tega v prvi vrsti zavedla Amerika. Trumanov govor 12. marca in novo doktrino zaradi tega ne smemo tolmačiti kot dejanje, ki naj bi služilo njegovi osebni utrditvi, marveč kot govor, ki ga ni toliko spregovoril Truman kot - Amerika sama. Poročila marveč pravijo, da je bil omenjeni govor plod polletne izčrpne analize sedanjega svetovnega položaja, ki jo je izdelalo ameriško zunanje in vojno ministrstvo. Odmevi Trumanovega govora Reakcija na govor, s katerim se je Amerika postavila na čelo boja za izvojevanje resnično demokratskega sveta, je bila ostra. V Ameriki so jo sprožili izolacjonisti (New York Daily News), pacificisti (Narodni svet za preprečenje vojne), sovjetofili (senator Claude Pep-per), komunisti (Daily Worker in Narodni svet ameriško - sovjetskega prijateljstva), manjkal pa tudi ni Fiorello La Guardia. Končno pa se je oglasil še bivši trgovinski minister Henry Wallace s svojim prvim govorom v Madison Sqare Gardenu, ki zdaj nadaljuje govore tudi po Evropi. Zanimiva je bila reakcija v govoru neimenovane Sovjetske zveze, ki je izrazila prizadetost v obliki ogorčenja nad neupoštevanjem Združenih narodov. Taista Sovjetska zveza, ki je doslej z desetkratno uporabo pravice veta očividno slabila ugled Združenih narodov, se je topot nenadoma postavila v zaščito Iste organizacije ter po Gromiku postavila zahtevo po nadzorstvu Združenih narodov nad pomočjo Grčiji in Turčiji. Zaradi tega postaja razumljiv sprejeti dodatek, ki ga je stavil senator Vandemberg k Trumanovemu predlogu, s katerim je ubil na mah tako-rekoč tri muhe: našel je skladnost nove politike Združenih držav z Združenimi narodi, odbil je utemeljenost omenjene reakcije Sovjetske zveze, istočasno pa tudi morebitne napade izolacionistov.PredsednikuTru-manu je poleg tega zagotovil popolno nadzorstvo in neodvisnost v pogledu razpolaganja s posojilom. Razmerje sil po vojni Tako se je torej v svetu v zadnjem času upostavilo povsem novo ravnovesje, če je upravičeno, da se poslužimo tega izraza. Izkristalizirala sta se xiva tabora, katerim sta na čelu Združene države in Sovjetska zveza. Razpoložljive sile ene in druge pa nikakor niso enake. Ni samo občutek ljudi, ki to potrjuje, marveč tudi dejstva. Združene države so izšle iz druge svetovne vojne sicer v marsičem prizadete, njihova mobilizirana vojaška moč je v primeru s stanjem v vojni znižana (zaradi česar se pojavljajo glasovi, da jo je treba dvigniti), vendar pa ne smemo pozabiti dvoje: 1. da se ni znižal, marveč celo dvignil njen gospodarski potencial. 2. da so posestnik atomske bombe, orožja, ki ima danes vsaj veliko psihološko vrednost, če tudi ne praktične. Ne vemo, koliko časa bo Amerika vsaj gospodarsko lahko vzdržala ta veliki pritisk, vsekakor pa je danes v primeri z drugimi državami v najugodnejšem položaju. Sovjetska zveza po drugi strani je izšla iz vojne močno prizadeta. Bilo bi neobjektivno, če ji za njene napore ne bi izrekli ob tej ugotovitvi tudi priznanja. Te njene predvsem gospodarske slabosti (in tudi notranjega nezadovoljstva, ki se zdi, da vlada v državi) ne morejo prikriti niti včasi skoraj pretirano samozavestna izražanja njenih predstavnikov niti visoko število divizij pod orožjem. Ostaja dejstvo, da je Sovjetska zveza nujno prosila za posojilo v znesku 6 milijard dolarjev (seveda Ameriko) in da si močno prizadeva za reparacijami (predvsem nemškimi), ker v nasprotnem primeru ne bi mogla, kot so izjavili, izvesti niti svoje pete petletke, (da pri tem ne omenimo, kako malo realistično je oslanjati gospodarsko politiko na tako nezdrave in dvomljive temelje, kot je vojna odškodnina). Vsekakor pa se zdi, da je vprašanje posojila z novo ameriško politiko, predvsem pa tudi z neuspehom moskovske konference odloženo. Zanimivo je pri tem navesti številke, kaj je Amerika doslej nudila Sovjetski zvezi po zakonu o najemu in posojilu, v pogledu katerega je Sovjetska zveza zdaj končno pristala na likvidacijske razgovore. Številke izhajajo iz zapisa, ki ga je 5 tm. ameriški veleposlanik v Moskvi predložil sovjetski vladi. Vrednost, ki jo je dobila Sovjetska zveza, nam kaže po stanju 31. oktobra lanskega leta visoko številko 11 milijard in 100 milijonov dolarjev, poleg tega pa še nadaljnjih 221 milijonov, od katerih pa je ameriški senat 17 zadržal. V poštev prihaja poleg tega tudi posojenih 95 ladij, ki jih bo treba vrniti. Sovjetska zveza pa je v zameno do 2. septembra 1945 poslala stvari v skupnem znesku 2.213.000 dolarjev. Če omenimo ob koncu še Veliko Britanijo, je ta danes po splošni sodbi posebno zaradi gospodarskih težav, katero označuje ugotovitev Stafforda Crippsa, da Britanija z izvozom krije le dve tretjini svojega u-voza in da bosta potrebni najmanj še dve leti, da se bo položaj vredil, začasno odpadla kot enako močni tekmec. Poleg Kitajske in Francije je zdaj tudi Britanija prišla v položaj, ko se mora v prvi vrsti posvetiti notranjim vprašanjem ter trenutno ne more nadaljevati prvotne vodilne vloge v svetovnih vprašanjih. Če kdo, je danes Britanija gotovo močno zainteresirana na mirni ureditvi sveta, da v tem najde možnost za konsolidacijo svojega imperija. Torišča trenja Na teh grobo nakazanih podlagah se danes vodi politična in gospodarska borba v svetu. Torišča so številna in pestra. Zmotno je mišljenje, da je n. pr. moskovska konferenca edino torišče te borbe. Ta konferenca je le trenotna stična točka sil, kjer je tudi v najostrejši obliki izmenjano mnen;e dragocen prispevek za tehtanje njih moči in spoznavan,e namenov. Poleg tega je nje predmet omejeno področje (v glavnem Nemčija in Avstrija), kar pa ne zmanjšuje nje pomembnosti za na daljnje odnošaje med zavezniki. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da imamo še druga bojišča, ki so morda pomembnejša. Sem spada Kitajska s Korejo in odmevi iz Japonske, področje „vzhodne Evrope", področje Balkana in Sredozemlja, odkoder se je začela s Trumanovim govorom ofenziva proti načrtom Sovjetske zveze, nadalje Lake Success z razpravo Varnostnega sveta o razorožitvi in nadzorstvu nad atomsko silo in končno obsežno bojišče špijonaže in kontrašpi onaže, kjer se delavnost nikoli ne ustavi. Opazka južnoafriškega predsednika Jana Smutsa, človeka, ki je že dostikrat spregovoril tehtno besedo, da svet preživi a najtežje obdobje svoje zgodo- vine, je vsekakor na mestu. Ali pa to tudi nujno vodi v vojno? Po našem prepričanju ta nujnost danes ni podana kljub temu, da smo na moskovski konferenci doživeli za-skrbljivo presenečenje, da je prišlo do pogaženja potsdamskega sporazuma, ki naj bi bilo opravičljivo s taktičnega stališča, marveč za dalekosežen poizkus, ki omajuje moralna načela diplomacije in je nevarno podoben svoječasnemu nemškemu tolmačenju versaillske pogodbe. In ravno proti takšnemu tolmačenju svobode diplomacije, proti neodgovornemu taktiziranju in sabotiranju miru v svrho sebičnega izbijanja čim večjih, včasi tudi vse meje zdravega razuma presegajočih koristi, pri 'tem pa morda v vidu nekakega zamišljenega mesijanstva, zatiranju osnovnih človekovih in narodovih svoboščin, velja danes upor demokratskega sveta. Konec popuščanja Zapada Gotovo je doba popuščanja zahodnih demokracij, ki sta med seboj trdno povezani (Velika Britanija je ob priliki razgovorov o reviziji anglo-sovjetske pogodbe takoj odbila poskus Moskve, razbiti to prijateljstvo), m.inila. Dejstvo je, da je že Byrnes ob kraju svojega delovanja, kakor sedaj Marshall stal na stališču, da mora biti popuščanja konec, in da mora Sovjetska zveza plačati tudi tiste koncesije, ki jih je dobila od početka vojne. To koncediranje pa ne sme biti takšnega značaja, kot ga je o-značila „Washington Post", ko je napisala: »Sovjetska navada na tej (mišljena je moskovska), kakor tudi na drugih konferencah je bila pač ta, da je Sovjetska zveza predložila maksimalne zahteve in se nato u-maknila, da bi vzbudila vtis, da je napravila koncesijo". Minimalni ameriški program je danes sodelovanje s Sovjetsko zvezo v okviru njenih starih mej, nikakor pa na podlagi nasilno politično zavojevanih področij ali celo želje po novih. Do te rešitve pa mora priti kmalu, ker je Marshall na moskovski konferenci jasno pokazal, da mu je dovolj zavlačevanj z mučnim razpravljanjem o osnovno nevažnih zadevah (kar mora biti odslej prepuščeno namestnikom), taktika, ki se je je v veliki meri posluževal sovjetski zunanji minister Molotov. Napetost še ni vojna nevarnost Vsekakor pa to živčno stanje mednarodnih odnošajev, kot smo omenili, še ne pomeni, da stojimo pred vojno. S tega stališča je tudi povsem neumesten izpad, ki ga je začel v Ameriki in ga zdaj preko Londona, Skandinavije in ga bo verjetno v Parizu nadaljeval že omenjeni Henry Wallace. Njegovi govori, ki naj bi bili „pri-spevek k miru", so nepotrebno razburjanje svetovnega javnega mnenja brez prave podlage, poleg tega pa še doslej za Združene države skoraj neznan primer pranja domačega perila v tujini, zaradi česar so naleteli na uničujoče kritike vseh, poleg tega pa močno omajali tudi njegov osebni ugled. Pravilno mu je ob tej priliki odgovoril Churchill „Gospod Wallace trdi, da si jaz ne upam niti javno niti zasebno izraziti prepričanja svojega kroga, češ da je vojna neizogibna. Moje mnenje je naslednje: vojna ni neizogibna, pač pa bi bila, če bi Velika Britanija in Združene države vodile politiko popuščanja in enostranske razorožitve, kar je privedlo do pretekle svetovne vojne." Pravilno. Konec popuščanja še ne pomeni sovražne napadalnosti, namerno krivo tolmačenje dejstev v svetu in propagandna napihnjenost za prikrivanje šibkosti pa ne po- meni miroljubnosti in je nevarno orožje, s katerim se nekdo lahko sam obstreli. Geigerjevi števci Glavni razlog pa, ki govori proti vojni, je danes naslednji: Združene države so premočne, da bi jim bilo treba iskati rešitev položaja v vojni, Sovjetska zveza pa je prešibka, da bi se vanjo lahko spustila. Nevarnost vojne je naj večja takrat, kadar si stojita nasproti dva po moči enakovredna nasprotnika, o čemer pa danes ne moremo govoriti. Le takrat, kadar ni več drugih sredstev, ki bi zagotavljala mirno rešitev spornih vprašanj, takrat je nevarnost vojne naj bližja. Geigerjevi števci, ki na tisoče kilometrov daleč beležijo prisotnost radioaktivnih delcev v ozračju, ki jih lahko povzroči atomsko razkrajanje (tudi pri poizkusih), v Ameriki mirujejo in ne beležijo takšnega pojava na svetu. Hvala bogu pa so ti števci, ki so važna naprava za določanje nevarnosti v svetu, neobčutljivi za živahne razprave, propagandistične krilatice, Wallaceove govore in ploskanje tistih, ki najdejo v njih razodetje. Vsekakor pa je tudi v njegovih besedah včasi marsikaj zanimivega. V Londonu je 11. t. m. med drugim dejal: „Sredstva za obnovo povojnega sveta so tu, manjka pa trdne volje. Odgovornost za to slabost pade na vse. Sovjetska zveza je skušala marsikaj rešiti mimo okvirja Združenih narodov, Jugoslavija in številne druge države so pokazale malo lojalnosti do načel listine Združenih narodov T. L. GOSPODARSTVO: Tri gospodarske smeri Vsaka velika vojna prinese s seboj tudi posledice na vseh poljih človeškega udejstvovanja. Same vojne se sicer začnejo največkrat iz čisto stvarnih razlogov, toda velike vojne i-majo vedno, vsaj na zunaj, tudi neke idejne smotre. Sama razumska, hladna in preračunana stvarnost je namreč nesposobna, da bi gnala poedince na tako velike napore, kot jih zahtevajo vojni konflikti. Zato so potrebne ideje. Tako je imela tudi zadnja svetovna vojna svoj idejni okvir. To je bila vojna za uničenje totalitarnih sistemov in za obnovo duhovne ter socialno-gospodarske svobode in enakopravnosti na vsem svetu. Glavna neposredna naloga tega modernega »pohoda narodov« za izvojevanje svobode je bila uspešno izvršena: fašizem, nacizem in njihovi sateliti so uničeni. S tem je bil zadan obenem smrten udarec o-nemu sklopku idej, ki so po mišljenju mnogih sodobnikov pomenile uresničenje posrečene združitve med zdravimi o-s tanki načel preživelega liberalizma 19'. stoletja in grozečimi zahtevami’ nastopajočega kolektivizma. Vsi ti sodobniki so namreč pozabili, da je tak totalitarno zgrajen sistem nosil svojo klico smrti že v sebi. Ta klica je obstojala v uničenju duhovne svobode, ki so jo ti sistemi izvedli. Zaradi tega pa so postali nesposobni za vsako samokritiko in notranji razvoj ter so radi tega nujno prej ali slej morali zaiti v napake, ki so jih ob nakopičenem nezadovoljstvu in nabra- nem sovraštvu končno tudi res uničile. Z njihovim političnim porazom je bil obenem naznačen zaton niihovih socialnih in gospodarskih zamisli, od katerih bo preostalo samo to, kar je splošno dobrega. Ta činjeni-■ca nas odvezuje potrebe, da bi njihov gospodarski program danes jemali kakorkoli v poštev pri iskanju naših gospodarskih nazorov. Konec vojnega požara ni prinesel one zaželene in širokim množicam edino razumljive preproste jasnosti. Zmagovalcev je namreč več, in kar je še hujše, vsak izmed njih ima svoje lastne zunanjepolitične poglede; skuša pai tudi uveljaviti povsod s sebi primernimi sredstvi nazoire, ki jih na osno- vi svojih izkušenj smatra za edino pravilne. Vsakdo izmed njih skuša zveličati svet na svoj način. Ni zgolj slučaj, da oba najmočnejša partnerja — Amerika in Sovjetska zveza — zastopata skrajna naziranja, medtem ko tretji — to je Anglija — skladno s svojim občutkom politične oslabljenosti išče za vse šibke neizogibno -kompromisno rešitev. Kot povsod, tako nam tudi na gospodarskem področju te tri vodilne države našega časa predlagajo vsaka svojo zamisel za rešitev socialnih in gospodarskih problemov sveta. Ako nočemo tavati ter se izgubljati, potem moramo tudi mi v gospodarski rubriki našega lista najprej naznačiti smer in pokazati pot, po kateri bomo hodili. Ne vpoštevajoč razne nebistvene odtenke in ne prisluškujoč raznim varljivim lepim besedam, imamo pred seboj kot že obstoječo stvarnost sledečo izbiro: Sovjetski sistem, ki pomeni uresničenje načelnega marksizma. Ta sestav je v knjigah in teoriji na pogled znanstveno zgrajen. Postavljen v realnost pa je pokazal lastnosti in posledice, katerih njegovi tvorci in pristaši niso predvidevali. Uresničila se je namreč prerokovana razlika med teorijo in prakso. Prva lahko računa z ideali, druga pa se nujno izživlja v življenju samem, podvržena vsem ljudskim hibam in strastem, ki so včasih močnejše kot razum. Ako se torej odločimo, da; sprejmemo vse one neizogibne posledice, ki izhajajo iz združitve vse gosrodarske moči v rokah vladajoče skupine, potem se bomo brez oklevanja odločili za sovjetski sistem, čigar osnovna gospodarska politika je označena z uničenjem vsake osebne pobude, z združitvijo vseh proizvajalnih sredstev in kapitala v rokah države. Vlogo prostih gospodarskih zakonov prevzemajo v tem sestavu državni zakoni. V političnem pogledu je ta sestav enostrankarski ali pa vsaj »enofrontni«, čeprav nosi v današnji propagandi ime »progresivne demokracije«, ki je njegovemu bistvu popolnoma tuje. Značilna je zanj tudi praktična prepoved kakršnekoli samostojne, svobodni volji prizadetih prepuščene, socialne a,kcije za izboljšanje socialnih pogojev prizadetih. Za vse to so predvidene enotne in vistosmerjene državne organizacije. Ni svobodnih sindikatov, ni pravice do stavke. Ameriški sistem, ki je sicer šele v vrenju, a za katerega je bivši predsednik Hoover izjavil, da se bo z njim Amerika postavila na čelo liberalističnega preporoda, ki je postal po vsem tem, kar človeštvo doživ-* lja od strani kolektivističnih in totalitarnih režimov, nujno potreben. Gospodarska odvisnost poedinca od države je povsod dovedla tudi do njegove duhovne in politične odvisnosti. To je »pot v moderno suženjstvo« Tako je to označil v naslovu svoje knjige znani pisec Ha,yek. Zato se ameriški narod danes v smislu volje svojih večinskh struj postavlja v gospodarski politiki na čelo onih, ki jim je glavni smoter ohranitev gospodarske svobode in osebne pobude. V političnem pogledu odgovarja taki opredelitvi večstrankarska _ svor hodna demokracija. Razvoj socialnih odnosov je prepuščen demokratičnemu socialnemu j razvoju, ki naj ga izvedejo pi*izadeti z lastnimi silami ob podpori države, ki bo posegalaj v ta razvoj samo, v kolikor bo- \ do to zahtevale višje koristi. Angleška, gospodarska politika danes niha med tema dvema strujama. Minister Morrison je izjavil, da bo Anglija svetu pokazala, kako se da »združiti nezdružljivo«, to je združiti delno socializirano gospodarstvo z duhovno in politično svobodo poedinca. Njena dolga demokratska tradicija in čut angleškega naroda, ki hladno presoja politično stvarnost, ji pač dovoljuje, da si lahko privošči ta poizkus. Navedene lastnosti za sedaj preprečujejo, da bi vladajoča stranka izkoristila gospodarsko moč, ki jo posest državne oblasti polaga v njene roice, in jo israbila za ohranitev svoje politične in duhovne nadvlade. To bi se pa neizogibno zgodilo v onih razrvanih in neustaljenih političnih sredinah, kakršne predstavljajo ostali narodi. Vendar vkljub temu dvomimo nad »uresničenjem neuresničljivega« in smo trdno prepriča, ni, da se bo tudi Anglija prej ali slej morala načelno odločiti za enega izmed prvih dveh u-strojev. V borbi dveh načelnih stališč, ki po svoji naravi ne trpita nenačelnih kompromisov (praktični so sicer vedno možni), so pač vsi načelno sredinski poizkusi obsojeni na propast. Njihova vodena narava in nedoslednost jun preprečuje uveljavljanje, ker ne rrorejo pokazati one železne log>kc-. ki je predpogoj uspeha vedno, kadar je treba za uspeh kaj tvegati. Najprej se je treba na čelno odločiti, šele potem je možno praktično prilagojeva-nje. Danes, ko kolektivizem in totalitarizem ne moreta več predstavljati one, v knjigah in teoriji »obljubljene dežele«, ker so mnogi narodi praktično izkusili njihov sestav in občutili posledice, je nedvomno nastopila potreba zopetnega uveljavil janja tistih svobodoljubnih nazorov, po katerih so minula desetletja tega stoletja le pre-rada gazila. Ti nazori se morajo sodobno preoblikovati. Biti morajo mnogo stvarnejši in popolnejši, kot so bili nazori, ki jih je v svojem zanosu pre-j več enostavno izrazila in iz-| vedla francoska revolucija, j Prav tako so preveč enostranski in neživi jenski oni nazori, ki jih uvaja totalitarni kolektivizem. Stopamo v dobo, ki bo dala praktično sodobno obliko pre- izkušenim resnicam vpošteva- | nem duhu bomo tudi mi v na-joč pri tem vse, kar se je do- i šem gospodarskem delu ob-brega ustvarilo v tem nemir - j ravna vali načelna in praktična nem iskanju naših dni. Tej | gospodarska vprašanja, novi dobi primerno in v nje- ! Dr. Z. MUK • Jcmttltraciii s Demokracija je samo ena Demokracija je samo ena, demokracija je načelo. Ni demokracije nove, višje, zapadne, vzhodne, kolektivne, socializirane, leve, desne, kmetske, delavske, meščanske, ljudske, progresivne ali kakorkoli že podobno označene vrste in oblike. Demokracija je samo demokracija ali pa ni demokracija. Vse drugo je bodisi odkriti, bodisi prikriti desni ali levi totalitarizem, samo ni demokracija. Značilno je, da nasprotniki demokracije nimajo poguma boriti se z njo z odkritim obrazom, marveč skušajo borbi med demokracijo in z njo načelno nezdružljivimi vladavinami dati značaj borbe med demokracijami različnih vrst in pojmovanj. Izraz »ljudska demokracija" je demagaški nesmisel, ker grški besedi demokracija se pravi po slovensko vlada ljudstva. Nobena vlada ne more biti dvakrat ljudska. Prav tako ni posebne „progresivne demokracije", ker je demokracija napreden pojem že sama posebi, kakor je sama posebi reakcionarna vsaka diktatura brez izjeme. Napredek vodi človeštvo od tiranij najrazličnejših vrst k demokraciji in ne narobe. Demokracija je istovetna s pojmom prave svobode, a svoboda je pogoj vsakega boljšega spoznanja in napredka. Na protislovje ..kolektivna demokracija", odgovarjamo z Masarykom: ..Demokracija nujno in po svojem bistvu brani individualizem - svoboda je namen in temelj demokracije, demokracija se je porodila in se poraja iz modernega individualizma." Demokracija končno tudi ni pojem, ki bi se smel spreminjati z zemljepisno širino ali dolžino, niti ni navezan na klimo, raso, narod, vero ali razred. Zato odklanjamo označbo »zapadna demokracija", ker je ona edina demokracija in ker predpostavlja njena uporaba obstoj še neke druge zemljepisno o-značene demokracije, ki je ni. Z isto utemeljitvijo ni prav reči n. pr. krščanska demokracija ali kmetska demokracija, pač pa so pravilni nazivi demokristjani ali demokratska stranka kmetov, ker ni toliko različnih demokracij, kolikor je različnih ver, stanov itd. Pojem demokracije ne more biti različen z ozirom na čas in prostor, kar se tiče njegovega bistva. Demokracija gotovo ni nedotakljiva; ona še ni dosegla svoje končne razvojne stopnje niti kot ideja, niti kot organizacijska oblika vladavine, marveč se stalno razvija, vendar razvoj demokracije lahko samo izpopolnjuje njeno bistvo, ne more pa ga zamenjati. Če nekoč niso bili vsi prebivalci starih demokracij enakopravni državljani, je bilo treba, da so postali; če nekoč niso imeli vsi enake aktivne in pasivne volilne pravice, je bilo treba, da so jo dobili itd. Smešno bi bilo, če bi na vzhodu imenovali demokracijo, kar na zapadu imajo za totalitarizem. Demokracija je politična ideja in ustroj, ki ima samo določen ne pa neskončen raztezni koeficient, ki ima okvir, v mejah katerega so dopustne samo nebistvene razlike. Demokracija ne more biti prepuščena poljubnemu pojmovanju posameznika, posameznih strank in režimov. Pod demokracijo ni mogoče pojmovati popolnoma nasprotujočih si političnih nazorov, ustrojev in metod, ker je vsebina in oblika demokracije v bistvu samo ena in določna. Nekateri menijo, da ni mogoče govoriti o demokraciji na splošno. Gotovo so lahko nebistvene razlike med praktično izvedbo demokratičnih načel v posameznih državah, vendar se te razlike ne smejo dotakniti bistva demokracije same. Kjer so podane razlike v bistvu ne moremo govoriti o različnih vrstah ene in iste stvari, marveč o različnih stvareh. Ako so za demokracijo bistvene določene svoboščine, ustanove in postopki, katerih si od nje sploh ne moremo odmisliti, n. pr. svoboda vesti, mišljenja, govora, tiska, političnega združevanja, svobodne volitve, vlada večine, zakoniti obstoj opozicije itd., tedaj ne moremo imeti za demokratično nobeno državo, katere ustroj in vlada teh svoboščin, ustanov in postopkov ne priznavata in dejansko (Nadaljevanje na 4. strani) KULTURA Valentin članic (Ob stoletnici smrti) V torek 29. aprila 1947 bo minulo sto let, kar je v Gorici umrl Valentin Stanič, pesnik in prosvetni pionir na Goriškem. Prav in spodobno je, če se ga spomnimo v prvi številki našega lista. Dandanes si je težko predstavljati razmere, v katerih so naši ljudje živeli pred sto in več leti. Ako bi se kdo izmed njih vrnil na ta svet, bi se pač ne spoznal več. Razlika med njegovim in današnjim časom je prevelika, čeprav tudi podobnosti ne manjka. Preprosto ljudstvo so tvorili večinoma tlačani brez lastne zemlje. Svobodnih kmetov posestnikov je bilo malo. Tlačani so bili v premnogih stvareh odvisni od gruntne gospode, ki je bila skoraj vsa neslovenskega rodu. Ni še bilo izginilo hlapčevsko razmerje med kmetom in zemljiškim gospodarjem oziroma njegovim uradnikom. Gr^du se je kmet bližal le s strahom v srcu. »Bliže grada, bliže vraga!" Graščaku in o-skrbniku je moral reči „Vaša gnada" in gorje mu, ako je na kako vprašanje odgovoril, ne da bi rekel: „Zahvalim za vprašanje!" Saj niso bili vsi graščaki in oskrbniki enako ošabni. Bili so med njimi dobri, a dobili so se tudi tepci, ki so trdili: Jaz sem četrta božja oseba na zemlji!" Jasno je, da se tlačanu v takem položaju ni mogla vzbuditi človeška in socialna zavest. Meščanstvo je bilo narodno nezavedno ali pa celo čisto odtujeno ljudstvu. Edino duhov-ski stan je nudil preprostemu človeku trdno oporo. Kar je napisal Slomšek v »Drobtinicah" o Štajerski, velja tudi za go-riške Slovence. Tam pravi : „Bila je sv. Cerkev doslej jedi-na varhinja in mati naše narodnosti in jezika našega; le ona nam je ohranila in otela iskrico mile slovenščine, da je nemili nemškutarji zadušili niso." O ljudski izobrazbi skoraj ni bilo sledu. Šol je bilo malo, a še tiste, kar jih je bilo, niso vzgajale v domačem duhu. Časopisov nismo imeli. Šele leta 1843. so začele izhajati Blei-vveisove „Novice“, ki so takoj prišle tudi na Goriško. Že v prvih letnikih so prinesle tudi dopise z Goriškega. Političnega življenja in dela pa Avstrija pred 1. 1848. sploh ni poznala, j Kaj je politika, še izobraženci niso vedeli. Svobode tudi. ni j bilo nobene, čeprav so se na- j rodi v osvobodilnem boju proti i Napoleonu borili zanjo. „ Ali ni j strašna ironija, da so si narodi j pod zastavo svobode priborili jarem nesvobode!" je 1. 1888. vzkliknil slovenski zgodovinar | Apih. Za vsako stvar je bilo J potrebno dovoljenje, ki ga vlada rajši ni dala. Nad Evropo je ležalo težko in dušeče o-zračje in prav nič ni kazalo, da ga bo kdaj mogoče z viharjem prečistiti. Opravila je to revolucija 1. 1848. V teh težkih razmerah je delal Valentin Stanič. Preživel je francoske vojne in skoraj vso črno noč policijskega absolutizma. Le pomladi narodov 1. 1848. ni učakal. Petdeset let se je trudil, da bi dvignil go-riške Slovence gospodarsko in kulturno. Njegova zasluga je tem večja, ker je oral ledino in ker je znal ustvarjati tudi pod vlado, ki je bila nasprotna vsakemu napredku. Stanič Valentin se je rodil 12. februarja 1774 v Bodrež^j pri Kanalu. Oče je bil razsoden in razgledan človek, ki je vedel, da je tudi znanje svojevrsten zaklad. Zato je povabil znanca iz hribov, ki je znal brati in pisati, da je prišel fanta poučevat v teh dveh umetnostih. Ko je pa fant imel 16 let, ga je peljal v šolo v Trbiž pod Sv. Višarje. Iz Trbiža je Valentin šel v Celovec na gimnazijo, od tam pa v Salcburg v bogoslovje. Brž po novem letu 1802 so ga posvetili v mašnika. Ko se je vrnil domov, so ga poslali na Banjšice, kjer je prebil skoraj sedem let (1802-1809). Od tam je šel v Ročinj (1809-1919) in nato za kanonika v Gorico. Valentin Stanič je bil srečen značaj: delaven, vesel, z orga-nizatoričnimi zmožnostmi in izredno ravitim praktičnim čutom, hkrati pa pesnik in občudovalec proste narave, zlasti pa naših gora. Zastavil je plug na raznih njivah, kjer je bila potreba največja. Potreb pa je bilo tista leta mnogo, ker je manjkalo povsod vsega. Prvo pesem je napisal 1. 1797. v Salcburgu z naslovom »Večerna pesem fantiča." Pozneje je skladal nabožne, priložnostne in poučne pesmi ali pa jih je prevajal. Velike pesniške umetnine to niso, a med ljudi so šle radi svoje preprostosti in j radi melodije. Izdal je več knji-j žic pesmi (Pesmi za kmete in mlade ljudi, 1822 in II. natis 1. ; 1838., ki je več kot enkrat ,ve-| čji od prvega; prevod Burgerjeve Cesar in prelat, 1828 itd.). Vneto je nabiral tudi narodne | pesmi. Ko je dospel na Banjšice, je takoj ustanovil šolo in začel učiti brati, pisati, računati. V šolo pa je vpeljal tudi petje in telovadbo. Odrasle ljudi je pa učil umne sadjereje in gospodarstva. V šoli je nujno potreboval knjig. Na razpolago jih ni imel. Ni pa veliko premišljeval. Šel je v Gorico ter se kmalu vrnil. S sabo je pripeljal majhen tiskarski stroj, drugo potrebno tiskarsko orodje, črke in papir ter se sam lotil tiskarstva. Natisnil je abecedo za otroke in odrasle. Takoj nato je pa izšla iz njegove tiskarne precej velika knjiga »Pesem pri premišljevanju Jezusovega trpljenja" (35 str. v četverki). Tako je postal Stanič prvi slovenski tiskar na Goriškem. Šele ko je prišel v Gorico, ga je drugo delo tako zaposlilo, da je svoje knjige dajal tiskat drugim tiskarnam. Lotil se je vsakega potrebnega dela. Nekdaj so se pojavile črne koze. Vedel je, da je treba ljudi proti tej bolezni cepiti. Preskrbel si je vsega potrebnega ter je sam cepil ljudi. V Gorici je spoznal, da bi se j knjige dosti bolje širile, ako I bi bila kje kaka knjigarna. Šel ' je in odprl svojo bukvarno, v kateri je prodajal vse razpoložljive slovenske knjige, Pa tudi navadnega telesnega dela se ni sramoval. L. 1835 ga je v Gorici obiskal A.. M. Slomšek, poznejši škof. Ko pride na dvorišče Staničeve hiše, vidi tam moža, ki je cepil drva. Pobara ga, kje stanuje kanonik Stanič. Mož ga pelje v stanovanje in mu reče, naj malo počaka. Čez par trenutkov se vrne oblečen kot duhovnik. Bil je Stanič sam. Slomšek se mu je iz srca smejal in bila sta potem dobra prijatelja do smrti. Veliko dejanje je napravil Stanič z ustanovitvjo gluhonemnice v Gorici (1938), ki še sedaj obstoji. Bil je res delaven, konstruktiven duh, kakršni so v težkih časih še toliko bolj potrebni. S svojim vztrajnim, premišljenim delom je ustvarjal temelje na rodnemu in gospo-! darskemu napredku in budil j socialno in človečansko samozavest goriških Slovencev. Demokracija je samo ena (nadaljevanje s 3. strani) ne ščitita, četudi se sama neupravičeno za tako ima. Ne razumemo, kako je mogoče imeti za demokratičen režim, ki se sam označuje za diktaturo enega razreda, ki temelji na sistemu ene stranke ter ne dovoljuje niti najskromnejšega pojava opozicije v nobeni obliki. Ako je to demokracija, potem ne vemo, kaj ni demokracija. Danes smo že tako daleč, da slišimo in beremo celo trditve, da demokracija, pod katero razumemo zgoraj naštete njene označbe, sploh ni demokracija, marveč da je prava, višja in edina demokracija le tista, ki vsega tega sploh ne priznava in ne dopušča. Sodobna demokracija se je razvila iz prvotnega demokratičnega semena. Ni mogoče, da bi se iz pšeničnega zrna na kraju krajev po čudnem razvoju rodila rž s še takimi „mičurinskimi“ pose i v naravo, kakor bi nas nekateri politični čudodelci radi prepričali, da so nekateri današnji totalitarni ustroji vladavin, ki se odevajo v plašč „nove demokracije44, razvojni sad prvotne demokratične misli. Priznavamo, da niso vse države, ki jih imenujemo demokracije, enako demok at.čne, ker ni mogoče, da bi se vse, zlas i tiste, z manjšo demokratično tradicijo, približale idealu demokratične države, kakor so se mu stare demokracije z bogatim demokratičnim izročilom. Demokracija se ne da na hitro vprizoriti. Za relativno popolnost demokracije je potreba dolgotrajna demokratična vzgoja in trdna demokratična miselnost povprečnega državljana ter visoka politična kultura strank in’ njih vodstev. Vendar pa lahko imenujemo demokratično vsako državo, katere pravni red priznava in vlada dejansko izvaja demokratične svoboščine, četudi se pri tem ponekod še bore z miselnimi, moralnimi in tehničnimi nedostatki državljanov, strank in parlamentov, ki izvirajo iz pomanjkanja demokratične vzgoje in demokratičnega izkustva, torej pogojev uspešnega delovanja demokratičnega ustroja, ki je spričo svobodnega sodelovanja vseh državljanov najrazličnejših na-ziranj pri javni upravi mnogo bolj zamotan in občutljiv, kakor pa je ustroj diktatur, ki ga nasilno upravlja m sel in volja enega človeka ali kvečjemu majhne skupine odločujočih ljudi. Demokracija mora v bistvu pomeniti isto na vseh petih kontinentih ne pa eno tostran obmejnega hriba ali reke in popolnoma drugo onstran kitajskega zidu ali železne zavese. Beseda demokracija ne more imeti v političnih leksikonih različnega ali celo nasprotujočega si pomena. Politično izrazoslovje mora biti v mednarodni govorici državnikov in diplomatov strogo dognano. Beseda demokracija je v bistvu določen, nesporen filozofsko politični izraz, ki v ustih različnih državnikov in diplomatov ne more imeti različnega pomena. Prav bi bilo, če bi Združeni 'narodi iz-, delali enoten mednarodni pravni, politični in filozofski slovar, da se bodo na svojih zasedanjih razumeli in uporabljali besede v istem smislu. Dokler ne bodo tega storili, bodo rabili poleg tolmačev za posamezne jezike še tolmače za različno pojmovane iste politične izraze. Besedo demokracija in mnoge druge politične besede uporabljajo vzhodni in zapadni državniki in diplomati v tako različnem in nasprotujočem si smislu, da upravičeno govorimo o dveh političnih govoricah, ki pa ne smeta zamegliti jasnosti raznih poimov, četudi uporabljajo nekateri zanje namerno iste izraze. Dokler se Združeni narodi ne bodo zedinili na skupno izrazoslovje, bo edina odpomoč za medsebojno razumevanje, kljub uporabljanju istih izrazov v različnem smislu, če bomo točno razlikovali, katera usta so dotično besedo izgovorila. O tej nevšečnosti za medsebojno razumevanje sodobnih državnikov je napisal Harold Nicholson: Če angleško besedo „demokratic“ prevedemo v rusko besedo „demokra-tičeski,“ ste jo - jezikovno govorjeno - prevedli popolnoma natančno, dejansko pa ste spremenili pomen bolj, kot bi spremenili pomen besede „velik“, če. bi jo uporabili za opis velikega črnilnika ali pa velikega kolodvora ...“ Ali naj to pomeni novo zmedo jezikov in besed ob gradnji novega babilonskega stolpa? Ali naj res beseda kruh odslej pomeni za ene kruh za druge pa lakoto, kakor pomeni beseda demokracija za nekatere demokracijo, za druge pa diktaturo? ___________________________________ S'avko Hribovec Glasovi o beguncih Pismo iz taborišča VESTI s Tržaškega z Goriškega Tisti, ki so se z nasiljem polastili oblasti v naši domovini, ki potvarjajo pravi, sveti pojem domovine, s tem da trdijo, da je človek doma povsod na svetu, prav tisti, ki so glavni krivci, da smo se odločili za beg, čeprav je bila ta odločitev težka, so nas prosili in vabili, naj ostanemo doma, naj ne hodimo nikamor v tujino in naj ne delamo sramote domovini. Ker nas pa niso mogli prepričati, da bi ostali, nas po svoji navadi imenujejo reakcionarje in izdajalce. Taka imena mi zavračamo! Mi ljubimo vse brate in sestre, vso našo domovino: milo našo rodno grudo, slovensko zemljo, ponosne hribe, prelepe griče in prekrasne doline; lepe naše domove in skromne hišice; bele ceste, steze in stezice, bogate vinograde, šume. zelene trate in rodovitne njive; cerkvice in naše zvonove; grobove naših očetov; vode in reke, našo Sočo, „bistro hči planin !w Mi nismo izdajalci domovine. Nas vodi le ljubezen do bratov in sester in do vsega človeštva. Le krivice ne prenesemo, katero so resnični izdajalci domovine storili naši zemlji in slovenskemu narodu. Zato gremo po svetu, rajši svobodni begunci po tujih prostih poteh, nego da bi postali mrtve duše na zasužnjenih domačih tleh. S tem ne prodamo in ne zgubimo niti duše niti našega materinega jezika. Mi ljubimo domovino in ves rod in ne klonemo! Materialistična miselnost pa, ki ponižuje in uničuje vrline in zmožnosti našega duha, ruši tudi vse, kar so zgradile pridne roke naših prednikov in zasmehuje pridne in poštene delavce ter vrle narodne može. Ta materializem preganja cerkev in duhovnike, zasramuje sveto vero naših dedov in očetov, Mi gremo v tujino, slovenski begunci žejni svobode, ljubezni in miru, da izpričamo vsemu svetu s trpko grenkobo v srcu krivico in zločin, ki sta zavladala v naši domovini. Trdno pa je naše prepričanje in polni smo upa, da še pridemo nazaj v srečnih dneh, ko se bodo časi spremenili. Verujemo v Jtvoje vstajenje, mila naša domovina, verujemo, da se naša zemlja sama osvobodi krivice in zločina. Verjamemo Prešernu, ki pravi: ,Od daleč vgledaš zemljo zaželeno; povrnjena veselja je zamuda in plačana so pota polna truda, srce otrpne ti razveseljeno.* Zato pozdravljamo to lepo našo domovino in želimo vsem, prav vsem bratom in sestram, ki so ostali doma, da bi srečno pretrpeli kratke dneve ločitve. Zakaj selijo begunce iz Italije v Nemčijo Uredniku „ Timesa:" Gospodi - Želimo vas opozoriti na zelo resen položaj, ki se bo pojavil v Italiji, ko se bodo iz te države, kakor zahteva mirovna pogodba, umaknile zadnje britanske in ameriške čete. V taboriščih pod nadzorstvom naših vojaških oblasti je danes tam nekaj deaettisoč „displaced per-sons", v glavnem Jugoslovanov, med njimi pa so tudi bivši državljani ZSSR ali pa držav, ki so vključene v to ozemlje. Kot je dobra znano, sta taVo so jetska kot jugoslovanska vlada stalno pritiskali k vrnitvi (s silo, če prepričevanje ne bi u-spelo) različnih oseb, toda skupščina Zduženih narodov je sprejela načelo, česar se je trdno držala tudi britanska vlada, da z izjemo kolaboracionistov in vojnih zločincev nobena razseljena oseba ne bo deportirana proti svoji volji. Dokaze imamo, da je koncem maja 1945 več tisoč Slovencev, ki so se nam predali, doživelo tako strašno usodo, ko so bili izročeni partizanski armadi, da je vrhovni glavni stan • Italiji izdal ukaz, da noben Jugoslovan ne bo proti volji več poslan čez mejo. Če bi zdaj prepustili to vprašanje italijanski vladi, bi to pomenilo, da bi ji naložili nemogoče breme. V Jugoslaviji in sovjetski zvezi držijo kot vojne u etnike še vedno tisoče Italijanov in do njihovega izpusta bi brez dvoma prišlo le pod pogojem izročitve razseljenih oseb. Poleg tega pa od Italije udi mirovna pogodba zahteva, da izroči vse osebe, ki so jih njihove vlade obtožile vojnih zločinov ati kolaboiaciontzma. Večina teh ljudi se je postaviia pod našo zaščito in nikdke pravice nimamo, da bi se izognili odgovornosti do niih. Podpisniki nočejo ščititi krivih, toda v državljanski vojni je zelo težko določiti krivdo. V civiliziranih državah pa tuai ni bila navada, da bi po državljanski vojni zmagovalcem izročali begunce s poražene strani. težava, ki smo jo prevzeli v primeru nacističnih SS, da bi ugotov li, če je bilo njihovo sodelovanje gotovo izkazano, zahteva enako skrben .pretres* (t. j. izprašanje) beguncev, izmed katerih je večina navadnih kmetov. zaradi tega nujno zahtevamo njih premestitev v začasna taborišča pod britanskim varstvom, kjer bi bili prosti političnega pritiska. Težave, ki se s tem brez dvoma pojavljajo, so velike, vendar pa tudi majhne v primeri s težavami, ki smo jih obvladali v teku vojni*, bilo bi žalostno, če bi morala zgodovi 'a zabeležiti, da Britanija ni bila sposobna izvesti potrebne akcije, da bi rešila ž vljenja tisočev mož in žena brez obrambe, izmed katerih so se številni postavili na stian zaveznikov v trenutku, ko jim nismo mogli dati nikake pomoči in katerih pravico do zatočišča terja naša čast, d kler se ne pokaže, da so kr vi. S spoštovanjem: Frank H. Balard, Violed Bonham Carter, George Cicester, kardinal Bornard G:iffin, Megan Lloyd- George, Lofius, general H. G. Martin, Leda Paget, R. T. Paget, R. F. V. Scott, \Villiam Teeling, Rebecca West. Za zaščito beguncev V Združenih državah severnoameriških je bilo ustanovljeno .Društvo za zaščito beguncev" (Rt-fugges Defence Committet) 112 East 19th Siret-t, Room 706, New Yoik N. J Predsednik društva je znani novinar in iskreni pr jatelj Jugoslovanov Dorothy Tompson, tajnik pa David Martin, pisec /nane knjige »Izneverjeni zaveznik.* Ostali člani odbora so tudi sami odlični zastopniki ameriškega javnega življenja. Slična