Mirko Stiiplovšek STROKOVNE ORGANIZACIJE SLAMNIKARSKEGA DELAVSTVA 1907—1922 V drugi polovici šestdesetih let 19. stoletja so postale Domžale središče slamnikarske industrije v habsburški monarhiji. 1866 je Avstrija izgubila Rcnečijo in že jeseni je skupina tirolskih podjetnikov zaradi carinskih ovir pri izvozu slamnikov opustila svojo tovarno v Marostiki ter ustanovila v Domžalah podjetje Ladstätter, Oberwalder & Comp. Na njeno odločitev je vplivala predvsem razširjenost slamnikarske do­ mače obrti v Domžalah, v Mengšu ter v njuni okolici, v Moravski dolini in v Črnem grabnu, ki je lahko dajala industriji polizdelke — kite in priučeno delovno silo. 1867 so Tirolci pripeljali iz Italije v Domžale nekaj stiskalnic za oblikovanje slamnikov in kmalu, nato še šivalne stroje. To je omogočilo pravo tovarniško proizvodnjo slamnikov. 1869 je J. Kurzthnler sezidal v Domžalah novo slamnikarsko tovarno, na­ slednje leto sta glavna družabnika prve slamnikarske tovarne ustano­ vila dvoje samostojnih podjetij, 1874 je začela obratovati tovarna J. Mellitzer, Kleinlercher & Co, 1882 pa je podjetje Bratje Oberwalder postavila še zadnjo večjo slamnikarsko tovarno v Domžalah, krajši čas l>a je pred prvo svetovno vojno obratovalo v tem kraju še pet tovarn tirolskih podjetnikov. 1880 je bilo v šestih domžalskih tovarnah zapo­ slenih okrog 400 delavcev in delavk, ki so izdelali letno milijon slam­ nikov. Pred 1914 pa je število zaposlenih naraslo na okrog 1000.1 1875 je podjetje Stcmberger & Mellitzer zgradilo v Mengšu slamnikarsko tovarno, ki je zaposlovala do 160 delavcev in delavk.-' Mimo nje pa je v Mengšu krajši čas obratovala tudi podružnica I.udstiitterjeve tovarne, pomembnejši obrat pa je imela pred vojno tudi Slumnikarska zadruga. Skupaj je bilo 1902 v Domžalah in v Mengšu 25 slamnikarskih tovarni­ ških iu obrtnih obratov.3 Medtem ko slovenski obrtniki niso imeli dovolj kapitala za razširitev svojih obratov v tovarne in so zuposlovali v sezoni poprečno le do 10 delavcev, samo dva tudi do 20. pa so Tirolci že v osemdesetih letih ustanovili podružnice svojih podjetij v nekaterih 1 Franc Beroik. Zgodovma fare Domžale. Kamnik 1923, str. 227—231: Viado Valen№\ Prefhi'valstvo kamniškega področja skozi tri stoletja. Kamni­ ški zbornik IV — 1958, str. 64—<>•->. s Alfonz Mihelčič, Gospodarski oris. Mengeški zbornik I — 1954, str. 77. 5 Gradivo za statistiko trgovine, obrt« \in industrije v Sloveniji. Ljub­ ljana 1929, str. 1-4—15. 365 o evropskih mestih in »a kratko dobo tutti v New Yorku. Pred prvo svetovno vojno so imeli domžalski Tirolci skupaj s svojimi sorodniki podružnične tovarne na Dunaju, v Pragi, v Budimpešti, v Lwovu, v Bratislavi, v Brnu, v Gradcu, v Linzu, v Bukarešti, v Kronstadtu, v Welsu in v Firencah, in se tako uveljavili tudi na evropskem tržišču. Delo v slamnikarskih tovarnah je bilo sezonsko. Tovarne so začele obratovati ob koncu septembra in navadna sezona je trajala do aprila, nato pa je približno dva meseca trajala tako imenovana hitra sezona, ko so tovarne razpošiljale slamnike na trg. Delovni čas je bil v navadni MMUlii od 6. do 19. ure, v hitri sezoni tudi do 22. ure. Od 1. 1908 dalje je retimi delovni čas trajal 10 ur. v hitri sozoni so delali tudi po dve naduri nli več.4 Iz poročil obrtnih nadzornikov za obdobje 1907—1913 vidimo, du so v slamnikarskih tovarnah največ kršili predpise o maksi- mulnem delovnem času, in da so večkrat tudi protizakonito zaposlovali otroke do 14. leta starosti.5 Največ nezadovoljstva so povzročili med Mlamnikarji majhni zuslužki. Prvi tovarniški delavci so zaslužili po 2 tlo 3 K na teden in tudi uajspretnejše šivalkc so še v začetku devet­ desetih let zaslužile največ po 3 K na teden. Še od tega skromnega tedenskega zaslužku so podjetniki zadržali tudi do 2 K. kar so izplačali, šele ob koncu sezone. Se do konca prve svetovne vojne so morali vsi zuposleni pustiti do konta sezone v podjetnikovi blagajni del zaslužka. S tem so tovarnarji prišli do cenenega kredita za razširjanje produkcije. O teh razmerah pa obrtni nadzornik V. Pogatschnigg ni bil poučen. Podjetniki so »m dali podatke, du je 1891 dobival npr. oblikovalec slam­ nikov 1 gold. 30 kr. mi dan, belilec 90 kr., šivalke od 60 kr. do 1 gld., ročne šivalke 40 do 50 kr. itd. Podjetniki so le za tirolske delavce pri­ znali, da dobivajo zaslužek izplačan šele ob koncu sezone, tedensko pa samo akontacijo." Slovenski delavci so se pritoževali, da se obrtni nad­ zornik ni hotel z njimi pogovarjati o delovnih in mezdnih razmerah. Iz drugih virov vidimo, da so bile mezde slamnikarskega delavstva znutno munjše. Kamničun je 1905 pisal, da prejemajo dekleta v dom­ žalskih slamnikarskih tovumah beraške plače 15 do 20 kr. na dan, de- luvci pa 50 do 60 kr.7 Dopisnik iz Domžal je pisal 1907 v Naši moči o hudih, razmerah slamnikarskega delavstva in navedel, da marsikateri delavec ne zasluži niti 75 kr. na dan.8 Na začetku sezone 1907-8 so začetnice zaslužile po 20 do 30 kr. dnevno, po nekaj letih zaposlitve pa po 35 kr. Delavke so morule s tem majhnim zaslužkom kupovati še sukanec za šivanje slamnikov, ki so ga tovarnarji prodajali celo po 20 vinarjev dražje kot v trgovini. Na mesta preddelavcev in oblikoval­ cev slumnikov so podjetniki nameščali izključno svoje rojake. Kvali­ ficirani tirolski delavci so prejemali po 5 K dnevno, torej trikrat več 4 Igiiiic MuSiič, Sluiiuiiknrsku obrt rin sloveuiskii slanmikarji. Glas naroda 13. VI. t<>63. št. 35. , . л , , s Inšpekcija delu fuse, i v arhivu Instituta za zgodowno delavskega tfillMDIlj,U (oit. AIZDC). 0 l.uiLImtiher Zeitung 31. V. I8<>3 št. 123. ' kuininičuii 10. VI. l'M>5. » Nusu шог 1. III. 1407, št. 13. 366 ml zuislužka nujboljših domačih delavcev, začetniki colo pol k rat več od slovenskih novincev.8 Neenako vrednotenje dela je slovensko delavstvo občutilo kot hudo krivieo zlasti še, ker je bilo strokovno boljše in je moralo poučevati Tirolce. Z množično udeležbo na protinemških de­ monstracijah 1. junija 1905 ob razvitju prapora Andreas Hofer Vereina v Domžalah je slovensko delavstvo pokazalo tudi svoje nezadovoljstvo zaradi zapostavljanja in slabega gmotnega položaja. Več udeležencev demonstracij so podjetniki kaznovali z odpustom. Večini zaposlenih je bil tovarniški zaslužek temeljni vir za preživljanje, v tovarnah pa so delale tudi hčerke premožnih posestnikov. Pravi tovarniški delavci in delavke so morali poleti poiskati dodatni zaslužek — moški običajno kot zidarji in tesarji, ženske kot dniiuuice pri poljskih delih.10 Prav raznovrstni premoženjski in tudi narodnostni sestav delavstva je oviral razmah delavskega gibanja med slamnikarji in zlasti enoten nastop v bojih za izboljšanje mezdnih in delovnih razmer. Maja 1897 je dom­ žalski benificiat ustanovil Krščansko delavsko podporno društvo, ki je sprejemalo le moške člane, delavce in obrtnike. To mešano deloda- jalsko-delavsko društvo je dajalo svojim članom ob bolezni 2 K podpore. Isto leto je bilo ustanovljeno podobno društvo tudi v Mengšu. Po šestih letih obstoja je število članstva padlo na 26. Zato je občni zbor 3. janu­ arja 1904 sklenil spremeniti društvena pravila in ga preimenoval v Katoliško izobraževalno in podporno društvo v Domžalah. V društvo so se lahko včlanile tudi slamnikarske delavke, za nalogo pa si je postu vi lo, da bo skrbelo za zmanjšanje delavske revščine na zakonit način, pospeševalo izobrazbo delavcev ter navajalo člane k treznemu in varčnemu življenju. Na občnem zboru 7. februarja 1904 so tudi skle­ nili, da bodo plačevali bolniške podpore največ 30 dni po 1 K dnevno. Društvo je svojo podporno in izobraževalno nalogo dobro izpolnjevalo, ni pu poseglo tudi v delovne in mezdne razmere svojih članov, zato tudi za delavstvo ni bilo dovolj privlačno.11 22. septembra 1907 je domžalski župnik F. Bernik organiziral pre­ davanje o strokovni organizaciji, ki se ga je iz bojazni pred odpusti udeležilo le malo delavstva. Predlugal je, naj delavstvo v okviru dote­ danjega društva ustanovi Strokovni odsek slamnikarskega delavstva v Domžalah. Udeleženci predavanja so predlog sprejeli in odobrili spre­ membo pravil Katoliškega izobraževalnega in podpornega društva, s ' katero je dobil Strokovni odsek pravico, da -popolnoma samostojno razpravlja, razsoja in sklepa o zadevah svoje stroke glede zboljšanja gmotnega položaja in varstva udov.« Najvišji organ strokovnega odseka je bil delavski svet, ki so ga sestavljali zaupniki in zaupnice iz posa­ meznih tovarn. Že takoj po predavanju so bili izvoljeni člani delav­ skega sveta. Zaupniki in zaupnice so imeli obsežne naloge: zbirati so morali podatke o višini plač in delovnih pogojih v posameznih tovar­ nah, paziti so morali, da so bolniške blagajne izpolnjevale svoje dolž- • Kimimiêan 28. 9. 1907. 10 Tomaž Smole in Jožefa Sušnik, ustna vira. 11 Frauc ßerniik. Zgodovina furo Domžale, oit. izd. str. 188—194. 3b7 iiosti tlo društvenih članov, skrbeti so morali za zdravstveno stanje in stanovanjske razmere delavstva in končno so morali člane odvajati od pijančevanja in navajati na varčevanje v »Čebelici«. Strokovni odsek je takoj po ustanovitvi začel z mezdnim gibanjem. Ker so tovarnarji zahtevam delavstva le delno ugodili, je 22. septembra 1907 v Ladstätter- jevi in Kurzthalerjevi tovarni, kjer sta bili tudi odpuščeni dve delavski zaupnici, prišlo do stavke. Delodajalci so na okrajnem glavarstvu izpo- slovali okrepitev orožni ške postaje, da bi lahko preprečili morebitne izgrede. Delavstvo je bilo namreč razburjeno, ker je K. Ladstätter ponudil le 5 vinarjev poviška od vsake zaslužene krone. Delavski za­ upniki so nato zagrozili s splošno stavko vsega slamnikarskega delavstva v Domžalah, in končno \ispcli doseči zvišanje mezd za 10 do 20 %. Katoliško izobraževalno in podporno društvo je prav zaradi tega odloč­ nega nastopa naraslo do konca 1907 na 372 članov.12 Domžalska stavka je opogumila tudi šivalke v tovarni Stemberger Л: Mellitzer v Mengšu. Svojo zahtevo, da bi jih podjetje plačalo enako kot šivalke v domžul. tovarnah, so izbojevale s stavko sredi oktobra 1907.5 Zal pa je predsednik društva Bcrnik le s stavkama v Ladstättcrjevi in Knzthalerjevi tovarni pokazal delavstvu pot k izboljšanju njihovega položaju. Župnik »je znal obenem sprožiti in zavreti«. Odnosov med tirolskimi podjetniki in delavci ni želel zaostrovati, kar so delodajalci izkoristili in z nekaj odločnimi akcijami »iztrebili domala vso organi­ zacijsko energijo slovenskih slamnikarjev v Domžalah«.14 Strokovni odsek se je po stavki omejil le še na drobna posredovanja ob krivicah do posameznikov, ni pa organiziral večjih mezdnih gibanj. Zelo aktiven je bil na izobraževalnem področju, tako s prirejanjem pre­ davanj, z dramskimi in s pevskimi nastopi, ustanovil je tudi še knjiž­ nico. Redno je izplačeval tudi bolniške podpore in od 1911 še posmrt- ninske. Strokovni odsek se ni razvil v pravo strokovno organizacijo in se tudi ni vključil v centralo krščansko socialnih strokovnih organizacij — Jugoslovansko strokovno zvezo. Predsednik je opravičeval ta sepa­ ratizem s tem, da delavstvo ne bi moglo plačevati dvojne članarine v času, ko je zbiralo denarna sredstva za gradnjo svojega društvenega doma. JSZ je tako izdvajanje iz strokovnega gibanja obsojala in pra­ vilno ugotovi lu, da se samostojna društva ukvarjajo le z drobnimi kra­ jevnimi zadevami, pri tem pa izgubljajo smisel za reševanje mnogih pomembnih problemov. Njihovo drobnjakarsko delo je označila kot >fe- rujnsmujerijo«.14 Niti v Domžalah niti v Mengšu ni imelo slaninikarsko delavstvo pred prvo svetovno vojno strokovne organizacije, ki bi se odločno bojevala za izboljšanje njihovih gmotnih razmer. Delavstvo je zato iskalo izhod iz hudega položaja v izseljevanju in odhajanju na sezonsko delo. Podjetniki so pošiljali v svoje podruž- IS KaiiMuičan 5. X. 1907; Slovenec 50. IX. 190? in 1. X. 1907; Frame Berank, /godovima fare Domžale, cit. feed., str. 235—245. 13 Slovewec 14. X. 190Г. 14 Ijfiiuc Music, Slntmii'ikarsku obrt in slovenska slarmnikarji. Glas naroda 11. VII. i%5. št. 57. 15 Našu mioù 16. J. 19t 3, št. 24. 368 nice šivnlke. iz domžalskih i» mengeških tovarn. Pot v svet je bila vubljiva /lasti za revnejše delavke, saj so v podružnicah zelo dobro zaslužile. Njihova plaća jo bila J. 1893 že 18gld. na (eilen, mimo tega so jim podjetniki priskrbeli še hrano Lu stanovanje ter plačali potne stroške. Medtem ko eo v evropska inetta odhajale delavke le na sezon­ sko delo, pa so v ZDA že od 1882 odhajale za daljšo dobo ali za stalno. V Domžale in Mengeš so prihajali tudi agenti različnih drugih slamni- karskih podjetij in ponujali domačinom delo pod ugodnimi plačilnimi pogoji. Ko so v podružnicah začeli izdelovati klobuke, so podjetniki pošiljali tja na delo ob mrtvi sezoni tudi svoje delavce iz matičnih pod- jetij.,e 1908 je bilo npr. na sezonskem delu na Dunaju 21 domžalskih šivalk, v Bukarešti 11, v Prostejovu 6, v Budimpešti 5, v Pragi 4, v I/WOVU 4, v Kronstadtu 2 in Breslavu 2." Iz Mengša so v posebno veli­ kom številu odhajale delavke v Breslav, največ do 80, delale so tudi še v slamniknrskih tovarnah na Češkem, v Nemčiji, na Madžarskem, v Svici, v Romuniji, na Nizozemskem in celo v Turčiji.18 1905 se je začelo delavstvo iz Domžal v večjem številu izseljevati v Zli A. 1908 je živelo v New Yorku in delno še v Clevelandu in Chicagu 19b domžalskih izseljencev. Večina se jih je zaposlila v slamnikarskih podjetjih. Obrtni nadzornik je v svojem poročilu za 1909 zapisal, da je izseljevunje slamnikarskega delavstva doseglo tak obseg, da je nastopilo občutno pomanjkanje šivalk, in so zato podjetniki povečali plače za 20 do 2^ u/o ter uvedli Indi premije. Izseljevanje je ugodno vplivalo na zvišunje mezd domžalskega in mengeškegu delavstvu. V letih pred prvo svetovno vojno so prejemali začetniki po 6 K na teden, izučeni delavci in delavke po 18K, tirolski proddelavci po 30K.1" Z začetkom prve svetovne vojne se je končalo obdobje razcveta slamnikarske industrije. V vojnem času se je trg za prodajo slamnikov zelo skrčil in tovarne so morale obratovanje zelo omejiti ali celo popol­ noma ustaviti. V sezoni 1917/18 so delno obratovale samo 4 tovarne. V Lttdslutterjevi tovarni je bilo aprila 1918 zaposlenih le 42 delavcev in 9? delavk. V tej največji tovurni so dobivali tedaj začetniki po 8 K na teden, izučeni delavci največ 32 K. Šivalke so morale še vedno same kupovati sukanec za šivanje slamnikov po visoki ceni v tovarni. Povišek plač v vojnem času ni bil niti približno usklajen z naglim porastom draginje osnovnih življenjskih potrebščin in delavstvo je ves čas vojne trpelo že hudo pomanjkanje. Brezposelne delovne sile je bilo dovolj in podjetniki so jo dobili ludi za tako nizke mezde. Kljub dvomljivim pogojem za uspeh so se delavke končno odločile za stavko. 11. aprila 1918 sta dve delavski zaupnici predložili P. Ladstätterju zahteve za zvi­ šanje mezd za 50 °/o in brezplačno uporabo sukancu. Delodajalec je pri volil le v 10*Vo povišanje mezd in 50*/o popust pri nakupu sukanca. 4" Igruac Mtiaič, Slammikarska obrt m slovenski slamnikarji. Glas naroda 13. VI. 1963. št. 35. 17 Frane Bernik, Zgodovina fure Domžale, oit. izd., str. 252. 18 Alfonz Mihelič, Gospodarski oris. Mengeški ziborn.ik I — 1954, str. 78. '• liiš-pekcuja dela fase. I y AIZDG; Tomaž Smole in Janez Koželj, ustna 24 Zgodovinski časopis 3(j9 80 šivalk s tem ni bilo zadovoljno in začele so stavkati. Delna stavka se je začela v neprimernem času. Slamnikarska sezona je šla h koncu in za opravljanje tekočih del so podjetniku zadostovali stavkokazi. 13. aprila so d'Odile stavkajočo delavke izplačane mezde in zadržani za­ služek iz sezone 1917/18. Se isti dan jih je podjetnik odjavil pri bolniški blagajni, obrtnemu nadzorniku pa je sporočil, da šteje s tem delno stavko in sezono za končano. Predobro je poznal težak gmotni položaj svojih delavk, da bi popustil. 6. maja je sprejel na delo 25 šivalk, ki jim je zvišal mezde za 10% in dal 50% popust pri nakupu sukanca.80 Šele s tem dnem je bila stavka zaključena. Podjetniku je torej uspelo zaradi zadostne delovne sile ter neorganiziranega in neenotnega nastopa delav­ stva stavko zlomiti. Katoliško izobi-aževaluo in podporno društvo v stav­ ko ni poseglo, čeprav je delovalo tudi še v vojnem času in je imelo konec 1915 270 članov. S tem je ponovno pokazalo, da ni prava borbena delavska organizacija. Takoj po vojni so začeli med slamnikarske delavstvo prihajati krščansko socialni, socialno demokratski in narodno socialni agitatorji in ga skušali vključiti v svoje strokovne organizacije. V začetku marca 1919 se je Strokovni odsek z okrog 200 člani odločil za vključitev v JSZ. V skupino JSZ se je nato vključila velika večina slamnikarskega delav­ stva. Kljub temu so agitatorji Strokovne komisije in Narodne sociable zveze še nadalje organizirali v Domžalah svoje shode; pridobili so le nekaj posameznikov.81 Tudi v Mengšu je bilo zanimanje za strokovno organizacijo veliko. 23. februarja 1919 je bil shod mengeških siamnikarjev, na katerem je govoril Jože Gostinčar. Na shodu so sklenili ustanoviti skupino JSZ,22 ki je naslednji mesec začela delovati. Prvi pravi strokovni organizaciji domžalskih in mengeških slamni­ karjev sta začeli svoj boj v hudih razmerah. Na začetku slamnikarske sezone 1918/19 je bilo v Domžalah v slamnikarskih tovarnah zaposlenih le še manj kot 400 delavcev in delavk, v Mengšu pa le še 70. Nastanek kraljevine SHS je pomenil za .slamnikarsko industrijo začetek njenega konca. Z razpadom avstro-ogrske monarhije je slamnikarska industrija izgubila trg in zveze s svojimi podružnicami. Carinske težave pri uvozu surovin in izvozu slamnikov so močno zmanjšale proizvodnjo. Podruž­ nice so se na zahtevo novo nastalih držav osamosvojile in nastali so hudi spori med solastniki. Domžalski podjetniki so bili tudi precej zadolženi pri dunajski kreditni banki (Kreditanstalt).23 Vse to je omajalo temelje domžalske slamnikarske industrije in imelo negativne posledice tudi za uspehe delavskega gibanja. Domžalska skupina JSZ je takoj po svoji ustanovitvi zahtevala zvišanje plač za 100% in odpravo akordnega dela. Delodajalci niso *> Inâpekcija dela fase. Il v AIZDG. 81 Tomaž »mole «n Južeta Stiišai'k, ustna viira; Narodni socijalist 2. VIII. 1919, št. 14. » NaSa шое 26. II. 1919, št. 13. ** Našu moč 26. Ш. 1919; Franc Benniik, Zgodovina fare Domžale. Druga knjiiga. Groblje 1939, str. 23—26. 370 hoteli priznati organizaciju in ugoditi njenim zahtevam. Zato je odbor skupino začel pripravljati stavko. Podjetnikom pa je uspelo dobiti med organiziranim delavstvom zaupnico, ki jih je sproti obveščala o akcijah organizacije. To jim je omogočilo pravočasen obračun z glavnimi orga­ nizatorji stuvke, ki so bili vsi odpuščeni. Tega udarca ni mogel ublažiti sporazum, ki ga je po posredovanju deželne vlade in centrale JSZ skle­ nilo vodstvo skupine s podjetniki, ki so obljubili, da bodo zvišali delav­ kam plače za 30%, delavcem pa za 10%, če bodo odprte meje za izvoz. Kljub izvoznim oviram je dobila ta povišek večina zaposlenih. Sloven­ sko delavstvo se je nato odločno uprlo poskusom podjetnikov, da bi privilegirali okrog 70 svojih rojakov, ki so v tem času še delali v dom­ žalskih podjetjih. 4. aprila je zaprl tovarno J. Oberwalder z obrazloži­ tvijo, da ni možnosti za izvoz, in že naslednji dan je prenehala obrato­ vati kurzthalerjeva tovarna zaradi pomanjkanja premoga. Skupina JSZ v takih pogojih ni mogla več uspešno delovati in je ob koncu sezone razpadla. Tudi mengeško podjetje Stembcrger & Mcllitzer je odločno nasto­ pilo proti strokovni organizaciji in njenim zahtevam. 15. marca 1919 je vse delavstvo izprlo. V začetku aprila je podjetje na prizadevanje sku­ pine JSZ znova začelo obratovati in delavstvo je dobilo 50% višje mezde. Mengeška skupina je po uspešno izbojevanem izporu delovala tudi po končani sezoni, predvsem na kulturno-prosvetnem področju.24 Poleti 1919 so tirolski tovarnarji sklenili, da za prihodnjo sezono ne bodo imbavili kit in da bodo sploh opustili izdelovanje slamnikov v Domžalah in v Mengšu. Večerni list je opozoril deželno vlado, da na­ meravajo Tirolci osredotočiti vso slamnikarsko industrijo v svojih pod­ jetjih v Nemški Avstriji in jo pozval, naj jih prisili, da začnejo z obrato­ vanjem in postavi za sekvestre ljudi, ki bodo varovali interese delavstva.25 Ker se konec septembra ni začela sezona, je mengeška skupina JSZ posredovala na oddelku za prehrano v Ljubljani za dobavo cenejših živil svojim članom. Dobila je 10 000 K podpore. Položaj slamnikarskega delavstva je še poslabšalo dejstvo, da ni moglo dobiti sezonske zaposli­ tve tudi v inozemstvu. 14. decembra 1919 je bil v Domžalah velik shod slamnikarskega delavstva, na katerem so ugotovili, da deželna vlada kljub večkratnim posredovanjem JSZ ni ničesar storila pri tirolskih podjetnikih za njihovo zaposlitev. Opozorili so vlado, da se zaradi obup­ nega gmotnega položaja ne bödo več zadovoljili le z obljubami in ji zagrozili z odločnimi akcijami. Šele po tem shodu so zastopniki delav­ stva dosegli pri deželni vladi brezposelne podpore, ki naj bi se izplače­ vale na račun podjetnikov. Delavski zaupniki so pri svojem posredo­ vanju tud poudarili, da je zavlačevanje z obratovanjem odgovor Tirolcev na sekvesturo in da hočejo s svojim ravnanjem uničiti slamnikarsko industrijo v Sloveniji.20 Šele konec januarja se je začelo obratovanje v skrčenem obsegu. Toda podjetniki se pri zaposlovanju delavstva niso M Naša moč 9. IV. t«M9 št. 19; Tomaž Smole lin Janez Koželj, ustna vira. " Vocerai list 20. VIII. 1919 št. 180. •• Veeemii list 15. XII. 1919, št. 229 in 23. XII. 1919, št. 236. 371 ozirali niti na predloge strokovno organizacije niti sekvestra. Na delo so sprejemali predvsem delavce, ki so bili v zadovoljivem gmotnem po­ ložaju, večina delavstva pa je ostala brezposelna. Sredi februarja je posebna vladna komisija izvedla revizijo brezposelnih podpor in jili mnogim odvzela. To je povzročilo veliko nezadovoljstvo, ki se je kazalo tudi v izstopanju iz strokovne organizacije.27 Dejavnost skupin JSZ v Domžalah in Mengšu je nato skoraj povsem zamrla. Sele po aprilski stavki 1920 so bili pogoji za dejavnost JSZ v kam­ niškem okraju zopet ugodni. Podružnici Osrednjega društva kovinarjev v tovarni Titan v Kamniku in Osrednjega društva lesnih delavcev na Dùplici sta v času splošne stavke organizirali v Kamniku demonstracije, ki so jih orožniki razbili. Zaprli so tudi več strokovnih funkcionarjev in s tem oslabili obe podružnici.28 Ceutrala JSZ je maja osnovala orga­ nizacijsko okrožje Kamnik in nastavila plačanega strokovnega tajnika, ki je poskrbel za ustanovitev JSZ v Kamniku in na Duplici ter za ob­ novitev delovanja organizacij JSZ v Domžalah in Mengšu.29 Strokovni tajnik je ustanovil posredovalnico za delo za slamnikarsko delavstvo in organiziral mezdna gibanja v Oberwalderjevi tovarni, kjer so delavke zaslužile šo vedno le po 12 do 16 K na dan. Na pogajanjih delavski zaupniki niso uspeli doseči zvišanja mezd za prihodnjo sezono. Na shodu 4. julija v Domžalah je slamnikarsko delavstvo ugotovilo, da so kriza v strokovni organizaciji in neuspehi posledica medsebojnih nasprotij in pomanjkanja organizacijske zavesti. Sklenili so, da bodo svoje strokovne organizacije preosnovali.30 Septembra in oktobra je de­ lavstvo osnovalo šest skupin JSZ, in sicer v Mengšu v Slamnikarski zadrugi in v tovarni Stemberger & Mellitzer, v Domžalah pa v Lad- statterjevi,, v Oberwalderjevi in v Kurzthalerjevi tovarni ter posebno skupino za manjše obrate. 17. oktobra so delegati slamnikarskega delav­ stva na shodu v Mengšu sklenili povezati vse skupine v Zvezo slamni­ karskega delavstva, ki naj bi skrbela za urejanje mezdnih in delovnih pogojev, za strokovno izobraževanje slovenskih slamnikarjev, da bodo lahko prevzela vsa vodilna mesta, preprečevalo prihajanje tujega delav­ stva, ki najbolj škoduje delavskemu gibanju, ter omejila samovoljo pod­ jetnikov pri sprejemanju in odpuščanju delavstva. Po mnenju zboro- valcev bo delavstvo lahko doseglo osamosvojitev le z ustanavljanjem lastnih slamnikarskil» zadrug. Na shodu so obsodili nepremišljena se­ bična dejanja nekaterih delavcev, razpravljali so tudi še o nujnosti izobraževalnega dela in vključevanja delavstva v Delavsko zvezo, da si pribori svojega zastopnika v ustavodajni skupščini.31 Zveza slamnikar­ skega delavstva je takoj po svojem osnovanju 7. novembra poslala vsem podjetjem zahtevo za zvišanje mezd, deželni vladi pa prošnjo za brez­ poselno podporo. Ker se je začetek sezone zopet zavlekel, je delavstvo " Večerni list 4. II. 1920 št. 27. M Poverjemiétvo za notranje zadeve fase. XII/1920 v Državnem arhivu SR Slovenije. " Večerni list 20. V. 1920, št. 114 An 24. VI. 1920, št. 142. 50 Večerani list 15. VU. 1920, št. 157. « Večerni list 21. X. 1920, št. 240. 372 zaključilo z delnim uspehom mezdno gibanje šele v marcu, in še to ne v vseh podjetjih.32 Mengeški skupini JSZ sta pokazali veliko aktivnost še ob občinskih volitvah 5. maja 1021. za katere so postavili delavsko kandidatno listo pod nazivom Neodvisna stranka SLS. Dobili so 5 od­ bornikov, prav toliko kot uradna SLS.33 Po končani sezoni so strokovne organizacije slamnikarskega delav­ stva obnovile svojo dejavnost šele decembra 1921. Namesto šestih skupin so osnovali dve, eno v Mengšu in eno v Domžalah. V podjetju P. Lad­ sfütter je delavstvo doseglo še isti mesec zvišanje mezd za 15%. Sredi januarja 1922 so se zastopniki domžalske in mengeške skupine JSZ dogovorili za skupno nastopanje v mezdnih gibanjih in drugih akcijah.** V začetku februarja se je delavstvo pritožilo pri P. Ladstätterju, kjer je delalo že 4 tedne dnevno eno naduro brez zakonitega 50% povišanja mezde. Na to pritožbo je podjetnik odgovoril z odpustom predsednika skupine JSZ in odklonil kakršnokoli pogajanje. 7. februarja je 122 de- luvcev in delavk začelo stavkati z zahtevo po zvišanju mezd za 50% in po ponovnem sprejemu odpuščenega strokovnega funkcionarja na delo. Ladstütter je šele tretji dan stavke pristal na pogajanja. 10. fe­ bruarja so delavski zaupniki dosegli 10% povišanje dnevnih mezd, 5% zvišanje akordnih plač, priznanje delavskih zaupnikov, plačilo 50% poviško za nadure, odpuščenemu predsedniku skupine JSZ pa je pod­ jetje priznalo odpravnino v višini enotedenskega zaslužka. V enaki viši­ ni so nato dosegli zvišanje plač tudi delavci v drugih domžalskih slam- nikarskih tovarnah. Tudi mengeško slamnikarsko delavstvo ni dobilo v sezoni 1921/22 povišane mezde glede na porast draginje. Skupina JSZ se je odločila, da si jih izvojuje s stavko. Povod zn stavko je bilo nekorektno ravnanje delovodje, ki je deluvslvo obtožil kraje slamnikov. 22. aprila 1922 so začeli stavkati delavci. Zahtevali so odpust delovodje, razjasnitev tat­ vine, zvišanje plač za 50%, izpločilo 50% poviška za nadure in pri­ znanje kvalificiranosti delavstva. Po dveh dneh stavke je podjetje vseh 28 stavkujočih delavcev odpustilo. 25. aprila je tudi 48 delavk premagalo strah pred odpustom in začelo stavkati. Naslednji dan so se začela po­ gajanja. Dr. Stemberger je bil prisiljen kaznovati delovodjo s strogim ukorom in mu dati navodila za korektno postopanje z delavstvom. Pre­ klical je tudi sum o delavskih tatvinah, mezde je moral zvišati za 30%, obljubil je tudi, da bo ponovno zaposlil dva odpuščena strokovna funkcionarja. Nikakor pa ni hotel pristati na 50% povišek za nadure. Delavstvo je nato izjavilo, da jih bo izterjalo na obrtnem sodišču. Stav­ ka se je končala 27. aprila.35 Navedeni stavki sta bili zadnji večji akciji slamnikorskega delavstva v Domžalah in Mengšu. Za strokovne organizacije slamnikorskega delavstva v obravnava­ nem obdobju velja v polni meri ugotovitev razširjene seje načelstva a Nwì Pas It. III. 1921, št. 56 in 51. 5. 1921, št. 72. 3S Nor.i čas 10. V. 1921. a> Novii cas 12. I. 1922, št. 9. 84 Inspekciju dela fuse. П v AIZDG; Tomaž Smole in Janez Koželj, ustna vira. 373 JSZ 9. IX. 1934, da so se v JSZ v povojnem obdobju organizirali pred­ vsem delavci in delavke, >ki še niso bili prekvašeni z močno delavsko zavestjo, ki še niso bili notranje prepričani o nujnosti strokovne orga­ nizacije. Pri JSZ so bili člani bolj zaradi versko-političnega gledanja in opredelitve kot iz strokovnega«.3* Mimo notranjih slabosti strokovnih organizacij, pa je tudi stalno nazadovanje slamnikarske industrije po 1914 imelo za posledico, da je slamnikarsko delavstvo doseglo v svojih bojih le skromne uspehe. H Jugoslovanska strokovna, zveza fase, I v AIZDG. 374