Poglavitna naloga ljudskih uriteljcv. (Napisal Ivan Tomiič.) Se vedno se nabajajo ljudski učitelji, ki nienijo, da nimajo druge naloge, kakor da sebi izročeno mladino uče brati, pisati, številiti, nemščine in pa sim ter tje nekoliko petja. Ali to so krive tnisli, in dokler se jih bodo naši ljudski učitelji deržali, ne bode ljudska šola donašala onega sadii, kterega deržava od nje zahteva. #Se za šolo, ampak za življenje se moramo učiti", je stara in resnična prislovica. Pravi namen našega kratkega življenja se pa nikakor ne doseže samo z branjem, pisanjem, številkanjem ali še celd s poptujčevaujeni saniega sebe, anipak doseže se vse po drugi poti. — Ako ne bi inieli Ijudski učitelji druge naloge, nego po svojih krivih mislib, da bi podučevali samo v zgoraj omenjenih naukih, čemu so nam potem učiteljska seminišča in drugi zavodi, v kterili se učitelji izobražujejo in za svoj imenitni pusel pripravljajo! Mislini, da bi bili vsi učiteljski zavodi odveč, kajti o neki dobi so bili tii pa tani tudi stari pastirji, krajači in čevljarji Ijudski učitelji in to brez vseh učiteljskili pripravnišnic; kajti drugcga se ni zaht«:valo od njih, nego da so znali brati in pa sim ter tje nekoliko pisati in številiti. Naloga naših sedanjih Ijudskih učiteljev mora biti tedaj veliko važnejša in imenitnejša, nego v omenjenih nemilih časih; — in to je tudi. Poglavitna naloga vsakega Ijudskega učitelja je, da mladino izreja. Mladino izrejati se pa pravi, otroka nevednosti oteti in mu perve podstaje njegove časne in večne sreče vterjati, to je, divje korenike človeških strasti mu je treba zadušiti, nilade rane se niu morajo z mazilom svete vere celiti, in blaga, nravna čutila mu je treba saditi v Dilado serce ; serce je treba plemeniti, um bistriti s prisvojivanjem dobrih in za življenje koristnih ved, ako bočemo, da bode otrok živabno in krepko drevesce v velikem vertu svete ccrkve in deržave. Zavoljo tega tudi izročujejo starši, cerkev in deržava svoje otroke ljudskim učiteljom, naj bi jih oskerbovali, kakoržlahtna drevesca, a ne kot malovredne, krive in pohabljene divjake. Iz malozmožnih otrok mora ljudski učitelj napravljati miroljubne, trezne in čverste ude velike deržave, ako če, da se deržava oživlja z novimi udi. Se nikoli nisem slišal, ne bral, da bi bili ljudje polni raznoternih znanstev, a revni na čednosti in kroposti osrečevali ali poedinu ali pa vesoljne življenje v kaki deržavi, kajti človek, ki ima slabo, sprideno serce, rabi tudi svoja znanstva, ki si jih je pridobil, le na liudoben način; a človek, ki ne stopa od pota čednosti in kreposti, rabi um in vsa svoja s težo si pridobljena znanstva le na prid in korist svojega bližnjega. — Ljudski učitelj ima nježno mladino že v pervi dobi njenega cvetja pri sebi, in to no samo eno uro, anipak po več ur na da». Ako tedaj ueitelj odgojnikovo nalogo dobro izveršuje, mu ne bode veliko trudastalo, da pozneje tudi um svojih nialih bogati s koristnimi vedami. Mladina bode na ta način podoba pridne bučelice, ki v sredi strupcnih rastlin išče sladkega medii. Da bi tedaj Ijudski učitelj temložeje spolnoval svoje težavne, odgojnikove dolžnosti, napišem tii sem naslednja pravila: 1) Kedar stopi nježni otročiček pervikrat v šolo, naj si ga ima Ijudski učilelj od tc ure, kot svojega lastnega otroka, veseli naj ga, da morc biti oče, ki mu bode skerbel za njegov dušni in telesni blagor; ponos naj mu bo, da iuu je duša izročena, da jo vodi in pripravlja za svetno in večno življenje. Otrok se rad ozira na svojega upitelja, ga spoštuje in časti, ter serka vse nauke, ki pridejo iz ust njegovega rejnika. Zavoljo tega naj Ijudski učitelj prav po očetovski ljubi svoje nedolžne olročiče. 2) Ljudski učitelj naj bode pohleven in prijazen s svojo šolsko mladino. Z ostrostjo, s terdim besedovanjem, z zaničevavnim pogledom ne bode učitelj nikoli kaj prida pri svojih otrocih opravil. Nagla in liuda plolia pokonča vse mlade rastlinicc , ki snio je ravno v zemljo vsaiiili. 3) Ljudski učitelj naj da otrokoiu v početku uekoliko več prostosli v govurjenji, izrazovanji in njiliovi vnanji ponaši. Pri taki prostosti bode laliko zapazil rano, na kteri otrok bolelia, in enako dobremu zdravniku, bode tudi našel in rabil pripravno zdravilo. S pohlevnostjo in zaupljivim otročjim vedenjcni izbudil bo v otrocih odkritoserčnost in Ijubczen do resnice; a z ostrostjo in preresnobnim ravnanjeni zgojii si bode santo bojazljive, terdovratne in časoma celd svojeglavnc otroke, ki si bodo šolo mislili kot ječo, v ktero so zaperti; berž pa, ko bodo zopet osvobodeni svojega zapora, bodo ti otroci surovi in zreli hudobneži. 24* 4) Pred vsem drugiru naj učitelj otroke privaja rednosti. Kjer je red, tam se vse dobro pospr.šnje. Poglejmo v ulnjak, kakšen lep red tii kraljuje! — Nered podira. Učitelj naj tedaj otroke privaja, da se bodo vselej v šolo prišedši na svoje odločeno mesto usedali, svoje knjige in drugo šolsko robo inipli v lepeni redu, da bodo glavo, roke, noge in ves svoj život vredovali po pravilih, da bodo v lepem redu hodili v klop in iz klopi, se po ulicah lepo obnašali, ali da kratko rečem — da bodo povsod in v vseh rečeh ljubili rednost. 5} Nadalje naj učitelj otroke privajo, da bodo snažni, budi si na telesu ali drugih vnanjih rečeti, ako želi', da mu bodo otroci varčni in zdravi; kajti nesnažnost izpodjedn Ijubo zdravje in slabi človeškega duha, snažnost pa krepi ne le samo teld, atnpak tudi duha. Ako so otroci vajeni, da imajo svojo obleko, knjige itd. vedno lepo snažne in čiste, ioieli bodo te reči dolgo, je bodo varovali, in tako svojim staršem dokaj stroškov prihranili. 6) Učitelj naj vadi svoje otroke, da bodo pokorni. Kjer ni pokorščine, tani ni pravega spoštovanja do učitelja, do njogovih besedi in tudi ne do šolskih postav. Pokoršcina rodi spostovanje, spoštovanjc rodi Ijubezen, Ijubezen pa je v radovoljnem spolnovanji vseh postav. Pokoren otrok ne bodc nikdar kalil mirii ne v šoli, ne v srenji, in potem takem tudi ne v deržavi; kajti pokoren sin je veseJje in radost svojemu očetu. 7) Privajali se mora tudi ljubezen do bližnjega. Zarad tega ne sme učitelj nikdar in nikuli terpeti, da bi otroci eden drugega tožili, kajti s tem se zbuja pri otrocih nagdn do opravljanja, razžaljenja, laži, napuha itd. Otrok največ nedolžno zatožen, nima nikoli pravega zaupanja in prave Ijubezni do svojega učitelja. Enake tožbe v šoli pa tudi napravljajo ninogo sovraštva in neprijateljstva nied otroci. Učitelj naj tedaj privaja svoje otroke k složnosti in prijateljstvu. — Sanio pridnost in čednost naj vclja v šoli, na vse drugo pa, kakor na stan, rod, osebnost staršev itd., naj se ne ozira. Otroci revnih ali bogatih, inienitnib ali priprostih staršev naj bodo učiteJju v šoli enaki. 8) Posebno pa mora ljudski učitelj delavnost svojim malim priporočevati, kajti sterpljiva delavnost zbuja pri otroeih Ijubezen do dela. Učitelj naj nikakor ne terpi, da bi otroci v šoli lenovali in brezskerbno v klopeh sedeli, ampak pazi naj na to, da bodo vsi imeli dovolj priniernega dela in opravila, ako hoče, da je obvaruje gerde in toliko škodljive lenobe. 9) Najbolj pa naj gleda učitelj, da bode nježno mladino vselej izrejal v strahu božjem, kajti strah božji je začetek modrosti. Strahu božjemu no moremo primerjati ne bogastva, ne drugih dragocenosti. Strah božji ima na desnici dolgo živIjenje, in na levici bogastvo in vdičanstvo. Z Bogom vsaki dan začenjaj, z Bogom ga Zopet dokončuj; pri vsakem delu daruj Bogii serce, z eno besedo: Delaj vse z Bogom za Boga! Te navedene točke so gotovo poglavitna naloga vsakega Ijudskega učitelja; kajti otrok, ki Ijubi red, snažnost, pok«rščino, delo in je poleg lega se pobožen iu živi' v strah ii božjem, ne bode zamujal nobene priložnosti, dane bi tudi izobraževal .svojega uina z otiimi vedanii, ki ga delajo , da je vreden in sposttben nd v deržavi in cerkvi.