Ivan Razpotnik Skrivnosi zelene jame (Čudovifl dožlvljafi dveh deCkov) Kako je prišla Cvefana v Estero Morda je preteklo četrt ure od tedaj, ko je Cvetana tako tajin-stveno govorila po telefonu z nekim Medom. Naenkrat sta zaslišala de-čka trkanje. »Medo je prišel,« je razložila Cvetana, šla zopet k svi-leni tapeti in gotovo pritisnila na kak skrit gumb. Stena se je takoj razdelila in v praznem prostoru se je pokazalo neke vrste dvigalo za jedila. V njem je stal zamorček, ki je držal v rokah zvrhan pladenj različnih zapeljivo dišečih jedi in dobrot. »Meni se že tako sline cedijo po tistile prekajeni šunki, ki jo že kar od daleč duham, da se niti čuditi več ne morem črnemu dečku!« je izjavil Tomo, Branko pa je menil: »Odkar sem v Esteri, sem se že davno nehal čuditi!« »Midva tudi, kajne, Medo?« S temi besedami je odvzela Cvetana malemu črncu pladenj in ga vablji-vo položila pred Toma in Branka. Medo se je široko režal, tako da je bilo videti vse njegove kot slo-nova kost blesteče zobe. Potem je smuknil zopet v dvigalo ali kar je že ta naprava bila. Cvetana je pri-tisnila na gumb in stena se je za-prla. Tomo in Branko pa sta se z neznanskim tekom lotila dobrot na mizi. H koncu si je še vsak izmed njiju iz male sadne košarice vzel po eno lepo, zlatorumeno banano. Cvetana pa je zamišljeno zobala jagode velikega rdečega grozda. »Sedaj pa konec s pojedino!« je zaklical Tomo. »Torej, Cvetana, pripoveduj!« »Prav rada,« je rekla deklica in se udobno razleknila na stolu. »To-rej poslušajta! Sedaj je morda pre-teklo že eno leto od tega, tedaj sem se vozila s svojim stricem na njegovi jahti zadovoljna in brez skrbi po svetu. Pristali smo z ladjo, kjer se nam je zahotelo, in zdi se mi, tovariša, da sem na ta način vi- dela že več sveta kakor marsika-teri ladijski kapitan z belosivo mor-narsko brado!« »Zavidanja vredno!« je zamr-mral Tomo, Branko pa je menil: »Tri sto zelenih, tvoj stric mora biti pa zelo bogat človek!« »Da,« je pri-trdila Cvetana, »to je brez dvoma.« »Srečna deklica!« je vzdihnil To-mo. Temna senca je hušknila pre-ko svetlega obraza Cvetane. »Da, dečka, to se samo tako zdi. Če pa pomislita, da nimam več staršev, potem se vama moja usoda ne bo zdela več tako rožnata. Gotovo mi ni pri stricu Mirku ničesar manj-kalo in potovanja so sama na sebi prav lepo razvedrilo, toda vzlic te-mu sem se zdela sama sebi prav zapuščena in osamljena. Na stri-čevi jahti je bil star krmilar Erlen, po rojstvu Norvežan, ki je bil ved-no zelo prijazen z menoj. Rada sem sedela v njegovi sobici na la-dji. Igral mi je na harmoniki raz-lične mornarske pesmice in pripo-vedoval povesti. Erlen jih je znal silno veliko. In glej, nekoč mi je povedal neko čudovito povest, ki jo je slišal od svojega pradeda in ta od prapradeda. Pravil mi je o ču-dežnem mestu pod morsko gladino, o tajinstveni Esteri, katere od bo-gov prekleti prebivalci so obsoje-ni, da ne morejo že nešteto stoletij niti živeti niti umreti, temveč daleč od sončne luči životarijo večno življenje v temi in senci. Povedati vama moram, da sem se od kraja smejala tej povesti. Nisem je mo-gla verjeti. Toda Erlen mi je pri-segel, da je njegov praded nekoč sam zašel s svojo ladjo tja, kjer je bil dohod k potopljenemu mestu. Imenoval je tudi ime nekega moža, s katerim je doživel vse to...« »Ali je bilo možu ime Mihajlo Antič?« sta vprašala Tomo in Branko kakor v eni sapi. Začudeno ju je pogledala Cveta-na. »Mislim, da mu je bilo zares tako ime,« je pritrdila. »Toda od kod vesta vidva ...?« »To je pa najina povest,« se je smehljal sedaj Tomo. »Ta pride pozneje na vrsto. Kar naprej pri-poveduj, Cvetana!« »No, lahko si mislita, da sem bila strahovito radovedna. Zahote-lo se mi je doživljajev. Če je bilo res na svetu tako mesto, potem sem ga hotela z lastnimi očmi vi-deti. Erlen sprva ni hotel ustreči mojim predlogom in prošnjam. A jaz nisem popustila. Menila sem, da bi samo malo pokukali v Estero in zopet izginili, če bi nam tam ne prijalo. Kako malo sem takrat ve-dela o Esteri! Potem, ko se je Erlen dolgo časa obotavljal, je slednjič privolil. Pripravili smo vse potreb-no. Na ladji mojega strica je bil tudi Medo, mali zamorček, katere-ga smo enkrat na pol sestradanega našli na obali afriškega obmorske-ga mesta in vzeli s seboj. Medo mi je bil zelo vdan. Sicer ni razumel, kam bomo šli, toda odšel je navdu-šen z nami. Torej, dečka, Erlen je poznal »Otok z volčjo glavo« in jamo, v kateri stojita kovinasta stražnika, ki sta ju vidva gotovo ravno tako preslepila kakor mi trije. Dospeli smo v mesto. Erlen se je povsod prav dobro spoznal in dolgo časa smo se lahko skrivali v mestu. To-da končno so nas meščani vendarle iztaknili in nas zaprli v zrcalno dvo-rano. Ampak eden izmed prebival-cev Estere je imel usmiljenje z na-mi. Ta mož zavzema v »zlati hiši« zelo odlieno mesto. On je bil, ki nam je razkril tajnost zrcalne dvo-rane in skril mene v tole sobico, ne da bi kdo od ostalih meščanov kaj slutil. Priskrbel mi je obleke. Erlen in Medo pa stanujeta v nekem dru-gem prostoru. Na mojo željo je uredil Erlen telefonsko zvezo med nami. Aparaturo je izdelal v začu-denje mojega esterskega pokrovi-telja čisto sam. Ni sicer prav točna, toda svojemu namenu prav dobro služi. Meda lahko vsak trenutek pokličem k sebi, on mi streže in mi prinaša jedila in pijače. Lahko pa grem, kakor sem vama že povedala, tudi na vrt na sprehod. Toda ver-jemita mi, vse skupaj ni prav nič drugega kakor navadno ujetništvo.« »Kako se imenuje tisti meščan Estere, ki te varuje?« je vprašal Branko. »Don Fernando,« je odvrnila Cvetana. »Vedeti namreč morata, da je ta mož pri potopu mesta iz-gubil svojo hčerkico. Trdi, da sem zelo podobna temu otroku in zato je z lastno življenjsko nevarnostjo rešil mene in moja tovariša pred gotovo smrtjo. Radi tega me tudi noče izpustiti! On sam bi nam la-hko pomagal k begu, ampak tega ne napravi. N asprofno rOnemogo-čuje ga. Po njegovem mišljenju je morda to dobro, toda ...« »Toda ti se moraš počutiti, ka-kor da bi te stražil duh,« je končal Tomo Cvetanin stavek. »Tako nekako je,« je odvrnila. »Vsi prebivalci Estere so nekoliko neprijetni in če mi don Femando tudi dobro hoče, se ga včasih vse-eno nekoliko bojim. Glejta, ker nisem nikdar opustila upanja, da bi enkrat spet prišli sem radovedni zemljani, sem si s pomočjo Erlena uredila skriven vhod v mojo sobi-co. Človeško roko, ki jo je Erlen našel v neki stenski duplini, smo namestili namesto kljuke. Rekla sem vama že, da naj bi to bil nekak preizkus hrabrosti jetnikov, ki so jih prebivalci Estere zaprli v zrcal-no dvorano. No, vidva sta ga pre-stala in mislim, da bomo lahko en-krat skupaj odšli iz tega morskega sveta!« »Na vsak način tvoj pokrovitetj ne sme izvedeti ničesar o najini navzočnosti,« je menil Branko. Na-to so si dali vsi trije svečano roke in obljubili, da bodo pogumno dr-žali skupaj, naj pride kar hoče. (Datje prihodnjič)