FILOZOF  MATIJA  HVALE (Uvod k razpravi »Matija Hvale in njegova filozofija«)
Al m a   Sodnik-Zupanec
Leta 1513 se je pojavila na knjižnem trgu cesarskega mesta Hagenau v Elzaciji knjiga o problemih filozofije prirode. Natisnjena je bila v tiskarni meščana Henrika Grana in je izšla na stroške založnika, knjigarja Janeza Rynmana. Ta knjiga predstavlja eno od najobširnejših in najbolj temeljitih del filozofske literature tiste dobe. Napisal jo je Matija Hvale. Po sedanjem poznanju gradiva je to delo najstarejši tisk filozofa Slovenca. V listinah in v knjigi sami se glasi njegovo ime Quale ali Qua'lle.
Razprava bo najprej podala Hvaletovo življenje in okolje, v katerem se je udejstvoval, kolikor moremo to rekonstruirati iz ohranjenih virov. Sledila bo analiza spisa. Hvaletovega dela pa ne h\ mogli pravilno prikazati in oceniti, če ne bi upoštevali tistih gibal, ki ISO dajala značaj zavodu, kjer je deloval. Zato je potreben podrobnejši prikaz študija, posebej filozofskega študija na dunajski univerzi, upoštevajoč njeno začetno rast ob ustanovitvi (1365). njeno propadanje kot sTednjeveške institucije, nato njeno borbo za humanistično preobrazbo in končno podobo humanističnega Dunaja na njegovem vrhu. Med stopnjo sholastike in stopnjo razvitega humanizma je doba boir^be za humanistično uveljavljanje. In to je doba Matije Hvaleta.
Njegovo življenje, njegovo osebo in okolje bomo spoznali iz virov, ki si jih hočemio sedaj ogledati. V njihovo osvetlitev bom dodala nekaj komentarja.
Najprej: Quale je transkripcija za slovensko ime Hvale in pomejii tistega, ki se hvali, recimo Hvalež.^ Polatinjeno ime bi se glasilo n. pr.
^ Hoff, Gemalde von Krain, 1808, III, str. 120, navaja med pisatelji 16. stol. ime Quale in v oklepaju Hvale, od tod povzame Dimitz II. str. 67: Qualle, Hvale alil Hvala; ime in včasih naslov knjige omenja n. pr. še Klim, MHVK 1852, Kink, Geschichte der kaisl. Universitat zu Wien, 1854f, Aschbach. Geschichte der Wiener-Unive.risdtat II, 187? (v seznamu dekanov), Kavčič. Znameniti Slovenci, JMK 1899, str. 6 s (več neizpriičanih trditev), Gruden, Zgodovina slovenskega naroda. Ne imenuje Hvaleta n. pr. Pohlin, Bibliotheca CarniolJae, Bolničar, Bibliotheca Labacensi>s puhlica. Knjiga je danes redka, NUK ima dva primenka, prav tako Nacionalna knjižnica na Dunaju, dunajska Univerzitetna knjižnica je nima.
392
LaiKlator (sui), kakor so pola-tinjena imena Agricola — Kmet, Gallus — Petelin in podobno-. Po iedanji igeografski opredeljenosti ga viri imenujejo Carniolanus (Kranjec). Rodil se je v Vačah pri Litiji,^ njegovo rojstno leto ni ugotovljeno. Ne poznamo njegovih domačih razmer. Bil je verjetno sin slovenskega podložnega kmeta, morda uslužbenca na enem bližnjih gradov (Lebek, Vernek), vsekakor nadarjen, sposoben otrok, ki mu je uspelo, da se je kot mož uveljavil v enem tedaj vodilnih evropskih kulturnih žarišč. Živel je v dobi. ko je bilo slo-venskoi ozemlje razdeljeno, brez samostojnega političnega, gospodar-sikega in kulturnega središča. V iakih razmerah so morali odhajati v tujino tisti, ki so si hoteli pridobiti višjo izobrazbo in se posvetiti poklicem, za katere je bila taka izobrazba pogoj. Odtrgani od doma. brez možnosti, delovati v smislu pridobljene izobrazbe med svojim ljudstvom, so po večini izgubili zvezo z njim. Raznoteri so bili nagibi, ki so usmerjali študente na to ali ono univerzo: včasih delovanje uglednega rojaka na tuji ustanovi, priporočali so se njegovi podpori pri začetnih težavah novega življenja, večkrat je odločala želja doseči najbližjo univerzo, drugič stremljenje spoznati daljnje kraje in 6bičaje, saj so se študenti tudi radi potepali, nagibal je vsekakor sloves posameznih univerz, včasih gospodarski in politični interesi. Uspešna trgovina z vzhodom je na primer usmerjala švicarske študente, da so proti koncu 15. stoiletja v velikem številu posečali univerze vzhodne Nemčije, Dunaj in celo Krakov,^ ki je bil važno križišče prometa in velikih trgovskih poti; študente iz habsburških dežel je tja usmerjala habsburško jagelonska politična zveiza. V dobi, ko je začenjal Hvale svoje študije, dobimo na Dunaju družbo mož slovenskega pokolenja, delujočih na vodstvenih položajih. Sem spadajo zlasti: Tomaž Prelokar,* Briceius Preprost,^ Jurij Slatkonja,' Bernaril
- Arhiv dunajske univerze: Liber Actorum facultatis artium IV-f 69 b-71 a, enako v Hvaletovi publikaciji: Mathias Qualle ex Watsch Carniolanus.
' Prim. G. Bauch, Deutsche Scholaren in Krakau in der Zeit der Renais-sance {1460—1520). Breslau 1901.
' Tomaž Prelokar (Thomas de Cillia) r. o. 1420 v Celju ali njegovi okolici, u. 25. aprila 1496 v Konstanzu. Leta 1446 imatrikuliran na dunajski univerzi, je tam postal magister artium (1451), pozneje doctor utriusgue iuris. Kot svetovalec Friderika III. je imel razlilčne zauipne funkcije, od 1480 je bil dunajski prost in kot tak univerzitetni kancler, 1491 škof v Konstanzu. Tomaž Prelokar je bil vnet pristaš humanističneiga gibanja, ugledna osebnoist in mu je bila zaupana naloga, da je od 1471—1474 vzgajal cesarjevega sina Maksimilijana;   bil  je  prvi   humanistični   učitelj   bodočega   cesarja,   pospeševalca
393
Pepger in Pavel Oberstainer. Morda je sloves teh imen privabil Hvaleta na Dunaj. Ni pa izpričano, da je tu študirali, zakaj arhivalno gradivo dunajske univerze pove le, da v glavno univerzitetno matriko ni bil vpisan. Po takratnem običaju se je lahko vpisal v matriko, ki so jo vodili po »nacijah«, kjer je bil odločilen kraj rojstva, za Hvaleta torej avstrijska nacija (Carniolanus); v arhivu te listine niso več ohranjene. Možno je, da je študiral na univerzah v Italiji, kamor so tedaj pogosto odhajali naši ljudje, n. pr. v Padovi, Bologni, Ferrari, Sieni itd. Nepojasnjeno je torej še, kje in kdaj se je naš filozof šolal, dosegel akademsko stopnjo bakalavrija, licenciata, magistra in bil sprejet v zbor učiteljev kot magister artiuni et philosophiae.
Prvi vir o Hvaletu nam je korespondenca znamenitega švicarskega humanista J o a h i m a V a d i a n a. Od tod povzemamo, da je bila dunajska univerza območje Hvaletovega profesorskega udejstvo-vanja. Ohranjeno^ je pismo z dne 13. maja 1515, kjer se oglaša Vadianu njegov nekdanji sošolec Matija Kretz, spominjajoč ga, kako sta leta 1502 kot novinca skupaj začenjala svoj študij na Dunaju v študent-
humaniističniti ciljev. Prim. H. Goehler, Das Wiener DomkapDtel von seiner Griindung bis 1554, Dissertatioii, Wien 1932 (z navedbo literature).
" Briccius Prepirost, r. v prvi polovici 15. stol. v Celju, u. 29. novembra 1505 na Dunaju. Od 1469 je predaval na dunajski artiistični fakulteti, zbiral je študente okoli sebe, širil je humanizem; od 1491 doctor theolog. Kot cicero-nianec se je trudil, da bi uvedel med študijske predmete Ciceronovo Rethorica nova, da bi za fakulteto pridobil več epilsov humanističnih avtorjev. S super-intendentom univerze B. Pergerjem je bil v prijateljski zvezi in ga je zastopal v njegovi odsotnosti. Pri uveljavljanju humanizma mu gre pomembno mesto. Prim: SBL Vili, 497 s, k temu še A. Horaw<iitz, Der Humanismus in Wien, Leipzig 1883, Kink GUW I, G. Bauch, Die Reception des Humanismus in Wien, Breslau 1903.
" Jurij Slatkonja, r. v Ljubljani 21. marca 1456. u. 26 aprila 1522. Študiral je na dunajski univerzi, bil sprva kantor dvornega glasbenega zbora, nato kapelnik, vodja prenovljenega zbora. Postal je središče vsega glasbenega življenja na Dunaju, prvi strokovnjak v vprašanjih glasbe, udejstvoval se je tudi na polju matematike itn asitronomije. Bil je cesarjev svetovalec in je za »zelo važne, raznotere usluge« dobil plemstvo. Kot markantna, prosvet-Ijena osebnost, glasnik, učenjak, diplomat, je izredno pospeševal napredna stremljenja. Pritegnil je krog somišljenikov humanistov, sem spadajo: Celtis, Peter Bonomo, Jakob de Banisiis, Janez Cuspitaianus, Janez Krachenberger, Jakob Spiegel, Janez Stabius, Filip Gundel, Jurij CoUimitius, Joahim Vadianus itd. Od leta 1513 je bil dunajskii škof- Prim. Aschenbach, GWU II; H. Zschokke, Geschichte des Metropolitan Capitels, Wien 1895; J. Mantuani, Musik in Wien v Geschichte der Stadt Wien, Bd. III, Wien 1907; isti Jurilj pl. Slatkonja DSv 1907; Wiener Renaissance v Klassiker der Wiener Kultur Bd. I, Wien-Zurich 1947.
394
skem kolegiju, imenovanem contuibemium litferarium ali Bursa Pontis (Prugk), da je bil tedaj nijun skupni predstojnik (praeceptor ©t con-ventor) magister Matija Hvale iz Kranjske, čigar publicirana filozofija je Rretza na moč raKVeseililaJ Hvale je bil torej 1502 magister dunajske artistične fakultete (facultas artium liberalium ali fakultete svobodnih umetnosti, ki je obsegala območje sedanje filozofsko-pri-rodoslovne fakultete), vodil je enega od glavnih študentskih domov, kjer so študentje dobivali za plačilo hrano, stanovanje in pouk. Najbolj ugiledne burze na Dunaju so bile tedaj Bursa Sprengeriana, Pontis, Rosae, Aurei montis, Llliorum, imenovane po svojem ustanovitelju ali po znakih, ki so jih imele hiše. Ti domovi so bili univerzitetne ustanove. Predstojniki so bili za časa Maksimiljana I. le magistri (ne bakalavreji), izbrani pri fakultetnih sejah na predlog dekana in potrjeni od rektorja. Funkcija predstojnika takega zavoda je bila odgovorna: mladina je prihajala po takratnem običaju na univerzo večinoma že s 16. leti, nesamostojna, potrebna vodstva ne le pri študiju, ampak tudi v vprašanjih vsakdanjega življenja. Predstojnik internata (praeceptor) je bil mladini spočetka tudi vzgojitelj, po-stopoiaa pa je uvajal študente v svet takratne znanosti, predvsem 2 obveznimi vajami (disputacijami); napredujočim je bil znanstveni vodja, sodelavec. Univerza torej ni le dajala strokovnega znanja, ni predstavljaila le celote vseh tedaj poznanih disciplin, bila je življenjska skupnost učiteljev in učencev — universitas magistrorum et studentium. Predstojnik študentskega doma je bil neredko gospodar doma (conventor, hospes), njegovo delo je bilo pridobitveno delo, bilo mu je včasih glavni zaslužek, saj je živel od dajatev študentov, zakaj plače magistrov so bile na splošno nizke, neredno izplačevane, ker je bila državna blagajna pogosto prazna.' Navedeno pismo nam
' E. Arbenz, Vadianische Briefsaminlung der Stadtbibliotliek St. Gallen I, 1508—1518, St. Gallen 1890, Nr. 51: Sed ne diutius anceps sis, brevibus te mei reminisci faciuim: anno millesimo guingenteisimo seoundo ab enixu parthenopeo condiscipuli simul fuimus simulque tirocinia posuiimus in Vienna Pannoniae in eo contubernio litterario, quod Prugk nominitant. Communis noster praeceptor et conventor fuit magister Matthias Qualle Carniolanus, de cuius publicata philosophia plurimum laetor.
* Univerzitetni internati seveda niso mogli zajeti vse ukaželjne mladine, bilo je tudil več privatnih domov, kjer je bilo življenje dosti manj urejeno. Prim. Kink, GUW II, Aschbach GWU I, K. Schrauf, Zur Geschichte der Studentenhautser an der Universitat Wiein, Wien 1893, A. Goldmann, Die Wiener Universitat (1519—1740) v Geisch. der Stadt Wien, hrg. vom Alter-thumsverein, Wien 1916, G. Kaufmann, Geschichte der deutschen Universitaten, Bd. I, n, Stuttgart 1888—96.
395
torej pove: Hvale je bil vsaj že 1502 magister dunajske artistične fakultete, vodil in oski^boval je tovarišijo študentov, med katerimi sta bila Vadianus in Kretz, nadalje naziiačuje pismo Hvaletova pedagoško filozofska prizadevanja, omenja njegovo publicirano filozofijo. ki je Kretza močno razveselila. Morda nakazuje pismo nekoliko tudi Hvaletov gospodarski položaj. Večkrat so namreč živeli magistri artistične fakultete v neugodnih pogojih: profesorji medicine so imeli svojo praksp, juristi advokaturo, državno upravno službo itd., teologi so razpolagali z mnogimi donosnimi privilegiji, artisti so se neredko naslonili nanje, sicer pa so živeli kakor so se pi:\č znašli. So pa bile tudi izjeme.
Naslednji vir je matrika dunajske artistične fakultete, seznam njenih dekanov:" 12. aprila 1510 je bil namreč izvoljen za dekana te fakultete in je izvrševal zaupano mu nalogo po takratni navadi za dobo šestih mesecev, torej do zaključka tistega študijskega leta v oktobru.
Med obveznosti dekana je spadalo poročilo o delovanju fakultete, o njenih perečih vprašanjih. Kakor danes. Tudi H\ ale je napisal tako poročilo. Acta in decanatus officio magistri Matthiae Quale ex Watsch Carniolani dnodecima Aprilis electi anno i5iO.^" Ohranjeno je v dunajskem univerzitetnem arhivu, je po vsej verjetnosti njegov rofkopis in poseben vir za naše vprašanje. Poročilo je zanimiv tekst. Prikazuje delovanje fakultete, potek šestih sej, razmere na univerzi. Posiredno pa je dana s tem nekoliko tudi podoba dekana samega. Poglejmo! V poročilu nastopajo sholastični magistri in humanistični, poznani že iz drugih virov tiste dobe, n. pr. Janez Heckmann, Janez Hueber, Tomaž Resch (s humanističnim priimkom Velocianus), Arbogast Strub, Janez Fabri, Lovrencij Motz, Janez Spiesshammer (s humanističnim priimkom Cuspinianus), Marko Rustinimicus, Ambrozij Salzer. Mihael de Vitis, Konrad Pschlacher, imenuje se tudi Kranjec Janez Juras iz Kamnika in še mnogi drugi. Ta zbor magistrov je razpravljal o izvolitvi novih članov, rešetal domače bakalavrije, ki so prosili za pripustitev k izpitom, odločal je o sprejemu baka-lavrijev s tujih univerz, magistri so se pogovarjali o razdelitvi učnih predmetov, o vsakoletni slovesni disputaciji De quolibet itd. Žal v zapisku ni podan pregled obveznih predavanj in po lastni iniciativi obravnavanih predmetov, ki bi omogočal točno rekonstrukcijo študij-
Imenik  dekanov v  dimajskem univerzitetnem arhivu.
Dunajski univerzitetni arhiv: Acta facultatiis airtium IV. f. 6<3b-f ?1 a.
396
skega načrta za tisto leto. Na seji z dne 1. septembra je dekan predlagal izpremembo študija filozofije. Ta odstavek je pomemben, ker je v tesni zvezi s humanističnimi reformami na dunajski artistični fakulteti. Hvale je namreč deloval na tej ustanovi prav v dobi, ko je bilo aktualno vprašanje preobrazbe univerze, ko so nekateri magistri ostro zavračali stara sholastična pota in iskali nova, humanistična. Podrobnejša obravnava tega vprašanja bo snov posebnega razpravljanja, prav pa je, če omenimo že tu, da je smatral Hvale kot temelj filozofskega študija filozofijo prirode in ne logiko, kakor je bilo poprej v navadi, češ da pogrešajo skoro vsi študentje poznanje pri-rodne filozofije, ker se že od otroških let ukvarjajo zgolj z nekimi jalovimi pravili logike.^'^ To je bil nagib, da je Hvale napisal dve leti pozneje svoje obširne komentarje k problemom filozofije prirode. Iz poročila izvemo nadalje, da je leta 1510 razsajala po Dunaju strašna nalezljiva bolezen. Na sejah so večkrat in dosti podrobno razpravljali o njej: da bolnica ni na primernem kraju, da je prostor nezadosten, da je nujno poitrebno kupiti novo hišo v predmestju, ki naj postane študentska bolnica. Izbrali so komisijo in ji naložili, naj poiskrbi, da se bo zgradila začasna baraka za bolne študente, dokler se kuga ne poleže. Vse te akcije je prizadevno vodil dekan Hvale. Tako se nam ob poročilu odkrivajo nekatere poteze njegove osebe: bil je odločen mož, poln pobud in nikdar ni odklonil sodelovanja. Zavzet za študijske reforme je pospeševal humanistična stremljenja, pomagal pa je tudi študentski bolnici k izgraditvi, viri poročajo, da je bila že leta 1511 res postavljena. Hvale se ni pomišljal poprijeti celo za ročno delo, in je s pomočjo tovariša in študentov prebelil pokvarjene stene predavalnice, da ne bi bila v prehudo sramoto fakulteti. Take in podobne iigotovitve so vpletene med sklepe sej. Ni čuda, da je bil ta delavni mož ob koncu dekanstva razrešen svoje funkcije »z vsoi zahvalo« (cum omni gratitudine). Način Hvaletovega poročanja je vseskozi prikupen, povsod stvaren, brez napadalnosti, ki v tekstih tiste dobe ni bila redka. Ni pa njegovo poročanje brez kritike. Iz raznih zapiskov fakultete vemo, da so bila trenja med sholastičnimi in humanističnimi magistri, pa tudi med humanisti samimi. Tudi Hvale je po nalogu svojih pomočnikov in več starejših magistrov poročal o primeru, ki je takrat vznemirjal fakulteto in vso univerzo. Šlo je za to-le: Cus-
" Quo modo ea (phy;sica, phdlosopMla naturailis) fere omnes vacare scholasticos conspicimus soliš quibuisdam logices regulis steTilibus a tenera eoruin aetate imbuti. S tem je naznačeina že bistvena izprememba v poudarku, kil so ga dajali humanisti poisameznim filozofskim predmetom.
397
pinianus,^^ z lovorom ovenčan poet, magister artium, doctor medicinae, svetovalec Maksimilijana in njegov zastopnik na univerzi (superinten-dent), je na podlagi neke pravice, ki jo je dobil od cesarja, pustil izbrati za magistra nekega bakalavrija, torej nekoga, ki za to mesto ni bil kvalificiran, ker še ni imel pravice predavati (licence). To je bilo proti statutom fakultete. Zavoljo tega je bila fakulteta vznemirjena, obrnila se je do rektorja, dekan mu je razložil težke posledice, ki bodo nujno izvirale iz tega. Rektor je z nejevoljo sprejel poročilo, obljubil je, da bo svojemu svetu razložil posameznosti. Ko so o tej stvari pozneje še mnogo govorili sem. in tja, ni Cuspinianova zadeva nikomur ugajala. Smatrali so za potrebno, da skličejo doktorje vseh fakultet k nadaljnjemu razpravljanju, zakaj bili soi prepričani, da ta stvar ne bo le v škodo artistični fakulteti, ampak vsej univerzi. Navzlic vsemu prizadevanju se je zadeva zavlekla do konca tistega rektorstva in je ostala neodločena in neprerešetana, kakor se zgodi z večino primerov. Hvale še dostavlja: marsikaj bi bilo treba pogoltniti, kar se zdi, da je pametneje molče preiti (multa hic sorbenda forent, quae consultius praetereunda sunt). Kaj se skriva za temi besedami? Gotovo je z njimi izrečena kritika, prav tako gotovo je, da ne velja le Cuspinianu, za kar govori že sama formulacija. Kritika ka-rakterizira razipoloženje, ki je bilo večkrat viharno. Ne bo uspelo izčrpno prikazati tega primera, dokler ne poznamo posameznosti, o katerih je govoril takratni rektor Udalrih Kaufmann. Vemo le, da je Cuspinianus pravice, ki mu jih je dajal visoki položaj, v navedenem primeru porabil za odločitev, ki je bila proti obstoječemu fakultetnemu statutu. Zato je Hvale ugotovil, da ta stvar »nikomur ni ugajala«, se pravi tudi humanistom ne, ki so bili takrat (1510) že močno zastopani ina zavodu.
Zavoljo nezadostnega gradiva ne bomo mogli pobliže obrazložiti konkretnih razmer, v katerih je izvrševal Hvale svojo dekansko funkcijo. Skušam jih le naiznačiti, upoštevajoč nekaj poznanih dejstev. Kot viri prihajajo v poštev fakultetni zapiski, razna posvetila v humanističnih publikacijah, korespondenca humanistov. Pisma slavnih mož (Epistolae clarorum virorum, 1515/17, Pisma mračnjakov (Epistolae obscurorum viroTum, 1515/17), Dnevnik Janeza Ecka (Diarium itineris Viennensis, 1517) in še to in ono. V tej z\ezi sem se poslužila predvsem široko razpredene humanistične korespondence: Celtisa (edit.
" Cuspinianus, r. 1473 v Schweinturtu, u. 19. aprila 1529 na Dunaju; bil je večkratni dekan in rektor univerze, znan tudi po raziskovanju zgodovine in kot pomemben diplomat. Pri humanistiih je bilo izpremenjeno ime vnanje znamenje izpremenjene HLiselnosti.
398
Rupprich), Cuspiniana  (edit.  Ankwicz)  in Vadiana   (edit. Arbenz); v njej dobimo marsikateri dragocen namig.
Ko skušamo predočiti značilnosti v univerzitetnem življenju tiste dobe, izstopa njegova razgibanost, borba nasprotij med starim in novim, med predstavniki sholastike in novo potjo humanistov. To seveda ne velja le za diunajsko' univerzo, podobne težnje so se pojavljale tudi po drugih univerzah, n. pr. v Erfurtu, Ingolstadtu, Baslu, Leipzigu^'' itd. Šlo je za nasproitja, ki jih je sprožila nova meščanska družba, za zahteve, ki so zajele vse življenje in so prodirale od tod tudi na znanstvene ustanove. Ne smem^o namreč prezreti, da se humanizem ni rodil kot znanstveno gibanje, tako rekoč na akademskih tleh. Svoje korenine je im.el globlje, v izpremenjeni družbi, nastajal je iz gospodarsko in socialno okrepljenega meščanstva, ki je začelo živeti v drugačnih pogojih in imelo drugačne zahteve. Posledice tega so se pokazale v novih pogledih na svet, na življenje, na kulturo. Brez dvoma je bil to eden od virov za spore v zboru magistrov. Odklonilno stališče zastopnikov sholastike do humanistov se je pokazalo takoj, ko je začel uvajati humanistične reforme Bernard Perger,^^ takratni cesarjev zastopnik pri univerzi in magister artistične fakultete. Perger je zadel na nepopustljiv odpor in sam ni dočakal izdatnejšega uspeha. Vendar:
" Prim: Kampschuilte, Die Uiiiversitat Erfurt in ihrem Veihaltnisse zu dem Humanismus und der Reformation, Trier 1858; G. Bauch, Die Universitat Erfurt im Zedtalter des Friihhumanismus, Breslau 1904; G. Bauch, Die Anfange des Humaniismuvs in Ingolstadt, Miinchen 1901; W. Viischer, Geschichte der Universitat Basel von der Griindung 1460 bis zur Reformation 1529, Basel 1860; R. Wackerinagel, Geschichte der Stadt Basel II, Basel 1916; P. Zarncke, Die urkundTilchen Quellen zur Geschichte der Universitat Leipzig (1409—1559) Abh. der Konigl. Sachs. Gesellschaft der Wiss. 1857; G. Bauch, der Friihhumanismus in Leipzig, Leipzig 1899; Kink, GUW II; Aschbach GWU II; G. Bauch, Die Reception des Humanismus in Wien, Breslau 1903; K. Grasismann, Die Friihzeit des Humanismus in Wien bis zu Celtis' Berufung 1497 v Jahrb. f. Landeskunde von Niederosterreich XXII, 1929; W. Naf, Vadian I, St. Gallen 1944
^* Bernard Perger, r. o. 1440, u. o. 1502; 1464 magister artistične fakultete na Dunaju, 1465 imatrikuliran na medicinski fakulteti, 1476 na juridični, kjer je dosegel 1481 licenco, leta 1478 dekan nato rektor univerze. Od 1492 do 1501 superintendent univerze. Za časa ogrske okupacije Dunaja je deloval v pisarni Friderika III. kot njegov tajnik in poslanik, pozneje je postal piotonotar in avstrijski kancler. P. je znan predvsem po svoji prireditvi slovnice Gram-matica nova, iprvi tisk verjetno v Padovi 1482, nato 17 izdaj (prim. Hain, Repertorium bibliographieum); zavrgel je takrat silno razširjeni sholastični ačbenik Aleksandra de Villa-dei in je napisal slovnico že v humanističnem duhu. Pergerjev pomen pa ni le v tem, da je reformiral pouk latinščine, segel je mnogo globlje, podprt z naklonjenostjo cesarja je začel preosnovo celotnega
399
kot odločen humanist je začel odprto borbo z zastarelimi, neustreznimi razmerami. Odpor se je nadaljeval ob prihodu in naporih humanistov Pavla Amakhea, Hieronima Balba, najhuje pa je vanj zadel Konrad Celtis (Pickel),^'' humanist evropskega formata, glasnik moderne izobrazbe na Dunaju. Celtis je razvil svoj program že na ingolstadtsfci univerzi (1492), ko je brez ovinkov povedal, da zavrača shoJastično preteklost, podobno je pisal v predgovoru spisa Apuleius, De mundo (1497), v posvetilnem pismu spisa Quaituor libri amorum (1502), v nekaterih odah in pismih. V njegov program je spadala tudi ustanovitev znanst\enih družb (sodalitates), ki naj bi uresničevale zamisel nove znanosti in izobrazbe, zlasti spada sem ustanovitev kolegija na Dunaju (Collegium poetarum et mathematicorum). Celtis je postal vodja humanističnega gibanja, šel je za tiste dni v marsičem^ revolucionarno pot. Povedal je na primer, da hoče prikazati najvažnejše govornike, pesnike in filozofe antike, njegova velika želja je bila, da bi se študentje spametovali, vzljubili staro, svetlo obravnavo pri-rodnih vprašanj in se s pomočjo prave filozofije obrnili proč od brezmočnih, vsebinsko praznih sporov o heisedah k trdnim, vse hvale
študija na artistični fakulteti in je vodil vztrajno to akcijo do svoje smrti. Prim.: Rupprich, Celtis Briefwechsel, Miinchen 1934; Bauch, Die Reception des Humanismus in Wien, 1903.
'¦"' Celtis, r. 1459 v Wipfeldu ob Mainu, u. 4. februarja 1508 na Dunaju. Nadarjeni fantič je dobil priložnost za šolanje, pozneje se je vpisal na univerzo v Kolnu in Heidelbergu, obiskal je Italijo in je postal po povratku v domovino primus poeta laureatus in Germflniia. Mnogo je potoval, posečal razne univerze (v Erfurtu, Rosto-cku, Leipzigu, Krakovu); dobro je poznal takratn'} znanstveni obrat, zato je povsod nastopal proti obstoječemu, širil je humanizem. pospeSeval prevajanje klasikov, izdajanje antičnih tekstov in njih komentarjev. Kot profesor retorike in poetike je deloval na ingol-stadski univerzi (1492—1497) in na dunajisMI (1497—1508). Ni hodil po izhojenih poteh, željan je bil sprejemati od antičnih vzorov, od sveta in življenja samega. Njegov veliki pomen ni v filozofskih naukih, saj je zanj značilna pestra, pogosto neuravnovešena zbirka misli, jasno pa je vidna nova smer: poudarjanje novih nalog, ki jih ima filozofija, združena s humanističnimi vedamii, se pravi s filološko historičnimi in matematično prirodoslovnimi disciplinami. Podobo Celtisovih prizadevanj sil narcidimo vz njegovih publikacij. Prim: Ruipprich, Celtis, Briefwechsel, Miinchen 1934, Bauch, Die Reception Hartfelder, Der Humanist Celtis als Lehrer, Jahrbiicher fiir Phil. und Pada-gogik 29 Jg; F. v. Bezold, K. Celtis der deutsche Erzhumanist, Aus Mittelalter und Rcnaisisance, Miinchen 1918 (ponatis); Th. Geiger, Conrad Celtis in seinen Beziehungen zur Geographie, Miinchen 1896; P. Joahimsen, Der Humanismus und die Entwicklung des deuischen GeJstes, Dt. Vierteljahrschr. 1930; že navedena korespondenca itd.
400
vrednim starim disciplinam (quod... vera philosophia duce ad soli-diores et veteres laudaiissimas disciplinas se convertent...). Celtis je bil prepričan, da se mora celotna univerzitetna izobrazba reformirati na temelju prave filozofije, kar je bilo zanj toliko kot na temelju humanističnih ved, zajemajočih poznanje človeka in prirode. Vse to so bile tedaj res nove misli, nov svetovni nazor, in branil ga je pred napadi, ki so se pojavljMi z različnih strani. Razpoloženje med obema nasprotnima taboroma poiučno označuje način, kako so se v pismih med seboj naslavljali: humanisti so dobili porogljivo ime »posvetni poetje«, sholastiki pa so postali «ljudje, ki žive v temi (tenebrio),« torej nazadnjaki. Se nekaj ugotovitev iz Pisem mračnjakov! Poeti da hočejo uničiti vso artistično fakulteto, univerza da bo šla po zlu zavoljo poetov, vse univerze po celi Nemčiji da gredo tako v nič in končno želja mračnjakov, naj bi počepali vsi poetje, naj bi se vse univerze združile zoper poete in humaniste, ker uigonabljajo iiniverze. Marsikaj zanimivega z nasprotne strani najdemo v Reuchlinovi obrambi zoper kolniske obrekovalce (Defensio contra calumniatores suos Colonienses, 1513). Dnevnik humanista Janeza Ecka izpričuje, da ta nasprotja na Dunaju še leita 1516 niso bila izravnana. Gotovo pa odnos med zagovorniki starega in novega ni bil vedno tako zaostren. Posamezniki so šli z večjim ali manjšim razumevanjem drug poleg drugega. Vadianus je n. pr. poklonil svoje dovtipno in tendenciozna pisano delce Gallus pugnans (Petelinji boj, 1513) doktorju teologije in univerzitetnemu kanclerju Janezu Buschu. Spis je vseboval tu in tam posmeh sholastiki, njenim akadeaniskim diisputacijam. Kljub temu je Busch poklon z razumevanjem sprejel.
In kakšne so bile raizmere med humanisti samimi? Družila jih je skupna težnja po naiprednem, čeprav so ubirali k temu cilju različna pota. V preteklost so se ozirali s kritiko v srcu in na ustih. Zavoljo strokovno nasprotnih stališč, osebne rivalitete in podobnega je prihajalo tudi med njimi do sporov. Dunajska univerza daje nekaj značilnih primerov. Sem spada odnos med Pergerjem in Celtisom. Gotovo je dajala dunajski univerzi pečat Pergerjeva humanistično usmerjena prosvetna politika. Izobraževal se je v Italiji in je ostal še naprej naklonjen italijanskim humanistom, priporočal jih je cesarju v imenovanje. Z njegovim priporočilom sta prišla iz Italije na Dunaj Pavel Amaltheus in Hieronim Balbus, prvi profesor civilnega prava na Dunaju (1494). Perger je želel pridobiti za lekturo retorike in poetike še humanista Frančiška Bonoma (brata Petra Bonoma), zanj se je močno potrudil in zadeva je dozorela toliko, da so — kot pove
401
pismo z dne 27. februarja 1493 — Bonoma že vsak dan pričakovali.^" Pa ga niso dočakali. Za lekturo se je zanimal tudi Celtis; priporočal se je Pergerju, toda zaman. Perger je hotel preprečiti imenovanje nemškega humanista. Vendar ni uspel. Poziv je dobil Celtis, ki je imel na svoji strani vplivna cesarjeva svetovalca Krachenbergerja in Fuchs-maga. Ni pa pozabil, da ga je Perger skušal poitisniti ob stran, maščeval se je s sledečim epigramom, nahaja se v zbirki Epigrammatum libri III, 3:
De Perger, scriba Caesareo.
Perger Germanas non vult cognoscere Musas,
Suspendens našo carmina nostra suo. Tergue quaterque suas supplex pulsavimus aures,
Ut Caesar nosiras vellet amare lyras. lile sed Halicos tantum putat esse poetas
Doctagiie Germanis carmina nulla viris. Non te Germana iam dicam siirpe creatum, Dum spemis patriam, perfide Slaoe, meam.
V Sorvretovem prevodu se epigram glasi:
Cesarskemu tajniku-Pergerju v album
Pergerju ni do tega, da spoznal bi Muze germ,anske,
naše mu pesmi mrze, viha ob njih se mu nos! Koliko kratov sem vendar mu trkal proseč na ušesa,
strune naj moje stori srcu cesarja drage! On pa je mnenja, da češ Italci samo so poeti,
pesmi učenih da ni najti pri nemških možeh. Več ne porečem poslej, da na deblu si zrasel germanskem,
ker domovino črtiš mojo, zahrbtni Slovan!
Epigram je zgovorna priča, kako odnosi med humanisti niso bili vedno dobri. Je pa tudi dokument za Pergerjev slovenski rod. Listine navajajo kot njegov rojstni kraj Stanz, Stainz ali Stenz. Že Denis je
'" Pismo Krachenbergerja Celtisu z dne 27. februarja 1493 in pismo Stabiusa z dne 26. februarja 1497, češ, K. se trudi, da dobi Celtis vabilo za Dunaj, nekateri pa da delujejo podtalno proti temu (sunt aliigui etiam contra hoc occulte machinati), Rupprich, Nr. 61 in 150.
402
domneval, da bi utegnil biti Perger iz Štajerske, Aschbach ga je naredil za Švicarja. Proti temu govori Celtisov epigram. V krajih ob Sčavnici (Stanz) je pomenilo ime Perger (Berger) prvotno^ vinogradnika, potem od lastniškega gospoda potrjenega upravnika (Berg-meister), postalo je lastno ime tam, kjer so hiše stalno dajale vinogradnike gorskemu gospodu. Se danes je ime razširjeno na Štajerskem, njegov slovenski ekvivalent je Gornik (gora)." Epigram govori še o nacionalnih nasprotjih, ki so se porajala na fakulteti. V našem tprimeru je šlo za nasprotje German-Slovan. Do nič manj ostrih besedi pa je prišlo tudi med nemškimi in italijanskimi humanisti. Na primer: Cuspinianus je 1511 posvetil prireditev Julija Flora Vadianu in Mariju Rhaetu. Ko je Camers (Giovauni Ricuzzi Vellini iz Camerina) v istem letu izdal svojO' prireditev istega avtorja in pripombe k tekstu, je napisal Vadianus tej publikaciji priporočilni epigram. To' je Cuspiniana silno vznemirilo, napisal je Vadianu in Mariju pismo, kjer jima očita, da sta odpadla od njega, še več, češ, izdala sta s tem germanstvo, poitalijančila sta se. Ob drugi priložnosti je imenoval Colliniitius (Gregor Tanstetter) Camersa kar »sovražnika vseh znamenitih Germanov«. Taki primeri pokažejo, da je bilo vzdušje včasih dokaj burno, čeprav so se nevihte kmalu polegle.
Predloženo gradivo nam ima namen približati Hvaletovo dekansko poročilo, situacije, ki so razgibale fakulteto.
Preidem k naslednjemu viru za rekonstrukcijo Hvaleiove podobe. Je to njegov predgovor ali p os v e t i 1 n o pismo, natisnjeno kot uvod v filozofsko delo. Važen dokument nam je zlasti ta tekst. Hvale je posvetil svoj spis Pavlu Oberstainerju.
Posvetilo se glasi:
ExcellentissiTno viro Paulo Oberstainer,
ingenuarum artium et sacrarum legum docfori,
Caesarifi a secretis etc,
Matthias Qualle ex JVatsch Carniolanus,
artium et philosophiae magister,
florentissimus gjjmnasii^^ Viennensis collega,
salutem ac sui ipsius commendationem.
'' Prim. France Goršič, VmogorsJsi, gora in gornik v Jezik in slovstvo, letnik III/5, str. 231—233; Denis, Wiens Buchdruckergeschichte 1782, Nr. 14; Aschbach GWU I, str. 573.
403
Preodličriemu možu Paolu Oberstainerju,
SDobodnih umetnosti in svetega prava doktorju,
cesarskemu tajniku itd,
pošilja
Matija Hvale, Kranjec iz Vač,
umetnosti in filozofije magister,
veleugledni član dunajske gimnazije,
pozdrav in se priporoča.
Ne piše pa samo o prijatelju in pokrovitelju, ki mu poklanja svojo knjigo, prav tako piše o samem sebi, o svojem delu, pojasnjuje nastanek spisa, odkriva namene in cilje, ki jih želi doseči, nakazuje težave, s katerimi se bori. Ob času, ko je izšla v tisku Hvaletova filozofija (1513), je bil Pavel Oberstainer že zelo ugledna osebnost na Dunaju.
Najprej nekaj podatkov o njem." Rojen je bil okrog 1480 v Radovljici, njegov priimek je bil verjetno Stainer. Oče Mihael je bil radovljiški meščan, mati Magdalena iz Št. Lenarta na Krtini pri Cemšeniku v okolici Kamnika. Šolal se je na Dunaju, potem v Bologni, naposled v Ferrari, kjer je dosegel akademsko stopnjo doktorja prava; bil je magister philosophiae in utriusque iuris (kanonskega in civilnega prava). Deloval je v dvorni pisarni, tej osrednji Maksimilijane vi ustanovi, ki je bila eno od središč, od koder je prodiral humanizem v deželo. Oberstainer se je odlikoval kot ceisarjev sveto^'alec in tajnik in je dobil za uspešno delo leta 1515 plemstvo in grb s pravico, da se odslej imenuje »von Oberstain«. Sodeloval je na dunajskem kongresu (1515), uveljavil se je z izrednim poznanjem tujih jezikov: viri poročajo, da je govoril nemško, latinsko, italijansko, špansko, francosko, hrvaško, dalmatinsko, češko, ilirsko, rutensko in poljsko. Prav zavoljo poznanja slovanskih jezikov je moral biti pri kongresnih sejah cesarju v pomoč in je bil za svoje usluge povzdignjen v viteza (miles et equ©s
" Beseda gimnazija v 16. stol. ni imela današnjega pomena, ni označevala ustanove, ki pripravlja dijake za visoko šolo, temveč je pomenila toliko kot izraz akademija in univerza. Humanisti so se radi posluževali besede gimnazija, hoteli so se namreč izogniti prejšnjemu terminu »studium generale«, ki ise jim je zdel naravnost barbarski.
" Prim. W. Goldinger, Paul von Oberstein. Ein Diplomat im Dienste Maximilians I- und Ferdinands I. v Feslschrift zur Feier des zwedhundert-jahrigen Bestandes des Haus-, Hof- und Staatsarhives 11. Bd., Wien 1951, str. 514—326; H. Goehler, Das Wiener Domkapifel von seiner Griindung bis 1554, Wiien 1932 (pri P. Oberstainerju napačni biografski podatki, ki jih je popravil Goldinger).
404
auratus). Od takrat naprej iso mu bile zaupane raznotere diplomatske naloge. Ker je obvladal umeitnosi tajnopisa, je poznal tajno diplomatsko korespondenco in je imel vpogled v vnanjo politiko cesarja. Kot stolni prost dunajski je prevfzel funkcijo kanclerja univerze (1516—1544); vpliv je imel torej tudi tu. Po smrti Maksimilijana je deloval v službi Ferdinanda I. Od leta 1524 ni več podatkov o njegovem diplomatskem delovanju, najbrž se je poslej udejstvoval le kot stolni prost in kancler univerze. Iz pisma, napisanega 1523 v Niirnbergu, je razvidno, da protestantskemu gibanju ni bil naklonjen, hotel je zapustiti čimprej to mesto propter maledicta Lutherana irritamenta. Maksimilijan je bil Oberstaiiierju izredno naklonjen, podelil mu je več posestev, osvojenih ali konfisciranih v vojni z Benetkami, dal mu je ekspektamce, to je zavezne obljube, da bo dobil cerkvene službe, ki jih je imel pravico oddajati cesar, dal mu je razne cerkvene beneficije in izjemne pravice (n. pr. rudokopa, uvoza vina na Dunaj brez carin). Užival je naklonjenost tudi pri Ferdinandu. Pavel Ober-stainer je bil visoko izobražen jurist, razgledan državnik, ki je pomagal krojiti politiko dveh cesarjev. Temu imovitemu uglednemu in vplivnem.u možu, obenem rojaku, je torej posvetil Hvale svoje filozofsko delo.
Iz predgovora izvemo, da je Oberstainer Hvaleta že davno pritegnil v svoj ožji prijateljski krog. Hvale piše: »Tvoja blagohoitnost do mene, ki sem jo okusil v Tvojih številnih pismih, Tvoje nevsakdanje dobrote, s katerimi obsipaš mene in naše ljudi, in pa priljudnost, s kakršno si me že davno sprejel v ožji krog svojih prijateljev, vsi ti razlogi mojo počastitev ne samo opravičujejo, marveč naravnost zahtevajo.« V kako ugodnem položaju bi bili, če bi nam bil ohranjen vsaj del te korespondence! Brez dvoma bi mogla pojasniti življenjsko pot našega filozofa. Zal temu iii tako. Do sedaj namreč ni bilo mogoče ugotoviti niti enega iteh pisem. Hvale poklanja svoj filozofski .spis Oberstainerju tudi kot strokovnjaku, poznavalcu obdelane problematike. Ne misli s tem obogatiti njegovega znanja (običajna formula), pač pa želi kritične, a nepristranske ocene: »beri ga... zato, da ga deneš na kritično rešeto«. Še drugih prijateljev se spominja, z zanimanjem so spremljali njegovo delo, trgali so se za knjigo iu jo v svoji nestrpnosti sproti poraznesli iz tiskarne. Že iz tega vidimo, kako aktualna je bila tedaj njegova knjiga. Hvale si je pač pridobil s svojim delom, s svojo osebnostjo na dunajski univerzi mesto »vele-uglednega člana« (collega florentissimus gymnasii Viennensis). Predgovor nas nadalje pobliže seznanja z njegovimi izobrazbenimi prizadevanji, s poti in cilji, ki  si jih je postavil kot učitelj filozofije.
405
Zlasti lepo se kaže njegov odnos do mladine: svojo publikacijo, sad nočnih ur, je s silnim zagonom napisal mladeničem, da bi jim olajšal učenje, pokazati jim hoče boljšo pot do učne snovi, ki je bila tedaj, da govorim z njegovimi lastnimi besedami, silno razvlečena in ni bila z nikakršnimi mejniki vestno opredeljena, pomanjkljivost, ki je bila vsem znana. Hvale pa hoče še več. Knjiga naj bo kažipot do koristnejših reči, kakor so se tedaj podajale. To celo večkrat ponovi. V ozadju tega stoji pač kritika sholastične filozofije, kakor se je tedaj obravnavala po univerzah in živo občutena težnja po izboljšanju študijskih razmer. Nadalje je povedal, da more o sebi z zaupanjem ugotoviti tole: z mojo pomočjo — pravi — bodo študentje na mnogih mestih spisa brali reči, ki jih pri drugih ni najti, če pa le, poiem. vsekakor niso povzete z enako kratkočo in jasnostjo. To pomeni za ono dobo vsebinski in obenem metodološki napredek, novo metodološko načelo kratkoče in jasnosti (brevitas, claritas). In noče biti sam svoj izumitelj. Zapisal je: »Ce se z marsikom in v marsičem strinjam, kdo bi me obsojal? Kaj se izvede današnje dni, česar ne bi bila človeška prizadevnost poskusila že v preteklih časih? Katera stvar je tako nova, da ne bi dišala po izvoru iz starega rajzmišljanja? Resnično, nesmiselnost bo spočel, kdor hoče pri izumljanju novega stati raje na svojih nogah, kakor pa da bi stopal po stopinjah prednikov, ki so se v vseh vrstah naukov tako zelo odlikovali.« Če hočemo Hvaleta razumeti in njegovo delo prav oceniti, moram.o vedno upoštevati nasprotja okolja: staro se umika, novo se začenja uveljavljati. Hvaletova doba ni doba razvitega humanizma na Dunaju, ampak stopnja pred njim, doba pobud, ki so rodile sadove šele kasneje. Težnja humanistov je bila gotovo že sipočetka, da krenejo po novi poti, tudi v filozofiji. Vendar se niso mogli postaviti na stališče starega izreka »rečeno-storjeno«, zakaj tedaj še ni bilo novih temeljev, na katerih je bodočnost gradila svojo filozofsko stavbo in jo postavila na mesto stare, preživele. Kar je mogel Hvale v danem položaju storiti, je storil: na steza j je odprl vrata filozofski preteklosti, a v nobeni izmed njenih struj ni videl avtoritativnega stališča. Ni postal eklektik, zanj so značilni izbor v mejah obstoječih naukov, povratek k antičnim mislecem in tipajoči poskusi priti preko teh mej. Imel je izvrsten posluh za porajajoče se nove misli, načel je nova vprašanja, humanistične poteze v njegovi knjigi so neposreden odgovor na pereče zahteve študijskih izprememb v okviru filozofskih predmetov. Zato moramo priznati, da so bili njegovi cilji visoki, zavestno se razlikujoči od preteklosti po vsebini in metodi. V poštev je treba vzeti še dejstvo, da Hvaletova knjiga ni nastala   šele   1513,   tedaj   je   bila   natisnjena,   napisana   je  bila   leto
406
poprej; vsebinsko in metodološko pa je plod dolgotrajne predavalne prakse, segajoče, kakor je izpričano, od leta 1502 naprej, verjetno pa še precej delj. In uveiljavil se je s tem delom.
Kljub doseženemu priznanju ali nemara prav zato je imel nasproitnike, ki so mu grenili življenje. Vedrina njegovega razpoloženja oib začetku predgovora se le bežno dotakne pristranskih ocen, ki jih narekuje zavist, prehaja pa ob zaključku v bridko izpoved: za nevoščljivce se ne menim, kakor tudi za tiste ne, ki jim je ljubše, da se mladina zanemarja, ko pa da bi bil kdo njim samim enak po imenu in slovesu. Jaz se s to vrsto ljudi že od nekdaj ne strinjam in se nikoli ne bom. Naj le kar naprej grizejo in jezike brusijo (dissentio enim diu ab huiusmodi et diissentiam! Porro mordeant ipsi ©t linguam exerceant...). Jaz meinim, — piše — da si bom pri mnogih že zato pridobil naklonjenost, ker sem tiste narave, ki hoče dobrim dobro in po svoji moči podpira prve negotove korake nežne mladosti na poti v svet znanosrti. Zato pa, tudi če ne bodo mogli (z napredkom) dokazati, da se je moj trud obnese! v celotnem obsegu, bodo vsaj ddbro voljo priznali in videli v meni človeka, ki po krivici trpi zaradi besa zlohotnih zavidljiveev (me eum esse censebunt, qui malevolorum rabie prematur indigne). Ob koncu se Hvale priporoča Oberstainerju, prijatelju in zavetniku, proseč ga, naj se izkaže posvečenemu mu delu in piscu samemu kar moč odločen branitelj.
Komu veljajo pravkar navedene ostre besede, uničujoča obsodba? Hvale nikogar ne imenuje, zdi se, da imena načeloma opušča. Ob gradivu, ki nam je na razpolago, iščemo zaman odgovora na vprašanje, kdo da je bil njegov nasprotnik, zlohotni zavidljivec. Sicer pa: Hvale ne govori o posamezniku, ampak o vrsti ljudi. Da so ljudje te vrste bili in ne redki, o tem dobimo v taikratni literaturi dovolj jasne in krepke izpovedi. Niso bili izjema gobezdači, ki jih je vodila zavist, ošabnost, ljudje, ki so popadali na levo in desno. Presenetljivo je, kako pogosto se pojavljajo v takratnih tekstih in v korespondenci besede kot zavist, zlohotnost, bes, napadalnost (invidia, malevolentia, malignitas, rabies, mordacitas). Tudi taki izrazi spadajo v jezikovni zaklad dobe, ki je bila sproščena, pa tudi robata in tega ni prikrivala niti v dejanjih niti v besedi. Nekaj konkretnih primerov! Erasmus Roter-damsi:i je začutil potrebo, da se v posvetilnem pismu prijatelju Tomažu Moru zavaruje pred očitki napadalnosti (Laus stultitiae 1905), v knjigi Triumphus doetoris Reuchlinis (1518) so nazorno pokazane poglavitne napake Reuchlinovih sodobnikov, med njimi ne manjka personifikacija Zavisti, motiv zavisti se večkrat pojavlja v Pismih mračnjakov  itd.  Napake  svojih  dni  je  kritiziral  tudi  Vadianus,   in
407
sicer pogoisto, znaičilnio je zlasti mesto, kjer govori o preda\anjih svojega velikega učitelja Celtisa. Ko' prikazuje vrline Celtisovih predavanj, dostavlja: Celtis ni bil popadljiv, ošaben... ni bil široko-ustnež, kar je dandanes močno v navadi."" To sodbo o sodobnikih je izrekeil Vadianus v tistem času, ko je bila v tisku Hvaletova filozofija.
Ali je bila borba neimenovanih zoper Hvaleta vzrok, da je tiskal svojo knjigo v Hagenauu in ne iia Dunaju? Kot že uvodoma omenjeno, je tisk izšel pri Henriku Granu, tiskarju v mestu Hagenau.'' Gotovo preseneča dejstvo, da knjiga dunajskega univerzitetnega profesorja ni izšla kot dunajski tisk, čeprav so bile tedaj na Dunaju zelo ugodne razmere, saj je bilo tam \ eč zelo sposobnih tiskarjev in podjetnih založnikov (Winterburiger, Vietor, Singrenius. brata Alantsee). V Ha-genau je napotil Hvaleta morda Oberstainer sam. Kot cesarjev tajni svetovalec je imel zveze s tem mestom — njegova korespondenca to izpričuje — saj je bilo središče takratne diplomacije in administracije.
Kakor ismo videli, je bilo Hvaletovo delovanje vezano na določeno okolje. O njegovih delovnih pogojih, o možnostih njegovega u^¦elja\-1 Janja moremo to in ono domnevati. Trdno pa stoji prepričanje, da je Sel svojo pot ne glede na nasprotnike, s katerimi se ni zlagal, da pa je imel tudi iskrene, vplivne prijatedje in družbo strokovnih somišljenikov, ki so visoko cenili njegove napore, priznavali dosežene uspehe. Zato nas ne bo začudilo, da je dobil tudi priznanje velikega Vadiana," tedaj že znamenitega humanista, ki se ni pomišljail, imeno-
'" loachimii Vaidiani Helvetii, De poetica ©t carminis ratione; spis je bil tiskan 1518, nastal pa je iz Vadianovih predavanj v 1. 1512/15. Prim.: W. Naf, Die Entstehungisgeschichte des Buches De poetica, Vadian-Studien IT. 1. St. Gallen 1945.
^^ F. Klun v MHVK 1852, str. 74, zmotno navaja knjigo kot dunajski tisk; tuldi pri navedbi tiskarja dobimo večkrat pomoto (Hoff, Kavčič idr.), namreč: Opera Henrici Grancivis — pravtiilno: Henrici Gran. civis in oppido imperiali I-fagenau.
¦¦- Joachiilm von Wtttt — Vadianus, r. 29. nov. 1484 v St. Gallen. u. istotam 1551: po začetnem šolanju doma se je napotil 1501/2 na dunajsko univerzo, dosegel tu stopnjo bakalavrija, licenciata, 1508 magistra in se vraščal bolj in bolj v Celtisov krog. Od 1510 do 1518 je deloval na tej univenzi kot humanistični učenjak iln kritik, posegal je na območje filologije pa tudi zgodovine, pri-rodopisa in geografije. L. 1514 ga je Maksimilijan ovenčal z lovorovim vencem. Vpisal se je še na medicinsko faikulteto in je 1517 promoviral za doktorja medicine. V študijskem letu 1516/17 je blill obenem študent medicine in rektor univerze. 1519 se je mudil v Krakovu, potem pa je preko Dunaja odpotoval v domovino, kjer se je poslej udejstvoval kot zdravnik, politik in reformatoir. Prim.: Asclibach GWU II, 593-409, W. Naf, Vadian I. Bd., St. Gallen 1944.
408
\ati Hvaletovo filozofijo »delo izredne učenosii« (opus tante artis). Po šegi humanistov je  napisal kot priporočilo  publikaciji tale epigram:
Joachim Vadiani ad Ma.tthiam Qualle philosophum praeceptorem guondam suuni Epigrainma
Quis te non laudet: quifs non super ethera tollat.
Quis non humanum munificunique putet. Te duce nature faciem formanda iuuentus
Paulatim et mundi verdle noscit opus. Te duce per numeros contexta elementa latentes
Concipit: et causam principiumgue tenet Quo niare: quo iellus (aer) quoque igneus orbis
Pendet: et eterno quo micat igne polus. Nonne hoc humanum: non donum gratius auro
Quod tenet hoc niagno quiquid in orbe vides Si sapit hec nostras iuuenum studiosa caterua
Si graiuni in paruo discere magna libro Te colet: et merita nomen super ethera farna
Tollet: ubi hoc tante perleget artis opus.
V Sovretovem prevodu se epigram glasi:
Joahim Vadianus
Filozofu in nekdaj učitelju goojemu
Matiji Hualetu
Kdo bi ti hvale ne pel, kdo ne bi te dvigal do neba?
Kdo bi ne pričal glasno: glej humanist darežljiv! Učni mladini vodnik odgrinjaš obličje narave
zlagoma v mene sveta ti ji odpiraš pogled. Ti učiš jo prvin, spojenih po skrivnih razmerjih,
znan ji po tebi je vzrok, znan je začetek stvari, morje od kod je in zemlja pa zrak in sonce ognjeno,
s čim prižiga si pol večno bleščeči sijaj. Ni to humano? Ni lepši li dar, ko da dal bi zlata ji,
to, da umeje, kar zreš v velikem svetu ti sam? Da, če razumen je trop ukaželjne mladine nam naše,
v knjigi če majhni spoznal rad bi velike reči, tvojega imena bo glas po zaslugi povzdignil nad eter,
kadar učeno le to delo bo tvoje prebral.
409
Kakšen je bil odnos Hvaleta do Vadiana? Sprva gotovo odnos učitelja do učenca. To izpričuje v začetku razprave navedeno pismo Matije Kretza, pa tudi Vadianus sam v naslovu epigram.a. Potlej se je Vadianus hitro povzpenjal do visokih časti. Že v letu 1511 ga dobimo na artistični fakulteti dunajske univerze med magist;ri »ordi-narie legentes«. Hvale in Vadianus sta bila takrat profesorja na istem zavodu. Epigram je bil torej napisan stanovskemu tovarišu. Starostna razlika pa je utegnila biti med njima precej velika, saj je videl Vadianus še 1513 v Hvaletu ne le filozofa tovariša, ampak tudi svojega nekdanjega učitelja. Za izdatnejšo razliko v letih govori nadalje dejstvo, da je imel Hvale že leta 1502 funkcijo, ki je bila redoma naložena starejšim članom zbora (seniores facultatis), namreč funkcijo blagajnika (thesaurarius).^^ Bila sta predstavnika dveh generacij, nosilca dveh programov, seveda na različnih območjih; prvi v vprašanjih filozofije, drugi na širšem polju humanističnih ved. Hvale je uresničeval stremljenja artistične fakultete, Vadianus zamisel Celtisa, čigar stolico je leta 1516 prevzel in z velikim uspehom vodil do svoje vrnitve v domovino (1518). Tako postane umljivo, da Hvale ni spadal k ožjemu krogu Vadianovih sodelavcev. Poleg v začetku navedenega mesta ne najdemo Hvale to vega imena v Vadianovi korespondenci.
Končno še tole: ko Hvale zatrjuje, da si je vso' skrb in trud naložil v prid in korist dunajske mladine, ugotavlja o njej, da se že dolgo pase po tujih pašah (ecsoticis pabulis) in se, daisi je odstavljena od mleka dojilje, z usti še ni dotaknila materinih prsi; v zadnjem času pa se je vendarle začela uvajati v domače metode in se hraniti s sadeži domačih študij. Kaj je smisel teh besedi? Pač le ta: dunajska univerza, okroig sredine 15. stoletja cenjena sholastična ustanova, je pozneje začela propadati, postopoma pa se je preusmerila, iz staromodne srednjeveške institucije je postala nova humanistična, kjer so delovali priznani predstavniki tega gibanja (Cuspinianus, Stabius, Collimitius, Spiegel, Gundel, Vadianus itd.). Z njihovo živahno prizadevnostjo je dobila propadajoča univerza zopet sloves.^* Študenti niso iskali več paše po univerzah drugili dežel. S  »tujo  pašo« je verjetno
^^ Hvaletovo dekansko poročilo.
^* Pisec pisem mračnjakov je to po svoje povedal takole: ...Kaj pa naj delam na ti univerzi, kjer je poet rektor in je tukaj sploh toliko reuchli-nistov (se. humanistov) kakor na nobeni drugi univerzi: namreč Joachim Vadianus, rektor, iln Jurij Collimitius Tannstetter, zdaj zdravnik, nekdaj matematik, in Janez Cuspinianus, cesarjev sluga in svetovalec. In nekdo, ki se kliče Tomaž Resch, in Simon Lasius, ki je rojak Janeza Reuchlina, in veliko drugih (A. Soivre, Pisma mračnjakov 1954, II. 30).
410
mislil na študij v Padovi in Bologni, morda v Krakovu, Pariziu ali še kje drugje. Univerzi v Padovi in Bologni sta imedi znamenite učenjake, bili sta mnogo obiskovani. V filozofskem pogledu sta zastopali obnovljeni averoizem, to je nauk arabskega filozofa Averroesa (1126 do 1198), ki je vseboval več novoplatonskih tez, n. pr. teorijo o enem nadindividualnem intelektu, ki je skupen vsem ljudem (Vernias, Niphus, Cremonini itd.). Franooskemu humanistu Fabru Stapuletu, ki ga je Hvale cenil, je bil ta nauk tuj, zavračal ga je.^^ Prav tako Hvale. Zato ne bi bilo čudno, če bi bil mislil s tujo pašo na ti dve univerzi. Morda na krakovsko. Tja so odhajali v velikem številu študenti iz Ogrske, Nemčije, Švice in Avstrije, med njimi je bilo tudi več Slovanov.^" Brez dvoma je imela svoj čas krako\iska univerza prednost pred dunajsko. Kakor poroča Hvale, pa so se začele te razmere okrog 1513 izpreminjati: dunajski študij je zrastel v svoji veljavi. Dunajska mladina se je ustalila na lastni univerzi, ni več odhajala drugam, kar potrjuje visoka frekvenca študentov v onih letih; nasprotno, Dunaj je pritegnil tuje slušatelje nase.
V tej zvezi še sledeča pripomba: Hvale rabi v tekstu dvakrat besedo »naši«, nostrates. Kako naj jo iprevedemo, kakšen je njen pomen? Beseda je Ciceronova. Znano je, da so se humanisti radi posluževali njegovih izrazov, pa jim niso dajali vednO' prvotnega pomena. Zato ne bi bilo čudno, če bi bil mislil s tujo pašo na ti dve univerzi. saj daje tekstu lahko različen smisel. Pregled precejšnjega števila humanističnih spisov in pisem mi je pokazal, da je beseda poanenila humanistom enako kot Ciceronu ljudi iz lastnega kraja, iz lastne dežele, domače, rojake.^^ Izraz nostrates moramo tudi pTi Hvaletu smatrati kot geografsko določilo, ne označuje pripadnosti k tej ali oni kulturni, duhovini skupnosti, ne zajema takrat aktualnega nasprotja med zagovorniki humanizma in sholastike. »Naši« piomeni pri Hvaletu na prvem mestu posvetila toliko kot Carniolani, pove, da je Ober-stainer izkazoval nevsakdanje dobrote Hvaletu in obema skupnim rojakom, Kranjcem (... tua in me nositraitesque collata beneficia). Za ono dobo bi bilo preveč rečeno, če bi nostrates prevajali kar s Slovenci.
-'* Jaikob Wimpheiling, Diatriba, Hagenau 1514, c. 21.
"" G. Bauch, Deutsche Sholaren in Krakau. .. Breslau 1901. K temu še: A. Slodnjak je videl v katalogu Jagelonske biblioteke v Krakovu več filozofskih rokopisov, katerih jrisci so oiznačeni kot ljudje iz slovenskih dežel. V zvezi s Hvaletovim piroblemom je omenjeni iskal stikov med dunajskim in  krakovskim humanističnim  gibanjem.
^'' N. pr. iz Vadianove korespondence pismo Petra Eberbacha z dne 13. septembra 1510 in pismo Sebastiana Reinalda z dne 13. avgusta 1540.
411
Drugo mesto v posvetilu, kjer se nahaja beseda nostrates pa je že navedeno besedilo, ki ugotavlja, da se je začela mladina hraniti s »sadeži naših študij« (nostratibus studiorum frugibuLS oducari), se pravi s sadeži domačih, dunajskih študij. S tem končani prikaz Hvaletovega posvetilnega pisma Oberstainerju.
Ko obravnavamo vire za rekonstrukcijo življenja našega filozofa in njegovega okolja, spada sem deloma še publikacija sama, namreč toliko, kolikor more izpopolniti do' sedaj nam znani njegov oibraz. Spis sam zahteva posebno analizo. Že pogled počez pa pokaže, da je bil Hvale mladini res dober učitelj; uresničeval je sam zahteve, ki jih je v predgovoru označil kot koristne napredku. Zajemajoč iz obilnega znanja je študentom razvijal težavno problematiko na razumljiv, večkrat naravnost živahen način, celo takrat ko je posegal v subtilnosti. Nazore različnih filozofskih struj je zbral s kritičnim očesom, načenjal je nova vprašanja, koristnejša od starih. Ni uporabljal učbenikov (razlalg), ki so bili tedaj v navadi, temveč je zajemal največ iz virov, tako da se vprašujemo, od kod je mogel dobiti \so literaturo, kje mu je bila dostopna. Po vsi verjetnosti v fakultetni knjižnici. Ta knjižnica je bila takrat že bogata, narasla poi večini iz darov magistrov in bila je visoko cenjena, priljubljena članom fakultete. To povedo zgovorno Celtisovi epigrami (ITI. 55—62). Hvale je nadalje vso snov vestno opredelil, argumente pregledno porazdelil. Miselni potek je kljub obsežnemu gradivu jasen in urejen. Njegova velika težnja po jasnosti in preglednosti se pokaže še a' sledečem: za pouk filozofije prirode (imenovali so jo tudi univerzalno fiziko) je bilo po fakulteitnem sklepu dioločeno delce, ki je vsebovalo osnovne teze te discipline, tako imenovani Parvulus philosophiae naturalis; doživelo je več izdaj. Naš avtor poroča, da so mnogi raizlagavci s svojimi apazikami napolnili kar robove knjižice.^" Se danes dobimo v dunajski Nacionalni knjižnici primere, katere je mislil Hvale. Prazni prostor okrog tipkanega besedila je desno in levo, odzgoraj in spoilaj docela popisan s silno drobno pisavo, celo med tiskanimi vrsticami. Temu načinu razlage tez Hvale sicer ni naravnost nasprotoval, vendar se z njim ni zadovoljil, bil je naanreč mnenja, da pušča bralca na mnogih mestih bolj v negotovosti, kakor da bi ga nasitil z obilnim znanjem. Zato je šel sam drugačno pot. Ce piše, da je njegovo delo napisano na hitro roko in premalo opiljeno, gre to na račun kon-vencionalnosti, ki so bile takrat v modi, \elja namreč nasprotno: delo
-** Iz  Hvaletovega posvetilnega  pisma;   k  temu  knjiga  dunajske  Nacionalne knjižmibe sig. 167060-B.
412
je vzorno zgrajeno. Velja pa tudi, da knjiga ni bila namenjena začetnikom; ni podpirala prvih korakov nežne mladosti v svet znanosti. Knjiga daje mnogo več. Ce pregledujemo dunajske filozofske tiske med leti 1482—1520 in še naprej, ne dobimo nobenega, ki bi dosegal raven te publikacije. Njen naslov je:
Habeshic   a m a n d e   I e c t o r   t e x t u m,
ParDuli quod aiunt philosophiae naturalis cum commentariis
eruditissimi viri magistri Matthie Qualle
Carniolani et college gymnasii ViennensLs,
summa oigilantia e gravissimis autho
ribus decerptis qui conducent ma
xime: cum aliis tum. his qui
vie nominalium addicti
proficiunt.
Ali:
Tu imaš IjubezniDi bralec besedilo spisa,
znanega pod im.enom
Paroulus philosophiae naturalis,
z razlagami veleučenega magistra in člana dunajske gimnazije
Kranjca Matije Hvaleta,
iz najpomembnejših avtorjev kar mogoče skrbno zbranimi
in silno koristnimi kakor drugim tako tistim,
ki napredujejo
po poti nominalistoD.
Ta naslov vsebuje že namig na avtorjevo strokovno pripadnost, spada zato k analizi dela samega in s tem k naslednjim poglavjem te razpra\e. Že predloženo pa nas Aodi do prepričanja, da sta Hvale in njegova filozofija zanimivo poglavje iz zgodovine dunajske univerze, obenem izpričuje, da je naš človek uspešno tekmoval v tedanji mednarodni tekmi filozofov in se je znal uveljaviti kot enakovredeii vrstnik v enem tedaj vodilnih evropskih žarišč. Ni bil le pogojen po okolju, temveč je okolje sam oblikoval. Čeprav Hvaletovo delo ni imelo neposrednega vpliva na naš takratni razvoj, je vendar pomembno in dragoceno za našo splošno kulturno in filozofsko zavest
413