3 io
Anton  Medved: Pestunji.   —   Slaviti: Pomlad.
užigalnic. „Aha, imam jo!" vzklikne s peklenskim veseljem, zgrabi hitro škatljico in jo obrne na mizo, da padejo iz nje vse užigalnice. Na to vzame nož ter jame skrbno strgati kapice ž njih.
„Čakaj, ciganka ti", govori ob tem in se grdo zasmeje, „primešam ti za slovo nekaj vkus-nega v juho, kar te bo ščipalo in bodlo v črevih, da bo joj!"
Ko je ostrgal vse užigalnice, zavije kapice v papir ter jih vtakne v žep.   Škatljico in prazne
klinČke pa zažge, da kmalu ni bilo niti sledu po njih.
Potem poišče v slamnici desetak, priloži ga k drugemu v žep, češ, vidva mi bodeta pravo tolažilo v bodoči denarni suši, katera me čaka odslej.
Sedaj se hitro preobleče ter z veselimi besedami: „Srečno, domača bajta! Tako kmalu se menda ne bodeva zopet videla!" zapusti z lahkimi koraki rojstveno hišo.                   (Konec.)
O
Pestunji.
sedi ob  meni, pestunja mila, O  letih  mladostnih  mi ti govoriš; In v  dobo,  ki zame je davno  minila, Tako čarovito  duha mi topiš.
Kot danes še,  nekdaj je stalo svetišča Zidovje  na hribu sredi grobov, Od mestnega ločeno hrupa in vrišča, Od mestnih oddaljeno  hiš in sinov.
Na hribu imena nezabnega:  Žale Kako je precvitala tukaj  pomlad, In hladne vodice so tu šepetale In  cvetju in  travi  delale  hlad.
Iz cvetja sem spletal kitice drobne In  vezal je s  slakom,  rastočim  iz  njiv, Krasil spomenike sem  ž  njimi nagrobne Med  nemimi  mrtveci radosten,  živ.
In  v travi so  cveli rumeni jeguljčki, Poklanjali  zvončki jim  drobne glave, In  v  zraku so plavali pestri metuljčki, Bučele po  cvetju letale  brenče.
Minila so leta in hrib je odcvetel, Mladosti že čas zvonil je pokop, Kot resen mladenič še  kito  sem spletek Položil jo  materi zadnjo  na grob.
Iz trave je vsake, iz  vsakega lista Dehtelo življenje v pomlajeni svet; Pozdravljala pesem je stvarstvo prečista, Ko  ptičev  jo  zbor popeval je vnet.
In šel sem  na ptuje iz hiše  očetne, Zapustil i tebe s solzami v  očeh; Kako  zdaj   spominjam  se  dobe prijetne, Ko  vidiva spet se po  dolgih dneh!
Jaz nisem presedal na temnem  zapečku, V pomlad si vodila me z ljubo roko, Priroda dajala je nežnemu  dečku Trenotkov pokojnih,  nezabljenih sto.
Družabnica mladega meni življenja, O  pestunja,  pravi o njem  mi še kaj, O  pravi o dobi mi cvetja,  zelenja, Nikar ne vprašuj,  kako  mi je  zdaj!
Anton  Medved.
Pomlad.
relesten glas po polju,  gozdu  kliče, Trepeče  zima,  zimska bega muka, Na zemlje  duri topla pomlad  kljuka Prevzemlje slast mladike, brste,  ptiče.
O  pomlad,  stokrat tisočkrat opeta,
Ves v čudu gledam čuda razprostrta, Prelepa čuda tvojega razcveta!
Zelenje krije solnčne zopet griče, Cvete že breskev,  kukavica kuka, Živi vse,  diše,  poje  vse ter uka, Cvrči, šumi, vse giblje se, premice —
In  vendar ustne  moje so  molčečne   — Ti dih le,  sled,  le temna medla  čita, Le motna senca  —  pomladi si večne!
Slavin.