Spedizlone In ahbonamento postale — PoStnlna plačana v gotovini Leto XXIV. Ljubljana 2. aprila 1a« Faber je s čudno napetim izrazom v očeh zrl proti vratom. In spet so slišali Andrejev glas, ki je rekel Franku: »Pustite me na mir«!« Trenutek nato je Andrej dejal v telefon: Tam doktor July? Tu Paštrovič. Da, vem. Ali lahko pride nemudno k nam? Da, v Dubravico. "o telefonu vam ne morem povedati, za kaj gre, a zadeva je silno važna. Da, lepa hvala! Na svidenje !« »Komisar bo takoj tu.« ie rek^l Andrej, ko se je vrnil. Potem je stopil k oknu in ga na-stežaj odprl. Zunaj je še zmerom močno deževalo. »Andrej!« je tiho zaklical Frank. >A'idrej!« Andrej pa se ni okrenil in ni odgovoril. Faber se je glasno zasmejal in spet segel po cigareti. • »Meni je pač vseeno, če si bo-**" "^vi nadeti zanko okrog vratu, Andrej,« je dejaL PoLem je vzel z mize časopis, se zleknil po divanu in začel mirno čitati. Frank je zmedeno pogledoval zdaj Andreja, zdaj Treno. »Ne morete ničesar ukreniti7-: mu je zacepetala Irena. »Pojdite vsaj komisarju nasproti in mu recite, naj ne hodi sem, da ga je Andrej pomotno klical!« »Frank ne sme niti koraka od tod,« se je oglasil Andrej, ne da bi se bil obrnil k njima. »To zadevo si hočem sam "rediti. Komiaar bo v dobrih desetih minutah tu.« Vsi so molčali. Slišalo se je le monotono šumenje dežja. Lilo je tako močno, da niso slišali, kdaj se je pripeljal komisar. Niso vedeli, da je prišel, dokler ni odprl vrat in vstopil. Andrej se je naglo okrenil. »Dober večer!« je pozdravil prišleca. Potem je pokazal na Fabra: »To je gospod Faber, bratranec moje pokojne žene. Zdaj pa le na dan z ' osedo, gospod Faber!« Faber je vstal in vrgel časopis na mizo. Zdelo se je; da se je v teh desetih minutah čakanja čisto streznil. Prenehal se je smejati. »Poglejte, gospod doktor,« je začel, »nima smisla, da bi hodil kakor mačka okrog vrele kaše. Prišel sem, ker nisem zadovoljen z izidom današnjega zasliševanja. < »Zares?« se je začudil komisar. »Toda, ali se vam ne zdi, da bi te besede bolj pristajale gospodu Paštrovicu kakor pa vam?« (Dalje) Čeravno dvojčka bila sta, na zunaj slična si oba, je Čiv kozolce le postavljal, ko Čav je dela vsa opravljal. Ko šolo vso imel je zbrano, učitelj stopil je v sobano. Na stol je vsesti se hotel, a že se v žebelj je zadel. Po Steubnu OD uiatnimtvu medl iJrmtffatsci ■ lil", mi«. ■ ......................................i '»<■!— Mladinska povrst o doživljajih dveh hHnnolt.lh otrok v indijanski vasi Bilo ie vse tiho. Od taborišča se ie čulo laianie psov, na pašnikih so hrzali in rezge-tali konii. Liudie pa so bili pogreznjeni v molk Naoos^ed ie vendar "pregovoril Usnjena ustnica. Le malo je rrkel, toda v njegovem starem hripavem giasu ie bilo po^o krvave maščevalnosti, hrenenenia no zado-ščeniu po slepi osveti. Tišina naokrop se ie le še oo?labliala Usnjena ustnica je rekel: »Tu leži šavanski glavar na svojem stolu. Kdo je še kdaj čul, da ležijo bojevniki na stolih in da jih je treba k posvetovanju naroda prinesti. Glavarjevo nesreeo pozna sleherni v narodu. Vsakdo ve, kdaj se je to zgodita. Vsakdo ve, kako dolgo že mora ležati šavanski glavar na deski. Nova nesreča je zadela starega moža, ki leži na ležalniku. Vsi jo poznate. Le žeči poglavar zahteva maščevanje. Terja kri obeh tistih-le bledih lic. Mlad volčič postane nekoč star volk, zobje mu zrašejo, da trga bivole ki so pozabili zdrobiti ga. ko je bil še čas. Bledoličnika naj umreta ob kolu. Sfeari poglavar ju hoče sam ubiti, sam se hoče maščevati To bo počasno maščevanje, ki bo trajalo tedne in mesece, kajti minila so že leta in leta, odkar leži stari poglavar na ležalniku.« Usnjena ustnica je v razburjenju, srdu in Strasti govoril čedalje tiše in tiše. Oba bela 1 otroka sta razumela besedo za besedo. Lenka je brez moči zaihtela. Gašper je prebledel, grizla sta ga jeza in prezir. Stisnil je pesti in se je moral premagovati, da ni skočil pokoncu in se pognal proti starcu, da bi tej negibni pošasti pljunil v obraz. Bojazen ga je na mah minila. Brzonožec ni Indijanec, ne da se počasi moriti. Kak nož bi se vendar našel... Besede Usnjene ustnice so učinkovale nepopisno, in vendar se je starec vračunal. Njegova strast po moritvi bi bila v vsakem drugem primeru potegnila za seboj vse bojevnike, če bi šlo za odrasle, za prave sovražnike. Tako pa je zdaj imel vse ženske proti sebi. 2enske so sočustvovale z otrokoma. In bojevniki? Njihova maščevalnost nad bledimi lici je bila zbu-jena, toda prav tako se je predramilo spoznanje, da gre tu za usodo dveh nedolžnih otrok. To ni nobeno junaštvo, kar je nakanil Usnjena ustnica. Vsi to čutijo in večini moških je taka nakana zoprna. Zdajci je vstal Kornstalk. Ni več pustil odmora neizkoriščenega, takoj se je dvignil in je rekel glasno v molk: »Poslušajte, šavanski možje, besede, ki jih je nekoč govoril Nanabočo: Ako nameravate izkopati sekiro maščevanja, se obotavljajte in dobro preudarite, ali mar ni boljše, da jo pustite ležati tam, kjer počiva!« Takoj nato se je Kornstalk spet vsedel. Ali Nič viteški ni bratec Čiv, da bi povedal, kdo je kriv. Zato oba sta zdaj trpela, ko šiba pesem je zapela. tudi on ni prav govoril. Indijanci so bili pač vajeni poslušati dolge govore. Želeli so se opajati ob prijetnih besedah, ob pregovorih in ujedljivi prezirljivosti, nasititi so se žele'.'; dobro pretehtanih vzrokov. Usnjena ustnica kakor tudi Kornstalk pa sta tako kratko obrezala. Usnjena ustnica je bil prepoln jeze, da bi bil mogel kaj dalje govoriti, Kornstalk pa zavoljo spoštovanja pred starejšim ni hotel ugovarjati. Vrelo je notranje vznemirjen e med bojevniki. Vznemirjenje, ki je govorilo iz pogledov in se je utegnilo zdaj zdaj sprostiti v divji vihar, o katerem nihče ni vedel, kaj bo napravil. Zdajci pa se je iz vrst preprostih bojevnikov dvignil starejši moški, ki na svojem plašču ni imel narisana številna znamenja svojega junaštva, mož, ki ni bil poglavar in ki se tudi sicer ni nikomur vsiljeval. Priljubljen je bil pri tistih, ki so ga poznali. Bil je na glasu mirnega, zanesljivega in preudarnega bojevnika. Bil je mož, ki se ni zlahka razburjal in ki se ga je Kornstalk rad posluževal kot sla ali odposlanca, kadar je šlo za važne reči. Imenoval se je Pasoči se konj. Njegovo ime je bilo prav tako malo pomembno kakor mož sam. Zdaj je zbudil pozornost, ker se je dvignil in je pri tolikšnem zborovanju, ki je obsegalo petnajst sto bojevnikov, z ženami in otroki pa okrog šest do sedem tisoč duš, želel izpregovoriti. Pasoči se konj se je počasi napotil v sprednjo vrsto svojega rodu, tam se je ustavil, pogledal je mirno naokrog in je začel: »Pasoči se konj je bil poučen, da mora vsak moški izvršiti tisto, kar je bil nakanil. 2e kot otroku mu je dejal oče in so mu rekli modri Ogorčen šolnik je zavpil: »Kdo zlobnost to mi je storil?« Tedaj Sijšaj je črni vstal in zlikovca takoj izdal. Nekoč na tihem mahne jo poredni Čiv v učilnico, zabije žebelj v stol skrivaj, a vidi črni ga Sijšaj. A vedel ni, kdo bil je to, si slična bratca sta zelo. Pred šolnikom oba stojita, deianie zlobno oba taiita. cffo Kitajska v Aziji leži, in vas v deželi tej stoji, kjer sta živela Čiv in Čav, živahnih bratcev parček zdrc.v. Križanka Vodoravno: 1. Slovenski slikar, ki je proti koncu svoieaa živlienia živel naiveč v Parizu; umrl je pred dobrim polstoletiem. S. Domnevna fina snov, ki baje napolnjuje vesoljstvo. 10. Čisto mlad človek. 11. Groza z drugo besedo. 12. Star mož, ki ie še čil. 13. Brez tega ie življenje žalostno. 14. Italijanski spolnik. 15. Droben sladkor. 18 Visok vrh v Karavankah. 20. Otroško orožje. 21. Velika afriška ptica. 22. Ce ga z vodikom napolniš, se vzdigne v zrak + obrtnik. 26. Dva enaka samoglasnika. 27. Skopuh je navadno tudi to + mestni vrt za izorehode. Navpično: 1. Božji s;n. 2. Čudovit za-mislek. katerega izvršitev je neverjetna. 3. Velika nemška reka. 4. Jeza v latinščini. 5. Moško krstno ime, precej udomačeno med Nemci. 6. Glavno mesto bivše Avstrije v srbohrvaščini. 7. Evropska velesila. 8. Med slovenskimi kmeti udomačena vrsta torb?. IG. Starejši ples. 17. Vezr.ik. 18. Osebni zaimek v množini. 19. Južnovzhodno podroe-e Hrvatske. 22. Turški pl.em-č. 23. Svetcp s• ms>a moška oseba. 24. Zastopnik mo*nega, sro a. 25. C as, določen za kakšno reč. * Rešitve ugank iz št. 13. Križanka: vodoravno: 1. Josip Murn; 9. Aron, 10. or;e, 11. red + kelnar, 13. Ela, 14. ovo, 15. peX, 17. tornado, 21. pobotnica. 23. uk. 24. tat. 25. eo, 26. si, 27. ilo, 28. ni, 29. to, 30. ah; navpično: 1. jarem, 2. orel, 3. soda, 4. Ink 5. mol, 6 možje njegovega rodu naslednje besede: Moški lahko samo enkrat zapravi svojo čast!« Glave so se dvignile. Kornstalk je sedel na svojem lesenem poglavarskem stolu in je mirno motril govornika. Zravnal se je tudi Usnjena ustnica. Pasoči se konj je čudno začel svoj govor. Kaj bo sledilo? Govornik je po kratkem odmoru nadaljeval jasno in odločno. Pripovedoval je, kako je ob bregu reke iz svojega čolna ugledal oba napol pre3tradana otroka in kako je pregovoril svoje tovariše, da so ustavili in pogledali k spečima otrokoma. Povedal je, kako so slednjič sklenili, da vzamejo oba mlada belokožca s seboj, ker so pač nesli k svojemu narodu važno in nujno sporočilo in niso utegnili iskati staršev obeh otrok. Razložil je, da obeh mladih bledih lic pač ni zato rešil lakotne smrti, da bi ju zdaj izročil še grozovitejši smrti. One sam čuti, da je odgovoren za oba otroka in prosi, naj mu zboro-valci dovolijo, da mlada belokožca vrne njunim staršem. Njegova čast je zvezana z življenjem teh dveh otrok, on je njun zaščitnik in stoji tu namesto njunega očeta. Ni še spoznal očeta, ki bi mirno gledal, kako morijo njegove otroke. Toda on je Savan in ne bo ravnal zoper lasten rod. Vendar naj njegov rod pre-udari, ali hoče enemu izmed svojih bojevnikov, ki se doslej niso v ničemer pregrešili, vzeti čast in življenje ...« Ko se je Pasoči se konj spet mirno obrnil in stopil nazaj na svoj prostor, so mu sledili mnogi zamišljeni pogledi. Gašper, ki sta ga zdaj pa zdaj prešinili groza pred smrtjo in pekoča jeza zoper Usnjeno ustnico, je začutil globoko hvaležnost do svojega zaščitnika, ki se je tako nepričakovano pojavil. msh) uestmhl Za kuhinjo Polžja juha. Kuhaj kakšnih 30 do 40 polžev v slani vodi deset minut, potem potegni polže z vilicami iz hišic, odreži jim glave in zadnje dele, operi jih v topli vodi in zri-baj s soljo. Zdaj jih operi še enkrat v topli vodi in drobno zreži s čebulo in peteršiljem vred. V kozo deni malo masla in tri žlice moke. Ko zarumeni, dodaj polže, mešaj in zalij z zelenjadno juho. Naj vre še četrt ure. V juho lahko daš kuhan riž ali makarone. Zabel jeni žabji kraki. Deni v lonec žabje krake in vlij nanje toliko vroče zelenjadne juhe, da so pokriti. Prilij malo kisa in osoli. Ko so četrt ure vreli, jih stresi na krožn k, potresi z drobno zrezanim peteršiljem, česnom in drobtinami ter zabeli z vročim presnim maslom. Polži s hrenom. Kuhaj še dobro zaprte in oprane polže v slani vodi eno uro. Potem jih odcedi in stresi v toplo skledo. Skledo zavij v prtič in dai s kislim hrenom na mizo. Praženi polži. Skuhaj v slani vodi kakih 30 do 40 polžev. Še tople potegni iz hišic, odreži glave in zadnje dele, kar je nesnažnega. Deni v kozo malo sirovega masla. Ko se speni, prideni zrezaneea peteršilia in oči- urno, 7. rjav, 8. Neron, 12. Emental. 15 proti n 16. kantor, 17. Tokio. 18. Ob, 19. di, 20. ocena. 21. pust. 22. Apih — Stopnice: 1. Metlika. 2. pelikan, 3. slikati, 4. kolikor, 5 smolika. — čarobni kvadrat: 1. lopar, 2. omara. 3, padec 4 aren?. 5. racak. * Dogsolnilnica v v I k j v r s s k k b k d ž s ilularenili rr uram • • * • • • • akacagatknagagah Ce namesto pik postaviš ustrezne črke, dobiš znan pregovor. ščene polže, drobno sesekljanega česna, potresi z drobtinami in na vrh deni še malo sirovega masla (ali olja). Postavi v pečico, da se še malo prepražijo. Daj jih s kislim zeljem na mizo. Koristni nasveti Krompirjeva voda je odlično pralno sredstvo. Poskusi v Nemčiji so pokazali, da ie tista voda. v kateri se ie kuhal krompir, odlično pralno sredstvo. V krompirjevi vodi se perilo lahko prekuha, pri čemer izgubi vse madeže in umazanost. Izvrstna ie takšna voda tudi za pranie belefa perila. Perilo iz umetne svile se ne sme obesiti, ker obešeno izgubi svojo prvotno obliko in se razvleče. Kadar ga sušiš, ga razgrni na kak bel prt. Isto velja za obleko iz umetne svile (trikeja). Čiščenje posteljnega perila. Namakai perje tri do štiri dni v razredčeni raztopini ogljikovokislega natrona. Potem Pa den- na rešeto, da se tekočina dobro odteče. Zdaj operi perje v čisti vodi in naposled posuši na mreži. Domači zdravnik' moraš ravnati z bolniki. Bolnik ne želi biti postrežen samo z zdravili in snago, temveč tudi s prijaznostjo in ljubeznijo. Ne govori pri bolniški postelji o boleznih, če začne govoriti o njih bolnik sam, napelji pogovor drugam. Bodi potrpežljiv in ne razburjaj se, če je bolnik slabe volje. Če se jezi in sitnari, ne jemlji njegove sitnosti preresno. Bolnemu človeku ne smemo zameriti, če je živčen. Če je bil poklican zdravnik, pazi na to, da se bodo njegova navodila natanko izvrševala. Bodi pri bolniški postelji vesten in natančen. Že pogosto so povzročila napačno uporabljena zdravila nepopravljivo škodo. Zdajci je Gašper tudi videl, kako se je vzravnal Džon-Mzepase. Takole je rekel: Sin Bobnečega ptiča te vpraša, Usnjena ustnica, da mu svetuješ v naslednjem vprašanju: Ako kak bojevnik iz rodu Seneka umori otroka iz našega rodu in pridejo potem otroci Miamijcev v naše roke, mar boš potem tudi terjal Usnjena ustnica, da bodo otroci Miamijcev pomorjeni zavoljo maščevanja za tisto, kar so storili bojevniki iz rodu Seneka?« Kornstalk se je presenečen vzravnal. Seveda je takoj razumel, kaj hoče Sin Bobnečega ptiča. Toda Usnjena ustcnca in ves narod tega nista razumela. Mrmranje je presenečeno šlo naokrog med zborovalci. Bledo lice je pač bledo lice, to ve vsak otrok. Gotovo je ta ali oni že cul o drugih bledih licih, ki niso iz rodu Angležev, toda oni drugi, ki jih imenujejo Francoze, prebivajo više gori onkraj jezer. Brzonožca in njegovo sestro so pa vendar našli južno od reke. Usnjena ustnica se je vlegel nazaj v ležalnik in je rekel prezirljivo z namerno žaljivim glasom: »Sin Bobnečega ptiča, ki se imenuje poglavarja, čeprav že cel človeški vek prebiva daleč od svojega rodu, menda ne pozna običajev rdečih bojevnikov, ko stavi taka vprašanja. Usnjena ustnica mu hoče odgovoriti: Vsak zločin se lahko maščuje samo na tistem narodu, ki je zločin izvršil. Noben Miamijec ne more biti umorjen za zločin kakega drugega moža, ki ni njegovega rodu, naj že bo Seneka ali Katauba ali Pahni ali katerikoli drugi.« Sin Bobnečega ptiča se ni čutil v jaljenega. Spet se je visoko vzravnal in veselo zmagoslavje se mu je zabliskalo v očeh: »Tvoje besede, Usnjena ustnica, je čul ves šavanski narod. Ti se boš moral odreči krvi teh dveh otrok,, kajti ta dva nista iz rodu An-! gležev.« ! Ženske so zavreščale, bojevniki so se vpra-| šujoče spogledovali, skakali so pokoncu in j vzklikali. Usnjena ustnica pa je zarjovel: | »Lažeš!«... Bil je silen trušč, vpitje, pret-] nje. Tedaj pa je zagrmel glasnikov boben. Kornstalk je stal visoko vzravnan in Vzhajajoče sonce je neusmiljeno razsajal po svojem bobnu. Možje so osramočeni posedli. Tudi Tekumze in njegovi tovariši, ki so kar poskakovali od veselja, so se morali brž umiriti. Kornstalk je rekel, in njegov prvi stavek je bil kakor udarec zoper Usnjeno ustnico: »Vsak starejši moški v rodu pozna in spoštuje sinu Bobnečega ptiča. Čakamo, da nam pove, katerega rodu sta oba bela otroka!« Videti je bilo, da je Kornstalk veselo presenečen. Usnjena ustnica je bil zdaj v pasti. Če zdaj dokaže sin Bobnečega ptiča, da je-njegova trditev resnična, potem sta otroka rešena. In ta je že vzkliknil: »Naj izstopijo bojevniki, ki poznajo besede Angležev.« Šest, sedem moških je planilo pokoncu in stopilo pred Gašperja in Lenko, ki sta trepetala od veselja. Zmagala sta! Vse sta razumela, zdaj sta rešena. Krvoželjni starec, ona hroma pošast, je izgubil igro. Smejala sta se od veselja, prijela sta se za roke. Gašper je kriknil: »Če zna kdo našo besedo, naj naju povpraša in vsi boste čuli, da sva iz čisto posebnega rodu!« Milka: GlADIOL Novela Poročila sta se na dan, ki je bil kakor praznik narave razpet čez ta božji svet. A do tem ie sledilo življenje ... Ne, ni bilo življenje, bil je sen! Ali je bilo kaj takega še sploh mogoče na tem trdem svetu. Aja si je rekla, da je, dokler jo ljubi Nino. Vendar je tu m tam podvomila, ali bo mogla vselej obdržati to srečo s svojimi drobnimi rokami... Bila je tako srečna, da se je zbala za svojo srečo Nino je bil umetnik, mimo tega juž-njaške krvi. Ali je to dvoje osnova za stalnost njegovih čustev? A Dora. ali ji je res nudil njen ponos toliko moči, da ni morda zdaj na tihem nesrečna. Saj ga je vendar ljubila Dora ni bila navadna ženska. Njena ljubezen do Nina je bila nemara globlja, kakor jo ie on mogel razumeti. Le. da niti nasproti niemu ni mogla Dostati v zaupnih trenutkih čisto majhna Nino ie pač začel dolgočasiti njen prestol, kakor hitro se ie zazrl v čiste in Dlahe Ajine oči. Počasi pa je Aja prestala misliti na vse to. Nino ie slikal in Aja je študirala v glasbeni šoli. Pozneje so se prikradli v njuno življenje tudi trenutki tesnega vzdušja. Ko je kritika precej mlačno poročala o Ajinem prvem koncertu, ko ie teta do polovice skrčila svoio pomoč, ko sta potrebovala denarja in je moral Nino za sramotno nizko ceno prodati svoj umetniški izdelek. Da, zadel ga je celo očitek, da je v svojih slikah premalo sodoben. Moj Bog, sodoben. Nino ie nemara mislil, da utegne imeti kritik prav, toda iz sebe za nobeno ceno ni mogel Aja ga je umela in ga podpirala s svojo ljubeznijo. A v hudih trenutkih se je vselej zbala, da ne bi trd dotik naključja razrušil onega, kar je plulo kakor dih lepe melodije med njima. Najmanjši dotik bi mogel razdejati ves sen srečne skupnosti, in če bi bila nesrečna, bi si očitala, da je posegla v Dorino usodo Da, ta očitek se ie držal Ajine mirne duše in kljub temu, da ni nikoli hotela misliti na Doro, je ležalo prav na dnu, v podzavesti nekaj, kar jo je težilo kakor nejasna moreča slutnja ... A potem se je posrečilo Ninu nekaj, o čemer je bil sanjal. . Uspel je na inozemski razstavi, kjer ie bil razstavil nekaj svojih slik. Aja ni prav verjela. Skoro bi bila že z domačimi kritiki podvomila v resnično umetnost svojega moža, ko mu ie došlo visoko odlikovanje Imela sta naposled v rokah večjo vsoto "denarja in tedaj sta sklenila privoščiti si lepe počitnice ob italijanski rivieri. Nastanila sta se v hotelu »Pelei«. In tu. tu ie spet srečala Doro Ko je prispela Aja v hotel, se je pri vratarju najprej informirala o novodospelih gostih. Seveda, njeno ime je bilo med njimi: Dora Dovelova, slikarica, žena inženjerja. »Poročena torej...« je skoro z radostjo ugotovila. In kako je prišlo potem? Kdo bi utegnil povedati, zakaj je moralo priti baš tako in ne kako drugače? Kolikokrat doživljamo dogodke. ki so kakor poslanci zle usode same, katerim pa šele mi sami s svojim sodelovanjem pripomoremo do njihove demonične moči. Toda, če se pozneje v življenju vprašujemo, zakaj smo storili tako in ne kako drugače, ko bi bili že z malenkostno kretnjo izpremenili vso reč sebi v prid, ne moremo priti do zaključka, ki bi nam opravičil naše tedanje ravnanje. Aja se je kakor zvrtinčena vzpenjala po stopnicah do svoje sobe, ko se je na vrhu stopnic nenadoma pojavila ona... Še višja je bila videti kakor zunaj na obrežju in nien obraz še bolj strog, ko je naravnost v njo uprla svoje svetle črne oči. Kratko je zaža-relo v njih kakor ob svitanju bliskov za goro, a dovolj jasno, da je Aja začutila, da jo je spoznala. In mar je mogla vedeti, kaj ji je tisti trenutek napolnilo dušo? Kakor bi bila začutila v sebi dolžnost, naj upogne glavo pred njo, ki jo je bila oškodovala... Začutila je, da ji preplavlja srce nekaj kakor prošnja po odpuščanju, in ta prošnja se ie najbrž zrcalila v Ajinih očeh, ko jih je spet dvignila kvišku. Dora je obstala. Jo je mar ganila prošnja v Ajinih očeh? Nemara jo bo celo prijela za roko, njene oči se bodo omilile, svetli bliski v njih se bodo spremenili v žarenju toplote in dobrote. »Ah, ona reč pred leti,« bo spregovorila in zamahnila z roko, »kje je že to! Kako da še sploh mislite na to kakor na dogodek večje vrste. Zame je postal docela brezpomemben. Spomnim se nanj kakor na oddaljeno, nedolžno vasico, katero sem kdaj ugledala iz mimodrvečega vlaka. Ali kakor na belo jadrnico sredi sinjine morskih valov, plahutajočo mi s svojimi jadri v pozdrav. Da sem si jo zapomnila, bo pač krivo tisto jasno pomladno jutro, ki je dihalo, kakor bi se bilo zlilo z menoj v en sam mladostni spev... Toda vse to je tako nedolžno in oddaljeno, zares docela brezpomembno.« Zdajci je začutila Dorin stisk roke in potem so zazvenele kakor v potrdilo prejšnjih menih misli besede: »Pozdravljena gospa Ceja! Prečudno naključje, kajne?« Obenem je zagledala na njenih ustnicah smešek, ki je krožil okoli ust kakor zagonetna misel in odkrival ozek košček beline njenih pravilnih zob. Tako brezpomembne besede je govorila in se zraven smehljala, Aji pa se je dozdevalo, da se sprošča nečesa davnega in da ji od-lega. Čutila je do Dore spet ono spoštovanje in domala občudovanje kakor nekdaj. A kako je bila gospa Dovelova naravna šele zvečer, ko je večerjala z mladima zakoncema Z virtuoznostjo svetske dame se je bila prav za prav sama povabila k njuni mizi. Nino se sprva ni mogel znajti. Ni mu bilo posebno ljubo. Iskal je pravilnega tona, pravilne umerjenosti v občevanju. Vendar ga je gospa Dovelova s svojim nastopom sproti uverjala, da niti ne misli več na tisto, kar je bilo. Kakor bi si bila od nekdai le dobra tovariša. Tudi Aja je strmela nad njeno mirnostjo. Gospa Dovelova se je pogovarjala 2 Ninom o umetnosti in se vneto, vendar z neko udržanostjo pozanimala za njegova dela. Čestitala mu je k zadnjemu uspehu in laskavo omenila, da posledice gotovo ne bodo izostale. O sebi ni marala dosti govoriti. Ko je omenila svojo poroko z inženjerjem Dove-lom. je obenem obžalovala, da so ga opravki zadržali, da je ni mogel spremljati... Pri tem se ji je komaj vidno zastfl pogled, vendar le za trenutek, nato je s popolno mirnostjo prešla na pogovor o potovanju, o morju, o letoviških hotelih, njih ugodnostih in neugodnostih ter se skoro prevneto bavila s to šaro. Nazadnje je dvignila čašo, napolnjeno s težkim črnim vinom, in napila gospe Aji. Drobna črna kapljica je obvisela na robu Ajine čaše in se pozneje razlezla v rdečkast madež na prtu. * Pelea je bil majhen hotel ob obali in če ni človek hotel biti moten, si je lahko poiskal košček samotne celine ob morju, kjer ga ni vznemirila živa duša. Oba zakonca in gospa Dovelova so si kdaj pa kdaj izbrali tak košček obale, kjer so se solnčili, se igrali žogo in navijali gramofon. Poslednje je posebno ljubila gospa Dovelova, ki je rada sanjarila leže s cigareto v dvignjeni roki, kakor bi trudno risala v zrak. Ko sta se pozno popoldne dami lotili tenisa, je odšel Nino največkrat med skale, kjer so poganjali redki borovci in odkoder je bil krasen razgled na morje. Tam je slikal. Počutil se je dobro tako. Odkar je bila njegova žena mnogo v družbi gospe Dovelove, se je z vso dušo posvečal slikanju. Nekoč ga je ob taki priliki presenetil prihod gospe Dovelove. Prišla je sama, a kljub mirnosti, ki jo je kazala, je bilo čutiti, da je vznemirjena. Sedla pa je tiho za Ninov hrbet in začela povsem mirno opazovati njegovo delo. Ko je odložil paleto, ga je prosila. naj slika dalje in naj sploh dela, kakor bi je ne bilo tukaj. Čutil je njeno prisotnost, ki ga je začela počasi vznemirjati. Njeno izurjeno, vajeno oko je počivalo na njegovem delu Ln dasi je vedel, da se mu je slika o solnčnem zatonu, ki je nalik veliki žareči krogli drselo v morje, povsem posrečila, ga je vendar motilo to njeno opazovanje in ga navdajalo z nestrpnostjo. Toda delal je dalje, četudi so mu postajale kretnje vse bolj nervozne. Dora je bila popušila že pet cigaret, ko ja naposled počasi rekla: »Malo več svetlobe na onem mestu bi bilo dobro!« Označila je mesto s prstom in ga pogledala. Začuden je premotril sliko od daleč. Ni se mu videlo potrebno, kar je dejala. Ona pa je nadaljevala poudarjaje sleherno besedo: »Vi nekam radi puščate sencam svoj čar!« Nekaj kakor posmeh ji je pri tem obrobljalo usta. »Ne vem, zakaj mislite to. Ne ljubim sence nič bolj od svetlobe,« jo je naglo pogledal. »O pač!« se je zasmejala. »Takole posaditi z vašo umetniško roko pester cvetlični vrt, v katerem zadehti do opojnosti, to vam je nemara v naslado... A, ker vam pač tako ugaja, ga zaslonite s široko mrzlo steno, preko katere ne posije nikoli niti droben soln-čen žarek... Vam pa je v poseben užitek, ko opazujete to dehtenje, ta opoj, ki postaja vse težji in težji, ko lega s svojo gostoto na zemljo kakor... mrak. Ko umira v lastni teži in se presnavlja v svojem globokem snu. Nemara bi mu pomagali v življenje z enim samim solnčnim žarkom, a vam ni do tega... Imate še drug vrt, ki ga gojite na solncu. A kaj, če bi se zgodilo — ko je nazadnje zapadel že ves vrt objemu smrti, ko je zavel strupeni vonj segnitega cvetja že prav do vas — kaj, če bi se tedaj zgodilo, da bi preskočila tista smrt v vaš vrt, ki ga gojite na solncu? Kaj bi bilo potem? ...« Vsa bela je bila postala pri zadnjih besedah v obraž in nekaj kakor solza ji je zalesketalo v očeh. Nino je ostrmel. Toda že v naslednjem trenutku se je osvestila. Smehljaje se je dodala: »Nikarte ne mislite to, kar mislite! Obšlo me ie nenadno, no. ne vem, zakaj. Zdaj vam pač lahko še povem, da nisem poročena. Vendar mi jamčite za skrivnost s svojo častno besedo. Hočem, da misli vaša žena, da sem v resnici srečna gospa Dovelova. Tudi ni potreba misliti, da prihajam semkaj s hudobnim namenom, da vas od vzamem njej... Tej pravici sem se odrekla že davno in ne mislim se je več poslužiti.« »Vi trpite. Dora!« je naglo rekel Nino. Zresnila se je na mah. Nekoliko je pomol-čala, a nazadnje je s čisto navadnim glasom dejala: »Ne bodite otročji, Nino! Prišla sem, da vas povabim na jutrišnji zlet z jahto. Ali vas ne bi veselilo seznaniti se z gospodom Anthoinom, ki sicer ni umetnik, a ume posebno dobro občudovati te vrste ljudi.« »Potemtakem nedvomno eden izmed vaših občudovalcev!« Ninu se je dozdevalo, kakor bi mu bil glas nenaraven, ko je to rekeL Saj vendar ni bil ljubosumen. Čeprav mu jo bilo všeč. da ga Dora še ni bila pozabila, je vendar ljubil Ajo iz vse duše. * Dan je bil krasen. Morje je ležalo kakor veliko, modro zrcalo, nad katerim je rahlo utripal zrak v vroči solnčni pripeki. Vozili so se že dobro uro, ko so ugledali v dalji svetlikanje obale. Gospa Dovelova je bila sijajne volje. Družba, katero je bila zbrala in seznanila, se je sijajno ujemala. Dobra volja je bila v najboljšem razcvitu. Mnogo se je bavila med vožnjo z Anthoinom, s katerim je govorila v njegovi materinščini, kakor bi bila rojena Francozinja. Na tihem je bila deležna Ajinega občudovanja. Kakor bi bila Dora čutila to, se je zdajci zasmejala s smehom, ki se ie kakor srebrne kroglice zatrkljal iz njenih ust. Aji se je zdel za odtenek pretrd, toda na koncu je vendar izzvenel čisto naravno in prisrčno. Dora je bila vsekakor mojstrica v igranju. (Dalje), . Kovice * Varčevanje s papirjem. Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino je odredil nadaljnjo omejitev izdelovanja in rabe papirja. Omejitev se tiče različnih vrat papirja tako glede izdelave in glede rabe v trgovini, industriji, tisku in drugod. Glede časopisja je določeno, da smejo dnevniki izhajati na največ šiirih straneh, dva dneva v tednu pa smejo iziti na največ šestih straneh. Prepovedano je tiskati nove časopise (revije) in kakršnekoli vri e periodičnih publikacij. Tudi enkratne številke in izredne številke revij in časopisov je prepovedano tiskati. Visoki komisar odredi usta vitev vseh tistih raznih listov, ki jih glede na zdajšnje razmere ne smatra za potrebne. Zdaj izhajajoči listi ne smejo povečati zdajšnjo obliko in morajo zmanjšati šw< sieer od 16 na 12, od 12 na 8, od 8 na 6 in od 6 na 4 strani. * Zatemnitev od 20.30 do 6.30. Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino je odredil, da se morajo od 28. marca dalje do nove odredbe upoštevati predpisi o zatemnitvi od 20.30 do 6.30. * Osebne izkaznice. Oni prebivalci mestne občine ljubljanske onstran kontrolne črte, ki sami ne morejo priti po svoje osebne izkaznice, za katere so že prosili, in oni, ki te izkaznice nujno potrebujejo in jih še nimajo, naj se obrnejo na najbližji okoliški občinski urad na Ježici, pri Devici Mariji v Polju, v Dobrunjah, na Rudniku, na Igu, na Dobrovi in na Brezovici. Ti občinski uradi bodo prevzeli prošnje in podatke za osebne izkaznice ter jih dostavili ljubljanskemu mestnemu poglavarstvu, nato bodo pa ti uradi spet prosilcem dostavili izgotovljene osebne izkaznice. Za prebivalce Zg. Šiške, Dravelj in okolice pa posluje že nekaj časa poslovalnica mestnega poglavarstva v šoli v Zg. Šiški in nai se prizadeti obračajo na to poslovalnico. * Pogoji za sprejem bolnikov v ljubljansko bolnišnico. Splošna bolnišnica v Ljubljani prosi vse občine v Ljubljanski pokrajini, naj obveste svoje občane, da se sprejemajo v bolnišnico bolniki le pod nastopnimi pogoji: 1. S seboj morajo prinesti predpisane bolniške nakaznice (člani bolniških blagajni. 2. potrdila o zaposlitvi (javni nameščenci), 3. plačila nezmožni ubožna spričevala z izrecno pripombo, da so plačilni zavezanci (oče, mati, užitkodajalec) nezmožni plačati oskrbne stroške; 4. vsi ostali pa morajo položiti primerne depozite (za dan po 15 lir). * Polži in žabji kraki prihajajo na trg. Na Vodnikovem živilskem trgu v Ljubljani je te dni neki mož prodajal polže. Mož je zahteval deset lir za kilogram. Povedal je. da polže nabira po grajskem grmovju. Svoj čas so pol-žarji nabirali polže po hostah od Vnanjih goric naprej proti Preserju. Najrajši se polži drže v leščevju in v raznih živih ograjah. Bila so leta, ko je bilo iz naših krajev izvoženo mnogo vagonov polžev v Francijo. V naših kuhinjah polži niso zelo v časteh, dasi se iz njih dado napraviti dobre jedi. Navadno se pripravijo polži tako, da se najprej skuhajo, nato pa na drobno sesekljajo, povaljajo v jajčnem rumenjaku, nato pa ocvrejo. Kuhani polži so dobri mrzli na olju in kisu. — Tudi žabji kraki so zdaj redki. 2abarji so včasih žabe lovili ponoči, posebno pri polni luni. Letos je lov zaradi omejenega gibanja prebivalstva zelo oviran. Podnevi se tak lov ne izplača. Zato se zdaj žabji kraki na trgu redki in dragi. * Smrt vzornega vrtnarja. V Ljubljani je umrl velik ljubitelj in poznavalec narave, Josip Jermol. Rodi! se je I. 1870. v Tolminski dolini kot sin kmečkih staršev. Poslali so ga v gimnazijo, toda starši so bili preubožni, da bi jo lahko končal; moral si je kmalu začeti sam služiti kruh. Po vojaški službi je stopil v železniško službo. Ljubil je prirodo in jo poznal kot malokdo. Zato je bil tudi odličen vrtnar. Svoje moči je posvetil delovanju v vrtnarskem odseku Sadjarskega in vrtnarskega društva. Strokovnjaki so ga zlasti cenili kot poznavalca in gojitelja cvetic. Njegov vrt v Korvtnikovi ulici je slovel med našimi vrtnarji. Blag mu spomin, njegovim svojcem naše sožalje! * Prvi urad za podpore v Ljubljani. V ponedeljek je začel v Korunovi ulici 14 v Trnovem poslovati prvi okrajni urad mestnega odbora za podpore. Na ta urad se bodo morali obračati vsi pomoči potrebni prebivalci v območju, za katere bo urad pristojen. Urad bo posloval za prebivalstvo na Rožniku, v Rožni dolini, v Trnovem, na Viču in na Glincah. Njegovo območje omejuje Cesta na Rožnik, Rutarjeva ulica, Tobačna ulica, Aškerčeva cesta, Cojzova ulica, Ljubljanica in Mali Graben. Uradne ure so od 9. do 12. V ponedeljkih, sredah in petkih, se bodo sprejemale izključno le prošnje za podpore, ob torkih, četrtkih in sobotah pa se bodo oddajali boni za podporo. Pozneje se bo delila prosilcem tudi hrana onim, ki jo zdaj prejemajo v kuhinji na veiesejmu. * Najstarejši ljubljanski gasilec je umrl. Te dni je preminil g. Ivan Perme, naistarej-ši ljubljanski gasilec in ljubljanski meščan. Rajnki ie bil 63 let član gasilnega društva. Za svoje požrtvovalno gasilsko delo ie bil večkrat odlikovan. Naj mu bo lahka domača zemlja! * Smrt slarega Ljubljančana. Te dni je umrl v Ljubljani v visoki starosti 82 let g. Luka Bergant. Bil je krepka korenina. Doma ie bil iz Našovic pri Komendi. Po voiaški službi je bil nekaj časa orožnik, nato pa je služboval pri pošti do upokojitve. Krepak in vajen dela je nato stopil v službo k Češki banki in zatem k Narodni banki. Od L 1920. do 1. 1930. pa je bil pri Prometnem zavodu za premog. Blag mu spomin! Trleste—Gorizia Nadškof med nagrajenimi kmetijskimi pridelovalci. V nedeljo je bilo v Gorizii svečano obdarovanje vseh, ki so se udeležili natečaja za zmago v žitni bitki Gorizijske pokrajine. Med nagrajenimi, ki so prejeli razpisane nagrade. ie tudi tamošnji nadškof Karel Mar-gotti. Njegova nagrada ie 5000 lir. Iz Spodnfe štajerske Na vzhodnem bojišču je padel Helmut Hut-ter iz Ptuja, štel je 22 let. Javil se je bil prostovoljno in bil dodeljen oboroženemu oddelku SS. Smrten padec. Pri gradnji mostu v Mariboru je bil zaposlen 26 letni delavec Janez Vraz iz Radgone. Zavoljo nenadne omotice je padel z ogrodja deset metrov globoko in obležal na mestu mrtev. Iz Hrvatske Japonski poslanik v Berlinu poseti Hrvatsko. Dopisnik »Nove Hrvatske« v Bratislavi poroča o svoiem razgovoru z japonskim poslanikom v Berlinu generalom Ošimo, ki se ie mudil nedavno v Bratislavi. Poslanik ie izjavil. da že dolgo pozna Hrvate kot narod vrlih pomorščakov. V kratkem namerava po-setiti zavezniško Hrvatsko da bi se osebno se^rani} z niemm r»>-eh;valstvom. POZNA SVOJO HČERKO Hči: »Če me boš prisilil, da se poročim s trgovcem Kebrom, bom skočila v vodo.« Oče: »Le skoči, goska zna plavati in ne utone.« /)akova na)Cepka vetika noi Kadar je sila največja, j« pomoč najbližja ... Ljudski pregovor 2alosten se je vračal Klanenikov Jaka od pogreba svoje matere. Zelo je ljubil mater, zato ni v njeni bolezni štedil z denarjem. Redno je prihajal k materi zdravnik. Ker Jaka ni imel denarja, se je zadolžil pri skopem sosedu Trdinu. Ko se je Jaka zdaj zamišljen vračal domov, ga je srečala izvoljenka Ančka. »Jaka, ne bodo žalosten, vse pride, vse mine,« mu je rekla. Fant se je i"" j ~asnu*.nU: »Ljuba Ančka, ne veš, v kakih težavah sem. Naša kmetija bo prodana, Pozabi na vse, kar je bilo med nama, jaz pojdem po svetu...« A Ančka je bila drugih misli. Z desnico je prijela Jakovo desnico in mu rekla: »Jaka, mož si, v vojni si bil, zakaj obupuješ ? Veš, kadar je sila največja, je pomoč najbližja! Jaka, pa zbogom!« Na lukovški sejem po prazniku Marijinega oznanjenja je šel tudi Jaka. Gnal je kravo, k£- je potreboval denarja za nujne reči, pa tudi za velikonočne praznike. Ko je prodal žival, je nakupil vse potrebno. Zamudil se je na sejmu ves dan. Ob mesečini se je šele vračal domov. Ko je korakal po samotni poti skozi Prapreče proti Spodnjim Kosezam, je zaslišal klice na pomoč. Jaka je bil zmerom pogumen fant, zato jo je brez oklevanja ucvrl proti kraju, od koder je slišal glas. Palico v desnici je krepko stisnil. Kmalu je bil na mestu. Pred njim na cesti je ležal možak, a na njem napadalec. Jaka je zakričal in lopnil napadalca z vso močjo po glavi. Ta je omamljen vstal in zbežal, kar so ga mogle nesti noge. v bližnji gozd. Jaka se je sklonil na tla in si ob svetli me- sečini opijal napadenega: bil je njegov skopi | upnik Trdin. Trdin je prišel počasi k .avesti. IIo je spoznal svojega rešitelja, je ginicn spregovoril: »A., ti si, Jaka! Bog ti plačaj! Pomagaj mi na noge in me spremi domov.« Vedno tako skopi Trdin in Jaka sta to noč | sedela skupaj v Trdinovi družin :i sobi. bele proti jutru, ko so se že oglašali petelini na vasi in so podgriški fantje tam nekje za vrr jo peli: »Dekle, kaj tajiš, da sama tu ležiš...« sta se Trdin in Jaka poslovila. Ob slovesu je menil Trdin: Jaka, nikdar ti ne pozabim tega! Slišal si fante, ko so tako veselo peli, a tudi ti boš lahko srečen mož svoje Ančke. Odpuščam ti ves dolg in Bog ti daj srečo!« Lep dan meseca maja je bil. Srečen ;'e stopal Klančnikov Jaka kot ženin neveste Ančke iz brdske župne cerkve v družbi z veselimi svati. Na prvo okrepčilo so šli v Slapar-jevo gostilno v Lukovici. Jakov starešina je bil njegov bivši upnik Trdina. Nekdaj tako skop mož je vse stroške gc tije prevzel nase. Ko je bilo veselo razpoloženje na višku, je Trdin nagovoril ženina z ganljivimi besedami? »Za mene in za tebe ostane ta velika noč v najlepšem spominu! Bog vama daj srečo, Jaka in Ančka!« je končal Trdin svojo napit-nico. Pa se je oglasila še nevesta Ančka: »Naj vam nekaj povem! Ko se je moj Jaka ves potrt vračal od materinega pogreba, sva se sešla in sem mu rekla v tolažbo: Vse pride, vse mine! Kakor veste, se je moje prerokovanje kmalu izpolnilo. Starešina Trdin je mož, ki se mu morava največ zahvaliti za najino srečo. Resničen je pregovor: Kadar je sile največja, je pomoč najbližja!« A. S. j :6w0ii<§(wi m gninifl^ Gospe Vitkičeva in Debeličeva se pogovarjata o tem kaj najrajši Dereta. * Vitkičeva: »Ali ie tudi vam všeč Prešern?« Debeličeva: »Ne, je presmešen. Kadar ga srečam, ima prevelike čevlje.« * DRUGO HUJŠE OD DRUGEGA Gašper: »Neverjetno, kako trdno življenje imajo nekatere živali! Včeraj smo imeli pri obedu iegulio. ki se ie še v ponvi premetavala.« Melhnor: »To ni nič! Ko sem sinoči sedel s svoio ženo pri večerji, mi ie pečena kokoš priletela v glavo.!« * MODRI RABIN Rabin je šel v družbi svojih učencev po cesti in iim razlagal kako moder človek samo s svoiim razumom premaga vse nevšečnosti. ki mu iih živlienie postavlja na pot. Ko tako govori, plane iz bližnje hiše velik pes in se med hudim lajanjem zakadi proti družbi Rabin privzdigne kaftan in se spusti v tek, kar ga noge neso. Učenci tečejo za njim. Ko so na varnem; se eden izmed učencev obrne k moistru: »Rabin, zakai ste bežali, kakor bi vam bil sam peklenšček za petami? Saj kot moder človek veste, da pes ki laja. ne grize!« »Prav.« odvrne modri rabin, »jaz to že vem. a vprašanje je, ali tudi pes ve to.« * OČETOVSTVO Janez: »Kaj si tako dobre volje?« Jaka: »Oče sem postal.« Janez: »Od srca ti čestitam. Sporočite tudi gospe soprogi moje čestitke.« Jaka: »Bog varuj! Vesel bom, če ona ne izve.« Listnica uredništva Mokronog. V vrste dopisnikov vas radi sprejmemo, vendar je honorar nemogoč. Za o™'ase je provizija. POROČIM boljše dekle ali vdovo brez otrok s primerno doto ali zemljiščem. Prednost imajo kmetska dekleta; lepa prilika. Ponudbe na oglasni oddelek »Domovine« pod »Sreča 42«. pni p-«J 7 o*1'"™ dob- rega in slabega. Tisto, česar se bojite, vas bo zadelo. Va*a izvolie^ka ni vam namenjena. NamenipTm vam je neka druga, ki je zdaj še ne poznate. Ne.-ažurniiive san»e. Naj vam ^a podlagi svrtjnVm.. i-o-i "am je storiti zaradi fantove nezvestobe? Mno"n z^^+p^ate' Primerjal oio