• Kerščanska odreja.Ua je ,,Iepa odreja" pervi in poglavitni namen , perva in naj potrebniša skerb prave šole, to naš verli ,,Uči t e 1 j s k i Tovarš" že v pervem listu očitno spozna in zaterduje. *) Po pravici stavi Icpo odrejo le v kerščanstvo, da človeka približujemo k Bogu, kteri je perva ali izvirna podoba, resnica in ljubezen. Po pravici spozna pošteni ,,T o v a r š", da naš edini pravi vodnik je naš Izveličar, ki sam pravi, da je on pot, resnica in življenje, in da nihče ne pridc drugače k Očetu, kakor po njem. ,,Le nanj", pravi, ,,se moramo opirati. K njemu inoramo tudi svoje male — svoje učence — peljati, če jih hočemo prav gojiti. Brez njega ni življenja, in če bi mladosti ne vodili k njemu, bi hodili ž njo naravnost po krivi poti do nasprotnega namena". V resnici zlato vodilo , ktero naj prešine serce, muzeg in kosti vsakterega učitelja! wPrava odreja", dokazuje naš ,,T ovarš" na dalje, ,,razbistruje ali brihta glavo, požlahtnuje serce in vravnuje zunanje vedenje". Xa dalje lepo razjasnuje, kakšen naj bo učitelj in kako naj ravna, da ta trojni namen pri otrocih zveršuje in doseže: da mora imeti veselje do lepe odreje otrok, da mora v tem biti znajden, pa tudi v resnici pobožen, ter vsem lep izgled dajati. Xa dalje: da mora vedno pred očmi imeti sedanji in prihodnji namen svojih rejencov, da mora izrejati jih za vse okoliščine tega življenja, zla- •¦) Olej 1., 3. iu 4. liet v I. tečaju vVč. Tovarša". • Vredo. sti pa za prihodno življenje, vse delati z Bogom in zavoljo Boga. ,,Zelo se moti učenik", omeni na dalje , ,,ako misli, da morajo le starši otroke izrejali, ne pa tudi učeniki". Potem daje nektere splošne pravila, po kterih naj se učitelj kot rejnik pri otrocih ravna, in naj nikoli ne pozabi, da je poglavitna reč pri odreji strah božji ali prava bogaboječnost, kakor je stari Tobija svojeŁa sina izrejal. V razlagi od lepe odreje pridni ,,Tovarš" na dalje razjasnuje, kako varovati, da se olroci ne spridijo , kako opoininjati jih in svariti, kdaj in kako jili kaznovati, kako po izvirku ali vzroku njih pregreške spoznavati, pa tudi kako preeej v začetku in previdno odpravljati in ozdravljati — po resnicneni pregovoru: ,,Drevesce ravnaj, dokler je. mlado, staro se ti uklonilo ne bo". To so splošne pravila za lepo odrejo mladine, ki jih je naš ,,Tovarš" do.siluiial nazuauil ia priporočil. K tem hočeiuo sedaj dodjati še nektere splošne vodila za keršcansko odrejo, posnete iz obširne razlage četerte božje zapovedi po spisu vis. časl. fajmoštra go-sp. S i m. Wilfan-a, od škofijslva ljubljanskega že leta 1858. s posebno pohvalo poterjenem. Po teh splošnih vodilih pa se bomo po ravno tem omenjenem navodu prestopili na posebne vodila za kerščansko odrej o mladine: kterih pregreh in spodtik je mladino posebno varovati, in h kterim čednostim posebno napeljevati treba, in kako se to obdvoje s pravim pridom in vspehom zgoditi niore. Xe moreino pa opustiti, da bi še ne povzeli in ne zalerdili važne opombe, da za kerščansko odrejo ndadine skerbeti ne gre le starsem , ampak ludi vsem njih namestovavcom, vsem oskerbnikom in rednikom otrok, vsem učenikom duhovnim in neduhovnim; ker tukaj gre za časni in večni blagor inladine, na to se opira tudi ves blagor prihodnje rodovine. Vsak pa ve, da s samim branjeni teh in enacih še lako dobrih sostavkov ni čisto nič opravljeno, ako v djanje, v življenje ne stopi. Prizadevajmo si toraj, da to, kar dobrega, rabnega, potrebnega beremo, vselej tudi v djanji skušamo in spolnujemo, da se tudi truda in težav ne ustrašimo in ovreti in odverniti ne danio. Vsak naj se ravna v tem tudi po svoji moči in zmožnosti, po okoliščinah, po previdnosti, po potrebah mladine veči ali manji, s kakoršno ima opraviti — vse tudi ni vselej za vse. Zdaj pa — Bog daj srečo in blagodar! Začnemo v božjem imenu! V začetek naj bo, kakor rečeno, naslednje splošno vodilo: Kako mladino v strahu božjem izrejati ? Senie nagnjenja do spačenosti se nahaja v otročjih sercih že od rojstva, že od spočetja samo od sebe , ravno kakor se ternjevo in osalovo seme že samo od sebe brez sevca v zemlji znajde. To seme že samo od sebe ozeleni in raste, in nobenega obdelovanja ne potrebuje; če se pa hoče zafreti, potrebuje dela in truda. Xi pa taka s pridnimi, za vžitek dobrimi in (ečniiiii zelini': njili seme se po navadi ne nahaja samo od sebe v zemlji, se mora še le pripraviti, očistiti in vsejafi, potlej pa skerbno obdelovati, da sad donese. Havno taka je z otroci. ,,Misli in počutki človeškega serca", pravi sv. pismo (I. Moz. 8, 21.) ,so k hudemu nagnjeni že od ni I a d o s t i." Seme k hudemu, ki se že samo od sebe v otrocih nahaja, se mora precej v začetku po moci zatreti in zadušiti; odbrano čisto senie lepih čednost pa se niora v njili serca vsejati — toje: otrokeje treba v strahu božjem izrejati. Od Tobija se bere v sv. pismu, da jc svojega sina od mladcga učil, Boga se bati in vse pregrelie varovati se. Sveti Hieronim je pisal neki žlahtni gospej in vdovi, Leti po imenu, zastran njene hčere Pavle: ,,Xič druzega naj se ne uči slišali, nič druzega ne govoriti, kakor le kar strali božji zadeva". Pač res, kaj pomaga otrokom, ako se le svojih staršev ali učenikov ali druzih Ijndi boje, ako se pa Boga ne boje ? Kaj pomaga, hočem reči, ako se otroci hiidega varujejo samo iz strahn pred starši, pred nčeniki ali pred druzimi ljudmi? kaj pomaga, če le zavolj njih dobro delajo? Kako dolgo se bodo hudega varovali, kako dolgo bodo dobri oslali? Če so starši ali drugi rejniki ojstri, otroci pa še majhni, se bodo zunanjih in očitnih pregreškov sicer varovali, da bi jih ne vidili in ne zvedili, ker se bodo bali njih terde roke; tako tudi se bodo hlinili dobro delati le zavolj staršev ali druzih rejnikov. In ker se bodo po takem le iz strahu pred starši ali pred druzimi Ijudoii hudega varovali in dobro delali, bo to tudi le tako dolgo obstalo, dokler se bodo bali, da bi kaznovani ali saj kregani ne bili: volja k hudemu pa bo v njih še vedno močna ostala, ter bodo za vse hudo tako hitro pripravljeni, kakor hitro si bodo mislili, da slarši ali učeniki njih pregreška ne bodo zvedili, ali pa ko se njih kaznovanja ali kreganja nic več ne bodo bali. — Od tod pride, da so včasih še celo otroci dobrih staršev vendar le slabi, ker so navajeni, Ie staršev ali učenikov, ne pa Boga se bati. Zatoraj otrok, ki ni v bužjeni strahu izrejen, pri vsem še lolikem in tolikratnem tepenji vendar le slab in zmirora slabji oslanc; otrokn pa, ki se Boga boji, ki je v strahu božjem izrejen, je veči del že sama beseda zadosti. Dostikrat se slarši in rejniki vprašujejo : Kako jc to, da je uni sin tako dober, una Iiči tako dobra, moj sin pa tako samopašen, moja hči tako malopriilna? Xe čudile se temu; to stori pomanjkanje strahu božjega ! Komur koli je tedaj na keršeanski izreji in pravi sreči otrok v resnici ležeče, ludi iz serca želi zvediti, kako se z mladega in s pridoni strah božji v scrca otrok vsaditi, in v njih sercih vkoreniniti in oliraniti uiore. lu raviio to , kar je nad vse drugo potrebno, hočemo zdaj zverstama razložiti. (Dalje prili.)