Mur j a Boršnik 
O S L O V E N S K I » M O D E R N I « 
(Ob sedemdesetletnici samoniklega prodora in ob petdesetletnici zatona) 
Pričujoče delo je zgolj študija, ki skuša nakazovati in reševati nekaj 
osrednjih problemov slovenske »moderne«. Čeprav z bežnimi potezami 
zajema celoto, se mimogrede ustavlja zlasti ob naslednjih vprašanj ih: 
1. Kdo predstavlja slovensko »moderno« in od kdaj? Tudi Govekar 
se j e smatral za modernista in je rajši naglašal svoj modernizem kot pa 
svoj naturalizem. Ali na j torej dobo »moderne« začenjamo z nastopom 
G o v e k a r j e v e »nove struje« okoli 1893, ali s sha jan jem njenih osrednjih 
predstavnikov (Ketteja, Cankar ja , Zupančiča, Murna) v Zadrugi med 
1893—1896 oziroma v Cukrarni od 1895, ali z organizacijo skupnega 
kluba »novostrujarjev« na Dunaju 1896, ali s prvimi vidnimi pojavi za-
padne dekadence v naši javnosti od 1897, ali z objavo prve Zupančičeve 
in Cankarjeve zbirke 1899, a l i . . . ? 
2. Kako se uveljavi nastop »moderne« kot nečesa izrazito kvalitetne-
ga, novega in tipično našega, kar j e značilno do zakl jučka prve svetovne 
vojne? 
5. Kako moremo celotno dobo »moderne« vexati s pesnikoma, ki 
umreta že ob začetku njenega nastopa? 
4. Kako jo moremo vezati v enoto s tako izrazitimi ustvarjalci, ka-
terih vsak predstavlja samorastel svet z docela svojskim ustvarjalnim 
ritmom? 
5. Če izsledimo vendarle nekaj najglobljih skupnih potez in stičišč, 
kako bi dobo »moderne« lahko označili precizneje s prevladujočim sti-
lom? 
* 
17 — S l a v i s t i č n a r e v i j a I 
Devetdeseta leta prejšnjega stoletja (»fin de siècle«) pomenijo v slo-
venskem duhovnem življenju tolikšno družbenopolitično, svetovnona-
zorsko in umetnostno prelomnico, da lahko z njimi pričnemo novo 
ustvarjalno epoho. 
Ne samo, da sta se v začetku tega desetletja izoblikovali dve naši 
osredni politični stranki — klerikalna in liberalna —, ki sta se odtlej 
pričenjali pol stoletja medsebojno fanatično razjedati, proti njunemu 
boju za politično in gospodarsko oblast slovenskega meščanstva se je 
v" istem času strnila še t ret ja , socialnodemokratska stranka, boreč se za 
pravice rastočega izkoriščanega proletariata. Medtem ko ta poslednja 
v svojih vrstah vsaj sprva ni itncla nobenega izkušenega ideologa, ki bi 
znal njena preprosta delavska hotenja postaviti na širšo in globljo bazo, 
se je to že v tem desetletju do neke mere posrečilo krščanskemu sociolo-
gu Janezu Evangelistu Kreku, ki je poleg kmečkih začel organizirati še 
delavske množice v okviru katoliške stranke. Ker se je družbena fi-
ziognomija našega komaj petčetrtmilijonskega naroda pod pritiskom tu-
jega. predvsem nemškega imperialističnega apetita prav v tem času 
pričela občutno spreminjati in mu je zavoljo proletarizacije pretežno 
kmečkega prebivalstva in njegovega masovnega izseljevanja pretila če-
dalje hujša kriza, je Krekova gospodarska zaščita našega malega člove-
ka — bolj kmeta kot delavca — vsaj sprva skoraj več pomenila od 
socialnodemokratske, ki se je omejevala zgolj na pičlo delavstvo. Da pa 
si je ob prodoru splošne in enake volilne pravice v avstrijskem parla-
mentu po volitvah leta 1907 klerikalizem pri nas priboril tolikšno ve-
čino. oblast in veljavo, to ni zgolj Krekova zasluga. Га stranka se je 
znala krepili z moderno organizacijo neosveščenega ljudstva in z veščo 
uporabo kapitalističnih sredstev za skupni gospodarski razvoj. Na-
sprotna liberalna stranka tega ni bila dovolj sposobna in se za pridobi-
tev širokih plasli vsaj sprva niti ni kdovckaj prizadevala. Omejevala 
se je na malomeščanske in meščanske pridobitnike in ozko plast sloven-
ske posvetne inteligence. Ker se spričo gospodarskega pritiska in 1110110-
polizacije tujega, zlasti nemškega kapitala industrijsko ni mogla dovolj 
razvijati, skrbela pa predvsem za vnanji ugled in lasten žep, j e n jena 
nekdanja, svojčas plodna nacionalnokulturna dejavnost vse bolj vo-
denela v frazo. Saj so se ji hkrati z gospodarskimi spodmikala tudi ideo-
loška tla. 
Nova svetovna znanstvena odkritja devetdesetih let, zlasti s področja 
atomske fizike, ki so v našem stoletju povzročila tolikšen gospodarski 
in duhovni preobrat, so omajala dotedanjo pozitivistično znanstveno 
trdnost, z njo pa tudi vulgarni materializem kot bazo liberalnega raz-
voja. 
Sprva še nezavedno, se je v tem času tudi naša najnaprednejša mi-
selnost nenadoma znašla v težavni stiski. Najbolj boleč primer je Anton 
Aškerc: ta je v skladu z dotedanjo znanostjo lahko dotlej načelno raz-
vijal tudi svoje antidogmatično prepričanje, ki je nekdanjega zvestega 
liberalnega duhovnika prav v tem času privedlo do preloma s katoliško 
cerkvijo. Kot je to svobodomiselni ustvarjalni mladini tedaj pomenilo 
največji dokaz duhovnega herojstva -— kar je v naših dogmatieno stis-
njenih razmerah herojstvo tudi dejansko bilo — tako se je taista mladi-
na kmalu nato zgrozila nad Aškerčevim duhovnim in umetniškim upa-
danjem. Ostal je bil pač do konca zvest svojim liberalnim klasično reali-
stičnim principom, ki j im je fin de siècle izpodnesel tla. 
Rojen leta 1856, je bil Aškerc eden najmarkantnejših zastopnikov 
»petdesetletnikov«, to je tiste generacije, rojene v petdesetih letih, ki 
poleg nekaterih zastopnikov, rojenih v prejšnjih dveh desetletjih, pred-
stavlja vrhunec slovenskega klasičnega realizma (1868—1888). Toda ka-
kor sta bili poprejšnji ustvarjalni generaciji »trideset«- in »štiridesetlet-
nikov« vsaj v jedru še ideološko enotni, to je. liberalno napredni, tako 
se je Aškerčeva generacija kmalu znašla л- vehementnem medsebojnem 
boju radikalnega klerikalizma z liberalizmom. Prvega je tudi politično 
zastopal njegov najbrezkompromisnejši idejni borec Anton Mahnič (ro-
jen 1850). drugega pisatelja Ivan Tavčar (r. 1851) in Janko Kersnik 
(r. 1852) ter pesnik Aškerc. 
Medtem ko naslednja generacija »šestdesetletnikov« v slovenski lite-
raturi večinoma še skromno raste v senci močnejših ustvarjalnih pred-
hodnikov, pa skušajo nastopiti »sedemdesetletniki« odločno novo pot. 
Med leti 1892—1894 se prično najprej javno uveljavljati v študent-
skem glasilu Vesna, kjer se kot radikalni svobodotnisleci ne zalete le v 
Mahničev klerikalizem, marveč jim tudi oportunizem liberalne stranke 
ni po volji. Simpatije do socialističnega proletariata sprva še skrivajo, 
te nove tematike pa se oklenejo, ko prodro v osrednji literarni časopis 
Ljubljanski zvon. Tam se sredi desetletja srečajo z Aškercem, ki kot 
urednik pesniškega dela lega časopisa in vzgojitelj naraščaja edini od 
pomembnejših starejših nekaj časa dejansko vzdrži korak z njimi. S 
klasičnim realizmom, ki se pričenja oil konca osemdesetih let naprej 
razkrajati navzven v deskriptivni realizem oziroma v naturalizem, pa 
se podobno začenja polagoma razkrajati tudi Aškerčevo delo. Njegovega 
umetniškega upadanja mlado gibanje, ki se naziva »nova struja«, spo-
četka ne opazi; nasprotno, prav Aškerca kot doslednega realista, hkrati 
pa tendenčnega borca proti gmotnemu in duhovnemu tiranstvu postav-
l ja ta na svoj ščit. Zavrača pa naš ostali realizem s Kesnikom in Tav-
čarjem na čelu, kolikor se j i zdi prepojen z romantiko. S tem se prvič 
v naši zgodovini mlada generacija bojevito postavi po robu tradiciji v 
imenu novega sloga. 
Vendar to novostrujarsko vretje ni novo. Je le razbitje starega, a še 
ne prinaša novih umetnostnih vrednot. Teh ne prinaša veliko niti v dru-
gi polovici »fin de siècla«, kolikor se obrne navznoter: v opisnost no-
tranjega razkra janja kot dekadenca. 
Vse dotlej nastopajo »sedemdesetletniki« enotno; notranje sicer bolj 
malo povezani in čedalje bolj protislovni, zato pa tem bojeviteješi v 
skupnem odporu proti humanističnim klasičnim načelom in njihovim 
domačim zastopnikom: proti vsemu zastarelemu in okostenelemu za no-
vega, vseh vezi osvobojenega človeka. 
Starejši polovici te generacije s Franom Govékarjem (r. 1871) na čelu 
gre v prvi vrsti za zmago nove zolajevske proze, »očiščene« romantičnih 
primesi, mlajši polovici z Ivanom Cankarjem na čelu pa za zmago čiste 
čustvene in čutne poezije, osvobojene epigonsko formalističnih racional-
nih spon. 
Morda ni zgolj naključje, da se v letu ustanovitve Vesne (1892), ki 
1893 podleže Govékarjevemu vplivu, na l jubljanski gimnaziji ustanovi 
tajno društvo Zadruga (1892), ki v istem letu 1893 podleže Cankarjeve-
mu hotenju. Sicer se tudi to mlado gibanje v bolj ali manj svobodomi-
selnem duhu vzgaja politično, prvenstvena pa mu je nega poezije. 
Do bližjega literarnega srečanja pride med vodilnimi pripadniki 
obeh smeri jeseni 1896 s Cankarjevim in Zupančičevim prihodom na 
Dunaj. Vendar prične kratkotrajni novostrujarski klub, ki na j bi služil 
namenom skupnega boja, že naslednje leto usihati. Poprejšnja zadružana 
se namreč v tem času z vso mlado, nove lepote željno strastjo prek mo-
dernega dunajskega časopisja okleneta zahodne dekadence, ki ostane 
nekaterim stare jš im »sedemdesetletnikom« z Govékar jem па čelu nedo-
stopna. V istem času se vrne ta v domovino in v boju za kruh svojo 
družbenopolitično radikalnost podredi liberalistični volji delodajalca. 
Odsle j se pričenja vse manj prikrito t ren je med nj im in Cankar jem, 
ki hoče tudi jhmI plaščem dekadence ostati nepodkupljiv in brezkom-
promisen borec za čisto umetnost in čista načela. Kakor poprej od za-
četka »fin de siècla« gre tudi zdaj pod videzom boja za novi slog v 
jedru za boj zoper staro zlagano ali vsaj okorelo moralo in politično 
togo oblast. Le da se vloge zdaj men ja jo : da se naturalizem, ki j e 
sprva hotel biti načelen, umika v lascivno salonsko malomeščanskost in 
s te moralno dvomljive plati začenja zavračati moralno spornost de-
kadence. 
Ta se je v tem času deloma pod vplivom francoskih dekadentov, de-
loma zavoljo lastnih gmotnih tegob čutila podobno deklasirano. Zato 
je z bohemskim življenjem, z zbadanjem filistrstva in z zasmehovanjem 
občeveljavnih vrednot poskušala izpodjedati vse vladajoče in moralno 
načeto, ne da bi se svoje uničevalne anarhičnosti do kraja zavedala. 
V jedru je bila namreč naša dekadenca s svojim oboževanjem čiste le-
pote in neomejene svobode še pubertetno nenačeta. pa naj si je še tako 
prizadevala, da bi frapirala s svojim cinizmom. Na videz je presajala 
na naša navidezno krepostna tla tuje »cvetke zla«, dejansko pa je našo 
predsodkov polno družbo z zasmehom prevetravala iz ozkogrudne ome-
jenosti. 
Takšna j e bila vnanja, modna ali vsaj z duhom časa prepojena 
dekadenca kot družbeni protest. Težja je bila notranja dekadenca, 
izraz opustošenega individualdzma, pravzaprav že solipsizma, izgublje-
ne vere v kakršnokoli vrednoto in smisel živl jenja . »Modernost« j i ni 
le pomenila razbit je starega sloga in forme, marveč predvsem tudi 
starega duha. Čeprav se j e sprva zagnala v to »staro« le, k j e r se j e že 
preživelo, in j e na mesto izsušenega filistrstva in formalizma lahko 
pričarala živo mladostno vrenje v osvobojeni obliki, pa j e v samo-
zavestni zagnanosti tutam zadela ob klasično humanistično jedro in 
s tem vzbudila nevarnost, da ga načne. Ta nevarnost se j e zazdela 
našim realistom tem hujša, ker se niso čutili ogrožene samo v slogu, 
marveč tudi v humanizmu kot takem, ki s svojimi klasičnimi načeli, 
prilagojenimi liberalnemu duhu devetnajstega stoletja, ščiti človeka 
in narod. 
Rastoča gmotna in duhovna ogroženost Slovencev pa j e prav našim 
modernistom«, ki so bili spričo tega najbol j prizadeti, onemogočala, 
da bi vzdržali v kakršni koli dekadentni skrajnosti. Čim bol j so to 
skupino kričeče anomalije imperializma in domače vladajoče družbe 
gnale v osamljenost, tem večjo potrebo j e občutila po povezavi s slo-
venskim ljudstvom in po izpolnitvi tistega duhovnega poslanstva, ki 
se j e zanj čutila po svojih ustvarjalnih talentih poklicano. 
Od tod globoka protislovnost »moderne« med sredobežnost jo in sre-
dotežnostjo. Tem globlja protislovnost, ker njen izvor ni samo druž-
benopolitičen, marveč j e tudi duhovnonazorski. — Čeprav se j e v bo-
lečem gibanju pa tudi zaletavanju iz ekstrema v ekstrem le polagoma 
osveščala, pa j e že ob svojem prodoru dosegla zaokroženo polnost. 
Prav ta protislovna razgibanost, ki zadeva najglobl je globine člove-
kovega jedra, pa j e tista značilnost, ki loči »sedemdesetletnike«, rojene 
v prvi polovici tega stoletja, od tistih z druge polovice. Prvi, vsaj 
dotlej pripadniki naturalizma, se statično krha jo na družbenem po-
vršju. medtem ko drugi vse bol j dinamično beže s površja vase in 
v povezavo z vesoljem. 
Podrobna analiza bo v eni naslednjih številk te revije v posebni 
razpravi pokazala, kako predstavl ja sodelovanje teh članov omenje-
nega dunajskega literarnega kluba pri srbskohrvaškoslovenski reviji 
Mladost v prvi polovici 1898 zadnjo skupno manifestacijo slovenskih 
»novostru jar jev«, ki so se prav ob leni času nujno morali razsuti. Ka j t i 
prav s tem nastopom se zakl jučuje razkroj , ki j e naturaliste im deka-
dente vezal v skupno fronto proti klasičnemu realizmu. Temu razkroju 
odživelega pa že v drugi polovici istega leta 1898 sledi nastop novih 
pobud in novega elana, kakršen odseva z vsega nadal jnjega dvajset-
let ja . Čeprav so se tudi starejši »novostrujarji« z Govékarjem lia čelu 
imenovali »moderniste«, k temu novemu gibanju niso skora j nič pozi-
tivnega doprinesli. Pomembnejši so kot rušilci in bodo kot taki tudi 
odslej stali v senci novih vrednot. Izraz »moderna« j e torej za našo 
novo dobo preširok in ne označuje njenega novega sloga. Zato ter ja 
ta nova doba stilno preimenovanje. 
* 
< 
Izraz »moderna« vsebuje pri Slovencih dva pojma: dobo in skupino 
osrednjih »modernistov« v tej dobi. 
Kot dobo lahko označimo dvajset let je med dvema najznačilnejšima 
mejnikoma: 1898—1918. Ustvarjalci, ki so v tej dobi v naši literaturi 
dosegli na jviš jo estetsko in osveščfevalno raven, pa so brezdvomno štir-
j e osrednji »modernisti«: Dragotin Kette (19. 1. 1876 — 26. IV. 1899), 
Ivam Cankar (10. V. 1876 — 11. XII. 1918), Oton Župančič (23. I. 1878 do 
11. VI. 1949), Josip Murni (4. III. 1879 — 18. VI. 1901). 
Čeprav j e starostna razlika med njimi ineznatna — komaj nekaj 
nad tri leta — kar pospešuje njihovo skupno hotenje, povezavo in 
razgledanost, j e vsak zase s svojevrstnim ustvarjalnim ritmom ven-
darle tako samostojen pojav, da nastane problem, koliko moremo go-
voriti o njihovem enotnem stilu. Sa j j e tudi njihova živl jenjska doba 
izredno različna: Murn doseže neka j (3 mesce in 14 dni) nad 22 let, 
Kette nekaj (3 mesce in 7 dni) nad 23, Cankar nekaj (7 mescev in en 
dan) nad 42, Župančič pa nekaj (4 mesce in 1 dan) nad 71 let in je 
dejansko skupna povezav a četverice možna le v devetdesetih letih. 
Njihovi življenjski dobi pa samo do neke mere ustreza obseg njiho-
vega dela. Čeprav dosežeta Kette in Murn približno enako starost, j e 
Murnovo ohranjeno delo dokaj obsežnejše od Kettejevega; Zupanči-
čevo je, naravno, vsaj še štirikrat obsežnejše od Murnovega, medtem 
ko Cankar jevo Župančiča približno štirikrat presega.* 
Kolikor ta obseg ni sorazmeren, pa ni odvisen toliko od kvalitete, 
kolikor od stila in od zvrsti posameznih del. Hkrati j e treba še upošte-
vati, da se j e pri zgodaj umrlih pesnikih marsikaj porazgubilo; zlasti 
vel ja to za Ketteja, ki na svoje delo k l jub skrbni prečiščenosti pre-
ostalega ni tako pazil kakor drugi tri je , pa tudi zbirke ni sam pri-
pravil nobene za tisk. Nasprotno pa je Murn svojo zbirko pripravljal 
vso svojo zadnjo ustvarjalno dobo: od preloma stoletja do svoje smrti; 
vendar je vanjo izbral pretežno le pesmi iz tega zadnjega časa, pa 
niti teh ne vseh najpomembnejših, tako da j e ostal javnosti v dobi 
* V Državni založbi Slovenije sta v skupni seriji zbranih del slovenskih 
klasikov enakega formata doslej zaključena samo Kette in Murn. Kettejevo 
Zbrano delo (uredil F r a n c e Koblar, 1.—If. 1949) obsega skupaj 550 strani, 
Murnovo (uredil Dušan Pirjevec, 1—II. 1954) pa 649 strani: Zupančičevo 
Zbrano delo (uredila Josip Vidmar in Dušan Pirjevec, I. 1956 — III. 1959 ter 
Josip Vidmar in Joža Mahnič, IV. 1967) še ni zaključeno, Cankarjevo pa se s 
pesmimi (uredil F rance Bernik, I. 1967), z dramatiko (uredil Dušan Moravec, 
l i l . 1967) in z leposlovno prozo (uredil Janko Kos, VI. 1967), šele pričenja. — 
Pred drugo vojno so izšli že Cankarjevi Zbrani spisi (uredil Izidor Cankar, 
zadnjo kljigo France Koblar, I. 1925 — X X . 1956) z dodatkom po vojni (uredil 
F r a n c e Dobrovoljc, X X I . 1954) ter s Pismi Ivana Cankarja (uredil Izidor Can-
kar, i.—III. 1948) in Zbrano delo Dragotina Ketteja (uredil F rance Koblar, 
1940). — Josipa Miirnu-AIeksandrova Izbrane spise (1955) je uredila Silva 
Trdina, Zupančičev izbor Dela (I. 1936 — IV. 1938, V. 1950) Josip Vidmar, 
Cankarjeva Izbrana dela (I. 1951 — X. 1959) pa Boris Merliar. 
» m o d e r n e « z e d i n i m i z b o r o m 1903 k l j u b n e k a t e r i m u r e d n i k o v i m d o -
d a t k o m e n o s t r a n s k o p r i k a z e n in s t a n o v i i z b o r p o t r e h d e s e t l e t j i h in 
z b r a n o d e l o po p o l s t o l e t j u p o m e n i l a o d k r i t j e n o v i h M u r n o v i h k v a l i t e t . 
K l j u b z n a n s t v e n i p o z o r n o s t i o m e n j e n i h u r e d n i k o v p a s e n a s t a n k a 
n e k a t e r i h d e l t e h a v t o r j e v d o s l e j n i p o s r e č i l o t o č n e j e d a t i r a t i , к а т 
s e v e o t e ž u j e p r e c i z i r a n j e n j i h o v e u s t v a r j a l n e s t r u k t u r e . V z l i c t e m u p a 
že ti d o z d a n j i z n a n s t v e n i d o s e ž k i o m o g o č a j o v s a j o b r i s r i t m i č n i h 
u s t v a r j a l n i h p r e m i k o v , k i k a ž e j o n e k e p r e s e n e t l j i v e z a k l j u č k e . * 
P r v i i z p r i č a n i a l i v s a j s p r e p r i č l j i v o d o m n e v o p o d p r t i u s t v a r j a l n i 
z a č e t k i s e g a j o p r i p r v i h t r e h » m o d e r n i s t i h « že m e d l e t a 1888—1891 
( Z u p a n č i č e v v l e t o 1888. C a n k a r j e v v 1890, K e t t e j e v v 1891), p r i M u r n u 
p a v d r u g o p o l o v i c o 1 8 9 5 : * * u s t v a r j a l n i z a k l j u č k i p a p r i vseh v leto 
n j i h o v e smrt i . Z u p a n č i č e v a u s t v a r j a l n a doba obsega z a v o l j o n j e g o v e g a 
e n o l e t n e g a v m e s n e g a m o l k a (1925) 60 let . C a n k a r j e v a 28, K e t t e j e v a n a j -
m a n j 8. M u r n o v a p a n a j m a n j 6 let , t o r e j dese t ino od Z u p a n č i č e v e . 
* Prim, tabelo za str. 272, ki samo toliko ni precizna, kolikor ti premiki 
pri posameznikih ne nastopijo vselej na začetku leta in se tutam izvrše pola-
goma. Da se Kettejevi premiki zavlečejo v pomlad, Cankarjevi, Murnovi in 
Zupančičevi pa izmenično v sredo leta, je posebej označeno. 
* * Ker v verodosto jnost poda tku v J u b i l e j n e m z b o r n i k u . . . Otona Zupan-
čiča (1928, 107), ki v sekakor pos redu je pesnikove lastne iz jave , ni mogoče 
dvomiti , je t reba njegove pesniške začetke postavi t i v leti 1889 in 1890, ko je 
so izda j a l in polnil neznani d i j a šk i list N a prel j i , domnevno p a še leto dni 
naza j , ko se j e na tak p o d v i g p r i p r a v l j a l . Podobno ve l j a za C a n k a r j a . Ker j e 
od j a n u a r j a 1891 n a p r e j beležil že števi lne ohran jene pesmi , lahko sk lepamo, 
da s p a d a j o n jegovi pesniški začetki v s a j v p o p r e j š n j e leto, če ne upoš tevamo 
pri tem tudi n jegovih lastnih pr i čevan j o p rv ih u s t v a r j a l n i h vzgibih v osnovni 
šoli ( C I D III. 541, VII . 314). — Kot začetek Ket te j evega in Murnovega us tvar-
j a n j a p a je mogoče po dosle j znanem g r a d i v u postavi t i s a m o letnici 1891 in 
1895. ki j ih izpr iču je jo n june prve ohran jene in v zbranem delu ob j av l j ene 
pesmi, ker p r i č e v a n j a o Kette jevem popre j šn jem delu niso dovol j a rgumen-
tirana, Murnovo p i smo B o j a n u Dren iku z dne 25. a v g u s t a 1895 ( J S 1967, 222 s.) 
pa tudi bol j p o t r j u j e domnevo, da se ta šele teoretično in z zb i ran jem l j u d s k e g a 
blagu p r i p r a v l j a na načrtno delo. — Če p a upoš tevamo iz j avo dr. A lo jz i j a 
Merhar j a , du je imel Kette »v drugem g i m n a z i j s k e m razredu« , tj. 1889—1890, 
»a lbum, k a m o r je zap i sa l svo je prve pesmi« (S J 1939, 61), je treba mejo n jegove 
ko l i čka j resne u s tvar j a lnos t i postavit i v s a j za eno, če ne za dve dvelet j i n a z a j ; 
podobno pu tudi Murnovo v s a j za eno poldrugolet je . Če je namreč Kette za-
ha ja l v d ružbo na Murnovo s t a n o v a n j e res v s a j že 1893 in t am prebiral svo je 
pesmi ter z njimi Murna s p o d b u j a l k pe sn jen ju (S J 1939, 58 s.) in je Murn 
menda kot tret ješolcc« , tj. 1892—1895, že hodil na l i terarne ses tanke (MIS, 
Pred letom samoniklega prodora »moderne« (1898) ima torej za 
seboj Župančič že deset, Cankar osem, Kette vsaj sedem, Murn pa vsaj 
tri (dve in pol) začetna ustvarjalna leta. Ta leta pa niso le začetniška, 
saj vsebujejo nekaj kvalitetnih dosežkov, ki so ponekod več kot zgolj 
zanimivi zarodki kasnejših klasičnih del. Zlasti velja to za Ketteja, 
čigar ustvarjalnost se med dotedanjo rastjo po dveletnih presledkih 
vsaj trikrat značilno premakne (1893, 1895, 1897), čeprav doseže svoj 
umetniški vrh šele v navedenem letu. Svoje umetniško ravnotežje doseže 
v isti drugi polovici tega leta tudi Murn, ki se po poldrugoletnih pre-
sledkih doslej vsaj dvakrat značilno premakne (konec 1896 in sredi 
1898) in se lahko razvija še tri leta po tej prelomnici, ko j e dosegel 
svoje tret je ustvarjalno obdobje. Istočasno j e dosegel svoje t ret je 
ustvarjalno obdobje tudi Zupančič, čigar prvi večji premik sega prav 
tako v leto 1893 kakor Kettejev in Cankarjev. — Edino Zupančičevo 
delo presega zaključni mejnik »moderne«, in to na sredini svoje ustvar-
jalnosti, ko z zaključkom prve svetovne vojne 1918 doseže svoj višek. 
\endar j e njegova druga ustvarjalna polovica po tem letu marsikje 
šibkejša in stilno prerašča dobo »moderne«. Čeprav j e najobčutnejša 
zareza v njegovem delu prav med obema polovicama v letu 1918. kar 
nas upravičuje, da se z njegovim delom po tem letu tu več ne ukvar-
jamo. je treba tu še pripomniti, da so pri Zupančiču prav tako v prvi 
kakor v drugi polovici njegovega dela občutni pomembni premiki ob 
vsakem petnajstletju, večji premiki ob vsakem pctletju, manjši pa ob 
vsakem dveinpolletju.* 
Silva Trdinu IX), tedaj z dokajšnjo trdnostjo lahko sklepamo, da je Murn vsaj 
naslednje leto 1894 tudi sam začel že pesniti. Vendar nekatere trditve Alojzija 
Merharja niso dovolj točne. 
V Kettejevi izpričano osemletni ustvarjalnosti se samo prvo dveletno ob-
dobje toliko močno loči od naslednjih, da naslednja tri smatramo kljub dvent 
manjšim dveletnim premikom za skupno šestletno celoto oziroma dobo, med-
tem ko začetništvo prvih dveh let lahko domnevno vežemo s prejšnjim, doslej 
neznanim delom, morda celo v prvo šestletje. Saj Koblar celo navaja prvo 
pesem, ki jo je Kette napisal osemleten (SBL 1. 452)! 
Močnejši ustvarjalni premik v Murnovi doslej izpričani šestletni ustvar-
jalnosti pa ni le po prvem znanem začetniškem poldrugoletju, ki bi se morda 
dalo dopolniti z neznanimi prvimi poskusi, marveč tudi med predzadnjim in 
zadnjim obdobjem, tako da ostaja njegovo zadnje triletje od preloma stoletja 
naprej na polovico odprto. To ustreza tudi njegovi ne upadajoči ustvarjalnosti 
in Zupančičevemu intuitivnemu dognanju, da ta pomeni le nedopolnjen »obete. 
* Dopolni s tem knjižico Rada : M. Boršnik, Oton Zupančič, Beograd 1966s. 
Podobno ve l j a tudi za C a n k a r j a , č igar delo se občutno premakne 
vsakih sedem let, morda nekol iko m a n j opazno pa vsako polčetrto 
leto. Zavoljo p o m a n j k a n j a prostora in več je preglednosti bo ta študija 
pretežno komponirana na Zupančičevih pet le t j ih in Cankar jev ih se-
demlet j ih, medtem ko bodo ostali premiki vmes upoštevani. 
Cankar začenja svoje drugo sedemletje kakor Murn svoje drugo 
izpričano poldrugoletje 1897, s tem da skuša prepojiti svojo dotedanjo 
tradicionalno pesniško izpovednost z novimi zahodnoevropskimi vplivi 
dekadence. Le da C a n k a r j u me jn ik 1898 ne pomeni kakor Župančiču 
in Murnu novega ustvar ja lnega premika, marveč kakor Ket te ju le silen 
osveščevalni in umetnostni vzpon v k r i v u l j i novega obdobja od 1897 
napre j . Pri K e t t e j u ta vzpon že 1899 upade v resignaeijo in smrt, pri 
Cankar ju pa vse rahleje oscilira v resignirani fatalizem do zakl jučka 
drugega ustvar ja lnega sedemlet ja v- letu 1904. 
Ta doživl ja j ska osci laci ja med hrepenenj eni in obupom, med svet-
lobo in temo je značilna za celotno »moderno«, ki se razvi ja na me j i 
med «nazorsko trdnost jo devetnajstega in skepso dvajsetega stolet ja . 
Opazna j e že ob ustvar ja lnih začetkih, ko se četverica med 1893 
in 1896 prvič poveže v Zadrugi in v Cukrarni . Le da se j i takrat v 
krčevitem iskan ju podirajo stare vrednote, nove pa še ne razodenejo. 
T e d a j začno drug drugega opla ja t i iz skupnih virov domače in slo-
vanske l judske poezi je in romantike. Hkrat i pa j i h poleg I leine j a pri-
teguje zlasti Aškerčeva svobodomiselna bojevitost v orientalski epski 
romanci in j ih zažene v boj proti mahničevstvu. To pospeši n j ihov 
prelom s katoliško tradici jo . 
Vsaj na videz se katolištvu naj laže iztrgata C a n k a r in Murin, ki po 
svojem proleturskem poreklu nista bila zakorenin jena v domačo kmeč-
ko zemljo. Murn j e bil nezakonski sin brezdome proletarke in j e brez-
domo niludost preživel v l jubljanskem predmestju; Cankar je pripa-
dal številni družini na Vrhniki pri L j u b l j a n i , ki j o j e sproletarizirani 
oče zapustil in j o j e mati le s s k r a j n i m naporom jedi lo preživl ja la . 
Osiroteli Murn pa se je laže odtrgal kot Cankar, ki se je čutil dvojno 
navezanega na mater in v njem njena srčna spojenost z religijo kl jub 
vsem njegovim notranjim življenjskim bojem do kra ja nikoli ni usahnila. 
Že v svojem prvem ustvarjalnem obdobju (1890—1893), ko Cankar 
pretežno še tiči v kalupu tradicije, v pesmi Materi (1892) začetniško 
nerodno, a sicer presenetljivo prodorno izpoveduje osrednje, kar ga 
muči in teši. Že tu se pojavl ja razklanost med družbo, to je, vnanjim 
svetom, kateri ga zavoljo uboštva zaničuje, in med razbolenim pesnikom, 
ki čuti nujnost, da se tej družbi, temu vnanjemu svetu maščuje s stru-
penim srdom, naznan ja joč mu pogubo in onesrečitev. Vendar mu srce 
ne da tako peti; od n jega t e r j a le izpoved lastne bolečine. Materina 
l jubezen, materino t r p l j e n j e ga odrešuje maščevalnosti in žalosti. — 
Manjvrednostni kompleks družbenega zapostavljenca se že v šestnajst-
letnem dečku sublknira z več vrednostno samozavestjo ustvarjalca, ki 
lahko odloča z zniagonosnim orožjem — s satiro. Vendar prav materino 
krščanstvo premešča ta prepad in borca razorožuje v lirično samo-
izpoved. 
Toda že v naslednjem obdobju (1893—1897) ga Aškerčev vpliv iu 
spopadanje z mahničevstvom notranje tako razkroji, da mu omogoči 
presenetljivo žgočo satiro. Satira pa se pri njem ne pojavi le kot kultur-
nobojni nastop v verzih, marveč pomeni tudi njegov prvi samostojni 
pojav v prozi. Kar je že poprej pisal v dijaško prilogo Mahničevega 
Rimskega katolika, so le nedolžne vaje, medtem ko je prva črtica v 
novem obdobju (Dobrotnik, Slovenec 6. oktobra 1893) zarodek razredno-
bojne družbene satire. S tem je Cankar v tem času prerastel celo Kette-
ja . T a je bil kot žrtev podobnega kulturnobojnega nastopa družbeno 
sicer podobno prizadet, vendar se družbi kot taki ni upiral, pač pa dobi 
(Starec in ptica). 
Nasprotno pa živi in dela Zupančič leta 1893 še pod Krekovim kato-
liškim okril jem in ga mora Cankar od tu šele iztrgati. Ena njegovih 
prvih objavljenih pesmi Na Jurjevo (Vrtec 1895, po rokopisni Zupan-
čičevi bibliografiji Alenke Glazerjeve poslana uredništvu spomladi 1894) 
je zgleden primer njegove takratne ustvarjalnosti, saj zajema tradicio-
nalni belokranjski običaj v vsej harmonični povezavi ljudske radosti s 
prebujajočo se naravo, kot kaže že prva kitica: Od hiše do hiše hodimo, 
/ zelenega Jur i ja vodimo, j on pomlad veselo prinesel je, / vso zemljo 
z zelenjem potresel j e : / Zima, zima, hajd za peč / v gôrko postelj leč! 
Šele od srede tega njegovega prvega znanega obdobja (od srede 1895) 
pričenja njegovo idilično povezavo z ljudstvom razkrajati na jpre j Ašker-
čev, nato tudi dekadetski vpliv. 
Globl j i pesimizem pa izpoveduje Kette v sonetu Na očetovem grobu 
(1895/6) v predzadnjem ustvarjalnem obdobju (1895—1897), ko je za svoje 
tedanje osrednje doživljanje našel že enakovreden izraz. Njegov doni 
na Premu je bil z materino smrtjo prezgodaj okrnjen, skrbna očetova 
učiteljska vzgoja pa mu je omogočila notranjo disciplino, da se je 
obdržal v oblasti tudi v svojih kasnejših gmotno in duhovno najbol j 
kritičnih dneh. Ker se je načrtno vzgajal k čim večji popolnosti in pri 
tem ni zanemarjal tudi klasičnih vzgledov7, si je prav takrat utrdil svoj 
značaj , ko je ostale dekadenca pričela spodnašati. Zato je med četverico 
veljal za najzrelejšega, rahlo celo za filistra. Dejansko pa ga je prav 
očetova smrt, povezana tudi z gmotno osirotelostjo, pahnila v tem hujšo 
osamljenost, zlasti, ker ga je duh časa odtrgal od tradicionalnih idealov 
in vere v življenjsko smotrnost. 
Zdi se, da j e prav Zupančič, ki j e bil v tistem času — v svojem 
drugem ustvar jalnem obdobju (1893—1898) — ustvaril neka j razkošnih 
dekadentnih pesmi, ta stadi j krize med dvema dobama, tako rekoč med 
dvema vekoma, najlaže prebolel. To sta mu predvsem omogočila rod 
in okol je , zasidrana v drugačno zemljo kot ostalim. Zupančič izvira 
iz bogatega trgovskega in posestniškega rodu z Vinice, nedaleč od hrva-
ške meje . Vinorodna, z brezami posuta zeml ja obl iku je tam drugačne-
ga, vedrejšega in lahkotnejšega človeka k a k o r pa kamniti C a n k a r j e v 
ali Ke t te j ev Kras. Bogastvu barv, ki j i h j e s k o r a j istočasno tudi v 
sl ikarstvu odkril naš impresionizem, j e omogočala do tolikšne umet-
niške učinkovitosti tudi naša poetična pokra j ina , vzbuja joča zlasti ob 
rahli zameglenosti mehka lirična občut ja . Nič čudnega, da j e takšnih 
pastelno niansiranih prelivov na jveč v Murnovi in C a n k a r j e v i poezij i 
— pri obeh seve tudi v nevezani besedi — s a j sta bi la prav tadva na j -
bol j prepojena z lirično meglovitost jo l j u b l j a n s k e kotline. Jasne j ša sta 
Kette in Zupančič, zlasti prvi. Ker sta se oba opa ja la ob l judski pesmi, 
se j i m a j e mladostno segava igrivost v poezi j i toplo prilegala k l j u b 
notranj i teži. To težo j e navzlic navidezno otroški naivnosti zavol jo 
svoje otožnosti t e ž j e prekri l Murn, n a j t e ž j e Cankar , ki se vsaj sprva 
z ljudsko poezijo ni dal rad oplajati. To je pač eden od vzrokov, da 
izžareva njegovo delo več i roni je kakor humorja . 
Kakor Murn sc j e tudi Cunkar bohemsko predajal valovom časa, 
čemur se j e Kette, čuteč v tem p o m a n j k a n j e vol je , uprl. Sunkoma pa 
se j e temu uprl tudi Zupančič. Tega bi pač ne bil zmogel, če bi bil 
od dekadence globl je kakor z erotično prevaro načet tudi znotra j , 
čeprav se j e zavol jo gmotnega propada svo je družine čutil podobno 
deklasiranega kakor ostala četverica. 
V drugi polovici 1898, v začetku svojega tret jega ustvar ja lnega ob-
dobja (1898—1903), j e Zupančič spesnil pesem Moje barke, ki program-
sko izpoveduje prelom v njegovi miselnosti in poeziji. Pesnik se odpo-
veduje vsem mračnjaškim vezem preteklosti, neposredno dogmatičnim, 
posredno pa tudi dekadentnim, zapušča s tem varne pristane in raz-
penja jadra svojim barkam k daljnim cil jem svobodnega morja. Kakor 
je ta vizija za naše dotedanje »moderniste« nova, za svojo vedro spro-
ščenost še ni našla enako novega svobodnega izraza, saj je podobno kot 
ostala dotedanja Zupančičeva pesem še vklenjena v stalni ritem, tu 
celo v aškerčevski monotoni deseterec: 
Ali, vi cilji, moji zlati cilji, 
kak bleščite v daljni se samoti! . . . 
Le po megli tavajoče duše 
v hipih svetih so vas zaslutile, 
v liipih svetih, ko skrivnosti večne 
v bajnem svitu se odpro očesu . . . 
Vendar se tega togega ritma prece j nato sprosti in ritmično indivi-
dualno zadiha. Oblikovno se osvobaja zlasti na začetku novega obdobja, 
medtem ko se kasneje spet umirja v enakomeren ritem in preprosto 
kitico, čeprav tudi to ne dosledno. Čedalje tenkočutnejši izraz postaja 
vse bolj instrument njegovega razpoloženja in osveščenosti. 
Optimistični zagon s simbolično nakazano поло vero v ž iv l j en je j e 
za nada l jn jega Zupančiča k l j u b skepsi. k i z n jo vse intenzivneje vrta 
]x> na jg lobl j ih vprašanj ih, čedal je bol j značilen. 
Vsekakor pa j e pri Zupančičevih vse bol j nebuloznih vizi jah uteg-
nila kumovati tudi Emersonova filozofi ja. Tega ameriškega idealistič-
nega esej ista sta v tistem času — ne brez sledu — prebirala tudi Kette 
in Cankar . Ne bo pa lahko dokazati, koliko j e bil to Emerson, koliko 
duh času, da se prav od druge polovice 1898 ne samo Zupančiča, marveč 
tudi Ket te j a in C a n k a r j a polasti podoben zagon. Ket te ju se v neka j 
tednih kar u l i j e kopa sonetnih ciklov, k j e r končno najde njegovo 
hrepenenje v panteizmu na jg lob l jo utešitev in vrhunski izraz. Cankar 
se ob Spinozi, Einersonu in Maeterl incku zave viš jega smotra (Zupan-
čiču v pismu 17. septembra 1898), svojemu dekletu pa se izpoveduje, 
da j e bil izgubil vero v boga in v l judi , vendar t a pusta preteklost 
nima nič opraviti z njegovim novim poduhovljenim in l jubezenskim 
razmahom. Kar j e resnično krog njega, nima po sebi nikakršne vred-
nosti in j e le »simbol večnih idej« (Anici Lušinovi 13. in 15. j u l i j a , 
51. avgusta 1898). To novo doživetje je čisto v skladu z Epilogom k 
njegovi prvi zbirki črtic Vinjete (1899). nastalim v tem času. k jer napo-
veduje kot »pokoren organ svoje duše« nov stil — simbolizem. Isto-
časno pa prav tam opozarja na »sestradane obraze« in »okrvavl jene 
pesti«, ki j i h j e »obsenčil duh upornosti«, le da n jega samega bol j od 
krvave revoluci je vznemir ja »to strašno duševno uboštvo«. Pogled ima 
torej obrn jen navzen in navznoter, čuti se povezanega s celoto, kakor 
se tudi Zupančič in Ket te začutita v novem, modernem, ne v "dogmatič-
nem smislu duhovno povezana s celoto. Bolestna osamljenost j e vsaj 
oba poslednja zapustila, z n jo pa tudi dekadenca. 
V nasprotno smer se v tem svojem predzadnjem ustvar ja lnem ob-
dobju (od srede 1898 do konca 1899) razvi ja Murn: v odtujenost. Po jav i 
tuberkuloze, odpor do posi l jenega študija, ledena zavrnitev l j u b l j e -
nega dekleta, sredi mrzličnega i skan ja zasilnega poklica zavest zapu-
ščenosti. p o m a n j k a n j a vsakršne topline, domačnosti, skratka, popolna 
brezperspektivnost. V takšnem brezupnem stan ju se mu vnanjii svet 
odmika, hoče se mu samo rešitve iz n j ega v brezmejno prostost. Nje -
gova l ir ika, ki mu j e že poprej pomenila zgol j neposreden izraz č u s t e v 
in čutov, se prične zatekati k vse bo l j monotonim impres i jam iz pri-
rode, k i se kot izraz n jegove n a j t i š j e samote ob usihajočih konturah 
izgubl ja jo v da l jn i molk. Tenki posluh za odmiranje ž i v l j e n j a ni več 
odsev modne le targi je , to j e on sam. ki na jde za to n a j h u j š o gren-
kobo tudi n a j t a n j š o melodi jo in ritem. Kasne je se bo Murin ob sožit ju 
z zdravo kmečko prirodnost jo spet poživil v krepkih barvah in tonih, 
[wieg l judske romantike bo za je l tudi neka j trdih orisov domače 
zemlje, ki presenečajo kot predhodniki povojnega modernega realizma. 
Do t j a in še d e l j pa se bo povzpel j»rek tega abstraktnega stadi ja , ki 
j e tako presunl j ivo svojski in nov, kot j e presunl j ivo svojska in nova 
domala vsa kasne jša Murnova poezija, da j o šele današnjost pr i čen ja 
doumevati. 
Za ta prehod v njegovo zadnjo ustvarjalno dobo od 1900 do smrti 
j e močno značilna Pomladanska romanca, ki j e ni brez vzroka postavil 
na čelo svoje zbirke. S a j s svojo genezo, idejo, vsebino« in izrazom sim-
bolično nakazuje Murnovo globoko notranjo pomladitev in osvoboditev 
iz spon solipsistične razbolelosti v »neko naravi vdano in podrejeno 
skupnost« (Jože Snoj v študiji k izboru Murnovih Pesmi, 1968, 281). — 
Globl ja primerjava te Juri jeve pomladanske pesmi s šest let starejšo 
Zupančičevo bi pokazala sorodno razpoloženje, vendar pri Murnu ne 
več s prirodo spojene folklorne primernosti, marveč prodorne osvešče-
nosti osvobojenega, vse hudo prebolelega modernega človeka. 
Leto 1898 pomenja torej izluščitev iz dekadeiitne mode, prebolelost 
findesièclovske krize in močan, čeprav deloma silno tih nastop novih 
vrednot. Odslej se bo sicer dekadenca tutam še pojavl jala , vendar 
le kot izraz pristne bolestne odtujenosti. Kot notranji razkroj klasič-
nega realizma j e opravila svoje, kakor j e svoje opravil naš prvi natu-
ralistični nastop kot njegov vnanji razkroj. Oboje j e bilo le epizoda, j 
le negacija nečesa velikega, a preminulega: osredotočitve zgolj na člo-
veka in na njegov nespremenljivi značaj kot eno najviš j ih vrednot. 
Го statično sredotežje j e bila v skladu z modernim razvojem nova 
umetnost kot odraz novega ž ivl jen ja primorana začeti dialektično raz-
krajat i . to j e , slediti rastoči dinamiki in nenehnemu spremin jan ju živ-
l j en ja in sveta, sredobežno, prek človeka v vesolje. 
Hkrati s tem silnim vizionarnim premikom se vsaj deloma premak-
ne tudi statična urejenost in umirjenost dotedanje pesniške kompo-
zicije in ritma v svoboden verz. Kar j e tutam že poprej zrahljaval 
zlasti Kette, pa zdaj prav ta spričo nove harmonične osredotočenosti 
pričenja urejati v klasično jasen, čeprav pomodernjen sonet, medtem 
ko se ostala trojica prav v tem letu prične razpuščati v osvobojen izraz. 
Takšna j e napoved novih pogledov na stvarstvo, ki se v svojih 
vizionarnih slutnjah realistično še ne da izraziti, samo v simbolih. Vsa 
četverica se poglobi v iskanje višjega smisla, k i ga prične simboli-
zirati z lučjo, z večnim plamenom. (Kette: »Luč j e samo jedna, jedna / 
in več kot enega živl jenja vredna / in več kot ene, več kot ene smrti.«) 
Umetnost j i postaja sinteza enkratnega z večnim. (Zupančič: »Ej , 
pesmice, e j , / ve hčerke trenutka, / utrinki plamena večnega — «.) Celo 
Murn zahrepeni po času, polnem »svetlih ekstaz« / »ko duša božanstvo 
ume / . . . / in srce se k s reu nagibi j e / in srcu srce se odpre.«) 
Pri vsej četverici j e medij tega hrepenenja erotično doživljena 
žena, pri Kette ju tako doživljena, da bi j i za en trenutek harmonične 
izpolnitve dal večnost (»O11 bil j e v n j e j in ona bila v n j e m . . . in 
duši «tu pozabili na raj . . .« ) , da pa tudi večnost, odraz božjega se-
vanja, odkri je v trenutku zazrt ja v njene oči. (»Л vse drugače sem 
te videl jaz, ko zrl sem en trenutek ti v obraz / tedaj , ko si, nebeški 
gospodar, / v očesi njeni blagi, nežni, krotki / pr iše l . . .« ) 
iMiirnu, ki se mu j e prav takrat vera v visoko oboževanko zrušila, 
pa se zde trenutki »velikanski vzdihi — neznanega sveta«. Odtujen se 
zamakne v vesoljno tišino. 
Takšno erotično-religiozno hrepenenje v valovanju od ekstaze v 
obup zrcali vsa n a d a l j n j a na j int imnejša C a n k a r j e v a poetična pot: do 
zakl jučka predzadnjega sedemletja še v redkih verzih (v Lepi Vidi), 
hkrati pa tudi v prozi, k i poet v n j e j odkr i j e »organ svoje duše«. 
Istočasno pa se pri C a n k a r j u p o j a v l j a komponenta, k i pri ostali 
tro j ic i ni prisotna: rastoči družbenoanarhični upor, k i se osvešča v 
družbeno revolucionarnost. 
Tako j e vse modno z izvodenelim naturalizmom vred kot »nova 
s tru ja« zavrženo. Prvič se zamaje tudi Aškerčeva avtoritativnost. Leto 
1898 naznanja in d a j e nov samonikel izraz nove razgibanosti, novih po-
gledov in novih estetskih vrednot, zato lahko smatramo to leto za 
začetek nove zgradbe »moderne« na findesièclovskih ruševinah pre-
živelega. 
* 
P o j a v prve Zupančičeve pesniške zbirke Čaša opojnosti (1899) in 
prve Cankar jeve pesniške zbirke Erotika (1899) j e sicer predstavl jal 
v tistem času, še bol j pa k a s n e j e tako velik nov dogodek, da naša 
l i terarm zgodovina deloma s tem pojavom veže začetek »moderne«. 
Ker pa so bile Cankar jeve pesmi pripravljene za izdajo že poprej 
in so v glavnem prav tako kakor polovica Zupančičevih zajete še iz 
popre jšn j ih , »novostrujarskih« in dekadenčnih časov, nov, samostojen 
nastop »moderne« predstav l ja jo v n j ih samo na jnove jše Zupančičeve 
pesmi, nastale od srede 1898. Iz ene od teh pesmi j e avtor za je l geslo 
za vso zbirko: Ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota. To geslo simbo-
lizira tajno moč erotike, ki naj dviga pesnikovo duhovno bogastvo. Ko 
bi bil Zupančič kasneje to zbirko najra jš i zavrgel, priznavajoč vrednost 
le še majhnemu izboru, j e bil nekaterim pesmim iz i»oprejšnjih časov 
krivičen, sa j imajo tudi te svoj čar , čeprav se j i h deloma drži potrtost 
in modna dekadenca, deloma pa tudi Aškerc. Pretežno l jubezenske, 
I>esmi še danes u č i n k u j e j o s svojo p refill j eno, preseneti j i vo igrivostjo, 
takrat pa so našo zapečkarsko javnost dražile tudi ( s svojo »lascivno«, 
»blasfemično« vsebino. — Še hu je se j e tu javnost zgrozila nad Can-
kar jevim dekadentnim ciklom Dunajski večeri, tako da j e dal škof 
požgati celotno zbirko. 
Oba pesnika sta se bila sicer od 1896, zlasti pa od 1897 napre j ob 
skupnem bivanju na D u n a j u dovol j tesno povezala tudi s sorodnimi 
interesi, hlepeč i>o novih l i terarnih razodetjih iz tuj ine, vendar tudi 
d o j e m a n j e teh novih tokov dokazuje , kako sta si bila v j edru raz-
lična. Dekadenca Cankarju od 1897 ni pomenila isto kakor Župančiču: 
prvemu kos lastne ustvarjalne usode, drugemu samo epizodo. Zato se 
temu odpira z drugo polovico 1898, ko jo premaga, novo ustvarjalno 
obdobje, medtem ko j i Cankar v svoji pristni, neprivzeti naturi pre-
sledkoma zapada vse drugo ustvarjalno obdobje (1897—1904) in, koli-
kor je ne premaga z novo vero v socializem in z novo religijo, prav-
zaprav do konca dni. 
Čutna upijanljivost Dunajskih večerov je sicer modno garnirana, 
ostaja pa tudi kasneje za Cankarja neprimerno značilnejša kakor pa 
za pesnika duhovnih sfer Zupančiča, nekdanjega avtorja Čase opojnosti. 
Prodor »moderne« v drugi polovici leta 1898 ni bil dovolj viden, 
ker se ni manifestiral v samostojni publikaciji. Almanah Na razstanku 
je to leto javnosti predstavil samo tedanje maturante in med njimi 
Murna s pesmimi iz njegove predhodne dobe (od leta 1897 do prve po-
lovice 1898), ki podobno kakor Cankarjeve ali Kettejeve sicer upravi-
čujejo ustvarjalno zarezo v letu 1897, a kljub mestoma samonikli glo-
bini še ne predstavljajo tistega, s čimer se Murn v naslednjem obdobju 
(od druge polovice 1898 do 1899) kot »modernist« uveljavi. Cankar, ki 
se mu je Murn zdel še pred letom dnii ves starokopiten, pa se zanj niti 
zdaj še ni mogel ogreti in ga je deloma priznal šele 1900, verjetno ob 
njegovi rokopisni zbirki, na prelomu v svoji drugi dobi. Do takrat pa 
se ni bil spremenil le Murn, marveč se je poglobil tudi Cankarjev 
pogled na družbo in umetnost (prim, njegovo znamenito znano pismo 
Zofki Kvedrovi iz tega leta). Pa še takrat je bil prepričan, da Murn »nc 
seže Župančiču niti do kolen.« Župančič mu je kot antipod pomenil 
vse kaj drugega. Murnovo tiho razbolelost je pregluševala nova Zupan-
čičeva bučna zanesenost. 
Zupančičeva Pesem mladine (1900) doni kakor himna. Z njo pesnik 
v Prešernovem duhu nakazuje »modernistom« novo pot. Pot v sklopu 
neprekinjene verige zarij večnega plamena iz davnine. Simbolična bojna 
napoved vsemu mračnjaštvu, vsem zatiralcem svobode. Na temelju 
Aškerčevega boja, toda proti Aškercu, ki je spričo neelastičnih sredstev 
svojega mišljenja in oblikovanja mladim postajal »zlagana avtoriteta«. 
Od srede »findesiecla« najvišja avtoriteta »novostrujarjev«, njih idejni 
pobudnik in pesniški vzgojitelj, zgubi koj ob prodoru nove dobe svoj 
renome in se zaplete z njenimi glasniki v težke, zanj katastrofalne boje. 
Poglavje zase bi bila lahko polemika, ki jo je neprostovoljno po-
vzročil Aškerc leta 1900 s priredbo posmrtne izdaje Kettejevih Poezij. 
18 — Slavist ična revi ja 17 
USTVARJALNI RITE M 
1876 
77 
78 
79 
80 
81 
82 
83 
84 
85 
86 
87 
88 
89 
90 
91 
92 
93 
94 
95 
96 
97 
98 
99 
1900 
01 
02 
03 
04 
05 
06 
07 
08 
09 
10 
11 
12 
13 
14 
15 
16 
17 
1918 
K E T T E 
-19 I. 
C A N K A R 
•10. v. 
Ž U P A N Č I Č 
23. I. 
M U R N 
"4. 
•H-26. IV.--
+18. VI. 
-IV-
+ 11. XII. 
III 
IV 11. VI. 1949 

Površnost te izdaje in pokrovitel jski ton, ki se z n j im loteva tega 
klasično dovršenega pesnika, sta v C a n k a r j u vzbudila upravičeno 
ogorčen je in s tem povzročila razkol in b o j k o t njegovega glasila L j u b -
l janskega zvona. V tem žgočem b o j u pa j e Cankar odkril zlasti v 
svojem eseju o Ketteju tolikšno občudovanje pri jatel jevih človeških 
in pesniških vrednot, da j e s tem ganl j ivo razgalil svo jo globoko nave-
zanost na ekstremno različnega ustvar jalca, kakršne tudi smrt ne bo 
mogla zabrisati. Veličino Ket te jevih pesmi j e meril ob najlepših Pre-
šernovih, glede lepote j e z i k a in l judske prirodnosti pa j e bil prepričan, 
da Kette Prešerna presega. Tako j e C a n k a r zapisal v pregledu sloven-
ske literature za Nemce (Die slovenische Literatur seit Prešeren, 1900), 
k j e r Murna sploh ne omenja ! — Nič tore j čudnega, da se C a n k a r j e v 
prvi ronian Tujci (1901) komaj nekaj mescev po Kettejevi smrti že 
kreta krog problema za postavitev Kettejevega spomenika in da Can-
kar komaj nekaj let nato ob dejanskem odkrit ju Prešernovega spome-
nika Prešernu v ironičnem dialogu prav Ket te ja postavl ja za sogovor-
nika (Epilog, 1905). 
K a k o r Aškerca samega so skušali mladi z nastopom samonikle poti 
zatreti tudi sleherno sled njegovega vpliva na nj ihovo pesem. Iz jema 
so seve pesmi, ki so nastale poprej . 
Leta 1898 se sicer tudi Cankar ju delo prevesi v poduhovljenost, osci-
lira pa odtlej med telesom in dušo, zemljo in nebom v dualistični dvoj-
nosti in se zlasti sprva le v redkih trenutkih spoji v harmonično enoto. 
Nova izdaja Erotike (1902) je pomembnejša, kolikor vsebuje spre-
membe, ki pričajo o Cankar jevi samostojni dozorelosti. Med temi sta 
omembe vredni zlasti dodatni pesmi V bogatih kočijah se vozijo in Iz 
moje samotne grenke mladosti. V obeh je umetniško upodobljena ideja, 
ki jo je nakazal že v Epilogu k Vinjetam, oblikovno nejasno pa deloma 
že v pesmi Materi. Prva je sarkastičen napad družbenega zapostavljen-
ca na tatinsko, prešuštniško in ubijalsko velemestno« aristokracijo in 
buržuazijo z zasnieliom absurdne božje pravičnosti, druga pa je bolesten 
krik erotičnega in religioznega hrepenenja, ki raste iz njegovih najt iš j ih 
sanj. V simbolu »rože čudotvornec se te sanje v njem pojavl ja jo že od 
zgodnje mladosti, še preden je lahko zaslutil moderni simbolizem, in se, 
povezane z nujglobljo osebno bolečino, razraščajo v njem do smrti. 
Kakor Zupančiču, ki j ih v prvi zbirki simbolizira v podobi »rože mo-
gotec, ga silijo k nenehnemu duhovnemu iskanju, dosežejo v simbolizmu 
najprimernejše izrazno sredstvo in dajejo njegovi poeziji v verzih in 
prozi čaroben nadih. 
V obeli pesmih izrazito izstopa pesnikov prizadeti jaz. Ta jaz je 
prisoten v Cankarjevi drugi ustvarjalni dobi celo močneje kakor 
v prvi in prepaja v tem času ne samo lirične čriice, v katerih postaja 
osrednji mojster že od Vinjet naprej, marveč tudi romane in celo drame, 
ki si z njimi že tedaj zavojuje prvo mesto v naši književnosti. Prizna-
vajoč namreč Župančiču prvenstvo v verzih, se po Erotiki pesnjenju 
odpove in se kasneje k pesmim samo še v najintimnejšem in najbolj 
bolečem času izjemamo vrača. 
Z isto letnico kakor druga izdaja Erotike izideta tudi deli Na klancu 
in Kralj na Betajnooi — najpomembnejši roman in najpomembnejša 
drama te Cankarjeve dobe. 
Drama Kralj na Betajnooi prikazuje kričeč primer proletarizacije 
slovenske vasi. Mogočni veleposestnik Kantor je lahko zakraljeval nad 
Betajnovo tako, da se je zločinsko okoristil s premoženjem sovaščanov 
in sorodstva. Njegov prizadeti nasprotnik, »izgubljeni študent« Maks pa 
v spopadu z njim ni pripravljen popustiti niti za ceno njegove ljub-
ljene hčere niti za ceno lastne smrt. V tem neenakem boju zmaga sicer 
Kantorjevo nasilje; kljub gmotni oblasti in absurdni veljavi, ki jo ta 
zločinec doseže nad družbo, pa se znotraj ruši v osamljenost. To je naša 
prva in hkrati najmočnejša drama, ki se zaključuje moderno disonant-
iio brez katarze, z navidezno zmago krivice. 
S še hujšo resignacijo se zaključuje avtobiografski roman Na klancu. 
To jc pretresljiv oris k riževega pota Cankarjeve matere od nežnih 
dekliških let, ko je bila v brezupnem begu za vozom opeharjena za 
svoje najsvetlejše hrepenenje, prek njene klavrne poroke s šibkim 
krojačem, ki je ob manu fakturni konkurenci propadel in na njene 
neutrudijive rame lahkomiselno preložil vso težo bremena številne 
družine, pa tja do zaporednega usihanja posameznih otrok, ki jim 
bedni Klanec siromakov, kjer je bila ta družina obsojena životariti, 
ni mogel dati za življenje ne gmotne ne moralne pomoči. Cankar, ki je 
liil v poprejšnjem ustvarjalnem obdobju še prepričan, da je materini 
ljubezni in trpljenju dana moč, da premosti prepad med njim — 
ustvarjalcem — in družbo, je zdaj, po materini smrti, zapadel obupu, 
du je ou sani — izgubljeni študent Lojze — prav tako neizogibno 
obsojen na propad kakor vsa njegova družina. Spričo rastočega kapi-
talističnega izkoriščanja slovenskega ljudstva iu njegovega tragičnega 
gospodarskega propadanja pa simbolizira Klanec siromakov usodo ce-
lotnega sproletariziranega slovenskega naroda. 
Propadli študent Maks je v svojem etičnem boju proti Kantorju 
aktivni pol pasivnega propadlega študenta Lojza, ki ga je Klanec za-
znamoval v nemočno brezvoljno usihanje. V obeh upodablja avtor po-
sledice lastnega fatalističnega pesimizma, ki vanj postopoma zapada, 
kot mu spričo obupnih družbenih in osebnih razmer postopoma gine 
vera v življenje. 
Brezup življenjskega razkrajanja na Klancu približuje ta roman 
mračni beli sivini Murnove letargije leta 1898. Vendar je tu le nakazan 
rahel izhod: lučka v oknu socialistično usmerjenega učitelja — simbo-
lizacija prihajajoče nove vere. 
je pa to le neznaten utrinek, ki zanj v naslednjem romanu Hiša 
Marije Pomočnice (1903 z letnico 1904) ni več prostora. Ta pretresljivi 
prikaz življenja in umiranja dedno obremenjenih deklic v dunajski 
bolnišnici ne vidi več izhoda v tostraustvu. Življenje je lepo samo v 
izolaciji od vsakdanje krutosti in gnusobe; kakor čistega kanarčka in 
lahkovernega vrabca upropasti ta realnost vsako bitje, ki se j i prosto-
voljno ne umakne med štiri bele stene sanj. Ta očarljivi, z vso ljubez-
nijo prikazani umik iz življenja, ki ga Cankar nakazuje v raznih 
simbolizacijah še marsikje drugod, preveša trpinstvo na otroke kot 
naj nedolžne jše žrtve človeške podlosti in neosveščenosti. Še se identi-
ficira s tem drobnim kolektivom, toda njegov jaz stopa ob tem za-
ključku druge ustvarjalne dobe že v ozadje. 
Istočasno, ko je Cankarjeva poezija v verzih in prozi intonirana 
padajoče do skrajne resignaeije, pa jc Župančičeva intonirana rastoče 
do skrajnega voluntarizmu. Njegove pesmi Čez plan, ki so bile ure-
jene v zbirko istočasno (1903 z letnico 1904), so živo nasprotje tedanjemu 
Cankarju. Vriskajo od življenjske radosti in v nasprotju s Cankarjevim 
zanikavanjem življenja oznanjajo Vseh živih dan. Poet si je poveznil 
Postrani klobuk in se požvižgal na dekadenco. Njegov impresionistični 
oris prirode in ljudi je poln živih zdravih barv, v soncu šegav, v noči 
svečan, zamišljen, nikoli bolestno ruznežen, vselej boder, kipeč od za-
nosa. 
Zbirka ni neorgansku kakor prva, saj je izraz enega samega ustvar-
jalnega obdobja (1898—1903). Vanjo bi spadale tudi pesmi, nastale od 
srede 1898, ki jih je bil avtor na Aškerčev nasvet priključil še Čuši 
opojnosti. Že te nakazujejo sorodno pesnikovo usmerjenost navzven 
in navznoter kot plod trenutka m večnega plamena (Na pot), torej pro-
tislovja, ki postaja za vso novo dobo značilno. Z ene strani se javl ja 
v intimnih, toplili impresijah, z druge v nekam hladni simbolistični 
vizionarnosti. 
Impresije so izraz domačega, često folklorno prepletenega življenja, 
neposredno povezanega s prirodo. Y njih je pesnik ponekod s svojo 
šaljivo igrivostjo, poetičnostjo in duhovito izrazno virtuoznostjo dosegel 
neprekosljiv učinek. Te impresije vzbujajo prelestna občutja v zvezi 
s človekovim notranjim dogajanjem (Zvečer). 
Zupančičev simbolizem tega časa se pretežno o m e j u j e na svetovno-
nazorsko, umetnostno ustvar jalno in družbenočasovno problematiko, ki 
se medsebojno povezuje. Iz Motta k zbirki: Predaj se vetrom — naj 
gre, kamor hoče! se dâ sklepati, da so mu »daljni cilji«, ki se j ih je 
leta 1898 zavedel, jasni, da pa od njega ne ter jajo le svobodne predaje 
življenju, marveč tudi orientacijo in smotrno pripravo. Ter ja jo torej ob-
račun z neurejeno preteklostjo in osredotočitev vseh sil. Kajt i treba je, 
da izpolni svoje visoko pesniško poslanstvo, ki se zavoljo njega čuti 
vzvišenega nad ostalim svetom. Njegov rod se mu zdi prešibak in pre-
majhen, da bi dosegel veličino in svojevrstnost ustvarjalca (Ptič samo-
Značilno za naše herojstvo se 11111 zdi, da ne propada od meča. 
marveč od lastne nemoči (Daj, drug, zapoj...). 
Prvi ciklus svoje zbirke posveča Manom Josipa M ur na-Aleksan-
drova (1901—1903). Ta svojevrstna izpoved bolečine ob smrti toliko pre-
zgodaj preminulega pesnika j e spomin, kr ik in obtožba. Patos mladega 
pesnika, ki se pred nj im odpirajo grobovi njegovega rodu. Ne samo 
Murna, tudi Kette ja in drugih. Zupančič j ih ne imenuje, tu je dal ču-
stvom prosto pot. 
C iklus je na videz mozaik različnih razpoloženj in idej, izraženih v 
različnemu ritmu, različni obl ik i posameznih pesmi; v jedru pa j e to 
ena sama moderna pesnitev, ki izpoveduje z različnih ploskev doživeto 
Murnovo osebnost in tragiko lastnega rodu. Vendar se ta pesnitev ne 
zakl jučuje ne tragično ne elegično. Hkrati je to ustvarjalčeva boleča 
osveščevalna pot, ki bo zajemala iz pesnikovega neumrljivega groba 
bolečino, samoto, pogum. 
Pesnitev je nastajala ob^Murnoveni izboru Pesmi in romance, ki ga 
je do spomladi 1903 s pietetnini uvodnim esejem priredil njegov lite-
rarni sopotnik Ivan Pri jatel j . Ker ta zbirka poleg nekaterih dodatkov 
predstavlja le Murnov izbor iz zadnjega ustvarjalnega obdobja (od 1900 
do smrti), podobno kot Ket te j eva ni izraz na jbo l j šega in najznači l -
nejšega v celoti; C a n k a r j a j e sicer osvestila k pravičnejši sodbi, Mur-
nu bliž jemu, ker protislovnemu Župančiču pa le ni povedala več kot 
obet: »spe misli do neba, / in vsa bodočnost, v kali započeta. / nedozo-
rela in nikdar požeta. / oči pogum in vroča k r i srca, // ki ni prineslo 
svoje zadnje žrtve / še na o l t a r . . . « 
Y tem duhu j e napisan tudi Zupančičev esej O pesmih Aleksandrova 
v Ljubl janskem zvonu 1903, ki se sicer še zdaleč ne po globini ne po 
notranji povezanosti ne da primerjati z omenjenim Cankarjevim esejem 
o Dragotinu Ketteju, a j e s svojo za tedanji čas zanimivo družbeno 
oznako svojevrstno dopolnilo Cankarjevi pomembni svetovnonazorski 
samoizpovedi ob umrlem pri jatel ju. 
Murnov pesniški »obet« povezuje Župančič s slabotnimi in maloduš-
nimi domačimi razmerami, ki ne dopuščajo realizacije, v nasprotnem 
primeru pa po začetni ustvarjalčevi zagnanosti izpričujejo črtomirovsko 
notranjo nemoč. Župančič torej ni povsem prepričan, da bi mogel Murn 
ostvariti. kar je obetal, čeprav mu je tak obet ljubši kakor pa jalova 
izpolnitev-. Naša mlada poezija j e namreč po njegovem navezana na 
filistrsko bleiweisovsko povprečje ali pa na inorbidnost Cukrarne. »Ako 
se nočeš zatajiti , izgubiti v povprečnosti, ne preostaja ti drugega, nego 
nastopiti boj proti društvu in njega nazorom — ali zapreti se in zaži-
veti svoje življenje.« 
Župančič j e že v popre j šn jem letu zasnoval satiro Jerala, personifi-
kaci jo zamaščenega junaka, ki s svojo strahotno duhovno omejenostjo 
izziva našo sproščeno ustvarjalnost. Sam pa se je te j daveči sredini 
umaknil v tujino, k jer j e v novem ustvarjalnem obdobju tudi ta satira 
privzemala nove razsežnosti. 
l lkral i z Jeralo pa raste in se spreminja tudi Zupančičev odnos do 
žrtev buržujske brezdušnoeti in nasi l ja , a v j edru osta ja vseskoz od-
klonilen. Vseskoz so v njem iiu v C a n k a r j u t e žrtve prisotne in j u pod-
žigajo v opozici jo. Čeprav v naslednjem obdobju Zupančič to opozicijo 
stiša oziroma alegorizira ( J e r a l a , II . spev zasnovan z Mottom 13. okt. 
1903, objavljen v januarski številki Ljubl janskega zvona 1908), Cankar 
pa vchemeutno nastopi v areni družbenega bo ja . 
Ket te jev in Murnov tragični »obet« pa C a n k a r j a ne podžiga le v 
boj . marveč ga meče tudi v ireeignacijo. O b a pač usodno pripadata 
( ukrarni, k j e r sta v p o m a n j k a n j u drug za drugim izhirala. 
Ljubljanska Cukrarna, nekoč tovarna sladkorja, nato kasarna, je po-
stala po potresu 1895 naplavina številnih brezdomcev, proletarcev in 
drugih nesrečnežev. Tam je preživljal brezdomi Murn svojo sivo mla-
dost, k njemu so se kasneje zatekali vsega lepega žejni tovariški 
ustvarjalci. Tu se je v svojem neprisiljenem bohemstvu srečavala mo-
derna četverica, dokler se nii razšla pol v življenje, pol v smrt. 
Ta »visoka, starinska hiša, mračna kakor srd božji« (Zupančič) pa 
ne more predstavljati začetkov svetlega hotenja »moderne«, saj ob 
Zupančičevem, zlasti pa ob Cankarjevem poživl jali ju spominov na Ket-
teja in Murna postaja simbol bede in umiranja (»mrtvašnica«). Po 
Kettejevi smrti je v Cankarju sprva obležala kakor skala, ki tlači k 
tlom sproščeno Dionizovo ustvarjalnost ( P o p o t o v a n j e Nikolaja Nikiča, 
1901). Takšno dušečo sproščenost je občutil prav tako v čistih snovanjih 
Ketteja in Murna kakor tudi v svoji lastni nedolžni deškosti (Življenje 
in smrt Petra Novljana, 1903). 
Ob prvi noveli se je potrebno na kratko ustaviti iz dveh razlogov. 
Prvič zavoljo Nikičevega tovariša Dioniza, drugič zavolje geneze te no-
vele. Oporo za oboje najdemo v komentarju k tej noveli pri Borisu 
Merharju: V dekadentnem umetniku-bohemu Dionizu je Cankar upo-
dobil sebe in Kettejevo smrt v Cukrarni. V prvi polovici leta 1900 je to 
delo snoval kot »satirični roman« na žgoče domače družbenopolitične 
razmere, vendar je ta roman odrinilo podobno snovanje komedije Za na-
rodov blagor (1901), ki jo je dovršil v avgustu 1900. Nikiča pa je pod 
silo prilik, do konca tega leta skrčil v resno novelo, za Dioniza 
tragično, za dobrega povprečnega Nikiča ugodno, medtem ko si je roman 
tragične poti slovenskega umetnika Tujci (1902 za leto 1901) prihranil 
za kasneje. Važno je poudariti, da je v prvotno nameravani satiri ostalo 
»le malo ,žolča', zato pa tem več »žalosti' nad ,na smrt obsojenim narodom' 
in njegovimi prezgodaj umirajočimi umetniki«. Cankarjev žolč, ki je. 
spočet v pesmi Materi, do zaključka poldruge ustvarjalne dobe v sati-
rah naraščal, se je sredi leta 1900 s komedijo Za narodov blagor izčrpal 
in sprevrgel v novo obdobje prvih velikih tragičnih tekstov. Prehod sa-
tire v tragedijo na prelomu dveh zadnjih omenjenih obdobij pa pona-
zarja geneza obravnavane novele. 
Kako se je Cankar tik pred tem premikom osvestil in ka j ga je osve-
stilo. pričata prvi dve njegovi znani pismi Zofki Kvedrovi z 18. mar-
ca in 18. maja 1900. V prvem nakazuje svojo dekadentno ustvarjalnost 
ter »Svoj žolč in vso svojo žalost nad neumnostjo in lopovstvom, ki se 
razprostira brez konca in kraja po naših lepih slovenskih pokrajinah«, 
ki ju namerava izliti v svojo začeto »dolgo istorijo«, to je, v kasnejšo 
kratko in resno novelo o Nikiču, v drugem pa se zgraža nad Ašker-
čevo izdajo Kettejevih pesmi, neposredno za tem pa naglasi svoj pre-
lom z dekadenco in edinstveno smiselnost tendeneiozne umetnosti ve-
likih klasikov, »ki hoče uveljaviti socialne, politične ali filozofske 
ideje s silnimi sredstvi lepote.« 
Nobenega dvoma ni, da se je preoluat med dvema Cankarjevima 
obdobjema sredi leta 1900 izvršil spričo nove osveščenosti ob pretres-
ljivi polemiki v zvezi s Kettejem. Kettejeva smrt je Cankarja šele 
s to polemiko zgrabila do korenin, ki onemogočajo dekadentno, forma-
listično in cinično igračkanje, hkrati pa tudi njegovo dotedanjo bolj 
ali manj anarhično satiro. Knjiga /.a lahkomiselne ljudi (1901) je sicer 
izšla šele v naslednjem obdobju, a je zadnja te vrste, kolikor je starej-
šega datuma. Pomembnejša dela iz obdobja od srede 1900 do 1904 pa, 
kakor je bilo že navedeno, ne ustrezajo p ovseni načelu, poudarjenem v 
drugem Cankarjevem pismu Zofki: »Pri nas tam doli je potreba refor-
m a c i j e in revoluci je v političnem, socijalnem, v osem javnem življenju, 
in tej reformaciji mora delati literatura pot«, ker se teh del še zmeraj 
v veliki meri drži pasivistična usojenost Cukrarne. 
V drugačno smer se razvija Zupančičeva ustvarjalna pot, ki jo je 
na podlagi njegove korespondence, povezano z evropskimi vplivi, na-
kazal Dušan Pirjevec v razpravi o odnosih med Zupančičem in Can-
karjem (Slavistična revija XII). Prvi odmik med prijateljema je nastal 
ob omenjeni Cankarjevi prelomnici sredi J 9 0 0 v zvezi s prvo objavo 
Kettejevih poezij, kjer Zupančič v javni polemiki z Aškercem ni hotel 
sodelovati, pač pa je v avgustu 1900 objavil tehtne Misli o Kettejevih 
poezijah, ne da bi se ie polemike kakor koli dotaknil. Očitno pa pesnik 
v tem eseju poudarja Kettejeve odlike, ki jih pri dotedanji Cankarjevi 
umetnosti pogreša. 
Tako s Cankarjevo in Zupančičevo življenjsko usodo in z njunim 
različnim postopnim osveščanjem tudi umrla pesnika rasteta z različnim 
licem v njunem delu. 
J * 
Letnica 1903 — leto izida Pesmi in romanc in hkrati, leto dozorelosti 
zbirke Čez plan — predstavlja pri Zupančiču močnejšo zarezo kakor 
pri njegovih poprejšnjih obdobjih. Zato lahko govorimo odslej o Zupan-
čičevi novi dobi. 
Saj to leto zaključuje petnajstletje njegove mladostne ustvarjalnosti, 
ko pesnik še polno živi z domačo problematiko, folkloro in zemljo. Z na-
slednjim petnajsti et jem (1903—1918) pa se v njem poglablja bolečina 
in zainišljenost svetovljana, ki mu je postala l jubljena domovina pre-
ozka. 
Premik v nasprotno smer od Zupančičevega kozmopolitizma pa je 
opazen v naslednji dobi (1904 -1911) pri Cankarju. Obe omenjeni 
zbirki nimata majhne zasluge pri tem. »Bilo je, kakor da smo izpre-
gledali ob grobeh. V tistem prezgodnjem umiranju smo videli simbol,« 
piše v začetku leta 1904 Cankar v oceni zbirke Čez plan. »Zelo majhen 
ali zelo velik je človek, ki v današnjih časih ni pesimist. Zelo velik je 
človek, ki je izpregledal in ki je občutil vso bolečino našega narodnega 
življenja, a vendar ni povesil glave. Optimistov tiste vrste, ki niso gle-
dali in niso čutili, sem srečal toliko, da sem se spotikal obnje. Človeka, 
ki je zavriskal veselo iz ranjenega srca, sem videl samo enega. Ozreti 
sem se moral navzgor in sram me je bilo. Kaj ni v nas naša usoda? Kaj 
mu ni sojen grob. komur so v grob vprte temne oči?« 
Najbrž je vsaj na Cankar ja kmalu po izidu učinkovala tudi prva 
izdaja Bezručevili Šlezkih pesmi (1903). ki so v češki prolelarski četrti 
na dunajskem Ottakringu, k jer se je bil za stalno zasidral, kmalu uteg-
nile vzbuditi odmev. Y duhu teh svojevrstnih črnordečih tožb in obtožb 
socialno in nacionalno izkoriščane češke proletarske manjšine v Šleziji 
se namreč tudi Cankar do kra ja osvesti sorodne usode Slovencev. 
V naslednji Cankarjevi ustvarjalni dobi stopi njegov subjektivni 
jaz občutno v ozadje, kar je razvidno že iz tega, da svojo osebo le redko 
še neposredno vključuje v svoje delo. Njegova osebna prizadetost ob 
žgočih problemih, ki jih nakazuje, sicer ni manjša, zastrta pa je v glav-
nem junaku v večji meri kakor poprej. Avtobiografska izpovednost, 
tako značilna za poprejšnje obdobje, se v veliki meri umakne družbe-
nemu dogajanju. Pisateljeva družbena aktivnost raste z vero v možnost 
realizacije njegovih socialističnih in etičnih hotenj. Ta ga odrešujejo 
pesimističnega fatalizma in alienacije. 
K tej notranji ojačitvi mu je najmočneje pripomogla tesnejša pove-
zava s proletariatom — deloma z delavske predmestne četrti na Dunaju, 
kjer je že od leta 1899 stanoval, deloma slovenskega, ki ga je ob držav-
nozborskih volitvah leta 1907 postavil celo na kandidatno listo. Pre-
cejšnjega pomena pa je bila pri tem tudi zaroka z zdravo, preprosto 
hčerko domače gospodinje, ki je skrbela za njegov vnanji red. Ker pa 
se j e prav sredi te s v o j e n a j b o l j zdrave in plodovite dobe, to j e na za-
četku drugega obdobja , ko j e bi lo njegovo družbeno delo na višku, 1907 
brezupno zaljubil v drugo dekle, ki mu j e duhov no močneje ustrezalo,, 
se mu j e v tem protislovnem vrtincu notran je k r h a n j e zaostrilo. Proti 
koncu te dobe mu j e to notranjo krizo še stopnjeval neposreden stik s 
katolištvom, ki se dogmatično van j sicer ni zarezalo, a j e pustilo v 
njegovem delu globl je sledove. 
Tako se v Cankarjevem delu tega časa le še ojači nihanje med 
aktivizacijo, ki ga k njej podžiga boj proti vladajoči družbi (prvo ob-
dobje), in pasivizacijo. ki ga vanjo zazibava hrepenenje po notranji 
sreči (drugo obdobje). Nič čudnega, če se prav v tem času z izrazito 
družbeno revolucionarnimi deli pojavljajo tudi izrazito osebno abstrakt-
na, čeprav zlasti s prvimi zdaj doseže svoj višek. 
Do revolucionarnega vrha se povzpne v letu svoje kandidature z 
zgodbo Hlapec Jernej in njegova pravica (1907), ki postane, kot je zna-
no, namesto nameravane agitacijske brošure idejno in oblikovno izči-
ščena, prestilizirana umetnina. Starček, ki ga po štiridesetletnem gara-
nju na gruntu, kjer ni bilo koščka zemlje, ki bi ne bil prepojen 
z njegovim znojem, mladi gospodar vrže na cesto, roma od ene oblasti 
do druge, od najnižje pa prav do cesarja, a pravice ne najde. Ko je ne 
najde niti pri župniku, zastopniku Boga, si pravico vzame sam in po-
sestvo zažge. Dogajanje se v bleščečem biblijskem slogu simbolično stop-
njuje do vrha, ki naj prikaže nujnost revolucije. Kompozicijska linija 
ni v svoji rasti niti najmanj natrgana, saj jo vodi vseskoz navzoča druž-
bena prizadetost, ki je subjektivnost nikjer ne spodmakne. Od tod mo-
notoni ritem, ki uspava kot tekoča reka. 
Nasprotno pa se v leto dni poprej nastali Nini (1906) subjektivno 
notranje dogajanje — vnanjcga skoraj sploh ni — ob čustvenih remini-
scencah in grenkobnih razpoloženjih s tolikšno sicer ne neučinkovito, 
vendar življenju odmaknjeno raldostjo valovito pretaka v krogu, kot da 
nima ne začetka ne konca. Tudi v odtujenosti, precej« sorodni Murnovi 
v letu 1898, je Cankar dosegel tu istočasno svoj višek. 
Kako je mogla nastajati in nastati Nina od spomladi 1905 do prve 
polovice 1906, to je komaj nekaj nad leto dni pred Hlapcem Jernejem, 
ko se je Cankar povzpenjal do svojega družbenoumetniškega viška, in 
poldrugo leto prod tem, ko je spričo srečanja z Mico Kesslcrjevo omahnil 
v novo malodušje, je problem, ki ga bomo morda bolj razumeli šele v 
povezavi z reminiscencami na Cukrarno in na umrla tovariša. Od prve 
\ 
polovice leta 1905 mu namreč spet raste ta kompleks v sklopu s tremi 
satirami: Poslednji dnevi Štefana Poljanca (zasnovana spomladi 1905, 
LZ 1906), Epilog (ob odkritju Prešernovega spomenika 10. IX. 1905) in 
Anastasius oon Schiwitz (po Merharjevem zatrdilu približno iz istega 
časa). Y poslednji satirik ironizira naše poveličevanje za nas nezasluž-
nih in omalovaževanje za nas zaslužnih ljudi, opozarjajoč na »tista dva 
mlada študenta, ki sta umrla vsled svoje malomarnosti in ki sta bila . . . 
najgenialnejša človeka, kar jih je bilo tisti čas med nami«. Tudi ostali 
dve satiri vsebujeta grenak podzvok, zlasti ob misli na neizpolnjeno lju-
bezen: Murnovo Almo in Kettejevo Angelo. V Epilogu polaga avtor ob 
fingiranem dialogu Ketteja s Prešernom poslednjemu ob Cukrarni na 
jezik ugotovitev: »noben kraj ni tako zelo pripraven, da bi rodil Almo 
in Angelo«. Y Poslednjih dneoih . . . pa da ob tej neuslišani ljubezni 
spregovoriti sebi — Petru Novljanu: »Saj jaz ne maram, da bi me kdo 
ljubil, saj je čisto dovolj, da ljubim sam!« Hkrati pa se v tem delu po-
navlja fatalistični refren: »Y kolobarju, brez konca!« 
V tem času se v Cankarju porodi misel na dramo o Lepi Vidi, ki 
o n j e j poroča Franu Zbašniku 8. decembra 1905, da jo je deloma že na-
pisal v zvezi s Cukrarno, Kettejem, Murnom, Govékarjem in s seboj — 
Petrom Novljanom; ker je simbol njihovega hrepenenja, zato pogine. 
Ti junaki nastopijo v tem času v Nini, avtor pa tu prevzame osrednjo 
vlogo v neposrednem dialogu z umirajočo Nino, personifikacijo umira-
jočega hrepenenja: »K zvezdam gledajo tvoje oči in vendar so tako ža-
lostne; v tvojih očeh odsevajo zvezde in zdi se mi. da so solze in njih 
luč je tihi, bledi plamen iz mrtvašnice.« 
Ne utegnem se zamujati z analizo te svojevrstne subjektivne knjige, 
ki jo je bila vsa tedanja kritika v celoti zavrgla, a je Cankarju ostala 
med najljubšimi. Le to bi pripomnila, da se meni zdi ta lirični esej kri-
žišče vseh Cankarjevih najintimnejših in najbolestnejših problemov, iz-
točnica najgrenkejših poprejšnjih in kasnejših del, bilanca obupa nad 
lastno obsojenostjo. V četrti noči — pesnitev je povezana v sedem noči, 
torej na višku — prikazuje ali vsaj omenja Cukrarno, mrtvega Ketteja, 
Murna, Novljana in Lepo Vido. Hkrati vsebuje to poglavje višek 
Cankarjeve pesimistične izpovedi, saj mu Cukrarna ne pomeni le usod-
ne mrtvašnice naših osrednjih ustvarjalcev, marveč se mu vidi velika 
in prostorna za ves narod: »In kakor so ji zvesti stanovalci, tako je zve-
sta njim. Nameri korak, kamor hočeš, mrtvašnica te spremlja; vsa hodi 
s tabo, s svojimi temnimi, vlažnimi koridorji, z mirom trohnobe in s svo-
jim edinim, strašnim blagoslovom hrepenenja.« 
Kot da je Cankar moral dati duška temu svojemu najintimnejšemu 
subjektivnemu kompleksu obsojenstva, da se je mogel naslednje leto 
predati toliko objektivnejšemu prikazovanju družbene resničnosti. Tako 
v naslednjem obdobju (od druge polovice 1907 do 1911) ni lahko samo 
rezkeje zaživel v absurdnosti groteske, marveč tudi predaneje v najtišji 
bolečini notranjega sveta. Tako je tudi za dramatično pesnitev hrepe-
nenja Lepo Vido lahko našel ustrezajoč netragičen zaključek. 
Med tema skrajnostma se giblje ostala Cankarjeva proza, lirična 
proza in dramatika te dobe, ki pa je kljub začetni reformatorski ali celo 
revolucionarni zanesenosti padajoče, to se pravi, tragično ali tragiko-
mično, ne pa heroično rastoče intonirana. To velja celo za Zgodbo o 
Šimnu Sirotniku (1909) , pohlevnem proletarskem delavskem dvojniku 
Hlapca Jerneja, čigar satirični oris se sprevrže v grotesko. — V nekem 
pogledu je v tem izjema groteskna povest Krčmar E l i j a (1909) — alego-
rizacija kapitalističnega izmozgavanja na vasi, ki pa ga ne premaga 
klavrni kmečki punt, marveč nasilnikova notranja trhlost. — Če hoče 
ostati veren resnici, avtor tedanjih grenkih družbenopolitičnih razmer 
ob jalovi onemoglosti našega ljudstva drugače presojati ne more. 
O s r e d n j e pre t res l j iv in za nas znači len je k l a v r n i p r o p a d idealist ič-
nega uč i te l ja Martina Kačurja (1906) , č i g a r nesebično p r i z a d e v a n j e p o 
o s v e š č a n j u l judstva je n a g r a j e n o s k a z e n s k i m p r o g o n o m v n a j z a k o t -
nejšo vas, ki m u r a z j e ves vzgon, m e d t e m ko se njegov oportunis t ični 
tovar iš ob spremenjenih r a z m e r a h okorišča z njegovim n e k d a n j i m idea-
lističnim hotenjem. 
Kakor da je drama Hlapci (1909 z letnico 1910) nadaljevanje življe-
nja, ki se vrli v istem zakletem krogu, sprejema prvotno še neupoglji-
vejši učitelj Jerman kot nagrado za podobno osveščen je ljudstva nase 
podobno usodo pregnanstva. V obeli primerih pa junak-intelektualec na 
koncu resignira. Vendar medtem ko Kačurjev proletarski predhodnik 
v družbenem boju izkrvavi, Jermanov proletarski sobojevnik ostaja živ 
in bojevit, ne da bi izgubil vero v smisel družbenega boja. Njemu veljajo 
znane, a še zmeraj globoko veljavne besede od notranjih bojev razkla-
nega Jermana: * I a roka bo kovala svet... Ne, jaz ne boni več zboroval. 
Vi, ki imate v srcu mladost in v pesti moč, vi glejte! Ob vaših plečih 
bo slonelo življenje, moja so odpovedala.« 
Ta realistična politična komedija, ki se proti koncu sprevrže v nio-
dernoromantično psihološko dramo, ne izzveni več revolucionarno, kar 
je značilno za naivnejšo politično komedijo iz pre jšn je dobe Za na-
rodni blagor (1901), j e pa pretresljivejša in presega raven tedanje slo-
venske družbenopolitične stvarnosti. Šele tu je Cankar zmogel izobli-
kovati osrednje protislovje, ki ga je bil nakazal že v svojem prvem 
ustvarjalnem obdobju v navedeni pesmi Materi. To protislovje med ju-
naškim družbenopolitičnim odporom in tragično učinkujočim materinim 
krščanskim razoroževanjein terja moderen kompozicijski poseg z dveh 
ploskev, ki pa mu je bil Cankar le deloma kos. Zato se drama ob koncu 
preobčutno prelomi iz družbene horizontale v duhovno vertikalo — od 
zunaj navznoter. 
Navedeni primeri nakazujejo rastočo razgibanost in zapletenost Can-
karjeve idej no vsebinske in izrazne poti. Do podobnega rezultata privede 
tudi primerjava dveh zbirk iz obeh že vzporejanih dob, zajemajočih 
snov in motive iz sorodnega dunajskega proletarskega okolja: Ob zori 
(1903) in Za križein (1909). Obe zbirki sta prvenstveno posvečeni mukam 
proletarcev, zlasti proletarskih otrok oziroma mladostnikov, vendar je 
trpljenje v drugi zbirki orisano bolj rezko, mestoma absurdno, izhajajoč 
iz družbene disonantnosti in Dostojevskega drastike ter presunljivosti. 
Temeljitejše vzporejanje pa bi dokazalo tudi močne svetovnonazor-
ske in stilne premike od poprejšnjega realističnega, deloma celo natu-
ralističnega, čeprav tutam stiliziranega tridimenzionalnega prikazovanja 
k novim modernoromantičnim razsežnostim. 
Še močnejše kvalitetne spremembe lahko pokaže primerjava Cankar-
jevega etosa v obeh dobah. Medtem ko avtor do preloma stoletja v tem 
pogledu izraža še dokajšnjo anarliičnost, se v naslednjem obdobju pri-
zadeto zresni, v sledeči dobi pa vse huje razmahne v ostro obtožbo lice-
merstva in zločinske samopašnosti (Polikarp, 1905, Smrt in pogreb Ja-
koba Nesreče, 1906, Aleš iz Razora, 1907) kakor tudi v dostojevskijevsko 
prodorno analizo subjektivne krivde (Sosed Luka, 1909). — Zlasti ob 
primerjavi dveh dram iz obeh različnih dob je razvidno, kako se je 
avtorjev notranji svet v času desetletnega razpona razširil, poglobil in 
zapletel. Začetniška družinska drama Jakob Ruda (dokončana 1898, ob-
javljena 19(H)) je še realistična ibsenovska analiza junakove individualne 
zločinskosti in njegovega osvobajanja v smrti, farsa Pohujšanje v dolini 
Sent flor janski (1908) pa je gogoljevsko pošasten in osupljiv zasmeli mo-
ralno izprijene družbe kot take, konveksno zrcalo Doline kot alegoriza-
cija celotne slovenske pokvarjenosti in omejenosti. Rudovi in njegovega 
pristaša nemoralni ter gmotni pogoltnosti je postavljen nasproti čist par 
njegova hči in njen fant-umetnik. Podoben umetnik, ki samo fin-
gira nezakonskega sinu te malopridne Doline pa je tu s svojo ljubico pri-
dvignjen v razkošno igrivo simbolizacijo neoskrunljivo čiste umetniške 
ustvarjalnosti in lepote, vzvišene nad moralno stisnjenostjo. Fantastika 
in grotesknost omogočata Cankarju v tem obdobju tu in drugod preko-
realistično dimenzionalnost. Šele tako je lahko z modernimi sredstvi 
zgrabil disonantnost sodobnih pojavov, ki se čedalje rezkeje reže v svoji 
absurdnosti. 
Zato je svojemu prvemu romanu Tujci (1901), ki prikazuje tragiko 
umetnikove odtujenosti v utesnjenih razmerah malega naroda, v nasled-
nji dobi spričo rastočega optimizma lahko pridruži roman__ Križ 
na gori (1904), k jer odrešilna ljubezen vse žrtvujočega dekleta premaga 
umetnikovo odtujenost in »temne sence« v domovini; spričo usilmjočega 
optimizma ob novem ljubezenskem srečanju pa se je pričel notranje 
sesuvati v romanu Nooo življenje (1908) in v triptihu Volja in moč (1910) 
v še hujši brezup. S a j ta brezup ni utemeljevalo samo osebno brodo-
lomstvo, marveč brodolomstvo, kakršnega je občutil v gospodarskem in 
moralnem propadanju celotnega slovenskega naroda. Vse bolj prizadeto 
je pričel dvomiti o smislu svojega umetniškega poslanstva, ki si ga je 
bil nekoč s tolikšno samozavestnostjo zastavil kot svoj vzvišeni življenj-
ski smoter, dokler se ni zagledal le še v klavrnem godcu, ki zasleplja 
na smrt obsojene obupance. Njegov Kurent (1909) je pretresljiva bezru-
čevska vizija iz ljudske poezije presajenega godca, ki z upijanjajočiin 
razveseljevanjem to maso brezdomcev spremlja v tuji svet. 
Cankarjeva teorija, prevzeta iz krščanstva: čim globlje je trpljenje, 
tem večje je poveličanje, se je vseskoz izživljala v hrepenenju, dokler 
ob zaključku te svoje predzadnje ustvarjalne dobe ni dosegla osrednjega 
izraza v simbolistični drami Lepa Vida (nastala in izšla 1911 z letnico 
1912). Spet je tu tolikrat opevana kettejevska in murnbvska Cukrarna 
z znanimi obrazi brodolomcev in obupancev, ki hrepene po Lepi Vidi, 
poetični simbolizaciji čiste lepote. Hkrati se tu obnovi teorija, nakazana 
že v noveli Popotovanje Nikolaja Nikiča (1900). da so le povprečneži 
lahko srečni, delež ustvarjalcev in zaznamovancev pa je- obsojenost na 
trpljenje, ki omogoča hrepenenje k neki višji luči, personificirani v Vi-
dini lepoti. Zato te »čudotvorne rože«, ki v Cankarjevi poeziji kot osred-
nja lirična tema od začetne ustvarjalnosti do tega viška v variacijah 
nenehno raste, ne more doseči samozadovoljni predstavnik udobne vsak-
danjosti, marveč le rosnomladi Dioniz, čisti poet iz Cukrarne. 
Istočasno s tem stilno prefinjenim spevom ljubezni, lepoti in hrepe-
nenju je Cankar snoval v Beli krizantemi (1910) obračun s svojo dote-
danjo umetnostjo in s kritiko, ki j e to umetnost tako nerazumevajoče 
ali zlonamerno profanirala. Kakor da sluti, da s tem zakl jučuje vso svojo 
dotedanjo ustvarjalnost, je to svojo umetnost prikazal kot edinstveno 
skromno dragocenost: kot listič bele krizanteme — blesteče slovenske 
umetnosti, ki bo trajno živela v beraški gumbnici slovenskega naroda. 
Zakladnica Cankarjevega žlahtnega stila ne more vsebovati uspelejše 
metafore. V n je j j e zgoščena bolečina, lepota, organska povezanost vse 
Cankarjeve umetnosti, pa tudi njen smisel in pošten, pravičen pogum 
samozavestne obrambe. 
T e j znameniti umetniški bilanci in pretežnemu delu ustvarjalnosti 
v tej Cankarjevi dobi se pozna, kako ga je Župančičev pogum osvobajal 
malodušja. Pogum, poudarjen v Zupančičevi pesnitvi Manom Josipa 
Murna, ki ga je Cankar skoraj v vsakem svojem govoru s citati vlival 
našemu delavstvu in inteligenci. Bil je prepričan, da to »ni samo vrsta 
pesmi, kakoršnih po obliki, po gorkoti čustva in višini ideje morda ni 
v svetovni literaturi, temveč je tudi verna in pretresljiva tragedija slo-
venskega p e s n i k a . . . « ( P r e d a v a n j e o slovenski literaturi, 1911). Čim bolj 
se j e odinikal čas, tem bolj je v Cankar ju rastla cena Murnove pesmi. 
O b Župančičevi pesnitvi pa se j e pričel osveščati tudi o Murnovem bo-
jevništvu. Prav zato se mu je zdelo nujno, da jo nenehno naglaša našim 
malodušniiu ljudem: »Zakaj nikjer kakor v te j pesmi ni tako globoko 
in jasno izraženo — kako raste iz bridkosti spoznanje in iz spoznanja 
pogum.« (Trubar in Trubarjeve slavnosti, 1908.) 
V prvem obdobju te dobe mu takšno opogumljanje še ni bilo po-
trebno. V prvi polovici 1907 — v letu izida druge razširjene Aškerčeve 
izdaje Kettejevih Poezij — v izrazito marksistično bojnem predavanju 
Slovensko ljudstvo in slovenska kultura Cankar še brez kakršnega koli 
sentimenta naglaša Muriiovo in Kettejevo Cukrarno in Kettejevo pesem, 
ki se j e je sicer »polastila meščanska mladina«, »a bo nekoč svobodna 
last svobodnega ljudstva«. Tudi dva mesca nato ( junija) še piše ob de-
setletnici >Zadruget spominsko črtico na Ketteja, ki v n je j grenkobo 
spomina lahko še spretno prekriva z ironičnim humorjem. — Toda nova 
ljubezen v naslednjem obdobju ga spet začenja razkrajati v nialodušje, 
ki išče proti njemu opore v mrtvem in živem prijatel jstvu. 
Da bi premagal lastno ljubezenkso stisko, v romanu, posvečenem 
Mici Kesslerjevi, zatrjuje o Murnu: »Takrai je šel v svet, bojevnik. Pa 
komaj je bil zunaj in še komaj se je dobro nastradal, je bral v pismu, 
da se je [Alma] poročila. Mirno je bral in ne jokal. . . Le na samotnem 
vrtu ob jasnih večerih mu je bilo pusto in zazeblo ga je ob spominu ...« 
(Novo življenje, 1908). 
Župančič, čigar nezaupanje v tedanjo Cankarjevo ustvarjalnost Pir-
jevec v omenjeni razpravi na podlagi dotlej neznane korespondence po-
drobno raziskuje, se v tem Cankarjevem obdobju zavoljo rastočih diso-
nanc v njunih življenjskih pogledih z nj im sicer postopoma razhaja, za-
nimivo pa je, da se mu ob zaključku tega obdobja spet toliko približa, 
da ob uprizoritvi Lepe Vide o n je j napiše toplo doživeto oznanilo (SN 
29. I. 1912). V tem oznanilu so zlasti poudarka vredne naslednje besede: 
»In tako je Cankar jeva dramatična fantazi ja tragična labodnica one 
tako sanjave, bolne in vendar po svoje tako pogumne generacije, ki je 
legla deloma že v grob, hkrati pa izročilo onih na smrt obsojenih nove-
mu, krepkemu rodu: blagoslov s trudno roko mlademu, prebujajočemu se 
pokolenju. In nekaka izpoved Cankar ja , tega ,nihilista'; obračun s pre-
teklostjo, okret v bodočnost.« 
S temi besedami je Župančič prelomnico dveh Cankarjevih dob tako 
zadel v jedro — tako dobo, ki jo Cankar z Lepo Vido zaključuje, ka-
kor dobo. ki jo s »trudno roko« začenja v novo smer, da se človek nehote 
sprašuje, če ta svoje zadnje dobe ne uravnava pod prijateljevo sugestijo. 
Vsekakor je Župančič intuitivno pogodil, da je z Lepo Vido kompleks 
Cukrarne zaključen. 
\ V istem letu 1905. ko se je bila Cankarju sredi »optimističnega« ob-
dobja satirično obudila »mrtvašnica«, je 23. junija Župančič zasnoval 
sonet Dva grobova. Pesnik ne imenuje imen, je pa prvi hip jasno, koga 
občuti v prvih dveh grobovih. Zdaj ne govori več o pogumu, tem huje 
pa poudarja svojo osamljenost in bolečino v drugi kitici: A vidva — 
sta ustrašila se boja, / da sem ostal sam samcat vrh zemlje? / Nosili 
breme komaj smo trije, / ostal sem sam in bolečina troja. 
Še tretjič poudarja svojo samoto v zaključni tercini: Pač čul sem 
temen glas, in vem, od kod: / z menoj gre verno spremstvo mrtvih bra-
tov — / in vendar je tako samotna pot . . . 
Še tretji grob poudarja ob začetku, ki pa zanj »nobeden naj ne ve«. 
Mar naj je to grob žive žene ali živega prijatelja? 
Prvotno »mrtvo spremstvo mrtvili bratov« je spremenil v »nemo 
spremstvo mrtvili bratov«, to pa v »verno spremstvo«, saj noče biti niti 
najmanj patetičen, hkrati pa hoče poudariti živo predanost tega mrtve-
ga spremstva. Zato v tej stvarni in brezokrasni izpovedi ta verz tesnob-
no izstopa. Čeprav je sonet vsebinsko pomemben, oblikovno skoraj brez-
hiben, kol grenkotrezna izpovedna celota dokaj tipičen za prvo polovico 
tega ustvarjalnega obdobja, pa ga Župančič ni uvrstil ne v zbirko ne 
v kakršnokoli drugo objavoi Nameraval ga je »objaviti za svojo petde-
setletnico« (opomba), a je izšel šele nad petdeset let po nastanku. 
V istem letu 1906. ko se je bil Cankar v Nini trpko izoblikoval 
kompleks »mrtvašnice«, je Zupančič spesnil Veselo pomladno epistolo s \ 
podnaslovom: Naslovljena batjuški Murnu, na onem svetu. Pesem je na 
videz vedra predelava Murnove Pomladanske romance. Svetla poetič-
nost prvega dela, ki spominja še na prejšnjo dobo, pa se tu sredi pesmi 
prelomi v realistično kritiko sodobne domače družbene pokvarjenosti. 
To pa brez cankarjanske sentimentalnosti ali zajedljivosti, pač pa z 
župančičevsko hudomušnim humorjem. Ta humor pa le umetno pre-
gluševa razočaranje — ne le nad družbo, marveč tudi nad lastnini 
življenjem in pogledom na življenje sploh. Pomladi, ki naj bi jo pri-
čaral sv. Jurij, takšne harmonične sproščenosti v pesniku ni več. Kakor 
Pomlad — nepomlad (1907) ali Težko uro (1907) ali marsikatera druga 
iz druge polovice tega obdobja že tudi ta nakazuje notranjo natrganost, 
s tem pa tudi pot v nasprotno smer od Murnove. 
Še bolj pa je občutno razhajanje s Cankarjem. 
Ob nastopu nove Zupančičeve (1903) in Cankarjeve (1904) dobe je 
bil prvi za kratek čas sicer uslužben v Ljubljani, drugi pa se je takrat 
semkaj po letih odsotnosti za kratko povrnil, a se kmalu spet zatekel 
nazaj v svoj proletarski dom na Dunaju. Pa tudi prvi doma ni dolgo 
zdržal; nastopil je pot po zahodni Evropi in se za nekaj let zadržal 
v Parizu. Novi svetski vplivi (Whitman, Yerhaercn) so mu pregluševali 
dotedanji folklorno domačnostni značaj poezije prav v tistem času, ko se 
je začel Cankar v večji meri zatekati k domači ljudski pesniški tema-
tiki in jo prepajati s svojo idejno simboliko (kralj Matjaž, Kurent, Lepa 
Vida). V času. ko se je ta naš tedaj že osrednji pisatelj in dramatik 
novim literarnokultiirnim vplivom z zahodu že skoraj zaprl, se je njegov 
bivši drug-poet predal zahodnemu svetovljanstvu, čeprav tudi tega ni 
srkal iz stilno najinodnejših virov. 
19 — Slavist ična revi ja 33 
Njegov tedanji duhovni razvoj zrcali zbirka Samogovori (1908), ka-
mor so z dvema ali tremi izjemami zajete samo izbrane pesmi iz tega 
novega pesnikovega ustvarjalnega obdobja (1903—1908). 
Pesmi izražajo eleganco in blesk novega svobodnejšega izraza, ki pa 
ponekod več ne ustreza dovoljšnji čustveni zanesenosti. Saj od pesmi, 
preostalih iz poprejšnjega obdobja, samo Sonce roža (1899) še izpove-
duje čaroben ljubezensko religiozni opoj, ki pa je pesnika sedaj že minil 
in po njem le še elegično žaluje — to razodeva že uvodni Motto: Duša 
je od tebe bolna —, medtem ko je druga, Klic noči (1902/1903), znanilka 
novih duhovnih bojev, ki v njih nekdanjo svetlobo prerašča tema. 
Spričo časovne krize (rast imperialistične inilitarizacije, ruska me-
ščanska revolucija, nova fizikalno-kemijska odkritja z Einsteinovo re-
lativnostno teorijo na čelu), ki je podzavestno tudi v umetnosti pospe-
ševala stilne premike (prve pojave ekspresionizma v Nemčiji, kubizma 
v Franciji, prve elemente futuriznm v Italiji), je subtilni pesnik občutil 
konec klasičnega reda, z njim pa notranji razdor, ki ga je iz ravnovesja 
kozmične harmonije pognal v nemir in zapletenost časa. Tretji oddelek 
zbirke mračno izpoveduje duhovno jedro te disonantnosti, ki zanjo ne 
najde razčiščenja drugod kakor v lastnem iskanju. Od tod naslov Samo-
gooori: sam se bo moral večno spraševati in si odgovarjati. 
Sam se je moral rešiti tudi iz krize, ki je pretila, du ga požene v sa-
momor. Geslo k četrtemu oddelku v zbirki (Kuj me, življenje, kuj! / če 
sem kremen, se raziskrim, / če jeklo, bom pel, / če steklo — naj se zdro-
bim) govori o temeljiti preizkušnji; ta ga je prekovala kot iskreči kre-
men in pojoče jeklo. Nadaljnjih nekaj abstraktnih vizionarnih pesmi 
in dvoje konkretnih domovinskih pesnitev nakazuje, kako. 
V visokih trenutkih lucidnosti se čuti sredi vsega kakor harfa, 
ki na njej svira Gospod (Nočni psalm). Vendar ne strpi v abstraktni 
vzvišenosti nad zemeljskim dogajanjem: »Prenesti ne more sam svojega 
soja« (Epilog). Iz vzvišene samote se vrača v svoj nacionalni kolektiv. 
Domovinski pesnitvi Z olakom in Duma sta nastali prva na začetku, 
druga ob koncu tega obdobja. Obe sta zanosila slavospeva, ki našo druž-
beno nacionalno problematiko tega časa nakazujeta z obratne strani ka-
kor Cankar. Temu je predmet nacionalnega obupa, onemu predmet in-
ternacionalnega dopolnjevanja. Zupančič namreč izhaja iz prepričanja, 
ki ga je kasneje stvarneje utemeljil v eseju Adamič in slovenstvo (1932), 
da bistvene prvine nacije z jezikom ne propadejo, ker tudi v tujini žive 
in oplajajo svet. Vlak torej ne simbolizira odtujevanja domovini, marveč 
razšir janje njenih horizontov v nedogled. Ženski glas v Dumi pred-
stavlja vaško idilo domovine v preteklosti, moški glas sodobno pesem 
izseljencev v velemestni tujini. Vendar to ni tragična izpoved odmira-
jočih, marveč izraz modernega heroizma, islavospev internacionalnemu 
elanu in delu. Kar pomeni Cankar ju propad, pomeni Zupančiču razvoj. 
Tako je treba razumeti tudi drugi spev Jerale (LZ, januarska št. 
1.908), ki ga je snoval v tem obdobju od začetka do konca. Junaka sta 
domača vola, ki vozita naše izseljence v tujino. Nič ni tragičnega na 
tem, kvečjemu vola, vprežena v igo, pa na j se te j zasužnjenosti prvi še 
tako upira, drugi pa še tako klavrno podreja. 
I ako je Zupančič v prvem obdobju novega petnajstlet ja samorastlo 
reagiral na novega duha stoletja, ki zrcali sodobno protislovnost življe-
nja z dveh ali več ploskev. Domovino in tujino — na videz izključujoči 
se ploskvi — mu je uspelo spojiti v kompozicijsko in duhovno enoto. 
Ka j takšnega Cankar nikoli ni niti poskušal. Sa j mu leto dni nato 
v Hlapcih niti spojitev protislovnih ploskev našega osrednjega domačega 
živl jenja — družbenopolitičnega in duhovnega — ni povsem uspela. 
Zupančičevo reševanje nacionalnega problema pa mu je ostalo za vselej 
tuje. Domovino in tujino je postavljal ločeno in ni prenesel nikakršnih 
spojitev. Tako postavlja na začetku te svoje predzadnje dobe v romanu 
kri/, na gori (1905 z letnico 1904) umetnikov povratek v domovino kot 
odrešitev, ob zaključku te dobe pa v Kurentu (1909) odhod našega ljud-
stva v tujino kol pretresljivo tragedijo. Tuj ina mu ni pomenila osvobo-
ditve. marveč pogin našega narodnega organizma. 
Sumogooori Cankar ju še zdaleč niso pomenili tolikšnega dogodka 
kakor svojčas Čez plan. Zupančiču se v pismu 23. decembra 1908 škan-
dalizira nad vnanjo opremo (e knjige, o delu samem pa v tem času ne 
spregovori niti besede. Le to. da je referat o njem na vabilo urednika 
l jubljanskega zvona odklonil. Istočasno vabi pri jatel ja k zasnova-
nemu albumu Konkurz, kar bi bila redka priložnost za skupno sodelo-
vanje. l 'a tudi Zupančiča za takšno objokavanje žalostnega konca »vse 
slovenske govorjene in prikazane umetnosti« ni mogel ogreti. Šla sta 
vsaksebi in ostalo je le pri načrtu. 
* 
Po dveh letih domačega učitel jevanja v Nemčiji se je Zupančič leta 
1910, istega leta kot Cankar, stalno naselil v Ljubljani. Vendar se je 
njegova življenjska pot tudi odslej razvijala v nasprotno smer od Can-
karjeve. Medtem ko si je Zupančič v nekaj letih utrdil svojo eksistenco, 
se oženil in si uredil svetel dom, je Cankar nadaljeval bohemsko brez-
domstvo, navezan le na honorarje. Prvo leto, ko je užival nego naklo-
njene gospodinje, se je dobro počutil. 
Sodeč po vedrem razpoloženju, v kakršnem ga je našel na Rožniku 
bratranec Izidor Cankar, bi mu verjeli pisateljevo izjavo: »Še nikdar 
nisem živel tako srečno kot sedaj.< 
Cankarjeve izjave v Obiskih, ki niso točneje datirane, velja primer-
jati z Zupančičevimi z decembra 1910. Prvi drugega nekajkrat prija-
teljsko omenja, upoštevajoč ga nad vse ostale. Drugi pa prvega čisto 
spregleda. O Ketteju oba izjavljata, da ga najviše cenita, o Murnu pa 
različno sodita. Župančič priznava, da mu je bil med vsemi najljubši, 
vendar je bil Kette »vse druga potenca, mož, medtem ko je bil Murn 
otrok, ženska«. Cankar je takrat videl globlje in delj: »I.judje tega 
velikega lirika premalo ljubijo in spoštujejo. Izmed tistih nesrečnih in 
visokih duš, ki jih kasni časi odkrivajo.« (Izidor Cankar, Obiski, 1920, 
11 idr.) 
Tudi v mescih od pozne jeseni do naslednje pomladi ob začasni 
preselitvi k prijatelju Kraigherju v Slovenske gorice je bil Cankar še 
pri moči, da je uspešno zaključil svoje poprejšnje najplodovitejše 
ustvarjalno obdobje. Ob povratku na samotni Rožnik pa se je pod novo 
gospodinjo rušil. Svoje samouničevanje z alkoholom utemeljuje kasneje 
z neko strašno depresijo, ki ga je tirala k blaznosti: rožniška leta je 
nosil v sebi kot nož v telesu« (Fran Erjavcu 31. maja 1917). Spričo takš-
nega stanja je bil vsaj v prvih letih poslednje ustvarjalne dobe (1911 
do 1918) obsojen na usihanje. 
Ta doba kaže presenetljiv preobrat v Cankarjevem delu. Eno prvih 
redkih črtic posveča spominu na Ketteja (Konec literarne krčme, DS, 
novembrska št. 1911) in pravi ob koncu: »Zdaj je ni več — ne krčme, 
ne Ketteja, ne Murna: pokošeno vse; življenje, visoke sanje, upanje 
v prihodnost; ostal je samo še spomin, in še ta ni Vesel.« — Naslednji 
mesec naglaša v predavanju ob spominih na desetletnico Murnove smrti 
(11. decembra 1911) »boljša, lepša svoja leta«, ko so »skupaj vživali bo-
gato mladost, bogato zlasti bojev« (CZS XVI. 330). 
Tem bojem se je zdaj Cankar nenadoma odmaknil. Kakor da je 
Aškerčeva smrt 10. junija 1912 to pospešila. Izredno pietetno in objek-
tivno Cankarjevo predavanje Anton Aškerc in njegova doba istega leta 
na tržaškem Ljudskem odru dokazuje, da je ta smrt pomirila v njem 
zadnje strasti, ki jili je pred dvanajstimi leti tako vzburila Aškerčeva 
ureditev Kettejevih Poezij. S tem pa je šest let po nastanku Nine po 
vsem videzu v njem ugasnila tudi vsa bolečina »mrtvašnice«. Značilno 
je, kako se je ta bolečina v povezavi s problemom, ki je takrat tako 
razburjal duhove: po čigavi volji je Aškerc umiral s križem v rokah, 
v njem — najbrž zadnjikrat — takole oglasila: »Mogoče je res, da je 
(Aškerc] v predsmrtni onemoglosti in bolečini sam posegel po njem; 
zaželel si je pač v svojem trpljenju tolažbe in najbolj čudno ni, če je 
videl in našel to tolažbo v podobi križanega Kristusa; tako sta storila 
pred njim tudi naša mlada in nesrečna pesnika Dragotin Kette in Murn-
Aleksandrov.«* 
Šele leta \9\Ъ je lahko zaključil obsežnejšo »ljubezensko pravljico« 
Milan in Milena, ki kot polna negacija seksualnosti odklanja zlagano 
tostranstvo, poveličujoč onostransko posmrtno ljubezen. Takšen je spiri-
tualističnomonistični zaključek Cankarjeve erotične poezije, ki se je že 
v predzadnji fazi z rastočim studom pričenjala odvračati od vsakršne 
telesnosti. 
Istočasno je Zupančič pripravljal zbirko Razglefli-koCžetev svojega 
predzadnjega predvojnega ustvarjalnega obdobja (1908—1913), a se je 
z njo zakasnil in mu je prva svetovna vojna objavo onemogočila. Morda 
je imel proti objavi tudi osebne pomisleke. V začetku tega obdobja je 
namreč doživel erotično krizo — dokončen prelom z dolgoletno izvoljen-
ko. Ta boleča izguba mu je oplodila nekaj pretresljivih erotičnih pesmi, 
ki z njimi pod pravim imenom ni mogel na dan. Odsotnost teh pesmi pa 
bi zbirko, ki bi bila po obsegu že tako manjša od poprejšnjih, oslabilo. 
Zalo jo je zadržal in je pesmi pritegnil šele h kasnejšima zbirkama. 
V primeri s poprejšnjo zbirko kažejo te pesmi dokajšen idejni in 
stilni premik k duhu sodobnosti. Očitno niso bile oplojene le s študijem 
prirodnih znanosti in filozofije — zlasti z Bergsonom — kar pesnik sam 
decembra 1910 omenja v intervjuvu z Izidorjem Cankarjem (Obiski, 
1920), marveč tudi z elementi novih umetnostnih struj. zlasti z ekspresio-
nizmom. Poezija mu odslej pomeni živo gibanje k samemu sebi in k sre-
dišču vsega, to je, k Bogu. V skladu s tem novim pogledom postavlja 
novo geslo k tej zbirki Tja (Cre tvoja misel soncu naproti? / Razpni 
* O boju »moderne« z Aškercem prim. Boršnik. Aškerc. Življenje in delo, 
1939. 
roke, razpel si poroti), ki simbolizira pesnikovo predajo križu. Ta sim-
bol krščanstva, ki ga je v dekadentnem času prve zbirke izzivalno upo-
rabljal kot ljubezensko sredstvo (Kako je poln kristjanov temni hram), 
v času druge zbirke naglašal kot šibkejši pojav od prirodne sile (Oh 
Kvarneru), v času tretje zbirke poudarjal že kot simbol trpljenja in lju-
bezni (Večerna vizija. Vizija), mu v tem obdobju postaja tako rekoč 
jedro celotnega kozmosa. 
Vendar mu ostaja le hrepenenje po božjem odrešenju (Spokorna pe-
sem), kajti na sredi stvarstva ugotavlja le razdor. Zato postavlja kot 
uvodno pesem Zdravico s hrabrim priznanjem takega spoznanja: kdor 
ga zanika, laže. Moža se izkaže le, kdor spozna »to rano sveta« in jo po-
gumno nosi. 
V znamenju takšnega razkola v svetu in v lastni notranjosti skuša 
biti urejena ta zbirka. Spoznanje te osrednje protislovnosti ga ne meče 
v obup ne v pasivizacijo, marveč podžiga k tihemu delu in k boju, 
zlasti pa k najvišjemu izrazu moči. Doseže jo, kdor »po lastnem srcu 
rije«. 
Kar je Cankar vse življenje delal: grebel po lastnem srcu, to zdaj 
v duhu časa Župančič uvodno pribija kot program, odločno pa se ta 
umsko izostreni mislec postavlja po robu Cankarjevi pesimistični sol-
zavosti. V znamenju stoičnega poziva: »pogum do bolečin« se pričenja 
lotevati razdora v družbi, postavljajoč v prvi oddelek zbirke tri izrazite 
socialne pesmi: Glad — ekspresionistično zgoščena tragedija pomanjk-
ljive humanosti; Kovaška — poziv celotnega zasužnjenega proletariaia 
k zedinjenju, da prekali silnega kovača bodočnosti: Zebljarska — ritmič-
ni odjek celodnevnega kovanja v žgočem trpljenju in obtožbi. Skupino 
zaključuje Dies irue — apokaliptična vizija strahot in kosanja. 
I eni za (isti čas po duhu in jeklenem ritmu povsem novim pesmim 
/sledi v naslednji skupini tiha intimna lirika, ki s svojo blestečo vizionar-
nostjo in mračno razbolelostjo nakazuje vir novih osveščevalnih, emo-
cialnih in stilnih elementov. Iz teh dokaj abstraktnih in za tisti čas tež-
ko dostopnih verzov bo črpala povojna oksprosionisličnn poezija. 
V to obdobje spada Intermezzo, naslednji spev J er ale (LZ. januar-
ska št. 1915), ki ga je pesnik snoval »|x> vsem videzu« od jeseni 1908 
(Pirjevec), dokončno izbrusil pa morda šele 1913 ali 1914. Ta vsekakor 
najbolj poetični in očarljivi dol pesnitve dobi svojo idejno težo z naka-
zovanjem kruto vsemogočno božje in boleče brezmočne pesnikove ustvar-
jalnosti, ki jo rahlo povezuje zaključna vizija »nevidnih bratov«, 
podavljenih od Jerale. 
Ali je to brezupno tožeče in onemoglo hrepeneče, napol v življenje, 
napol v smrt zakleto spremstvo nevidnih pesniških bratov, ki, »v taj-
nostne kroge zajeti«, s svojimi plameni pošvigavajo v luč in v življenje 
iz grobov, za ustvarjalca odrešilno ali pogubno? 
Sodeč po zaključku pesnitve Manom Josipa Murna, bi bilo odrešilno. 
Bolečina — Samota — Pogum. To je sila, ki se »boji trohnenja« in z 
mladim pesnikom noče umreti. Iz te žive sile mrtvega tovariša poslej 
raste Zupančičeva ustvarjalnost. lako razume pesem Cankar in jo v 
svoji oceni zbirke Čez plan tako tudi komentira: »Iz odprtih grobov je 
dihal Zupančič tisto moč, ki buči svobodno in nebrzdano iz njegovih 
pesmi, poletni vihar čez plan. Kakor da je vsesal vase Kettejeve in Mur-
nove duše neizrabljeno silo, ki je dozorela v njem.« (LZ 1904.) 
To je več kot komentar. To je oznaka celotnega Zupančičevega tret-
jega ustvarjalnega obdobja, ki ga zrcali zbirka Čez plan. Hkrati pa črpa 
iz tega osveščanja tudi Cankar sam moč in pogum za svojo tretjo dobo. 
Do neke mere časovno vzporedno pa sovpada s to Cankarjevo »optimi-
stično« dobo prvo obdobje naslednjega Zupančičevega petnajstletja, 
zlasti dokaj pesimistični čas Samogovorov, čas, ki ga vodi in ne vodi 
»verno spremstvo mrtvili bratov« (Dva grobooa) in batjuškin vitez sveti 
Jurij — »a nič se ni ustavil, / takoj se je odpravil / naprej (Vesela po-
mladna epistola). 
Za to predzadnje Zupančičevo obdobje Razgledov pa je značilna šele 
v Zbranem delu objavljena pesem Iz zarij šumečih, nastala vsekakor še 
pred Aškerčevo smrtjo morda istega leta 1912, potemtakem šest let po 
Veseli... epistoli. Kot odblesk vesoljskega ritma na vodni gladini skuša 
prodorni pesnik zajeti jedro ustvarjalnosti osrednjih živečih Slovencev 
v posamezne verze: Iz zarij šumečih se zbirajo dnevi v gladino jezer, / 
v njih ogleduje svoj odblesk in svojo globino vsemir. / Vesoljstva veliki 
ritem tili gre preko njih, / oseka in plima morij tajinstvenih, / zvezda. 
Zupančič, k zenitu hrepeneči lok, / in žalost, Cankar, njih, ki gredo na 
zatok... // — Ko se mu s slikarjem Jamo niz živili utrga, mu pesnik 
priniza verz: . . . / in dosti v mrak pršečih plamenic, / ki z njimi, sodeč 
po Inlermezzu (pošvigavanje v luč in v življenje) misli na mrtve so-
ustvarjalce. — Sodeč po tej pesmi, zlasti po njenem zaključku, Zu-
pančičeva osveščenost tega časa ni daleč od Murnove v zadnjem ob-
dobju. Ta pasem se zaključuje: Iz zarij šumečih se zbirajo dnevi v 
gladino jezér, v njih ogleduje svoj odblesk in svojo globino vsemir, / 
stolično zrcali se v dušah zamaknjenih / vesoljstva veliki ritem, tih 
iznad n j i h . . . 
Vendar tudi ideje v Intermezzu ni mogoče razumeti (ako kot za-
ključek pesnitve Manon Josipa Murna: kot odrešitev živih z neizrab-
l jenimi silami mrtvih tovarišev. 
»Dva, tri sem med njimi spoznal — kako so to begali, / z rokami — 
plameni za nama segali!...« — Segali, a ne dosegli. Njihova moč je 
mrtva. Podavljena. 
Da je tako in ne more biti drugače, potrjuje Cankar v črtici Listje 
(DS 1914). Med zadnjim listjem, ki pada v pozni jeseni z dreves, se mu 
utrne misel na mrtvega prijatelja, pač Ketteja. »Med tistimi je bil, ki 
so na svet poslani, da kaže njihov plamen človeštvu pot od roda do 
roda. On pa je umrl, ko mu še ni bilo triindvajset let. . . . Ni še dovršen 
božji umotvor, pa udari nevidna pest in zdrobljen je v prah. Luč je bila 
prižgana, da bi svetila tisočerim, svetlobe žejnim, pa je ugasnila, še 
preden so odprli oči. Zablisnilo se je — iz noči v noč je planila zvezda, 
življenje enega samega hipa. neopaženo, brezkoristno ...« 
Ko se mu v to tiho zamaknjenost utrinja spomin na Ketteja, mu 
tako ljuba podoba bledi, ostaja samo melodija (Melodije, DS 1914: Ve-
rovšek, SN 5. januarja 1915). Ko razmišlja o pomanjkljivosti Krekove 
brošure o Slovencih (Pozabljene rokavice, DS 1916), Ketteja niti več ne 
pogreši. Zanimivo, pogreša le Murnu, k̂i bo velik pesnik, ko bodo 
mnogi že v Bogu spali«! 
Istočasno ko se Cankar v svoji zadnji ustvarjalni dobi odmika v 
slepo ulico skrajne odtujitve od življenja, se spet približuje stvar-
nosti, vendar s t varnosti iz novega zornega kota. ujeti v drobne spomine 
iz mladosti. Spet poslane mati osrednji lik njegovih tenkočutnih črtic 
in fragmentov, toda šele zdaj se temu toplemu liku dejansko posreči 
premostiti grenko alienacijo med ustvarjalcem in družbo. Subjektivni 
žolč nad družbo je zamrl; ni več družba, ki je postavljena pred ostri 
obračun sodnika, marveč Cankar sam. 
Te iskre trga Cankar iz žarečega spominskega jedra vso zadnjo 
dobo. čeprav so mu jih posreči v največji meri iztrgali prav do srede 
tega sedemletja. Takrat objavlja boleče spomine na svoje otroštvo 
Moje življenje (od januarja do sredo junija 1914). piše pa tudi avto-
biografsko zgodbo iz nekoliko obsežnejšega časovnega razdobja Grešnik 
Lenart (zaključeno 1915). osredotočeno v en sam boleč problem. Oboji" 
je navidez fragment, dejansko pa izdelana enota kot izhodišče za razu-
mevanje celotnega umetnikovega razvoja in dela. Vse prvo obdobje te 
zadnje dobe je pripravl jal zbirko črtic Moja njiva (dokončana spomladi 
J-914), katere objavo je prav tako prestregla prva svetovna vojna. Tako 
je td Cankarjevo najintimnejšo osebno mladostno problematiko pre-
l>ojila z novimi časovnimi strahotami. 
K a k o r da j e Cainkar vso to novo grozo zaslutil, j e pohitel, da poprej 
obračuna s samim seboj . Ta obračun j e podan v kristalno jasni , pre-
prosti obliki brez v sakršne referativne navlake. Fantazi jsko j e prestili-
zirau v osreden. zvečine globoko etičen, čustveno pretres l j iv problem. 
Temu Cankar jevemu brezobzirnemu in hkrat i skra jno tenkočut-
nemu obračunu s seboj v odnosu do posameznika, v prvi vrsti do ma-
tere, se pridružuje tudi neka j svojevrstnih študij živali, k i da jo slu-
titi njegov prodor v naturo, povezan ne samo s tenkim psihološkim 
opazovanjem, marveč tudi s poduhovljenim pogledom na enotno stvar-
stvo. 
Polagoma se j e iz nekdanjega impresionista, bleščečega s l ikar ja 
občuti j in pastel no niansiranih razpoloženj razvil v redkobesednega 
belo-črnega izpovedovalca naj t iš je not rine. 
Istočasno j e z enako prizadetost jo spremljal naš družbenopolitični 
razvoj, a ga umetniško ni več vtelešal kakor v popre jšn jem obdobju. 
Pač pa j e svo je edinstveno dozorele in napredne misli uve l j av l j a l v 
kritikall in predavanjih (prim. Slovenci in Jugoslovani. 1913) in si tako 
ni nakopal le političnega preganjanja, marveč celo dvakratni zapor. 
Obrt •m en i t ev z obtožbo politične nezanesljivosti se je podvojila z na-
stopom prve svetovne vojne in mu povzročila poleg zapora in vojaščine 
še obilo težjih telesnih in duševnih muk. Vendar jih je Cankar podredil 
mukam celote in vključil v skupno bolečino drobnega, imperialističnim 
interesom svetovnih sil žrtvovuncga naroda. 
Ta težki čas je duhovno zajet v poslednjo zbirko Podobe iz. sanj 
(1917). Kl jub nekaterim kasnejšim objavam je Cankar tu izpel svojo 
labodjo pesem. Deloma so to lx>lj lirični eseji kakor pa črtice in vna-
njega dogajanja je v njih malo. Skozi zastrto prizmo občuti j in naj-
tanjših modrovanj pa se ostro režejo črne konture vojnih strahot in pre-
vešajo v svetlobo globoko preizkušenega, k smrti nagnjenega ustvar-
jalca. To mu omogoča ne le polno pomirjenje, marveč globoko uglaše-
nost z vsem človeštvom (Pobralirni). 
Župančič bi se bil v naslednjem ustvarjalnem obdobju (1913—1918) 
najbrž razvijal naprej v ekspresionistični smeri poduhovljenega iskanja. 
Ker pa je obdobje v glavnem sovpadalo s strahotami svetovne vojne in 
z njenimi političnimi posledicami, tako zaskrbljen za usodo Slovencev, 
kakor je bil, ni mogel mimo njih. Tako se je sredi tega obdobja visokim 
duhovnim sferam odmaknil in spet oklenil domačih tal. Kljub simboli-
stični tehniki je postajal aktualnejši in vsaj na videz bojevitejši od 
Cankarja. 
Leta 1914 se vojna v njegovem pesniškem delu v Slovanu, ki ga v 
tem času ureja, še ne zrcali, čeprav v apokaliptični viziji Dies irae 
njeno »črno grozo« že čuti. Tudi v Cankarjevi močni kralki prozi, ki 
pričenja zdaj z njo sodelovati pri tej reviji, o novem časovnem premiku 
še ni sledu. Po letih molka si v javnosti prvič spet drug drugemu poma-
gata pri skupnem delu in Zupančič si prizadeva, da tudi med drobnimi 
zapiski zaščiti prijatelja (Sn 1914, 96, 224). — Med pesmimi pa se oglaša 
še tretji — mrtvi tovariš Murn (Iz zapuščine). 
Tudi leta 1917 Cankar še druguje Zupančiču, topot v Ljubljanskem 
zvonu, ki ga ta urejuje, vendar le še s polemičnim zapiskom in z dvema 
črticama. Ti črtici pa sta že del skupne boleče tišine Podob iz sanj in 
kažeta nov čas po zadnji Cankarjevi ustvarjalni prelomnici. Enako od-
seva nov čas tudi Zupančičeva pesem v istem letniku. 
Tudi to zadnje obdobje pred nastopom nove povojne dobe zaklju-
čuje pesnik kakor običajno z novo zbirko, le da je vanjo pritegnil še 
nad polovico pesmi iz poprejšnjega obdobja, torej vse tehtnejše, česar 
ni bil odločil že za izbrane pesmi iz dotedanjih zbirk Mlada pota 
(1920). Zbirka nosi simbolični naslov V zarje Vidove, ker je bila kljub 
letnici izidu (1920) zaključena na zgodovinski prelomnici leta 1918, ko 
je pesnik v podobi nove zarje občutil osvoboditev Slovencev izpod 
stoletnih avstroogrskih spon. 
Namesto običajnega gesla kot jedra osveščenosti dbločenega obdobja 
stoji na čelu tej zbirki samostojna pesem Slap (nastala 1915), ki simbo-
lično veže v enoto zbirki iz dveh obdobij. Sferičnost poprejšnjega osam-
ljenca odstopa mesto erotični zvezi v dvoje, osamljenost slapa pa opo-
zarja na neprestani tok in spreminjanje ne le v prirotli, marveč na 
minljivost in zagonetnost življenja in smrti kot takih. 
Smrt je prisotna zlasti v prvi skupini, kjer se z novimi vojnimi 
pesmimi pretresljivo priključuje prvi socialni peščici iz Razgledov s 
pesmijo Dies irae na čelu. Ta pesem je šele v zvezi z vojnimi strahotami 
dosegla pravo mesto in svoj preroški pomen. 
Aktualno jedro zbirke tvori druga skupina z novimi pesmimi iz 
poslednjih dveh let. Pesnik se je globoko zavedal odgovornosti zgodovin-
skega trenutka, ki odloča bodočnost Slovencev, in je bil nad moralno 
nedozorelostjo političnega vodstva nemalo zaskrbljen. Kovaška med 
prvimi pesmimi iz te skupine dovolj odločno priča, kdaj se je bil sam 
že zavedel nujnosti skupne moralne priprave za ta odločilni čas. Ves 
naš narod, ki pozna »sledove okov na rokah«, je dolžan kovati svoja 
srca, svoj značaj, da dâ iz sebe silnega kovača, »ko pride čas«. Zdaj 
pa se pesnik-prerok zaman sprašuje, kje je med živimi tak značaj, ki 
bi v njem narod kakor v zrcalu dojel sebe in svoje sanje o pravici in 
svobodi. Kako boš vodil moj narod, če mu nisi do kraja zvest! Narod 
te bo izpljunil kot skisano vino! Pesnik se razjarjeno spopada z našo 
neborbenostjo, z našo ravnodušnostjo v času, ko nam tujci trgajo zase 
dele našega telesa — našo tako težko priborjeno slovensko zemljo. 
Pesnikova ljubezen se spreminja v kletev ob spoznanju, kako so za-
strupi jevalci zastrupili naše bratstvo. 
Na čelo te ogorčene obsodbe naše neosveščenosti postavlja svojo 
vrhu/neko pesem Podoba (1918), ki je najpopolnejši izraz pesnikovega 
osrednjega stremljenja: da on sam in njegov narod izpolnita poslan-
stvo, ki sta bila zanj poklicana na svet. Sebe in svoj narod dojema 
organično kot drevo, ki ga veter zvija in ovira v svobodni rasti in mu 
ne dovoljuje polnega razvoja. Kdor pa se do kraja zvesto drži svoje 
smeri, prizadevajoč si z vsem naponom uresničiti večne sanje, nazadnje 
razpetih rok doseže svojo podobo: križ -— simbol trpljenja in poveli-
čanja. 
Podobno vizijo križa, le da bolj čustveno kot pa razumsko doživeto, 
nosi ves čas s seboj tudi Cankar. Povezana je bolj s trpljenjem vseh 
mučenih in zapostavljenih kot pa z župančičevskiin in kettejevskim 
stremljenjem po spopolnjevanju. Od obdobja do obdobja mu je po-
stajala bolj tuja Zupančičeva podoba Boga-ustvarjalca iz Intermezza: 
»Kdior ustvarja..., ta govori iz viharja, / z nameni, z moralo in srečo 
se nič ne ukvarja ...« Čedalje bolj se je približeval krščanskemu soču-
stvovanju Dostojevskega. Najbolj pa preprosti, vse žrtvujoči religioznosti 
lastne matere. 
Dobrega pol leta pred smrtjo (20. IV. 1918) je zadnjikrat nastopil 
s pomembno temo Očiščenje in porntbjënje, kjer gleda z veliko, a zide-
alizirano vero v našo družbenopolitično bodočnost. Tu zadnjič citira 
tako priljubljeno Župančičevo pesem Grobovi tulijo, a ne več v zvezi z 
Murnom. Žrtve bojnega klanja in gladu skuša pomirjati z besedami: 
»Nobena solza ni potočena zastonj, nobena kaplja krvi ni prelita za-
stonj!« 
Tudi Zupančič reagira nekaj dni kasneje (24. IV. 1918) ob demon-
stracijah gladujoče ljubljanske množice v pesmi Na jurjevo osemnajste-
ga, toda ne spravljivo, marveč puntarsko. — Ta pesem močno spominja 
na Veselo pomladno epistolo . . . Batjuški Murnu, le da čez sredo ni tako 
razklana. Vsekakor ni mogla nastati brez misli na to nekdanjo žrtev 
brezbrižne družbe. Vendar je «pričo burnega časa tudi v Zupančiču lik 
mrtvega tovariša-poeta zbledel. 
Razlike med obema ustvarjalcema torej do zadnjega niso bile izgla-
jene, kakor je neka notranja sorodnost do zadnjega ostala. Cankar je 
vseskoz z občudovanjem sledil Zupančičevi ustvarjalnosti in ga pri tem 
vsa njuna medsebojna protislovnost ni nič motila. Zupančič pa se je 
svoje nestrpne presoje prijateljevega dela zavedel šele po njegovi smrti: 
»Sam jaz ti priznam, da stojim zmeden pred tvojimi spisi, da jih ne 
moreni pretehtati, ne znam presoditi v celoti, kakor jih nisem mogel 
dostojno oceniti, sproti,« j e Cankarju priznal šele v posmrtnem govoru 
12. decembra 1918. Morda je šele takrat spoznal, koliko premalo je dajal 
opore zvestemu soustvarjalcu iste generacije, katerega je bil komaj 
poldrugo leto poprej (fa. VI. 1917) zavrnil z epigramom C-ju: 
Orlici se nadletavajo, 
orli — vsak zase plavajo. 
S smrtjo zadnjega sopotnika četverice pa ga jc pretresla osamlje-
nost: »Mene obiskuje smrt v prijateljih. Kje daleč «ta žc prva dva 
brata, Kette in Murn. Enega gnezda ptiči, pevci iste pomladi! Skupaj 
smo se vadili peti, leteli nismo dolgo skupaj. In sedaj si odšel še ti za 
njima. Samotna mi postaja duša. In naš narod je vedno revnejši.« 
{Ivanu Cankarju.) 
Zupančič je Cankarja preživel tri desetletja; vendar v tako izrazito 
drugačnem času in drugačnih okoliščinah, da njegovo kasnejše delo 
presega dobo »moderne«. 
* 
Iz tega bežnega orisa je razvidno, da je Cankarjev pojav v marsi-
čem pravo dialektično nasprotje od Župančičevega, da pa se v pre-
cejšnji meri dopolnjujeta. Cankarjevi sedemletni oziroma triinpolletni 
ritmično ustvarjalni premiki se z Župančičevimi petnajstletnimi oziro-
ma petletnimi in dveinpolletnimi ujamejo le osemkrat: 1893. 1897—1898, 
1900, 1905—1904, 1907—1908, 1910—1911, 1914—1915, 1918. Tu je upo-
števan seve samo čas od njunega prvega srečanja do Cankarjeve smrti, 
ko se z zaključkom prve svetovne vojne zaključi doba »moderne« in 
napoči nov čas. 
Študija je pokazala, da prav ta stičišča časovno sovpadajo z njunimi 
najznačilnejšimi skupnimi delovnimi odnosi. Pa še to, da bolj ali manj 
neposredno niso brez zveze s Kettejem ali z Murnom. 
Ce bi utegnili iti v globljo analizo Kettejevega in Murnovega raz-
voja, k i j e po letih sicer neprimerno krajši in zgoščene j ši. ustvarjalno-
ritmično pu nič manj zapleten in še subtilnejši, bi utegnili dognati vsaj 
nekoliko sorodno antitetičnost. Našli pa bi ob premikih njunih ustvar-
jalnih dob plodna stičišča tudi med njima. 
Koliko takšna stičišča predstavljajo tesnejšo medsebojno poveza-
nost, koliko sorodnejši, koliko protislovnejši prijem, koliko so zna-
čilna za nadaljnji razvoj posameznih ustvarjalcev, o tem je bilo tu 
komaj nekaj nakazanega, ker bo predmet kasnejših razprav. Da pa je 
v ustvarjalnosti četverice kljub medsebojnim protislovjem in svoje-
vrstnemu ustvarjalnemu ritmu vsakega posameznika neka globl ja so-
rodnost, priča tudi kasnejše delo živih ustvarjalcev, zlasti Cankarja, pa 
tudi Zupančiča, ki se po neki strukturalni logiki giblje v tesnejši ali 
bolj odmaknjeni reminiscenci na umrla prijatelja. 
Zlasti pa vzbuja pozornost doslej komaj bežno označeni Can-
karjev kompleks Cukrarne in umrlih pesniških tovarišev kot ostro 
protislovje v obdobju njegove najizrazitejše družbenopolitične rasti, 
ki kaže v času od leta 1905 do druge polovice 1906 konico neke zuni-
mive časovne simetrije. Od prve Cankarjeve uveljavitve v Zadrugi 
leta 1893, ki je pomenila zarodek kasnejše notranje povezanosti četve-
rice, do leta 1905 preteče prav tako dvanajst let kakor od druge polo-
vice 1906 do druge polovice 1918, ko Cankarjeva ustvarjalnost domala 
preneha. Ce torej izvzamemo Cankarjevo prvo, začetniško obdobje 
od 1890 do 1893, ko je prodrl v osrednjo javnost, predstavlja navedeni 
čas med drugo polovico 1905 in drugo polovico 1906 točno sredino nje-
gove ustvarjalne poti. Isto velja za Zupančičevo Veselo pomladno epi-
stolo iz leta 1906, ki loči dvanajst let njegovega pesniškega dela od 
vstopa v Zadrugo in osrednjo javnost 1894 — pri čemer izvzamemo nje-
govo doslej neznano, a domnevno izpričano začetništvo od 1888 do 1894 
— in dvanajst let do zaključka »moderne«.* 
Iz pravkar navedenega presenetljivega podatka pa laliko sklepamo 
na neko izkristalizirano ustvarjalno strukturo, ki nas utegne opozoriti 
na pomembnejšo protislovno povezavo obeh živih ustvarjalcev ob remi-
niscencah na oba mrtva na tem središču njune literarne poti. 
Isto leto 1905, ki loči dvanajst let Cankarjeve ustvarjalnosti od nje-
govega vstopa v Zadrugo, sovpada z zaključkom prvega šestletja po 
Kettejevi smrti. Z letnico Cankarjevega vstopa v Zadrugo pa se ujema 
tudi Kettejev vstop v Zadrugo in njuna seznanitev. Hkrati pomeni to 
leto 1893 za Ketteja začetek nove šestletne ustvarjalne dobe, za Can-
karja pa vsaj prelomnico dveh triinpolletnih obdobij. Ketteju namreč 
podobna kulturnobojna satira, kakor je tedanja Cankarjeva, usodno 
izpodkoplje njegovo nadaljnje življenje in delo, tako da mu že takrat 
grozi podobno pomanjkanje gmotnih sredstev kakor Cankarju. Morda 
tudi to poslednjemu podžge prvo prozno satiro Dobrotnik, ki z njo na-
stopi boj proti dvojni morali veljakov. Da je to že zarodek družbenega 
boja zapostavljenca, tega se takrat kljub vplivu Krekovih Črnih bukev 
najbrž še ne zaveda. Pač pa se Kette jasno zaveda propadanja stare 
dobe in nastopa nove. Njegova pesem Starec in ptica, ki jo je pripravil 
za svoj prvi pesniški nastop v Zadrugi, je simbolična znanilka ne le nje-
gove lastne nove ustvarjalnosti, marveč mladostne ustvarjalnosti vse 
nove dobe v imenu generacije »moderne«. 
Kette ni mogel slutiti, kako bo šest let nato njegova smrtna letnica 
po usodni Aškerčevi izdaji njegovih Poezij komaj v nekaj mescih spro-
žila tolikšno polemiko med zastopnikoma dveh dob Cankarjem in 
Aškercem —, kjer se bo uveljavila vodilna ideja le pesmi: Molči, molči, 
starčc sivi! / Čas hiti in ne odlaša, / staro izgubi veljavo, kar jc novo, 
to je pravo, / taka je usoda naša! 
Ta osvobajajoči vzgon mladosti, ki leto dni po Kettejevi smrti od-
jekne celo v Aškerčevem Ljubljanskem zvonu (Zupančičevi pesmi Vseh 
* Prim, poročilo o Zupančičevem doslej še neznanem pesniškem delu v 
Krekovi »ligi« 1893 (gl. Krekove Izbrane spise II. 18), ki pesnik sam o njem 
prav tako kaj več kot Izidorju Cankar ju (Obiski 1920, 172) javno menda ni 
spregovoril. 
žioih dan in Pesem mladine ter Murnova Pomladanska romanca), pa 
ima svojo protiutež v »mrtvašnici«, ki se pričenja istočasno vse globlje 
zajedati zlasti v Cankar ja . Oplodi mu vrsto pretresljivih fatalističnih 
pesimističnih del, ki z zadnjim romanom njegove druge ustvarjalne dobe 
Hiša Marije Pomočnice dosežejo višek življenjske negacije. 
Y rastoči optimizem njegove ustvarjalnosti v naslednji dobi pa na 
središčni konici njegovega zrelega dela poseže Kettejeva letnica 1905 
z reminisceneami satiričnega, pa tudi globoko tragičnega značaja. 
Mrtvašnica postane spet jedro Cankarjeve osrednje izpovedi, ki ne za-
deva samo dogajanja v tem letu, marveč najpretresl j ivejše v njegovem 
delu in živl jenju sploh. Ker ni več le izraz njegove osebne bolečine, niti 
ne le bolečine njegove generacije, marveč bolečine našega naroda in 
vseh žrtvujočih se ljudi. Merhar je pravilno povedal v opombah, da 
semkaj v to leto ne spada le načrt za nemško črtico Mrtvašnica, tra-
gična satira dobe, ki jo zastopa Štefan Poljanec, Epilog, zarodek Lepe 
Vide in skoraj gotovo še osrednje poglavje iz Nine, marveč tudi najpre-
tresljivejši Cankar jev in naš roman Martin Kačur, in kako je še ta 
povezan z mrtvašnico. 
To Kettejevo leto pa je zgrabilo tudi Zupančiča v pesmi Doa gro-
bova, ki ji j e do Zbranega dela (III) neobjavljena Sam sem ostal po 
neposredni boleči samoizpovednosti tako sorodna, da bi se morala naj-
brž postaviti v njeno soseščino. Tudi tu se izpoveduje bolečina na višji 
ravni — z nujnostjo po povezavi s celoto, le da v iskanju višjega smisla 
iz črne noči sodobnosti. 
T a smisel, ki je v obdobju Samogovorov zaman grebcl po njem, se 
mu je v naslednjem obdobju začel panteistično razjasnjevati , tako da 
mu je Kettejevo leto 1911 — prelomnica njegovega naslednjega šestletja 
lahko vzbudilo novo osveščenost v pesmi Iz zarij šumečih, ki kaže 
svetlejši optimizem kot pa Cankar jeva vedrogrenka resignacija v spo-
minski črtici na Kette ja Konec literarne krčme. 
Ker je Cankarjev spomin na Kette ja polagoma usihal in v zadnjem 
njegovem obdobju usahnil, nič čudnega, da ga neposredno ni mogla 
vzbuditi zadnja Kettejeva letnica — njegov zadnji šestletni premik. 
Bolečina se mu je tega leta 1917 zgostila v najhujšo mrtvašnico svetov-
nega klanja , ki je prekričala nekdanjo bolečino generacije. Vendar vse-
buje njegov zadnji ustvarjalni višek — zbirka Podobe iz sanj tudi v tem 
letu nastalo ali vsaj objavljeno črtico Pobratimi, ki ne povezuje v trpeče 
bratstvo le njegovih ustvarjalnih bratov, marveč vse ljudi. 
Drugače kakor s to idejo, ki jo tudi naslednje leto zrcali Cankarjev 
zadnji pomembni govor Očiščenje in pomlajenje, zaključuje dobo »mo-
derne« Župančič. Ne s pomirjenjem, marveč s puntom. 
Motiv svetega Jurija, ki leta 1918 doseže v skladu s tem časom 
puntarsko razgibanost, se pri njem po letu 1894 — letu njegovega 
vstopa v Zadrugo in njegovih prvih znanih objav, med njimi pa tudi 
pesmi Na Jurjeoo — pojavi poleg uganke še dvakrat. Kot Vesela po-
mladna ei>istola na sredi njegove doslej dostopne ustvarjalnosti 1906 in 
kot Zeleni Jurij krog leta 1915, ki ga je takrat — isto leto kakor uganko 
v Sto ugank — sprejel v mladinsko zbirko Ciciban. Zanimivo je, da 
tudi te letnice sovpadajo s premiki Murnovih ustvarjalnih triletij 
kakor njegova lastna Pomladna romanca, najgloblja in najpomembnej-
ša od vseh. Saj ni le simbolizacija Murnove lastne prerojenosti, marveč 
življenjske moči vse mlade generacije in njene osvobojenosti iz zimsko-
mrtve dekadence v novo sonce. Nič čudnega, da je tudi v Murnovi 
zbirki na prelomu pesnikovega prvega posmrtnega triletja našla pro-
stor na uvodnem mestu. Pa tudi nič čudnega, če je isto leto iz nje tudi 
Zupančič za ciklus Manoin Josipa Murna-Aleksandrova poleg bolečine 
in samote črpal optimistični pogum: pogum, ki ga je naslednje leto 
Cankar s tolikšno osveščenostjo naglasil v svojem eseju o zbirki Čez 
plan, da se je z njo napajal vso svojo naslednjo dobo. 
Vesela pomladna epislola pa Zupančiču ob njegovem vrhunskem 
stičišču z Murnovim naslednjim triletnim premikom ne prinaša več 
tolikšne osvobodilne vedrine. Preblizu mu je Smrt Štefana Poljanca, 
ki se isto leto pojavlja v Zvonu kot bridko satirična simbolizacija ko-
maj minule dobe. Ta doba je prikazana z neheroične plati naših neznat-
nih pa tudi poniglavih tipov, ki nujno izzivajo Župančičevo polemiko 
v »veseli« opistoli. Očitno je to prva pobuda za nadaljnjo pesnikovo 
ustvarjalnost, kolikor se ta višjim sferam polemično odmika v klavrno 
družbenokulturno sodobnost. Epigramatičnost mu je sredi prejšnjega 
obdobja sicer zadušil prav tisti Aškerc, ki zdaj od srede naslednjega 
obdobja postaja tarča njegovih bodic. Tako da ni brez zveze ne s Ket-
tejem ne z Murnom, če se prav v letu 1909 — letu prelomnice novega 
Murnovega triletja pa tudi Kettejevega obdobnega dveletja Župančič 
z epigrami in Cankar z Jeremijeoimi pismi znajdeta na višku križnega 
boja z Aškercem, la boj se tudi naslednje leto še nadaljuje, doseže pa 
svojo kulminacijo z Župančičevo Revijo (»vdova ob živem možu«) in s 
Cankarjevo oceno Aškerčeve zadnje pesniške zbirke, ki je pisana sicer 
objektivno in v duhu vse njegove generacije, vendar tako, da je usi-
hajočega moža ubila. Tudi to je bilo v duhu mlade generacije, da se je 
ob Aškerčevi smrti v letu 1912 — ob premiku naslednjega Murnovega 
triletja — s Cankarjevo objektivno, a vse drugo prej kot obžalujočo 
ali nesamozavestno obsmrtnico mrtvemu Aškercu oddolžila. S tem je 
zaključila dvanajstletno pravdo s tragičnim predstavnikom poprejšnje 
dobe, ki je z njim vred odmrla. Tako se je dopolnil Kettejev poziv 
ob začetku skupne poti te generacije, ki je šest let nato z njegovo 
smrtjo povzročil tolikšen dramatičen pa tudi bridek prelom. 
I ako je zadnje Kettejevo šestletje lahko prav tako kakor zadnji dve 
Murnovi triletji ugašalo v pozabljenje, saj je bila brezmejno zvesta 
oddolžitev živečih spominu mrtvih opravljena in ni bilo več potrebe 
ne po polemiki ne po »mrtvašnici«. Tudi Jerala se je po premiku Mur-
novega, Kettejevega in Zupančičevega obdobja 1915 z Intermezzom nuj-
no moral zaključiti, da šele po prevratu v novi Zupančičevi dobi z 
novim fragmentom iz podtalja zadnjikrat privre na dan. 
Vsa ta in druga strukturalna dognanja so ob soočenju s priloženo 
tabelo vsaj toliko jasna, da je pozitiven odgovor na tretji in četrti uvo-
doma postavljeni problem lahko dovolj prepričljiv. Podrobnejša ana-
liza. ne le idejna, marveč tudi stilna, ki tu še ni našla dovolj prostora, 
bo dokazala, da umrla pesniška dvojica lako živi in raste v nadaljnjem 
delu žive. da si brez nje ni mogoče zamisliti naše celotne »moderne«, 
kakršna je. 
J * 
l'o svojem načinu izražanja je Murn bližji Cankarju. Kelte pa Zu-
pančiču. Prva dva čustveno neposredno prekipevata, medtem ko je pri 
drugih dveh čustvo bolj pod kontrolo razumu. Iz tega seve ne sledi, da 
sta poslednja idejno močnejša, marveč le, da sta neprimerno bolj disci-
plinirana. Čeprav jima nihče ne more zanikati izrednih ustvarjalnih spo-
sobnosti, sta to človeka volje, ki skušata vselej učinkovati vsaj etično, če 
ne tudi vzgojno, čeprav nikoli z dvignjenim prstom. Oblikovno virtuoz-
na, se za učinek vnanje izklesanosti tudi potrudita. Zlasti velja to za 
mojstra modernega soneta Ketteja, ki se najrajši izpoveduje v jasnih 
podobah, medtem ko Zupančičeva simbolističnost z zunanjim razmahom 
vendarle tutaui prekriva notranjo nejasnost in neorganiziranost. To pa 
velja le za njegove verze, ne pa za zrelo kristalno izčiščeno prozo. 
Ker zahteva tak način ustvarjanja več energije in discipline, ne 
more biti tako plodovit, kakor je tisti, ki se iz umetnika čustveno поро-
ги — Slavistična revija 49 
sredno izliva, pa naj se še v takšnih grandioznih podobah. Murn kakor 
Cankar se vsaj do nastopa njune zadnje ustvarjalne dobe izpovedujeta 
v impresijah, vendar se Murnu — pesniku, poleg Srečka Kosovela na-
šemu največjemu intimnemu liriku — kratkoča in zgoščenost bolj po-
sreči kakor Cankarju — našemu največjemu poetu v prozi, ki ga mu-
zika in ritem lepega stavka včasih preveč zavedeta v leporečje. To pa 
ne velja za njegovo ostalo prozo niti za dramatiko. Sicer pa Cankarju 
niti najbolj sovražna kritika ni nehala neprestano poudarjati blešče-
čega mojstrskega stila, kar pa seve ni nujno, da se krije s kratkočo 
in z zgoščenostjo, ki jo že impresionizem kot tak težko prenese. 
Cankar je bil naš prvi poklicni besedni ustvarjalec, ki se je moral 
preživljati samo s honorarji. To ga je z ene strani gnalo k nenehne-
mu delu, kar kvaliteti včasih ni moglo biti v prid, z druge strani pa 
mu je omogočalo nekompromisno svobodo. Samo tako je pri naših 
ozkih razmerah mogel pisati skrajno odkrito, bojevito in pošteno. 
Cankar ni bil samo poet, bil je tudi borec. Pesnik, črtičar, novelist, 
romanopisec, dramatik, esejist, kritik in publicist, toda v pesmih prav 
tako bojevnik kakor v publicistiki poet. Kakor Prešeren za svojo dobo 
je bil Cankar za svojo dobo najgloblje in najširše vključen v ko-
ordinatni sistem tedanje osebno-občečloveške in družbenopolitične 
problematike. Sicer je bila tudi ostala trojica poetov po svoje boje-
vita, čeprav se je izživljala pretežno v liriki. Črtice so pisali le mimo-
grede, Kette baje celo roman, ki se je žal izgubil, z zrelo dramatiko, 
esejistiko in kritiko ]>a se je uveljavljal samo še Zupančič. 
Ti prvenstveno osebnoizpovedni poeti so se poizkušali tudi v epski 
pesmi, a tam dosegli učinke predvsem z igrivostjo (Kette) ali z mo-
derno lirično baladno tragiko (Murn, Župančič). Nagnjenim k sub-
jektivnosti, jim je bila blizu tudi neposredna izpovedna oblika — ko-
respodenca, ki je četverici posredovala dragoceno izmenjavo čustev 
in misli zlasti v času, ko se je še borila za svojski' izraz. 
V nasprotju z izumetničeno težo tedanjih epigonskih formalistov 
je skušal biti izraz teh »modernih« na videz čbn preprostejši, hkrati pu 
osvežujoč s svojsko blestečo metaforiko in lahkotno ritmiko. Oboje 
se je pri Cankarju in Zupančiču v kasnejšem razvoj-u močno zapletlo 
in poglobilo z revolucionarnim uporništvom in vizionarnim razmahom. 
Župančič ni prvi, ki je naš dotlej v metrični kalup vklenjeni verz 
sprostil, bil pa jc med nami prvi, ki je kasneje začel o razliki med 
metrom in ritmom razmišljati in to utemeljevati s svetovnonazorskim 
premikom (Ritem in metrum, 1917). Imel j e v glavnem prav. Samo 
dogma prenese metrični kalup. To velja vsaj za naše dvajsetletje, polno 
duhovne in ritmične osvobojenosti in razgibanosti. Kolikor je v njem 
simetrije, ta ni popolna. Sicer pa se je Župančič kot vodilni zastopnik 
svobodnega verza simetrije tudi v kiticah čedalje bolj izogibal, zlasti 
v zapletenejših idejno čustvenih formacijah. Tega se je z ostalimi to-
variši učil pri modernem zahodu. 
Z medsebojnim ocenjevanjem in izmenjavo modernih knjig se j e če-
tverica zbliževala v skupnem hotenju, ki j e tako različne tempera-
mente in nature za neka j let združilo v enotno fronto. 
Sicer se že v tistem prvem času krčevitega skupnega i skan ja in 
nemirnega prizadevanja po čim plodnejšem izkoriščanju svojih sil in 
talentov kaže rahla diferenca med Cankarjem na eni in med ostalo 
tro j ico na drugi strani, kar pa takrat še ni motilo skupnega tovarištva. 
Ostala troj ica, zlasti Kette in Župančič, j e bila veliko bo l j nagnjena 
k poetični igrivosti, kar j e očarl j ivo poživl jalo tudi n j ihovo otroško 
poezijo. Vsa četverica, s C a n k a r j e m vred, j e v javnost n a j p r e j prodrla 
v mladinskem časopisju, vendar j e svoje nagn jen je k mladinski poe-
zi j i na juspele je lahko uvel javi l Župančič, ki se j e razvil v našega 
najpomembnejšega mladinskega pesnika (Pisanice, 1900, Ciciban, 1915 
idr.), medtem ko je Cankar skozi vso svojo ustvarjalnost obnavljal pre-
tresljive otroške spomine in doživetja otrok, a to za odrasle. Bil j e pač 
že od početka pregrenak. Svetli župunčičevski humor sta mu nadome-
stovali žgoča ironija in sarkazem. Kette se j e nagibal bolj k humorju, 
Murn bolj k ironiji, kur se je skladalo tudi z njunim doživljanjem živ-
l jenja in sveta, pri prvem intoniranem navzgor v optimizem, pri dru-
gem navzdol v pesimizem. 
Prav ta humor in i roni ja pa sta bila že od početka in vseskoz na j -
učinkovite jše sredstvo v skupnem bo ju proti vnanj im in notranj im 
oviram. Ze od prvih zadružnih časov vel ja ta bo j tradici j i , katere avto-
ritativnost se s klasičnimi ideali vred v teh mladih iskalcih novega 
podira, dokler se proti koncu stolet ja skora j do k r a j a ne podre. D e j a n -
sko pomeni to boj proti vsem dotle j ustal jenim etičnim normam in j e 
v globini globin globoko tragičen. Ko se j e ta mladina pričela prek 
Du na ja seznanjat i z zahodno dekadenco, so bila n jena tla že preorana 
z novimi idejnimi tokovi Aškerca in »novoslrujar jev«, predvsem pa z 
lastno dotedanjo luinpenproletarsko usodo, usodo »Klanca«. K e r se j e 
ta usoda n a j h u j e držala Murnu in C a n k a r j a , sta prav tadva najteže 
zapadala v pesimizem, čeprav spričo tedanjega skra jno bednega živ-
l jen ja , ki ga simbolizira Cukrarna, tudi Kette in Zupančič — zlasti 
Kette — nista imela vzrokov, da bi ž ivl jenje sprejemala drugače. 
Ves dotedanji idealni svet s katoliškim Bogom na čelu in z liberalistič-
nim rodoljubnim frazerstvom vred se j e podrl, ostala j e gola puščava 
brez smotra. Edini smisel j e tem zapuščencem dajala vera v njihovo 
ustvarjalno poslanstvo, ki j e z modernimi zahodnoevropskimi pogledi 
na izjemno odličnost deklasirancga umetnika samo naraščala. Od tod 
umetniški zanos vse četverice in njihovo hlepenje po vsem lepem na 
svetu. Poet j e »daljnih carstev sin* (Župančič), zato se njegovo ustvar-
j a n j e odlikuje ne le s plemenito vsebino, marveč tudi z bleščečim 
izbranim izrazom. 
Ta odtujitev vulgarni realnosti ima že od prvih početkov za posle-
dico hlastno iskanje poetičnih vrednot, ki j ih more nuditi evropska 
poezija. Sprva se to iskanje osredotoča na slovansko ljudsko j>oezijo 
ter na germansko in slovansko klasiku in romantiko (Shakespeare, 
Goethe, Heine, Puškin, Lermontov, Koljcov, Miczkiewicz), kasneje se 
razširi zlasti na zahodnoevroiwko dekadenco in simbolizem (Dehmel, 
Liliencron, Baudelaire, Verlaine, D'Annunzio) ter filozofijo (Emerson, 
Maeterlinck), kolikor se ne začenja hraniti poleg nemške oziroma nor-
di jske dramatike (Hauptmann, Ibsen) tudi z ruskim psihološkim rea-
lizmom od Cogol ja prek Dostojevskega in Tolstoja do Gorkega. 
Razumevanje tujih jezikov (nemščine, francoščine, ruščine idr.) 
omogoča tem mladim ljudem tudi zgodnje preva jan je nekaterih osred-
njih evropskih del in da je Aškercu z njihovimi prevodi iz ruske poe-
zije prece jšnjo oporo (Ruska antologija. 1 4 0 1 ) . V odličnega prevajalca 
se kasneje razvije Župančič, čigar prevajanje posameznih vrhunskih 
zahodnih klasikov pa tudi Puškina postaja ostalim našim prevajalcem 
vzor. 
T a silni svetski vzgon jh> najlepšem odpira na'široko vrata v po-
vezavo z evropskimi idejnimi in formalnimi tokovi' sodobnosti, ki so 
se zuprla s Prešernovo smrtjo. Zato se slovenska moderna« tudi čuti 
za neposredno Prešernovo dedinjo. Prešernovske občečloveške nagibe 
Murn 12. j u n i j a 1898 takole izraža pesniškemu tovarišu I vu Šorl i ju : 
»Pravi pesnik ne sme hoditi samo eno ped pred svojim narodom, on 
hodi vzjxyredno s težnjami vsega človeštva!« 
Seveda bi pa vsa ta univerzalnost nič ne pomenila, če bi naši »mo-
dernistic iz vsega sveta le zajemali, a mu iz svojega nič ne dajali . 
I oda prav tako zgodaj, kakor se j e v nj ih vzbudila nepremagl j iva 
zavest pesniškega poslanstva, j im je to zavest utrdilo spoznanje, komu 
j e to poslanstvo namenjeno. Kar ve l ja za vso »moderno«, j e Cankar 
neka j let kasne je (1904) izredno jasno v oceni zbirke Čez plan takole 
formuliral: »Morda je ta razvoj prav zategadelj tako jadern in nemiren, 
ker smo majhni in zasužnjeni, ker se vsa najplemenitejša naša moč ne 
more izliti drugam nego v pesem in besedo.« 
Zavoljo žgočega nasprotja proti rodoljubnemu frazarjenju tedanjega 
našega okostenelega pesništva se j e ta mlada generacija podobni tema-
tiki v tem času umikala v svoj lastni čutni in čustveni svet, kar bi jo 
utegnilo kakor zahodne dekadente nevarno odtujiti in izločiti iz celote, 
če bi ne bilo v n je j vsaj podzavestno vseskoz prisotno občutje lastne 
bede, sorodne bedi celotnega slovenskega naroda. Temu politično in 
gospodarsko nesvobodnemu narodku pa je po njihovem romantičnem 
prepričanju mogoče zavarovati svojevrsten položaj v svetu samo z visoko 
umetnostjo, enakovredno drugim narodom. In k je bi bilo mogoče takšno 
umetnost zajemati, če ne iz domače ljudske poezije in iz edinstvene 
naše prirode. ki je lepše skorajda ni. Šele impresionistični umetnik se 
je tega v polni meri zavedel, zato mu je stik s slovensko pokrajino 
omogočil najžlahtnejšo poezijo v barvi in besedi. Zanimivo je, da kaže 
tudi naša osrednja slikarska impresionistična četverica: Rihard Jakopič. 
Ivan Grohar, Matija Jama in Matej Sternen, s kiparjem Francem Berne-| 
ker jem vred, čeprav za pol generacije starejša, našim poetom nekaj 
močno sorodnih potez. Čeprav se je v svetu hitreje uveljavila, je bila 
njena življenjska usoda podobno boleča, kar j e občutil predvsem Cankar 
in je duševno in gmotno bedo našega upodabljajočega umetnika, odtuje-
nega neosveščenenui narodu, prav tako pogosto upodabljal kakor bedo 
poeta. 
Niso si pa bili ti pomembni ustvarjalci sorodni le po usodni pripad-
nosti malemu narodu in po silnem entuziazmu za plemenito lepoto, tem-
več tudi po svoji idejni zasnovi in tematiki, ki se dokaj razlikuje od 
razkošne velemestne salonske, kakršna tedaj prevladuje pri drugih na-
rodih. zlasti pri Švedih in Francozih. Bogatega preobilja meščanske čut-
nosti pri nas ni: če izvzamemo nekaj aktov v meščanskem okolju, je 
bleščeča mavrica barv večinoma odsev lirično nežnih do b u j n o pi janih 
občutij prirode in neke globlje, poduhovljene vizionarnosti. 
To je tisto globoko protislovje med čutnostjo in duhovnostjo, ki išče, 
deloma pu tudi še doseže v tej naši umetnosti harmonijo. V naši poeziji 
se pojavi leta 1898 kot neko novo razodetje, ki prinaša silno sproščenost. 
Vezi starega sveta ne tlačijo več, na pragu je vizija novega sveta, ki ga 
umetnik sluti, a ga bo šele našel. Vrtanje k novemu globljemu smislu je 
odslej osrednja vsebina »moderne« umetnosti. To je nova dinamična 
vrednota na razvalinah humanističnorealistične statistike. Zato lahko 
od tu naprej govorimo o notranji zmagi in vnanjem prodoru slovenske 
»moderne«. 
Človek bi pričakoval, da se prične ta skupna nova umetnost že koj 
naslednjega leta s Kettejevo smrtjo podirati, dve leti nato pa da jo 
mora Murnova smrt izpodnesti. Vendar prav nasprotno. Kako živita oba 
mrtva mlada ustvarjalca v obeh živih naprej , ne dokazujejo le številne 
reminiscence nanju in njih upodobitve v nadaljnjem Zupančičevem in 
Cankarjevem delu, marveč tako rekoč vsa njuna odslejšnja duhovna 
usmerjenost. Čeprav je njun ustvarjalni razvoj, kot je bilo nakazano, 
grajen na skoraj nenehnem protislovju med obema, je to pravzaprav le 
dialektična dediščina Kettejevega optimizma in Murnovega pesimizma 
v sklopu z novimi pregibi časa. Te nove pregibe določa v veliki meri 
slovensko jeralovstvo in osveščeni boj »moderne« proti njegovi amorfni 
jalovosti. 
Jeralovstvo zaobsega prvotno pojm site slovenske buržoazije, ki nima 
najmanjšega čuta za kakršen koli duhovni razvoj. Sprva se zatekajo 
modernistični dcklasiranci v boju proti temu vulgarnemu pojavu k ople-
meniteni čisti umetnosti, naglašajoč njeno neodvisnost in svojo polno 
svobodnost. Ta boj j e od začetka še povsem anarhičen. Realnejše oblike 
pa pričenja dobivati po Kettejevi smrti ob prelomu stoletja. Prvi se 
zave Cankar, da je to boj izkoriščancev proti izkoriščevalcem — vseh 
dragocenih zatrtih sil proti brezdušnemu vladajočemu kapitalizmu. Zato 
se zavestno odreka larpurlartizmu in pridužuje boju za pravičnejšo 
ureditev sveta. Živeč v dunajskem proletarskem okraju, ima dovolj pri-
ložnosti za soudeležbo pri razrednem boju. ki ga «začenja uveljavljati 
tudi v svojem delu. Izhajajoč prvotno kakor vsi ostali »modernisti« iz 
domačega liberalizma, spoznava in prične naglašati njegovo votlost in 
sterilnost v tem večji meri, čim tesneje se povezuje s socialnodemokrat-
sko stranko. Leta 1909 pravilno ugotavlja v socialni, kmalu nato sociali-
stični reviji Naši zapiski osrednji vzrok Aškerčevega pesniškega propa-
danja : ker se hrani iz usahlih prsi onemoglega liberalizma (Pisma Jere-
mijeva). Njemu pa daje vera v socializem nov elan, ki mu omogoča 
ne samo najzrelejše leposlovno, marveč tudi najzrelejše kritično 
in družbenopolitično delo med vsemi Slovenci tedanjega časa. Na 
svojih predavanj ih slovenskim delavcem razgal ja misli, ki presene-
ča jo zavoljo svoje marksistično točne dognanosti ( S l o v e n s k o ljudstvo 
in slovenska kultura, 1907), pa tudi njegova krit ika domače social-
nodemokratske stranke z njeno cehovsko zaprtostjo in vulgarnomate-
rialističnim nerazumevanjem osrednje slovenske kulturnopolitične pro-
blematike je za tisti čas edinstveno točna. 
Zavoljo družbenogospodarske zaostalosti naše socialistično gibanje ni 
moglo biti dovolj osveščeno; pa četudi bi bil imel Cankar v njem globlje 
in širše zaledje, najbrž ne bi bil zdržal dosledne gorkijevske poti. Bil j e 
pač premočno protisloven — moderen romantik in moderen realist hkrati. 
Ker je bil poleg Prešerna naš doslej največj i ustvarjalni duh. kot osve-
ščevalec in oblikovalec celotne slovenske duhovne in družbenopolitične 
problematike ka j drugega tudi biti ni mogel. Zajemal j e vse stilne tokove 
tedanje dobe, ki so vreli skozi naše slovensko območje, od naturalizma 
in dekadence prek simbolizma do ekspresionizma. Stilno enotnejši je 
ostal Zupančič, ki pa tudi še zdaleč ni bil tako vsestransko angažiran 
in bojevit. Vendar gre tudi njegov ustvarjalni razvoj od simbolizma k 
ekspresionizmu in s tem pripravl ja prav tako kakor Cankar pot novi 
povojni umeinosti. 
Oba ta dva najobsežnejša duhova celotne dobe »moderne« spremlja 
vrsia sopotnikov in razpotnikov od klasičnih realistov do naturalistov in 
»modernistov« raznih generacij. Osamljeno se v tem času med mlajšimi 
pojavl ja tudi že ekspresionizem in moderni realizem, ki se bosta v na-
slednjih desetletjih delno oplajala z »moderno«, v celoti pa si priborila 
nov slog. 
Ka j t i kl jub nekaterim pomembnim pojavom, ki so v tej dobi nastali 
kot bleščeč odsev preteklosti ali prihodnosti, je zanjo predvsem značilen 
osrednji tok »moderne« — impresionistični simbolizem, ki ga lahko zaja-
memo v širšo oznako moderna romantika. V te j dobi namreč prevladu-
je jo in zmagujejo romantična nagnjenja v »modernem«, simbolističnem 
slogu: iščoč nemir po vse globljem duhovnem osveščanju, intimna poezi-
ja in hrepenenje po lepši, boljši resničnosti. Simbolizira jih Župančičeva 
Podoba pa Cankar jeva Lepa Vida oziroma Bela krizantema v beračevi 
gumbniei. Simbolizira pa jih tudi Kettejeva in Murnova » m r t v a š n i c a « 
in pomladni sveti Jurij kot osvoboditelj te zime — mrtvašnice. 
Nemir mladega skeptičnega dului na prelomu dveh stoletij, dveh 
dob, ki se iz tradici je še ni mogel ves izkoreniniti, ki pa že sluti razo-
detja prihodnosti. Ki je v sebi premagal statični vulgarni materializeiu 
slepo ulico dotedanje v naturalizem iznakažene poti. ne da bi mogel, 
osvobojen vsakršne dogmatike, v svojem vizionarnem, a nihajočem poletu 
zajeti in pridržati nov svet vrednot. V jedru je to sinteza dveh dob: 
humanizma klasične preteklosti in začetnega razkroja sodobnosti, ki se 
krčevito bori za nekdanjo, bolje, za novo harmonično celovitost. 
Kakor da ga je iztrgal iz sebe samega, je Zupančič romantični zagon 
pri jatel ja pri slovesu ob njegovi rakvi na zaključku te »moderne« dobe 
takole formuliral: »Svoj poklic j e imel vedno za skrivnosten višji, božji 
ukaz, kateremu ne more nikdar izbegniti. kateremu se ne sme odtegniti 
]M>d nobenim pogojem. <><1 katerega ne sme odstopiti niti za korak. 
. . .popotnik , ki roma z neutešenim hrepenenjem v srcu za daljno le-
poto, za nedosežnostjo, iztezajoč roke proti neskončnosti.« 
Tako je umetnost te dobe prvič po Prešernu ujela slovenskega člo-
veka in njegov narod v vsej pretresljivi svojevrstni problematiki in 
očarljivosti njegove besede v evropski sočasni stilni in idejni lok in ga 
s tem uveljavila kot enakovreden pojav med samobitnimi kulturnimi 
narodi. 
ZUSAMMENFASSUNG 
Die vorliegende Studie über die slowenische Moderne versucht diese un 
künstlerischem Reichtum so einzigartige Epoche literarisch wohl zu umfassen, 
hält sich aber dennoch an einige wesentliche Probleme. 
Die Fragen, von wem, wann und wie slowenische Moderne vertreten wird, 
löst die vorliegende Arbeit, indem sie den Anfang auf das Jahr 1898 setzt, als 
ihre bedeutendsten Vertretter Kette, Cankar . Zupančič und Murn sich eine neue 
Welt zu bauen begannen, die die beiden nächsten Dezennien bestimmt. 
Mit der Frage, wie die ganze Moderne mit Kette und Murn verbunden sein 
kann, die ja beide schon zu Anfang der Epoche statben, versucht diese 
Studie aufmerksam zu machen, dali Cankar , der im Ausgang dieser Epoche 
1418 starb, und Zupančič, der diese Zeit im Höhpunkt seiner Arbeit überwand, 
doch mit den Verstorbenen so eng verbunden blieben, (lall ihr Werk mit den 
Reminiszenzen an die beiden wuchs. 
Die Zweifel, wie die vier so au Hergewöhnlichen Schöpfer, von denen 
ein jeder seine eigenwUehsige Welt mit seinem einzigartigen Rhythmus vertritt, 
diese Zeit zusammen geprägt haben, hebt die Studie mit einer festgesetzten 
Struktur von gleichmäßigen Verschiebungen im Schaffen jedes einzelnen auf, 
indem sie einerseits mit der beigefügten Tabelle den spezifischen Rhythmus eines 
jeden einzelnen klarlegt, andererseits aber auch die ineinandergreifenden Be-
ziehungen der Dichter veranschaulicht. 
Die Bezeichnung »Slowenische Moderne« für die beiden Dezennien, die den 
zentripetalen Willen des klassisch-realistischen Humanismus mit der anfäng-
lichen zentrifugalen Zersetzung und mit ihrer Sicht der neuen Epoche verbindet, 
ist zu weit gefaßt, weswegen wir diese bis jetzt fruchtbarste Epoche der mo-
dernen slowenischen Literatur nach dem in ihr vorherrschenden Stil »Moderne 
slowenische Romantik« nennen sollen.