List 15.
Politiški oddelek.
Slovenščina pri porotnih sodbah.
V  Gorici, Rovinju in Trstu se vrše največ čisto italijanske porotne sodbe, naj tudi zatoženec ne razume besedice italijanske. Slovenski poslanci so se zaradi tega že pritoževali na Dunaju, ali nič ne pomaga. V Gorici se je že bilo odpomoglo temu nedostatku jeden pot, ali drugi pot so se pa zopet vzeli samo Italijani za porotnike. Tudi v Istri je vlada že nekaj poskušala uvesti slovanske porote, in bila naročila, da se naj za porotnike jemljo le ljudje, ki so poleg italijanščine tudi slovanščine zmožni. Italijani so se pritožili in najvišje sodišče je razveljavilo že sestavljene sezname porotnikov. Doživeli smo, kar se je cesto godilo pod Pražakom, da so sodišča ravnala proti vladnim odredbam, češ, da te odredbe niso zakonite.
Sedanji zakon o porotnih sodbah je nekaj poman-kljiv. To je naravno, kajti izdal se je še pod čisto liberalno vlado, ko so nemški liberalci bili na vrhuncu svoje slave. Sicer pa tudi mnogi poslanci na to mislili niso, kako se bode zakon pristranski rabil.
V  Trstu je nedavno bila obsojena na smrt neka Slovenka, in obravnava je bila čisto italijanska, izpovedbe prič je italijanskim porotnikom prevajal poseben tolmač. Če se mu je posrečilo pogoditi pravi smisel izpovedeb, ne vemo, toliko je pa gotovo, da pri takem prevajanju porotniki ne morejo dobiti istega vtisa, kakor bi ga, ko bi sami priče razumeli. Na podoben način, kakor v Trstu Trše se porotne sodbe tudi v Celovcu. Tudi tukaj običajno porotniki ne razumejo slovenski, naj je tudi Slovenec na zatožni klopi. Vsa razprava je nemška, kak sodnji pisač pa prevaja slovenske izpovedbe zatožencev in prič.
Omeniti pa moramo, da običajno ni tolmač kdo, ki bi bil sam mogel dokazati, da se je kdaj slovenščine učil na kaki srednji šoli,  temveč kak navaden  pisar ali pa
kak avskultant, ki slučajno od doma še ni slovenščine popolnoma pozabil. Priseženi taki tolmači niso, kolikor je nam znano, zatorej si lahko mislimo, kako malomarno opravljajo tak posel.
Sedanji pravosodni minister gotovo ni mož, kateremu bi se moglo očitati, da je Slovencem preveč naklonjen, a vendar je on sam spoznal, da se pri obravnavah s tolmači ne doseza namen porotnih sodeb in obetal je, da bode odpomogel takim nedostatkom, kolikor je mogoče v mejah sedanjega zakona o porotnih sodbah. Dalje je rekel, da ne more iti. Mi v ministrove besede nimamo zaupanja. Bil je sam predsednik graškemu nad-sodišču, ali ni ničesa storil, da bi se odpravili taki ne-dostatki v okolišu tega nadsodišča. Misliti si pač ne moremo, da bi minister ne vedel, kakšne so razmere pri porotnem sodišču v Celovcu. Zdi se nam, da mu manka dobre volje, odpraviti podobne nedostatke.
Pa ne le na Primorskem in v Celovcu, temveč tudi pri celjskem sodišču se dogajajo stvari, ki se ne vjemajo z namene m porotnih sodeb. Te dni sta bila pred porotniki dva moža obtožena zaradi umora. Zagovarjal ju je slovenski odvetnik dr. Dečko. Govoril je slovenski, ker sta bila zatoženca Slovenca. Jeden porotnikov se pa oglasi, da naj bi mu vsaj slovenski govor na nemški raz-tolmačil, ker on nove slovenščine ne razume. Zagovornik mu ni ustregel in zaradi tega je bil velik hrup po liberalnih listih.
Tukaj smo mi prepričani, da je dotični porotnik slovenski razumel, in je le hotel nekako demonstrovati proti pismeni slovenščini. Če pa ni bil zmožen, ni imel potrebnih sposobnostij za porotnika pri obravnavi, v kateri je bilo poklicanih več slovenskih prič. Izgovarjanje z novo slovenščino je prazno. Kdor pismeno jezika ne zna, v katerem se vrši obravnava, ni zmožen za porotnika. Kako bi se smejali v Gradcu, ko bi kak porotnik vstal, naj mu zagovornik raztolmači, kaj je govoril, ker on le pismene nemščine ne razume. Hitro bi spoznali, da tako malo inteligenten mož ni za porotnika. Lahko pa rečemo, da se  pismena nemščina dosti bolje loči  od gorenješta-
jerskih dijalektov, kakor pa pismena slovenščina od štajerskega narečja. Naši nasprotniki bi s tem, da nočejo znati slovenščine samo radi preprečili slovensko urado-vanje, ker po posamičnih narečjih se pač uradovati ne more.
Dolžnost pravosodnega ministra je vse potrebno ukreniti, da se ne bodo jemali za porotnike možje, ki nimajo potrebnega jezikovnega zaanja. Povsod se bode našlo dovolj za porotnike sposobnih mož, ki bodo tudi dotične jezike znali.
Če pa v mejah sedanjega zakona ni mogoče odpraviti nedostatka, naj pa druzega predloži državnemu zboru, vsaj sedanji zakon vendar ni bil sklenen za večne čase. Tu gre za koristi rednega pravosodja. Stvar je važna, če se pomisli, da gre pri porotnih obravnavah večkrat ne le za osebno prostost, temveč tudi za življenje.
—   142 —