©cšta(SwEI
O gorah, planinah in hribih_
Pred mnogimi leti nas je dolgoletni mislec planinske organizacije Tine Orel nekaj zbral na Jančah in tam je pogovor stekel tudi o gomištvu in planinstvu, če me zelo spomin ne goljufa, je povod za to bil spoštovani doktor Škerlak kot vztrajni zagovornik gorništva in še bolj vztrajni preganjalec planinstva. Tine Orel je z njemu lastno prijaznostjo in miroljubno trdnostjo prepričeval, če me spet spomin ne vara, da je seveda gorništvo z vsem svojim besednim gnezdom vred prav lepa in uporabna beseda, da pa velja prav Isto tudi za planin-sivo; da sta obe besedi malce literarni, da pa ima druga vsaj v zvezi z »gorohodsko» organizacijo prednost (takrat) osemdesetletne rabe, ugnezdila se je v ušesih številnih rodov, v dopisih, izletih, v »blagovni znamki« In podobnih rečeh; da bi torej bilo nesmiselno kakršnokoli spreminjanje poimenovanja Planinske zveze Slovenije v karkoli drugega, še najmanj v kaj, kar bi bifo jezikovno enako »ranljivo«, kot je vse v zvezi s planinskim. Mislim, da je bila Orlova takratna presoja modra in smiselna; naj jo poskušam zdaj docela neobremenjeno še enkrat pregledati z jezikovnega vidika.
Vsekakor je ugotovitev, da planina pri nas pomeni pašno kultiviran, travniški svet. na mestu (pomensko opredelitev sem povzel na najkrajši mogoči način); vendar drži samo deloma, saj gre za tako imenovani homonim oziroma enakoglasnico, besedo z več pomeni; Pteteršnikov slovensko-nemški slovar kot prvi moderni slovenski besednjak ima za planino napisan naslednji pojasnjevalni »prevod«; 1. prvotno; »gora brez drevja in rodu«, Erj. (Torb Let 880, p. 168, Sem daleč prijezdil Črez tri planine, das Hochgebirge, die Aipen, das Bergland; -2. die Alpe, des Grassplatz im Gebirge; živino dati na planino; po pla-
ninah te pasejo, po rovtih kosijo, Gor,; pastirjev planine - Da/m; -hrib, po katerem se da kositi. Laško (Št.); - planina, gorski pašnjak, die Weidealpe, Bole, Trenta - Erj. (torb.). Torej je na prvem mestu zapisano Hochgebirge/visokogorje, slovar je izšel 1894, sklicuje pa se pri tem na Erjavca iz leta 1880; spomnimo se: SPD je imelo ustanovni občni zbor v začetku 1893. Širša družina besed s planostjo v osnovi je pri Pleteršniku resda pretežno »planšarska«, težko pa bi bilo vseeno trditi, da so ustanovitelji SPD svojo organizacijo poimenovali tako, kot so jo, iz nevednosti,-In tudi današnji Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) ki je nastal na osnovi številnih izpisov, pozna sicer pri planini oba pomena, čeprav v obrnjenem zaporedju, pri planincu pa pod 1, kdor hodi v hribe..., 2. kdor živi v hribih ali je doma s hribov; hribovec.,., 3. vojak enote, izurjene za operacije v gorah..., 4. nar.(ečno) gorenjsko planšar... - Če pri sebi dovolj odkritosrčno preverimo vsakdanjo pogovorno rabo, lahko mirne duše dene-mo. da se planinec, planinski uporablja predvsem v zvezi z organizacijo SPZ in tu velja sto let rabe; redkokdo bo rekel, da je bil v nedeljo na/v planinah; če kdo vseeno tako reče, se sliši malce naivno ali literarno. Se bo pa domala vsakomur zdelo povsem normalno, da je član planinske organizacije, ali pa da bo šel na (organiziran) planinski izlet in da ima naročen Planinski vestnik.
Toda to seveda še ne pomeni, da je z goro in gorništvom kako drugače. Gora je literarno zaznamovana; izbira besede napoveduje nekaj pomembnejšega, posvečenejšega, »nešodrovskega«. Zadnjič sem poslušat Dava Karničarja, ki je za svoje podpornike po radiu ponavljal precej slovesen stavek o »gori, ki te spusti k sebi šele potem, ko premagaš samega sebe« (ali tako nekako) - tega se pač na dovolj patetičen način ne da povedati ne s planino ne s hribom. Neko jutro, ko je v dolgem pogovoru na Valu 202 govoril v lastnem imenu, prijazno (zelo dobro govori!) in neposredno, pa ne vem, če je kdaj sploh izrekel
besedo gora; vsakokrat, ko je naneslo, je "Splezal na kak hrib«. In to je običajna besedna raba večine slovenskih »gorohodcev«: v nedeljo grem v hribe, sem bil v hribih, prespal sem v hribovski (kvečjemu planinski) koči. Povrhu gre tudi pri gori za homonim, v SSKJ so navedeni vsaj trije primeri neekspresiv-nega (neprispodobnega) pomena za to-isto besedo: izrazita, visoka vzpetina zemeljskega površja; vinograd (narečno); gozd v hribovitem svetu (starinsko; vse troje ima že tudi Pleteršnik - skupaj z gorico). Za gornika, gorništvo v SSKJ celo izrecno piše, da gre za knjižni besedi, kadar označujeta planinca, alpinista; planinstvo, alpinist/ko. Tako nas navdaja Slovence taka misel, vsaj mene, da imamo spet opravka z bolj ali manj nepotrebno pravdo. Obe besedi, gora in planina, naj imata svoj prostor pod soncem, vsaka s svojim dodatnim so-pomenom; vsaka naj deluje v sebi lastnem govornem položaju, ki je bil do semle vsaj bežno naznačen; v vsakdanjem govornem dejanju pa naj se namesto njiju brez zadržkov še naprej rabi tudi tretja, hrib, včasih še četrta, metonimični vrh, ali še katera. V poimenovalni mnogoter-nosti se skriva jezikovno bogastvo; z njo je mogoče izraziti najobčutljivejša sporočila; zato ne bežimo od nje. Ne bežimo tudi od izročila, od trajanja, ki je naše obstajanje; saj je znano, da si lahko sleherni trenutek izmislimo novo revolucijo, izročila pa si ne moremo izmišljati: potrpežljivo in zvesto je treba slediti
Najina planina
OLGA KOLENC
Vem,
pomniš najino planino, vihar divja na njej, pa sneg in mraz. A zame
večna bo pomlad. Vihar se seli v mojo dušo. z njim strah in hlad. Zato,
ker tebe ni, v bele megle si zakrit in kot privid ostale tvoje so oči.